Sveti meč pravice

Page 1

SVETI MEC PRAVICE TINA ROŽAC

Ilustriral: Matija Cipurić


V naših krajih, med našimi ljudmi, nihče ne ve natančno, kje, leži skrivnostna jama. Pred davnimi časi, ko je bila zemlja pusta in hladna, brez enega samega živega bitja, sta se v jami združila bog neba in boginja zemlje. Zemlja se je zatresla in nad njima se je narisala mavrica, simbol čiste ljubezni, ki povezuje nebo in zemljo. Bogova sta v jamo položila dečka in deklico. Od tedaj se je človeški rod razselil po vsem svetu, v znak zahvale pa so naši predniki v jami uredili svetišče, kjer so bogu neba in boginji zemlje vsako poletje, ko je dan najdaljši, darovali največje dragocenosti. 2


Vanjo so se zatekali svečeniki in svečenice, da bi se naužili duhovne moči, zato so stene okrasili s podobami jelenov, medvedov, merjascev in druge divjadi. Okrog jame so zgradili obzidje, krog tega pa še eno. Znotraj obzidij, na varnem pred krutim zunanjim svetom, so postavili več bivališč in tako oblikovali prvo naselje. Nadeli so mu ime kaštelir. Stvarnika sta bila ponosna na bitja, ki sta jih ustvarila. A človek ne bi bil človek, če si ne bi na hrbet nakopal nesreče.


Ko sta se davno tega v kaštelirju rodila dvojčka, so ju starši vzgojili v rivalska dečka. Vsi kaštelani so se toliko ukvarjali z njunimi nenehnimi prepiri, da so poleti pozabili darovati v sveto jamo. Pozabili so, kako so varni in srečni, pozabili so se za svoja življenja zahvaliti bogovom. S tem so si nakopali strašansko jezo boga neba. Bog je stopil pred mater in očeta in zarohnel z najglobljim glasom: »Podrl bom vse, kar sem vam podaril. Nehvaležneža! Ves kaštelir zmeljem v prah, obzidji pokopljem, le jamo vama pustim v opomin. Ker sem vas konec koncev sam ustvaril, bom našel trohico milosti za vas. Vajina sinova bosta dobila vsak svoj kaštelir. Prvi se bo imenoval Jelenji kaštelir, drugi pa Medvedji kaštelir. A dečka bosta – tako kot prebivalci njunih kaštelirjev – za vedno živela v sovraštvu in se ne bosta videla nikoli več.


Sveta jama pa bo odslej imenovana Kačja jama! Dragocenosti in daritve obdržite zase, a v jamo naj se le zateče, kdor si upa! Tam ga bo na stolu čakal sveti meč pravice, ki bo vsakemu obiskovalcu sodil po moji volji! Noč in dan ga bo stražila kača, moja odposlanka.« Od tedaj je bila Kačja jama nikogaršnja in njenega praga si ni upal prestopiti nihče. Medvedji in Jelenji kaštelir sta dolgo stala en ob drugem, sovražno, brezbrižno, tiho. Njuni kaštelani se osebno niso poznali, a so vselej vedeli, da so njihovi sosedje tudi njihovi sovražniki. 5


Nekega dne se je v Medvedjem kaštelirju kot edini otrok velikega glavarja Magapla in njegove plemenite žene Oplike rodil njun naslednik Aviko. A Aviko ni bil navaden deček. Ob njegovem rojstvu je mladi glavar Magapl svoji skupnosti ponosno naznanil: »Tri dni in tri noči bomo slavili prihod najinega naslednika. Naši predniki so nam sporočili, naj ga imenujemo Aviko, kajti deček se je rodil z nadčloveškim očesom – v spodnji polovici rjavim, v zgornji pisanim. Kot bi nekdo rjavookemu dečku čez polovico očesa narisal mavrico. Mavrica pa pomeni božjo milost in nam obeta mir.« Tako je Medvedji kaštelir vso noč praznoval ob petju, plesu, melodijah lire in ritmu tolkal. Ob pogledu na pojedino so se vsem cedile sline. Iz keramičnih krožnikov so najprej zadišale enolončnice, sledila jim je pirina kaša s pečeno jagnjetino, za konec pa so se posladkali z medenimi kutinami iz južnih krajev.


