Page 1


3


4


K

aj vse je storil Bog za nas, da bi bili srečni? Ustvaril je ta čudoviti svet – za nas. Poslal je svojega Sina na ta svet, ki je daroval svoje življenje za nas, da bi nas odrešil. Zdaj je vedno z nami; daje nam moč, nas razsvetljuje in osvobaja. Govori vsakemu med nami: »Ti si pomemben zame, rad te imam, računam nate!« Od tod se rojeva veselje. Veselje trenutka, ko me je Jezus pogledal, vzljubil in poklical, da bi bil njegov.

pot življenja? Don Boskov deseti naslednik – vrhovni predstojnik salezijancev Angel Fernandez – sporoča vsem nam: »Sanjam, da bi lahko čisto vsak rekel samemu sebi, v svoji najgloblji biti, v svojem srcu, v svoji najgloblji resničnosti: ‘Srečen sem, čutim polnost življenja in veselja, ko živim kot kristjan!’ Vse nam mora pomagati k temu, da bi živeli s polnimi pljuči, polnejše, bolj pričevalno in srečneje; da bi svoje življenje doživljali kot praznik in vero kot srečo!«

Kaj vse je storil don Bosko, »oče, učitelj in prijatelj mladih«, da bi bili srečni njegovi mladi, ki jih je srečeval na ulicah nastajajočega velemesta Torina?

Don Boskova obljuba Za vas živim nas vabi, da bi torej tudi mi svoje življenje živeli za druge. Le tako bo tudi naše življenje rodovitno. Le tako bodo lahko tudi drugi živeli in bodo lahko srečni, ko bodo deležni našega življenja, naše ljubezni in našega darovanja.

Kot 31-letni duhovnik je, v zavesti, da so mu v njegovi hudi bolezni prav mladi od Boga izprosili zdravje, pred njimi izrekel slovesno zaobljubo: »Svoje življenje dolgujem vam. Vedite pa: odslej ga bom vsega porabljal za vas!« To »zaobljubo« je potrjeval iz dneva v dan, tudi na pragu svojih petdesetih let: »Povsem se vam darujem: kar sem in kar imam. Za vas študiram, za vas delam, za vas živim, za vas sem pripravljen dati tudi življenje.« Zakaj? Samo zato, ker si je iz vsega srca želel, »da bi bili mladi srečni že tukaj na zemlji in potem srečni v večnosti!« V svoji brezmejni in nadvse iznajdljivi ljubezni je poskrbel za dušo, duha in telo svojih mladih: dal jim je razvedrilo, kruh, delo, smisel in jih vodil na poti v srečno večnost. Verjel je v mlade: zato jih je pošiljal na ceste in igrišča med vrstnike; v razrede in delavnice za učitelje; pred tabernakelj, da bi izprosili velike milosti za razne namene; verjel je v mlade z ulice, z njimi odprl pot mladinske svetosti in iz njih ustanovil redovno družbo. In kaj vse boš storil ti, da bi bil resnično srečen ti sam in da bi bili srečni tisti, ki stopijo na tvojo

Papež Frančišek nam pravi: »Ko nekdo ponudi drugemu ramo, najde svoje mesto v življenju. Ko ponudimo ramo svojim bratom v potrebi, takrat z osuplostjo in hvaležnostjo izkusimo, da Drugi (Gospod) nosi na svojih ramah nas. Naš Gospod Jezus nam je umil noge in nas naučil, da bomo srečni, če ga bomo v tem tudi mi posnemali. Na nas je: ali izberemo povprečnost, ki nas zaslepi in zasužnji, ali pa se pridružimo veličini srca tistih, ki hodijo po zgledu Jezusovih stopinj!« Pokažimo, da Bog zmore napolniti naša srca in nas osrečiti, da nam ni treba iskati sreče v malikih sveta. Naj govori naše življenje, v katerem odsevata veselje in lepota življenja po evangeliju ter hoji za Kristusom. Don Bosko, ti si bil in si še vedno velik in neprecenljiv dar za človeštvo, še zlasti za vse mlade. Tudi za nas v deželi pod Triglavom. Vse najboljše za tvoj 200. rojstni dan! Janez Potočnik, salezijanski predstojnik

Uvodni pozdrav

DA BI BILI SREČNI!

5


Sv. Janez Bosko, vse najboljše! 200-letnica don Boskovega rojstva Tina Šlajpah

M

inulo šolsko leto je bilo še posebej praznično, polno veselja in zahvaljevanja. Ob 200-letnici don Boskovega rojstva so našo ustanovo zaznamovali številni dogodki, ki so oživljali njegovo karizmo in znova poudarjali misel »Za vas živim!«. Bilo je to povabilo vzgojiteljem, profesorjem in ostalim delavcem, da bi mladim preko svojih dnevnih opravil kazali pot odgovornega, zrelega in iskreno srečnega krščanstva. Bilo je to zagotovilo mladim, da je don Bosko še vedno njihov »oče, učitelj in prijatelj«. Bila pa je tudi spodbuda salezijancem, da bi za mlade še naprej živeli in uresničevali don Boskovo naročilo: »Naj mladi vedo, da so ljubljeni!« V jubilejnem letu se je v gimnaziji in dijaškem domu odvijal don Boskov teden, ko je bilo življenje in delo don Boska glavna tematika mnogih šolskih ur in popoldanskih aktivnosti, simpozij o don Boskovem preventivnem sistemu, številni spremljevalni dogodki ... Prelistajte letno poročilo in jih poiščite!

6

Don Bosko – ljudje so te imeli radi, ker je iz tebe švigala neka šarmantnost in genialnost, ki jo težko razložimo. Lahko bi rekli, da si bil sanjač in da so bili tvoji načrti včasih res malce nori. Pokazal si samostojnost, ko si zelo zgodaj odšel od doma. Bil si tudi zaletav in trmast, kar je bilo dobro, saj ti najbrž ne bi uspelo narediti tako velikih stvari, če ne bi šel naprej kljub težavam in oviram ter se boril za boljši jutri svojih fantov.

Četudi se mladi pretvarjamo, da smo zreli in neodvisni ter da ne potrebujemo nikogar, ker smo sami sebi dovolj, je to velika laž. A verjamem in vem, da mladi nismo tako slabi, kot se kažemo družbi. Potrebujemo zgolj motivacijo, bežno misel ali dejanje don Boska, ki bo iz nas naredil občudovanja vredne ljudi. In tako bodo lahko tudi mlajše generacije nam kradle srca … Kemijski koktejli


Don Bosko bi danes po mojem mnenju prenovil naše komuniciranje. Opomnil bi nas, da nič ne more nadomestiti pristnega pogovora. Opozoril bi nas na skromnost, ki je v našem svetu primanjkuje.

Če bi don Bosko živel v današnjem času, bi ga nedvomno želela spoznati bolj kot katerega koli zvezdnika. V šoli po navadi rečem: »Zakaj je ta človek obstajal, če se moramo zdaj učiti o njegovem življenju!« Za don Boska pa sem vesela, da je obstajal, in bi se mu zahvalila za vse, kar je storil. Don Bosko je legenda! Ko sem vprašal sošolce in sovrstnike, so mi vsi odgovorili, da je don Bosko »faca«, saj ni obupal pred vsako oviro in je vztrajal. Če bi imel možnost govoriti z njim, bi ga najprej vprašal, kje je dobil toliko poguma, da je naredil vse to, da se je upiral celo svojim nasprotnikom, tudi nadrejenim, si upal priti v stik s takratnimi največjimi zločinci. Don Bosko, potrebujemo nekoga, ki nam bo blizu. Nekoga, ki ne bo razmišljal »po odraslo«.

Bo Janez ohranil ravnotežje?

Svojim otrokom je govoril, naj nikdar ne pozabijo biti veseli, naj delajo vse stvari z nasmehom na obrazu. To se me je dotaknilo in tudi jaz se skušam držati tega »navodila«. Res pomaga. Ko imam slab dan, se spomnim njegovih besed in takoj se bolje počutim.

Don Bosku bi se želel zahvaliti, da je ustanovil salezijance, ki so oblikovali Salezijansko športno ligo, v kateri lahko z našo ekipo igramo nogomet.

Brez izjemnega don Boska ne bi bilo Želimelj. Ne vem, kje bi bila zdaj in kako bi se odvijalo moje življenje. Don Bosku bi se lahko zahvaljevala še za nešteto stvari, a rečem lahko le še: »Don Bosko, ti si car!« »Povejte mojim fantom, da jih vse pričakujem v nebesih.« S temi besedami nam je povedal toliko stvari. Povedal je, da verjame v nas – da bomo prišli v nebesa. Dodal je še, da nas ima rad in da nas bo čakal.

Nagovor salezijanskega predstojnika ob začetku don Boskovega tedna

7


Z a v o d s v. F r a n c i s k a S a l e s k e g a

Gimnazija Zelimlje 9


10


LJUBEZEN NAM JE VSEM …

V današnjem svetu je za mladostnike sicer vsaj na papirju dobro poskrbljeno, a družina prepogosto ni več kraj, kjer bi se družinski člani druži(ni)li, ampak je vse bolj prostor, kjer le sobivajo. Prizadevanje za osebni uspeh in kariero ter zahteven življenjski tempo vse bolj slabita toplino tega prostora. Tudi na šolskem področju še zdaleč ni vse tako, kakor bi moralo biti. Pred časom me je neki pedagoški delavec vprašal, ali se mi v mojih letih še da ukvarjati s to mladino. Ne vem, ali sem ga dobro razumel, a njegovo vprašanje je zvenelo kot vprašanje, ali se še nisem naveličal tega pedagoškega peskovnika in bi rajši počel kaj bolj pametnega, sedel na nadvse pomembnih sestankih in si nadel še kakšno funkcijo. Začetek novega šolskega leta je res naporen. A bežanje proč od pedagoškega dela, pritoževanje, da je čas dopustov prehitro minil in čas pouka prehitro prišel, zveni, kot da bi starši vzdihovali, da so se otroci prehitro vrnili s počitnic in se bodo sedaj spet morali ukvarjati z njimi. Zveni čudno. Morda tisti, ki tako govorijo,

tega ne mislijo povsem resno, a nekaj tega je gotovo tudi v naših glavah. V Želimljem skušamo našo hišo salezijansko obarvati, a s tem še zdaleč ni rečeno, da so nam tovrstne težave tuje. Že pogled v pisno zapuščino ustanovitelja salezijancev sv. Janeza Boska nam kaže, da se je tudi on ubadal s to problematiko. Ko je za nekaj časa odšel v Rim, so za njim prehitro prišle novice, da njegovi sodelavci niso več duša dogajanja v njegovih ustanovah. Z igrišč so se preselili na rob igrišča, od tam verjetno v pisarne ali pa kam drugam, kjer so reševali »zapletena« pedagoška vprašanja. Janez Bosko je zato v maju 1884 svojim sodelavcem napisal pismo, v katerem jih je zelo jasno spodbudil, naj bo njihov prvi cilj zopet pedagoško delo, sredi med mladimi. V pismu je potožil, da svoje sodelavce tako pogosto opozarja, da je zaradi tega že brez glasu. Težavo pa je videl v tem, da se mnogi ne čutijo več kos naporom kot nekoč. Njegovo opozorilo velja tudi nam. Od mladih ne bežimo v takšne in drugačne kabinete, za fotokopirne stroje in h kavnim avtomatom. Tudi direktorski, ravnateljski in drugi stolčki naj bodo čim večkrat prazni, naše srce pa vedno pri naših mladih. Mladim in sodelavcem bi se želel zahvaliti za vse dobro opravljeno delo, ki se odslikava tudi v tem letnem poročilu. Slike in besede kažejo na to, da je v naših srcih še veliko ljubezni. Čaka nas jubilejno 25. leto naše ustanove. Naj bo tudi to polno barvite mladostne razigranosti. Peter Polc, ravnatelj Gimnazije Želimlje

Uvodnik

položena v srca. S tem mislim ljubezen do mladih, ki bi jo še kako moral v sebi čutiti vsak, ki dela z mladimi. In lahko začnemo na začetku, v družini. Otrok, mladostnik potrebuje okolje, kjer se bo počutil doma, kjer bo začutil ljubezen. Življenje je zahtevno, nič drugačno ni odraščanje. Težave, s katerimi se spopada mladostnik in v premagovanju katerih zori, so mnogo laže premagljive, če ima doma okolje, v katerem lahko črpa moč za premagovanje ovir.

11


Kronika 2014/2015 Avgust 2014 20. – uvodna konferenca (1. del) September 2014 1. – prvi šolski dan 3. – ekskurzija za odličnjake (Pula) 9. – ekskurziji za 2. in 3. letnik 9.–10. – ekskurzija za maturante v Prekmurje 12. – roditeljski sestanek (1. letnik) 14.–16. – intenzivne pevske vaje v Strunjanu 18.–25. – študijsko potovanje v Španijo (4. letnik) 22.–26. – dnevi komunikacije v Veržeju (1. letnik) 25. – logika – šolsko tekmovanje 25. – pedagoška konferenca 30. – ProLife – predavanje in pogovor z gostom

12

Oktober 2014 1. – odprtje spominske razstave – Pavel Kunaver 3.–4. – latinski konec tedna 4. – geografska ekskurzija za maturante 6.–9. – tečaj prve pomoči (3. a in 3. b) 9. – šolsko tekmovanje iz razvedrilne matematike 9.–11. – dnevi komunikacije na Pohorju (4. letnik) 10.–11. – kemijsko-matematični konec tedna 13.–14. – tečaj prve pomoči (3. c) 18. – logika – državno tekmovanje 23. – srečanje z nekdanjim gangsterjem iz Londona – John Pridmore 24. – pedagoška konferenca 25.–26. – študijska ekskurzija za zaposlene – Benetke

November 2014 4. – koncert – Jazzva 4.–6. – tečaj CPP (3. letnik) 6. – ogled gledališke predstave Kralj na Betajnovi v SNG Drami (2., 3. in 4. letnik) 7. – roditeljski sestanek 18. – sistematski zdravstveni in zobozdravstveni pregled (3. a) 18.–20. – poklicni maraton 25. – sistematski zdravstveni in zobozdravstveni pregled (3. b) 25. – ogled gledališke predstave Švejk v MGL 26. – odprtje razstave – Mozambik: E. Križnik, P. Korošec, M. Žibert, M. Suhoveršnik 29. – razvedrilna matematika – državno tekmovanje December 2014 2. – sistematski zdravstveni in zobozdravstveni pregled (3. c) 3. – ogled muzikala Lepotica in zver v Trstu (skupina dijakov) 4. – slovenščina – šolsko tekmovanje 5. – Miklavžev koncert vokalnih in instrumentalnih skupin 5. – Miklavžev obisk otrok zaposlenih v naši ustanovi 9. – angleščina – šolsko tekmovanje (3. letnik) 9. – sistematski zdravstveni in zobozdravstveni pregled (1. a) 10. – ogled predstave Let It Be v Trstu (skupina dijakov) 11. – astronomija – šolsko tekmovanje 12. – govorilne ure 16. – odbojka – medrazredni turnir 16. – sistematski zdravstveni in zobozdravstveni pregled (1. b)


18. – ogled muzikala Sugar – nekateri so za vroče v MGL (1. letnik) 19. – ogled muzikala Cvetje v jeseni v Španskih borcih 19. – božičnica za zaposlene 23. – izbor najlepših razrednih jaslic 24. – božično-domovinska prireditev

Januar 2015 6. – sistematski zdravstveni in zobozdravstveni pregled (1. c) 6. – Heresov gala ples 7. – predstavitev šolske impro lige 8. – odprtje razstave – Maja Pohar 10. – astronomija – državno tekmovanje 13. – nogometni turnir v Ivančni Gorici 15. – ocenjevalna konferenca 16. – roditeljski sestanek 21. – zimski športni dan 22. – slovenščina – področno tekmovanje 24. – dan odprtih vrat 26. – ogled gledališke predstave An Ideal Husband na ŠKG (skupina dijakov) 26. – odbojka – medrazredni turnir 27. – ogled gledališke predstave Iliada v Cankarjevem domu 29. – biologija – šolsko tekmovanje 29. – tekmovanje v odpiranju fizikalnih sefov v Novi Gorici 30. – praznovanje sv. Janeza Boska na Rakovniku v Ljubljani 30.–31. – matematični konec tedna za maturante Februar 2015 2. – angleščina – regijsko tekmovanje 3.–6. – dnevi komunikacije na Pohorju (3. a in 3. c) 5. – prireditev ob slovenskem kulturnem prazniku – srečanje s Ferijem Lainščkom 9.–12. – dnevi komunikacije na Pohorju (3. b) 10. – geografija – šolsko tekmovanje 13., 14. – informativni dan

1 6.–20. – don Boskov teden 16. – obisk čarodeja Jakoba Trčka 17. – pustni ples 19. – pedagoška konferenca 20. – športne igre ob zaključku don Boskovega tedna Marec 2015 4. – fizika – šolsko tekmovanje 4. – nogomet – medrazredni turnir 5. – tekmovanje Epi Lesepreis 6.–8. – matematični konec tedna (3. letnik) 8. – zgodovinska ekskurzija za maturante 9. – kemija – šolsko tekmovanje 10. – geografija – regijsko tekmovanje 10. – pisni izpiti DSD 11. – odprtje razstave – Melita Garvas 12. – dan z Radiem Ognjišče v Želimljem 12. – koncert v Majcnovi dvorani – Radio Ognjišče 12. – Epi Reading Badge 17. – ogled zaključne prireditve Amors Pfeil v Festivalni dvorani (skupina dijakov) 19. – matematika – šolsko tekmovanje 19.–26. – tekmovanje v odpiranju fizikalnih sefov v Izraelu 20. – tekmovanje v pisanju filozofskega eseja 21. – geografska ekskurzija za maturante

Kronika

Igranje z ognjem

13


25. – maturantski ples 26. 4.–4. 5. – študijsko potovanje v Anglijo (2. letnik)

Nič hudega sluteča Ana in nagajivi Anže

21. – biologija – državno tekmovanje 24.–27. – dnevi komunikacije na Pohorju (2. letnik) 24.–26. – inovacijski kamp na ŠKG (skupina dijakov) 27. – fizika – regijsko tekmovanje 28. – slovenščina – državno tekmovanje

14

April 2015 1. – matematika – regijsko tekmovanje 2. – raziskava PISA (1. letnik) 3. – dan šole 7. – pedagoška konferenca 8. – športno srečanje katoliških gimnazij na ŠKG 9. – odprtje razstave – Tanja Eržen 9. – kantavtorski večer Strgana struna 9.–16. – študijsko potovanje v Italijo (1. letnik) 10. – raziskava TIMSS (fizika) 11. – fizika – državno tekmovanje 11. – delovna sobota 14. – geografija – državno tekmovanje 15. – letni koncert vseh vokalnih skupin v Antonovem domu v Ljubljani 16. – ŠILA 16. – don Boskov muzikal Za vas živim 20. – raziskava TIMSS (matematika)

Maj 2015 7.–16. – študijsko potovanje v Francijo (3. letnik) 8. – roditeljski sestanek (4. letnik) 9. – kemija – državno tekmovanje 18. – roditeljski sestanek (1.–3. letnik) 22. – zaključek pouka za 4. letnik 25. – redovalna konferenca za 4. letnik 27. – dopolnilni izpiti za dijake 4. letnika 29. – obisk učencev osnovne šole iz Želimelj Junij 2015 9. – športni dan 10. – špansko popoldne 15.–17. – športni turnir: Veter v laseh 22. – šolski ples z gosti (Ansambel Maj) 23. – športno dopoldne v organizaciji DOŽ-a 22. – zaključna ocenjevalna konferenca (1.–3. letnik) 24. – zaključna sv. maša 26.–30.– potovanje profesorjev na Tenerife 30. – začetek spomladanskega izpitnega roka Julij 2015 1.–2. – izpiti 2. – ocenjevalna konferenca 2.–9. – ekskurzija na Balkan za starše 13. – objava rezultatov mature 2015, podelitev spričeval Avgust 2015 17.–26. – izpiti 18.–25. – ekskurzija na Irsko za dijake 26. – ocenjevalna konferenca 27. – študijska ekskurzija za profesorje – Celje 28. – srečanje vseh zaposlenih na Kureščku


Ida in Sara sta si med matematiko dopisovali. Profesor vzame listek in vpraša: »Ali moram to prebrati na glas?« Bere potiho. Ida: »Ne, tudi potiho ni treba.« Janez bere svoj življenjepis: »Največje priznanje v svojem življenju sem doživel pred dvema letoma … S telefonom sem posnel 'selfi' in ta me je vprašal, ali želim odpreti galerijo.« Prof. Vrbovšek: »Kako bi po domače rekli ujemanju soglasnikov?« Iz razreda: »Aliteracija.« Iz razreda: »A to je po domače?!«

Prof. Šinkovec: »Kaj je stres?« Iz razreda: »Nadškof.« Tinkara: »Profesor, kakšna je možnost, da bo to v testu?« Prof. Tomažič: »Tinkara, verjetnosti ne bo v testu. Jo bomo jemali šele naslednje leto.« Grafično risanje sil pri fiziki. Prof. P. Šlajpah: »Recimo, da sliko dobro … (pogleda risbo na tabli) … pač narišemo.« Prof. Tomažič: »Kje je tukaj definicijsko območje, Neža?« Neža: »Ammm ...« Prof. Tomažič: »Ana?« Ana: »Mmm ...« Prof. Tomažič: »Ste se pridružili budistom ali kaj?«

Prof. Vrbovšek Maticu: »Muha enodnevnica ima daljši življenjepis kot ti!«

Prof. Černeha: »Kaj mislite, katero pesem je Slovenija razglasila za svojo najbolj značilno božično pesem?« Matija: »Kaj se vam zdi?« Prof. Černeha: »Ja, res je, kako si vedel?« Matija: »Ne, saj jaz sem vprašal VAS, kaj se VAM zdi.«

Mirjam je pri matematiki pred tablo in zakriva funkcijo. Klara: »Mirjam, ali se lahko skrčiš v y-smeri?«

Dobili smo letna poročila. Prof. P. Šlajpah: »No, dajmo tale poročila pod klop. Prvi vtis ste že dobili … lepi ste … še lepši smo.«

Neža: »Spet ta koren.« Prof. Tomažič: »Pojesti moraš tudi nekaj zelenjave, Neža.«

Prof. P. Šlajpah: »Absolutna ničla je. Vemo, da je, pa je ne moremo doseči. To je ravno tako, kot da bi šel jaz na maraton. Vedel bi, kje je cilj, ampak ga nikoli ne bi mogel doseči.«

Iščemo tematiko knjige. Miha: »Moralni zdrs?« Prof. Vrbovšek: »No, oni so drsali kar ves čas.«

Izjave profesorjev in dijakov

Prof. Emeršič: »Sv. Pavel opisuje, da kdor pade s konja, se spreobrne.« Vsi gledamo Ido in se smejimo, saj je na športnem dnevu padla s konja in si zlomila roko.

Prof. P. Šlajpah: »6 ur intenzivnega dela pri fiziki proizvede kar nekaj toplote. 30 dijakov greje približno toliko kot 1 radiator. No, sedaj veste, kakšna je vaša cena.«

15


Profesorji 2014/2015 1. a

1. b

1. c

2. a

2. b

3. b

3. c

4. a

4. b

M

Peter POLC

ravnatelj

          

Štefan ARH

športna vzgoja

    

Klemen BALAŽIČ

vera in kultura

Lidija BAVEC FLOTTA

španščina

mag. Tjaša CELESTINA

likovna umetnost   

Minka ČADEŽ

športna vzgoja

      

Oliva ČERNEHA mag. Julijana Mary DOLENŠEK VODE mag. Jurij Pavel EMERŠIČ

glasba

 

zgodovina

          

Tomaž KOGOVŠEK

športna vzgoja

  

Peter KONČAN

vera in kultura

  

Marjeta KRANJEC

nemščina

Eva LAJEVEC

latinščina

Mojca LESKOVEC

nemščina

Tjaša NOVAK LAVRIŠA

matematika

    

   

angleščina

 

 

  

         

 

      

  

  

Estera PAPOTNIK ŠTOKAR psihologija

     

Jana POLJŠAK

slovenščina

Peter PUČNIK

vera in kultura

dr. Tadej RIFEL

filozofija

mag. Nataša SVETINA

kemija

       

Vida ŠINKOVEC

biologija

       

fizika

       

informatika

  

Tina ŠLAJPAH

geografija

       

Ana ŠPAN ČESEN

angleščina

    

Peter ŠLAJPAH

Benjamin TOMAŽIČ

16

3. a

            

matematika informatika

       

dr. Janez VODIČAR

filozofija

     

Aleš VRBOVŠEK

slovenščina

     

Petra ŽIVEC

nemščina

  


Profesorji

3. vrsta (od leve proti desni): Minka Čadež, Peter Šlajpah, Aleš Vrbovšek, Peter Končan, Klemen Balažič, Peter Pučnik, Tomaž Kogovšek. 2. vrsta: Oliva Černeha, Špela Potočnik, Marjeta Kranjec, Tjaša Celestina, Petra Živec, Ana Špan Česen, Vida Šinkovec, Eva Lajevec, Jana Poljšak, Anita Logar, Peter Polc. 1. vrsta: Stanislav Zupančič, Jurij Pavel Emeršič, Tjaša Novak Lavriša, Julijana M. Dolenšek Vode, Benjamin Tomažič, Tina Šlajpah, Štefan Arh, Nataša Svetina, Karolina Repar.

17


1. a 1. Bernarda Budič, Brežice (izpis: 24. 6. 2015) 2. Urh Cotman, Ljubljana 3. Nika Černač, Grosuplje 4. Jaka Čop, Zagorje ob Savi 5. Tina Dovič, Velike Lašče 6. Martin Drobnič, Bloke 7. Maša Golob, Lukovica 8. Klara Jamnik, Grosuplje 9. Jernej Jereb, Gorenja vas – Poljane 10. Zala Juvan, Škofljica 11. Marcel Kepic, Cerklje na Gorenjskem 12. Eva Kopač, Kranj 13. Špela Krnc, Sevnica Eva Lajevec razredničarka

14. Katja Lenarčič, Vrhnika 15. Klemen Levstik, Ribnica 16. Nikolaj Mavrek, Krško 17. Lovrenc Ponikvar, Bloke 18. Primož Rajšp, Ljubljana 19. Katja Rozman, Žalec 20. Lenart Rupnik, Cerklje na Gorenjskem 21. Klara Tomažič, Škofljica

18

22. Peter Vončina, Bohinj


Razred se predstavi

1. a (od leve proti desni): 4. vrsta: Tina Dovič, Bernarda Budič, razredničarka Eva Lajevec, Klara Jamnik, Nika Černač, Zala Juvan, Katja Lenarčič, Jernej Jereb, Nikolaj Mavrek, Klemen Levstik, Marcel Kepic. 3. vrsta: Primož Rajšp, Lenart Rupnik, Martin Drobnič, Špela Krnc, Klara Tomažič. 2. vrsta: Urh Cotman, Maša Golob, Eva Kopač, Peter Vončina, Lovrenc Ponikvar. 1. vrsta: Katja Rozman, Jaka Čop.

19


1. b

1. Aljaž Antloga, Bled 2. Irena Bačar, Novo mesto 3. Matej Bolta, Domžale 4. Irenej Bukor, Lukovica 5. Benjamina Češarek, Radovljica 6. Miha Gale, Grosuplje 7. Eva Jurančič, Šenčur 8. Kristjan Karničar, Jezersko 9. Klara Kavčnik, Ljubljana 10. Ana Knific, Ankaran 11. Boris Kokalj, Domžale 12. Tinkara Koračin, Novo mesto 13. Urša Kosmač, Gorje 14. Tjaša Kučič, Gorje 15. Anže Lajevec, Ljubljana 16. Sara Lavriša, Ljubljana 17. Marjeta Malovrh, Dobrova – Polhov Gradec 18. Jure Marc, Ljubljana 19. Veronika Maršič, Ljubljana 20. Andrej Nartnik, Dobrova – Polhov Gradec (vpis: 19. 9. 2014)

Tina Šlajpah razredničarka

21. Jerca Polc, Zagorje ob Savi 22. Neža Pollak, Železniki 23. Špela Prestor, Preddvor (izpis: 20. 2. 2015) 24. Ajda Račič, Ljubljana 25. Klara Simčič, Postojna 26. Rebeka Strehar, Domžale 27. Lea Šavs, Preddvor 28. Ajda Šenk, Cerklje na Gorenjskem 29. Filip Štepec, Kranj

20

30. Lucija Žumer, Gorje


Razred se predstavi

1. b (od leve proti desni): 3. vrsta: Jure Marc, Klara Kavčnik, Irena Bačar, Anže Lajevec, Kristjan Karničar, Filip Štepec, Aljaž Antloga, Lucija Žumer, Miha Gale, Jerca Polc, Tjaša Kučič, Ana Knific, Eva Jurančič, Urša Kosmač, Veronika Maršič. 2. vrsta: Boris Kokalj, Irenej Bukor, Sara Lavriša, Tinkara Koračin, Špela Prestor, Marjeta Malovrh, Benjamina Češarek, Rebeka Strehar, Neža Pollak, Klara Simčič, Lea Šavs. 1. vrsta: Matej Bolta, Ajda Račič, razredničarka Tina Šlajpah, Ajda Šenk.

