Page 14

12

Idejnozgodovinske perspektive Vzhodne Azije

»učenje zase«, in konfucijanske politične filozofije, ki se vzpostavlja okoli koncepta »kraljeve poti« (wangdao 王道), pa tudi njun novi pomen za prihodnje perspektive enaindvajsetega stoletja. Nato pa se deveto poglavje posveča ideji »kraljeve poti« v Sun Yatsenovem (孫中山, 1866–1925) predavanju o »panazijanizmu«, ki ga je imel leta 1924 v Kobeju na Japonskem. Prav tako pa preučuje zgodovinsko ozadje časa, v katerem je Sun imel omenjeno predavanje: zgodovino kitajsko-japonskih odnosov in zgodovino sveta. V enaindvajsetem stoletju, ko se naglo razvijajo nacionalizmi posameznih azijskih držav in živimo v času vsakodnevnega zaostrovanja mednarodnih odnosov, nosi Sun Yatsenova misel za gradnjo miru v Aziji prav zares globoko razsvetljenje. Med številnimi idejnozgodovinskimi razpravami minulih let, ki obravnavajo Vzhodno Azijo kot »cono stika«, je še posebej vredna pozornosti teorija Yamamuro Shinichija (1951–). Deseto poglavje te knjige razglablja o Yamamurovem pristopu k raziskovanju »misli« kot »prostora« Vzhodne Azije. Omenjeno poglavje pa prav tako preučuje vprašanja, povezana z možnostmi tega pristopa. Če zaključimo: Podoba Vzhodne Azije, kot jo lahko vidimo v idejnozgodovinskih perspektivah, je izredno pisana in nikakor ne črno-bela podoba. Pri tem gotovo drži, da je mesto prevladujoče usmeritve v vzhodnoazijski izmenjavi idej zavzemala konfucijanska tradicija, a vendar so bile prisotne tudi druge miselne struje (na primer budizem), katerih valovi so bili prav tako turbulentni, v prizorišču, kjer se je dozdevalo, da »med deset tisočimi gorami ni potoka«. Ko pa se je kitajsko konfucijanstvo razširilo tudi na Korejski polotok in Japonsko, je od učenjakov teh dežel tudi prejelo nove interpretacije, ki so se vrstile druga za drugo, kot valovi, ki se ovijajo in butajo okoli samotnega otoka. Tako se je konfucijanska tradicija v Vzhodni Aziji lahko neprestano razvijala, saj je izvirala v izviru žive vode starodavnih kitajskih klasikov, hkrati pa tudi zato, ker je v njene klasike skozi branje vladarjev in uradnikov Kitajske, Japonske, Koreje in Vietnama vstopil sodobni politični pomen in so tako lahko ti iz klasikov črpali inspiracijo za njihovo aktualno politiko. Poleg tega pa so misleci raznih struj in šol v dialogu z njimi prav tako povzdigovali njihove nove interpretacije. Ko so konfucijanci posameznih držav brali klasike z različnih filozofskih stališč, so se v boju med gostom in gospodarjem tresle gore in doline. Ko je neka struja konfucijancev začela razpravo, je zvok debat pogosto cepil reke, njihova sila pa je lomila grom in strelo. V procesu formacije in razvoja »ustvarjene Vzhodne Azije« (tsukurareru Ajia 創られるアジア; nasprotje od »dodeljene Vzhodne Azije« (ataerareru Ajia 与えられるアジア)), kot jo je poimenoval Yamamuro Shinichi, je bilo področje »Vzhodne Azije« v resnici podobno gledališkemu odru, kjer so se prepletali različni glasovi, in od koder ni bilo slišati zvoka simfonične skladbe ene same države. Čeprav se je po sedemnajstem stoletju v posameznih vzhodnoazijskih državah postopoma razvil in oblikoval subjektivizem teh držav, pa so si te države vendarle še vedno delile skupne kulturne

Idejnozgodovinske_perspektive_FINAL.indd 12

6.10.2017 10:42:30

Profile for Znanstvena zalozba FF

Idejnozgodovinske perspektive Vzhodne Azije  

Učbenik, ki je nastal pod peresom tajvanskega strokovnjaka za vzhodnoazijske študije Huang Chun-chieja, je z veliko mero strokovnega znanja...

Idejnozgodovinske perspektive Vzhodne Azije  

Učbenik, ki je nastal pod peresom tajvanskega strokovnjaka za vzhodnoazijske študije Huang Chun-chieja, je z veliko mero strokovnega znanja...

Advertisement