Rajanju in veselju ni bilo videti konca, a Ĺže naslednjega jutra se je zgodilo, kar so kaĹĄtelani najmanj priÄ?akovali. 7


»Druščina, na lov,« je odločil ponosni oče Magapl, da bi priskrbel meso za novo pojedino. Od ježe so se že kar malce utrudili, ko so na robu svojega mogočnega ozemlja naleteli na samega Fervaloka, glavarja sosednjega Jelenjega kaštelirja. Črnolasi suhljati poglavar ni bil posebno bister, še manj pa močan, vendar bi življenje dal za svojo moč v kaštelirju. Ker ni bil posebej priljubljen, je venomer iskal način, da bi se pred svojimi ljudmi izkazal in upravičil svoje poglavarstvo – prvenstvo med enakimi. Zato je še pred časom sklenil zavezništvo s prevarantom Voltom. V zameno za Voltovo pomoč, ko bo ta potrebna, je glavar prevarantu obljubil svojo rosno mlado hčer Dito. Tistega dne sta se Magapl in Fervalok kot naročeno srečala ob Kačji jami, ki si je že stoletja ni upal prilastiti nihče. Vsi so slišali pripovedovati, da v njej kača varuje bronasti meč jeznega boga neba. Fervalok je za trenutek postal in razmišljal. »Le zakaj bi se vsi izogibali jami? Meč jeznega boga neba je zgolj meč, kaj nam pa more? Če bi dobil jamo, bi dobil več nadzora nad ozemljem. Meč pa … Če pride v moje roke, bom kači odsekal glavo in z njim vsakemu dokazal svojo moč. Jelenji kaštelir bo resnično moj, jaz pa bom vsem kaštelanom v ponos.« Iznenada se je domislil in bleknil: »Magapl, poslušaj!«

8


Vsi navzoči so skrivoma zavili z očmi, a Fervalokova izjava jih je v trenutku streznila: »Izzivam te. Borila se bova. Človek na človeka. Z mečem. Zmagovalcu pripade Kačja jama. V boj!« »Počasi, počasi! Saj ne misliš resno! Kačja jama je nikogaršnja,« je bil odločen Magapl. »Ravno zato. Ni škoda?« se je posmehnil glavar. »Kako ti pade na pamet? Pomisli, kakšna božja jeza bi se zgrnila nad nas!« »Jaz se prav nič ne bojim. To so stare zgodbice, nihče jim več ne verjame. Pravzaprav … Če bolje pomislim … Ti si tako ali tako ne upaš stopiti v jamo. Pa naj bo potemtakem kar moja.« Te besede so Magapla tako spodbodle, da ni mogel več zadržati jeze: »Jama ne bo nikoli tvoja!« se je razhudil. Magapl je, ne da bi se sprva sploh zavedal, kaj počne, segel po meču. To gesto je kajpak spretno izrabil bojaželjen Fervalok. Izvlekel je meč, in kot bi mignil, sta si stregla po življenju.


Fervalok je pogumno in hitro napadal, vendar po moči in spretnosti Magaplu ni segel do kolen. Toda Jelenji glavar je imel skrivno orožje – Volta. Ta je bil Fervaloku nakazal ukano in se skril za bližnjo skalo. Fervalok je vedel, da se mu morata nekako približati, zato se je začel umikati proti skali. Magapl ga je s spretnimi zamahi meča kaj hitro spravil tik ob hladen kamen, da je bilo videti, kot da se Fervalok ni mogel več umikati. Med bojem sta se lahko premikala le še v krogu, tako da je bilo od daleč videti, kot bi plesala. Fervalok je komaj še ohranjal celo kožo in zdaj že ves preplašen čakal na Voltovo pomoč. Nagli zvoki ostrih rezil so nagnali strah v kosti vsem navzočim, le Voltu niso prišli do živega. Naposled sta se le postavila tako, da sta prostor ob skali s telesi skrila od pogledov množice. Volto je spretno izkoristil priložnost, skočil izza skale in zabodel v Magaplov hrbet ter hitro izvlekel svoj dolgi nož, tako da tega razen Fervaloka nihče ni opazil. Magapl se je sklonil in v hipu je Fervalok, prej povsem izgubljen v bitki, odločno skočil nanj.


Magaplovim prijateljem je ob prizoru zastal dih. Magapl je bil negiben. »Obležal je,« je zmagoslavno izustil Fervalok. »Kačja jama je naša!« Fervalok je stopil proti jami, a v istem hipu se je nebo naglo stemnilo, tik predenj pa je z vso silo udarila strela, kakršne človeško oko še ni videlo. Fervalok je odskočil: »Gremo! Vsi! V Jelenji kaštelir!« Odjezdil je, kolikor hitro je mogel, z vsemi sledilci za seboj. »Maščevali se bomo!« je za njimi kriknil eden od Magaplovih prijateljev. V grozi so se zbrali okrog umirajočega glavarja, ga s skupnimi močmi dvignili in odnesli proti Medvedjemu kaštelirju. Preden je Magapl v mukah dočakal svoj zadnji izdihljaj, je zbral vso moč, ki mu je še ostala, in tiho izustil: »Bila je zvijača. Prevarant iz njihovih vrst mi je zabodel nož v hrbet.«


A kdo je glavarja umoril, sedaj ni bilo več pomembno. Sosednji skupnosti sta neizpodbitno stopili v spor in Medvedji kaštelir je potrpežljivo čakal, da novi glavar Aviko odraste ter se maščuje za smrt svojega očeta. Oplika se je po soprogovem pokopu zavila v večno žalost, a življenje je teklo dalje, in kot bi mignil, je Aviko že urno tekal po travnikih.

