Page 1

Zvonka Zupanič Slavec

ZGODOVINA ZDRAVSTVA IN MEDICINE NA SLOVENSKEM M E D I C I N A S KOZ I Č A S , J AV N O Z D R AV S T VO, FA R M A C I J A

THE HISTORY OF HEALTHCARE AND MEDICINE IN THE SLOVENE LANDS F RO M T RA D I T I O N A L TO M O D E R N H E A LT H C A R E ; P H A R M A C Y

urednica Senta Jaunig

2 017


KAZALO10

Kazalo

Hipokratova prisega . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 6 Ženevska deklaracija Svetovnega zdravniškega združenja . . . . . . 7 Zdravje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 8 Zdravstvo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 8 Medicina . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 8 Viri in literatura . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 9 Kazalo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 10

Uvodniki Editorials . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 16 Akad. prof. dr. Franc Strle . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 16 Prof. dr. Aleksandra Markovič . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 17 Prof. dr. Igor Švab . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 18 Prof. dr. Borut Božič . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 19 Prof. dr. Stane Granda . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 21 Prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec – avtorica o knjigi . . . . . . . . . . . . 23

OD LJUDSKE DO ZNANSTVENE MEDICINE – Od pramedicine do razsvetljenstva Medicine from Ancient Times to the Scientific Age – From Prehistorical Medicine up to the Age of Enlightenment . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 27 Začetki medicine . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Začetki medicine na Slovenskem . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Najdišča človeških kultur na slovenskih tleh . . . . . . . . . . . . . . . . . A  ntropološke raziskave človeških kostnih ostankov . . . . . . . . . . . Rimska medicina . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Srednjeveška in samostanska medicina . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Kužne bolezni v srednjem veku . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Nastanek karanten . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Kužna znamenja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Nekdanji zdravstveni poklici . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Predbolnišnične zdravstvene ustanove . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Porenesančni razvoj zdravstva in medicine . . . . . . . . . . . . . . . . . .

28 30 30 32 33 33 35 36 37 38 40 41

Ljudska medicina . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Magična medicina . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Ljudsko zdravilstvo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Svetniki v medicini . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

42 42 44 45

19. stoletje na Slovenskem . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 63 Zdravstveno stanje v Ljubljani v 19. stoletju . . . . . . . . . . . . . . . . . . 65 Obolevanje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 66 Kužne bolezni . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Črne koze . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Kolera . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Druge akutne nalezljive bolezni . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Jetika . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Jetika v Ljubljani . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Influenca . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Otroške nalezljive bolezni . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

68 69 72 73 74 74 75 75

Rojevanje in umiranje na Kranjskem leta 1890 . . . . . . . . . . . . . . 76 Umrljivost in vzroki smrti v letih 1881–1890 . . . . . . . . . . . . . . . . . 77 Podatki o posameznih vzrokih smrti v letih 1881–1890 . . . . . . 78 Nasilne smrti na Kranjskem . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 79 Terapevtska nemoč šolske medicine in pojav homeopatije . . . 79 Organizacija javne zdravstvene službe na Kranjskem v prvi polovici 19. stoletja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Organiziranost javne zdravstvene službe v Ljubljani . . . . . . . . . Ljubljanska mestna zdravstvena uprava v prvi polovici 19. stoletja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Organizacija javne zdravstvene službe po novem zdravstvenem zakonu leta 1870 . . . . . . . . . . . . . . . . . Mestni fizikat . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

83 86

Bolnišnice na Kranjskem . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Zdravstveno osebje na Kranjskem leta 1890 . . . . . . . . . . . . . . . . Organiziranje zdravništva . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Karitativne ustanove . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

86 87 87 88

81 81 82

Viri in literatura . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 89 POVZETEK/ABSTRACT . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 91

Znani zdravniki do 20. stoletja in pomen dunajske medicinske šole Prominent Physicians Born up to the Year 1900 and the Important Role of the Viennese Medical School . . . . . . . . . . . . . . 95

Zdravilstvo in zeliščarstvo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 47 Zeliščarstvo in zdravilne rastline . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 48

Povezanost slovenskih zdravnikov z Univerzo na Dunaju . . . . . 96

Viri in literatura . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 50

Predstavitve zdravnikov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 98

POVZETEK/ABSTRACT . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 52

V svetu najodmevnejši starejši zdravniki s slovenskega ozemlja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 119

ZDRAVSTVENE RAZMERE IN ZDRAVNIŠTVO

Viri in literatura . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 120

Health Conditions and Medical Staff . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 55 Zdravstvo in medicina v 18. in 19. stoletju Health Care and Medicine in the 18th and 19th Century . . . . . . . 57

POVZETEK/ABSTRACT . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 123

Razvoj v svetu . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 58 Medicinski sistemi 18. stoletja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 59

RAZVOJ SISTEMOV ZDRAVSTVENEGA VARSTVA IN ZDRAVSTVENE ZAKONODAJE Health Care Systems and Health Legislation . . . . . . . . . . . . . . . . 125

18. stoletje na Slovenskem . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 60 Terezijanske zdravstvene reforme . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 61

RAZVOJ SISTEMOV ZDRAVSTVENEGA VARSTVA The Development of Health Care Systems . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 126


11

KAZALO

Uvod . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 126 Razvoj zdravstvenega varstva v svetu . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 126 Nastajanje sistemov zdravstvenega varstva v svetu . . . . . . . . . 127 Sodobni pogledi na cilje in funkcije sistemov zdravstvenega varstva ter primarno zdravstveno varstvo . . . . . . . . . . . . . . . . . 128 Viri in literatura . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 129 POVZETEK/ABSTRACT . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 130

RAZVOJ ZDRAVSTVENE ZAKONODAJE DO DRUGE SVETOVNE VOJNE Health Care Legislation until World War II . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 131 Razvoj zdravstvenega zavarovanja v okviru avstrijske države . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 131 Zdravstvena zakonodaja v kraljevini SHS (1918–1928) . . . . . . 132 Pravice . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 132 Nastajanje javnih zdravstvenih ustanov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 133 Zdravstvena zakonodaja v kraljevini Jugoslaviji (1929–1941) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 133 Sklep . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 135 Viri in literatura . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 136 POVZETEK/ABSTRACT . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 136

ZDRAVSTVENA ZAKONODAJA PO DRUGI SVETOVNI VOJNI Health Legislation after World War II . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 137 Jugoslovanska zdravstvena zakonodaja v zgodnjem povojnem obdobju (do leta 1952) . . . . . . . . . . . 137 Zvezna zdravstvena zakonodaja (1952–1965) . . . . . . . . . . . . . . . 137 Republiška zdravstvena zakonodaja (1965–1991) . . . . . . . . . . . 138 Zdravstvena zakonodaja v samostojni Sloveniji (1991–) . . . . . 141 Pripombe namesto sklepa . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 142 Viri in literatura . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 144 POVZETEK/ABSTRACT . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 145

RAZVOJ JAVNEGA ZDRAVSTVA Public Health . . . . . . . . . . . . . . . . 147 RAZVOJ JAVNEGA ZDRAVSTVA DO DRUGE SVETOVNE VOJNE (1919–1941) Public Health up to World War II (1919 to 1941) . . . . . . . . . . . . . 149 Razvoj higiene v svetu . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 150 Javno zdravstvo na Slovenskem . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Higienski zavod in njegovo poslanstvo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Higienski zavod širi mrežo delovanja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Obseg Zavodovega dela . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

151 153 153 154

Oddelki Higienskega zavoda v Ljubljani . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 155 Bakteriološko-epidemiološki oddelek . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 155 Diagnostični odsek in odsek za serološko diagnostiko sifilisa . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 155

Epidemiološki odsek . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Dezinfekcijska služba in zavod za dezinfekcijo in dezinsekcijo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Dezinfektorska šola . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Antirabični odsek . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Socialnomedicinski oddelek . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Higiensko-propagandni odsek . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Društva za narodovo zdravje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Odsek za vitalno statistiko in preučevanje . . . . . . . . . . . . . . . Antropološki odsek . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Kemijski oddelek . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Nadzor pitne vode . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Nadzor živil . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Sanitarno-tehnični oddelek . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Zdravstveni pomen asanacij . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

155 156 156 156 157 157 158 158 159 159 159 159 160 161

Zaščita mater, dojenčkov in predšolskih otrok v obdobju med prvo in drugo svetovno vojno . . . . . . . . . . . . 161 Zavod za zdravstveno zaščito mater in otrok v Ljubljani . . . . . . 161 Šola za zaščitne sestre v Ljubljani in njeno delo . . . . . . . . . . . . . 163 Zdravniška zaščita šolskih otrok . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Zdravniška služba za šolarje v Ljubljani . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Socialno-zdravstvena pomoč učencem . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Spodbujanje k šolski telovadbi . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Šolska poliklinika v Ljubljani . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Izgradnja nove šolske poliklinike v Ljubljani . . . . . . . . . . . . . . . . Počitniške kolonije . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Časovni prikaz nastajanja higienskih ustanov v Sloveniji med leti 1921–1940 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Vodje Higienskega zavoda v Ljubljani (1923–1945) . . . . . . . .

164 164 165 166 166 167 168 169 169

Zdravstveni domovi in njihovo poslanstvo . . . . . . . . . . . . . . . . . . 169 Začetki zdravstvenih domov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 169 Primer Lukovica . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 170 Zdravstveni dom Lukovica . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 171 Kratka predstavitev zdravstvenih domov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 171 Zdravstveni dom Celje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 171 Zdravstveni dom Maribor . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 172 Zdravstveni dom Murska Sobota . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 172 Zdravstveni dom Lendava . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 173 Zdravstveni dom Kranj . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 173 Zdravstveni dom Tržič . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 173 Zdravstveni dom kraljice Marije v Šentvidu nad Ljubljano . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 173 Zdravstveni dom Medvode . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 173 Zdravstveni dom Rogatec . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 174 Zdravstveni dom Rakek . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 174 Zdravstveni dom Cerklje ob Krki . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 174 Zdravstveni dom Novo mesto . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 174 Posvetovalnica za matere v Trbovljah . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 175 Posvetovalnica za matere v Hrastniku . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 175 Zdravstvena zadruga z zdravstvenim domom v Ponikvah . . 175


KAZALO 12

Železniški zdravstveni dom . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 175 Zdravstveni domovi po drugi svetovni vojni . . . . . . . . . . . . . . . . 176 Vodilne osebnosti na področju javnega zdravstva na Slovenskem 1919–1941 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 176 Viri in literatura . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 178 POVZETEK/ABSTRACT . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 180

DEJAVNOSTI NA PODROČJU JAVNEGA ZDRAVJA PO DRUGI SVETOVNI VOJNI (1945) Public Health Services after World War II (1945) . . . . . . . . . . . . . 181 Uvod . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 182 Organizacija dejavnosti na področju javnega zdravja . . . . . . . . 183 Institucije na področju javnega zdravja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 184 Centralni higienski zavod . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 184 Higienska in epidemiološka dejavnost . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 184 Ustavne in zakonodajne spremembe – Zavod SRS za zdravstveno varstvo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 186 Univerzitetni zavod za zdravstveno in socialno varstvo . . . . . . . 188 Nova zdravstvena zakonodaja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 190 Inštitut za varovanje zdravja SRS . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 190 Nacionalni inštitut za javno zdravje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 192

Razvoj medicine dela v svetu . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 221 Razvoj medicine dela na Slovenskem . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 222 Institucije medicine dela . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Centralna ambulanta (dispanzer) za poklicne bolezni v Ljubljani . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Zavod za varstvo pri delu . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Inštitut za medicino dela, prometa in športa . . . . . . . . . . . . . . Predstojniki Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa v UKC Ljubljana . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

225 226 227 228 228

Združenje medicine dela, prometa in športa . . . . . . . . . . . . . . . 229 Medicina prometa . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 229 Medicina športa . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 230 Specializacija . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 230 Pedagoško delo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Podiplomski študij za javnozdravstveno varstvo delavcev . . . . Katedra za medicino dela . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Temeljna dela/učbeniki . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

231 231 231 231

Iz sveta medicine dela, prometa in športa . . . . . . . . . . . . . . . . . . 231 Merkurializem pri Slovencih . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 231 Saturnizem (plumbizem) pri Slovencih . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 232 Vodilne osebnosti in redni profesorji na področju medicine dela . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 233

Kazalniki zdravja v Sloveniji . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 194

Viri in literatura . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 234

Sekcija za preventivno medicino . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 195

POVZETEK/ABSTRACT . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 236

Pedagoško delo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 195 Predstojniki Katedre za javno zdravje MF UL oz. njenih predhodnic . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 196 Temeljni učbeniki . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 197 Vodilne osebnosti in redni profesorji na področju javnega zdravja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 197 Viri in literatura . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 199

RAZVOJ BOLNIŠNIČNEGA ZDRAVSTVA Hospital Care Services . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 237 RAZVOJ BOLNIŠNICE V LJUBLJANI The History of Ljubljana’s Main Hospital . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 239 Od špitalov do bolnišnic . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 240 Razvoj ljubljanske bolnišnice . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Civilna bolnica . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Usmiljeni bratje v Civilni bolnici (1786–1811) . . . . . . . . . . . . . . Bolnišnica v oskrbi ljubljanske mestne občine (1812–1849) Kranjski deželni stanovi prevzamejo bolnišnico (1849) . . . . . Nego prevzamejo sestre usmiljenke . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Ravnatelji ljubljanske bolnišnice . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Vodje zdravstvene nege v ljubljanski bolnišnici . . . . . . . . . . . .

241 241 242 242 243 244 244 244

Družinska medicina v drugem desetletju 21. stoletja . . . . . . . . 213

Deželna civilna bolnica . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Bolnišnica v letih 1919–1940 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Delo in razmere na bolnišničnih oddelkih . . . . . . . . . . . . . . . . . Prostorske zmogljivosti bolnišničnih oddelkov . . . . . . . . . . . . .