21


1. c

1. Hana Bajec, Domžale 2. Klemen Bajt, Ljubljana 3. Nina Benčina, Sodražica 4. Eva Bernik, Železniki 5. Eva Cemič, Krško 6. Franci Dolenšek, Šmarješke Toplice 7. Pia Gerbec, Loška dolina 8. Urša Indihar, Velike Lašče 9. Domen Jeram, Kranj 10. Matevž Klinc, Dobrepolje 11. Luka Kovač, Škocjan 12. Ana Kramar, Škofljica 13. Filip Lah, Komenda 14. Rebeka Mihelič, Sodražica 15. Jona Novljan, Ljubljana 16. Gregor Osredkar, Ljubljana 17. Zala Prijatelj, Sodražica 18. Marjeta Radešček, Šentjernej 19. Ana Rogelj, Kranj 20. Klara Sadar, Dobrepolje 21. Eva Monika Starc, Sodražica

etra Živec P razredničarka

22. Urška Šmajs, Polzela 23. Gaja Špes, Novo mesto 24. Iza Terbovšek, Gornji Grad 25. Tadeja Videc, Štore 26. Tadeja Vrenko, Šentjur 27. Nika Zabukovec, Bloke 28. Leon Zajc, Sodražica 29. Anja Ziherl, Šentrupert 30. Petra Zupan, Mirna Peč

22

31. Elizabeta Žust, Logatec


Razred se predstavi

1. c (od leve proti desni): 3. vrsta: Klemen Bajt, Leon Zajc, Matevž Klinc, Domen Jeram, Jona Novljan, Hana Bajec, Petra Zupan, Gregor Osredkar, Marjeta Radešček, razredničarka Petra Živec. 2. vrsta: Franci Dolenšek, Klara Sadar, Ana Rogelj, Urša Indihar, Iza Terbovšek, Pia Gerbec, Gaja Špes, Tadeja Vrenko, Eva Monika Starc, Zala Prijatelj, Nika Zabukovec. 1. vrsta: Urška Šmajs, Anja Ziherl, Eva Cemič, Luka Kovač, Elizabeta Žust, Ana Kramar, Rebeka Mihelič, Eva Bernik, Tadeja Videc, Nina Benčina, Filip Lah.

23


2. a

1. Teodora Bizjak, Velenje 2. Žan Boc, Dobrepolje 3. Tadej Boncelj, Kranj 4. Miha Čater, Škofljica 5. Hana Gačnik, Dobrepolje 6. Rok Gornik, Ribnica 7. Kristina Grandovec, Dobrepolje 8. Urška Jakič, Ig 9. Neža Jakob, Ljubljana 10. Matija Jesenko, Ljubljana 11. Matej Kavčnik, Ljubljana 12. Nika Koder, Cerkno 13. Zala Kogoj, Škofljica 14. Jan Kosmač, Škofljica 15. Zala Košir, Dobrova – Polhov Gradec 16. Kristina Krnc, Brezovica 17. Lara Lavrič, Velike Lašče 18. Ana Lipovšek, Zagorje ob Savi 19. Sara Marinko, Kamnik 20. Manca Miklič, Dobrepolje 21. Petra Oprešnik, Kozje 22. Peter Oražem, Ribnica

Štefan Arh razrednik

23. Eva Pavlin, Ljubljana 24. Manca Petak, Grosuplje 25. Martin Pintar, Škofja Loka 26. Ida Rigler, Velike Lašče 27. Janez Rupar, Gorenja vas – Poljane 28. Aleša Šajna, Škofljica 29. Ana Šenk, Jezersko 30. Fabijan Štrubelj, Škofljica 31. David Tomažin, Grosuplje

24

32. Jernej Zajec, Ljubljana


Razred se predstavi

2. a (od leve proti desni): 3. vrsta: razrednik Štefan Arh, Miha Čater, Janez Rupar, Jernej Zajec, Tadej Boncelj, Peter Oražem, Martin Pintar, Jan Kosmač, Matija Jesenko, Žan Boc, Krstina Krnc, David Tomažin. 2. vrsta: Eva Pavlin, Aleša Šajna, Urška Jakič, Neža Jakob, Petra Oprešnik, Nika Koder, Manca Miklič, Teodora Bizjak, Ana Šenk, Rok Gornik. 1. vrsta: Matej Kavčnik, Ana Lipovšek, Kristina Grandovec, Hana Gačnik, Lara Lavrič, Ida Rigler, Zala Košir, Manca Petak, Sara Marinko, Zala Kogoj, Fabijan Štrubelj.

25


2. b

1. Nace Ajtnik, Kamnik 2. Anja Bon, Ljubljana 3. Benjamin Czerny, Ljubljana (izpis: 3. 11. 2014) 4. Tilen Čuk, Logatec 5. Franc Benjamin Demšar, Železniki 6. Karmen Dolenšek, Šmarješke Toplice 7. Tjaša Gašperič, Grosuplje 8. Lidija Hladnik, Logatec 9. Primož Hrovat, Ljubljana 10. Andreja Kaiser, Ljubljana 11. Maja Kalan, Železniki 12. Tina Ključevšek, Ljubljana 13. Anja Kogovšek, Logatec (izpis: 24. 6. 2015) 14. Karmen Krnc, Loški Potok 15. Tjaša Lahne, Škocjan 16. Barbara Lapanja, Idrija 17. Katja Markelj, Železniki 18. Tamara Merjasec, Ljubljana 19. Peter Piber, Gorje 20. Živa Pirnat, Ig 21. Tadej Polajžer, Grosuplje 22. Eva Rigler, Ribnica

J ana Poljšak razredničarka

23. Urška Rigler, Ribnica 24. Sarah Rink, Škofja Loka (izpis: 17. 8. 2015) 25. Polona Rodič, Ljubljana 26. Maruša Šuštar, Ljubljana 27. Nika Šušteršič, Domžale 28. Nika Topole, Sevnica 29. Ines Vidović, Ljubljana 30. Mojca Zaviršek, Grosuplje 31. Ema Zupan, Žirovnica

26

32. Patricija Žižek, Brezovica


Razred se predstavi

2. b (od leve proti desni): 4. vrsta: Maruša Šuštar, Anja Kogovšek, Nika Šušteršič, Sarah Rink, Živa Pirnat, Andreja Kaiser, Ines Vidović, Peter Piber, Eva Rigler, Urška Rigler. 3. vrsta: Nace Ajtnik, Tjaša Lahne, Patricija Žižek. 2. vrsta: razredničarka Jana Poljšak, Karmen Dolenšek, Barbara Lapanja, Tamara Merjasec, Polona Rodič, Mojca Zaviršek, Tjaša Gašperič, Tilen Čuk, Franc B. Demšar, Benjamin Czerny, Tadej Polajžer, Primož Hrovat. 1. vrsta: Lidija Hladnik, Karmen Krnc, Katja Markelj, Nika Topole, Maja Kalan, Ema Zupan, Tina Ključevšek, Anja Bon.

27


3. a

1. Jan Adamič, Ribnica 2. Neža Ambrož, Kamnik 3. Ana Bartol, Domžale 4. Mirjam Bešter, Kranj 5. Mihaela Drobnič, Bloke 6. Barbara Gregorič, Grosuplje 7. Luka Gregorič, Škofljica 8. Špela Hren, Grosuplje 9. Benjamin Kastelic, Mirna 10. Elizabeta Košir, Grosuplje 11. Klara Kravos, Italija (vpis: 22. 9. 2014) 12. Ema Močenik, Šmarje pri Jelšah 13. Klara Mohorič, Kranj 14. Urška Nered, Škofljica 15. Kristina Ogrin, Ljubljana 16. David Paulič, Vransko 17. Gašper Petek, Grosuplje 18. Nace Pintar, Bled 19. Andraž Ponikvar, Bloke 20. Sara Stanko, Braslovče

ag. Jurij Pavel Emeršič m razrednik

21. Anja Strojanšek, Braslovče 22. Luka Šauer, Ig 23. Žiga Tavčar, Škofljica 24. Jure Tkalec, Škofljica 25. Blaž Ušeničnik, Gorenja vas – Poljane 26. Jošt Vesel, Ribnica 27. Maruša Vesel, Ribnica 28. Veronika Volasko, Mengeš 29. Miha Vončina, Bohinj

28

30. Polona Zabret, Kranj


Razred se predstavi

3. a (od leve proti desni): 3. vrsta: Benjamin Kastelic, Gašper Petek, Nace Pintar, Andraž Ponikvar, Špela Hren, Urška Nered, Elizabeta Košir, Veronika Volasko, Sara Stanko, Barbara Gregorič. 2. vrsta: Jure Tkalec, Žiga Tavčar, Luka Šauer, Luka Gregorič, David Paulič, Polona Zabret, Mihaela Drobnič, Kristina Ogrin, Mirjam Bešter, Ema Močenik, razrednik Jurij P. Emeršič. 1. vrsta: Blaž Ušeničnik, Miha Vončina, Jošt Vesel, Jan Adamič, Klara Mohorič, Anja Strojanšek, Ana Bartol, Maruša Vesel, Neža Ambrož.

29


3. b

1. Jakob Bernik, Železniki 2. Eva Bolta, Domžale 3. Julija Cerar, Lukovica 4. Pia Danilovič, Zagorje ob Savi 5. Nejc Dolinšek, Lukovica 6. Laura Ferkulj, Dobrepolje 7. Klara Gaber, Medvode 8. Valeria Sabina Gaser, Škofljica (izpis: 22. 12. 2014) 9. Matej Grimšič, Ljubljana 10. Lara Jan, Velenje 11. Urška Janežič, Dobrepolje 12. Jernej Knific, Ankaran 13. Janez Sebastjan Kocmur, Ljubljana 14. Domen Košir, Dobrova – Polhov Gradec 15. Tinkara Kovač, Zagorje ob Savi 16. Mitja Kramar, Škofljica 17. Ana Krnc, Šentrupert 18. Alen Lenič, Kostanjevica na Krki 19. Ana Medja, Gorje 20. Sara Mivšek, Idrija 21. Manja Ocepek, Zagorje ob Savi

Aleš Vrbovšek razrednik

22. Kristina Polc, Zagorje ob Savi 23. Terezija Prijatelj, Dobrepolje 24. Klemen Sagadin, Ljubljana 25. Alja Smrkolj, Zagorje ob Savi 26. Ana Marija Sodja, Bohinj 27. Eva Sušin, Velenje 28. Barbara Švigelj, Borovnica 29. Matej Vidmar, Ljubljana 30. Nikolaj Vitrih, Škofljica

30

31. Tina Zaplatar, Šentrupert


Razred se predstavi

3. b (od leve proti desni): 3. vrsta: Klara Gaber, Alja Smrkolj, Ana Marija Sodja, Terezija Prijatelj, Tina Zaplatar, Julija Cerar, Janez S. Kocmur, Nejc Dolinšek, Matej Grimšič, Domen Košir, Jakob Bernik, Jernej Knific, Kristina Polc, Alen Lenič, Tinkara Kovač, Mitja Kramar, razrednik Aleš Vrbovšek. 2. vrsta: Pia Danilovič, Manja Ocepek, Urška Janežič, Ana Krnc, Eva Bolta, Sara Mivšek, Ana Medja, Urša Bukovec (sprem. inval. osebe). 1. vrsta: Valeria S. Gaser, Barbara Švigelj, Eva Sušin, Klemen Sagadin, Lara Jan, Laura Ferkulj, Nikolaj Vitrih, Matej Vidmar.

31


3. c

1. Anja Bregar, Šentjernej 2. Jakob Čuk, Vodice 3. Lina Drenik, Novo mesto 4. Karmen Globočnik, Komenda 5. Fedja Golež, Škofljica 6. Janez Goršin, Šentjernej 7. Matija Grešak, Žalec 8. Šimen Hosta, Šentjernej 9. Nina Janežič, Škofljica 10. Tajda Jerkič, Šenčur 11. Eva Kebe, Cerknica 12. Lucija Kočar, Škofljica 13. Klemen Košič, Brezovica 14. Ana Krošelj, Krško 15. Matej Kunavar, Moravče 16. Staša Lesjak, Žalec 17. Anamarija Levstek, Ribnica 18. Eva Petek, Ribnica 19. Urška Pirc, Škofljica 20. Tina Pugelj, Loški Potok 21. Johana Purgar, Gorenja vas – Poljane

enjamin Tomažič B razrednik

22. Lovro Snoj, Cerknica 23. Sabina Stražišar, Škofljica 24. Sara Šega, Sodražica 25. Tjaša Trajbarič, Ljubljana 26. Špela Trdan, Škofljica 27. Karmen Vončina, Grosuplje 28. Lucija Zajc, Dobrna 29. Janja Zupančič, Ljubljana 30. Veronika Žižek, Brezovica

32

31. Kaja Žužek, Velike Lašče


Razred se predstavi

3. c (od leve proti desni): 3. vrsta: Klemen Košič, Lovro Snoj, Fedja Golež, Lina Drenik, Špela Trdan, Janja Zupančič, Ana Krošelj, Tajda Jerkič, Lucija Zajc, razrednik Benjamin Tomažič, Anja Bregar, Šimen Hosta, Sara Šega, Jakob Čuk, Janez Goršin, Tjaša Trajbarič, Matej Kunavar. 2. vrsta: Eva Petek, Sabina Stražišar, Tina Pugelj, Nina Janežič, Johana Purgar, Urška Pirc, Anamarija Levstek, Veronika Žižek. 1. vrsta: Matija Grešak, Staša Lesjak, Karmen Globočnik, Lucija Kočar, Karmen Vončina, Kaja Žužek, Eva Kebe.

33


4. a

1. Sara Ban Virant, Mokronog – Trebelno 2. Matic Bartol, Domžale 3. Sara Cukor, Dol pri Ljubljani 4. Janez Češarek, Radovljica 5. Gašper Čuk, Logatec 6. Miha Gašperin, Radovljica 7. Domen Govekar, Ljubljana 8. Veronika Grad, Ljubljana 9. Irena Ileršič, Medvode 10. Anže Javornik, Ljubljana 11. Vesna Jereb, Cerklje na Gorenjskem 12. Alenka Katrašnik, Kranj 13. Ana Kepic, Komenda 14. Lucijan Kvar, Celje 15. Anže Marinko, Kamnik 16. Marko Okršlar, Preddvor 17. Metod Orešnik, Brežice 18. Anja Peterman, Gorje 19. Jan Ponikvar, Bloke

Tjaša Novak Lavriša razredničarka

20. Anamarija Rupnik, Cerklje na Gorenjskem 21. Natalija Selšek, Dol pri Ljubljani 22. Tina Slatnar, Cerklje na Gorenjskem 23. Tomaž Stojc, Domžale 24. Urban Strle, Cerknica 25. Lucija Šerjak, Ljubljana 26. Žiga Trojer, Tolmin 27. Nejc Valič, Ljubljana 28. Tadeja Vidmar, Ljubljana

34

29. Peter Žust, Logatec


Razred se predstavi

4. a (od leve proti desni): 3. vrsta: Sara Ban Virant, Alenka Katrašnik, Tomaž Stojc, Ana Kepic, Tina Slatnar, Peter Žust, Tadeja Vidmar, Sara Cukor, Anže Javornik, Nejc Valič. 2. vrsta: Urban Strle, Irena Ileršič, Lucijan Kvar, Metod Orešnik, razredničarka Tjaša Novak Lavriša, Anže Marinko, Anamarija Rupnik, Lucija Šerjak, Natalija Selšek, Veronika Grad, Žiga Trojer, Matic Bartol, Gašper Čuk. 1. vrsta: Marko Okršlar, Miha Gašperin, Anja Peterman, Vesna Jereb, Janez Češarek, Domen Govekar, Jan Ponikvar.

35


4. b

1. Tadej Aleš, Šenčur 2. Neža Banko, Ljubljana 3. Nadja Benedičič, Železniki 4. Sabina Berus, Trebnje 5. Monika Božič, Škofljica 6. Andrej Čuk, Vodice 7. Ida Gornik, Ribnica 8. Anže Gregorc, Radovljica 9. Eva Indihar, Grosuplje 10. Nadja Klemenčič, Gorenja vas – Poljane 11. Neža Kokalj, Litija 12. Eva Kramar, Škofljica 13. Jan Lovšin, Sodražica 14. Gašper Mihelič, Sodražica 15. Matija Mulej, Bled 16. Miha Nagode, Metlika 17. Jože Oblak, Vransko 18. Žan Oražem, Ribnica

ag. Julijana Mary M Dolenšek Vode razredničarka

19. Regina Polc, Zagorje ob Savi 20. Špela Polc, Zagorje ob Savi 21. Izidor Simončič, Šentjernej 22. Aljoša Spindler, Velike Lašče 23. Zala Tolar, Železniki 24. Klemen Trdan, Ribnica 25. Ana Marija Udovič, Škofljica 26. Suzana Voštić, Ribnica 27. Karmen Vrenko, Šentjur 28. Monika Zaviršek, Grosuplje

36

29. Katja Zof, Škofljica


Razred se predstavi

4. b (od leve proti desni): 4. vrsta: Tadej Aleš, Jan Lovšin, Klemen Trdan, Aljoša Spindler, Miha Nagode, Izidor Simončič, razredničarka Julijana M. Dolenšek Vode, Žan Oražem, Matija Mulej, Anže Gregorc, Gašper Mihelič, Karmen Vrenko, Neža Kokalj. 3. vrsta: Jože Oblak, Sabina Berus, Regina Polc, Monika Božič. 2. vrsta: Ana Marija Udovič, Neža Banko, Katja Zof, Eva Indihar, Nadja Klemenčič, Suzana Voštić. 1. vrsta: Ida Gornik, Andrej Čuk, Zala Tolar, Nadja Benedičič, Eva Kramar, Monika Zaviršek.

37


Dijaki 2014/2015

Stanje na dan 15. 9. 2014

Dijaki po občinah

38

občina stalnega bivališča

vsi

1. letnik

Ankaran Bled Bloke Bohinj Borovnica Braslovče Brezovica Brežice Celje Cerklje na Gorenjskem Cerknica Cerkno Dobrepolje Dobrna Dobrova – Polhov Gradec Dol pri Ljubljani Domžale Gorenja vas – Poljane Gorje Gornji Grad Grosuplje Idrija Ig Jezersko Kamnik Komenda Kostanjevica na Krki Kozje Kranj Krško Litija Ljubljana Logatec Loška dolina Loški Potok Lukovica

2 3 6 3 1 2 4 2 1 6 3 1 9 1 3 2 9 5 6 1 15 2 3 2 4 3 1 1 9 3 1 39 6 1 2 4

1 1 3 1

1 3

2 1 4 1 3 1 3

1 1

4 2 11 1 1 2

občina stalnega bivališča

Medvode Metlika Mirna Mirna Peč Mokronog – Trebelno Moravče Novo mesto Polzela Postojna Preddvor Radovljica Ribnica Sevnica Sodražica Šenčur Šentjernej Šentjur Šentrupert Škocjan Škofja Loka Škofljica Šmarje pri Jelšah Šmarješke Toplice Štore Tolmin Trebnje Velenje Velike Lašče Vodice Vransko Vrhnika Zagorje ob Savi Žalec Železniki Žirovnica skupaj

vsi

2 1 1 1 1 1 4 1 1 3 4 14 2 8 3 5 2 3 2 2 25 1 2 1 1 1 3 6 2 2 1 10 4 8 1 295

1. letnik

1

3 1 1 2 1 1 1 5 1 1 1 1 1 3 1 1

2

1 2 1 2 82


Dijaki po prebivališču in spolu 1. a 1. b 1. c 2. a 2. b 3. a 3. b 3. c 4. a 4. b skupaj

dijakov

DJB

drugod

M

Ž

22 29 31 32 32 29 31 31 29 29 295

17 26 26 15 19 18 25 22 27 21 216

5 3 5 17 13 11 6 9 2 8 79

11 9 9 13 7 13 11 8 16 12 109

11 20 22 19 25 16 20 23 13 17 186

skupaj

1995 1996 1997 1998 1999 2000 skupaj

vsi ženske vsi ženske vsi ženske vsi ženske vsi ženske vsi ženske vsi ženske

1. letnik

3 2 56 28 92 60 62 43 80 51 2 2 295 186

80 51 2 2 82 53

2. letnik

3. letnik

4. letnik

3 1 61 43

1 1 3 2 86 56 1 0

2 1 53 26 3 3

64 44

91 59

58 30

Uspeh ob koncu šolskega leta 2014/2015* odlični prav dobri dobri zadostni nezadostni skupaj

1. a

1. b

1. c

2. a

2. b

3. a

3. b

3. c

4. a

4. b

skupaj

9 12 1 0 0 22

1 19 8 0 1 29

4 14 13 0 0 31

7 12 13 0 0 32

4 10 17 0 0 31

6 15 8 1 0 30

5 13 11 1 0 30

7 17 7 0 0 31

10 18 1 0 0 29

6 21 2 0 0 29

59 151 81 2 1 294

*Navedeni učni uspeh so dijaki dosegli ob koncu popravnih izpitov.

Dijaki se izmerijo

Dijaki po letu rojstva

39


Pohvale za dejavnosti dijakov 2014/2015 Odlični dijaki

1. a Nika Černač Martin Drobnič Klara Jamnik Jernej Jereb Zala Juvan Eva Kopač Nikolaj Mavrek Katja Rozman Klara Tomažič 1. b Tinkara Koračin 1. c Matevž Klinc Luka Kovač Jona Novljan Marjeta Radešček 2. a Miha Čater Kristina Grandovec Neža Jakob Zala Kogoj Jan Kosmač Sara Marinko Janez Rupar

2. b Franc B. Demšar Karmen Krnc Živa Pirnat Polona Rodič 3. a Mihaela Drobnič Luka Gregorič Elizabeta Košir Urška Nered Nace Pintar Žiga Tavčar 3. b Eva Bolta Lara Jan Urška Janežič Ana Medja Manja Ocepek 3. c Janez Goršin Šimen Hosta Nina Janežič Lucija Kočar Ana Krošelj Staša Lesjak Sabina Stražišar

4. a Matic Bartol Vesna Jereb Ana Kepic Anže Marinko Metod Orešnik Jan Ponikvar Anamarija Rupnik Natalija Selšek Tina Slatnar Lucija Šerjak 4. b Neža Kokalj Eva Kramar Regina Polc Aljoša Spindler Zala Tolar Karmen Vrenko Štiri leta odlični

4. a Matic Bartol Vesna Jereb Metod Orešnik Anamarija Rupnik 4. b Neža Kokalj Eva Kramar Pohvale za pomoč v razredni skupnosti

40

1. a Martin Drobnič Katja Lenarčič Lenart Rupnik Klara Tomažič Ponavljanje šolske snovi v priljubljenem kotičku

1. b Lucija Pollak Filip Štepec Lucija Žumer 1. c Franci Dolenšek Matija Klinc Filip Lah Jona Novljan Petra Zupan 2. a Teodora Bizjak Jan Kosmač Sara Marinko Eva Pavlin 2. b Franc B. Demšar Tjaša Gašperič Tina Ključevšek Živa Pirnat Mojca Zaviršek 3. a Mihaela Drobnič Polona Zabret 3. b Eva Bolta Janez S. Kocmur Tinkara Kovač Alen Lenič Ana Medja 3. c Janez Goršin Ana Krošelj Staša Lesjak Sabina Stražišar Špela Trdan


Pohvala profesorskega zbora Jan Adamič (3. a) Barbara Švigelj (3. b) Janez Goršin (3. c) Šimen Hosta (3. c) Lucijan Kvar (4. a) Miha Nagode (4. b) Izidor Simončič (4. b) Pohvala za prizadevno delo pri Še enem Preblisku Neža Kokalj (4. b) Karmen Vrenko (4. b) Dijaki, ki niso nikoli manjkali

1. a Martin Drobnič Jernej Jereb 1. b Rebeka Strehar

1. c Ana Kramar Zala Prijatelj Tadeja Videc 2. a Lara Lavrič 4. a Ana Kepic Cankarjevo priznanje

Srebrno priznanje 1. a Nika Černač 1. b Jerca Polc 2. b Ema Zupan 3. b Manja Ocepek Bronasto priznanje 1. a Nika Černač Zala Juvan Klara Tomažič 1. b Tinkara Koračin Jerca Polc 2. a Kristina Grandovec Ana Lipovšek 2. b Polona Rodič 3. a Mirjam Bešter Elizabeta Košir 3. b Manja Ocepek

Ich bin, du bist ...

4. a Ana Kepic Metod Orešnik Anamarija Rupnik 4. b Zala Tolar Izbirno in državno tekmovanje iz logike

Srebrno priznanje 1. b Ajda Račič 2. a Teodora Bizjak 3. a Ana Bartol 3. c Nina Janežič Bronasto priznanje 1. a Urh Cotman Nika Černač Tina Dovič Martin Drobnič Klara Jamnik Zala Juvan Špela Krnc Nikolaj Mavrek Klara Tomažič

1. b Matej Bolta Klara Kavčnik Jure Marc Ajda Račič Rebeka Strehar 1. c Hana Bajec Jona Novljan Marjeta Radešček 2. a Teodora Bizjak Miha Čater Kristina Grandovec Urška Jakič Matej Kavčnik Nika Koder Zala Kogoj Sara Marinko Manca Miklič Manca Petak Ida Rigler Janez Rupar David Tomažin 2. b Primož Hrovat Karmen Krnc Katja Markelj Peter Piber Živa Pirnat

Dijaki se izmerijo

4. a Alenka Katrašnik Lucijan Kvar Anže Marinko Metod Orešnik Anja Peterman Tina Slatnar Tomaž Stojc 4. b Nadja Benedičič Andrej Čuk Eva Indihar Miha Nagode Jože Oblak Regina Polc Špela Polc

41


Don Bosko sporoča: »Nasvidenje v nebesih!«

42

3. a Jan Adamič Ana Bartol Luka Gregorič Klara Mohorič Nace Pintar Andraž Ponikvar 3. b Jakob Bernik Lara Jan Ana Krnc Kristina Polc Barbara Švigelj Tina Zaplatar 3. c Janez Goršin Šimen Hosta Nina Janežič Lovro Snoj Lucija Zajc 4. a Matic Bartol Veronika Grad Vesna Jereb Anže Marinko Lucija Šerjak Žiga Trojer 4. b Andrej Čuk Anže Gregorc Regina Polc

Razvedrilna matematika

Srebrno priznanje 1. a Martin Drobnič 1. b Matej Bolta 2. a Miha Čater 4. a Matic Bartol Anže Marinko Bronasto priznanje 1. a Nika Černač Martin Drobnič Zala Juvan Marcel Kepic Katja Lenarčič Nikolaj Mavrek Lovrenc Ponikvar Lenart Rupnik 1. b Matej Bolta Kristjan Karničar Tinkara Koračin Ajda Račič 1. c Jona Novljan

2. a Miha Čater Kristina Grandovec Urška Jakič Jan Kosmač Sara Marinko Ida Rigler Janez Rupar 2. b Nika Šušteršič 3. a Jan Adamič Ana Bartol Mihaela Drobnič Luka Gregorič Ema Močenik Klara Mohorič David Paulič Nace Pintar Sara Stanko 3. b Lara Jan 3. c Janez Goršin Šimen Hosta Lovro Snoj 4. a Matic Bartol Alenka Katrašnik Anže Marinko Jan Ponikvar Peter Žust

4. b Andrej Čuk Jan Lovšin Regina Polc Matematično tekmovanje kenguru ter izbirno in državno tekmovanje v znanju matematike

Srebrno priznanje 1. a Martin Drobnič Marcel Kepic Eva Kopač Špela Krnc 1. b Matej Bolta 1. c Marjeta Radešček 2. a Zala Kogoj Jan Kosmač 2. b Peter Piber Živa Pirnat 3. a Jan Adamič Luka Gregorič Nace Pintar

Spoznavanje celične zgradbe


Ema Močenik Nace Pintar Sara Stanko

Tina Ključevšek Karmen Krnc Tamara Merjasec

3. b Jakob Bernik Ana Krnc Ana Medja Barbara Švigelj Tina Zaplatar 3. c Anja Bregar Lina Drenik Janez Goršin Šimen Hosta Nina Janežič Lovro Snoj Lucija Zajc 4. a Matic Bartol Domen Govekar Anže Marinko 4. b Anže Gregorc Regina Polc Izidor Simončič

3. a Elizabeta Košir Sara Stanko 3. c Anja Bregar Karmen Globočnik Tina Pugelj Tjaša Trajbarič

EPI Reading Badge (angleški jezik)

Zlato priznanje 2. a Kristina Grandovec Srebrno priznanje 1. b Urša Kosmač 2. a Teodora Bizjak Aleša Šajna 2. b Karmen Dolenšek Primož Hrovat

Tekmovanje za nemško bralno značko EPI Lesepreis

Zlato priznanje 1. b Ajda Račič 1. c Leon Zajc 3. a Sara Stanko Srebrno priznanje 1. b Urša Kosmač 3. a David Paulič

Kemija

Srebrna Preglova plaketa 1. a Eva Kopač Bronasta Preglova plaketa 1. a Urh Cotman Nika Černač Martin Drobnič Eva Kopač Nikolaj Mavrek 1. c Matevž Klinc Leon Zajc 2. a Miha Čater Biologija

Bronasto Proteusovo priznanje 1. a Nika Černač Klara Jamnik Jernej Jereb Marcel Kepic Eva Kopač

Dijaki se izmerijo

3. b Ana Krnc 3. c Janez Goršin Šimen Hosta Nina Janežič Lucija Zajc 4. a Anže Marinko 4. b Regina Polc Bronasto priznanje 1. a Nika Černač Martin Drobnič Marcel Kepic Eva Kopač Špela Krnc Lovrenc Ponikvar Lenart Rupnik 1. b Matej Bolta Boris Kokalj Filip Štepec 1. c Marjeta Radešček 2. a Miha Čater Zala Kogoj Jan Kosmač Sara Marinko 2. b Tina Ključevšek Peter Piber Živa Pirnat Nika Šušteršič 3. a Jan Adamič Ana Bartol Luka Gregorič

Poglobljena v razmišljanje ali ...?