12


13


Nekega poletnega jutra je malega Avika predramila prijetna toplota sončnega žarka, ki si je pot utrl skozi vhodna vrata. Med mencanjem zaspanih rjavo-mavričnih oči je presenečeno opazil, da na vratih stoji mati. »Greva?« je z nasmeškom pokazala na plano, proti daljnim hribom, koder so se ponosno kazali oddaljeni kaštelirji. Deček se ni pustil rotiti. Stekel je k materi in jo povlekel za krilo. Jutranja svetloba je risala dolge sence visokega notranjega obzidja, s katerim je bil v polkrogu obdan Medvedji kaštelir. Če si ga želel krog in okrog prehoditi z medvedjimi koraki, si jih moral narediti vsaj tisoč. Na obeh koncih se je obzidje prekinilo tik ob prepadu, tako da je bil kaštelir varen pred zvermi, roparji in sovražniki. 14


Enega od dveh prehodov skozi obzidje – velika vrata – sta budno stražila močna mladeniča. »Dobro jutro, gospa in gospodič,« ju je eden od njiju ogovoril z globokim glasom in jima odprl škripajoča masivna vrata iz hlodov. »Dobro jutro,« sta odvrnila v en glas in se po pšeničnem polju, okrašenem z živo rdečim makom, prebila do zunanjega obzidja, ki se je raztezalo vzdolž notranjega, dlje proti gozdu. Ob prijaznem pozdravu stražarja so zaškripala tudi zunanja vrata in že sta stopicala po gozdu, vsak svojim dobrinam naproti … Sinček jagodam, gobam in polžem, mati pa medu in ptičjim jajcem.


Poletno jutro se je prevesilo v poldan. Mali Aviko in ovdovela Oplika sta po večurnem iskanju plodov, listov in korenin prvič v dečkovem življenju prispela prav do roba kaštelirskega ozemlja in sedla, da bi se odpočila. »Vidiš, Aviko,« je po krajšem molku s kazalcem pokazala mati, »tam na pol poti med največjim hrastom in napol ležečim borom je skrit vhod v Kačjo jamo. Tam, dragi Aviko, je v junaškem boju za Medvedji kaštelir življenje dal tvoj oče, mogočni glavar Magapl. Glej, to je vse, kar mi je ostalo od njega,« je zašepetala na sinovo uho in mu okrog vratu nadela amulet s podobo psa. »Kačjo jamo si je z nepoštenim bojem prilastil Fervalok, glavar Jelenjega kaštelirja. A kot slišim praviti, še do današnjega dne nihče od njih ni zbral poguma, da bi vanjo vstopil. Ti, Aviko, pa boš glavar, na katerega računa ves kaštelir. Ti se boš maščeval za očetovo smrt, ko te bo kača povabila v jamo.« Mali Aviko je z odprtimi usti poslušal mamine besede, a razumel ni veliko.

16


Tistega dne ni imel posebne sreče z nabiranjem. V košarici – segala mu je do kolen in še čez – je samevalo le nekaj prepeličjih jajc, ki mu jih je uspelo mimogrede pobrati iz gnezd. Ko sta se vračala domov, je bilo težko preslišati oglašanje praznega želodca. Naposled jih je vendarle zagledal … Jagode! Prve letošnje jagode. Tako so bile sladke in toliko jih je bilo, da se jih je najedel do sitega. Ves rdeč okrog ust se je vzravnal, ko je pred seboj zagledal orjaškega merjasca. »Maaatiiiiii,« je v grozi kriknil in obstal na mestu kot prikovan. Oplika se je v hipu obrnila proti sinu in ognjevito skočila med dečka in zver. »Teci, Aviko, teciiiii!« Aviko se ni obotavljal. Prestrašen je zdirjal v širni gozd.


V joku je tekel in tekel po gozdu v velikem krogu, kolikor so ga nesle noge, vse dokler se ni začelo večeriti. Tedaj je ves obupan ponovno zagledal jamo. Zatekel se je vanjo in močno stisnil amulet s podobo psa, ki mu ga je podarila mati. Zdaj bi ga ona zagotovo pogrela in mu zapela pesmico. A je ni bilo. Tresoč se dolgo v noč je na hladnem kamnu naposled le zaspal. Kača se ob pogledu na nevednega dečka ni premaknila, le v klopčič se je zvila in opazovala dogajanje.