245 248 249 250

Pedagoško delo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 214 Predstojniki Katedre za družinsko medicino MF UL . . . . . . . . . 215 Temeljni učbeniki . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 215

Razvoj »kliničnih bolnic« po letu 1945 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 251 Poliklinika . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 254 Direktorji Kliničnih bolnic Ljubljana v letih 1945–1973 . . . . . 254

Vodilne osebnosti in redni profesorji na področju splošne/družinske medicine . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 216

Zasnove »Kliničnega centra Ljubljana« in njegove nove stavbe v letu 1975 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 254 Od bolnišnične mikrolokacije do poimenovanja ustanove . . 255 Medicina, urbanizem in arhitektura iščejo skupni jezik . . . . . 256 Urbanistični program medicinskega centra . . . . . . . . . . . . . . . . 257 Končna odločitev . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 257 Sodobna bolnišnična arhitektura . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 257 Gradnja Kliničnega centra . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 258 Selitev in odprtje nove stavbe . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 258 Podatki o novi stavbi Kliničnega centra . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 258

POVZETEK/ABSTRACT . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 200

RAZVOJ SPLOŠNE IN DRUŽINSKE MEDICINE General and Family Practice . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 203 Razvoj splošne medicine v svetu . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 204 Razvoj splošne medicine na Slovenskem . . . . . . . . . . . . . . . . . . 205 Specializacija splošne/družinske medicine . . . . . . . . . . . . . . . . . 209 Sekcija splošne medicine . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 211 Strokovna srečanja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 212

Zdravniki, po katerih se imenujejo stanovska strokovna srečanja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 217 Viri in literatura . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 218 POVZETEK/ABSTRACT . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 220

RAZVOJ MEDICINE DELA, PROMETA IN ŠPORTA Occupational, Traffic and Sports Medicine . . . . . . . . . . . . . . . . 221


13

KAZALO

Številčne spremembe po novogradnji . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 259 Klinični center po letu 1991 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Generalni direktorji (Univerzitetnega) Kliničnega centra Ljubljana od leta 1974 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Zdravniki strokovni direktorji (Univerzitetnega) Kliničnega centra Ljubljana od leta 1996 . . . . . . . . . . . . . . . . . Glavne medicinske sestre (Univerzitetnega) Kliničnega centra Ljubljana od leta 1970 . . . . . . . . . . . . . . . . . Poimenovanja ljubljanske bolnišnice skozi čas . . . . . . . . . . . . .

260 262 262 262 262

Viri in literatura . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 263 POVZETEK/ABSTRACT . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 264

RAZVOJ SPLOŠNIH IN SPECIALNIH BOLNIŠNIC General and Specialized Hospitals . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 267 Razvoj zdravstvenih zgradb v svetu . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 268 Razvoj bolnišničnih stavb na Slovenskem . . . . . . . . . . . . . . . . . . 269 Splošne bolnišnice . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Od Splošne bolnišnice Maribor do Univerzitetnega kliničnega centra Maribor . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Splošna bolnišnica Jesenice . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Splošna Bolnišnica Celje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Splošna bolnišnica dr. Jožeta Potrča Ptuj . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Splošna bolnišnica Novo mesto . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Splošna bolnišnica Izola . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Splošna bolnišnica Murska Sobota . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Splošna bolnišnica Slovenj Gradec . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Splošna bolnišnica Trbovlje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Splošna bolnišnica »Dr. Franca Derganca« Nova Gorica . . . Splošna bolnišnica Brežice . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

270 270 271 272 273 274 275 276 276 277 278 279

Specialne bolnišnice . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 280 Univerzitetna psihiatrična klinika Ljubljana . . . . . . . . . . . . . . . . 280 Psihiatrična bolnišnica Begunje na Gorenjskem . . . . . . . . . . . . 281 Psihiatrična bolnišnica Idrija . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 282 Psihiatrična bolnišnica Vojnik . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 282 Psihiatrična bolnišnica Ormož . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 282 Bolnišnica Topolšica . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 283 Klinika Golnik – Univerzitetna klinika za pljučne bolezni in alergijo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 283 Bolnišnica Sežana . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 284 Bolnišnica za ženske bolezni in porodništvo Postojna . . . . . . 285 Bolnišnica za ginekologijo in porodništvo Kranj . . . . . . . . . . . . 285 Ortopedska bolnišnica Valdoltra . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 286 Center za zdravljenje bolezni otrok Šentvid pri Stični . . . . . . . 286 Bratovske skladnice . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 286 Vojaške bolnišnice . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 287 Viri in literatura . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 287 POVZETEK/ABSTRACT . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 289 RAZVOJ SANATORIJEV Sanatoriums . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 291 Razvoj sanatorijev v svetu . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 292 Sanatoriji na Slovenskem . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 293 Ljubljanski sanatoriji . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 293 Sanatorij Leonišče . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 293 Sanatorij Emona . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 295 Sanatorij Šlajmerjev dom . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 296 Sanatoriji na Gorenjskem . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 297

Sanatorij Golnik . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 297 Sanatorij v Preddvoru . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 298 Sanatoriji na Štajerskem . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 299 Sanatorij Topolšica . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 299 Sanatorij bratov Tavčar – Petrovo selo v Mariboru . . . . . . . . 300 Sanatorij dr. Mirka Černiča v Mariboru . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 301 Sanatorij dr. Benjamina Ipavca v Mariboru . . . . . . . . . . . . . . . 301 Sanatorij Pohorski Dvor pri Hočah . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 302 Sanatorij Vurberk pri Ptuju . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 303 Sanatorij Mirni dom pri Lenartu . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 304 Sanatorij dr. Majeriča v Ormožu . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 304 Primorski sanatoriji . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 305 Zasebni sanatoriji po letu 1991 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 305 Viri in literatura . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 306 POVZETEK/ABSTRACT . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 307

RAZVOJ MEDICINE V IZREDNIH RAZMERAH Disaster Medicine . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 309 VOJNA MEDICINA IN MEDICINA V IZREDNIH RAZMERAH War-time Medicine and Disaster Medicine . . . . . . . . . . . . . . . . . . 311 Razvoj vojne medicine v svetu . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 312 Razvoj vojne medicine na Slovenskem . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 312 Medicina v izrednih razmerah . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Bolnišnična organiziranost v izrednih razmerah . . . . . . . . . . . . Prostovoljstvo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Rdeči križ . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Organizacija Karitas . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Slovenska filantropija . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

313 314 315 315 316 317

Viri in literatura . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 317 POVZETEK/ABSTRACT . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 318

SANITETA V PRVI SVETOVNI VOJNI Medical Services during World War I . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 319 Soška fronta . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 320 Organizacija avstro-ogrske vojaške sanitete . . . . . . . . . . . . . . . . Zdravniki in sanitetne enote . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Kirurški postopki . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Higienski ukrepi na terenu in oskrba v vojnih bolnišnicah . . Skrb za vojne invalide . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Pretok strokovnih informacij . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Slovenski zdravniki v balkanskih vojnah (1912–1913) . . . . . . . .

320 323 326 329 330 331 331

Viri in literatura . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 332 POVZETEK/ABSTRACT . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 333

DRŽAVNA OSKRBA VOJNIH INVALIDOV PO PRVI SVETOVNI VOJNI State Support for the War Invalids after World War I . . . . . . . . 335 Uvod . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 336 Zdravstveno stanje vojakov po prvi svetovni vojni . . . . . . . . . . 336 Državna zaščita vojnih invalidov v letih 1920–1941 . . . . . . . . 338 Sklep . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 339 Iz dejavnosti zavoda za slepe . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 339 Vodilne osebnosti pri pomoči invalidom iz prve svetovne vojne . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 340 Viri in literatura . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 340


KAZALO14 POVZETEK/ABSTRACT . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 341

Zagotavljanje preskrbe zdravstva do konca druge svetovne vojne in razvoj veledrogerij . . . . . 376

SANITETA V DRUGI SVETOVNI VOJNI – PARTIZANSKO ZDRAVSTVO Partisan Medical Service during World War II . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 343

Veledrogerije v družbeni lasti v obdobju socialistične Jugoslavije (1945–1991) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 376

Organizacija partizanskega zdravstva . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 344 Partizanske bolnišnice . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Bolnišnica Franja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Bolnišnica Pavla . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Seznam osrednjih partizanskih bolnišnic na Slovenskem . . . Oskrba s sanitetnim materialom . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

346 348 348 349 349

Organizacija zunanjetrgovinske dejavnosti po letu 1981 . . . . . 378 Veledrogerije v samostojni Sloveniji (po letu 1991) . . . . . . . . . . 378 Vodilne veledrogerije skozi čas . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 379 Kemofarmacija . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 379 Salus . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 381 Farmadent . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 383

Partizansko zobozdravstvo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 349

Sanolabor . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 384

Partizanska farmacija . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 350

Medis . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 385

Evakuacija ranjencev . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 350

Viri in literatura . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 387

Civilno partizansko zdravstvo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 351

POVZETEK/ABSTRACT . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 388

Zdravniki in študenti medicine, padli med NOB . . . . . . . . . . . . 352 Literatura iz partizanske sanitete . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 352 Partizanske zdravnice in zdravniki . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 353 Viri in literatura . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 357 POVZETEK/ABSTRACT . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 358

RAZVOJ FARMACEVTSKE INDUSTRIJE Pharmaceutical Industry . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 389 FARMACEVTSKA DRUŽBA LEK The Pharmaceutical Company Lek . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 391 392 392 393 393

The Supply of Medicines to the Health Services and to the General Public . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 359

Nastanek Leka . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Vstop na pot novih vlaganj . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Domače znanje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Lek vstopi na ameriški trg . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

Uvod . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 360

Lek postane del Novartisa . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 394

Viri in literatura . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 361

Lek – ključni steber druge največje svetovne generične farmacevtske družbe . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 395

PRESKRBA ZDRAVSTVA IN PREBIVALSTVA Z ZDRAVILI

POVZETEK/ABSTRACT . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 361

RAZVOJ LEKARNIŠTVA Pharmacy Practice . . . . . . . . . . . . . . . . . . 363 Uvod . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 364 Razvoj lekarništva do konca druge svetovne vojne (1945) . . Stari vek . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Sredni vek . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Novi vek . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

364 364 365 365

Viri in literatura . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 396 POVZETEK/ABSTRACT . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 396

FARMACEVTSKA DRUŽBA KRKA The Pharmaceutical Company Krka . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 397 Ustanovitev farmacevtskega laboratorija . . . . . . . . . . . . . . . . . . 398 Razvoj podjetja od ustanovitve do leta 1960 . . . . . . . . . . . . . . . 398

Lekarniška dejavnost v družbeni lasti (po letu 1950) . . . . . . . . 367 Prva integracija lekarn (1968) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 368 Druga integracija lekarn (1978) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 369 Lekarništvo v samostojni državi Sloveniji (po letu 1991) . . . . 369 Javna lekarniška mreža in farmacevtsko osebje (1939–2012) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 370

Prehod na moderno proizvodnjo zdravil . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 400

Lekarniška mreža . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 370

POVZETEK/ABSTRACT . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 405

Farmacevtsko osebje v javnih lekarnah . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 370 Bolnišnična lekarniška dejavnost . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 371 Razvoj bolnišnične lekarniške dejavnosti . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 371 Farmacevtsko osebje v bolnišničnih lekarnah (1990–2012) . 372 Farmakopeje in drugi predpisi o delu z zdravili . . . . . . . . . . . . . 373 Sklep . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 373 Viri in literatura . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 374 POVZETEK/ABSTRACT . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 375

Od licenc h generičnim izdelkom (vstop v tretje desetletje) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 402 Vertikalna integracija in širjenje poslovne mreže . . . . . . . . . . . 403 Viri in literatura . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 405

ZASTOPSTVA TUJIH PROIZVAJALCEV ZDRAVIL The Representatives of Foreign Manufacturers of Medicines . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 407 Uvod . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 408 Razvoj zastopstev v povojni Jugoslaviji (1945–1991) . . . . . . . . 408 Razvoj zastopstev po osamosvojitvi Slovenije (1991–2004) . 408 Razvoj zastopstev po vstopu Slovenije v Evropsko unijo (2004) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 408 Vloga zastopstev in njihov pomen v Sloveniji in v svetu . . . . . 409

RAZVOJ VELEDROGERIJ Pharmaceutical Wholesalers . . . . . . . . 375

Viri in literatura . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 410

Uvod . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 376

POVZETEK/ABSTRACT . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 410


15

KAZALO

ZAGOTAVLJANJE KAKOVOSTI, VARNOSTI IN UČINKOVITOSTI PRESKRBE Z ZDRAVILI V PROIZVODNJI IN PROMETU Ensuring Quality, Safety and Efficiency in the Production and Transport of Medicines . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 411

Viri in literatura . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 429

Zavod za farmacijo in za preizkušanje zdravil . . . . . . . . . . . . . . . . 412

Lavičkova zbirka . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 434

Zdravstveni inšpektorat . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 412

Minařikova zbirka . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 436

Urad za zdravila in Agencija Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke (ARSZMP) . . . . . . . . . . 413 Javna agencija za zdravila in medicinske pripomočke (JAZMP) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 413 Viri in literatura . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 413 POVZETEK/ABSTRACT . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 413

POVZETEK/ABSTRACT . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 431

FARMACEVTSKE ZBIRKE The Pharmaceutical Collections . . . . 433

Farmacevtska zbirka Fakultete za farmacijo Univerze v Ljubljani . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 437 Plečnikova lekarna – Salus . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 437 Lekarna Olimje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 438 Regionalne farmacevtske zbirke . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 439 Vodilne osebnosti v farmaciji . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 441

POMNIKI MEDICINSKE IN FARMACEVTSKE PRETEKLOSTI Medical and Pharmaceutical Historical Collections . . . . . . . . 415

Viri in literatura . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 442 POVZETEK/ABSTRACT . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 442

MEDICINSKE ZBIRKE IN POMNIKI The Medical Collections and Monuments . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 417

DODATKI Appendix . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 443

Zbirka Inštituta za zgodovino medicine . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 418

Kratice . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 444

Pomniki zdravstvene preteklosti . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 419

Imensko kazalo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 445

Regionalne zbirke, kipi, biografije . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 420

Recenzenta o knjigi – knjižni povzetek . . . . . . . . . . . . . . . . . 452

Poimenovanja ulic in ustanov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 426

Abstract . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 454

Vojni pomniki . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 428

Misli knjižnih sopotnikov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 456