43


Katja Lenarčič Klara Tomažič

44

1. b Benjamina Češarek Klara Kavčnik Urša Kosmač Tjaša Kučič Filip Štepec 1. c Nina Benčina Eva Cemič Jona Novljan Zala Prijatelj Marjeta Radešček 2. a Teodora Bizjak Hana Gačnik Kristina Grandovec Urška Jakič Neža Jakob Matej Kavčnik Jan Kosmač Ana Lipovšek Petra Oprešnik Peter Oražem Aleša Šajna 2. b Lidija Hladnik Maja Kalan Tamara Merjasec Nika Šušteršič 3. a Jan Adamič Luka Gregorič Nace Pintar Andraž Ponikvar Sara Stanko 3. b Ana Medja Manja Ocepek

3. c Šimen Hosta Matej Kunavar Tjaša Trajbarič 4. a Matic Bartol Alenka Katrašnik Anže Marinko Jan Ponikvar Tadeja Vidmar 4. b Anže Gregorc Izidor Simončič Fizika

Srebrno priznanje 3. a Nace Pintar 4. b Izidor Simončič Bronasto priznanje 1. a Urh Cotman Martin Drobnič Lenart Rupnik 1. b Matej Bolta 1. c Luka Kovač Gregor Osredkar 4. b Izidor Simončič Tekmovanje v odpiranju fizikalnih sefov 1. mesto v RS in na mednarodnem tekmovanju v Izraelu ISCT Jan Adamič (3. a)

Janez Goršin (3. c) Šimen Hosta (3. c) Miha Nagode (4. b) Izidor Simončič (4. b) Tekmovanje iz astronomije

Srebrno priznanje 3. a Nace Pintar Bronasto priznanje 3. a Jan Adamič Nace Pintar Geografija

Zlato priznanje 4. a Matic Bartol Srebrno priznanje 3. b Ana Medja 4. a Matic Bartol Bronasto priznanje 1. a Urh Cotman Nika Černač Zala Juvan Marcel Kepic Eva Kopač Primož Rajšp Klara Tomažič 1. b Klara Kavčnik Filip Štepec 2. a Miha Čater 3. a Andraž Ponikvar

3. b Ana Medja 3. c Lina Drenik Šimen Hosta 4. a Matic Bartol Alenka Katrašnik Anže Marinko Metod Orešnik Anja Peterman Jan Ponikvar Tina Slatnar Urban Strle 4. b Andrej Čuk Tekmovanje v pisanju filozofskega eseja 3. mesto na državnem tekmovanju Anamarija Rupnik


Pikniki

Starši še vedno spečejo najboljše čevapčiče

Andrej teče s posebno »štafeto«

Eva izgublja dragoceno »municijo«

Pozdrav razredničarke

1. b, na poskok!

Ilustracija za frazem »premočen do kože«?

1. c ob (začasnem) slovesu od razredničarke

45


Maturanti 2015

46

Tadej Aleš

Sara Ban Virant

Neža Banko

Matic Bartol

Nadja Benedičič

Sabina Berus

Monika Božič

Sara Cukor

Janez Češarek

Andrej Čuk

Gašper Čuk

Miha Gašperin

Ida Gornik

Domen Govekar

Veronika Grad

Anže Gregorc

Irena Ileršič

Eva Indihar

Anže Javornik

Vesna Jereb

Alenka Katrašnik

Ana Kepic

Nadja Klemenčič

Neža Kokalj

Eva Kramar

Lucijan Kvar

Jan Lovšin

Anže Marinko


Gašper Mihelič

Matija Mulej

Miha Nagode

Jože Oblak

Marko Okršlar

Žan Oražem

Metod Orešnik

Anja Peterman

Regina Polc

Špela Polc

Jan Ponikvar

Anamarija Rupnik

Natalija Selšek

Izidor Simončič

Tina Slatnar

Aljoša Spindler

Tomaž Stojc

Urban Strle

Lucija Šerjak

Zala Tolar

Klemen Trdan

Žiga Trojer

Ana Marija Udovič

Nejc Valič

Tadeja Vidmar

Vse o maturantih

Suzana Voštić

Karmen Vrenko

Monika Zaviršek

Katja Zof

Peter Žust

47


Matura 2015

L

eta 2011 smo na Gimnaziji Želimlje glede na spodnjo mejo točk v 1. krogu vpisa imeli 7. najvišjo omejitev (za razpisanih 56 prostih mest). Na 56. mestu je bil kandidat s 155 točkami. Skupaj se je v prvi letnik tega leta vpisalo 64 dijakov (63 novincev in ponavljavka), ki so povprečno zbrali 165,74 od 175 možnih točk. Maja 2015 so vsi dijaki 4. letnika (58) uspešno

zaključili 4. letnik in se prijavili na spomladanski rok opravljanja mature. Z uspešno opravljenim maturitetnim preizkusom so postali že petnajsta zaporedna generacija, ki je maturitetni izpit opravila 100-odstotno. Nihče izmed kandidatov se ni prijavil na izboljševanje maturitetnih rezultatov v jesenskem roku, zato mature v jesenskem roku na Gimnaziji Želimlje nismo izvajali.

48

Razlika v točkah

Povprečje točk GŽ

Povprečje točk RS

Povprečna ocena GŽ

Povprečna ocena RS

Interni del GŽ

Interni del RS

Eksterni del GŽ

Eksterni del RS

Predmet

Število maturantov v RS Število maturantov na GŽ

Pregled uspeha po predmetih*

Angleščina 3328 41 70,04 60,28 85,43 89,63 3,50 3,02 4,48 3,85 -0,63 Angleščina (V) 1616 14 82,35 79,67 96,05 97,86 4,47 4,36 Biologija 998 18 75,65 82,29 94,54 98,61 3,99 4,67 3,99 4,67 0,68 Geografija 1921 19 66,77 69,95 93,74 94,12 3,48 3,79 3,48 3,79 0,31 Filozofija 191 5 76,97 67,44 90,46 95,45 3,95 3,60 3,95 3,60 -0,35 Fizika 1191 14 69,86 79,91 91,68 91,79 3,73 4,29 3,73 4,29 0,56 Kemija 1529 9 71,76 77,78 93,91 90,00 3,62 4,00 3,62 4,00 0,38 Matematika 3957 32 64,94 72,27 81,96 87,76 3,23 3,75 3,90 4,71 0,81 Matematika (V) 1330 26 78,58 79,20 91,90 92,95 4,14 4,23 Nemščina 543 15 77,86 70,72 89,75 91,00 4,05 3,67 4,69 3,67 -1,02 Nemščina (V) 140 0 88,32 97,39 4,80 Psihologija 1537 14 72,00 81,70 90,66 98,57 3,74 4,43 3,74 4,43 0,69 Slovenščina 5258 58 63,49 65,19 85,98 92,33 4,34 4,74 4,34 4,74 0,40 Španščina 194 2 80,54 87,86 89,36 90,00 4,22 5,00 5,19 5,33 0,14 Španščina (V) 130 1 83,65 78,75 95,04 90,00 4,52 4,00 Zgodovina 876 22 74,41 76,97 90,21 93,41 3,85 4,05 3,85 4,05 0,20 * Podatki za Republiko Slovenijo so vzeti za programe splošne in klasične gimnazije, za dijake, ki so prvič opravljali maturo v spomladanskem roku 2015.


Uspešnost maturantov Povprečno število točk Zlati maturanti Št. vseh maturantov

Gimnazija Želimlje

Republika Slovenija

100,0 % 21,59 2 (3,4 %) 58

95,19 % 20,12 320 (5,1 %) 6284

Vse o maturantih

4. a

4. b

49


Vpis maturantov na fakultete UNIVERZA V LJUBLJANI Biotehniška fakulteta 6 Ekonomska fakulteta 6 Fakulteta za arhitekturo 1 Fakulteta za elektrotehniko 3 Fakulteta za farmacijo 1 Fakulteta za kemijo in kemijsko 1 tehnologijo Fakulteta za matematiko in fiziko 3 Fakulteta za računalništvo in informatiko 3 Fakulteta za socialno delo 1 Fakulteta za strojništvo 9 Filozofska fakulteta 10 Pedagoška fakulteta 4 Teološka fakulteta 3 Veterinarska fakulteta 1 Zdravstvena fakulteta 3 UNIVERZA V MARIBORU Pravna fakulteta 1 UNIVERZA NA PRIMORSKEM   Fakulteta za turistične študije – Turistica 1 JAVNI IN ZASEBNI SAMOSTOJNI   VISOKOŠOLSKI ZAVODI Fakulteta za zdravstvo, Jesenice 1

Stanje vpisa glede na želje dijakov

Ritem, eleganca, usklajenost ...

%

1. želja

46

79,31 %

2. želja

8

13,79 %

3. želja

4

6,90 %

Skupaj 58 Stanje na dan 17. 8. 2015.

100 %

Maturanti obvladajo vse figure četvorke

Matura je lahko tudi sladka

50

število


O

b zaključku gimnazijskega šolanja smo maturante povprašali o predlogih za novosti v predmetniku in o tem, kako so se spreminjali njihovi strahovi tekom gimnazijskih let.

Sociologijo, ker sploh ne vem, kaj zajema. »Štromarsko vzgojo«, ker se mi zdi zelo uporabna. Vzgojo odprtega razmišljanja. Enoletno prvo pomoč. Predmet »matematika v vsakdanjem življenju«, marketing. Lepopisje, ker veliko ljudi danes ne zna več lepo pisati. Gospodinjstvo: učenje šivanja, raznih trikov pri pospravljanju in vseh gospodinjskih reči.

Največji strahovi v 1. letniku »Šut«, profesorji, spraševanje, pouk na Gimnaziji Želimlje v celoti, strah pred oceno testa, kemija, spraševanje pri fiziki, strah pred negativno zaključno oceno iz matematike, strah pred nesprejemanjem sovrstnikov, nezmožnost dobiti prijatelje, javno nastopanje ...

Maserstvo: učenje masiranja, saj smo stalno »zavozlani« od sedenja. Nič, ker je že tako preveč predmetov, kvečjemu bi kakšnega vrgla ven ali pa zamenjala. Več ozaveščanja glede svetovne politike – bolj kot smo namreč ozaveščeni o zadevah, lažje izberemo prave rešitve in si ustvarimo lastno mnenje. Hrvaščina: mladi je danes skoraj ne znamo in glede na to, da pogosto obiščemo sosede, bi bilo to znanje zelo uporabno. Vrtnarstvo: vsak razred bi lahko imel del polja oz. vrtiček in bi namesto košarke pri športni vzgoji skrbeli zanj. »Špartansko vzgojo«: da se spravimo v pogon ter da človek zaživi in vidi, česa je zmožen.

Največji strahovi v 4. letniku Rezultati mature, da bi odpadla prosta ura, matura nasploh, strah, da bi bili med prosto uro zaklenjeni prostori vzgojne skupine, odločitev za študij, neprave odločitve, uspešno razporediti vrednote v življenju, odhod iz Želimelj ...

Maturantski kotiček

Kateri predmet bi umestili v obstoječi predmetnik Gimnazije Želimlje, če pri tem ni omejitev?

51


Mlajšim sestram Tina Slatnar, maturantka

N

52

isem še dovolj stara, da bi vedela, česa se naučiš, ko potuješ po svetu, kako se počutiš, ko izgubiš ljubljeno osebo, ko napreduješ v službi, kakšen je občutek, ko poviješ svojega prvega otroka. Ne vem, kako je Pitagora prišel do svojega izreka in kako so lahko v vesolje poslali prvo raketo. Ne razumem, kako lahko vzhodnjaki dosežejo nirvano, kako lahko nekateri preživijo brez kave. Nikoli še nisem skočila s padalom, napisala knjige ali hodila po indonezijskih čajnih plantažah. Ne vem, kdo je izumil besedo ljubezen in kako nekaterim uspeva ohranjati nasmeh na obrazu v najtežjih trenutkih življenja. Vem pa, da sem bila blagoslovljena s čudovitimi trenutki, s takimi, ki si zaslužijo naslov »Najlepši«. Vem, da so bila zadnja leta mojega življenja eno veliko veselje, pa ne zaradi dobrih ocen, dolgih počitnic ali narejene mature. Vse te stvari so drugotnega pomena. Obstajajo mnogo, mnogo pomembnejše reči, ki jih lahko najdeš v Želimljah. Tam so ljudje, ki bodo za vedno ostali v tvojem srcu, saj boš z njimi delila najgloblje trenutke svojega zemeljskega življenja, pa naj bodo ti radostni ali žalostni. To so tisti, ki bodo s teboj sedeli v razredu, se tresli pred testi, se smejali duhovitim pripombam med poukom, navijali zate, ko boš pred tablo, in s teboj odštevali minute do konca pouka. To so sošolci. Našla boš ljudi, od katerih se boš naučila mnogo več kot le snov, ki jo moraš obvladati, da narediš gimnazijo. Pomagali ti bodo spoznati, kakšno je dobro in plemenito življenje ter kakšni so dobri in plemeniti ljudje. To so profesorji, ravnatelj, tajnice, gospod Polde, kuharice in čistilke ter čistilci. V Želimljah bodo tista dekleta, ki bodo navdušeno kričala, ko bodo izvedela, da imaš fanta, ki bodo s teboj pele »vse najboljše« v vseh mogočih jezikih, ob polnoči pile kavo, da se boste lahko lažje učile, se sto in enkrat preoblekle pred božičnico in na hodnikih rade čebljale o preteklem vikendu. To so dekleta iz četrte vzgojne. Tam boš našla ljudi, ki te bodo poslušali, ko boš obupana, ki


Nagovor maturantom

Javor za ljubiteljico Kanade

Blagoslov jedi

Ena od figur četvorke

Vse o maturantih

bodo s teboj hodili na sprehode ob šestih zjutraj, jedli malico v Špelini pisarni, tiste, ki bodo s teboj tulili v luno, te objeli na šolskem hodniku in sredi noči zadrževali krohot, da ne bi zbudili ostalih. To so pravi prijatelji. Verjetno je najpomembnejša stvar, ki sem jo našla v Želimljah, spoznanje, da ni treba vedno govoriti, spoznati vseh ljudi, skakati naokoli, izkoristiti vsake priložnosti, biti vesela, narediti tega in onega ali ne zamuditi vseh mogočih stvari, ki se v domu in šoli dogajajo. Pomembno je le, da si oseba, kakršna želiš biti ti, ne kakršno želijo ostali. Pa ne da bi to počeli nalašč, to se pač dogaja, na vseh šolah, v vseh okoljih. Pomembno je, kako se posameznik odzove na ta pričakovanja. Skoraj edina težava v Želimljah je najti svoj tempo v kolesju časa, dogodkov in drugih ljudi ter razumeti, da je to natančno tisto, kar potrebuješ. Edini način, da to dosežeš, je, da dejansko poslušaš sebe in svoje srce. Osredotoči se na stvari, ki so ti resnično pomembne in ... se ob tem zabavaj! Preprosto. Vseeno se ti bo včasih zazdelo, da je vsega dovolj, ali pa boš le potrebovala manjši pobeg, da lahko zopet najdeš svoj korak. Po mojih dolgoletnih izkušnjah preizkušanja raznih »terapij« se najbolj obnesejo naslednje tri. Prvič: sveta maša ob 17.45. Drugič: izlet v Trafo z dobro prijateljico, kava, čebljanje, razpravljanje o bolj ali manj pomembnih rečeh. Tretjič: pobeg v Ljubljano. Včasih dobro dene, da se za nekaj ur izgubiš na čudovitih ljubljanskih ulicah, kaj dobrega poješ, bereš knjigo, sediš ob Ljubljanici ali opazuješ življenje mimoidočih. V zadnjem primeru bodi vedno pozorna na vračanje nazaj v Želimlje. Kako dober občutek je priti nazaj, nekam, kjer vse poznaš, kjer so tvoji prijatelji, kjer so dogodivščine zakopane v salezijanski kleti. Kako vesel si, ko se vrneš med drevesa in travnike, ob Želimeljščico, stran od nebotičnikov in sivih cest. Kot da bi od nekdaj vedel, kje je dolina pod svobodnim soncem, kje si doma. f

53


Pocukaj me za rokav Miha Gašperin, maturant

K

54

o človek vstopa v labirint, je ključno, da izbere prava vrata, saj se bo drugače izgubil nekje v notranjosti in ne bo znal priti ne nazaj in ne naprej. Zato je pomembno, da si dobro ogleda labirint in natančno izbere vrata. Vendar so si vsa vrata labirinta na prvi pogled zelo podobna ... Kako torej izbirati? Začel sem s prispodobo o labirintu, ki simbolizira življenjsko pot, ter o vratih, ki predstavljajo naše odločitve. Mnogi se zdaj, ko berete ta članek, sprašujete, kaj ima vse to opraviti z mnenjem maturanta (zdaj že študenta!) o štirih letih, preživetih v Domu Janeza Boska in na Gimnaziji Želimlje. Naj pojasnim, zakaj se mi ta uvod zdi ključen. Vsak, ki je bil kdaj želimeljski »fazan«, je bil prve dni izgubljen in je stal pred vrati labirinta. Ni vedel, kam naj gre; v pomoč so mu bili le dijaki višjih letnikov in salezijanci. Ne obstaja namreč samo izbira vrat, temveč tudi izbira, komu slediti. Tako si sčasoma izbereš prijatelje, ljudi, ki jim zaupaš ter jim slediš skozi vrata, saj si želiš postati njim podoben. V želimeljskem labirintu se vsi držimo za roke in se počasi bližamo skupnemu cilju. Vodijo nas salezijanci, njih don Bosko in slednjega Jezus. Vsak torej po svoji poti sledi Jezusu. Čudovita je misel, da sem imel s toliko mladimi podobno pot, da smo jo skupaj prehodili in na njej naleteli na molitve, kitaro, profesorje, nogomet, poljube, smeh ter tudi žalostne in težke trenutke, ki se mi zdaj zdijo eni lepših spominov. Spominjam se, ko sva v prvem letniku s sošolcem Nagodetom dolgo načrtovala nočni pobeg iz Želimelj. Nekega večera, ko je ideja dozorela, sva se na smrt prestrašena odločila za akcijo:


Suč’ jo!

Okusi maturantskega plesa

Srečna dobitnica zmagovite srečke

Samo en ples, daj no ...

Vse o maturantih

zavila sva se v volnene puloverje, si okrog glave zavila nekakšni ruti, da naju ne bi mogli prepoznati, če bi kdo pregledoval posnetke s kamer, ter se po prstih odpravila v noč. Ko nama je uspelo pobegniti, sva kar tekla od sreče in energije, ki jo je povzročil adrenalin. V Želimljah sva se počutila utesnjeno. Veliko ljudi pravi, da so Želimlje nekakšen zapor ... Toda ko sva od daleč v hladni noči prezebla opazovala ogromno poslopje, ki je bilo osvetljeno s prijaznimi lučkami, in se zavedla, da dvesto ljudi, zavitih v odeje, spi na toplem in prijetno sanja, sva spoznala, da Želimlje niso zapor, temveč prej nekakšen prijazen grad s toplimi sobami in okusnimi obroki. Hitro sva se vrnila nazaj, se zavila v odejo in pomanjkanje spanca nadoknadila naslednje jutro med prvo in drugo uro. Po tem pobegu nisva v štirih letih nikoli več ponoči zapuščala Želimelj – raje sva ostajala med prijatelji in sodelovala pri pouku. Moj prispevek ni filozofska razprava ali pa naštevanje lepih spominov, je zgolj moje videnje Želimelj ter neskončna zahvala vsem, ki ste, boste ali sedaj sodelujete pri graditvi skupnosti, ki dijake vodi skozi prava vrata. Če pa boste kdaj v Ljubljani, pridite na kakšen čaj ali kavo, da obudimo stare dogodivščine, se spomnimo lepih stvari in se nasmejani poslovimo s čudovitim spoznanjem, da ima svet še vedno toliko »UAU! ljudi«. V čast mi je bilo biti figura na želimeljski šahovnici pod svobodnim soncem in upam, da sem naredil kakšno dobro potezo. Zdaj ste na vrsti vi! f

55


Pri pouku

Pouk kemije ali tečaj arhitekture?

56

Pod budnim don Boskovim očesom

Bi smel imeti slovar tudi pri kontrolni nalogi?

Profesorica, pomagajte, prosim!

Da le ne bo kakšna kapljica preveč

V knjižnici, med knjigami, gre znanje lažje v glavo!

Z nasmehom nad snov


Osnovnošolci na obisku Tina Šlajpah

O

troci iz podružnične šole Želimlje so se za nekaj ur prelevili v dijake in obiskali čisto pravi pouk kemije, filozofije, angleščine, športne vzgoje, fizike, geografije in slovenščine. Pa kaj, če jim je bila zaščitna kemijska halja nekoliko prevelika – gimnazijskemu šolanju so bili (skoraj) dorasli. In če profesorjem ostaja predvsem (samo)spraševanje – kdaj in zakaj se na poti do gimnazijskih let izgubi toliko zvedavosti in motivacije, otroci na vprašanje, kaj so si najbolj zapomnili in kaj jim je bilo najbolj všeč, odgovarjajo:

Ob koncu otroke vprašamo, če bi se tudi oni vpisali na Gimnazijo Želimlje. Navdušenemu enoglasnemu »Jaaaaaa!« dodajo, da bodo prišli zaradi elektrike, športne vzgoje in ker lahko vidijo veliko živali. Iz ozadja se zasliši nežen dekliški glas: »Pa zaradi angleščine.« f

Najbolj mi je bilo všeč, ko smo naredili vulkan in je počilo. (Klemen) Meni je bila najbolj všeč »športna«. Pa tudi slovenščina. Pri vseh stvareh mi je bilo najbolj všeč. (Jakob)

Head and shoulders, knees and toes ...

Najbolj mi je bilo všeč, ko smo se ukvarjali z elektriko. Všeč so mi bile baterije in luč, ki smo jo naredili. Všeč mi je bilo tudi, ko je iz vulkana stekla lava. (Miha)

Meni je bilo najbolj všeč, ko smo bili pri živalih. Ribice si mi bile najbolj všeč. (Julija) Najbolj mi je bila všeč angleščina, ker smo se naučili pesmico. Pa ko smo božali hrčka! (Neja)

Šal po najnovejši modi

Najbolj mi je bilo všeč, ker sem se pri »športni« peljala v ladjici. (Maša) Poskusi so bili najboljši. Naredili smo zelen ogenj! (Klemen)

Bodoči znanstveniki

Solska vertikala

Zapomnil sem si, da smo se pri »športni« igrali Tarzane in da smo igrali hokej. (Ronald)

57


Zakaj na Gimnazijo Želimlje?

Š

olsko leto na Gimnaziji Želimlje je izredno pestro – so obdobja, ko hodnike napolnjuje navdušenje, pristno veselje, in obdobja, ko je energija usmerjena predvsem v spopad z učno snovjo in ocenami. V tednih, ko je ocenjevanje najbolj intenzivno, se dijakom na obrazu pogosto zrcali izraz: »Le zakaj sem tukaj? Kako, da sem se odločil za to šolo?« Ko pa pridejo uspehi, osebne zmage, trenutki potovanj po Evropi, takrat znova vedo, kaj je tisto, zaradi česar so se odločili za našo gimnazijo. Kaj pa so zapisali bodoči prvošolci v svojih prošnjah za vpis? Objavljamo nekaj odlomkov. Manca Slatnar Ko smo se kot devetošolci vpisovali v srednje šole, so bili hodniki polni klepetavih fantov in deklet, ki so drug drugega navdušeno spraševali: »Kam greš pa ti naprej?« ali so vzklikali: »Potem bova mogoče sošolca/-ki!« Sama takih radovednih vprašanj nisem bila deležna, saj vsi sošolci in prijatelji že nekaj let vedo, da sem za svojo naslednjo izobraževalno ustanovo izbrala prav vašo Gimnazijo Želimlje. Žiga Fujan

58

Za Želimlje sem prvič slišal pred štirimi leti. Sprva mi ta ideja ni bila zelo simpatična, saj je to pomenilo, da bi se z eno od svojih najboljših prijateljic videl le ob vikendih. Toda moje mnenje se je hitro spremenilo, zaljubil sem se v odmaknjeno, mirno okolje, ki je blizu narave. Pričel sem občudovati vse sodelujoče, njihovo pozitivno energijo in klimo, ki so jo ustvarili.

Lucija Pavlinič Od nekdaj si želim priti na Gimnazijo Želimlje, ker se mi zdi, da se tukaj lahko veliko naučiš in imaš dobre možnosti za nadaljnji študij. Všeč mi je, da imate veliko potovanj (tudi starša že nestrpno čakata, da bosta spet lahko hodila na izlete za starše). Rada bi se vam zahvalila, da sem lahko večkrat prišla na ogled šole. Spomnim se svojega zadnjega obiska na gimnaziji, ko ste mi, gospod ravnatelj, rekli: »Tebe pa kar vsak mesec vidim tukaj.« Klara Hrovat V Želimljem mi je najbolj všeč občutek, da nisem le številka, ena izmed mnogih … Zavedam se, da je gimnazija zahtevna, vendar tudi zelo dobra, kar dokazujejo rezultati na maturi in uspehi na tekmovanjih. (Mimogrede, vse čestitke svetovnim prvakom v odpiranju fizikalnih sefov!) Petra Cimerman Vedno sem sanjala, da bom postala dijakinja Gimnazije Želimlje. Razlogov za to je več. Pomembno se mi zdi, da gimnazija dijake ne le pripravlja na maturo, temveč jih tudi vzgaja v duhu katoliških vrednot. Veselim se vsakoletnih ekskurzij v tujino, saj so po pripovedovanju bivših in zdajšnjih dijakov res izvrstne.


Na Želimljah se gotovo čuti prisotnost salezijanskega duha; tako v videzu šole, še posebej pa v ljudeh. Tudi s tega stališča se mi zdi Gimnazija Želimlje izjemna priložnost, da iz sebe zgradim človeka; tako na razumski kot na duhovni ravni. Urška Eržen Ker nisem ravno velika ljubiteljica slovenskega šolstva, se mi zdi na Želimljah dobro, da ni pretiranega poudarka na ocenah in dosežkih. Zavedam se, da Želimlje niso popolna šola, in tega se, kot ste povedali na informativnem dnevu, zavedate tudi vi. A mislim, da je to prava odločitev za najlepša naslednja štiri leta.

Karin Bojc Vedno, ko obiščem Gimnazijo Želimlje, čutim zabavno, sproščeno vzdušje na šoli. Tu so dijaki vedno tako sproščeni, prijazni drug do drugega, vsi so enakovredni. Tudi pri učiteljih sem opazila, da so prijazni, ti pomagajo. Že ko je bila prva sestra v Želimljem, sem vedela, da je ta šola zame. Od tistega trenutka si želim biti sprejeta. Manca Prošek Ko sem bila na dnevu odprtih vrat, sem se tudi sama prepričala o posebnem odnosu med profesorji in dijaki ter vzdušju na hodnikih, o katerem sem veliko slišala od bivših želimeljskih dijakov. Za tretji jezik sem si izbrala španščino, saj mi je zelo všeč (tako jezik kot država), k odločitvi pa je pripomoglo tudi moje navijanje za FC Barcelona.

Solska vertikala

Niko Lahajner

59


Poklicni maraton ali »Ko bom velik, bom legokocknik …« Špela Potočnik, svetovalna delavka

Č

e pogovor pri predšolskih otrocih nanese na to, kaj bodo počeli, ko bodo odrasli, na odgovor1 običajno ni treba dolgo čakati, če imamo srečo, pa jih ujamemo ravno v trenutku, ko se domislijo kakšnega novega poklica. Kaj pa, če isto vprašanje zastavimo najstniku? Odgovor ni tako hitro izstreljen kot pri otrocih, nemalokrat pa se zgodi celo, da sogovornik ostane brez besed in samo skomigne z rameni. Dijaki so na sprejemanje odločitev o svoji nadaljnji poklicni poti različno pripravljeni, zato vsak od v nadaljevanju naštetih »tipov« na Poklicnem maratonu2 najde kaj zase. Tip 1: »VEM, KAJ HOČEM!« [OPIS] To je dijak3, ki je že od otroštva odločen, kakšna bo njegova poklicna pot. Njegova notranja motivacija je zelo visoka, zato nima večjih težav pri vsakdanjem delu za šolo. [PRIMER] Dijak: »Jaz grem na medicino, zato je zelo pomembno, da sem na vseh področjih uspešen.« Jaz: »Super, potrebuješ še kakšno pomoč?« Dijak: »Ne, hvala. Sem se že sam pozanimal. Če mi kaj ne bo jasno, pa pridem do tebe.« [MOTIV] Tak dijak se udeleži Poklicnega maratona, da preveri, ali so bile predstave, ki jih ima o določenem študiju, prave. Jaz: »Kaj boš, ko boš velik?« Otrok: »Ko bom velik, bom 'legokocknik!'« Jaz: »Kaj je to 'legokocknik?'« Otrok: »To, da imaš cel dan mir in da sestavljaš kocke.« 1

Zakaj poklicni? Ker je predstavljenih več kot 30 različnih študijskih smeri, ki vodijo do najmanj 30 poklicev. Študijske smeri predstavijo naši bivši dijaki, ki so iskreni informatorji, saj izpostavijo tako pozitivne kot negativne lastnosti študijev. 2

60

Le na katero predstavitev naj grem?

Tip 2: »JAZ NE BOM NIKAMOR SPREJET!« [OPIS] Dijak, ki vsaj približno ve, kaj hoče, vendar dvomi v svoje sposobnosti. Je poln vprašanj, skrbi ga, da zaradi previsoke omejitve ne bo sprejet na želeno študijsko smer. Običajno potrebuje veliko vzpodbude in pozitivne potrditve. [PRIMER] Dijak: »Zelo rad bi šel na logopedijo, a ne vem, ali bom sprejet, ker je za vpis potrebno zelo veliko število točk. Ne vem, ali se bo letos sploh mogoče prijaviti na ta študij, saj je razpisan samo na dve leti. Mislil sem, da bi sicer poskusil srečo v tujini, vendar ne vem, kaj vse je potrebno urediti … Joj, sploh ne vem, kje naj se lotim …« Jaz: »Če želiš, lahko skupaj pogledava tvoje možnosti.« Dijak: »Seveda, z veseljem, hvala. « [MOTIV] Tak dijak bo svojim vrstnikom na Poklicnem maratonu prej verjel in zaupal kot svetovalni delavki, zato je zelo priporočljivo, da se ga udeleži. Zakaj maraton? Ker traja tri popoldneve. Zato bi ga lahko poimenovali celo ultramaraton. Tako tu kot v nadaljevanju je moška slovnična oblika uporabljena za oba spola. 3


Tip 3: »A DO MARCA SE MORAM ODLOČITI?!« [OPIS] Dijak, ki ga možnosti za nadaljevanje izobraževanja ne zanimajo v tolikšni meri, da bi sam poiskal informacije, zato se s kopico vprašanj obrne name. [PRIMER] Dijak: »Špela, kaj je to kineziologija? Ali je to isto kot fizioterapija ali je to nekaj v zvezi z učenjem kitajskega jezika? Se res štejejo vse ocene, ki jih dobimo v tretjem in četrtem letniku? Kolikokrat pa lahko padem letnik, kaj pa, če študij ni zame, se lahko potem prepišem? Kaj veš, kako je s statusom? Ali moram vračati štipendijo, če padem letnik?« Jaz: »Pojdiva še enkrat od začetka. Torej … « [MOTIV] Na Poklicni maraton ga bodo verjetno pripeljali prijatelji, ker bi sam sicer pozabil, vendar bo, ko bo enkrat tam, dobil veliko odgovorov na vprašanja.