Tokrat ga ni prebudil sončni žarek, temveč vesela pesem. »Maaatiiiiii!« je radostno zavpil. Ni bila mati. Pred jamo je zagledal temnolaso deklico. »Kdo si?« »Iko,« je odvrnil deček. Takrat je štel le dobri dve leti, zato svojega pravega imena ni znal izgovoriti. »Od kod si?« Skomignil je z rameni. »A znaš govoriti?« Debelo jo je pogledal. Dve leti je bila starejša od njega, pa je že poznala vse poti. »Jaz sem Dita.« Njen iskriv nasmeh ga je v hipu očaral. Prijela ga je za roko in odvedla proti domu. Dolgo sta hodila po mračnem gozdu. Kar naenkrat pa so bila drevesa vse redkejša. Še malo … In izvila sta se iz primeža gozdnega rastja. Deček je očaran obstal. Pred njima se je v čarobni svetlobi na zelenem griču bohotil kaštelir, obzidan z dvema obzidjema, znotraj katerih je kmalu uzrl čredo ovac in koz na paši. Aviko še nikoli ni bil tako daleč brez matere, a se je v hipu počutil kot doma. »Vidiš, Iko, to je moj dom. To je Jelenji kaštelir,« ga je razsvetlila Dita.


Ditina mati Galga je ravno tkala volno, ko je na vratih zagledala ne le enega otroka, temveč kar dva. »Kaj se to pravi, Dita?« »Našla sem ga. V gozdu. Iko mu je ime. Skoraj nič ne pove.« »Deček nesrečni. Izgubil se je. Pri nas ostaneš, Iko,« se ga je usmilila Galga. Brž je zajela polno zajemalko kaše, ki jo je pripravila iz mešanice stročnic, žitaric in svežih zelišč. Ob polni skledi slastnega obeda in prijaznih Ditinih nasmehih je Ikova nenavadna tesnoba kaj kmalu izpuhtela. Namesto nje se je vanj prikradel občutek varnosti. Počutil se je malodane kot doma.


Kakor hitro so leta minevala, tako je Aviko odraščal v ljubeznivega in velikodušnega, a zato nič manj odločnega, hrabrega, iznajdljivega in samosvojega mladeniča. S krepko visoko postavo, sijočimi kostanjevimi kodri in mavrično-rjavimi očmi je zlahka pritegnil pozornost deklet, in čeprav morda ni bil najlepši med mladeniči, je zagotovo veljal za najpogumnejšega. Če pomislimo še na njegov pretanjen smisel za humor in posluh za vsako težavo, ni prav nič čudnega, da je kaštelanom zlahka prirasel k srcu. Vsem, razen Ditinemu očetu Fervaloku. Da, prav tistemu Fervaloku, ki je po dečkovem rojstvu povzročil umor njegovega očeta. Deček si je sprva želel pridobiti njegovo pozornost, a Fervalok ga je, kot da bi vedel, kdo je, ves čas zaničeval.

21


Zaradi njegovega poniževalnega odnosa do dečka je trpela tudi Dita. Čeprav je imela očeta rada, se je v njunih nesoglasjih vselej postavila na prijateljevo stran. Njena simpatija do očeta pa se je dokončno razblinila, ko ji je nekega popoldneva naznanil: »Hči moja, danes je tvoj srečen dan. Tvojo roko sem pred leti obljubil mojemu najzvestejšemu človeku: Voltu. Danes si dovolj stara, da ti razkrijem to srečno resnico.« Dita je le stežka požrla cmok v grlu ob misli na skopušnega starca, s katerim bo morala preživljati vse dni do konca življenja. V istem trenutku so se njene misli sprevrgle v pekel. Uteho je našla le v družbi prijatelja Ika, ki ga je z vrstniki prav tistega večera čakal obred vstopa v odraslost.


Vsa skupnost se je zbrala sredi kaštelirja. Na eni strani množice je stal Aviko, na drugi pa kaštelirski svečenik z rdeče poslikanim obrazom in barvito slovesno obleko. Glasno petje in igranje ga je pospremilo vzdolž steze, ki se je vila med množico. Z dvignjeno glavo je mladenič zlahka prestal hojo po žerjavici, potapljanje glave v vodo in preizkušnjo z metom kopja ter tako prestopil v svet odraslih. Prejel je dolžnost do varovanja svojega kaštelirja in dovoljenje za trgovanje s sosednjimi in oddaljenimi kaštelirji ter prevažanje s konjem ali mulo.

23


Odtlej se je vsakih nekaj dni odpravil na pot proti morju, kjer je prodajal kože, jajca, med, meso, zelišča in druge dobrine, ki jih je znal sam pridobiti in pridelati. Z blagovno menjavo si je sčasoma ob morju lahko privoščil nekaj dragocene soli, ki jo je nato med domačimi uspel zamenjati za lončeno posodo, nekaj volnenih kril in bronastih motik. Svoje bogastvo je ponosno razkazal tudi Diti: »Jutri zarana odrinem proti morju. Tam vse skupaj zamenjam za vsaj ducat biserov.« »A grem lahko s teboj?« je brez pomisleka vprašalo dekle, »rekla bom, da grem po košutnikove korenine.« »Po poti do tja raste nemalo košutnika. Nabrala ga boš in nihče ne bo pomislil, da si bila z menoj,« se je navdušeno strinjal Aviko. Ob Ditini želji mu je srce poskočilo.