Zobozdravstvena zbirka . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 428

Kazalo nadaljnje knjižne vsebine . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 457


OD LJUDSKE DO ZNANSTVENE MEDICINE

OD PRAMEDICINE DO RAZSVETLJENSTVA Medicine from Ancient Times to the Scientific Age From Prehistorical Medicine up to the Age of Enlightenment

AB ANTIQUO Od starih Ä?asov dalje


OD LJUDSKE DO ZNANSTVENE MEDICINE 30

Začetki medicine na Slovenskem Sprva so ljudje živeli kot nomadi in lovci in bili zaradi načina življenja podvrženi nenehnim zunanjim vplivom. Da je bilo življenje bolj varno, so se združevali v manjše skupine. O takratnih boleznih pričajo le sledovi na kostnih ostankih ljudi in živali. V Krapini v hrvaškem Zagorju je geolog in arheolog Dragutin Gorjanović Kramberger (1856–1936) leta 1899 našel ostanke neandertalca (starost okoli 100.000 let). Na skeletu so vidni znaki kalusa (zaraščenega zloma kosti), znamenja revmatoidnega artritisa in hipoplazija vretenc, na zobovju pa karies in abrazija (obraba) zob. Na istem najdišču je bilo še več koščkov človeških kosti, domnevno iz istega časa. Pred prihodom Rimljanov so na območju današnjega ozemlja Slovenije živela številna anonimna plemena, ki jih šele od prihoda Keltov poznamo po imenu. Po poročanju vodilnega antičnega farmakologa Dioskurida (40–90) in rimskega učenjaka Plinija st. (23–79) so Iliri poznali različne zdravilne rastline. Uporaba kovin, npr. brona in železa, je omogočila tudi razvoj kirurgije. Medicina pri Ilirih je bila v glavnem magična, njihovi vrači pa so bili poznani celo v Rimu. Iliri so po navedbah hrvaško-francoskega zgodovinarja medicine prof. Mirka Dražena Grmeka (1924–2000) častili neko kačje božanstvo, a to ni bil Asklepij s kačo, so pa zaradi neposredne bližine Rimske republike prišli v stik tudi z Asklepijevim kultom.8 Postopoma se je preko samostanske medicine to znanje prenašalo na Slovane.

Ko so južni Slovani med 6. in 8. stoletjem naseljevali Ilirik, so si podredili romanske krščanske staroselce in se naselili ob vzhodnih Alpah in ob zgornjem toku Drave in Mure. Tu je nastala najstarejša samostojna slovenska država na današnjem slovenskem ozemlju – kneževina Karneola.9 Južni Slovani so s seboj prinesli svojo primitivno medicino, ki je bila prepletena z vraževerjem, vero v čarovnice, demone in uroke. Ljudstvo se je pred njo varovalo z najrazličnejšimi amuleti, lokalno so veliko uporabljali predvsem svinjske zobe. Najbolj znana duhova v staroslovanski medicini sta Mora – zlobno bitje in nevidni duh, ki prinaša hude sanje, in Škopnik, ki po pripovedkah slovanskih narodov davi otroke.10 Od 8. stoletja naprej je potekalo tudi pokristjanjevanje,11 o čemer pričajo kasnejši Brižinski spomeniki. Najpomembnejša grobišča iz zgodnjega srednjega veka so na slovenskem ozemlju v Kranju, na Ptuju (trepanirana lobanja z zaceljenimi robovi)12 in na Bledu. Kalusi kažejo, da so Slovani znali oskrbeti zlome kosti in jih pravilno naravnati.13,14 V pismu salzburškega škofa Arna se leta 802 prvič omenja ranocelnik iz Celja.15 Do 12. stoletja se je na ozemlju Južnih Slovanov razvila avtohtona slovanska medicina, ki je s staroslovanskimi elementi združevala ostanke rimske medicine. Po pokristjanjenju južnih Slovanov je iz njihove medicine začel izginjati poganski del, uveljavila pa se je samostanska medicina, ki je temeljila na antični tradiciji.16

Najdišča človeških kultur Na Slovenskem najstarejšo človeško kulturo, strokovno imenovano mousterienska kultura, arheologi umeščajo v čas pred približno 100.000 leti. Iz tega obdobja ni ostankov človeških kosti, našli pa so različno orodje, ki so ga tedanji ljudje uporabljali pri vsakdanjem lovu in nabiralništvu. V tistem času so gorski svet prekrivali ledeniki, ki so segali daleč v rečne doline, kjer so bile večje jame in spodmoli – skrivališča za živali in začasna bivali­ šča za ljudi. Največ jam so odkrili na Krasu, npr.: Betalov spodmol, Postojnsko jamo in Parsko golobino pri Pivki. Jame pa se nahajajo tudi pri Kostanjevici ob Krki, v Črnem Kalu nad Koprom in v Pivški kotlini. Kasnejše najdbe so iz mlajšega paleolitika, ki je trajal od 40.000 do 8.000 let pr. n. št. Pomembni sta jamski najdišči Divje Del lobanje neandertalskega pračloveka iz Krapine, star okoli 100.000 let (vir: Hrvatski prirodoslovni muzej)

babe z najstarejšo najdeno piščaljo, izdelano iz stegnenice medveda (Ivan Turk)17 in Potočka zijalka z odkritjem najstarejše šivanke na svetu (Srečko Brodar).18 V neolitskem času, ko je človek že opustil nomadsko življenje in se oprijel poljedelstva, iz kamna izdeloval orodje in orožje ter iz gline lončeno posodje, je na ozemlju današnje osrednje Slovenije nastala t. i. Savska skupina. Med najdišči te skupine izstopa Ajdovska jama pri Nemški vasi, kjer je bilo najdeno kultno mesto in grobišče s človeškimi kostmi.19 Iz bakrene dobe so na slovenskih tleh najdeni človeški kostni ostanki, in sicer v grobiščih Krog in Pod kotom – jug, oboje v Prekmurju. Najbolj znani pa so naselbinski ostanki na območju Ljubljanskega barja, ki ga je v tistem času naselila koliščarska kultura. Ta je jezersko obrežje in osamelce izkoristila za gradnjo bivališč na pilotih v času med 5. tisočletjem in sredino 2. tisočletja pr. n. št.20 Tako poznamo kolišča v okolici Iga, ki so od leta 2011 vpisana na seznam Unescove kulturne dediščine. Na Ljubljanskem barju je bilo leta 2002 odkrito najstarejše kolo z osjo na svetu, staro 5200 let. Številne najdbe, povezane z obdelavo kovin, kažejo, da so koliščarji poznali osnovno obdelavo bakra. Začetek bronaste dobe na Slovenskem sega v 22. stoletje pr. n. št. V času srednje bronaste dobe je bilo območje Slovenije razdeljeno na dva kulturna kroga: kaštelirsko kulturo, ki je svoje ime dobila po značilnih naseljih na vzpetinah, ka­ štelirjih (Debela Griža pri Komnu, Kaštelir pri Jelarjih itd.) in na srednjeevropsko kulturo gomil z značilnimi pokopi v zemljenih gomilah (Brinjeva gora nad Zrečami, Rabotnica


31

V Ajdovski jami pri Nemški vasi so arheologi odkrili kultno mesto in grobišče s človeškimi kostmi iz neolitskega časa – okoli 4000 let pr. n. št. (vir: KŠTM Sevnica)

OD PRAMEDICINE DO RAZSVETLJENSTVA

Najstarejša piščal na svetu, izdelana iz stegnenice medveda, iz jame Divje babe pri Cerknem. Stara je okoli 60.000 let. Paleolitski neandertalci so bili prvi med človekovimi predniki, za katere domnevamo, da so poznali glasbila in se že ukvarjali z abstraktnimi dejavnostmi (vir: Narodni muzej Slovenije; foto: Tomaž Lauko)

nad Branikom, Turnišče pri Ptuju, Morje pri Framu itd.). Konec 14. stoletja pr. n. št. se je v vsej srednji Evropi oblikovala kultura žarnih grobišč in s seboj prinesla novo poselitveno strukturo. Namesto skeletnega pokopa v zemeljskih gomilah se je uveljavil sežig trupel in pokop žar s po­smrtnimi ostanki ter pridatki na planih grobiščih. Bronasta doba se pri nas konča v 8. stoletju pr. n. št., ko se uveljavi železna doba. Obdobje starejše železne dobe je na Slovenskem trajalo od sredine 8. stoletja pr. n. št. do konca 4. stoletja pr. n. št., ko so ozemlje poseljevala različna, po imenu neznana plemena. Starejša železna doba ali halštatska kultura se je začela s poselitvijo južnih vznožij Alp z ljudstvi s področja severozahodnega Balkana in Panonije, ki so se na vzhodne predele današnje Slovenije preselila z območja med Savo in Donavo, zahodne dele so verjetno poseljevala Venetom sorodna ljudstva.21 Te prazgodovinske naselbine, imenovane gradišča, so bile zavarovane z na suho zloženim obrambnim zidom. Nahajale so se npr. v Stični, Vačah, na Magdalenski gori, Pošteli na Pohorju, Volčjem Gradu in drugod.22 Za železno dobo so zlasti na Dolenjskem značilna velika rodovna gomilna grobišča, npr. v Novem mestu, Stični, Vačah idr. V latenskem obdobju so območje Slovenije naselila bojevita keltska plemena Norikov, Tavriskov, Karnov idr. V 4. in 3. stoletju pr. n. št. so ustanovili t. i. Noriško kraljestvo, pomembno mesto je bilo takrat na območju današnjega Celja. Značilnost keltskih pokopov je pridajanje zvitega/ uničenega orožja v grobove. V grobovih iz okolice Ptuja in Gorjancev so našli več primerkov keltskih mečev, ki so tudi svojevrstne umetnine. V rimskem času so prebivalci gradišča večinoma opu­ stili, saj je vojaško osvajanje ozemlja prineslo tudi na slovenska tla nove oblike poselitve v mestih, municipijih ali kolonijah ter podeželske poselitve v obliki podeželskih

vil (villae rusticae), vasi in naselij (vici, pagi). Rimljani so mrtve pokopavali v grobiščih ob cesti blizu mesta oz. izven naselij. Na začetku je prevladoval žgan pokop, kasneje pa prevlada skeletni.23 V pozni antiki so nekatere utrjene višinske postojanke ponovno zaživele. Nevarnost prihajajočih nomadskih ljudstev: Gotov, Langobardov, Hunov, Avarov idr. je prebivalstvo tako ustrahovala, da so se naselili najprej začasno, potem pa za stalno, na odmaknjenih in dobro (tako naravno kot z obzidjem) zavarovanih lokacijah. Od 4. stoletja so nastajale poznoantične postojanke, kot npr. Ajdovski gradec nad Vranjem pri Sevnici, postojanke na Rifniku pri Šentjurju, na Tonovcovem gradu pri Kobaridu in na Ajdni. V večini teh naselbin so bile sezidane tudi cerkve, saj je bilo krščanstvo tedaj že uradna in prevladujoča vera. Grobovi staroselskega prebivalstva v pozni antiki so revnejši, izstopajo pa izredno bogati pokopi t. i. barbarov (npr. Kranj – Lajh s pokopi Langobardov in vzhodnih Gotov), ki so pokopani z zlatimi predmeti, okrašenimi z dragimi kamni, nekateri imajo tudi deformirano lobanjo (npr. skeleti iz vzhodnogotskega grobišča v Dravljah).24 Med 6. in 8. stoletjem so južni Slovani naselili tudi alpski in predalpski svet ter si podredili romanske krščanske staroselce. Močna Frankovska država je konec 8. stoletja širila svoj imperij in zasedla tudi ozemlje današnje Slovenije, ki je bilo s tem vključeno v dogajanje v takratni srednjeveški Evropi. Pokojnike so začeli pokopavati ob cerkvah, kot npr. kaže primer velikega grobišča ob kranjski cerkvi Sv. Kancijana, kjer je bilo do sedaj najdeno več kot 2000 grobov iz tisočletnega obdobja do 18. stoletja. Velika arheološka skeletna grobišča na Slovenskem so od sredine 20. stoletja raziskovali arheologi (brez akademskih nazivov): Jože Kastelic, Josip in Pavla Korošec, Andrej Valič, Slavko Ciglenečki, Timotej Knific, Milan Sagadin in Andrej Pleterski.

Ostanki kolov s kolišča na Špici (na reki Ljubljanici v Ljubljani) iz poselitve v času okoli 4000 let pr. n. št. (vir: Dokumentacija MGML; foto: Gregor Babič)

Likovna upodobitev koliščarske vasi na Špici pri Ljubljani iz časa okoli 2500 let pr. n. št. (vir: Dokumentacija MGML; avtor: Igor Rehar)

Prototip šivanke iz Potočke zijalke pod Olševo. Predmet velja za najstarejšo znano šivanko na svetu (vir: Brodar S, Brodar M. Potočka zijalka: visokoalpska postaja avrignacienskih lovcev, 1983; foto: France Stele)


ZDRAVSTVO IN MEDICINA V 18. IN 19. STOLETJU Health Care and Medicine in the 18th and 19th Century

M O R TA L I S N E M O E S T, Q U E M N O N AT T I N G I T D O L O R M O R B U S Q U E Ni smrtnika, ki ga ne bi zadeli boleÄ?ina in bolezen (Cicero)


65

ZDRAVSTVO IN MEDICINA V 18. IN 19. STOLETJU Železnica je sredi 19. stoletja slovenski narod povezala v širši svet in mu prinesla nove perspektive. Načrt izjemnega viadukta v Borovnici na izvirnem Ghegovem načrtu. Končan je bil leta 1856 (vir: Wikipedija)

tjih 20. stoletja po mestih vse bolj razširjena in je terjala vse več žrtev, še posebej med otroki in mladimi. Ljudje,

ki so se znašli na robu preživetja, so se začeli množično odseljevati v tujino, predvsem v Ameriko.