Potrebno se je poglobiti

Čas za vprašanja in pogovor v krogu

Priprava na preizkus likovne nadarjenosti

[SKLEP] V teh letih, odkar se ukvarjam s karierno orientacijo, sem prišla do spoznanja, da mora na neki točki dijak sam v sebi začutiti, da je poklicna pot njegova odločitev, pri kateri mu sicer lahko pomagam, ga vodim, usmerjam in mu podajam informacije, vendar se bo moral na koncu odločiti sam. Poklicni maraton je le ena od smernic na tej poti. f

Solska vertikala

Informacije so lahko tudi zabavne narave

Tip 4: »SAJ NE VEDO, DA OBSTAJAM.« [OPIS] Dijak, ki ga misel na prihodnost straši. Običajno čaka, da se mu približam in ga vzpodbudim, da stopi na pot odločanja. [PRIMER] Jaz: »Živjo, že veš, kaj boš šel študirat?« Dijak: »Ne. Nimam pojma.« Jaz: »Prideš kaj do mene?« Dijak: »Jaz bom težek primer, si prepričana, da si to želiš?« Jaz: »Danes ob dveh?« Dijak: »Si prepričana, da imaš čas?« [MOTIV] Tak dijak gre na vse predstavitve Poklicnega maratona ali pa na nobeno. V prvem primeru je na koncu še bolj zmeden kot na začetku, v drugem primeru pa ostaja na isti točki.

61


Dan odprtih vrat

Letno poročilo – utrip Zavoda v besedah in fotografijah

»In če hočeš, grem stran ...«

62

Fizikalni rekviziti?

Le kaj skriva Nežka?

Kaj vidiš?

Dijaki pomagajo in usmerjajo obiskovalce

Odkrivanje scene


Kemijski vikend

K

emijski navdušenci Gimnazije Želimlje smo se v petek, 10., in soboto, 11. oktobra 2014, udeležili kemijskega vikenda, ki je potekal v prostorih naše gimnazije. Poleg Nataše Svetina so nam delali družbo in nas hkrati veliko novega naučili še Anita Logar, dr. Matjaž Vencelj in njegova soproga Barbara Vencelj. PETEK V petek smo izpeljali kot, ki je med vezmi v metanu. KAKO? S Pitagorovim izrekom (in Anitino pomočjo!). Metan lahko opišemo z matematičnim telesom tetraedrom, kot med vezmi v metanu pa je 109,5°. Iz najrazličnejših materialov smo nato naredili tetraedre vseh velikosti in barv. Delali in seveda tudi poizkusili smo sadni in čili kaviar. KAKO? Po kemijsko, seveda. Iz sadnih sokov različnih okusov ter čilija in natrijevega alginata smo pripravili zmes ter jo nato z injekcijo nakapljali v raztopino kalcijevega klorida. In naš kaviar je bil pripravljen za okušanje.

Le kaj bo nastalo iz škroba v kemijskem laboratoriju?

Ga. Barbara nas je naučila izdelovati tudi v naravi hitro razgradljivo plastiko, t. i. bioplastiko. IZ ČESA? Iz krompirja! Da je bilo še bolj nenavadno, smo bioplastiki na koncu dodali nekaj jedilnih barv in arom. SOBOTA Najprej smo preizkušali svojo moč. KAKO? V “plinski peči” smo segreli železo (beri: staro avtomobilsko vzmet) in s “kladivom” dr. Matjaža iz železa skovali uporabne nože. Sledile pa so gotovo najtežje pričakovane »goreče roke«. KAKO smo jih naredili? NE POVEMO! To je pa skrivnost kemijskega vikenda. Zaupamo vam samo, da so naše roke za nekaj trenutkov res zagorele in adrenalin je bil na vrhuncu … Ker nas je ogenj tako prevzel, smo za konec zažgali še žogice za namizni tenis in opazovali, kako »izginejo«. Takole lepo smo se imeli na kemijskem vikendu … Veliko novega in zanimivega smo se naučili, poleg tega pa smo se še zabavali. f

Pazite se Maje in Benjamine

Obujanje starih obrti?

Ko je 7 solskih ur premalo ...

Nika Topole

63


Če si domovec, se lahko z ljudmi bolje povežeš, saj praktično živiš skupaj. Obstaja veliko aktivnosti v popoldanskem času. Včasih pa smo preveč omejevani, nimamo toliko svobode. Sprejemati moraš ljudi in se veliko prilagajati, tudi če ti ni všeč.

Dijaki o prednostih in slabostih, če si

domovec oz. vozač

Dobro je biti vozač, zato ker lahko doma počneš neumnosti, ki jih v domu ne smeš. Dobro je tudi, da lahko s svojim časom razpolagaš po svoje in nimaš omejitev glede učenja, spanja in podobnega. Domovec pa je dobro biti zato, ker lahko prideš pozimi k pouku naravnost iz tople postelje.

64

Zagotovo je bolje biti domovec – ves čas si obkrožen s čudovito naravo in si med prijatelji ... Ničesar ne bi zamenjala za ta občutek sprejetosti in domačnosti v domu. Popoldanske vragolije so preprosto nepogrešljive. Domovci imamo več časa za športno udejstvovanje, učenje in spanje. Ne moremo pa iti na kebab s prijateljem ... Vozači sploh ne poznajo želimeljskega čara, saj se v domu zelo veliko dogaja, tako spoznavnih kakor skupnih dejavnosti je veliko in to je super oz. najboljše. Biti vozač je stokrat bolje, pa naj se domovci še tako trudijo, da bi dokazali drugače. Če si vozač, imaš veliko prostega časa, dobiš delovne navade, kajti v domu te nekako »prisilijo«, da se tam učiš ... Tega ne razumem.

Če si vozač, si sam svojega dnevnega urnika krojač.

Domovci imamo včasih preveč pravil, preveč smo vpeti v sistem. Vrženi smo v neko družbo, v okolje, za katerega ne vedo, kakšno bo. Vozači imajo pri tem več svobode. Dobro je biti vozač, ker ne gledaš nenehno enih in istih obrazov, vsak dan vidiš še kaj drugega, imaš razširjen krog prijateljev. Domovec pa je dobro biti zato, ker si lahko sposojaš zapiske od sošolcev, imaš okoli sebe starejše dijake, ki ti lahko pomagajo z učenjem, imaš vedno ob sebi nekoga, ki mu lahko zaupaš in greš z njim na sprehod. Če imaš simpatijo, jo lahko gledaš cel dan. Če si domovec, lahko tečeš po zvezke do sobe, ker imaš sobo 10 korakov stran od učilnice, imaš motivacijo za učenje zaradi ljudi okoli sebe, ki ti lahko tudi pomagajo pri dojemanju stvari. Pa tudi vozači imajo prednosti – lahko imaš »afere«, pa ljudje ne izvejo tega po enem dnevu. Lahko se umakneš od ljudi v Želimljem in vsi ne vedo vsake podrobnosti iz tvojega življenja. Bolje je biti vozač, ker si doma in ne pogrešaš tako zelo svojih domačih. Domovci pa se imajo super zato, ker niso izključeni iz mnogih aktivnosti, ki se dogajajo popoldne. Imajo priložnost, da se zares povežejo z ljudmi v domu. Lahko tudi dolgo spijo in zapustijo posteljo tik pred začetkom pouka. Vozači niso cel teden zaprti v tem »želimeljskem mehurčku«. Spoznajo tudi zunanji svet, ki verjetno ni tako rožnat, kot se zdi tukaj. Dobro je biti vozač zaradi zanimivega, nagajivega šoferja Frenka. Pa tudi zato, ker zimo začutiš do kosti in res veš, da je. Domovci dlje spimo in bolje jemo. (To, kuharice!) Za tiste, ki se sami ne znamo spraviti za zvezke, so super tudi učne ure, ker se drugače ne bi nič učili.


sanje so večne Literarna čajanka prinesi mi rože poljubi me nežno sreča ni nekaj, kar pride naproti klic piščalke iz davnine zmeraj naj ljubezen najde pot, ki vodi do srca ritem bobnov, ki donijo sposodim si star biciklin a vendar te nazaj ne dam najin dan ni počesan okus svobode plenilci Tinkara Koračin

zmago nad lakoto in pripravili okusne piškote in topel čaj ob hladnem popoldnevu. In tako se je začela naša literarna čajanka. Prebirali smo La-

inščkove pesmi in odlomek iz romana Ločil bom peno od valov, se ob čajčku in prigrizkih o njih pogovarjali. Za glasbeni premor so poskrbela

dekleta iz 1. b. Čas je tekel z neskončno hitrostjo in popoldne se je kar hitro spremenilo v večer.

Dan smo zaključili polni navdušenja in topline ter v pričakovanju srečanja z avtorjem. f

Ko je 7 solskih ur premalo ...

N

eko sredo popoldne me je na poti v šolsko knjižnico spremljal sladkoben vonj po piškotih in pecivu. Dan je bil imeniten za čudežno popotovanje po knjižnih skrivnostih Ferija Lainščka. V knjižnici smo se zbrali nadobudneži, ki smo že nestrpno pričakovali Lainščkov obisk ob Prešernovem prazniku. Rožnati vrtnični listi in ujemajoče se namizne svečke so pričarali vznemirljivo vzdušje, dijaki pa smo poskrbeli tudi za

65


Latinski vikend Maša Golob, Tina Dovič, Klara Tomažič

S

66

em Flavij Vespazijan I. in včeraj sem prišel v Emono k staremu prijatelju, pri katerem sem naročil nagrobnik za svojo staro mamo. Ravno sem se poslovil in hotel nagrobnik odpeljati domov, ko sem srečal skupino vedoželjnih mladincev, podobnih Keltom, ki so si ogledovali prav ta nagrobnik, nagrobnik moje stare mame, in nekaj komentirali. Nato so odšli do nagrobnika mamine prijateljice, nato njenega soseda in tako naprej. Pritegnili so mojo pozornost, zato sem se odločil, da se jim pridružim. Ko so dodobra preučili nagrobnike, so se odpravili naprej. Hodil sem nekaj metrov za njimi in jih opazoval, ko so si na tržnici (beri: v muzeju) ogledovali orodje, razne pripomočke, kovance, posodo, igrače … Skratka, čisto navadne in vsakdanje stvari, oni pa so jih opazovali, kot da so največja znamenitost sveta. Čudaki. Zatem so se ustavili pri našem čudovitem zlatem kipu enega izmed meščanov Emone in hodili okrog njega, ga prijemali in se čudili njegovi veličini. V tistem trenutku sem bil kar ponosen, da sem Rimljan. Ko so se po dolgem času naslajanja le odpravili naprej, so vsi hkrati odšli na naša javna stranišča in se zopet vedli res nenavadno. Pogovarjali so se, kot da sedijo v parku! Ne vem no, ali je res treba klepetati še med opravljanjem potrebe? K sreči so kmalu odšli naprej, do krstilnice, in bili navdušeni nad njenim mozaikom ter nad celotno zgradbo. V bližnji hiši jih je fasciniralo podtalno gretje. Vedli so se, kot da prvič slišijo zanj! Nato so odšli na sprehod po mestu. Hodili so ob obzidju, neki predrznež pa si je upal celo plezati po njem … Očitno ni vedel, da je obzidje sveto in da ga za to grozno dejanje lahko čaka

smrtna kazen! Nato so odšli do piramide, ki jo je dal postaviti Jožefus Plečnikus. Tu jih je še več preizkusilo svojo fizično moč in spretnost. Po utrujajočem plezanju so odšli do kanalizacijskega jaška, kjer so štirje fantje poskusili dvigniti kamen, ki je pokrival odprtino. Po dolgem naprezanju jim je kamen le uspelo dvigniti, kljub temu pa v kanalizacijo niso ničesar odvrgli, kar me je zelo presenetilo, saj so v luknjo le pogledali in kamen, ki so ga s toliko truda odvalili, postavili nazaj. Kako nesmiselno! In kaj je sledilo? Kratko malo odšli so. Še dolgo sem razmišljal o teh nenavadnih popotnikih, in čeprav še vedno ne razumem popolnoma, kaj so počeli, sem le prišel do zaključka, da so verjetno želeli spoznati ter vsaj malo okusiti delček naše rimske veličine. In če sodim po njihovih zadovoljnih obrazih, mislim, da jim je v Emoni to dobro uspelo. f

»Moderni« kanalizacijski jašek


Zgodovinska ekskurzija po meščanski Ljubljani Jurij Pavel Emeršič

N

Pri sidru

Obisk stare samostanske knjižnice

Wikipedija? Ne, starodavni viri so očarljivejši.

Sv. maša v nekdanji zaporniški celici

Ko je 7 solskih ur premalo ...

a začetku pomladi smo se z »zgodovinskimi maturanti« in člani zgodovinskega kluba odpravili na popotovanje po meščanski Ljubljani. Zbrali smo se v gaju slavnih Slovencev, na ljubljanskem Navju. Vsak udeleženec sprehoda nam je predstavil enega izmed mrtvih velikanov slovenske kulture, nato pa smo se po secesijski Miklošičevi ulici napotili proti Tromostovju, kjer nam je p. Miran Špelič, frančiškan in univerzitetni profesor, odklenil staro samostansko knjižnico. Videli smo dragocene rokopise in inkunabule, kasneje pa o njihovi pomembnosti razpravljali ob dobri kavi Pri konjskem repu. Od tam smo šli na Kongresni trg in se pogovarjali o pomembnih zgodovinskih zborovanjih in shodih, ki so se odvili tam. Med drugim je pred 70 leti diktator Tito tam napovedal uničenje starega meščanskega sveta, ki je zapustil umetnine, ki smo jih dotlej občudovali. Sledila je doba komunističnega terorja, katerega obrise smo spoznavali med obiskom celic na Beethovnovi, kjer je mogočna Udba mučila, zasliševala in ubijala ljudi. Na tem žalostnem kraju smo lahko prebrali pretresljive napise, vpraskane v steno, ki pričajo o velikem trpljenju. Pridružil se nam je Klemen Balažič, ki je ob svečah v temačnih zaporniških kleteh daroval mašo. Spomin nanjo se je globoko vtisnil v spomin vsem, ki smo bili tam, temo podzemlja pa je razsvetlilo tudi pomladansko sonce, ki nas je čakalo zunaj. f

67


Matematične Vi-Že = dijaki 2. letnika Gimnazije Želimlje + dijaki 2. letnika Škofijske gimnazije Vipava Manca Petak

N

ekateri ljudje se ob misli na matematiko kar stresejo. Morda zaradi slabih izkušenj ali pa samo zato, ker je preprosto preveč številk, pravil in nasploh

vsega, kar naj bi si zapomnili. Drugi pa smo nad matematiko navdušeni. Zato smo se Zala, Jan, Miha, Tina, Urška, Sara, Tjaša, Manca in profesor Tomažič 7. januarja popoldne odpravili v Vipavo na matematični tabor.

Matematični pozdrav

68

Zagnani matematiki

Z vinsko kraljico


Ko smo prispeli do Vipave, smo odšli naravnost v dijaški dom. Tam so nas lepo sprejeli in nam pokazali, kje bomo bivali do petka. Zvečer so nas odpeljali v šolo, kjer smo si v sklopu prireditve Naši večeri ogledali predstavitev vinske kraljice. V četrtek smo se na hitro spoznali, Vipavčani pa so nam pripravili kviz o gimnaziji in Vipavi, pri katerem se je izkazalo, da naše znanje sploh ni tako slabo. Potem smo končno začeli z matematiko. Profesorica Emilija Grahor nas je naučila nekaj o diofantskih enačbah, profesor Benjamin Tomažič nam je, ker smo o geometriji že kar nekaj vedeli, pripravil naloge s tekmovanj. Profesor Alojz Grahor pa nam je na kratko predstavil simetrije v naravi. Zabavna reč. Popoldne smo odšli na pohod, na katerem so nam Vipavčani ponosni pokazali nekaj znamenitosti, od vseh pa nas je

najbolj navdušil mozaik v cerkvi v Vrhpolju. Pohod je bil enkratna priložnost, da smo navezali stike z dijaki iz Vipave. Zvečer smo si v domu ogledali dramsko igro, potem pa smo drug za drugim počasi popadali v postelje. V petek smo od profesorja Mihe Šušteršiča izvedeli nekaj več o vektorijh, premicah in ravninah v prostoru. Sledili sta dve uri športne vzgoje v fitnesu, vendar pa smo želimeljski dijaki eno »špricali«, saj nam je profesor Benjamin pokazal še nekaj kotičkov Vipave. Za konec nam je profesor Alojz Grahor predstavil fraktale in nas naučil osnov programiranja. Domov smo odhajali sicer utrujeni, a veseli in hvaležni za možnost nadgrajevanja našega znanja matematike. Vsi seveda srčno upamo, da bomo še kdaj imeli priložnost za kaj podobnega. f

Ko je 7 solskih ur premalo ...

Dolga pot do Vipave + zabavna vožnja + petje = hitro dosežen cilj

69


Utrinki z matematičnega vikenda za maturante

M

Tjaša Novak Lavriša

atematični vikend, ki je potekal zadnje dni januarja, je pripravila in vodila prof. Tjaša Novak Lavriša. Pri delu po skupinah je na pomoč priskočil še prof. Benjamin Tomažič. Zbrali smo nekaj dijaških odzivov. Poskusite takole, pa bo šlo!

Moje osebno mnenje o matematičnem vikendu je izjemno pozitivno. Všeč mi je, ker snov ni bila predavana kot breme, temveč kot igra. Vsi smo prišli prostovoljno. Všeč mi je profesoričina strogost in »forsiranje« k delu ter hkrati njen prijazni pristop do vsakega posameznika. Mislim, da sem od vikenda odnesel zelo veliko. Konkretne kritike na program in izvedbo nimam. Pa lepo nedeljsko popoldne!

70

Zbrano samostojno delo

Je Metod dobil pravo rešitev?

Teorija je bila kvalitetno in nazorno razložena, tako odvodi kot integrali. Želel bi si le, da bi naredili še več skupnih primerov, da se ne bi tako kmalu razdelili po skupinah. Delo po skupinah je bilo drugače dobro, le če bi bilo več odmorov, bi bilo verjetno več zbranosti, ki je ves čas nihala. Lahko bi jo opisali kot f(x) = sin x + 1. Voditelja sta tudi pri skupinskem delu vedno priskočila na pomoč. Na splošno sem užival, sneg pa je lepo linearno naletaval do sobote zjutraj in nato linearno upadal (= se topil).


Matematični vikend je dobra »pogruntavščina«, ker smo se predhodno naučili računati z odvodi in integrali, tako da bo snov pri pouku lažja. Odlično (5): zdi se mi, da sem od vikenda veliko odnesla, da mi je zelo pomagalo takšno »organizirano učenje«, ker bi bila sama doma manj efektivna. Bilo je super. Vesel sem, da sem se udeležil vikenda, saj smo bili skupaj sami taki dijaki, ki imamo radi matematiko in smo radi delali. Všeč mi je bilo, da smo delali po skupinah. Razloženo pa je bilo odlično! 10!

Začudenje nad rešitvijo

Na splošno se vikenda nisem preveč veselila, ampak se mi je zdel dovolj sproščen in vikendu primeren, tako da bi šla še enkrat, če bi bilo možno.

Integrali Alenki ne delajo nobenih težav

Vaja dela mojstra!

Sprva sem mislil, da bo del teorije odvoda in uporabe odvoda dolgočasen, vendar je minil zelo hitro in smo uporabljali zelo veliko novih formul. Nekaterih formul še ne razumem, ker jih moramo še izpeljati. Teorija integralov in njihova uporaba je zelo zanimiva, saj je vse novo. Integrali se mi zdijo zelo uporabni. Delo v skupini ni bilo dovolj homogeno, saj naju je s sošolcem snov popolnoma prevzela in sva si tudi med seboj pomagala, ostali pa so bili manj prizadevni. Program je bil zanimiv, ravno prav natrpan. Pohvala profesorici, saj je bila teorija zanimivo razložena, voditelja pa sta bila vedno na razpolago za pomoč. Na splošno sem zelo zadovoljen z izkoriščenim časom.

Ko je 7 solskih ur premalo ...

Vikenda se res nisem veselila, ampak potem mi sploh ni bilo težko. Mislim, da je bila snov dobro razložena, tudi sistematično reševanje maturantskih nalog v skupinah ni bilo težko. Kljub temu da imam med urami sicer pogosto težave s koncentracijo, v teh dveh dneh ni bilo tako. Organizacija se mi je zdela dobra, na splošno sem bila pozitivno presenečena nad večino stvari. Najlepša hvala za posvečeni čas!

71


La tarde española Špansko popoldne

V

Eva Jurančič, Klara Simčič, Irena Bačar

72

tretjem letniku se je med uro španščine rodila zamisel o glasbeno-pevskem nastopu v španščini, v drugem letniku pa so dijaki izrazili željo po španski sveti maši. Ideja je rasla, se razvijala iz dneva v dan in kot končni izdelek se je v sredo, 10. 6. 2015, odvilo špansko popoldne. Začelo se je v Majcnovem domu s kulturnim programom, ki so ga pripravili dijaki tretjih letnikov, ki so se tudi na ta način želeli posloviti od pouka španščine. V slabi uri smo prisluhnili španski glasbi, poeziji,

španskemu kvizu in pogovoru z gospodom Janezom Cerarjem, ki se je pred kratkim vrnil iz Latinske Amerike. V Kolumbiji, Boliviji in Argentini je preživel približno toliko časa kot mi v Sloveniji. Nato je daroval še sveto mašo v cerkvi sv. Vida, ki je potekala deloma v španščini, deloma v slovenščini. Zaključili smo s špansko pogostitvijo – kaj drugega bi bilo primernejše kot ‘’los churros con chocolate’’ (ocvrte palčke s čokolado), ki so jih pripravile dijakinje 2. letnikov. Še zdaj se nam cedijo sline.


E

Julija Cerar

ste año por la primera vez en la historia de Želimlje tuvimos un espectáculo en español, llamado La tarde española. Los alumnos de tercer año que terminamos nuestro estudio de esta lengua hermosa en Gimnazija Želimlje preparamos un programa muy interesante. Todos los “españoles en corazón” nos reunimos el 10 de junio de 2015 a las cuatro de la tarde en Majcnov dom dónde tuvo lugar el espectáculo. Allí escuchamos las recitaciones de las poesías de los autores españoles y latinoaméricanos, las representaciones musicales y un concurso muy divertido. Tuvimos también un invitado

- Janez Cerar. El es misionario que vivió por muchos años en America Latina. Los presentadores Šimen, Ana y Lina moderaron también la conversación con el invitado. Nos presentó muchas cosas nuevas y nos habló de sus experiencias con la gente latinoaméricana. Después tuvimos una misa en la iglesia de Sveti Vid. Fue muy interesante porque una parte de la misa fue en esloveno y otra en español. Al final de todo tuvimos un pincho - los churros y otras bondades que las chicas de segundo año nos prepararon. Yo estoy segura que esta tarde va a quedarse en nuestros corazones.

Ko je 7 solskih ur premalo ...

Dva zapisa, dva jezika, eno »estupendo« špansko popoldne

73


Razredne jaslice

Predbožični trenutki v 4. b

74

3. c – božič v srcu

Žirija ocenjuje

Popis v 2. a

1. a – zid grehov je podrt!

1. b – rojstvo luči

Božična pesem v 3. b


Prostovoljna delovna akcija 1. b v Strunjanu

Plasti nanosov kar noče biti konec

Fantje so opravili fizično zahtevnejša dela

Zaključek na plaži

Trije mušketirji

Pripravljali smo stene za glajenje

Vedno se najde prostor še za enega

Ko je 7 solskih ur premalo ...

Skupinska fotografija za razredni arhiv

75


»Aha, kako da se tega nismo spomnili!« Želimeljski dijaki na svetovnem tekmovanju v odpiranju fizikalnih sefov Tehnični opis: Peter Šlajpah, spremno besedilo: Tina Šlajpah

V

zklik, ki so ga ustvarjalci zmagovalnega fizikalnega sefa mnogokrat slišali iz ust tistih, ki so želeli vdreti v njihovo na videz zelo preprosto škatlo. Prav nihče ni uspel priti preko vseh zastavljenih nalog, a ko so avtorji pojasnili, kako poiskati rešitev, se je vse zdelo zelo preprosto. In tudi ta »preprosta zapletenost« je bila eden od ključnih elementov, ki so našim »sefarjem« prinesli zmago na mednarodnem tekmovanju v odpiranju fizikalnih sefov v Izraelu. Ekipa dijakov Gimnazije Želimlje, ki so jo sestavljali Izidor Simončič, Janez Goršin, Miha Nagode, Šimen Hosta ter Jan Adamič, se je pod vodstvom mentorja – profesorja fizike, Petra Šlajpaha – celo leto pripravljala na tekmovanje v odpiranju fizikalnih sefov. Po zmagi na državnem nivoju so bili povabljeni tudi na mednarodno tekmovanje, ki je potekalo na Weizmannovem inštitutu znanosti v Rehovotu v Izraelu. Domov so se vrnili z izjemnim uspehom – osvojenim prvim mestom.

Osebna izkaznica sefa in tekmovanja Državno tekmovanje »Videl, premislil, odklenil« organizira Hiša eksperimentov. Na tekmovanju lahko sodelujejo petčlanske skupine dijakov 3. in 4. letnikov srednjih šol. Skupina izdela zaklepni mehanizem za sef z zunanjimi merami 60 cm x 40 cm x 30 cm, ki temelji na (dveh) fizikalnih principih. Na tekmovanje vsaka skupina prinese svoj sef, ki ga v desetih minutah poskušajo odpreti (vanj vdreti) člani nasprotnih ekip. Zmagovalna ekipa s svojim sefom sodeluje na mednarodnem tekmovanju v Izraelu. Recepta za dober sef ni (ali pa ga ne želimo izdati). Namig so lahko parametri, ki odločajo o končni oceni. Ta je sestavljena iz petih sklopov: – ocena strokovne komisije ob predstavitvi sefa (40 %). Ocenjuje se originalnost ideje, elegantnost fizikalne uganke, poznavanje fizikalnih temeljev uganke; – ocena, ki jo o sefu podajo vdiralci nasprotnih ekip (20 %); – ocena, ki jo poda organizator (15 %); – uspešnost skupine pri odpiranju sefov drugih ekip (15 %); – odpornost sefa na vdore (10 %).

76

Za uspešno delo mora v skupini vladati skupinski duh. Potrebno je uporabno znanje fizike (ideje), ročne spretnosti (izdelava), samozavestno nastopanje (predstavitve na tekmovanjih) in obvladanje angleškega jezika (tekmovanje v tujini). Senčni kotiček ob Mrtvem morju


– raztezanje in krčenje plinov ob spremembi temperature , – lom svetlobe, ki pri določenih pogojih preide v popolni odboj . Poleg pripomočkov, ki so zaklenjeni v sefu, je priložena še vlažna krpica, steklena prizma ter kratka navodila z nekaj namigi za odpiranje Postopek odpiranja Prva uganka Z vodno črpalko, ki deluje na principu raztezanja (bakrena cev se segreje s prijemom rok) in krčenja zraka (bakrena cev se pospešeno

ohlaja s priloženo vlažno krpico), vdiralci iz zalogovnika črpajo nekaj kapljic vode, ki jih spustijo v kozarec z električnim kontaktom na dnu. Ko voda (ki je prevodnik!) premosti razdaljo med kontaktoma, se vklopi izvor laserskega žarka. S tem je rešen prvi del naloge. Druga uganka Laserski žarek je usmerjen proti svetlobnemu tipalu, a ga na poti preusmeri pritrjena steklena prizma. S pomočjo priložene premične prizme poskušajo vdiralci usmeriti žarek tako, da bi osvetlil tipalo. To jim uspe samo, če premično prizmo prislonijo k pritrjeni prizmi in špranjo med njima zapolnijo s kapljico vode ter tako preprečijo popolni odboj. To je bil tudi najtežji del, ki je ostal za vse tekmovalne skupine nerešljiva uganka. Ko laserski žarek doseže tipalo, sledi še nekaj kratkih posegov in sef je odprt.

Ko je 7 solskih ur premalo ...

Odpiranje sefa Svoj fizikalni sef smo poimenovali »Vodomat«, ker se pri vseh fazah odpiranja pojavlja voda. Za odpiranje sefa je potrebno poznati dva fizikalna pojava:

77


Pot v Izrael pa je poleg tekmovalnega adrenalina prinesla tudi možnost ogleda dežele. S prošnjo, da bi v tekmovalnih dneh, ki so jih čakali, pokazali najboljše, kar znajo, so obiskali številne svete kraje. In če se je na jeruzalemskih cestah h Gospodu dvigal duh, je Mrtvo morje poskrbelo za lahkotnost teles. V Izraelu imajo vojaško obveznost tudi dekleta

Pohod po parku Ein Gedi

Za vse oboževalce letno poročilo prinaša tudi avtograme članov ekipe .

V Mrtvem morju

78

Šimen Hosta Jan Adamič Miha Nagode mojster za mojster za elektroniko in stike mojster za fotografijo izvedbo z javnostjo

Izidor Simončič Janez Goršin Peter Šlajpah mojster za mojster za mentor koordinacijo detajle


Zgodba se nadaljuje Želimeljski fizikalni sef se je po prihodu iz Izraela predstavil širši javnosti na Znanstivalu – festivalu znanstvenih dogodivščin, ki jih prireja Hiša eksperimentov. Na Vrtu eksperimentov so dijaki razstavili sef in radovednim obiskovalcem pokazali še kakšno zanimivost iz zbirke fizikalnih poskusov – iskanje težišča z don Boskom, čudežno električno silo, magnetni top … Zgodba se bo nadaljevala tudi v Želimljem in v Izraelu. Januarja 2016 bo Gimnazija Želimlje gostila državno tekmovanje v odpiranju fizikalnih sefov, kot zmagovalci na mednarodnem nivoju pa so si dijaki zagotovili tudi mesto na tekmovanju v Izraelu prihodnje leto. »Do cilja, ki ga je vredno doseči, ne vodi nobena bližnjica,« pravi B. Sills. Fantje, ki so sef celo leto načrtovali, ga ustvarjali, nadgrajevali in izpopolnjevali podrobnosti, to dobro vedo. In z uspehom, ki je nagradil njihov trud, so spodbuda tudi ostalim dijakom, tako da lahko zapišemo: nov sef že nastaja! f

Ko je 7 solskih ur premalo ...