Še pred zoro sta odrinila v neznano. Temna pot je tesno privila enega k drugemu. Vsak zvok bi lahko pomenil nevarno zver, a skupaj sta se počutila močnejša kot kdajkoli. Po nekaj urah hoda sta v daljavi zagledala morje, tik ob njem pa mogočen kaštelir s tremi obzidji. Ditino oko je oprezalo za majhnimi v koloni premikajočimi se pikicami, za katere se je kmalu izkazalo, da so v resnici nosači, ki tovorijo zvrhane košare soli iz bližnjega morja, kjer so v velikih bronastih usločenih krogih greli morsko vodo in tako pridobivali sol. »Česa podobnega moje oči še niso videle,« se je čudila Dita. Lahkih nog sta vstopila mimo straže, saj so stražarji Avika že poznali.


Ko so se odprla zadnja vrata, se je Diti odprl nov svet. Na vrhu kaštelirja je zagledala mogočen, od strele ožgan, a še vedno živ hrast. S hrastovih vej so visele črne lobanje risov, okrog debla pa se je vila ogromna ogrlica iz raznobarvnih galebjih kljunov, s katero so bili na drevo pritrjeni orjaški okrašeni oklepi morskih želv – prišla sta v Želvji kaštelir. Na pisani tržnici sredi kaštelirja so se bohotile dobrote in dragocenosti, o kakršnih doma ni mogla niti sanjati. Presenečeno je preletavala skrbno krojene in natančno sešite obleke vseh barv in umetelno poslikane vaze ter se naposled ustavila pri široki paleti bronastega nakita. Ni se mogla načuditi vsem broškam, sponkam in zaponkam, a posebej ji je padla v oči zaponka voza s trovprego. To je od daleč opazil tudi Aviko. Ker je bil dober trgovec, je kaj kmalu vse prodal za dva ducata biserov. S polovico biserčkov si je končno privoščil čisto svojo mulo, drugo polovico pa je na skrivaj zamenjal za zaponko s konjsko trovprego. Z njo je želel presenetiti dekle, za katerim mu je po tihem bilo srce.


27


Ko sta se vračala, ju je pot vodila mimo Kačje jame. »Tu je vedno tako lepo. Dajva, postojva malo,« je predlagal Aviko. Poletne temperature so bile dovolj prijetne, da sta lahko izmučena legla v travo pred jamo in v tišini opazovala zvezdnato nebo. V tesnem objemu sta skoraj zaspala, ko je mula nenadoma zarezgetala. Iz gozda sta zaslišala neznane glasove.


»Tu prenočimo,« je z odločnim hripavim glasom dejal vodja konjenikov. »Ne! Nič ne čakajmo, takoj napadimo, ko še spijo,« je ugovarjal eden od njegovih pajdašev. »Tako so mi razložili. Od Kačje jame vodita dve poti. Ena proti zvezdi severnici, proti Jelenjemu kaštelirju, druga pod pravim kotom na levo, proti Medvedjemu kaštelirju. Premalo nas je, da bi zdaj napadli. Počakajmo do jutra. Takrat zavzamemo en kaštelir, se okrepčamo, ponoči pa napademo drugega!« »Naj bo, Hosti, kot praviš.« Nekaj trenutkov si nista upala zajeti sape. »Napadli bodo tudi naš kaštelir!« »Moramo jih obvestiti,« je odločil Aviko. Tiho sta počakala, da so neznani jezdeci odsmrčali v globok spanec, nato pa se z mulo spretno odkradla proti domu. 29


V kaštelirju sta zagnala vik in krik in v nekaj minutah vse postavila na noge. Vse razen Fervaloka, ki se ni zmenil za fantove »otročarije« in je raje brezskrbno spal dalje. Avikov pogum je zato še toliko bolj prerasel v besede rojenega vodje: »Kaštelani, pred jamo prenočujejo surovi konjeniki. Zarana udarijo po nas. To je njihov načrt. Načrt, ki ga bomo mi prekrižali. Toda sami ne bomo zmogli. Pohlepneži želijo zbrisati z zemlje ne le nas, marveč tudi sosednji Medvedji kaštelir.« »Naše sovražnike?« je zadonelo iz množice. »Da, naše sovražnike. Vendar brez njih ne bo šlo. Le skupaj se lahko upremo krvoločnemu Hostiju in njegovi preštevilni tolpi.« Ta je zmajeval z glavo, oni premišljeval, tretji se je tresel. »Drugače ne bo šlo. Če nas napadejo, nas zmeljejo v prah. Premalo nas je. Ste z mano?« »Smo!« »Prav! Tako naj bo! Sam se podam na pot, da obvestim Medvedji kaštelir. Po poti še preverim, kako so roparski jezdeci oboroženi.«