Zdravstveno stanje v Ljubljani v 19. stoletju »Vsak razmišljujoč, moder in dobrohoten človek mora spoznavati razmere svojega časa in okolja ter svoje znanje uporabljati v svoje dobro in v dobro svojih bližnjih.« F. V. Lipič, Topografija Ljubljane, 1834

Ljubljana je imela v tridesetih letih 19. stoletja okoli 13.000 prebivalcev. Med Kranjci je prevladovala katoliška vera in ljudje so se držali moralnih načel, ki jih je predpisovala. Ležala je na pomembni prometni poti med Dunajem in Trstom, na ločnici med Alpami in Dinarskim gorstvom ter blizu Jadranskega morja. Bila je

Jetika je za slovenski narod pomenila veliko katastrofo, saj je v polstoletnem epidemičnem širjenju povzročila petino vseh smrti in narod prikrajšala za cvet inteligence (Ferdo Vesel: Samaritanka; vir: © Narodna galerija Slovenije, Ljubljana)

zanimiva kot vojaška postojanka in trgovsko mesto. Nahajala se je ob barju, kjer so posledice močvirja z meglenim vremenom vplivale na mestno klimo, ta pa na zdravje prebivalstva, kakor so po Hipokratovi medicini z miazmatskimi vplivi tal takrat razumeli vzroke nalezljivih bolezni. Ob koncu 18. stoletja (1772–1780) je dunajski intelektualec in jezuit Gabriel Gruber (1740–1805) začel – v skladu s terezijanskimi prosvetiteljskimi reformami – izsuševati Ljubljansko barje in graditi prekop za učinkovito odvodnjavanje, kar je izboljšalo klimo in zdravje tamkajšnjih prebivalcev. Podobne učinke je imelo izsuševanje ribnikov, saj je zmanjšalo razvoj komarjev mrzličarjev in z njimi povezane malarije. Ljubljanska mikroklima pa se je zaradi obsežnega krčenja gozda skozi čas spremenila. Življenjske razmere v Ljubljani so bile v duhu časa skromne. Stanovanjske razmere so bile večinoma slabe, hiše so bile majhne, izbe mračne in vlažne. Tudi kuhinje so bile temačne, s slabo higieno, kleti pa neustrezne, kar je vplivalo na kakovost shranjenih živil in pijače. Stranišča so bila običajno na prostem, dostop do njih večkrat nezavarovan, njihovemu čiščenju pa niso namenjali posebne pozornosti, zato je bil smrad neizogiben. V okolici so običajno živele tudi podgane. V Ljubljani je imelo malo bivališč svoj vodnjak, voda v njih je bila običajno trda. Za najkakovostnejšo je veljala voda javnega vodnjaka s črpalko na Kongresnem trgu. Primanjkovalo je kakovostne pitne vode. Razširjena je bila žganjekuha, priljubljeno je bilo tudi vino. Pred francosko zasedbo leta 1809 so prodajo mesa opravljali le mestni mesarji, nato je bilo tudi mesarjem s podeželja dovoljeno dobavljati in prodajati meso po nižjih cenah, s čimer je upadla kakovostna ponudba mesa. Jeseni leta 1830 je prek Hrvaške in Ogrske prišla goveja kuga in oblikovala se je posebna komisija za nadzor zakola, zaustavitev samovoljnega trgovanja z mesom in izboljšanje razmer v klavnicah. Po kugi so začasno ustavili prepoved prostega trgovanja in razmere so se ponovno poslabšale. Leta 1831 so se zaradi strahu pred kolero razmere v klavnicah spet nekoliko izboljšale. Meso in zakole sta nadzirala mestna ranocelnika.


ZDRAVSTVO IN MEDICINA V 18. IN 19. STOLETJU66

Primorski kaplan Valentin Stanič (1774– 1847) se je ob hudi lakoti v letih 1816–1817 z dramatičnim pozivom na pomoč obrnil na samega cesarja Franca in zapisal: »Sila nas stiska, Franc, daj kruha. Drugače, o Bog, nam grozi nagla smrt.« Država je nato poslala t. i. rumfordsko juho (iz krompirja, ječmena, graha in maščobe), ki je ljudem pomagala preživeti. Na ta dogodek spominja tabla v Stražišču pri Kranju (vir: Slovenska kronika XIX. stoletja, 1800–1860. 2001: str. 127)

Ker so bila tla severnega ljubljanskega območja zelo rodovitna, so na njih gojili žito. Občasno so ga napadle rastlinske bolezni, a nevarni rženi rožički (Claviceps purpurea) so bili redki. Zdravstveni nadzor nad živili s tržnice in kisom je večinoma opravljalo mestno zdravstveno osebje. Ko govorimo o živilih, velja omeniti hudo lakoto, ki se je v letih 1816 in 1817 po nekaj slabih letinah pojavila na Slovenskem. Po njej je pri slovenskih kmetih novejša poljščina krompir, ki so ga pred tem že vrsto let manj uspešno uvajali, dokončno prevladal na jedilnikih. Pred tem so mu rekli laška repica ali podzemno jabolko.31

Naslovnica dela »Makrobiotika ali nauki, po kterih se more človeško življenje zdravo ohraniti in podolgšati« iz leta 1864, ki jo je kot uspešnico za dolgo življenje spisal nemški zdravnik Christoph Wilhelm Hufeland (1762–1836). V slovenščino jo je prevedel štajerski zdravnik in politik dr. Matija Prelog (1813– 1872). Tudi na Slovenskem je postala zelo popularna, podobno kot Kneippove in Priessnitzeve knjige o domačem zdravilstvu (vir: Antikvariat Glavan)

Obolevanje Med slovenskim narodom so se v 19. stoletju v mestih in na podeželju širile podobne bolezni, razlika pa je bila v tem, da so na kmetih ljudje živeli še veliko bolj skromno kot po mestih, a so bile higienske razmere boljše. Temu ustrezno se je tudi obolevnost nekoliko razlikovala. Kakšno je bilo zdravstveno stanje v Ljubljani in za katerimi boleznimi so prebivalci obolevali v letih 1824–1834, je v knjigi »Morbi Lubeanorum« ali »Bolezni Ljubljančanov« (1834) obširno popisal dr. Fran Viljem Lipič. V prvi polovici 19. stoletja so se v Ljubljani najpogosteje pojavljale: različne vrste katarja, vnetja pljuč in poprsni-

Skorja kininovca in historična steklenička kinina, modnega zdravila jezuitov (pulvis jezuitarum), ki ga je leta 1640 z Daljnega vzhoda v Evropo prinesel zdravnik Juan de Vega. Substanca je bila izolirana šele leta 1820, malarija pa je z zdravilom dobila učinkovito zdravilo (vir: Wikimedia)

ce, jetika in škrofuloza, želodčne in revmatske bolezni, različne kolike, driske in trebušne bolezni, poleg teh pa še epilepsija, hipohondrija in histerija ter še nekatere bolezni. Polovica umrlih je podlegla boleznim dihal, prsnega koša, samo pljučni tuberkulozi skoraj četrtina, desetina pa pljučnici. Pogoste so bile različne prehladne bolezni, moški pa so neredko zbolevali zaradi prekomernega popivanja. Med črevesnimi boleznimi so bile predvsem pogoste: trebušni tifus, griža (dizenterija), kolera ali bljuvodriska (Brechdurchfall) in druge vrste drisk, verjetno salmoneloz. Prav tako je bilo razmeroma veliko malarije, ki so jo zdravili s kininom. Ta je postal modno zdravilo in bil zlorabljan kot eliksir za vse mogoče bolezni. Na Kranjskem je v tridesetih letih 19. stoletja za jetiko umrla okoli šestina prebivalcev. Škrofuloza,XIV primarna tuberkuloza bezgavk, je bila pogosta pri otrocih: vzroki zanjo so bili izrazito socialni. Precej je bilo tudi rahitisa (»angleška bolezen«), za katerega vzroka še niso poznali. Obolevali so številni in bili telesno prizadeti, s kratkimi rokami, grbo ali celo hromi.32 Na Koroškem in Štajerskem sta bila zaradi pomanjkanja joda v vodi pogosta golšavost in posledični kretinizem.

XIV Škrofuloza je tuberkulozni limfadenitis, tudi: scrofulosis, skrofuloza, škrofeljni, skrofuloderma ali kraljevska bolezen.


RAZVOJ JAVNEGA ZDRAVSTVA DO DRUGE SVETOVNE VOJNE (1919–1941) Public Health up to World War II (1919–1941)

S A LU S A E G RAT I S U P R E M A L E X Bolnikovo zdravje je najvišji zakon (za zdravnike)


RAZVOJ JAVNEGA ZDRAVSTVA DO DRUGE SVETOVNE VOJNE (1919–1941) 168

spešitev gradnje, da bi do poletja končali vsaj pritlični del stavbe, saj se jim je takrat iztekala najemna pogodba za prostore na Gledališki ulici. Ker pa dela ni bilo mogoče tako hitro končati, so najemno pogodbo podaljšali naj­

prej do oktobra 1938, nato pa še v leto 1939, ko je na Aškerčevi zraslo sodobno dvonadstropno poslopje nove šolske poliklinike, ki še danes deluje kot študentski zdrav­ stveni dom.

Počitniške kolonije Šolska poliklinika je začela pripravljati počitniške kolonije v šolskem letu 1924/25. Prva kolonija je bila leta 1925 nastanjena v Dovjem na Gorenjskem, in sicer v šolskem poslopju. Ker razmere v šoli niso ustrezale potrebam, so se odločili zgraditi lastni počitniški dom. Med priprava­ mi na gradnjo pa so dobili prve vesti o izrednih uspehih zdravljenja kostne in pljučne tuberkuloze na Rakitni pod Krimom. Zato so se odločili za gradnjo počitniškega doma na Rakitni. Higienski zavod je ob finančni pomoči Fonda za zdravstveno zaščito učencev v Ljubljani zgradil prvi paviljon v letih 1932 in 1933. V istem letu so zgradili tudi bazen. Drugi paviljon je bil dokončan leta 1935. Tako so na Rakitni prevzeli kolonije iz Dovja.52 Poleg počitniške kolonije na Rakitni je Šolska poli­ klinika pripravila še koloniji v Medvodah in Lukovici, ki sta redno delovali od leta 1930. V letih 1932 in 1933 so bile prvič organizirane tudi zimske počitnice na Rakitni s smučarskim tečajem pod zdravniškim nadzorom. V vseh treh kolonijah je lahko med počitnicami leto­ valo okoli 300 otrok. Ker Šolska poliklinika za kolonije ni imela dovolj sredstev, so jo pri tem podprli Fond za zdrav­ stveno zaščito učencev, Protituberkulozni dispanzer, ba­ novina, občine, Rdeči križ, delno pa so s prispevki poma­ gali tudi starši. O uspehu počitniških kolonij je najbolj prepričljivo go­ vorilo spremljanje otrok v času bivanja v koloniji ter po njej. Beležili so telesno višino, težo, pljučno kapaciteto in obseg prsnega koša kot zadostne kazalce o zdravstvenem napredku otroka. Ugotovili so zanimiv pojav, da kolonije, ki potekajo v nižinskih predelih, pri otrocih pospešujejo predvsem porast teže, višinska kolonija na Rakitni pa je

Leta 1932 je bil zgrajen nov počitniški dom na Rakitni – zgradba, kjer je danes uprava zdravilišča. Pri gradnji tega objekta so sodelovali tudi vaščani. Levo in desno od tega objekta sta stali Deckerjevi baraki. Dom je nosil ime: »Otroško okrevališče princa Andreja«, najmlajšega sina jugoslovanskega kralja Aleksandra. Pokrovitelj doma je bila Šolska poliklinika iz Ljubljane. Prva upravnica okrevališča je bila Viktorija Krecelj (vir: Mladinsko klimatsko zdravilišče Rakitna)

izboljševala delovanje pljuč. Počitniške kolonije so imele velik pomen za izboljša­ nje zdravstvenega stanja otrok. Nekaterim so pomagale celo dolgotrajno, saj so se lahko dobrodejni učinki doma še povečali. Otroci so v počitniških kolonijah dobili veli­ ko zdravstvene podpore, nekaterim pa je pomagala tudi h kasnejšemu uspešnejšemu telesnemu in duševnemu razvoju. Problematiki počitniških kolonij se je posvetila pred­ vsem dr. Slava Kristan Lunaček (1898–1978). Poudarja­ la je, da je njihov namen dvigniti otrokovo psiho-fizično odpornost, krepiti telesno zdravje in ga pripraviti na novo šolsko leto. Sprva so v kolonije sprejemali samo otroke z zdrav­ stvenimi težavami, kasneje tudi iz socialnih razlogov. Za slednje ni bila potrebna zdravniška oskrba, niti posebna klima; zadostovalo je, da so živeli v čistem okolju, imeli dovolj hrane in da so bili pod nadzorstvom sposobnega osebja, ki je vedelo, kako ravnati v različnih situacijah. S tem so otroke socialno zaščitili, jih vzgajali v skupinskem duhu, jih navajali na čistočo in red ter tudi na družbene dolžnosti. Za posamezne bolezni so bila primerna različna klimatska okrevališča: obmorska, subalpska in alpska. Ta so se razvila iz zdravstvenih kolonij. Poleg fizičnega na­ predovanja so pri otrocih ugotavljali ugodne vplive ko­ lonij na njihovo duševnost, saj so jim nudile prijetno in zabavno razpoloženje, družbo vrstnikov, nova doživetja, pestre vsakdanje vsebine, družabne igre ipd. Hrani je bila v kolonijah namenjena večja pozornost z namenom, da bi se še posebej podhranjeni otroci okrepili in pridobili


169

RAZVOJ JAVNEGA ZDRAVSTVA DO DRUGE SVETOVNE VOJNE (1919–1941) Športne dejavnosti na Rakitni v 30. letih 20. stoletja. Velik poudarek šolske medicine je bil na telesni vadbi otrok, ki je preprečevala nekatere bolezni in širila zdrav duh med mlade (vir: Mladinsko klimatsko zdravilišče Rakitna)

na telesni teži. Dobro življenjsko izkušnjo jim je prinašala tudi vzgoja za red in disciplino. Večina otroških kolonij ni

imela stalnega zdravnika, vedno pa so bile tam prisotne zaščitne sestre.53,54,55

ČASOVNI PRIKAZ NASTAJANJA HIGIENSKIH USTANOV V SLOVENIJI MED LETI 1921–1940 1921: Venerološki ambulatorij v Ljubljani, Venerološki ambulatorij v Mariboru, Venerološki ambulatorij v Celju; 1922: Stalna bakteriološka stanica v Ljubljani; 1923: Stalna bakteriološka stanica v Celju, Higijenski zavod v Ljubljani, Zavod za zaščito mater in dece v Ljubljani; 1924: Šolska poliklinika v Ljubljani, Pasteurjev zavod v Celju, Protituberkulozni dispanzer v Celju; 1926: Posvetovalnica za matere v Trbovljah, Zdravstveni dom v Lukovici; 1927: Šolska poliklinika v Celju, Posvetovalnica za matere v Hrastniku; 1928: Šolska poliklinika v Kranju; 1929: Zdravstveni dom v Tržiču, Zdravstveni dom v Cerkljah ob Krki, Antirabični laboratorij v Ljubljani;

1930–1934: Otroški dispanzer v Kranju, Šolska poliklinika v Novem mestu, Zdravstveni dom v Medvodah, Zdravstveni dom v Št. Vidu nad Ljubljano, Zdravstveni dom v Murski Soboti, Zdravstveni dom v Rogatcu, Počitniški dom na Rakitni, Zdravstveni dom v Mariboru; 1935: Zdravstveni dom v Lendavi, Zdravstveni dom v Ponikvah, Šolska poliklinika na Rakeku; 1936: Otroški dispanzer v Novem mestu; Otroški dispanzer na Rakeku; Šolska poliklinika v Vojniku; Šolska poliklinika v Žalcu;56 1937: Šolske poliklinike v Logatcu, Cerknici in Metliki; 1939: Nova stavba Šolske poliklinike v Ljubljani.