Novica o zmagi se je hitro razširila in številni mediji so povzemali zgodbo sefa Vodomata. Opisovali so proces nastajanja, odkrivali ključne sestavine za uspeh, iskali načine odpiranja ...

79


Teden komunikacije na Pohorju in v Veržeju »Ampak tisti teden na Pohorju (ali v Veržeju) je bil pa najboljši,« pogosto slišimo od želimeljskih dijakov. Teden komunikacij, ki vsako leto postreže z novimi tematikami, aktualnimi za čas mladostniškega odraščanja, je namenjen tudi medsebojnemu spoznavanju, utrjevanju odnosov med sošolci ter spoznavanju samega sebe. Tudi letos so profesorji predmeta vera in kultura, vzgojitelji ter povabljeni gostje pripravili program, ki je navduševal dijake. Kaj je tisto, kar jim bo najbolj ostalo v spominu?

Bilo je super! Povezanost cele generacije in občutek, da si s svojimi sošolci lahko z lahkoto tudi kaj drugega kot samo sošolec. Spoznavanje, druženje brez pritiskov v šoli. Ljudi, ki te obkrožajo, začneš dojemati kot prijatelje; niso več le posamezniki, s katerimi si 7 ur na dan v istem razredu (to velja predvsem za vozače).

Navdušenje prvošolcev in vzgojiteljev

Veržej – spoznavanje, spoznavanje, spoznavanje ... Pred odhodom v Veržej nisem verjela maturantkam, da se lahko v enem tednu kot generacija tako povežemo. Čez en teden mi je bilo vse jasno.

Je še kakšen prost konec vrvice?

80

V Veržej smo šli čisto na začetku leta in bil sem še zelo prestrašen ter nisem vedel, “kam bi se dal”, saj nisem poznal ljudi. Zato se mi zdi, da bo naslednje leto Veržej veliko boljši, kajti vsi bomo sproščeni in se bomo že poznali.


Ni boljšega trenutka, kakor je sedenje s kitaro v roki v množici devetdesetih pevcev. Poleg evropskih ekskurzij je to najboljša stvar. Prepričana sem, da če ne bi bilo tega, razred sedaj ne bi bil, kar je ... Ostaja mi spomin na dobro družbo in pa kopanje, pri katerem sem bila več pod vodo kot nad njo. 

Najbolj se spomnim petih jezikov ljubezni in meditacije, ko smo se lahko poglobili in odkrili, kakšni smo in kaj imamo radi. Hvala za Pohorje! Zdi se mi, da smo s Pohorja prišli čisto drugačni – polni notranjega veselja. Ostal mi bo spomin na sneg (!), jutranje svete maše, sankanje, Roberta Friškovca, eksorcizem in pregovarjanje, usklajevanje v delavnici, kdo bo ostal živ.

Spomini naj ostanejo kar moji. Povem lahko samo, da smo dobro jedli, voditelj Peter Pučnik je bil super in je naredil zanimiv program, tako da smo se imeli več kot odlično.

Iskanje ravnotežja

Nenehno igranje duhovnih pesmi (na ne vedno uglašene kitare), sprehodi in kepanje, zanimiva predavanja, film, zaradi katerega smo kar dosti jokali.

Sneg! Ogromno snega zunaj, v oblekah, v laseh, čisto premočeni in nasmejani obrazi. Pa seveda ogromno petja in super iger.

Zapomnil si bom to, da smo morali na največjo žalost zaradi vremenskih razmer en dan prej oditi domov.

Zimska idila na Pohorju Nočni pohod z baklami

Pohorje je bilo super, uživali smo na pričevanjih, ob filmih, kitarah, med odmori, igrami Jungle Speed. Program je bil dobro zastavljen in ostajajo tisti nepozabni trenutki smeha, zabave ter tudi zaključna maša, ki je bila res lepa.

Predvsem po eksorcistu, ki je bil nekoliko skrajnejši, kot sem pričakoval. Imeli smo se dobro, dejansko sem šla plesat in sem v tem uživala. To se ne zgodi prav pogosto, tako da moram reči, da je bila družba na Pohorju super.

Ko je 7 solskih ur premalo ...

Zadnja večerja

81


Razvijamo glasbeno inteligenco in rešujemo težave na inovativen način Polona Stegu, zborovodkinja

D

r. Howard Gardner je skupaj s svojimi sodelavci na harvardski univerzi razvil teorijo o več vrstah inteligenc, med katere spada tudi glasbena inteligenca. Trdi, da imamo skoraj vsi dobro razvito osnovno glasbeno inteligenco, ki pa jo lahko z delom še razvijemo. K temu je v letošnjem šolskem letu stremelo tudi 42 deklet v dekliškem pevskem zboru, 13 pevcev v fantovski vokalni skupini ter 35 deklet in fantov 1. letnika, ki so prepevali v svojem zboru. Naš repertoar je bil zelo raznolik. Negovali smo slovensko ljudsko izročilo, fantje so se navdušili nad dalmatinskimi melodijami, prepevali smo spirituale, slovenske in angleške popevke, najbolj pa so nam odzvanjale melodije iz glasbenega filma Pitch Perfect in Abbine uspešnice iz filma Mamma Mia. Trudili smo se peti čim bolj zdravo, podprto s pravilno držo telesa, globokim dihom in dobro dikcijo, predvsem pa smo si želeli, da bi bila naša pesem prežeta s pozitivno energijo.

82

Pozdrav z intenzivnih pevskih vaj v Strunjanu

Nevrologi ugotavljajo, da so možgani največjih genijev in navadnih smrtnikov zelo podobni, le možgani glasbenikov so drugačni (khmm …!?): prečka med obema možganskima polovicama je pri njih debelejša in slušni ter motorični predeli večji. Glasba ima res neverjetno moč: med drugim prikliče spomine in nas prestavi v določena čustvena stanja. Celo slavni Albert Einstein si ni mogel predstavljati življenja brez glasbe, trdil je, da ga le-ta navdaja z zadovoljstvom in ga pomembno dopolnjuje. Njegovi misli bi pritrdili prav vsi, ki smo se tudi v letošnjem letu trudili, da bi kar najbolj(e) razvili svoj glasbeni potencial. V nekem zboru se nikakor niso mogli znebiti pevke, ki je imela strašansko slab posluh. Pogovarjali so se, kaj bi z njo, in po večurni razpravi se je oglasila ena izmed članic zbora ter predlagala: »Pošljimo jo v čim več zborov!« Ostale pevke in pevci je niso razumeli, zato jim je hitro razložila, da je »nesreča manjša, če jo deliš z drugimi«. No, še en dokaz, da so možgani glasbenikov res drugačni in da glasbena inteligenca pomaga reševati težave na inovativen način. f


Nekaj asociacij pevk in pevcev PEVSKA VAJA: zabava, delo, petje, upevanje, druženje, napor, dihalne vaje s priprtim nosom, sprostitev, dihanje, trud, užitek …

Solistki v popolni harmoniji

Mini kronika dejavnosti pevskega zbora 14.–16. september: intenzivne vaje v Strunjanu 5. december: Miklavžev koncert 24. januar: sodelovanje na dnevu odprtih vrat 30. januar: sodelovanje pri sv. maši na Rakovniku 18. februar: snemanje pesmi Blaža Podobnika 12. marec: koncert z Radiem Ognjišče ob dnevu katoliškega šolstva 15. april: letni koncert v Antonovem domu na Viču 6. maj: snemanje letnega repertoarja

Celoletne dejavnosti

So tudi to glasbeni rekviziti?

NASTOP: veselje, zabava, nervoza, trema, misel, da me vsi gledajo, navdušenje, visoka temperatura, reflektorji, energija, harmonija, bojazen ob misli »Ali znam besedilo!?«, ponos, vznemirjenje, aplavz …

Zborovodkinja Polona trdno drži vse niti v svojih rokah

Pet cvetlic

Letni koncert

83


Šolska impro liga Žiga Regina, vodja ŠILE na Gimnaziji Želimlje

ŠILA

je uporabna kratica za projekt Šolska

impro liga. V okviru ŠILA vaj smo vse leto šilili veščine, ki nam pomagajo brez rekvizitov ustvariti spontane, neponovljive in v-tistem-trenutku-izmišljene gledališke prizore. Zaradi hoje po robu, zagat, iz katerih se elegantno rešujemo, in iskrivih odrskih odzivov na početje soigralcev so impro prizori za gledalca običajno komični. Smo pa navdušeni, če s prizorom izzovemo tudi kakšno solzico, štrleč las, romantičen vzdih, mravljince po telesu ali razmislek o pomembni temi. Kaj je impro, pa lahko razložimo tudi tako, da povemo, kaj impro NI. g Impro ni vrsta zelenjave. g Ni situacija, ko ti med kuhanjem zmanjka sestavin, ki jih zahteva recept, in si rečeš: »Bom pa malo improviziral.« g Improvizatorji nismo »tisti, ki govorijo vice«. To počno politiki. g Ni »stand up«. Slednji je namreč naučen nastop

Disciplina »Le kaj rabim?«

komika, ki želi na različnih nastopih nasmejati publiko z istim materialom. Impro pa stremi k temu, da je vsak prizor neponovljiv in vedno nekaj novega. Nekateri se preizkusijo v obojem, a je koncept priprave nastopa povsem drugačen. Če improvizatorjem rečete »stendaperji« oz. obratno, pravzaprav hkrati užalite dve skupini ljudi, kar pa je tudi poseben talent, tako

84

da – čestitke!

Utrinek s tedenskega srečanja


Vtise o vajah ŠILE smo skušali strniti v obliki znane ŠILA discipline »od P do P«, le da smo tokrat igrali »od A do A«. Navadno dva igralca ustvarita prizor, kjer se vsaka replika začne na naslednjo črko abecede. Za ta zapis pa je vsak dijak dobil eno od črk slovenske abecede in z njo začel svoj stavek. Nastal je kolaž abecedno urejenih naključnih misli o letu ŠILE, ki je za nami: Akumulacija »šilarskega« znanja se je v povprečju potenčno višala. Biba leze, biba gre, da bi prišla do gore. (Banana je vedno dobrodošel sadež!) Carsko je, ko si lahko narediš sramoto pred vsemi, pa te nihče ne gleda, kot da si totalno čuden. Čajanke pa pri ŠILI nismo nikoli imeli (smrk, smrk + 2 solzi). Definitivno super atmosfera, v kateri je bilo lažje dihati. Enkratno delanje dunajskih zrezkov. Fletno, fantastične norčave igre in dogodivščine. Impro krst pred dijaki Gimnazije Želimlje

Grenko-sladki priokus vsaki zgodbi. Hrčki, hrošči in hlebi so bile najbolj zanimive besede za pantomimo. Igrali smo se vsi, sami igrače smo bili. Ježi so bili precej pogosta tema. Kar nekaj učnih ur smo »prešpricali«. Šola je mogoče trpela, mi pa smo uživali. Lepo je biti nor in spontan. Nikoli nisem bil razočaran nad ŠILO. Osupljivo, da onemiš od občudovanja. Od doma prinesi lubenico. (Obvladamo!)

Žigov uvodni pozdrav

Pod improviziranim drevesom smo se drenjali. Razkrivali smo Žigovo temačno življenje z riskantnimi vprašanji. Sladoled? Zakaj nismo nikoli jedli sladoleda?! Šalice kave mi ŠILA sicer (še) ni prinesla, prinesla pa mi je sproščenost v kaotičnih situacijah. Teamwork in trening, dve stvari, ki sta pomembni za ŠILO. Upam si! Vandranje po idejnih zakladih. Zenice zožane zaradi adrenalina. Žalostno, da je minilo tako hitro.

Pogovor s strokovnjaki na fizikalnem področju

Abrakadabra, čirule čarule, BUM! (Začarani smo.)

Celoletne dejavnosti

Mimika mojega obraza je razširila obzorje.

85


Želimeljski cirkus Zala Tolar

D

a ne bomo vedno govorili le ljudje, smo se odločili letošnje dogajanje v vivariju predstaviti z živalske perspektive. Morda le omenimo tista človeška bitja, ki so pomagala, da so se živali počutile kar se da udobno. Ne moremo mimo Aljaža Jakoba, ki je pridno hodil pomagat in je priskrbel nekaj novih živali, za katere je večinoma tudi sam skrbel. Tu pa so bili še Ana, Andrej in Pia, ki so skrbeli za hrčke; Tjaša K. in Rebeka za ribe, Tjaša L. za žabo in žuželke, Benjamina in Zala pa za kačo. PRVO DEJANJE, začetek šolskega leta Nastopajoči: KAČA PASME AMERIŠKI RDEČI GOŽ, RIBE V AKVARIJU, ČRNI DOLGODLAKI HRČEK, MALI BELI HRČEK S KRATKO DLAKO Scena: majhen pravokoten prostor, natlačen s kletkami, terariji in akvariji. Na levi od vrat stoji na omarici terarij s kačo, poleg njega je miza, nato še omarice, na katerih sta kletki s hrčkoma. Nasproti kače je velika prostorna omara, na največji polici stoji akvarij z ribami, na ostalih prazni akvariji. Desno od vrat je lijak in poleg njega omarica z raznimi vrečami in pripomočki. Sliši se pridušeno brnenje filtra v akvariju z ribami.

86

RIBA 1 naveličano: Kakšen dolgčas! Zadnje pol leta ni več nobene pametne družbe … KAČA: Ti ssse oglašaš! Vasss je vsssaj veliko v akvariju, jaz ssem pa sssama! ČRNI HRČEK hitro: Hej, kaj pa midva! KAČA: Ssss! Hrana! BELI HRČEK živčno, a vseeno predrzno: Počasi, gospodična. Ostanite v svojem terariju! RIBE šepetajo med sabo: Od kod sta se pa tadva vzela? … Se kdo spomni, kdaj sta prišla? ... Glej, kakšna sta, kako smešno migata s smrčkom …


KAČA: Tiho! Nekdo gre! Vstopijo profesorica in nekaj dijakov. Precej časa preteče, preden odidejo. Živali ugotovijo, da so se domenili, kdo bo skrbel zanje, in da bodo dobile še nekaj sostanovalcev.

ŠČUREK 1: Mislim, da bom še malo zadremal. ŠČUREK 2: Jaz tudi, nič se ne dogaja. BELI HRČEK: Ah, dajta no. Saj ves čas spita! Kmalu bo dan odprtih vrat, takrat je vedno zanimivo. Veliko ljudi nas poboža in sprašuje o nas. Cel dan smo v središču pozornosti. SKAKAČ KAZIMIR: Res? Nisem ravno pristaš božanja. Z drugim skakačem si nekaj šepetata, kar naenkrat ju lahko vidimo na tleh sredi sobe. Pobegnila sta iz terarija. Nastane zmešnjava. KAČA: Hej, je že čas za kosilo? MOKARJI: Spravita se nazaj, no! Še kdo vaju bo našel. RIBE mokarjem: Tiho, vi tam! Končno nekaj zanimivega. Skakača zbegano skačeta sem ter tja po sobi, eden izgine pod omaro. SKAKAČ KAZIMIR: Bratec, kje si? ČRNI HRČEK: Ej, brez traparij. Pridi ven in spravita se v terarij! ČRIČEK 1: Nekdo prihaja! SKAKAČ KAZIMIR: O ne, o ne … Otrpne od strahu. Kmalu ga zgrabijo roke in ga postavijo nazaj v njegov dom. Luknjo, skozi katero sta pobegnila, zalepijo, vrata vivarija pa ostanejo priprta. Drugi skakač se splazi ven, kljub temu da ga ostali prepričujejo, naj ostane doma. (Op. a.: kasneje so skrbniki večkrat poskušali najti pogrešano živalco, a na žalost neuspešno.) f

Celoletne dejavnosti

DRUGO DEJANJE, sredina šolskega leta Nastopajoči: KAČA, OBA HRČKA, RIBE, SKAKAČA, MADAGASKARSKA ŠČURKA, ŽABA, MOKARJI, ČRIČKI Kljub temu da so skrbniki redno hodili v vivarij, hranili živali, jim čistili domove in se z njimi pogovarjali, se je stalnim prebivalcem vivarija še vedno zdelo, kot da se nič ne dogaja. Dokler nekega dne …

87


Smernice za pisanje prispevka za Še en Preblisk Špela Potočnik

Š

e en Preblisk je šolska revija, ki izhaja trikrat letno. Dijaki v njej pustijo zanimive sledi, njihova besedila povzamejo utrip in dogajanje ustanove ter dijaške dinamike.

Bi želeli tudi vi sodelovati pri njegovem nastajanju? Pravi Prebliskov novinar mora slediti smernicam, ki so jih oblikovali uredniki. Tu so nekatere med njimi: 1. Ali ste vedeli, da je za vsak prispevek potrebna profilna fotografija avtorja? Oddati jo morate v formatu jpg. Fotografij, ki so prekopirane v word, ne sprejemamo, prav tako je zaželeno, da so velike vsaj 150 kB.

 

2. Pod prispevek se je treba podpisati1. Izjemi sta »parčkograf«2 in osebnoizpovedna poezija, kjer se avtorji predstavijo s psevdonimom.

88

3. Kadar v uredništvo oddajate intervju3, je treba upoštevati zgradbo uporabljene besedilne vrste. Zaželeno je, da se članek prične z uvodom, v katerem se bralcu predstavi sogovornika, opišete tudi, zakaj ste dotično osebo povabili k pogovoru, nam mogoče razkrijete kraj in uro pogovora. Ker smo bralci zelo zvedavi, nas zanima tudi, ali ste pogovor posneli, ga mogoče opravili po elektronski pošti, telefonu itd. Pri prebiranju intervjuja je nujno, da bralec začuti kemijo med sogovornikoma (npr. ali je bilo vam ali sogovorniku med pogovorom kaj nerodno, je pogovor lepo stekel, sta se zabavala …). Prav tako ni odveč, če izvemo, ali se je vmes sogovornik kaj odkašljal, zardel, zavijal z očmi ipd. 4. Delikatna rubrika so najbolj brane »pr’jave«4, pri katerih je izredno pomembno, da bralec, ki ni bil v razredu, dojame okoliščine, v katerih se je zgodila dotična izjava. Dobesedno navedeno izjavo je treba dati v narekovaje in jo pospremiti vsaj z osnovnimi podatki o govorcu, kar je videti nekako takole: Med gledanjem filma pri nemščini se Franc in Nace pogovarjata. Prof. Kranjec: »Franc in Nace, ko vaju naslednjič dobim, 5 točk dol pri testu.« Nace: »Ah, vi kar. Saj to tako ali tako ne spremeni ocene.«


»Glej daleč, in ko misliš, da že gledaš daleč, glej še dlje!« (B. P.)

Primer: V domu je običaj, da božičnico pripravljamo »fazani«. Ker je beseda »fazan« stilno zaznamovana beseda, naj bo zapisana v narekovajih. Seveda pa lahko namesto nje uporabite besedno zvezo dijak prvega letnika. 6. Navodila za ilustratorje: Če želite, da je vaša ilustracija v Preblisku, jo morate najprej oddati v uredništvu (poiščete Veroniko Žižek, Jureta Marca, Jerneja Jereba

ali obiščete pisarno svetovalne delavke). Če želite, da je barvna, se prijavite na natečaj za naslovnico, če pa želite, da je vaša risba polnilo med besedilom, lahko ustvarjate, kakor vas je volja. Risbo nato skeniramo v črno-beli tehniki, oblikovalka pa jo smiselno doda besedilu. Upoštevajte navedene smernice in naslednje leto lahko sooblikujete Še en Preblisk. Se že veselimo novih prispevkov! f Ime in priimek, letnik. Priljubljena rubrika, v kateri so popisani želimeljski zaljubljenci. Pomembno je zapisati, na kateri dan je avtor zajel podatke, saj za spremembe uredništvo ne odgovarja. 3 Primer dobrega intervjuja najdete v letošnji drugi številki na str. 13. 4 »Pr’java« je dobesedni zapis izrečenega dvogovora v različnih šolskih situacijah. Pogosto gre za zapis posebne situacije, ki jo razumejo samo prisotni – ni nujno vsem smešno. 1

2

Celoletne dejavnosti

5. Pri pisanju vseh vrst prispevkov (tudi pri “pr’javah”!) pazite na jezikovno in slogovno pravilnost: izogibajte se tujkam; slengovske in narečne besede, ki “zabelijo” neko izjavo, naj bodo zapisane v narekovajih.

89


Tu so ljudje s podobnim razmišljanjem. Šola je majhna in vsi se poznamo vsaj po imenih, zato ni težko priti do osebe, ki ti je všeč. Če imaš srečo in si tudi ti všeč njej, se pač zgodi, kar se mora zgoditi. Naša lepota preprosto vzame dih.  Ker smo ves čas skupaj, še posebej domovci. Med seboj se dobro poznamo in zato se hitro razvijejo metuljčki.

Dijaki o tem, zakaj je v Ž elimljem toliko

zaljubljenih parčkov

Mislim, da vsak, ki pride sem, ve, da so v Želimljem dobri ljudje. Težko bi zgrešil, če bi si tukaj našel partnerja. Po drugi strani pa je za domovce logično, saj so večino časa samo tukaj in zunanjih oseb skoraj ne vidijo.

90

Ker je ljubezen v želimeljskem zraku. To vprašanje muči tudi mene ... Mislim, da v teh letih vsak hrepeni po ljubezni, da bi imel dekle/ fanta ... Ko vidi druge, ki so že »poparčkani«, še bolj hrepeni po tem. Ker so pač zaljubljeni. Sploh domovci so taki, saj preveč časa preživijo skupaj. Tako je edina stvar, ki se lahko zgodi, da ti gre človek tako na živce, da ga ne moreš prenašati, ali pa ti postane tako všeč, da bi ga prenašal ves čas.

Krivo je Pohorje, potovanja in obšolske dejavnosti, ki dovoljujejo, da se po spolih mešamo med seboj. A glej ga, zlomka, jaz sem še vedno samska. Mogoče bi v domu morali imeti še mešane vzgojne skupine ... Ampak sedaj je prepozno, moja simpatija odpotuje v Ljubljano ... Oh, ja. To je posledica pomladi. Poletje bo prineslo streznitev. Veliko ljudi na majhnem kraju, ostalo naredi biologija. Biti vezan je za povrh statusni simbol.  Meni se zdi to precej normalno za naša leta. Veliko ljudi biva na omejenem območju in skupaj preživijo večino svojega časa. Ti ljudje so najstniki. Če seštejemo prvo in drugo dejstvo, ni treba biti genij, da pridemo do rezultata. Zaradi aktivnosti, ki nam omogočajo, da stopimo v stik, da se med sabo spoznavamo, in vzpodbud, da gojimo dobre odnose. Ker smo nekako v svojem malem svetu. Zdi se mi, da nas je tu veliko s podobnimi vrednotami, saj nas večina prihaja iz krščanskih družin. Morda je to razlog, morda pa se le osnovnošolski odličnjaki spremenijo v prave lepotce. Smo majhna šola, vse generacije se med seboj poznamo, zato je toliko več možnosti, da preskoči kakšna iskrica. Žal mi je za moje starše, ker takrat, ko sta bila naših let, te gimnazije še ni bilo. Ne vem, vendar mi gre počasi že na živce, ko jih vidim na vsakem vogalu. Imamo pač velika srca, ki želijo širiti to ljubezen. 


Profesorice pojejo Avtorici besedila: Jana Poljšak in Ana Špan Česen

INTRO: Afmaj7 Bfmaj7 Dfmaj7 Efmaj7 Fmaj7 Bfmaj7

Am7 Gm7

Dm7 Bf add2 C

Afmaj7

Bfmaj7

Dfmaj7 Efmaj7 Gm7

Notno črtovje, ob oknu klavir,

To sing or to scream – which will it be?

Fsus4 Ef add2

Afmaj7

Dm7 Bfmaj7

Csus4 Am7 Fmaj7

Bfmaj7

Dfmaj7 Efmaj7 Fmaj7

na vajah je smeh, pred nastopi nemir.

Depends on the song in front of thee.

Fmaj7 Bfmaj7

Efmaj7 Dm7

Am7 Gm7

Dm7 Bf add2 C

Be it rock pieces or lullabies,

Upevanje, vaje, sprostilna masaža, Fsus4

Ef add2

Dm7 Bfmaj7

C11

Am7

Fmaj7

zarad’ svoj’ga se fušanja večkrat kdo zgraža. Fmaj7 Bfmaj7

Am7 Gm7

Dm7 Bf add2

Csus4 Am7 Fmaj7

ob punktiranih notah se vedno potimo, Fmaj7 Bfmaj7

Am7 Gm7

Dm7 Bf add2

C

In vendar nas glasba ob sredah združuje, Fsus4 Ef add2

Dm7 Bfmaj7

C11 Am7 Fmaj7

Bfmaj7

Dfmaj7

Efmaj7

they fill our hearts with musical butterflies!

Verjetno ste opazili, da je besedilo uglasbeno v jazzovskih tonih. Zaenkrat vam ponudimo zapis pesmi, za samozavesten nastop pred kritično dijaško publiko pa bo potrebnih še kar nekaj pevskih vaj, saj moramo profesorice izpiliti nekatere tonske odseke. Špela Potočnik, vodja vokalne skupine

Celoletne dejavnosti

harmonija v akordih srce napolnjuje.

Afmaj7

C

Nas trema kdaj zdela, da komaj stojimo, Fsus4 Ef add2 Dm7 Bfmaj7

Gm7 C Fmaj7

Nastop na Miklavževem koncertu

91


Je bosonog, ima oceno 4, rad hodi na športne dogodke, moli in igra kitaro.

Dijaki o tem, ali obstaja

"tipični želimeljčan"

Obstaja. Zjutraj vstane in odide na molitve ves »zliman«. Po molitvah gre takoj nazaj v posteljo, ker dodatnih petnajst minut spanja ne škodi. Pred poukom se na hitro počeše in gre k pouku. Tam samo pridno sodeluje in še pomisli ne na neumnosti. Po pouku se nekje rekreira. Med prvo učno uro gre najprej spat, da se odpočije od napornega dneva, saj takrat v domu nastane primeren mir. Če naslednji dan v šoli ni nič napornega, spi naprej, drugače se začne intenzivno učiti. Ob zvonjenju teče na večerjo in potem na odmor. Zvečer gre ob zelo primerni uri spat.

92

Ne vem, vsi smo si zelo različni in tipičnost je težko določiti. Da, obstaja. Nosi viseče hlače ali dolga krila – to velja predvsem za ženske. Za fante pa velja, da so srčki.  Seveda obstaja. Zame je to odprt človek, ki se zanima za druge, voljan je pristopiti k pogovoru in se rad smeje. Mislim, da ne obstaja, ker smo si ljudje različni in se ne glede na skupno izobraževanje na gimnaziji razlikujemo. Rahlo nekritičen je do vprašanja religije, nosi hipijevske hlače in se ponaša z dobršno mero odkritosrčne naivnosti. Brez dvoma pa je dober po duši in ogrožena vrsta v svetovnem okolju.

Rahlo zmeden, saj nikoli ne ve, kaj imamo naslednji dan na urniku. Obdaja ga milijon zapiskov, ki so skopirani od deklet, ki lepo pišejo. Praviloma je zaljubljen.

Obstajata dve vrsti želimeljčanov. Eni so hipiji s cvetjem v laseh, ki veliko hodijo k maši in bodo postali salezijanci. No, tako nas vidijo drugi. V resnici pa je tipičen želimeljčan običajen najstnik s svojimi muhami. Ne moremo reči, da ima kakšne posebne lastnosti, ker se mi zdi, da je tipičen želimeljčan tisti, ki je, kar si sam želi – nekaj posebnega, izjemnega. Seveda obstaja. Jé čudne stvari, kot na primer koruzne kosmiče v čokolinu, okrog hodi bos, nosi kakšne čudne hlače, je vedno skuštran in zaspan. Skoraj vsi želimeljčani imajo velik ego. Med čakanjem se zabava tako, da se igra banse, igra kitaro ali pa kakšen drug inštrument, poje v zboru. Je navdušen nad življenjem; le novembra, decembra, januarja, aprila in maja je navdušenje manjše. Trudi se. Išče, kje lahko pri pouku dobi še dodatne točke in odstotke, zanje se bori do konca, še posebej takrat, ko ve, da si to zasluži. Včasih v prizadevanju za dobre ocene tudi pretirava. Je zelo opravljiv, ima svoj slog oblačenja. Čeprav je na videz nedolžen, se v njem marsikaj kuha. Je vedno na preži za kakšnim novim parčkom. Veliko govori in kriči. Rad ima šport in petje. Aja, pa rad jé. Včasih mu vse pade v vodo in takrat poišče drugega želimeljčana, da mu ta reče besedo ali dve, da ga spravi nazaj v motivacijo. Želimeljčan veliko hodi na sprehode in budno opazuje, kje je kakšen nov parček. Pogosto opravlja in širi nove trače. Zvečer zlepa ne utihne, ker je pač »kul« imeti skrivne pogovore s cimri. Sem in tja je siten, ker ga kakšen profesor ne mara, a mu potem sladoled v klubu ali kavice iz avtomata polepšajo dan.


93

Na poti


Ĺ ols Nenav adna

ke e k

skur

zije

abece

da

Vem, da moram priti sem a ne vem, kje sem sed , aj.

Iskanje prave poti

1. Spokojnost pri

NaĹĄli smo cilj!

letnik

sv. Justu v Trstu

Objem

94

ea

J. Joyc


iv za

in zbr

anost

i

ik

Mot

tn

i tišine

le

Trenu tk

2.