Kakor hitro je Aviko prispel do Kačje jame, se je izza oblaka na dnu obzorja kot naročena prikazala luna. Njen sij je našel pot do meča in nenadoma je iz jame posvetil drobcen bel žarek. Pozorni Aviko ga ni mogel spregledati. Opogumil se je in vstopil v jamo. Mesečeva svetloba je odsevala s poslikav na vlažnih stenah. Sredi jame je zagledal mogočen bronast meč, okoli katerega je bila ovita kakor mesečina bela kača. Bog neba je z zanimanjem spremljal dogajanje, in ker v Avikovi duši ni našel hudobije in jeze, mu je dal priložnost ter ukazal kači, naj se mu umakne. Tokrat se ni mogel razjeziti.

31


Z mečem v rokah je od jame Aviko spretno našel pot do Medvedjega kaštelirja. Nihče ni bedel. Kaj hitro je ugotovil, katera koliba je poglavarjeva, saj je stala na vrhu kaštelirja in je po razkošju prekašala vse druge. Tik ob hiški pa je bilo v mesečini moč jasno videti visok gaber, okrašen s črno medvedjo lobanjo in ovit v pletenico iz kačjih kož.


Ko je vstopil v hiško, na svoje veliko začudenje ni zagledal poglavarja. Pred njim je stala poglavarka s svojim mečem v rokah in črno prevezo čez polovico obraza. »Slišala sem škripanje vrat. Kdo si?« ga je rahlo prestrašeno, a brez oklevanja vprašala. »Iz Jelenjega kaštelirja prihajam. Razbojniki bodo napadli nas in vas. Preveč jih je. Le skupaj se lahko ubranimo. Mesečina mi je pokazala pot do bronastega meča iz Kačje jame. Z njegovo pomočjo bomo nepremagljivi.« »Kako naj ti verjamem? Vaš glavar je bil pohlepen, zato je moral moj mož umreti. Dokler sem jaz, Oplika, še živa, ne bomo zavezniki. Raje umrem, raje naj umre cel kaštelir, kot da pogledam Magaplovemu morilcu v oči!«

33


V isti sapi se je Oplika pognala proti Aviku: »Morilci!« Zgrabila ga je za vrat in obstala. V rokah se ji je zasvetil amulet. Amulet psa. Amulet njenega moža. Amulet, ki ga je podarila sinu. Nenadoma se ji je v glavi odvrtela vsa zgodba. »Stoj!« Prižgala je baklo in mu pogledala v obraz. V njegovem očesu je zažarela mavrica. »Aviko! Moj Aviko!« ni mogla skriti navdušenja. »Aviko?« »Poslušaj. Pred dvanajstimi leti sva s sinom v gozdu srečala merjasca. Žrtvovala sem se za sina, in čeprav mi je zver razmrcvarila pol obraza, sem jo premagala. Ko sem se vrnila v kaštelir, sem za las ubežala skoraj gotovi smrti. Brez maziljenja zdravilk in pomoči duhov naših prednikov me zdaj ne bi bilo tu. Tako so me spoznali za junakinjo in me imenovali za poglavarko. A moje žalosti se ni dalo pozdraviti. Sin, ki je zbežal pred zverjo, se nikoli ni vrnil. Za vratom je imel ta amulet. In v njegovem očesu je sijala mavrica. Nikoli se nisi vrnil. Vse do tega trenutka.« Aviku so se orosile oči. Spomine na rosno otroštvo je zabrisal čas, a srca ni moglo nič pretentati. Vedel je, da pred njim stoji njegova mati. Planil ji je v objem in jo prosil za pomoč.

34


Oplika je v hipu zbrala svojo množico. Skupaj so odjahali proti Jelenjemu kaštelirju. Kaštelirja sta združila moči in zdelo se je, kot bi se naenkrat zvezde postavile v red. Odvihrali so boju naproti. Do speče množice konjenikov so se pritihotapili spretno in neslišno, da bi si ogledali stanje. Prva sta stopala mati in sin. 35


Opremljeni vsak s svojo sekiro, kopjem, bodalom, kijem ali pračo so na Avikov znak skupaj odločno skočili na razbojnike. Speči in številčno prešibki niso imeli možnosti za obrambo. Tik pred zoro so vsi negibno obležali in pred Kačjo jamo sta Oplika in Aviko v zrak skupaj zavihtela meč pravice. »Zmaga!« sta v en glas zavpila.