Vodje Higienskega zavoda v Ljubljani (1923–1945) Dr. Ivo Pirc (1923–1932; 1935–1945) Dr. Karel Petrič (1933–1935)

Zdravstveni domovi in njihovo poslanstvo Zdravstveni domovi so bili ustanovljeni, da bi izboljšali splošno zdravstveno stanje prebivalstva na svojem ob­ močju. Njihovo delo je obsegalo ugotavljanje in preuče­ vanje zdravstvenih razmer prebivalstva in njihovih nasel­ bin, odpravljanje vzrokov slabega zdravstvenega stanja z nasveti in dejanji, nudenje brezplačne zdravniške pomoči siromašnemu prebivalstvu, prizadevanje za zmanjša­

nje umrljivosti otrok, zagotavljanje posebne pozornosti obolelim za tuberkulozo in zaščita zdravih pred to social­ no boleznijo, odpravljanje in preprečevanje nadaljnjega širjenja nalezljivih bolezni, skrb za zdravstveni in telesni razvoj šolskih otrok, dvigovanje splošne zdravstvene kul­ ture s higiensko propagando in didaktiko ter prepreče­ vanje in zdravljenje alkoholizma.

Začetki zdravstvenih domov Ko so začeli ustanavljati zdravstvene domove, je bil marsi­ kdo prepričan, da ne bodo kos nalogi, ki so si jo zadali. Bali so se tudi, da med ljudmi ne bodo naleteli na pravo razumevanje. Po odprtju prvega zdravstvenega doma v

Lukovici pri Domžalah leta 1926 so v nadaljnjem deset­ letju zgradili še sedem novih: v Medvodah, Tržiču, Šentvi­ du nad Ljubljano, Cerkljah ob Krki, Rogatcu, Murski Sobo­ ti in Rakeku. Po drugi svetovni vojni pa so bili ustanovljeni


RAZVOJ JAVNEGA ZDRAVSTVA DO DRUGE SVETOVNE VOJNE (1919–1941) 170

tudi na sedežih okrajev in v občinskih središčih. Zdravstve­ ni domovi so skrbeli predvsem za osnovno preventivno in kurativno zdravstveno varstvo. Delo ni bilo lahko in je zah­ tevalo mnogo potrpežljivosti, dobre volje in poznavanja razmer. Posamezni okraji so bili v higienskem in zdrav­ stvenem pogledu prepuščeni sami sebi, zato je bila sta­ novanjska in naselbinska higiena slaba. Ta je neugodno vplivala na zdravstveno stanje prebivalstva, pojavljale so se nalezljive bolezni, neredko v manjših ali večjih epide­ mijah. Idejna zasnova zdravstvenih domov je izvirala iz filozofije socialne medicine. Vsakemu posamezniku je žele­ la omogočiti dostop do zdravstvene oskrbe in pomoči, sprva v bolezni, kasneje pa predvsem s preventivo. Delo v zdravstvenih domovih na Slovenskem, ki ga je nadzoroval Higienski zavod v Ljubljani, je bilo razdeljeno na ambulantno in terensko delo. Glavno delo je oprav­ ljal zdravnik ob pomoči zaščitne sestre, ki je vpisovala pa­ ciente, izdajala bolniške liste, vodila evidenco in pomaga­ la pri preiskavah. V zdravstvenem domu so pregledovali dojenčke, predšolske in šolske otroke ter obolele za tuber­ kulozo. Materam in nosečnicam so pomagali z nasveti in jih izobraževali na predavanjih. Na terenu so v glavnem

delovale zaščitne sestre. V zdravstvenem domu so bili: otroški dispanzer, šolska poliklinika, protituberkulozni dispanzer, ki se je ponekod hitro osamosvojil in začel delovati kot samostojna enota, ter splošna zdravstvena posvetovalnica. Zdravstveni domovi so imeli tudi ljudska kopališča, saj v času njihovega nastanka še marsikje po domovih ni bilo kopalnic, ponekod pa tudi ne vodovoda. Uporabnikom so pomagala vzdrževati osebno higieno. Zdravstveni domovi so vzgajali za higieno, prosvetlje­ vali glede prehrane, preskrbe s čisto pitno vodo in posre­ dovali na zdravje vezana naselbinska priporočila. Prireja­ li so številne higienske razstave in predavanja. Splošno posvetovalnico so obiskovali siromašni bolniki, še pose­ bej v času hude gospodarske krize.57 Uspehi zdravstvenih domov so bili hitro vidni. Izbolj­ ševale so se higienske razmere in zdravstveno stanje pre­ bivalstva, nalezljive bolezni so postajale redkejše, kar je vodilo k upadu splošne umrljivosti. Za okrajnega zdravnika je bil zdravstveni dom izred­ no pomembna ustanova. Preko njega je lahko preuče­ val zdravstvene in higienske razmere v okraju, skrbel za širjenje prosvetljenosti med prebivalci, nadzoroval zdrav­ stveno delo občin in zatiral nalezljive bolezni.58

Primer Lukovica Leta 1924 je dr. Andrija Štampar začrtal naloge higienske službe. V prvi etapi se je usmeril na večja mesta z okolico, v drugi pa so se v glavnem posvetili asanaciji vasi. Ob tem so prišli v stik z najširšimi sloji prebivalstva, pri katerih so morali najprej vzbuditi zavest, da je vsak posameznik od­ govoren za svoje zdravje. S to zavestjo se je pojavila tudi potreba po zdravem bivanju, kar je pospešilo asanacijo vasi in jo naredilo uspešnejšo. Ministrstvo za narodno zdravje se je leta 1924 odločilo, da bo po vsej Jugoslaviji vsako leto asaniralo določeno število vasi in je zanje v državnem proračunu zagotovilo potrebna sredstva. Za asanacijo so bile izbrane tiste vasi, ki so, predvsem s ponavljajočimi se epidemijami nalez­ ljivih bolezni, ogrožale okolico. V njih so opravili vzorčno asanacijo, jih oskrbeli s pitno vodo, uredili cestne kana­ le, dvorišča, gnojišča, stranišča, greznice, stanovanjske

Prvi zdravstveni dom na Slovenskem, zgrajen leta 1926 v Lukovici pri Domžalah, ob odprtju. Z upoštevanjem vseh načel nove javnozdravstvene doktrine so na kraju, kjer je pogosto izbruhnila griža, asanirali okolje in zgradili referenčni zdravstveni dom, ki je bil eden prvih v Jugoslaviji. Slove­sno ga je odprl dr. Andrija Štampar (vir: arhiv Občine Lukovica)

Naslovnica knjige Asanacija Lukovice, avtorja dr. Iva Pirca, iz leta 1926

prostore in hleve. Istočasno so v vasi postavili zdravstveni dom, ki je skrbel za boljše zdravstveno stanje prebivalcev na širšem območju. Za ta obsežni načrt ministrstva pa ni zadostovala le državna pomoč, potrebno je bilo tudi in­ tenzivno sodelovanje javnosti in posameznikov. Prva vas, ki je bila izbrana in je kasneje služila kot vzorčni primer uspešne asanacije, je bila Lukovica pri Domžalah. V njej so vladale slabe higienske razmere in pogosto so se pojavljale epidemije črevesnih bolezni. Vas so zasilno asanirali že leta 1922, a so kmalu ugotovili, da je bil izvor ponavljajočega se tifusa okužena pitna voda. Za temeljito asanacijo je bil potreben vodovod z neopo­ rečno vodo ter ureditev kanalizacije in greznic. Oktobra 1924 je vodstvo Higienskega zavoda v Lukovici predstavilo načrt za asanacijo vasi.59 Določili so, da se delo opravi v treh etapah in konča v treh letih. Najprej so asanirali vodnjake. Pred tem je bila voda v njih okužena s klicami iz človeških odpadkov in je zaudar­ jala. Problem oskrbe z vodo pa s tem še ni bil rešen, saj voda iz vodnjakov ni zadoščala za vso vas, še posebej ne v sušnih mesecih. Posamezniki so si zato popravili stra­ nišča in gnojišča, večina izmed njih pa je opravila tudi nekaj nujnih popravil na stanovanjskih objektih. Uredili so tudi trg.


RAZVOJ BOLNIŠNICE V LJUBLJANI The History of Ljubljana’s Main Hospital

E F F U G E R E N O N P O T E S N E C E S S I TAT E S , P O T E S V I N C E R E Težavam ne moreš ubežati, lahko pa jih premagaš (Seneka)


RAZVOJ BOLNIŠNICE V LJUBLJANI260

Konec leta 2014 je imel UKC Ljubljana 2175 bolniških postelj, povprečno ležalno dobo 5,43 dneva, zaposlenih pa 7778 uslužbencev, od tega 1177 zdravnikov in zobozdravnikov in 3791 medicinskih sester (glej tabelo). V bolnišnici se je to leto zdravilo 116.550 pacientov, opravljenih je bilo 763.202 specialistično-ambulantnih obiskov.76 V 40 letih je torej UKC Ljubljana približno za petkrat povečal število zdravnikov in približno za šestkrat število medicinskih sester. Po evropskih in ameriških merilih sodi UKC Ljubljana med velike klinike in med največ­ je bolnišnice v Srednji Evropi.

1946 1968 1983 1997 1998b 2009 2014

ŠT. ZAPOŠT. BOLNIŠT. HOSPITA- LEŽALNA ŠKIH POSTELJ LIZACIJ DOBAa (DNI) SLENIH

ŠT. ZDRAV- ŠT. NEGOVALNIKOV NEGA OSEBJA

1752 3038 4073 3680 2734 2188 2175

203 750 969 847 1268 1177

32.674 53.050 51.955 96.381 85.640 104.623 100.967

15,7 13,2 10,57 10,36 7,9 5,75 5,43

2162 7157 7005 5990 7461 7778

592 2491 2564 ni podatka 3214 3791

a – ni upoštevana ležalna doba Psihiatrične klinike in Onkološkega inštituta b – po odcepitvi Psihiatrične klinike in golniške klinike

Zgoraj: Klinični center Ljubljana v 80. letih 20. stoletja (vir: Fakulteta za arhitekturo UL) Spodaj: S prireditvami za bolnike Kulturno-umetniško društvo Kliničnega centra in Medicinske fakultete dr. Lojz Kraigher od leta 1979 navdušuje bolnike in vse uporabnike bolnišnice ter tako humanizira hospitalizacijo, njegovi protagonisti so bili profesorji Anton Dolenc, Pavle Kornhauser in Zvonka Zupanič Slavec

Tabela: Klinični center Ljubljana v številkah po posameznih letih77,78,79,80,81,82,83

Klinični center po letu 1991

Naslovnica knjižice »Univerzitetni klinični center Ljubljana, njegov nastanek in razvoj« zgodovinarja medi­ cine prof. dr. Petra Borisova iz leta 1986

Levo: leta 1992/93 so razširili diagnostičnoterapevtski trakt za potrebe Inštituta za radiologijo. Desno: montaža prvega računalniškega tomografa (CT) leta 1993

Nadaljnja predstavitev je zelo zgoščena, ker je v knjigi posebna pozornost posvečena temu obdobju hitrega razvoja medicine v osrednji Sloveniji. Leta 1992 je bil sprejet odlok Vlade Republike Slovenije o ustanovitvi javnega zdravstvenega zavoda Klinični center Ljubljana.84 Leta 1996 je bil s sprejemom sklepa o preoblikovanju KC Ljubljana (KCL)85 sprejet nov statut organizacije. S tem so bile natančneje določene temeljne dejavnosti KCL – zdravstvena dejavnost ter izobraževalna in raziskovalna dejavnost. Ustanovitelju (Vladi RS) so bila dana večja upravljavska pooblastila kot dotlej, funkcija upravljanja zavoda pa je bila razdeljena na generalnega in strokovnega direktorja. Leta 1998 sta se iz Kliničnega centra izločila Strokovnoposlovna skupnost (SPS) Psihiatrična klinika ter Klinični

oddelek za pljučne bolezni in alergijo (Golnik). S tem se je zmanjšalo število bolniških postelj za 1100. Od leta 2000 se je začela pospešeno uveljavljati računalniška tehnologija. Zaposleni so pridobili pravico do uporabe elektronske pošte, ustvaril se je tudi spletni portal kclj.si. Leta 2006 je bil sprejet Odlok o preoblikovanju javnega zdravstvenega zavoda Klinični center v javni zdravstveni zavod Univerzitetni klinični center (UKC).86 V okviru bolnišničnega kompleksa UKC Ljubljana so se skozi leta zvrstile številne prenove in adaptacije posamez­ nih klinik in njenih oddelkov, med novogradnjami spodaj predstavljamo največje in najpomembnejše. Leta 2001 je bila dokončana prezidava opuščene vo­ jaške bolnišnice na Zaloški cesti 29 v Ljubljani, v kateri je dobila prostore Očesna klinika. Trije trakti klinike A, B in C