Fan t tak je, zm šne or ko ete mp tud oz i v icij i e?

razg

ledn ico Razl ični zašč itnih kroji obla čil

1 - 2 - 3 - hop!

ju ...

Na poti

U ko truj ra en ko i p v o po dp an lat tič i, k ne i s m oo tla bč ku ut il

in

te to

V Ogle

95


ke s l o

sk k e

i z r u

je

Š ?

rju

u

ilip

S

uje

led

g ez

F po

sa Fli

3.

letni

ci okon do p

vsi la

re

k

g Ko ti

Sokoli na ogled

VH

iši e

ksp

erim

ent ov n

a Ko

rošk em Kaj pa s ila g

ravi

96

taci

je?

en

il jez

a bi b

ed sje, n


4. letni k

ije

n Vulka

Kamniti zid je lepši z mladostnim »okrasjem« Široki maturantski nasmeški

Zadrem

ajmo m

alo ... s

amo 5

minut

Spanec pravičnih

Osvežitev za Anamarijo

...

Na poti

Obisk

97


Pust

Zavel je duh Bližnjega vzhoda

98

Je bila Pika Nogavička učiteljica?

Lina kot ambasadorka meščanske mode

Reklama za zdravo hrano?

So velika ušesa namenjena lažjemu spremljanju pouka?

Samorogi iz 1. b

Drevo, ki je ušlo iz gozda


Ekskurzija za odličnjake v Pulo Janez Rupar

Spomnim se ogleda mesteca, obilnega kosila, ugibanja višine nekega zvonika in pa seveda počitka na plaži. V spominu mi ostajajo tuneli pod mestom in pice za kosilo. Ekskurzija, na kateri ne moreš početi nič pametnega.

Toplota septembrskega sončka, vonj po morju, občutek soli na koži … ko za nekaj časa pozabiš, da je poletja v resnici že konec. Spomnim se, da sta se dva dijaka tako zapletla v pogovor, da sta se izgubila in sem ju nekaj časa iskala po mestu. Pula - mesto po okusu popotnikov s srednje velikim nahrbtnikom, posluhom za vintage pročelja in ljubeznijo do amfiteatrov, obzidij ter ostalih veličastnih relikvij antičnih kultur; odličnjaki priporočamo! Ogledali smo si amfiteater, staro mestno jedro, tunele, po kosilu pa smo imeli še nekaj časa za sprehod in nakup kakšnega darilca za tiste, ki so namesto nas tisti dan greli šolske klopi. Skratka, dan počitnic med šolskim letom. Kam pa letos, Peter? f

Na poti

N

a začetku šolskega leta smo se lanskoletni odličnjaki odpravili na nagradni enodnevni izlet v Pulo. Ker je bil ta dan namenjen predvsem počitku in uživanju, si nismo natančno zapomnili vseh spomenikov, krajev, letnic in poteka same ekskurzije, a vtisi s poti niso bili zaradi tega nič slabši. Nekaj udeležencev sem s časovnim zamikom vprašal, kaj se jim je najbolj vtisnilo v spomin, in odgovorili so takole:

99


Mind the gap between Slovenia and London! Jernej Zajec

B

100

ilo je nekega lepega aprilskega dne, ko smo se v zgodnjih večernih urah (za razliko od ostalih nedelj zvečer) v prestolnico naše prečudovite doline zgrinjali ne le domovci, ampak tudi vozači obeh oddelkov drugih letnikov. Glede na to, da so se s ponedeljkom začenjale zadnje po-

petimi ducati dijakov krenil proti 1. postaji – Trierju, kjer so nas zjutraj pričakali tamkajšnji salezijanci in (kar je najpomembnejše) odličen zajtrk. Po okrepčilu smo si ekstremno hitro ogledali salezijanski in mestni center, nato pa krenili dalje. Preko Luksemburga in Belgije (z obupnimi

čitnice pred obdobjem, ko profesorji neusmiljeno in za standarde dijakov kruto pridobivajo zadnje ocene (beri: mesec maj), so utegnili biti nekateri domačini presenečeni nad večerno prometno konico. Vendar tokrat naš cilj niso bile trde šolske klopi, ampak čim boljši sedež na avtobusu v smeri Trier–Dunkerque–Brighton–Portsmouth–Bridgwater–Cardiff– Stradford-upon-Avon–London–Bruselj–Želimlje. Ob 20.30 po srednjeevropskem časovnem pasu je naš rdeči avtobus s tremi rumenimi zvezdami na čelu (avtobus je bil iz Celja), dvema šoferjema, Polcem, tremi profesorji in slabimi

avtocestami in plačljivimi stranišči) smo prišli v Francijo. Ure vožnje naj bi si krajšali z ogledom filma Razsodnost in rahločutnost, posnetem po romanu Jane Austen, ki pa je imel pri meni ravno nasproten učinek. Po prenočevanju v Dunkerqueu smo v ranem jutru z vlakom zapeljali v 21 let staro luknjo , ki nas je izpljunila na jugu največjega otoka Britanskega otočja. Na srečo naših šoferjev ni zmedla drugačna prometna ureditev. Srečno smo prispeli v Brighton s slavnim pomolom in kraljevim paviljonom, v Portsmouth z ladjami in trgovinami, na polje z velikimi kamni, ki jim pravijo Stonehenge, in v


sal zavoljo lektorja tega besedila, saj slavisti menda cenijo Shakespeara, pa tudi intelektualni inventar splošno razgledanega človeka bi moral vsebovati nekaj informacij o njem. V Shakespearovemu rojstnem kraju so se vrata našega avtobusa odprla le nekaj lučajev od hiše renesančnega literata. Ker nas je prvič presenetilo nepredvidljivo angleško vreme, se je predavanje o pesniku in dramatiku namesto pred njegovo hišo nadaljevalo v anglikanski cerkvi, kjer je tudi pokopan. Po koncu izčrpnega in navdihujočega govora profesorice Poljšak nam je ravnatelj velikodušno namenil nekaj

Le kakšen je pogled skozi ta očala?

Na poti

Bridgwater, kjer smo prespali. Pot nas je zanesla tudi v Cardiff, glavno mesto Walesa, ki se lahko pohvali s stadionom Millenium, drugim največjim v celoti pokritim stadionom v Evropi, v Brecon Beacon national park in v Stratford-upon-Avon. Obisk zadnje omenjene lokacije bom nekoliko bolje opi-

Obstajajo poleg vijoličnih tudi modre krave?

101


časa za potešitev lakote ter za to in ono, kar dijak lahko počne v manjšem angleškem mestu. Proti večeru smo prišli v London. Prva londonska znamenitost me je očarala. Stadion Wembley z 90.000 sedeži, 134 metrov visokim prepoznavnim lokom, 2.618 stranišči (ki so prilagodljiva glede na spol večine gledalcev) in obsegom več kot en kilometer v najvišjem območju sedišč! Sledilo je odkrivanje muzejev, umetniških del, naravoslovja, nekateri

so zavili v muzej znanosti. Tudi tokrat je bil naš glavni vodič prizanesljiv do tistih, ki nismo navdušenci teh tihih mirnih krajev. Umetnosti in znanosti je namenil razumno mero časa. V prostem času so ljubitelji čarovništva obiskali tudi slavni peron 9 ¾, a na srečo niso uspeli pobegniti na Bradavičarko. Seveda v dneh našega bivanja v svetovni prestolnici ločitev nismo bili prikrajšani za ogled najbolj znanih znamenitosti, kot so Westminstrska palača z Big

Priprave na vzlet?

102

Lara odhaja na Bradavičarko

Benom, Westminstrska opatija, Trafalgarski trg, Buckinghamska palača, Oxford street, cerkev sv. Pavla, Tower, Tower bridge ... Ogledali smo si tudi muzej voščenih lutk, ki je po mojem mnenju precenjen, Barack Obama je namreč precej neprepoznaven. Največ navdušenja, sploh med dekleti, je požel muzikal Mamma Mia, ki smo si ga ogledali v enem od londonskih gledališč. Domnevam, da so pripadnice nežnejšega spola razgrela tudi razgaljena telesa mišičastih mladeničev. Mene niso. Sicer pa je bila predstava odlična, zato sem na koncu ploskal precej dlje, kot sem navajen v naših gledališčih. Zadnji dan


smo svoje telo postavljali zahodno in vzhodno po geografski dolžini, obiskali smo namreč še greenwiški observatorij. Pred odhodom proti celinskemu delu Evrope smo pri zapornicah na Temzi izvedeli še, zakaj London nima težav s poplavami. Eurotunnel nas je spet pogoltnil in izpljunil, Francijo smo prevozili hitro, da ne bi naslednje leto naleteli na že znane kraje, in se končno ustavili v naslednji prestolnici, svetovni pre-

Kdo je lutka – leva ali desni?

stolnici revežev (kar smo po obisku Združenega kraljestva že nekoliko postali tudi mi), v Bruslju. V nedeljo je bil evropski parlament zaprt, zato smo se sprehodili le skozi Parlamentarium. Mislim, da so bile naše politične zahteve in potrebe vseeno potešene. Predtem smo si ogledali tudi 165-milijardno povečavo modela železovega kristala, v svetu znanega kot Atomium. V Bruslju tokrat nista lulala le fantek in deklica, ampak žal tudi nebo. Vaflji niso bili zaradi tega nič manj slastni. Naša zadnja postaja pred odhodom domov je bil salezijanski šolski center. Sicer je večji kot

naš želimeljski, a smo kmalu ugotovili, da nam slednji ponuja mnogo več udobja. Našemu skupnemu očetu smo se z mašo v kapeli centra zahvalili za izjemno potovanje, potem pa so nas tudi belgijski salezijanci napolnili s sladkimi dobrotami. Kot kaže, je to salezijanska navada. Poslovili smo se in se s prijetno hitrostjo odpeljali najprej proti nemški, nato avstrijski in končno tudi slovenski meji. Domov smo sicer prispeli v ponedeljek zjutraj, a vzdušje ni bilo prav nič turobno, saj se je naš ravnatelj izkazal in nam namenil še en prost dan brez skrbi. f

Na poti

V don Boskovem centru v Belgiji

103


Dnevniški zapis poti v Italijo Jerca Polc

O

dštevali smo dneve in prišel je 17. 4. Kar prišel je. Kot včeraj se zdi, ko smo gledali ta datum na koledarjih in je bil tako oddaljen, da ga sploh nismo jemali resno. Zgodilo se bo, ampak … kje je še to! Potem pa je prišel. In odštevali smo ure.

Veličastni PETEK, 17. 4. 2015, 23.00 – KONČNO! SEDEMNAJSTEGA SMO! Ura je enajst zvečer. Avtobusa. Vsak s svojo blazino in odejo se zbašemo na sedeže. Italija, Italija, Italija! In odpeljemo. Napoči čas, da preizkusimo svoje spalne sposobnosti na avtobusih. Čez kakšno uro se ugasnejo luči in v (ne pretirano trdnem) spanju se bližamo Italiji.

Utrinek iz Torina

104

S prvimi italijanskimi vtisi obarvana SOBOTA, 18. 4. 2015 Avtobus se prebuja. V Italiji smo! Natančneje, v Torinu. Obiščemo kraje, kjer je delal don Bosko, sprehajamo se po trgu, poslušamo salezijanca, ki živita tukaj, naredimo prvo skupno italijansko fotografijo. Naslednja postaja – Colle don Bosco.

Po obisku don Boskove rojstne hiše si ogledamo še zelo zelo posebno in čudovito katedralo … Nato pa se po nekaj pevskih izlivih spet napotimo na avtobusa. Cinque Terre, prihajamo! Po pevsko razpoloženi vožnji čez tisoč (ne pretiravam) predorov gremo na vlak, ki nas po še eni vožnji čez tokrat samo petsto predorov pripelje do vasice. Odpre se nam pogled z razglednic – po skali posejane barvite hiške, spodaj pa morje. Večina se nas najprej zažene na pico (na pravo italijansko pico!, od katere pa nikar ne pričakujte preveč), nekateri tudi namočimo noge. Seveda ne manjka fotografiranja, tudi kakšna denarnica se izgubi … Po uri ali dveh je naša glavna naloga spet najti železniško postajo. Vlak, avtobus, hostel. Ni tako slab, kot so nas strašili starejši dijaki, samo s pozitivne strani moraš pogledati. Razgled je lep, okolica je zelena in plaža bi bila naravnost čudovita, če ne bi imela drobcene napake, je namreč za psičke in tudi v temu primernem stanju. Tam preživimo večer, poln kričanja “KDO SE BOJI ČRNEGA MOŽAAAAA?” in podobno. Večer, ki se ga še ves teden spominjamo z besedami: “Ampak tisti prvi večer na plaži je bil pa najboljši …”

Pri mami Marjeti na don Boskovem domu


Smeha in neumnosti polna NEDELJA, 19. 4. 2015 Adijo, hostel, lepo te je bilo spoznati. Gremo v Piso! Že takoj ob prihodu nas pozdravijo “only for you, my friend” prodajalci tako imenovanih “selfie stickov”, ki se jih ne otresemo do konca potovanja. Ko se prebijemo mimo njih, čakajo novi, z dežniki in vsemi možnimi spominki poševnega stolpa – in ko smo že pri stolpu – poglej ga! Človek se kar ne more upreti fotografiranju neumnih poz. Prejmemo tudi pozdrave od profesorja Tomažiča v obliki matematične naloge, ki nam prav polepša (khm, khm …) in vtisne v spomin obisk tega veličastnega nagnjenega zvonika. Kam pa zdaj, Peter Polc? V Saturnio. To so zelo lepi naravni bazenčki, ki sicer nimajo ravno prijetnih vonjav, imajo pa temperaturo 37 °C. Kopanje v njih nam je že v začetku leta obljubljala prof. Šlajpah. Prijetna sprostitev, dokler ne opaziš drobcenih rdečih črvičkov … ampak pustimo to. Zdaj pa v Rim. V ogromen minoritski hotel.

Utrujajoč PONEDELJEK, 20. 4. 2015 Nič ne bo z avtobusom. Na metro gremo. Prva vožnja se nam zdi še zabavna, čeprav je gneča. V Vatikanu nas tako kot prejšnji dan v Pisi pričakajo prodajalci in vodiči, ki nam na vsakem vogalu rinejo v roke svojo robo. In ljudje so povsod. Hvala Bogu za “mimovrste” zveze Petra Polca, ki ga preimenujemo v Pietro Pollo. Vseeno moramo najprej stati v vrsti na trgu sv. Petra, da se skozi detektor kovin in po 520 najprej samo ozkih in nazadnje naravnost klavstrofobičnih stopnicah prebijemo na naš prvi današnji cilj, kupolo bazilike. Veličastno visoko smo. Najprej na notranji strani opazujemo mozaike in zijamo dol v baziliko, nato pa gremo še na sam vrh, s katerega vidimo trg. Gledamo, kako spodaj nastaja vse daljša vrsta, vsaj tisti, ki se skozi gnečo sploh prebijemo do ograje.

Namakanje v vročih vrelcih

Večina nas je nastanjenih precej visoko, skozi prašna okna imamo razgled na – no, na zelenje in cesto. Zvečer imamo v kapeli mašo. Minorit, Slovenec, ki živi tu, je navdušen nad našim slovenskim petjem. Za konec pa smo deležni samo še nekaj groženj o tem, koliko bomo jutri prehodili … in naša italijanska nedelja je mimo.

Hoja, hoja, hoja … še malo hoje … in še malo … in smo pri Vatikanskih muzejih. Nekateri s Polcem, drugi pa s profesorico Lajevec se sprehodimo po dvoranah, ogledujemo si veličastne umetnine, poslušamo o zgodovini in sami pri sebi preklinjamo množico turistov. Ali pa se ji smejimo; videti Azijca, ki šestkrat fotografira vse, kar vidi okrog sebe, je kar komično. Nazaj na trg, v baziliko sv. Petra. Nekateri pozabimo zapreti usta, tako velika je. Ogromna je in nimaš pojma, kaj je kje. Čakaj, kje so že vrata? Ojej. V katero smer moram, da pridem ven? (No, potem nekako najdem vrata.) Povsod stojijo neverjetni kipi – v resnici so vsa umetni-

Na poti

Prof. Lajevec je zakladnica znanja

105


ška dela tega dneva neverjetna. Nazaj na metro. Na postaji zapojemo Naš maček je ljubco imel in ljudje nas snemajo. To, zvezde smo! Bazilika sv. Pavla, kamor se odpeljemo, je skoraj prazna. Na stenah so slike vseh papežev. Cerkev je očarljiva. Zdaj gremo pa v katakombe. Sprejme nas bivši želimeljski ravnatelj, ki nas tudi vodi po podzemlju. V eni od dvoran zapojemo Nebeški Jeruzalem … in se kmalu odpravimo nazaj k minoritom. Jutri bo še bolj naporno, slišimo.

TOREK, 21. 4. 2015, rojstni dan Rima Po jutranji vožnji z metrojem, ki postaja že nadležna, je prvi na vrsti Forum Romanum. Razporejeni v manjše skupine ga raziščemo in izvemo veliko novega. Potem Kapitol. Beneški trg. Panteon. Navonski trg. Fontana Trevi, prazna. Rim, čudovit si. Hodimo od ene znamenitosti do druge, ogledujemo si slike, rute, klobučke, sončna očala, ki jih povsod prodajajo, privoščimo si sladoled v slaščičarni s sto petdesetimi okusi, povsod se zaletavamo v zgodovino, rimske ostanke. Prof. Lajevec ve vse o njih. Tisti, ki se za kosilo ustavimo na pici, ugotovimo, da so Italijani zelo ustrežljivi (beri: vsiljivi) in da ne pustijo, da bi si skupina ljudi razdelila nekaj pic. Ne, vsak mora naročiti svojo. Prav, gremo pa h konkurenci. Nazadnje se ustavimo še na Španskih stopnicah, niti približno tako lepih, kot so videti na razglednicah, in zapojemo. Nekateri

nas snemajo, nekateri zaplešejo, tudi kakšna redovnica, ki nas poskuša naučiti hrvaško verzijo pesmi Danes je dan, se najde. Ampak mi še vedno prisegamo na Našega mačka. Saj je bilo lepo … ampak zakaj je povsod toliko smeti? Dajte no, Italijani. Spet metro … ki ga imam do smrti dovoooooolj … in vrnemo se v hotel. “Oropamo” bližnjo trgovino in se spravimo spat. Jutri Vezuv.

Zaprašena SREDA, 22. 4. 2015 Adijo metro, pozdravljen avtobus. Spet se lahko gremo Kdo ima klobuk? in morilca. Avtobus se vzpenja na Vezuv. Ko hoče naš šofer parkirati, je deležen divje pridige vročekrvnega Italijana. Hitro poskačemo ven in se peš odpravimo do vrha. Prah, prah, prah, sam prah. In sonce. In razgled na Neapelj. Skoraj na vrhu dobimo vodiča z zanimivimi lasmi, ki je očitno poročen z zmajem, glede na to, kaj nam pripoveduje. Testiramo svoje glasilke in poslušamo odmev, opazujemo oblačke dima, ki se dvigajo iz kraterja, in že je čas za vrnitev k avtobusoma, kjer si dekleta končno lahko razčešemo lase in ugotovimo, da to nima posebnega učinka. Vse je prašno, da kar boli.

Neudobna pompejska ležišča

106

Želimeljska »mafija« na delu

Pompeji. Poslušamo prof. Lajevec, ogledujemo si ostanke hiš, gostiln, bordelov – z zelo nazornimi slikami. Nekateri si izmislijo, da imamo “slovensko popoldne” in nobene besede ne rečemo v angleščini. Slabo nam gre, ampak


Srednjeveški ČETRTEK, 23. 4. 2015 Oh, ta dan je pa bil čudovit ... Zjutraj se poslovimo od minoritov, ki so nas prenašali zadnje dni. Najprej cerkev Marije Angelske, v kateri je še ena manjša cerkvica, nato pa Assisi. Že od daleč je očarljiv, kot iz slikanice. In od blizu fantastičen. Ni smeti, ni prodajalcev “selfie stickov”. So pa cerkve in mesto ima srednjeveško podobo. Poslušamo Petra Polca in Matejo, ki nam povesta nekaj o Frančišku, ogledamo si cerkev in njegove relikvije. Potem med prostim časom napademo trgovinice, povsod prodajajo križce, golobčke, šale in predmete s Frančiškovo podobo.

Prepevanje na Španskih stopnicah

Na pločniku čakamo, da se zberejo še ostali. In prihaja še zadnji italijanski kraj – San Marino. Še bolj srednjeveško mestece (čakaj, ne! država je), kjer precej ljudi razume slovensko. Očarani smo. Prehodimo mesto, ogledujemo si trgovinice na vsakem koraku. Parfumi, blazine in majice z vsemi možnimi motivi … nekje celo pečejo palačinke … in konča se tudi ta obisk. Gremo še v zadnji hotel naše Italije. Na avtobusu je sprednja šipa posuta z dežnimi kapljami,

skoznje pa sije sonce … in mi pojemo. Naš Bog je mogočen, silen Bog … Hotel je simpatičen. Balkone imamo. Pripravijo nam okusno večerjo, nato pa se gremo Cezarja in prečkamo Rubikon. Alea iacta est. Še večerni sprehod do morja. Peščena plaža in topla voda … skoraj zadnji večer … Mirabilandski PETEK, 24. 4. 2015 – NE ŠE! NOČEMO DOMOV! Spimo lahko malo dlje. Enkrat za spremembo. Zaključek – Mirabilandija! Ljudi je zelo malo. Večini se najprej mudi na Katuna, po nekaj vožnjah pa vsak po svoje. Nekateri preizkusimo, koliko si moker, če stojiš na mostu nad Niagaro, drugi so obsedeni z že omenjenim Katunom in se zapeljejo z njim na tisoč možnih načinov, sliši se dretje ŽELIMLJEEEEEE … in podobno. Ali pa obiščemo avtomobilčke in prekoračimo mejo potrpežljivosti njihovega upravljalca. (Pardon.) No, pa je tudi Mirabilandije konec. Domov gremo. Ne v hotel, domov. V Želimlje in potem vsak na svoj dom. (KAJ? Saj smo komaj prišli!) Na avtobusu najprej gledamo filme, nato se spet pogovarjamo, pojemo, igramo se morilca in volkodlaka … Ko večina avtobusa zaspi, nas ostane še nekaj, ki si pravimo vice o dojenčkih in grozljive zgodbice … (Tinkara, še vedno ne morem spati!) In nazadnje se tudi mi odločimo, da imamo dovolj. (Antloga, kaj delaš z mojo odejico? Tudi jaz bi spala!) SOBOTA, 25. 4. 2015 – home, sweet home Želimlje. Ja, saj je bilo vznemirljivo in neverjetno, ko smo se odpravljali. In na poti je bilo fantastično. In takoj bi šli nazaj in potovanje podaljšali vsaj za kakšen teden … Ampak ta občutek, ko pridemo domov. Oh, Želimlje. Doma smo. f

Na poti

misel šteje. Potem pa je tudi Pompejev konec in spet se vrnemo v hotel, kjer smo že čisto domači. Ugotavljamo, da je že konec srede – in da bo kmalu konec Italije! O, groza. Preveč moreča misel. Gremo raje spat.

107


Barvito elegantna Španija, leta Gospodovega 2014 Anamarija Rupnik

K

aj je močnejšega od zanosa malo manj kot petdesetih maturantov, ki se ob večernih urah sončnega septembra vkrcajo v dobro znano Sandijevo prevozno sredstvo in se veselijo, kot se reče, zadnjega, najslajšega potovanja v arhitekturna, kulturna, umetniška središča

Bicike(lj) tudi v Španiji?

108

jugozahodne Evrope? Šibko zavedanje nevarno bližajoče se mature prav gotovo ne. Potepanje po še razgretem asfaltu in miroljubnih parkih je bilo še zelo brezskrbno. Za potrebe potopisnega članka naj omenim, da smo do prvega uradnega postanka v Monaku prevozili okoli 800 kilometrov. Spanja na, med in pod sedeži se v štirih letih ravno navadiš ... Dopoldne smo preživeli v parfumeriji Galimard, kjer smo s svojim nonšalantnim pristopom – oblečeni v trenirke in z zalepljenimi obrazi – gotovo naredili veličasten vtis. Ob prihodu v Avignon, drugošolcem dobro znanem po t. i.

Ta selfi bomo takoj objavili na facebooku!

Skok do neba


avignonski sužnosti, smo prvič obstali z odprtimi usti. Kot smo namreč poučeni že z ekskurzij prejšnjih let, francoski gotiki ni para. Podobne vzvišeno razsvetljene občutke smo doživljali tudi med sprehodom pod rimskim akveduktom Pont du Gard. Ob zori naslednjega dne smo se prav tako z navdušenjem sprehajali med množico Dalijevih bolj ali manj ekstravagantnih umetnin, predvsem pa smo se čudili zablodeli koloniji polžev, ki prebiva v notranjosti »vintage« Rolls Royca. Nadaljevali smo s sprehodom po najraz-

Naše duše so se nato naužile blagoslova na Montserratu, kjer smo se po železnici povzpeli do slikovite stezice. Na poti proti Zaragozi smo spoznali še graščino v arabskem slogu, zelo pripravno za poziranje ob arhitekturnih umetninah. V drugi polovici tedna smo se sprehajali predvsem po naravnih parkih, se slikali pred slapovi in različnimi živalmi (zbirka »selfiejev« se nahaja pri Nejcu Valiču) ter navdušeno žvižgali skakajočim oziroma plešočim pingvinom. Vmes smo svoje kulturne potrebe ponovno zadovoljili med ogledom Teruela (v vlogi neso-

Prelestne maturantke

Urban bo požgečkal ribe

ličnejših barcelonskih ulicah, kjer se odvijajo festivali; pred nami so uprizorili flamenko v tipično rdečih oblačilih. Fotografirali smo se ob orjaških fontanah, zavzeto iskali McDonaldse, se sprehodili po ekstravagantnem Gaudijevem parku in si ogledali velikansko baziliko Tibidabo (»dal-ti-bom«), ki jo upravljajo naši po vsem svetu priljubljeni prijatelji salezijanci. Športni navdušenci so potešili svojo radovednost na Barceloninem stadionu, ostali pa smo bolj ali manj divje ploskali posnetim slavnim Barceloninim golom na ekranu v trgovini, dokler nas ni pri tem početju zmotil tamkajšnji varnostnik.

jenih ljubimcev Ida in Miha, konj – Marko) in na istem mestu prisluhnili premierni uprizoritvi uspešnice Gasilec moj. Kljub vsemu morem trditi, da je vse krajša slovenska obala še vedno lepša od španskih obal in da bo Sagrada Familia ob zaključku gradbenih del še bolj upravičeno Špancem v ponos oziroma eden izmed najbolj dih jemajočih sakralnih objektov v Evropi. Za veliki finale smo se priporočili še Mariji na morju ter črni Sari, v spomin odtisnili svoje dlani na canskem betonu in na za majhen denar kupljenih medvedih velikanih udobno prespali zadnjo noč vožnje domov. Vsekakor vrnitev v stilu. f

109


ens, Des yeux qui font basurissersalesbomi Un rire qui se perd s retoucheuche, san portra à levie VoilLa enauitrose De l’homme quel j’appartiens Quand il me prend s,dans ses bras toutpobadržavi, ki v vsakomer Il me parleotovanje rose. občutke, je za vie ensvojstvene Je vois la vzbudi minilo ur,hitro, ts d’ajemo des Zamošenekatere Il me dit nami. za druge hitreje. Nekaj rs,utrinkov s les jouugotovitev, de touinstakojšnjih Des motspotovanj me fait naqupoti:elque chose. ki Et soçase oblikovale cœur si jerézapomniti snovniz zgodovine. dans mo ent est Il Dobro eur ne ločujejo prav de boponhmestih partodpadkov UneFrancozi vestno. t je connais la cause. Don Atlantik je osvežujoč (ne za pitje!) in res lep. ur lui dans la vie, moini sopoznotraj pourokusmopoi,morju luiimajo C’estOstrige me l’a dit, l’a juré pour la vie. Il mehke. s in naraperçoiumetnike e jezal’amnoge dés qunavdih EtPoseben i Monetov vrt s enje bilmogotovo sennami lors jemed Avoslovce t quismobaraznovrstne Givernyju. cvetlice – cœurVideli on Mvlilije, vrtnice, hortenzije, ki so nadomestile en oljnofinir s plu ne à ur mo es nukiitssmod’a Drepico, jo do tedaj ves čas videvali ob sa place qui presondglasno eur Givernyja n grandŽabebovnhvrtovih Uavtocestah. ent ns, s’ef»Lafac chagri uisvaje, des malo bi se lahko razlegala vie en es zenn Dpele, eureux, heureux à en mourir. Hrose«. Precej časa smo seveda posvetili Parizu. Eifflovs ses braso prendnamda–nsob desetih me posvétil Qustolpanpad jeilzvečer t bas, lučke ... Popetouutripajoče Ilse čezmein pa čez rle prižgale rosine. z nje z belimi vie enpo Seni Jeljalivoismos selaz ladjico razposajeno mahali začudenim/navdit des mots d’amour, me Ilrobčki dušenim mimoidočim. Pod Eifflovim stolpom jours,smo še s les»bansov« ts de toukoliko Dsmoestudimopreizkušali, se. quelqnasue jecho fait Ustavil ça vmespominu. Etohranili šele vzpon z monstolpcœzuranteno. dans visok est entna ré324 metrov Ildvigalom Podrobneje smo spoznali vojaško Normandibonheurmed 2. svetovno rt de izkrcanja Ujo,nekjer sopapotekala cause.tudi la okusili connapais smo t je vojaških onPoleg D vojno. odtenke pokrajine, toi dans la vie, pour smo moiogledali i, mo ur po toi est C’miroljubnejše katedrale (npr. Notre Dame), pour nala vie. jurésamostan l’a Saint me l’aotokuditin,»gori« Ilsiobčasnem Michel ter Šams Videli smo panijo, vinu. t’aperçoi 110 Et e jepenečemu dèski dajequime Alors je sens dans moi Mon cœur qui bat Mihaela Drobnič

P

Veste, od kdaj krasi Pariz?