36


Namesto svojega odmeva sta tedaj zaslišala odgovor z neba: »Oplika, plemenita junakinja, in Aviko, neustrašni mladenič, govorim vama jaz, bog neba! Danes sta me naredila srečnega. Povezala sta sprta kaštelirja in tako izbrisala mojo večstoletno jezo. Aviko, imej moj meč. Zaslužil si si ga, ker si združil oba kaštelirja. Prinesel ti bo mir in ljubezen ter tvoja kaštelirja varoval pred sovražniki in zvermi.« Spogledala sta se in Oplika je odločila: »Aviko, vrni se v Jelenji kaštelir. Vodil ga boš z mečem pravice. Vedi, da v Jelenjem kaštelirju živi prevarant, ki je z zvijačo ubil tvojega očeta. Ker si Magaplov sin, ti pripada tudi oblast v Medvedjem kaštelirju. Ta je od tebe pričakoval maščevanje, a podaril mu boš nekaj boljšega. Pravico. In z njo bosta zavladala mir in ljubezen.«


Še preden se je Fervalok prvič obrnil v spanju, je bila množica z Avikom na čelu pred njegovimi vrati. »Fervalok! Ven!« so zahtevali kaštelani. »Kdo me budi?!« se je z zaspanim polomljenim glasom zadrl glavar. »Fervalok, nočemo te!« mu je odgovoril moški glas. »Hočemo Ika!« »Avika. Moje pravo ime je Aviko.« »Hočemo Avika!«


Aviko je zamahnil z roko in tako utišal množico. »Fervalok, nihče te ne želi za poglavarja. Svoje ljudstvo si razočaral. Želijo, da jaz prevzamem poglavarstvo. A izvedel sem, da je zaradi tebe moral umreti moj oče, Magapl. Zatorej če bom jaz na oblasti, te ne želim imeti v svojem kaštelirju. Kaj porečeš v svoj bran?« »Nič od tega, kar praviš, ni resnica. Pravo resnico poznava samo jaz in … Volto!« je s kazalcem proti sokrivcu pokazal Fervalok.

39


»Ne bi ti verjel, Fervalok, a v Medvedjem kaštelirju sem spoznal resnico. Vem, da mojega očeta nisi ubil ti, kakor so verjeli v Jelenjem kaštelirju. Z zvijačo ga je ubil Volto, da bi pridobil Dito za ženo. Sokriva sta očetove smrti! Zato vaju zdaj oba izženem!« Ob teh besedah se je Fervalok vrgel na kolena: »Aviko, ne, samo tega ne stori! Prosim te, na kolenih te prosim, odpusti mi! Vse presežke s svoje zemlje bom odslej dajal v skupni hram. Prisežem!« Aviko si je vzel nekaj trenutkov za razmislek in razsodil: »Naj bo, kot praviš, Fervalok. Če nas doletijo hudi časi, bom tvoj presežek razdelil najbolj potrebnim. Dokler bo naš kaštelir dobro stoječ, pa presežek povečam s trgovanjem. Tako bo. S tem boš prispeval k blagostanju skupnosti in se odkupil za svoja dejanja. Prinesite mi vodo,« je še velel stražarjem.

40


»Hvala, moj poglavar,« si je oddahnil Fervalok s sklonjeno glavo. Nanjo je svečenik zvrnil vrč vode, da bi ga očistil zla, medtem pa Volto ni čakal. Tudi on je padel na kolena pred glavarja, odprl usta, a ga je Aviko nemudoma ustavil: »Ne poskušaj! Dovolj je bilo milosti za danes! Ven z njim, na prosto!« Na vse pretege se je trudil zbežati iz trdnega primeža stražarjev, a usodi ni mogel ubežati. Glavarjeva odločitev je bila dokončna.


Avikova zgodba se je po Jelenjem kaštelirju razširila, kot bi mignil. Svojemu novemu glavarju so ponudili v dar vse najdragocenejše kože, najmehkejšo volno, najboljše grško vino in najkrepkejše govedo. A največje presenečenje ga je čakalo na koncu. Galga, ki ga je prva sprejela v skupnost, je odločno spregovorila. Vsa ta leta se je bala svojega moža, a zdaj je vedela, da je množica na njeni strani: »Aviko, v znak sprave, ker si našo skupnost rešil pred pogubo, ti v zahvalo ponujam Ditino roko, če se ona s tem strinja.« Dita je sramežljivo, toda z nedvoumnim nasmeškom prikimala. Ko je padel mrak, je Aviko Dito počakal pred njenimi vrati in jo zvlekel za vogal. Iz žepa je potegnil zaponko s konjsko trovprego: »To je moje darilo zate. Prineslo nama bo blaginjo, moč in naslednike. Prisežem ti, da bom poskrbel za najino srečo in mir med obema kaštelirjema.«



Po dolgem pričakovanju je le napočil njun srečni dan. Ne bi mogli reči, ali je bil obarvan bolj modro od neba ali rumeno od sonca, a ob prisegi mladoporočencev ni bilo več dvoma: nad njima se je narisala mavrica. Poročno slavje je trajalo sedem dni in sedem noči.