261

RAZVOJ BOLNIŠNICE V LJUBLJANI Heliport UKC Ljubljana, odprt leta 2013 (vir: Reševalna postaja Ljubljana)

Nova stavba Nevrološke klinike, predana namenu leta 2007

so bili prenovljeni znotraj stare stavbe, trakta D in E so dogradili.87 Leta 2007 je bila končana gradnja 11.500 m2 velike Nevrološke klinike, za katero so temeljni kamen položili leta 1997. Istega leta se je začela tudi gradnja nove ljub­ ljanske urgence v okviru projekta diagnostično-terapevt­ ske službe (DTS), ki do leta 2016 še ni bila končana. Leta 2009 je bila po 15 letih končana gradnja nove Pe­ diatrične klinike v Ljubljani, prav tako sta bili v glavnem zaključeni dozidava in prenova Klinike za otorinolaringo­ logijo in cervikofacialno kirurgijo (ORL). Leta 2013 je bil na strehi UKC Ljubljana odprt heliport, ki pomeni pomembno pridobitev za bolnike v celotni državi in v tujini, saj jih s helikopterji prepeljejo nepo­ sredno v UKC Ljubljana in s tem prihranijo življenjsko pomemben čas.88 Nova stavba Pediatrične klinike, odprta leta 2009 Pogled na osrednjo stavbo Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana (leto 2015; foto: Dunja Wedam)


RAZVOJ BOLNIŠNICE V LJUBLJANI262

Generalni direktorji (Univerzitetnega) Kliničnega centra Ljubljana od leta 1974

Zdravko Krvina (1937–2013)

Franc Šifkovič

Zdravko Krvina, dipl. politolog (1974–1978) Franc Šifkovič, dipl. ekon. (1978–1986) Mag. Igor Križman, univ. dipl. ekon. (1987–1991) Prof. dr. Andreja Kocijančič, dr. med. (1991) Prof. dr. Primož Rode, dr. med. (1991–2003) Prof. dr. Sergej Hojker, dr. med. (2003–2004) Mag. Franc Hočevar, univ. dipl. ekon. (2004–2005)

Mag. Darinka Miklavčič, univ. dipl. ekon. (2005–2009) Mag. Simon Vrhunec, univ. dipl. inž. stroj. (2009–2015) Dr. Andrej Baričič, univ. dipl. ekon. (2015) Brigita Čokl, univ. dipl. ekon., v. d. (krajše obdobje 2015– 2016) Mag. Andraž Kopač, univ. dipl. inž. stroj. (2016–2017)

Prof. dr. Primož Rode (1941–2017)

Mag. Simon Vrhunec (vir: Primorske novice)

Mag. Franc Hočevar

Mag. Darinka Miklavčič (vir: Delo)

Dr. Andrej Baričič (vir: Slovenskenovice.si)

Mag. Andraž Kopač (vir: Siol. net)

Zdravniki strokovni direktorji (Univerzitetnega) Kliničnega centra Ljubljana od leta 1996 Mag. Igor Križman

Prof. dr. Andreja Kocijančič

Prof. dr. Dušan Peter Keber (1996–2001) Prof. dr. Zoran Marij Arnež (2001–2005) Prof. dr. Aleksandra Markovič Predan (2005–2009)

Prof. dr. Brigita Drnovšek Olup (2009–2013) Prof. dr. Sergej Hojker (2013–2016) Prof. dr. Marija Pfeifer (2016–2017)

Prof. dr. Dušan Peter Keber (vir: Dušan Keber)

Prof. dr. Brigita Drnovšek Olup (vir: Sensa.si)

Prof. dr. Zoran Marij Arnež (vir: Mladina; foto: Matej Lipovšek)

Prof. dr. Aleksandra Markovič Predan

Prof. dr. Sergej Hojker (vir: STA)

Prof. dr. Marija Pfeifer (vir: UKC Ljubljana)

Glavne medicinske sestre (Univerzitetnega) Kliničnega centra Ljubljana od leta 1970 Mira Pridgar (1970–1977) Aleksandra Fazarinc,VMS (1977–1991) Polonca Zupančič, VMS (1991–2001)

Mira Pridgar (vir: UKC Ljubljana)

Aleksandra Fazarinc (vir: UKC Ljubljana)

Jelka Mlakar, VMS (2001–2005) Ernestina Kos Grabnar, VMS (2005–2015) Nevenka Brolih, VMS, dipl. ekon. (2015–)

Polonca Zupančič (vir: UKC Ljubljana)

Jelka Mlakar (vir: UKC Ljubljana)

Ernestina Kos Grabnar (vir: UKC Ljubljana)

Nevenka Brolih (vir: UKC Ljubljana)

Poimenovanja ljubljanske bolnišnice skozi čas 1786: Civilna bolnica 1850–1918: Deželna civilna bolnica 1918–1931: Splošna bolnica v Ljubljani 1931–1941: Obča državna bolnica v Ljubljani 1941–1945: Splošna bolnica v Ljubljani 1945–1953: Medicinska fakulteta – Klinične bolnice v Ljubljani

1953–1972: Klinične bolnice v Ljubljani 1972–1981: Klinični center Ljubljana 1982–1992: Univerzitetni klinični center Ljubljana 1993–2006: Klinični center Ljubljana 2006: Univerzitetni klinični center Ljubljana


RAZVOJ SANATORIJEV Sanatoriums

FA C TA , N O N V E R B A Dejanja, ne besede


RAZVOJ SANATORIJEV292

S

anatorij (beseda izvira iz latinske besede sanare in pomeni zdraviti) je običajno zasebna zdravstvena ustanova z manjšim številom bolniških postelj, namenjena večinoma zdravljenju premožnejših bolnikov. H kakovosti sanatorijskega zdravljenja so zlasti v preteklosti prispevale naravne danosti, kot so klimatske razmere (višinska ali obmorska zdravilišča) ter mineralna in termalna voda. Sanatoriji nudijo tudi različne diete in fizikalno terapijo. Na začetku so prevladovali splošni sanatoriji, kasneje pa je nastajalo vse več sanatorijev, ki so bili namenjeni zdravljenju le določenih bolezni, na primer tuberkuloze v prvi polovici 20. stoletja (pljučne, očesne in kostne), astme, bolezni ščitnice, duševnih bolezni idr.

Razvoj sanatorijev v svetu

Pruski pnevmolog Peter Dettweiler (1837–1904), začetnik sanatorij­skega zdravljenja tuberkuloze (vir: freepages. genealogy.rootsweb.ancestry.com)

Ker so se na Slovenskem razvili predvsem protituberkuloz­ ni sanatoriji, je v kratkem mednarodnem pregledu pozornost posvečena predvsem njim. Spoznanje, da je tuberkuloza nalezljiva, je pripeljalo do odločitve, da bolne izločijo iz zdrave populacije in jih zdravijo v prostorsko odmaknjenih ustanovah. Te sanatorije so ustanavljali v klimatsko najugodnejših legah, kjer je zrak čist, v hribovitih in gorskih predelih (npr. v Alpah), pa tudi ob morju, in tako razvijali klimatotera­ pijo. Bolnikom so dajali krepčilno hrano, ker so zaradi nenehno povišane telesne temperature hujšali, in na ta način razvijali dietoterapijo. Eden najstarejših sanatorijev, ki so ga omenjali tudi slovenski časopisi, je bil v Görbersdorfu v Šleziji (1859), današnjem poljskem mestu Sokołowsko.1 Ustanovitelj, zdravnik Hermann

Prvi sodobni evropski sanatorij Grünwald je bil v šlezijskem Görbersdorfu, sedanjem poljskem Sokołowskem (vir: dolny-slask.org)

Leta 1889 je dr. Karl Turban (1856–1935), eden prvih specialistov za zdravljenje jetike, v švicarskem Davosu zgradil znameniti protituberkulozni sanatorij. Po njem so pripravili tudi načrte za golniški sanatorij

Brehmer (1826–1889), je bil prepričan, da je za tuberkulozne bolnike najvarnejše okolje, kjer v bližini ni drugih bolnikov; tako bi se lahko bolezen tudi sama pozdravila. Njegovo uspešno zdravljenje na zraku in ob krepčilni kuri je nadaljeval Brehmerjev pacient, pruski pnevmolog Pe­ ter Dettweiler (1837–1904), ki je odprl lastni sanatorij Heil­anstalt Falkenstein im Taunus. Institucionaliziral je strogo nadzorovan režim zdravljenja s počivalno kuro, izumil značilen ležalni sanatorijski stol in žepni pljuval­ nik.2 Bolniki so počivali v ležalnicah in na terasah tudi v mrzlih letnih časih, pokriti s težkimi puhovkami in kožuhi. Poleti so se moški tudi sončili in s t. i. helioterapijo dopolnjevali zdravljenje pljučne tuberkuloze. Odkritje povzročitelja tuberkuloze leta 1882 je še spodbudilo sanatorijsko zdravljenje, saj je izolacija bolnika postala del zdravljenja. Opisani sanatoriji so bili gmotno dosegljivi le premožnejšim. Brehmerjevemu prototipu sanatorija so sledili številni po Evropi: v Nemčiji, v Švici znameniti sanatorij v Davosu (1869),I po vzoru katerega je bil zgrajen golniški sanatorij, pa tudi sanatoriji v Italiji in Franciji. Za protituberkulozne sanatorije je bila značilna tudi ti­ pična arhitektura, ki je vključevala široke verande, bal­ kone, pokrite hodnike in urejene vrtove. Tudi za notra­njo opremo so veljali posebni standardi: pohištvo je mo­ ralo biti primerno za čiščenje in razkuževanje. Prvotni podporni način sanatorijskega zdravljenja se je končal z uvedbo aktivne protitutberkulozne terapije, ki je v zdrav­ ljenje vključila operativne metode, po odkritju antibio­ tika streptomicina pa predvsem medikamentozne.3

I Beri roman »Der Zauberberg« (Čarobna gora) iz leta 1924, nemškega nobelovca Thomasa Manna, ki govori o sanatorij­ skem zdravljenju tuberkuloze.


293

RAZVOJ SANATORIJEV

Sanatoriji na Slovenskem Prvi sanatoriji na Slovenskem so bili ustanovljeni ob koncu 19. stoletja, večina pa jih je nastala med dvema svetovnima vojnama (1920–1940), običajno na pobudo premožnejših posameznikov. Sanatoriji naj bi samoplačnikom omogočili kakovostno zdravstveno storitev, možnost izbiranja zdravnika in bolj oseben pristop. Večina jih je bila splošnih, specializirani sanatoriji za zdravljenje in preprečevanje tuberkuloze pa so nastajali zlasti v prvi polovici 20. stoletja, ko je bila bolezen močno razširjena, niso pa bili namenjeni le premožnim. V tistem času so v klimatsko ugodnih okoljih nastali protituberkulozni sa­ natoriji oz. poznejša zdravilišča, v Topolšici za osrednjo in severovzhodno Slovenijo, na Golniku za osrednjo Slovenijo in Gorenjsko in v Vurberku za Štajersko. Sanatorij za kostno tuberkulozo na Primorskem v Valdoltri pa je

kasneje postal bolnišnica. Protituberkulozne ustanove imajo zaradi izjemne razširjenosti bolezni nekoliko drugačno zgodovino od ostalih sanatorijev, saj je zdravljenje podpirala tudi država. Tako je stroške zdravljenja v Topolšici krila država. Ustanova je predstavljena na tem mestu, saj je način delovanja podoben golniškemu. Ob slovenskih termalnih in mineralnih izvirih se je sanatorijski način zdravljenja približeval zdraviliškemu tipu turizma (Bled, Rogaška Slatina, Radenci, Dobrna, Laško, Rimske Toplice). Vsi zasebni sanatoriji so bili po letu 1945 nacio­ nalizirani. V Ljubljani so bili pred drugo svetovno vojno trije sanatoriji: Leonišče, Šlajmerjev dom in Sanatorij Emona, v Mariboru pa Sanatorij bratov Tavčar, Ipavčev sanatorij in Černičev sanatorij.4

Ljubljanski sanatoriji SANATORIJ LEONIŠČE Najstarejši med sanatoriji na Slovenskem je cerkveni sanatorij v Ljubljani, imenovan Leonišče po takratnem papežu Leonu XIII.II Prvotno je bil namenjen zdravljenju usmiljenih sester in bolnih ter onemoglih duhovnikov, kasneje pa je sprejemal tudi laične bolnike. Imel je 39 bolniških postelj in je pripadal redovnicam hčeram kr­ ščanske ljubezni sv. Vincencija Pavelskega, bolj znanim pod imenom usmiljenke. Teh je bilo v ljubljanski bolniš­ nici takrat okoli 200: 115 v sami bolnišnici, 35 v umobolnici na Studencu, prav toliko v Leonišču in 15 v Elizabetini otroški bolnici. Opravljale so vso nego bolnikov in številna druga prepotrebna dela v teh zdravstvenih ustanovah.5 Zemljišče za sanatorij Leonišče je 14. marca 1893 na škofijskem posestvu v Vodmatu kupila predstojnica usmiljenk Deželne bolnice s. Leopoldina Hoppe. Aprila tega leta je bil potrjen in dovoljen načrt za glavno sanatorijsko stavbo, za stavbenika je bil izbran Italijan Faleschini, delo pa je vodil ljubljanski gradbenik Simon Treo. Do avgusta 1894 je bilo Leonišče dokončano, odprli so ga 22. avgusta 1894. Kmalu po odprtju je takratni vodilni kirurg Deželne bolnice prim. dr. Edo Šlajmer tam najel

II Papež Leon XIII. je vodil Cerkev v letih 1878–1903.

operacijsko sobo in tri bolniške sobe, oktobra 1894 pa je sprejel že prvega bolnika.