Uh ... sluzaste so!

Ku-ku, vidim te!


ogromno razkošnih prostorov – v Louvru, kjer biva tudi Mona Lisa, in v Versaillesu, lokaciji, ki bi bila zelo primerna za naš maturantski ples. Na srečo se cene »neprecenljivo« ne da plačati. Zabavno je bilo spoznavati tudi francoščino. Nekaj napotkov oz. ugotovitev: Končnic se ne bere. Besedo je najbolje v sredini zavleči v samoglasnik ali jo prekiniti. Jezik je zabaven, saj že dnevu rečejo [žur]. [Žabartma] menda ne pomeni nič, vendar bodite previdni, če boste o pomenu te besede spraševali domačine! [Žobar] je beseda, ki bo Francoza hitro užalila (pomeni »bedak«).

Na poti nazaj smo se ustavili v Švici – deželi zares okusne čokolade Lindt, mogočnih Renskih slapov in prav tako mogočnih cen.

Francoska romantika

Okvir je premajhen za vse

Na poti

Za konec le še ena izmed »pr´jav« z ekskurzije: Prof. Emeršič: »Kateri svetnik je videl jelena?« Odgovor (napačen): »Sveti Jägermeister!« Resnično smo se naučili veliko novega.  Merci! f

Nad območjem izkrcanja na dan D

111


Gremo na Štajersko (po znanem napevu) … Manja Ocepek, Elizabeta Košir, Ana Medja

DATUM ODHODA: 25. 9. 2014 UDELEŽENCI: nagrajene “piflarke” s Cankarjevega tekmovanja 2014 + prof. Aleš Vrbovšek KRAJ: Celje z okolico LAJTMOTIV: Alma Karlin, pisateljica in popotnica V CELJSKEM POKRAJINSKEM MUZEJU ... Podali smo se v celjsko zgodovino in si ogledali urejene zbirke slik, pohištva, orožja, kipov, grafik, znameniti Celjski strop in še kaj. V »MESTU POD MESTOM« ... Ti kamni naj bi bili včasih rimska Celeia. No, da si to predstavljaš, moraš pa res imeti vsaj malo domišljije. PRI CELJSKIH GROFIH ... Hamletovsko smo se soočili z njihovimi lobanjami. Če bi Ulrik II. Celjski preživel atentat, bi imel hud glavobol. PRI ALMI KARLIN ... Nemško govoreča Celjanka slovenskega rodu je v dvajsetih letih 20. stoletja sama prepotovala ¾ sveta, govorila je ogromno jezikov, pripravila zanimive etnološke zbirke, napisala kup zanimivih potopisnih del, nato pa pozabljena životarila do smrti. O njenem življenju in delu nam je doživeto pripovedovala Barbara Trnovec, avtorica razstave in knjige o njej. V PICERIJI PICIKATO ... Teharje imajo tudi vedrejšo stran. Priporočamo obisk. NA SVETINI NAD CELJEM ... (Pomembno! Ne zamenjuj s profesorico; naglas je na e!) Nismo samo raziskovali favne na vrhu mogočnega zvonika božjepotne cerkve Marije Snežne, temveč smo se naužili tudi izjemnega razgleda na bližnjo in daljno okolico. Uau! Na vaškem pokopališču je Alma Karlin končno našla svoj mir. NA CELJSKEM GRADU ... redijo grajskega mačka. Če sodimo po videzu, mrcina živi grofovsko, medtem ko zviška opazuje Celjane. PRI VRBOVŠKOVIH ... Za konec so nas Vrbovškovi še pogostili s slastnim zavitkom in kavo.

112

SKLEP: Splača se tekmovati na Cankarjevem tekmovanju! Prof. Poljšak, lahko kar začnete razmišljati o naslednjem izletu.  ZAHVALE: Profesorju, njegovim domačim in seveda ravnatelju, ki nas je pustil na pot.


Prof. Novak Lavriša: »Ta izraz bomo toliko časa 'matrali', dokler ne bo priznal, da je večkratnik števila 17!« Prof. P. Šlajpah: »Če pri verouku v test napišeš, da Boga ni, je to krivoverstvo. In tudi če pri fiziki v test napišeš m = 7 N, je to krivoverstvo. In to preganjamo z inkvizicijo!« Prof. Emeršič: »Dal sem več petic … dober letnik ste, bi rekli vinarji!« Prof. Živec reče Urhu: »A veš, da me res preseneča, da imaš tako močan glas. Mislim, ko pa imaš tako rahlo pisavo!« Prof. Kranjec: »Daj, Nace. Prilepi tale listek, da ne bodo gozdovi zaman propadli.« Prof. Špan Česen: »What are the synonyms of the word 'intelligent'?« Razred: »Smart.« Prof. Špan Česen: »OK, 'smart'. Do we have any others? Starting on b?« Klemen: »Bister.« Pogovor o spreminjanju DNK. Prof. Šinkovec: »Kreme, ki spreminjajo DNK, …« David: »Zrastel bom!« Prof. Šinkovec: »… so neumnost.« Andraž: »Pa drugič.«

Prof. Šinkovec razlaga o posteljicah in enojajčnih dvojčkih. Nekdo: »A potem imajo dvojčki pograd?« V Franciji na avtobusu. Nekdo vpraša: »Ali ima kdo ENKO?« Eva: »Ja, pri fiziki!« Pri matematiki pri računanju dobimo rezultat 0. Alen: »Kaj pa, če kar ugibamo, da bomo dobili 0?« Prof. Tomažič: »Kaj pa, če kar napišem 1?« Nace med angleščino klepeta. Prof. Špan Česen: »Nace!« Nace: »Kaj je, predraga gospa profesor?« Prof. Špan Česen: »No, ali vidite? Se že uči, kako bo govoril: 'Da, draga.'« Prof. Lajevec odpre dnevnik, vpiše, potem pa se začne nepričakovano smejati: »Ravnokar sem se v dnevnik podpisala 'Cicero'!« Beremo angleški prevod Prešernove pesmi Nezakonska mati, ki deluje zelo trivialno. Prof. Vrbovšek: »Morda bi morali prevesti vse slovenske pesnike, da ugotovimo njihovo trivialnost. Morda pa bi bila Britney Spears zvezda slovenske poezije.« Prof. Bavec Flotta v razredu nekaj razlaga po slovensko. Matej G.: »Gospa profesor, a lahko še špansko? Prejle nisem razumel.« Prof. Tomažič (razlaga primer): »Kaj pri tem primeru naredimo najprej?« Jure: »Podvomimo …« Prof. Tomažič: »Ker je koren, ga lahko kar …« Žiga: »Naribamo.«

Izjave profesorjev in dijakov

Mihaela: »Pri fiziki slabo ravnamo z našimi literati.« Prof. Vrbovšek: »Res?« Mihaela: »Ja.« Bere: »Vódnik z maso 38 g visi na 20 cm dolgi žički. Po njem teče tok 2 A. Za kolikšen kot se Vódnik odkloni?« Prof. Vrbovšek: »Oh ... za enega Kopitarja.«

113


Všeč mi je bilo vzdušje, znamenitosti, razlaga, avtobusi, Italija sama, navdih zgodovine, prisluškovanje Rimljanom in pogovarjanje z njimi. REEEEES NAJBOLJŠE!

Dijaki o svojijh vtisih

z ekskurzij po E vropi

Najbolj mi je bila všeč družba in seveda super profesorji, ki niso bili sitni in nas niso preveč omejevali. Nekoliko me je motila natrpanost celega dneva in dejstvo, da je bilo ob večerih malo časa za pogovor s sošolci, saj smo morali iti takoj spat.

114

Razlaga o znamenitostih tokrat prihaja preko slušalk

Potovanje v Anglijo je bilo sončno (tako vreme kot vzdušje med nami), nešteto odigranih iger taroka, idilična pokrajina ... To potovanje se mi je vtisnilo v še lepši in svetlejši spomin kot Italija (verjetno zaradi večje povezanosti in bolj sproščenega vzdušja). V Angliji vozijo po napačni strani, imajo čudno valuto, včasih ne govorijo razumljive angleščine, vendar verjamem, da je Peter Polc uspel izvleči vse najboljše iz te nenavadne dežele.

Našel sem brata!

Najbolj mi je bilo všeč, da sem se povezal z nekaterimi ljudmi, s katerimi se prej nisem veliko družil. Všeč mi je bilo, da ni bilo tako kot v osnovni šoli, kjer so bili učitelji sitni in je vse, kar narediš, narobe. Predvsem pa mi je všeč to, da smo videli veliko zanimivosti. Peter Polc je imel odličen načrt za potovanje. Izgledalo je, kot bi na slepo hodili po Rimu, čeprav je vedno vedel, kam gremo. Imeli smo precej prostega časa, zato je bila ekskurzija po Italiji skoraj kot en teden počitnic.

Fantastično! Imeli smo lepo vreme in videli ogromno stvari. Vodenje je bilo odlično. Kljub temu da smo imeli zelo natrpan urnik (in smo ves čas hiteli), je bilo zelo zabavno. Mislim, da bi vsi v razredu želeli ponoviti to potovanje!

Tiskovna konferenca posebej za želimeljčane

Na ekskurziji smo imeli majhen avtobus, a se mi zdi, da nas je to še bolj povezalo. Ker sem že od majhnega sanjala o obisku Londona, je bilo to potovanje res noro, Peter Polc pa je poskrbel, da je bilo nepozabno. Komaj čakam, da grem spet tja.


Všeč mi je bilo tudi naše povezovanje. Imeli smo manjše sobe – z manj posteljami – in to je pomenilo, da smo se dejansko lahko pogovorili in ne samo izmenjali nekaj besed pred spanjem. Zelo dobra izbira prenočišč, saj smo imeli res lepe sobe, v katerih si zjutraj dobil kavo. Super pa je bilo tudi to, da se je naš ravnatelj popolnoma sprostil in se družil z nami.

Nasmehi med vožnjo po Seni

Ugotovila sem, da mi Pariz ni všeč, zato pa sta mi veliko bolj všeč Bretanija in Normandija. Pogledali smo si ogromno cerkva, mogoče celo malo preveč. Normandija je prelepa, Pariz ima svoje čare, če jih znaš najti, ostrige so ogabne.

Čisto drugače je, ko prevoziš pol Evrope in vidiš tudi tisto, česar ne bi videl, če bi letel direktno v London. Agencija Peter Polc je zakon! :) Od potovanja v Francijo mi v spominu najbolj ostajajo dogodki, pri katerih sem lahko uporabila svoje čute: ko sem vonjala cvetlice, gledala klife, ko smo tekli po blatu, ko smo opazovali oseko. Pretresljivo je bilo spominjati se grozot prve in druge svetovne vojne. Gurmanska večerja v Normandiji je bila okusna. Bilo je sicer zelo naporno in utrujajoče, a Pariz ima res svoj čar. Na ladjici, ko smo se vozili po Seni, je bilo vzdušje nekaj posebnega, na Montmartru sem odkril nekaj novih stvari, v Louvru sem pazil na sošolce, da se niso izgubili.

Piknik v Franciji je bil res »kul«, čeprav ostriga ni želela iti dol. Zame je to bilo najboljše potovanje v teh treh letih. Pariz me je sicer malce razočaral s svojo umazanostjo, a to bi od velemest morala pričakovati. Normandija je naravnost čudovita in želim si, da bi se še kdaj vrnila.

Na poti

Živi elektroni med železovimi kationi

Definitivno bi morali nehati pobirati zamudnine, ker je to kar malce kruto – še na WC ne moreš iti. Zamudiš, narediš 10 sklec za vsako minuto, pa je! Bodimo malo skavtski, saj smo na Želimljah.

Vedno očarljivi – Mt. Saint-Michel

115


Irska

116


Irski ritmi, ki vabijo na ples

Ob grobu W. B. Yeatsa

Na poti

Pozdrav s smaragdnega otoka

Pozor, padaaam!

Le hitro Ä?ez!

Pisanje pozdravov

117


Starši na poti po Balkanu Majda Selšek

L

118

eto za letom je tako: vsi, ki smo že »okuženi« s potovanjem za starše (in vedno je poleg tudi nekaj novih, ki še ne vedo, da »okužba« zelo resno grozi tudi njim), čakamo, kam bo peljala pot izžrebane srečneže. In seveda trepetamo: Ali bova med njimi tudi midva? … BOVA! Ne vem, kako je pri vas doma, ampak pri nas imamo občutek, da moramo pred odhodom na dopust opraviti prav vse (in še več) – in potem hitimo, norimo. Pa smo temu primerno tudi nervozni in iskrice letijo naokrog. Ampak … uspelo nama je postoriti, kar je bilo potrebno, napolniti kovčke in pripraviti hrano za na pot. Še zadnji napotki najmlajše: »Tole vzemita s seboj, vama bo še prav prišlo,« (res HVALA ti za ′dekco′, še kako je prišla prav!) in zvečer, 2. julija, sva sedela na avtobusu. Nemir je počasi izginil in prikradel se je občutek, da zdaj pa res odhajamo … Smer: Balkan. Makedonija, Albanija, Črna gora ter Bosna in Hercegovina. Skopje, Ohrid, Drač, Tirana, Skadar, Ostrog, Podgorica, Rijeka Crnojevića, Lovčen, Budva, most na Tari, Žabljak, Mostar, Sarajevo. Namenoma nočem opisovati posameznih znamenitosti, ki smo jih videli, saj danes internet približa vsako mesto v sliki in besedi. Mi pa imamo v spominih shranjene svoje podobe, srečanja in dogodke – vsak svoje, nekaj pa je tudi skupnih. Za vse štiri države bi lahko rekli, da jih zaznamuje bolj ali manj hiter razvoj (morda) zadnjih desetih, dvajsetih let, še vedno premajhna ekološka osveščenost in posledično veliki kupi smeti povsod – tudi ob cestah. Nič posebnega ni kakšna luknja v tleh ali pa količek, štrleč v

Lepote Durmitorja

V Guliverjevi deželi

Spominska fotografija pred Njegoševim mavzolejem


Čas za nakupovanje in čevapčiče!

Na poti

Ob Ohridskem jezeru

zrak – neoznačeno, seveda. Ljudi opisuje sproščenost, preprostost ... pa tudi odsotnost davčne uprave, ki pri nas pridno (za)mori malega človeka (in velikodušno izpusti kakega večjega lopova … ;)). Zanimivo je bilo opazovati prepletanje starega, zgodovinskega, in novega, modernega. Morda se je komu zdelo malo kičasto (kipi in skulpture v Skopju), včasih pa tudi zabavno (električni kabli v Ohridu). Zgodovinske znamenitosti niso razočarale, prej navdušile. Enako je bilo s hrano – okusna je bila, pa naj bo slastna skupna večerja v Tirani ali burek na poti domov v zakotni vasici v Bosni. Očaral je tudi gorski svet Črne gore, ki jo večinoma poznamo le po morju. Tokrat smo si jo ogledali bolj podrobno in ugotovili, da je res lepa, pravi biser. Na svoj račun so prišli tudi »adrenalinci«, drugi pa smo si raje naročili kavo in jih opazovali. Vreme nam je bilo naklonjeno – bili smo nekajkrat premočeni, a vedno le od lastnega potu. (Bogu hvala za tuš!) Ob večerih pa smo, kot vsako leto, napolnili eno sobico in nahranili tudi našega duha. Svete maše na potovanjih za starše so posebno doživetje – pika na i vsakega bogatega dne. Če jih ne bi bilo, bi manjkalo nekaj pomembnega. Takrat smo se v Gospodu povezali z vsemi, ki smo jih pustili doma. In ravno ko se je v nas počasi pričela plaziti utrujenost, je avtobus zavil proti Gimnaziji Želimlje. Po njegovi notranjosti je tiho zaplavala zahvalna pesem: Hvala večnemu Bogu … Oči so mi napolnile solze, glas pa se je pridružil ostalim. Res, hvala Ti za vse, kar se nam zdi skoraj samoumevno: da smo potovali brez nezgod, da smo doživeli toliko lepih trenutkov, shranili toliko lepih spominov, spletli toliko lepih poznanstev … In prešine me misel, kako vesela sem, da so tudi naša tri dekleta en delček želimeljske zgodovine. Tudi zato Ti hvala … f

119


Profesorska ekskurzija na Tenerife Aleš Vrbovšek

K

o zmanjkuje prostora v rokovniku, ko junijske obveznosti prehitevajo druga drugo in so profesorjeve misli razpete med maturo in zaključevanjem, je misel na Kanarske otoke blagodejni balzam. Pričakovanje se je stopnjevalo vse tja od jeseni, ko je padla odločitev, da kombi in pol aktualnih in bivših profesorjev z ravnateljem na čelu preveri, ali so resnične govorice o lepoti Tenerifa, tega vulkanskega zrna kopnega ob afriški obali.

Poziranje na višini prek 3000 metrov

120

Vožnja do Milana ni bila ravno najprijetnejši del poti, a je v dobri družbi hitro minila. Irski nizkocenovni prevoznik tudi tokrat ni razočaral in nas je varno popeljal čez sredozemsko obalo Francije in Španije, čez Gibraltar in naprej nad Atlantik. Že od daleč je otok kazal svojo nenavadno podobo, saj ga krasi nezgrešljivi lepotec, najvišji španski vrh – vulkan El Teide. Po pristanku smo se morali potruditi še do severa, kjer smo v Puerto de la Cruz imeli svojo bazo. Sledilo je večdnevno intenzivno odkriva-


Kako daleč in globoko so v uvodu omenjene tegobe, ko se želimeljski profesorski nomad sonči na vrhu Atlantika ... Zadnji dan je bil rezerviran za ogled živalskega vrta Loro Parque, ki je upravičil svoj sloves. Glavna atrakcija so seveda nastopi delfinov in predvsem ork, ki prve vrste gledalcev zalivajo z neverjetnimi količinami vode. Toplo špansko sonce pa nas je vse dni vabilo v vodo, številne trgovinice po spominke, gostilnice za mizo in cerkve v svoj hlad. Vse to pa smo podčrtali s sproščenim vzdušjem, obilico smeha in iskrenimi pogovori. Na Tenerifu smo pustili junijski stres in en osebni dokument, s seboj pa smo vzeli goro lepih spominov. Ravnatelj Peter Polc je z organizacijo te ekskurzije prekosil samega sebe, za kar smo mu nadvse hvaležni. f

Minka je poskrbela za malico

»Bi ta vrsta uspevala tudi pri nas?« razmišlja Marija

Na vrhu vulkana El Teide

Pogled na mesečevo pokrajino

Na poti

nje otoških naravnih in kulturnih znamenitosti, kar pomeni vijuganje po ozkih, strmih, serpentinastih cestah, ki te pripeljejo v nenavadne gusarske vasice, nad visoke klife, pod strme griče in ob členjeno obalo, ki jo neusmiljeno biča ocean. Vseskozi pa popotniku čez ramo gleda gigant, ki je skozi zgodovino osrednji del otoka spremenil v pravo mesečevo pokrajino, polno grotesknih oblik. Vzpon na 3718 metrov visoki Pico del Teide nam je olajšala cesta, ki nas je pripeljala na višino Kredarice, še tisoč metrov višine smo premagali s pomočjo nihalke, tako da je za premagovanje ostalo najslajših zadnjih 200 metrov steze, po kateri pa zaradi parkovnega režima čuvaji pazljivo spuščajo le omejeno količino turistov. Pogled z vrha, na katerem človek zaradi višine že malce čuti pomanjkanje kisika, je bil veličasten in niti aktivni žvepleni preduhi niso zmotili navdušenih pristopnikov.

121


Razstave

Jurij Kunaver o očetu, Pavlu Kunaverju

Maja Pohar z mozaiki

Jurij in Pavel Kunaver – spominska razstava E. Križnik, P. Koroš, M. Žibert, M. Suhoveršnik – fotografska razstava Mozambik in Ekvador Maja Pohar – mozaiki Melita Garvas – slikarska razstava Tanja Eržen – slikarska razstava Brane Kozinc – fotografska razstava Jurij Kunaver – izjemni geograf

122

Melita Garvas

Anja Bunderla – panjske končnice

Otvoritev razstave o Mozambiku in Ekvadorju


Glasbeni dogodki

Zaključni koncert gimnazijskih glasbenih zasedb

Jazzva

Koncert Jazzva Mcquillen, The Beatles: Let It Be (Trst) Miklavžev koncert vokalnih in instrumentalnih skupin Gimnazije Želimlje Zaključni koncert glasbenih zasedb Gimnazije Želimlje

Kulturni utrip

Miklavžev koncert

Virtuoz Klemen s kitaro

The Beatles

123


Kralj na Betajnovi

Povzpetnik Jožef Kantor in njegova žena Hana

Foto: Peter Uhan

Foto: Peter Uhan

Gledališki odri

I. Cankar: Kralj na Betajnovi J. Hašek: Švejk O. Wilde: An Ideal Husband (izvedba: dijaki ŠKG)

Janez Škof kot Priam v Iliadi

Jure Henigman v vlogi Ahila

Foto: Jaka Ivanc

Oberlajtnant Lukáš – Gašper Tič

Foto: Peter Uhan

124

Foto: Peter Uhan

Švejk

Foto: Jaka Ivanc

Homer: Iliada


Ostale prireditve

Srečanje z Johnom Pridmorom

Trenutek s Ferijem Lainščkom

ProLife predavanje in pogovor z gostom Shenanom Boquetom Srečanje z nekdanjim gangsterjem iz Londona Johnom Pridmorom Pogovor z nekdanjim politikom Ivanom Omanom Pogovor s politikom Lojzetom Peterletom Pogovor z literatom Ferijem Lainščkom Obisk čarodeja Jakoba Trčka Za spomin

Pogovor z Lojzetom Peterletom

Kulturni utrip

Zaključna prireditev Amors Pfeil

Predavanje Shenana Boqueta

Obisk Ivana Omana

125


Muzikali

Samovšečni princ, ki ga čaka preobrazba

Beauty and the Beast

Menken, Ashman, Rice: Beauty and the Beast (Trst) Stone, Styne, Merrill: Sugar Anzeljc, Vlašič: Cvetje v jeseni

126

Zaljubljena Meta in Janez

Foto:Bastian

Za vas živim!

Cvetje v jeseni

Foto:Bastian

Foto:Žiga Lovšin

Lukman, Podobnik, D. Veber, Omejec, F. Veber: Za vas živim


Šport na Gimnaziji Želimlje odbojka g tekmovanje ljubljanskih srednjih šol za dijakinje in dijake v odbojki in odbojki na mivki namizni tenis g prvenstvo ljubljanskih srednjih šol v dvojicah in posamezno badminton g prvenstvo ljubljanskih srednjih šol g državno prvenstvo v dvojicah

Šolska športna tekmovanja atletika g jesenski atletski miting g jesenski kros g spomladanski atletski miting g spomladanski kros nogomet g tekmovanja srednjih šol Ljubljane v nogometu (2 ekipi)

Športno srečanje katoliških gimnazij na Škofijski klasični gimnaziji 8. 4. 2015 g tekmovanje dijakinj in dijakov v malem nogometu

g tekmovanje dijakinj in

dijakov v odbojki g tekmovanje dijakinj in dijakov v košarki g tekmovanje dijakinj in dijakov v namiznem tenisu

Medrazredni turnirji g tekmovanje ekip v košarki g tekmovanje ekip v odbojki g tekmovanje v namiznem tenisu g tekmovanje v malem nogometu Veter v laseh g turnir ekip v malem nogometu g turnir odbojkarskih ekip

Sport

Športna dneva 21. januar 2015 g smučanje (Krvavec) g drsanje (Kranj) g plavanje (Ljubljana) g pohod (Sv. Jakob nad Preddvorom) 9. junij 2015 g rafting (Soča) g pustolovski park (Bled) g kajak (Krka) g ježa konj (Studor) g pohod (Storžič)

Napad preko bloka

Hokej brez ledu

127


Šport

Fantovske ... in dekliške nogometne spretnosti

Skrb za pravično delitev točk

Medrazredna štafeta ob koncu šolskega leta. Navijamo za naše!

128

Trenira za Sfingo?

Lahko dvignemo elastiko do dveh metrov?


Ĺ portni dan

Med valovi SoÄ?e

Na poti proti visokogorju

Kot da bi bila rojena z drsalkami

Si upaĹĄ vstopiti?

Na vrhu sv. Jakoba

Varnost je na prvem mestu

Sport

Skok v Blejsko jezero

129


Don Boskov teden

Je don Bosko izvajal tudi takšne trike?

Plamen se širi ...

V času don Boskovega tedna smo vsi radi hodili celo k pouku. Spoznali smo Giovannija, Johna, Johannesa in Janeza Boska, se urili v različnih veščinah, ki jih je on vse obvladal. In niti ena ura ni bila dolgočasna! Imeli smo pravi mali oratorij. Eva Kopač

Jutranja molitev

130

Baletna eleganca

Don Bosko – vrvohodec

Kemijske čarovnije


»Čarobni« don Boskov teden smo pričeli prav s čarovnijo, saj je med nas prišel salezijanec – čarodej Jaka Trček. Pri fiziki smo se učili, kako hoditi po vrvi, pri angleščini smo govorili o don Boskovih sanjah, pri latinščini smo urili svoj spomin, pri slovenščini pa smo se še sami prelevili v literate in napisali kakšno zgodbo, dramo ali pesem o don Boskovem življenju. Pri geografiji smo namesto o vzrokih za nastanek ozonske luknje govorili o Torinu, pri matematiki pa smo, presenetljivo, računali. Don Boskov teden smo zaključili v tekmovalnem slogu v telovadnici, kjer smo se pomerili v metanju obročev, hoji po vrvi in don Boskovi igri.

Lovrenc suvereno stopa na drugi konec

Bo obroč zadel cilj?

Ideja leta je bil tale tvoj teden, dragi don Bosko! Profesorji niso spraševali, vsi smo bili sproščeni, veliko smo se pogovarjali … A sem se proti koncu tedna zamislila, kaj je bistvo teh dni. Kot letošnja »fazanka« sem še bolj občudovala dogajanje in navdušilo me je vzdušje, ki me je posrkalo vase. Dobro vem, da se za vsem tem skrivaš ti! Eden najlepših trenutkov, ki so me zelo nagovorili, je bila ponedeljkova jutranja molitev in prepevanje med njo. Uživala sem v tem vzdušju in zdi se mi, da si ti, don Bosko, vsem tem vrstnikom, ki so me obkrožali, res pravi zgled. Gaja Špes

Kaj dobesedno pomeni Platon?

Razmislek o pravilnem odgovoru

Posebno praznovanje

Benjamina Češarek

Našli smo izgubljenega zajca

131


133


134


OČE, UČITELJ IN PRIJATELJ MLADIH

Po don Boskovem zgledu se tudi pri nas trudimo, da bi v mladih najprej prepoznali, kar je dobrega, nato pa to tudi spodbudili k rasti. V tem šolskem letu smo bili še posebej pozorni na prebujanje ustvarjalnosti in iniciativnosti. Mnogi mladi so prevzeli odgovornost za vodenje različnih dejavnosti, treningov, vodili so prireditve, pripravljali programe, dajali ideje, popestrili preživljanje prostega časa, samoiniciativno pomagali sošolcem pri učenju, prebarvali razne prostore, maturanti so prevzeli skrb

za klubski prostor … Vse to je v tem šolskem letu gradilo našo domsko skupnost. Vsak prispevek je bil dragocen, dragocen pa je bil tudi vsak mladostnik kot tak že samo s tem, da je. Na naslednjih straneh so zbrani utrinki o nekaterih dejavnostih. Mnogo pa je bilo tudi drugih vsakdanjih stvari, ki v to poročilo niso zajete, so pa včasih še veliko bolj pomembne kot tiste, ki se vidijo na zunaj. Za zaključek naj prepustim besedo našemu slavljencu don Bosku, da nas s svojimi modrimi izreki nagovori in navdahne za naše življenje in delo. Od tebe si ne želim drugega, kot da si dober in vedno vesel. Nič ne de, če se lotevaš majhnih stvari; važno je, da jih opravljaš vztrajno. Delaj dobro in pusti vrabčkom čivkati. V pogovoru bodi tak, da bodo vsi, s katerimi govoriš, postali tvoji prijatelji. V odnosu do Boga naj te vodi vera, v odnosu do bližnjega ljubezen, v odnosu do tebe samega pa ponižnost. Ne skušaj opravičevati svojih napak, raje jih skušaj popraviti. Delaj danes tako, da ti jutri ne bo treba zardevati. Nič naj te ne vznemirja: kdor ima Boga, ima vse. Peter Končan, ravnatelj Doma Janeza Boska

Uvodnik

L

eto 2015 je bilo zaznamovano z dvestoto obletnico rojstva velikega vzgojitelja, prijatelja in očeta mladih – sv. Janeza Boska. Naš dijaški dom nosi njegovo ime, kar pomeni, da se pri njem navdihujemo tako vzgojitelji kot tudi mladi. Kljub težkim razmeram, v katerih so živeli don Bosko in mladi njegovega časa, je v sebi ohranil pogled upanja. V vsakem mladem človeku, pa najsi je bil na prvi pogled še tako zanemarjen, je znal poiskati iskrico dobrega. Preko dobrega okolja in raznih programov je poskrbel, da ta iskrica ni ugasnila, ampak je postala plamen. Na ta način je mladim pomagal, da so se zavedali svojega človeškega dostojanstva ter se znali polnopravno vključiti v življenje družbe in Cerkve. Mladim ljudem je dal v roke odgovornost in jih s tem vzgajal k temu, da se niso počutili samo žrtve sistema in slabih razmer, temveč so ugotovili, da lahko aktivno sooblikujejo življenje.