44


Slavili niso le poroke Dite in Avika, temveč tudi mir med sprtima stranema. V slavnostnem obredu sta do nedavnega sprti skupnosti uničili vsaka svoj meč in ga darovali v gomilo pred Kačjo jamo, da bi tako zaznamovali svoje zavezništvo in sožitje. En meč pa je vendarle za vselej ostal nad zemljo – sveti meč pravice.


Imena junakov je uporabljalo že ljudstvo, ki je v času bronaste dobe naseljevalo pretežno območje današnje Istre. Razlage imen so povzete po delu Mateta Križmana Rimska imena u Istri (Zagreb: Biblioteka Latina et Graeca, 1991): Aviko pomeni želen, ljubljen. Ime je najdeno v Roču in je istrska različica imena Avitus. Osnova Avi izhaja iz skr. ávih v pomenu ugoden, podobno v glagolih, npr. gr. a(ω)ítas v pomenu ljubljen. Dita je tista, ki gleda, vidi. Ime izhaja iz imena Ditica. Dit- je skupni ilirsko-mesapski koren iz ie. dheya-/ dhi- »videti, gledati«. Zapis imena Ditica je najden v Buzetu in je verjetno ilirsko ime. Magapl pomeni zelo močan. Ime je venetsko-istrsko in je sestavljeno iz mag- v pomenu »zelo« (ilir. mega-, gr. mag) in apl- v pomenu »moč« (staronord. afl-). Oplika pomeni močna. Ime izhaja iz venetskega ali istrskega imena Oplus, to pa iz ie. *apelo v pomenu »moč«. Žensko različico Oplica (Oplika) najdemo na Cresu. Fervalok pomeni plameneč, vrel. Venetsko-ilirsko ime, ki je bilo npr. najdeno v Buzetu, izhaja iz lat. korena ferv-, ki pomeni »vreti, plamteti«. Galga pomeni globoko razmišljujoča. To ilirsko ime je najdeno npr. v Pulju in izhaja iz imena Galgestes, to pa iz ie. *ghalgh-, kar pomeni »resno razmišljati«. Volto je tisti, ki si želi, želeč. Ime, ki je najdeno v Buzetu in Labinu, izhaja iz verjetno ilirskega imena Voltimesis, to pa iz ie. *wel-, kar pomeni »želeti si«. Hosti je tujec, sovražnik. Ime izhaja iz ie. *ghostis v pomenu »tujec«, lat. hostis v pomenu »sovražnik«. Imena s korenom host- so pogosta keltsko-ilirska imena in so najdena npr. v Labinu, Obrovcu in Pulju.


OPĆINA LANIŠĆE

OBČINA KOMEN

Slikanica »Sveti meč pravice«, avtorice Tine Rožac, je nastala v okviru projekta KAŠTELIR – Prazgodovinska gradišča in etnobotanika za trajnostni turizem in razvoj podeželja – od Krasa (preko Brkinov, Čičarije in Istre) do Kvarnerja / KAŠTELIR – Prapovijesne gradine i etnobotanika za održivi turizam i ruralni razvoj – od Krasa (preko Brkina, Ćićarije i Istre) do Kvarnera, ki je sofinanciran v okviru programa sodelovanja Evropske unije Interreg V-A Slovenija – Hrvaška. Za njeno vsebino odgovarjajo založnik in sozaložniki in v nobenem primeru ne izraža stališč Evropske unije.


Tina Rožac Sveti meč pravice Ilustriral in sooblikoval Matija Cipurić © 2020, Buča Urednik: Darko Darovec Strokovno svetovanje: Žiga Oman, Maša Sakara, Darko Darovec Grafično oblikovanje: Žiga Valetič Tisk: Nonparel d. o. o. Založnik: Buča, d. o. o. Kolarjeva ulica 47, 1000 Ljubljana Za založbo: Samo Vadnov

Naročnik: Občina Izola Sozaložniki, © partnerji projekta KAŠTELIR: Občina Komen – vodilni partner, Občina Izola, Univerza v Mariboru, Inštitut IRRIS za raziskave, razvoj in strategije družbe, kulture in okolja, Istarska županija, Općina Lanišće, Općina Mošćenička Draga, Javna ustanova »Park prirode Učka« Prva e-izdaja. Publikacija je v digitalni obliki prosto dostopna na: www.buca.si Ljubljana, Izola, 2020 Vse pravice so pridržane. Nobenega dela te knjige ni dovoljeno reproducirati in razširjati brez pisnega dovoljenja založnika ali sozaložnikov.

Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID=48410371 ISBN 978-961-7114-06-5 (pdf)


Millions discover their favorite reads on issuu every month.

Give your content the digital home it deserves. Get it to any device in seconds.