Pogled v eno najbolj urejenih bolnišničnih ustanov pri Slovencih v začetku 20. stoletja, sanatorij Leonišče. Poleg zgradbe so prikazane tudi operacijska dvorana, rentgenska soba in čakalnica. Gre za najstarejši sanatorij na Slovenskem, ki je bil prvotno namenjen zdravljenju usmiljenih sester in bolnih ter obnemoglih duhovnikov, kasneje pa je sprejemal tudi laične bolnike (lastnik razglednice iz leta 1906 je Zmago Tančič, vir: Inštitut za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU)

Levo: pogled na Zdraviliški park v Rogaški Slatini, na koncu katerega je zdraviliška zgradba, imenovana Kaiserbad (Cesarsko kopališče). Za njo stoji hiša dologoletnega vodje zdravilišča dr. Josefa Hoisla (vir: Duša Fischinger) Sanatorijski način zdravljenja se je približeval zdravili­ škemu tipu turizma. Tak primer sta bili zdravilišči Rogaška Slatina (levo) in Bled (desno)(vir: Slovenski etnograf­ ski muzej)


SANITETA V DRUGI SVETOVNI VOJNI – PARTIZANSKO ZDRAVSTVO Partisan Medical Service during World War II

D U LC E E T D E CO R U M E S T P RO PAT R I M O R I Sladko in častno je umreti za domovino (Horacij)


353

SANITETA V DRUGI SVETOVNI VOJNI – PARTIZANSKO ZDRAVSTVO

Naslovnice nekaterih publikacij o partizanskem zdravstvu Z leve: eden izmed zvezkov zbranih dokumentov sanitetne službe v NOV na Slovenskem, ki jih je izdajala Partizanska sekcija Slovenskega zdravniškega društva; knjiga travmatologa prof. dr. Ivana Kalinška »Zdravljenje ranjencev v SCVPB« (1972); knjiga Metoda Mikuža »Oris partizanske sanitete na Slovenskem«, publikacija »Zdravniki in medicinci NOB, padli za Slovenijo« (1997); knjiga Mirka Fajdige »V objemu človečnosti – partizansko zdravstvo na Slovenskem 1941–1945« (1998); temeljno delo o bolnišnici Franji je napisal njen ustanovitelj dr. Viktor Volčjak (1972), partizanske spomine je napisal dr. Franc Derganc ml. v delu »Okrvavljena roža«, izšle pa so še druge

Kalinšek I. Zdravljenje ranjencev v SCVPB. Ljubljana: Par­ tizanska knjiga, 1975; Vulikić V. Zobozdravstvena služba v NOB na Slovenskem. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1985; Gala A. Partizanski zdravnik. Ljubljana: Partizanska knji­ ga, 1972; Gala A. Ogenjca. Tragedija partizanskih ranjencev. Ljub­ ljana: Partizanska knjiga, 1977; Kovic A, Linasi M. Koroško partizansko zdravstvo. Ljub­ ljana, 1985; Gala A, Jerina Lah P. Bolnišnica »Pavla«, Nova Gorica, 1967;

Jerina Lah P. Partizanska bolnišnica Pavla v Trnovskem gozdu. Ljubljana: Imprint, 1994; Fajdiga M. V objemu človečnosti. Partizansko zdravstvo na Slovenskem: 1941–1945. Ljubljana: Zveza društev voj­ nih invalidov Slovenije, 1998; Konjajev Z, Zupanič Slavec Z, ur. Zvestoba Hipokratu. Spomini in pričanja partizanskega zdravnika dr. Luke, akademika Franca Novaka (1908–1999). Inštitut za zgodovino medicine Medicinske fakultete v Ljubljani, Ljubljana, 1999.

Partizanske zdravnice in zdravniki Dr. Franja Bojc Bidovec (1913–1985), zdravnica ginekologinja in porodničarka Študij medicine je začela v Ljubljani, nadaljevala pa v Beogradu in Zagrebu, kjer ga je leta 1939 končala. Med drugo svetovno vojno je delala v splošni ambulanti v Ribnici, ob tem pa je ilegalno delovala še kot partizanska zdravnica. Od začetka leta 1944 do konca vojne je delala v bolnišnici Franja in jo tudi vodila, po koncu vojne pa je delala v vojaških bolnišnicah v Trstu, Gorici in Ljubljani.34 Leta 1953 je opravila specialistični izpit iz ginekologije in se nato poglobljeno ukvarjala z genitalno tuberkulozo. Na beograjski ginekološki kliniki je leta 1966 postala asis­ tentka primarijka, leto zatem pa je prevzela vodenje gi­ nekološkega kabineta v ljubljanski vojaški bolnišnici, kjer je delala do leta 1973. Objavila je nekaj deset prispevkov

Dr. Franja Bojc Bidovec (1913– 1985), doprsni kip, delo kiparja Toneta Logondra, je bil odkrit pri vhodu v v Cerkljanski muzej leta 1986 (fototeka Cerkljanskega muzeja)

Dr. Franja Bojc Bidovec, levo (1913–1985) in prim. dr. Pavla Jerina Lah, desno (1915–2007) v času 2. svetovne vojne

Doprsna skulptura prim. dr. Pavle Jerina Lah, vlita je bila po modelu Frančiška Smrduja, odkrita leta 2010 v Zdravstvenem domu Idrija (foto: Urška Močnik)

v strokovnih revijah, imenovana pa je bila tudi za častno članico Slovenskega zdravniškega društva.35 Prim. dr. Pavla Jerina Lah (1915–2007), zdravnica kirurginja in transfuziologinjaVII Leta 1940 je končala študij medicine na Medicinski fa­ kulteti v Zagrebu in se nato zaposlila v splošni bolnišnici v Ljubljani. V letih 1943–1945 je upravljala partizansko bolnišnico Pavla v Trnovskem gozdu, ki se je imenovala po njej. V letih 1946–1948 je bila upravnica Zavoda za transfuzijo Medicinske fakultete v Ljubljani, v letih 1951– 1970 pa direktorica Zavoda SR Srbije za transfuzijo krvi v Beogradu. Leta 1951 je v Beogradu končala specializacijo iz kirurgije in bila leta 1965 imenovana za primarijko. Na­ pisala je okoli 30 člankov o slovenski partizanski saniteti, leta 1979 skupaj z dr. Boženo Grosman zbrala in uredi­ la »Gradivo o slovenski partizanski saniteti«, sodelovala je tudi pri »Zborniku dokumentov in podatkov sanitetne službe v narodnoosvobodilni vojni na Slovenskem 1941– 1945 I–IV« (1982–1984). Bila je nosilka partizanske spo­ menice 1941, leta 1981 je postala članica Sveta republike, častna članica Slovenskega zdravniškega društva, srbske­ ga in jugoslovanskega združenja transfuziologov in he­ matologov. Prejela je Potrčevo nagrado.36,37 Dr. Božena Grosman (1903–1987), zdravnica pediatrinja Leta 1929 je končala študij medicine na Medicinski fa­ kulteti na Dunaju, nato pa delala v Ljubljani, kjer se je specializirala iz pediatrije. Izpopolnjevala se je v Frank­

VII Glej njeno predstavitev tudi pri poglavju o razvoju transfuzijske medicine.

Naslovnica knjige »Bolnišnica v senci gozda« (1996) prim. Pavle Jerina Lah

Dr. Božena Grosman, zgoraj, (1903–1987) med 2. svetovno vojno in njena knjiga »Partizanska zdravnica« (spodaj, 1985)


RAZVOJ LEKARNIŠTVA Pharmacy Practice

S​ I V I S E S S E S A N U S , A B L U E S A E P E M A N U S Če hočeš biti zdrav, si pogosto umivaj roke


RAZVOJ LEKARNIŠTVA364

Uvod Prispevek je osredotočen na razvoj lekarniške dejavno­ sti z vidika zagotavljanja varne, učinkovite in kakovostne preskrbe z zdravili, ki je pogoj za ustanovitev in delovanje lekarne (predpisi in zakonodaja, razpoložljivost farma­ Lekarniške uteži in tehtnica iz Lavičkove zbirke (foto: Tomaž Lauko)

cevtskega osebja …). Vpliva odkritij novih zdravilnih učin­ kovin, farmacevtskih oblik in drugega, kar vpliva na razvoj lekarniške dejavnosti, tu ne obravnavamo. Uporaba zdravilnih snovi sega daleč v prazgodovino človeštva. Človek je pri iskanju hrane odkril tudi rastline, ki so mu lajšale bolečine in zdravile bolezni. Zdravilne ra­ stline so ohranile osrednjo vlogo do sredine 20. stoletja, ko so jih začela izpodrivati zdravila, pridobljena s kemijsko sintezo. Zdravljenje in izdelovanje zdravil sta združena v eni ose­ bi vse do sredine 13. stoletja, ko sta se medicina in farma­ cija uradno ločili, v praksi pa je skupno delovanje segalo še globoko v 16., 17. in celo v 18. stoletje. Lekarništvo, ki ga delimo na javno in bolnišnično, je najstarejša dejavnost farmacije. Javna lekarna je name­ njena zagotavljanju oskrbe prebivalstva z zdravili, bolniš­ nična lekarna pa oskrbi z zdravili v bolnišnicah. Po Zakonu o lekarniški dejavnosti (Uradni list RS, št. 9/92) javna le­ karna izdaja prebivalcem zdravila na recept in brez recep­ ta, izdeluje magistralna zdravila in oskrbuje zdravstvene organizacije. Bolnišnično lekarno opredeljuje Zakon o zdravstveni dejavnosti (Uradni list RS, št. 23/05), ki pred­ pisuje bolnišnici obveznost, da organizira enoto za zago­ tavljanje preskrbe z zdravili, in Zakon o lekarniški dejavno­ sti, ki določa dejavnost bolnišnične lekarne, to je oskrbo­ vanje hospitaliziranih pacientov z zdravili in medicinskimi pripomočki za zdravljenje in nego. Bolnišnična lekarna je organizacijska enota bolnišnice.

Razvoj lekarništva do konca druge svetovne vojne (1945) Stari vek

Eskulap – staro­ rimski bog umet­ nosti zdravljenja, latinizirano ime starogrškega boga Asklepija

Higieja – starogrška boginja zdravja, Asklepijeva hči

Čeprav so prve lekarne v današnjem pomenu besede na­ stajale šele od 13. stoletja dalje, pa je zdravljenje bolezni od nekdaj spremljalo človeštvo. V začetni dobi je pri večini civilizacij prevladovalo teurgično zdravljenje z zaklinjanji, magičnimi obredi in molitvami, ki temelji na prepričanju, da je bolezen božja kazen in jo lahko pozdravijo le bo­ govi. Prvi opisi uporabe zdravilnih rastlin, rastlinskih in živalskih delov in mineralov se pojavijo že v Mezopotamiji in starem Egiptu, podoben razvoj pa je značilen tudi za Indijo in Kitajsko. V tem času so nastali prvi predpisi za iz­ delavo zdravil, recepture. Najbolj znan primer je Ebersov papirus, napisan okoli leta 1550 pr. n. š., v katerem so natančni opisi bolezni in navodila za izdelavo in uporabo zdravil. Pogosto so zdravili paciente in pripravljali zdravila v temu posebej namenjenem prostoru, iz česar so se ka­ sneje razvile lekarne.1 Podobno kot na številnih drugih področjih je tudi zdravilstvo doseglo razcvet v grško-rimskem obdobju. Prva pričevanja starih Grkov segajo v obdobje nastajanja mestnih državic in začetkov kolonizacije v sredozemskem prostoru, ki je s pisnimi viri zelo slabo podprto. V to za­ četno obdobje spadata tudi veličastni epski deli Iliada in Odiseja, ki ju pripisujemo Homerju (tradicionalno 8. stol. pr. n. š.). V Iliadi omenja polbožanskega zdravilca Askle­ pija (lat. Eskulap), ki je skupaj s sinovoma Podaleirom in Mahaonom zdravil grške vojake v trojanski vojni.2 Pri

zdravljenju so pomagale tudi hčere, najbolj znana med njimi je Higieja. V poznem srednjem veku se je razširila navada, da so lekarnarji krasili oficino s kipoma Eskula­ pa s palico, okrog katere se vije kača, in Higieje, ki drži v roki kačo in skodelico. Najslavnejši grški zdravnik Hipokrat (460–377 pr. n. š.), ustanovitelj grške medicinske šole je pripravljal in hranil zdravila v posebnem prostoru – apo­ teki.3 Kasneje, v rimskem obdobju, v začetku 1. stoletja, je v Mali Aziji živeči zdravnik Dioskurides napisal obsežno delo o zdravilnih rastlinah, ki predstavlja vrh antičnega poznavanja materiae medicae.4 V petih knjigah je zdru­ žil takratno znanje o farmakologiji in uporabni botaniki. Osebni zdravnik cesarjev Marka Avrelija in Komoda, Ga­ len (129–199) je izpopolnil njegovo delo in napisal prva obširna pisna navodila za pripravo zdravil.5 Do Paracelsusa (16. st.) je Galen ostal nedotakljiva av­ toriteta za medicinsko in farmacevtsko znanje. Njegove knjige kažejo ogromno znanja grško-rimskega sveta o zdravilstvu. V dobi po Galenu je medicinsko-farmacevtsko znanje začelo nazadovati. Deloma je bilo krivo še vedno prisotno praznoverje, deloma pa dejstvo, da zdravniki in lekarnarji v družbi niso uživali potrebne zaščite. Arabski strokovnjaki so med tem že ustanavljali prve lekarne, ses­ tavljali farmakopeje in razširili kemijsko znanje Grkov in Egipčanov ter s tem alkimiji utrli pot v laboratorij evrop­ ske lekarne.6


RAZVOJ VELEDROGERIJ Pharmaceutical Wholesalers

UBI LABOR, IBI BENE Kjer je delo, tam je dobro


RAZVOJ VELEDROGERIJ378

Organizacija zunanjetrgovinske dejavnosti po letu 1981 Povezava veledrogerij v poslovno skupnost IRIS Leta 1981 je bila ustanovljena Poslovna skupnost IRIS, v katero so se že v prvem letu vključile dejavne veledro­ gerije: Kemofarmacija, Salus, Kemoservis-fotomaterial, Farmadent v okviru Mariborskih lekarn in Sanolabor, ki so bile pristojne za zagotavljanje preskrbe zdravstva. Prek IRIS-a so organizirale enotno zunanjetrgovinsko de­ javnost in s tem zagotovile racionalizacijo posameznih strokovnih opravil, zmanjšanje stroškov in uskladitev programov. Osnovna naloga poslovne skupnosti je bila ponuditi zdravstvenim službam vsa materialna sredstva,

ki so jih potrebovale pri zdravljenju bolnikov (zdravila, medicinsko blago, instrumenti, znanstvene aparature, laboratorijski material ...) v želenem asortimentu, v zah­ tevani kakovosti, v kratkem roku in pod ugodnimi pogoji. Poslovna skupnost IRIS I je delovala do leta 1990, kas­ neje pa so članice ustanoviteljice ponovno same prevze­ le uvoz blaga za uporabo na področju medicine. I N  aslednica poslovne skupnosti IRIS je IRIS, d. o. o., ki deluje od leta 1991 in opravlja veledrogerijsko in zastopniško dejavnost.

Veledrogerije v samostojni Sloveniji (po letu 1991) Obdobje 1991–2004 Vojne razmere v Sloveniji in v drugih republikah bivše Ju­ goslavije so pretrgale medsebojne gospodarske tokove med republikami tudi na področju zagotavljanja preskr­ be z zdravili in ostalim medicinskim materialom. Osa­ mosvojitev Slovenije je povzročila izgubo nabavnega in prodajnega tržišča bivše Jugoslavije. To so veledrogerije nadomestile predvsem z uvozom zdravil in drugega me­ dicinskega materiala, tako da zagotavljanje oskrbe bolni­ kov v Sloveniji ni bilo ogroženo. Z uvedbo nove slovenske valute so nastale tudi težave pri poravnavi medsebojnih dolgov z republikami bivše Jugoslavije. Vse to je v prvem obdobju po osamosvojitvi privedlo do močnega padca prometa.

Ko ni bilo več enotnega jugoslovanskega tržišča, je bilo treba po posameznih veledrogerijah organizirati zuna­ njetrgovinsko poslovanje, v okviru tega pa tudi posebno službo za registracijo zdravil, zagotavljanje dovoljenj za uvoz zdravil, medicinskega materiala in opreme. Enako je veljalo tudi za organizacijo zastopstev in konsignacijskih carinskih skladišč za zdravila in ostali medicinski material. Zastopstva in konsignacije tujih proizvajalcev so namreč večinoma ostale zunaj Slovenije, v ostalih republikah biv­ še SFRJ, predvsem na Hrvaškem in v Srbiji. Z odgovorno, hitro in ustrezno organizacijo zunanjetr­ govinskega poslovanja pa so bili kupci redno preskrbljeni z medicinskim materialom. Temu se je moral delno pri­ lagoditi tudi zdravstveni sistem v Sloveniji.

Privatizacija obstoječih in nastanek novih veledrogerij Prva veledrogerija, ki se je lastninila že v času pred raz­ padom Jugoslavije in osamosvojitvijo Slovenije, je bila veledrogerija Salus. Ta je leta 1990 prešla v last zapo­ slenih, nekdanjih sodelavcev in poslovnih partnerjev ter tako postala ena prvih delniških družb v Sloveniji. V samostojni Sloveniji so se lastniško in organizacijsko preoblikovale tudi druge veledrogerije: 1994: lastninjenje Kemofarmacije in preoblikovanje v delniško družbo;

1995: lastninsko preoblikovanje Sanolaborja v delniško družbo; 2000: preregistracija Farmadenta v družbo z omejeno odgovornostjo. V prvih letih po osamosvojitvi Slovenje je nastalo tudi več novih veledrogerij – družb z omejeno odgovornostjo, med katerimi so bile za zagotavljanje preskrbe zdravstva najpomembnejše zlasti: Pharmakon v Ljubljani, Go­ pharm v Novi Gorici in Hygia v Novem mestu.

Veledrogerije po vstopu Slovenije v EU (2004–2009) To obdobje je omogočilo povezovanje veledrogerij in drugih organizacij v mednarodnem prostoru. Medna­ rodne aktivnosti in povezava slovenskih veledrogerij s tujimi podjetji (širitev na nove trge) je odprlo nove mož­ nosti in izzive pri uresničevanju poslanstva in vloge ve­ ledrogerij pri zagotavljanju preskrbe zdravstva. Vključitev

posameznih slovenskih veledrogerij v razširjeni trg zdra­ vil EU je zahtevala ponovno presojo strateškega razvoja veledrogerij v novih razmerah. Z nadaljnjim hitrim odpi­ ranjem in povezovanjem v razviti svet so postale veledro­ gerije njegov del in vez v pretoku blaga in znanja med domačimi in tujimi poslovnimi partnerji.

Spremembe v lastništvu, prevzemi in širitve po vstopu Slovenije v EU 2002: Kemofarmacija postane mednarodno delujoča večnacionalna poslovna skupina in lastnica ve­ ledrogerije Unipharm, d. o. o., Zagreb in večinski lastnik podjetja PharmaFarma v Romuniji; 2002: Sanolabor ustanovi prvo hčerinsko družbo v tuji­ ni, Sanolabor, d. o. o., v Srbiji;

2004: K emofarmacija postane del skupine Celesio; 2007: Sanolabor ustanovi hčerinske družbe v svoji ve­ činski lasti na Hrvaškem in v Srbiji; 2008: Farmadent prevzame podjetji Gopharm, Nova Gorica, in Hygia, Novo mesto;


MEDICINSKE ZBIRKE IN POMNIKI The Medical Collections and Monuments

V I TA M O R T U O R U M I N M E M O R I A E S T P O S I TA V I V O R U M Življenje mrtvih je v spominu živih (Cicero)


419

MEDICINSKE ZBIRKE IN POMNIKI

Ta zapis sicer ne prinaša popolnega pregleda bolniš­ ničnih oziroma drugih javnih medicinskih oz. zdravstve­ nih zbirk, kaže pa na veliko pozornost lokalnega okolja, ki varuje korenine medicinske stroke, njene protagoni­ ste, razvoj ustanov, opreme in drugega.

Pomniki zdravstvene preteklosti Slovenske samostanske knjižnice imajo v svojih zbirkah veliko medicinskih del. Z njimi je posebej bogata Seme­ niška knjižnica v Ljubljani, ki hrani okoli 400 predvsem medicinskih knjig iz zapuščine dr. Marka Gerbca (1658– 1718).2 Tudi Narodna in univerzitetna knjižnica ima dra­ goceno zbirko starih medicinskih knjig. Leta 2015 so na razstavi »Ko mrtvi žive uče – anatomija skozi čas« po­ kazali bogato zbirko starih knjig o anatomiji.3 Medicin­ ske knjige so shranjene še v knjižnici Frančiškanskega samostana v Ljubljani, v Knjižnici Petra Pavla Glavarja v Komendi,4 v Frančiškanskem samostanu v Kamniku in še kje. Medicinska dela v teh knjižnicah je popisal dolgolet­ ni direktor NUK-a, prof. Jaro Dolar (1911–1999). Slovenski muzeji med drugim hranijo fototeke zdrav­ stva (Narodni muzej, pokrajinski muzeji). Lapidarij Na­ rodnega muzeja hrani zaobljubni kamen prvega zna­ nega zdravnika na slovenskih tleh, Peticiusa Technicu­ sa. Napis na kamnu se glasi: Sacr(um) / Aesculapio / L(ucius) Peticius Techni(cus) / Med(icus). V zdravilišču v Rimskih Toplicah so našli marmorni žrtvenik, posvečen rimski boginji zdravja Valetudo. Prirodoslovni muzej Slo­ venije hrani herbarijsko in mineraloško zbirko zdravnika in naravoslovca Balthasarja Hacqueta (1739–1815), ki jo je uredil med svojim dvaj­set­letnim bivanjem na Slo­ venskem (1766–1787). Ob dve­stoletnici odhoda velike­ ga humanista iz Slovenije so leta 1987 označili pročelje hiše na Gornjem trgu 4 v Ljub­ljani, kjer je bival, in vanj vgradili spominsko ploščo z njegovim reliefnim portre­ tom. Izdelal jo je akad. kipar Albin Ambrožič.5 Podobne pomnike zdravstvene pretek­lo­sti hranijo tudi druge slo­ venske ustanove. V okviru Fakultete za naravoslovje in

Spominska plošča Baltazarja Hacqueta (1739 ali 1740–1815), rudniškega kirurga v Idriji (1766–1787) (zgoraj) in pomemb­ nega humanista, na hiši na Gornjem trgu 4 v Ljubljani (desno), odkrita ob 200-letnici njegovega odhoda iz Sloveni­ je. Avtor je kipar Albin Ambrožič. V tej hiši je ljubljanski magister kirurgije Jakob Filip Brecelj v drugi polovici 18. stoletja uredil prirodoslovno zbirko, imenovano anatomsko gledališče, ki jo je Hacquet dopolnil s svojimi zbirkami. Ta ljubljan­ ski »muzej« je bil takrat zelo popularen, obiskali so ga celo cesar Jožef II., papež Pij VII. (leta 1782) in ruski car Pavel I. (vir: Urad Vlade RS za komuniciranje)

V mogočni baročni Semeniški knjižnici v Ljubljani je ohranjena dragocena Gerbčeva zbirka medicinskih knjig, večinoma iz 17. stoletja (vir: semenisce.si) Zaobljubni kamen prvega znanega rimskega zdravnika v Emoni Peticiusa Technicusa. Shranjen je v lapidariju Narodnega muzeja v Ljubljani (vir: Narodni muzej Slovenije; foto: Tomaž Lauko)

tehnologijo Univerze v Ljubljani hranijo na oddelku za izobraževanje in informatiko del laboratorijske opre­ me Friderika (Fritza) Pregla (1869–1930), Nobelovega nagrajenca za kemijo iz leta 1923, zdravnika in biokemi­ ka, rojenega v Ljubljani.

Kip nobelovca za kemijo iz leta 1923 dr. Fritza/Friderika Pregla (1869–1930) pred Kemijskim inštitutom v Ljubljani, original je na njegovi rojstni hiši v Križevniški ulici v Ljubljani, kjer je znana gostilna Pod skalco. Avtor je akad. kipar Karel Putrih (foto: Zvonka Zupanič Slavec). Svojo laboratorijsko opremo (desno) je poklonil Univerzi v Ljubljani

Hacquetia epipactis ali tevje je cvetlica, imenovana po Hacquetu, Hacquetia pa se imenuje tudi revija Biološkega inštituta Jovana Hadžija (foto: Luka Pintar)


FARMACEVTSKE ZBIRKE The Pharmaceutical Collections

F O R S A N E T H A E C O L I M M E M I N I S S E I U VA B I T Morda nam bo nekoÄ? ugajal tudi spomin na to (Vergilij)


439

FARMACEVTSKE ZBIRKE

Regionalne farmacevtske zbirke Javni zavod Lekarna Ljubljana v svojih depojih hrani veli­ ko in lepo urejeno lekarniško zbirko. Ta obsega večje šte­ vilo lekarniškega posodja – stojnice za tekočine in mazila, prahovke, terilnice, pilularke, različne pripomočke za izde­ lavo svečk in globul, izparilnice, kapsulirke, možnarje, raz­

lične tehtnice, lekarniške in analitske, preše, patene, vod­ ne kopeli, sušilne omare, opremo za analizne laboratori­ je, stare recepturne knjige (najstarejša iz leta 1908), steri­ lizator in še mnogo drugih pripomočkov za delo v lekarni. Celotna zbirka je shranjena v vitrinah na upravi zavoda.16 Detajla lekarniške zbirke iz Lekarne Ljubljana

V Mariboru ima veledrogerija Farmadent v svojih poslovnih prostorih bogato lekarniško zbirko. V njej se nahajajo lekarniško pohištvo, pripomočki iz galenskih laboratorijev, stare botanične, lekarniške in medicinske knjige, tehtnice, albarelli,V porcelanske, lesene in stekle­ ne lekarniške posode – stojnice. Zbirka prikazuje lekarno

iz sredine 19. stoletja, posamezne pohištvene elemente pa iz konca tega stoletja. Knjižno gradivo vsebuje dve po­ membni botanični deli z ročno obarvanimi lesorezi Ada­ ma Lonicera iz leta 1593 in Pietra Andrea Mattiola iz leta 1590 ter Dispenzatorij iz leta 1744.17

Oficina (vir: Gergič B. Farmadentova lekarniška zbirka. Maribor: Farmadent, 2010; foto: Pohleven I.)

V Albarello je prototip lekarniške stojnice. Ime izhaja iz perzijske be­ sede el barani – posoda ali italijanske albarello – drevesce. Ima obliko bambusovega člena, zgoraj in spodaj je širši in se je upo­ rabljal kot posoda za hranjenje. Prvi zametki izdelovanja alba­ rellov iz keramike so špansko-mavrskega izvora. Ker je trgovina s keramiko potekala predvsem preko otoka Mallorca, se je v Evropi udomačil tudi naziv majolika. Od 16. stoletja so postali mojstri iz­ delovanja keramičnih lekarniških posod Italijani. Po manufaktu­ rah iz italijanskega mesta Faenza so jih začeli imenovati fayence. Porozno keramiko prvič žgejo pri 1200 stopinjah Celzija, nato jo potopijo v staljeno zmes kositra, svinca, peska, pepelike in vode. Glazura prevleče keramiko in se pri ponovnem žganju, pri nižji temperaturi, zapeče.

Del Farmadentove lekarniške zbirke (vir: Gergič B. Farmadentova lekarniška zbirka. Maribor: Farmadent, 2010; foto: Pohleven I.)

Medicina skozi čas, javno zdravstvo, farmacija  

Vpogled v vsebino prvega zvezka monografije Zgodovina zdravstva in medicine na Slovenskem avtorice prof. dr. Zvonke Zupanič Slavec.

Medicina skozi čas, javno zdravstvo, farmacija  

Vpogled v vsebino prvega zvezka monografije Zgodovina zdravstva in medicine na Slovenskem avtorice prof. dr. Zvonke Zupanič Slavec.

Advertisement