135


136


137


Kronika 2014/2015 Avgust 2014 31. – sprejem v dom September 2014

2. – klubski večer

3. – spoznavni večer prvošolcev

4. – skupni večer/piknik

8. – skupna sveta maša

11. – začetek jesenskega turnirja

11. – domski ples

16. – duhovni večer (2. VS)

18. – filmski večer

Oktober 2014

2. – klubski večer

9. – filmski večer

13. – skupni večer (2. letniki)

21. – zaključek jesenskega turnirja

23. – duhovni večer (6. VS)

November 2014 4. – klubski večer 7. – roditeljski sestanek in govorilne ure 13. – filmski večer 26. – adventne ustvarjalne delavnice 27. – adventne ustvarjalne delavnice; duhovni večer (8. VS)

138

December 2014 4. – miklavževanje 8. – skupna sveta maša 12. – govorilne ure 18. – filmski večer 23. – božičnica

Januar 2015 6. – Heresov gala ples 8. – filmski večer 9. – vzgojiteljska konferenca 10. – vzgojiteljska konferenca 15. – dan D 16. – roditeljski sestanek in govorilne ure 20. – DBT – predstavitev skupin 22. – žensko popoldne 23. – filmski večer 24. – dan odprtih vrat 26. – don Boskov teden 27. – don Boskov teden 28. – don Boskov teden; koncert – Odkloplen Grega 29. – don Boskov teden; duhovni večer (3. VS); molitveni večer – adoracija 30. – don Boskov teden Februar 2015 7. – domsko smučanje 8. – domsko smučanje 11. – valentinove ustvarjalne delavnice; klubski večer 12. – valentinove ustvarjalne delavnice; filmski večer 13. – informativni dan 14. – informativni dan 18. – duhovni večer (1. VS) Marec 2015 3. – Domijada – Novo mesto 9. – ženski večer 10. – Heresov turnir v nogometu 11. – Domijada – Želimlje


18. – ustvarjalne delavnice ob materinskem dnevu 19. – ustvarjalne delavnice ob materinskem dnevu 24. – Domijada – Črnomelj 26. – filmski večer 31. – DBT – zaključek

April 2015 1. – duhovni večer; križev pot na Kurešček 9. – Strgana struna 21. – Heresov gala ples 23. – filmski večer; Domijada – Rogla 24. – Domijada – Rogla

Junij 2015 4. – telovo – skupna sveta maša 8. – literarni večer 10. – molitveni večer – taizejska molitev 15. – žensko popoldne; Heresov turnir v košarki 16. – Veter v laseh – nogomet 17. – Veter v laseh – odbojka 19. – vzgojiteljska konferenca 20. – vzgojiteljska konferenca 22. – pot preživetja 23. – zaključni večer (7. VS)/piknik

Kronika

Maj 2015 5. – Heresov turnir v nogometu 6. – skupni večer (fantje 3. letnikov) 14. – filmski večer 18. – roditeljski sestanek in govorilne ure 21. – slovo maturantov; piknik 25. – Heresov turnir v odbojki 28. – klubski večer

139


Vzgojitelji 2014/2015 MI ZNAMO! Klara Pavlinič – Fenomenalni Je vzgajat mularijo težka reč, ker pametni so, zviti in nabriti. Prinesejo za šalo te okrog; težko imet’ čez dvajset je otrok!

Preprečiti želimo vsako zmedo, zato ubogajo na prvo nas besedo. Ukazov in pravil se vsi drže, večerjo pa do konca vsak poje.

Vzgojitelj mora res bit’ iznajdljiv, zvit, toda nikoli predvidljiv. Strateg, vohun, čuvaj in detektiv, pa hkrati vsaj še malo ljubezniv.

Zamujati ne drzne si nihče, saj kazni stroge so in to se ve! Preklinjanje pa jim je španska vas, saj vedno se zgledujejo po nas!

A ne glede na vse nam vedno vse uspe, probleme in nered zatremo v kali že. Ker mi znamo vzgajat', fenomenalni smo! Mi znamo vzgajat', imamo red! Ja, mi znamo vzgajat', ker mi sijajni smo, mi znamo vzgajat', imamo red!

Ref.

Naši se dijaki le učijo, brez učnih ur sploh oni ne zdržijo! V sobah brez izjeme je čisto, po hodnikih nikoli ni prašno. Še nikoli se zgodilo ni, da kdo popil bi kakšno rujno kapljico! V Trafota gre res le malokdo, kaj cigareti so, sploh oni ne vedo. Ref.

140

Če to, o čemer zdaj smo vam zapeli, bi res bilo, kako bi b’li veseli! A moramo priznati vam prav milo: Lagali smo, da se je kar kadilo! Saj naši so dijaki prav vsi povsem normalni, zdravi najstniki! Pravil mogoče vseh se ne drže, a so sedli nam globoko v srce! Ref.: Ker ne glede na vse vrhunski ste ljudje! A treba je priznat’, da imate fajn vzgojitelje! Ker mi znamo vzgajat' …


141

Vzgojitelji


1.

vzgojna skupina

1. Tadej Aleš 2. Aljaž Antloga 3. Matic Bartol 4. Matej Bolta 5. Jaka Čop 6. Gašper Čuk 7. Franci Dolenšek 8. Miha Gale

Peter Končan vzgojitelj

9. Domen Govekar 10. Anže Gregorc 11. Domen Jeram 12. Jernej Jereb 13. Kristjan Karničar 14. Marcel Kepic 15. Boris Kokalj 16. Luka Kovač 17. Filip Lah

Rok Rojko vzgojitelj

18. Jan Lovšin 19. Jure Marc 20. Anže Marinko 21. Matija Mulej 22. Andrej Nartnik 23. Jona Novljan 24. Primož Rajšp 25. Lenart Rupnik 26. Filip Štepec

142

27. Leon Zajc


143

VZgojna skupina se predstavi


1.

vzgojna skupina

Apostol Pavel je zapisal: »Kakor je namreč telo eno in ima veliko delov, vsi telesni deli pa so eno telo, čeprav jih je veliko, tako je tudi Kristus.« Oziroma tako je tudi prva vzgojna skupina, bi lahko dodali. Naša vzgojna skupina je eno telo. Deluje kot celota in smo neločljivo povezani. Naša glava je soba 2L (Matic, Anže in Anže), ki nas miselno in duhovno oskrbuje. Živčevje predstavlja soba 4L (Domen, Marcel, Franci, Andrej), ki prenaša signale iz glave naprej. Športne noge simbolizira soba 2D (Matija, Gašper, Domen) in je v koordinaciji z našimi rokami, ki jih predstavlja soba 3L (Miha, Filip, Jure). Roke in noge znajo naše telo pomikati proti uspehu. Kultura je domena sobe 4D (Boris, Matej, Luka, Primož). Vse skupaj pa lepo dopolnjujeta sobi 1L (Jernej, Kristjan, Lenart, Filip) in 1D (Jona, Leon, Jaka, Aljaž), ki sta izjemno prilagodljivi in delovni ter predstavljata ritem srca vzgojne skupine. Soba 3D (Tadej, Jan) s svojim pogledom na svet predstavlja naše oči in pogled v prihodnost. Ni kaj, res smo neločljivo povezani! Jona Novljan

Pozimi smo imeli željo postaviti največjega »snežaka« v Želimljem. Podvig nam je delno uspel.

V prvi vzgojni skupini smo radi odigrali kakšno namizno igro – predvsem risk, katance, tarok ...

Na predstavitvi vzgojnih skupin za DBT smo se predstavili kot najrazličnejši junaki. Najbolj smo navdušili s plakatom.

144


Na vikendu vzgojne skupine smo si ogledali film na temo skupnosti.

Ob koncu vikenda vzgojne skupine na Koprivniku so nas obiskali starši. Skupaj smo se odpravili na Vodnikov razglednik.

Med učnimi urami smo zbrani in popolnoma predani znanju.

Tudi letos smo v prvi vzgojni skupini ob zaključku leta tradicionalno pojedli odojka.

VZgojna skupina se predstavi

Postni duhovni večer smo pripravili v taizejskem duhu in razmišljali o skušnjavah.

145


2.

vzgojna skupina

1. Nace Ajtnik 2. Jakob Bernik 3. Tadej Boncelj 4. Tilen Čuk 5. Franc Benjamin Demšar 6. Martin Drobnič 7. Rok Gornik 8. Anže Javornik 9. Benjamin Kastelic 10. Matej Kavčnik 11. Jernej Knific 12. Klemen Levstik 13. Nikolaj Mavrek 14. Jože Oblak 15. Marko Okršlar 16. Peter Oražem 17. Metod Orešnik 18. David Paulič

Luka Planinc vzgojitelj

19. Peter Piber 20. Martin Pintar 21. Nace Pintar 22. Andraž Ponikvar 23. Lovrenc Ponikvar 24. Janez Rupar 25. Klemen Sagadin 26. Tomaž Stojc 27. Žiga Trojer

146

28. Nejc Valič


147

VZgojna skupina se predstavi


2.

vzgojna skupina

Druga vzgojna skupina je posebna. Itak. Edina vzgojna skupina z dijaki vseh štirih letnikov. To nas kar močno zaznamuje – vedno nekdo naslednji dan piše kakšno kontrolno nalogo, vedno je nekdo na ekskurziji ali Pohorju. Razdeljeni smo na štiri manjše skupinice in le stežka pogledamo preko svojih ograj … A ko nam uspe, smo super! Radi športamo, kartamo, klepetamo, igramo računalniške igre, se učimo, gremo k maši … Pri športu smo bolj uspešni od predstavitev na DBT-ju, a vsi pač niso za vse. Janez Rupar, Peter Oražem

Športni turnirji so nas vedno povezali, saj smo sodelovali vsi – nekateri z navijanjem, drugi s tekmovanjem. Teh je največ med drugošolci, a pri različnih disciplinah so prišli na vrsto tudi ostali.

Naš nočni vzgojitelj Primož je bil lansko leto posvečen v duhovnika. Pri prvi domski maši smo mu ob tem zapeli pesem, ki smo jo sestavili prav za to priložnost. Sploh nismo vedeli, da znamo tudi tako dobro peti!

Ob slovesu maturantov je pri nas navada, da vsak pusti na steni odtis roke (ali noge). Letos so se maturanti odločili za modro barvo, ki ponazarja njihovo nenadomestljivo modrost v naši skupini.

148

Na domskih in šolskih plesih sta bila glavna naša DJ-ja Tilen in Martin, ki sta znala navdušiti celo množico plesalcev. Tudi drugače se je iz sob med odmori vedno razlegala glasba. Od harmonike in kitare vse do basov, ki so tresli stene …

Kako pomembni so nam bili maturanti, se je pokazalo ob slovesu, ko smo jim pripravili piknik. Eni so pripravili prostor, drugi so pekli na žaru, maturanti pa so lahko uživali v postrežbi.


Zvok kitare se je po našem hodniku slišal velikokrat, še posebej iz vzgojiteljeve sobe, kjer je bila kitara vedno pri roki. Dva naša superkitarista sta sodelovala tudi na Strgani struni, kjer smo jima navdušeno ploskali.

V klubu smo bili redni gostje. Nekateri za šankom, kjer so se pogovarjali z lepimi maturantkami, drugi pa v igralnici, kjer so trenirali za DBT ali pa kar tako, za sprostitev po napornem dnevu v šoli.

Na začetku leta smo pripravili duhovni večer, kjer smo pokazali, da lahko grda in nepremišljena beseda hitro rani in prizadene. Tako smo si celo leto prizadevali za napredek na tem področju.

Skupinska slika ob zaključku leta. Opazite razliko glede na prejšnje fotografije? Več mišic, več nasmehov, več modrosti, več zrelosti. Ni kaj, čez leto smo napredovali v vseh pogledih.

VZgojna skupina se predstavi

V drugo vzgojno skupino so letos prišli samo štirje fazani, a kvaliteta je pomembnejša od kvantitete. Postali so dobri prijatelji, ki so v skupino prinesli svežino in pridnost za šolo. Njihovo povprečje uspeha na koncu leta je bilo namreč 4,5!

149


3.

1. Jan Adamič

vzgojna skupina

2. Irenej Bukor 3. Janez Češarek 4. Andrej Čuk 5. Jakob Čuk 6. Nejc Dolinšek 7. Miha Gašperin 8. Janez Goršin 9. Matija Grešak 10. Matej Grimšič 11. Šimen Hosta 12. Janez Sebastjan Kocmur

Klemen Balažič vzgojitelj

13. Klemen Košič 14. Domen Košir 15. Matej Kunavar 16. Lucijan Kvar 17. Alen Lenič 18. Gašper Mihelič 19. Miha Nagode 20. Žan Oražem 21. Gregor Osredkar 22. Jan Ponikvar

Primož Korošec vzgojitelj

23. Izidor Simončič 24. Lovro Snoj 25. Urban Strle 26. Klemen Trdan 27. Blaž Ušeničnik 28. Jošt Vesel 29. Matej Vidmar 30. Miha Vončina

150

31. Peter Vončina 32. Peter Žust


151

VZgojna skupina se predstavi


3.

vzgojna skupina

KAJ GRADI 3. VS? Marsikdo ima občutek, da smo fantje nasploh manj občutljiva bitja in nas ne zanima nič drugega kot dober nogomet, izklesano telo, riganje ter dokazovanje pred dekleti. Na ta način so nas delili že v vrtcu; fantje se igrajo s kamiončki in bodo postali »zarukani kamionarji«, punce pa se igrajo z barbikami in bodo postale rahločutne in omikane princeske. Na to idejo prhnem, pljunem in se požvižgam. Tudi fantje znamo biti rahločutni in omikani princi. In ravno iz protesta proti stereotipnim moškim, ki so prikazani kot opice, ki se zaradi velikega mačističnega ponosa kot primitivna bitja trkajo po prsih, sem se odločil, da kot glavne gradnike 3. VS izpostavim stvari, za katere dekleta menijo, da jih fantje ne premoremo. Najprej bi omenil Lovra, ki jasno daje vedeti svetu, da se, odkar si pušča dolge lase, počuti osvobojenega in ga ne motijo več punce s kratkimi lasmi. Drugi kandidat je Janez Češarek, ki mit o tem, da so ženske za v kuhinjo, razbija z odličnimi kulinaričnimi sposobnostmi. Janez, kaj bi rad sporočil bralcem letnega poročila? Janez: »Če si bo kdo poleti zaželel jote, ričeta ali pasulja, lahko pride v kočo na Kriških podih in mu to jed z veseljem skuham.« Hvala Janezu za te besede. Kot zadnjega pa bi rad izpostavil Jošta, ki je letos z Janom Adamičem v Želimeljščici zgradil kar osem jezov. Jošt, a bi lahko kaj povedal o gradnji jezov? Jošt: »Ja, ko midva z Adamičem gradiva, ne gradiva samo jezu v Želimeljščici, ampak hkrati gradiva tudi jez med nama. In kot se v jez ujame voda, se tudi med naju ujame dober odnos in ravno z grajenjem jezu mu ne pustiva, da bi odplaval stran. Upam, da me razumete in da ne govorim preveč v metaforah?« Ne, ne, mislim, da bodo bralci letnega poročila razumeli bistvo gradnje odnosov, ki vlada v 3. VS. Seveda pa je – če mi dovoliš, da te dopolnim – znan tudi slovenski pregovor, ki pravi: »Tiha voda bregove dere.« Kot mi je Jošt prejle zaupal, so trije od osmih jezov hudo poškodovani in razdejani, vendar se z Janom že veselita popravljanj. Adamič: »Res je.« Če potegnem črto in odgovorim na vprašanje, kaj oz. kdo gradi odnose v naši vzgojni skupini, se mi zdi odgovor precej enostaven: »SAMI GRADIMO DRUG DRUGEGA IN SI V MEDSEBOJNE JEZOVE NALIVAMO ČISTEGA VINA!« Reporter Miha Gašperin

152


Fantje so resnično uspešni osvajalci dekliških src (fotografiji sta zgolj ilustrativni).

Ob koncu šolskega leta imamo zaključni piknik vzgojne skupine. Saj veste: ljubezen gre skozi želodec. To je govorica, ki jo vsi razumemo.

Zelo radi poromamo k sveti Marjeti na Golo. To je naša najbolj priljubljena božja pot. Za hrano in pijačo je vedno odlično poskrbljeno.

VZgojna skupina se predstavi

Res »imamo krompir«, da vsako leto zmagamo pri predstavitvi skupin na DBT-ju. Boljšega imena od »krompirjev« si ne bi mogli dati.

153


4.

vzgojna skupina 1. Sara Ban Virant 2. Nina Benčina 3. Nadja Benedičič 4. Sabina Berus 5. Sara Cukor 6. Benjamina Češarek

Klara Pavlinič vzgojiteljica

7. Veronika Grad 8. Vesna Jereb 9. Ana Kepic 10. Neža Kokalj 11. Tjaša Kučič 12. Marjeta Malovrh 13. Veronika Maršič 14. Jerca Polc 15. Regina Polc 16. Špela Polc

Bernardka Rupnik vzgojiteljica

17. Zala Prijatelj 18. Katja Rozman 19. Anamarija Rupnik 20. Natalija Selšek 21. Tina Slatnar 22. Rebeka Strehar 23. Iza Terbovšek 24. Karmen Vrenko 25. Nika Zabukovec

154

26. Lucija Žumer


155

VZgojna skupina se predstavi


4.

vzgojna skupina

(Pred začetkom leta, pogovor med sestrama Polc.) Jerca (bodoča fazanka): Ej, Špela, daj mi povej še kaj o 4. vzgojni … Prosim? Špela (bodoča maturantka): Kaj pa bi še rada vedela? Jerca: VSE! Špela: Torej, v vzgojni skupini bo letos 14 maturantk in s tabo vred 12 fazank. Hodniki so v barvah mavrice, premoremo dve učilnici, skupni prostor, kuhinjo … pa tudi vzgojiteljico. Naša soseda čez cesto je tretja vzgojna. Četrta vzgojna uživa v petju, malo manj v športu … (Tik pred koncem leta.) Špela (modrosti polna maturantka): In? Pričakovanja o vzgojni skupini izpolnjena? Jerca (nič več prestrašena fazanka): Presežena! Ampak nisi mi povedala, da bomo letos zamenjale dve sijajni vzgojiteljici, da bomo slavljenkam pele ‘Vse najboljše’ v šestih jezikih, da bomo celo pomlad z veseljem »športale«, organizirale kraljiščino, vikend vzgojne skupine, bazar in celo ustanovile knjižnico … Špela: No, ampak vsega tega tudi jaz nisem mogla vedeti. Jerca: To že, ampak prav tako si pozabila omeniti čajanke, navdihujoče pogovore, kričanje po hodniku, vsakodnevne nasmehe in prijaznosti, navdušenje nad malimi stvarmi, indijanski duh (in hlače!) … Pa še naučile ste nas piti kavo! Neskončno se veselim treh let, ki jih bom še preživela tukaj! Špela: Oh, in jaz ti neskončno zavidam! Jerca in Špela Polc

Vestno skrbimo za to, da nič v našem življenju ni pusto in enolično: ne stene ne vsakodnevno življenje!

156

Športni izziv, ki smo si ga med letom zadale, smo tako pridno opravile, da smo si ob koncu pripravile še dodatni športni dogodek! Ker smo cel dan pridno telovadile, skakale, tekle in počele vse, kar športnice pač počnejo, smo si na koncu prislužile še piknik. Sončen dan, šport in hrana – vse, kar četrta potrebuje, da je srečna!


Med letom nam res kuhajo kuharice, ko pa se odpravimo na skupni vikend, je gospodinjstvo naša skrb! Kuhanje, pomivanje posode, čiščenje – obvladamo vse. :D Zadnji dnevi naše letošnje zasedbe: fazanke žalujejo, ker bodo modre maturantke zapustile 4. VS, slednjim pa srce bije le za kavo! Kavomat, veliki prijatelj maturantov, si je prislužil množičen objem!

Na Don Boskovem turnirju smo pokazale tudi svojo divjo plat. Kot barbarke smo se počutile zelo domače. Morda kar malo preveč …

V 4. VS prebiva cel kup ljubiteljic literature, glasbe ter drugih umetnosti. Tudi zaradi njih nismo pozabile na skrb za kulturo! Med letom smo takole slavnostno otvorile čisto našo knjižnico.

VZgojna skupina se predstavi

Svoje usode nikakor ne prepuščamo naključjem – v primeru hudih časov bomo brez težav sposobne uloviti kosilo, če bo to potrebno!

157


5.

vzgojna skupina

1. Teodora Bizjak 2. Anja Bon 3. Karmen Dolenšek 4. Ida Gornik 5. Lidija Hladnik 6. Irena Ileršič 7. Maja Kalan 8. Alenka Katrašnik 9. Nadja Klemenčič 10. Nika Koder 11. Karmen Krnc 12. Kristina Krnc 13. Tjaša Lahne Jana Jemec vzgojiteljica

14. Barbara Lapanja 15. Sara Marinko 16. Manca Miklič 17. Petra Oprešnik 18. Živa Pirnat 19. Anja Peterman 20. Zala Tolar 21. Nika Topole 22. Suzana Voštić

158

23. Ema Zupan


159

VZgojna skupina se predstavi


5.

vzgojna skupina

5. vzgojna: Dolga je pot do vrha, a razgled je krasen. Zavite stopnice so le majhen del naše vzgojne skupine, vendar so ključnega pomena. Na vrhu te čaka 23 prijaznih, živahnih in navdušenih deklet s svojo navdihujočo vzgojiteljico. Vzgojna ni posebna le zaradi svoje odmaknjene lege; popelje te od Rima do Londona, kjer telefoniraš iz Petaphona, in od romantičnega Pariza do vroče Španije – vse to v skromnih 10 metrih. Vsak dan se po vzgojni skupini širi vonj kave, občasno pa tudi čokolade. Po hodniku se pogosto razlega živahna glasba ali ubrano petje, ob koncu odmora pa … »UČNE!« Karmen Krnc

Letos smo se na Don Boskovem turnirju predstavile kot gozdarke. Medtem ko smo pele, smo nabrusile svoje žage, odmerile potrebno dolžino in poiskale pravo pot za žaganje.

160

Na jesenskem turnirju vsako leto pokažemo, da takrat, ko je potrebno, stopimo skupaj in zaigramo po najboljših močeh. Na koncu pa se tako veselimo zmage.

V klubu se da početi veliko stvari. Me smo letos v njem tudi pele karaoke in plesale.


V 5. vzgojni skupini imamo kar nekaj odličnih kuharic. Te so z nami z veseljem delile svoje znanje in tako smo skupaj napekle pecivo, ki smo ga še z večjim veseljem pojedle.

Vsak dan je iz vzgojne skupine odmeval zvok vsaj ene kitare. Kadar pa smo se učile novih pesmi, je na kitaro ubrano zaigralo kar nekaj »petk«.

Letos je 5 maturantk zaključilo svoje bivanje med »sopetkicami«. Drugošolke smo jim tako pripravile izzive, s katerimi smo jih preizkusile, ali so pripravljene na svoje novo življenje v Ljubljani. Vse so jih opravile z odliko in maturirale iz 5. VS.

V letošnjem letu nas je zapustilo pet članic; preselile so se nadstropje nižje v 8. vzgojno skupino in medse dobile nove obraze. Ker smo vedele, da se bomo na naših zavitih stopnicah srečevale še celo leto in smo jih želele bolje spoznati, smo jih povabile na spoznavni večer.

VZgojna skupina se predstavi

Na skupnem vikendu v Davči smo se pod taktirko Tjaše in Ane Marije učile tudi različnih folklornih plesov.

161


6.

vzgojna skupina

1. Ana Bartol 2. Anja Bregar 3. Pia Danilovič 4. Lina Drenik 5. Mihaela Drobnič 6. Karmen Globočnik 7. Lara Jan 8. Tajda Jerkič 9. Eva Kebe 10. Anja Kogovšek 11. Zala Košir 12. Tinkara Kovač 13. Klara Kravos 14. Ana Lipovšek 15. Ana Medja 16. Klara Mohorič 17. Manja Ocepek 18. Eva Petek 19. Kristina Polc 20. Sarah Rink 21. Alja Smrkolj

Nina Cergolj Podlogar vzgojiteljica

22. Sara Stanko 23. Anja Strojanšek 24. Eva Sušin 25. Sara Šega 26. Ana Šenk 27. Nika Šušteršič 28. Veronika Volasko 29. Polona Zabret 30. Janja Zupančič

162

31. Patricija Žižek


163

VZgojna skupina se predstavi


6.

vzgojna skupina

Dnevnik nekega dekleta iz šeste VS 6. 10. Skupni vikend je za nami, imele smo se super, pred nami pa nov delovni teden. V vzgojni skupini je spet kot na urgenci. Kar mrgoli strank, gostov, pacientov, zapiskov, poročil … Ampak ravno to, da imamo vedno polno obiskov, mi je všeč.

20. 1. Opažam, da smo letos dale izreden poudarek čistoči. Še posebej temeljite smo pri intimnih predelih, tj. kuhinji in hodnikih. Vse se sveti, in to precej bolj kot v vseh reklamah za čistila skupaj. 

20. 3. Mislim, da nam gre kar dobro na različnih področjih. Učimo se novih pesmi, pri čemer nas navdihujejo naše super glasbenice.  Tudi na DBT-ju smo zmagale v kar nekaj disciplinah, npr. v remiju. Šport pa je sploh naše področje …

12. 4. Zanimivo, na začetku nas je bilo precej manj kot danes. Postopoma se je populacija naše vzgojne skupine povečala za 12% (novi člani: Nika, Klara, Veronika in Ninin dojenček).

3. 6. Hrana je pri nas večna tema. Pravkar sem poskusila bezgov sirup, ki smo ga skuhale same pod Nininim mentorstvom. Tudi šabesa po Anjinem receptu je zelo osvežilna v teh napornih dneh. Mmmm, zdaj pa že diši po vafljih in jagodah s čokolado …

10. 6. Koliko parčkov se je nabralo skozi leto! Trenutno je zasedenih 9 deklet. Številka se povečuje tako hitro kot Ninin trebuh. Do konca šolskega leta se bomo še prijetno zabavale … Piknik, masažni večer, lakiranje nohtov … Lina Drenik

Morda še ne veste, a pri nas je higienski minimum zakon! Vse se sveti in blešči – za to šesta poskrbi.

164


Tudi če se nam je kdaj zataknilo, smo to rešile s »six building teamom«. Saj vse vemo, da naši odnosi včasih potrebujejo ponovno priključitev.

Petra otroka dva ima, to joka premalo je, zato šesta v otroški obleki na ples z njo gre.

Že dve leti je naš drugi dom in nam vsako leto široko odpre svoja vrata … Pozdrav z Jošta!!

Pica je sestavljena iz več kosov in sem ter tja se kakšen podari. Tako se je tudi Petra odločila, da bo svoje talente delila še mlajšim. A za vedno bo del šeste vzgojne skupine.

Ne, ne, ne, ne vlečemo tovornjaka. Smo pa z njegovo pomočjo nabrale mišično kondicijo in s svojimi prelestnimi rokami premagale vse ženske vzgojne skupine v vleki vrvi! Paz’te se, fantje, naslednje leto!

VZgojna skupina se predstavi

Tudi letos je imel Božiček črno listo, vendar je iz slike razvidno, da 6. VS NIKAKOR ni na njej!

165


7.

vzgojna skupina

1. Irena Bačar 2. Eva Bernik 3. Julija Cerar 4. Pia Gerbec 5. Maša Golob 6. Eva Jurančič 7. Klara Kavčnik 8. Ana Knific 9. Eva Kopač 10. Tinkara Koračin 11. Urša Kosmač 12. Ana Krnc 13. Ana Krošelj 14. Staša Lesjak 15. Anamarija Levstek 16. Katja Markelj 17. Ema Močenik 18. Špela Prestor 19. Tina Pugelj 20. Johana Purgar

Mateja Ferenčak vzgojiteljica

21. Marjeta Radešček 22. Ana Rogelj 23. Lea Šavs 24. Barbara Švigelj 25. Maruša Vesel 26. Lucija Zajc 27. Tina Zaplatar 28. Anja Ziherl 29. Veronika Žižek

166

30. Tadeja Vrenko


167

VZgojna skupina se predstavi


7.

168

Za trenutek zatisnem oči, da bi se malo spočila, a že začnem sanjati … Sanje vzgojna me ponesejo v majhen grad, do katerega vodi mnogo stopnic. Kar naenkrat skupina pa se zavem – to ni sanjska dežela, temveč so Želimlje. Kraljevske sobane, po katerih se sprehajam, pa so podstrešne sobe 7. VS … Kaj torej gradi naš grad? Na prvo mesto naj postavim njegove prelepe prebivalke, ki jim modro vlada in jih vzgaja Mateja. V zadnjih dveh mesecih pouka pa ji ob strani stoji še Nežka. Ker nas je toliko (smo največja dekliška vzgojna skupina), imamo različna interesna območja, a skozi leto smo kljub temu tkale, šivale in predle naše odnose. Kaj pa nam je skupno? Ljubezen do druženja. Ob hrani in/ali petju pa družba ne more biti dolgo turobna, zato smo po praznovanjih z veseljem še malo ostale skupaj in bodisi tožile o gimnazijskih tegobah ali pa se smejale kaki »bistroumni« prijavi … Življenje v taki skupnosti dobi dodano vrednost, ko se razbije ogledalo. Po tej tragediji smo se morale nekaj mesecev zanašati na mnenje svojih cimer, da smo hodile po svetu v spodobni opravi. Redoljubnost je v naših vrstah občudovana vrlina, a včasih malo pozabimo nanjo. To pa nikakor ne drži za zobno higieno. S predstavitvijo na DBT-ju smo sodomovcem pokazale, kako pomembna je vztrajnost pri njej in nasploh v življenju. Vredno je omeniti tudi to, da smo zopet dosegle tako zelo zaželeno lovoriko najboljše himne! Zaradi naše multitalentiranosti nas je bilo mogoče najti pri dogajanju v šoli in v domu, tudi v vzgojni skupini pa smo bile deležne na primer recitacij v francoščini, virtuoznega igranja na citre ali harfo in mojstrsko skonstruirane replike Eifflovega stolpa iz rolic toaletnega papirja. Z veseljem smo se lotile tudi kakega projekta, tako smo z beležem in pisanimi barvami počasi in preudarno dale novo podobo skupnemu prostoru in hodniku. Po letu ali treh v istem okolju se morda zdi, da je naše življenje stalno eno in isto ponavljanje dnevnega ritma, za ponedeljkom pride sreda, za vikendom nov teden … Ampak BOŽIČNICA ne bodimo tako ozkogledi – raje se spomnimo tistih posebV čarobnem decembru nam kopica nih dni: ko smo iz sladolednih palčk naredile betlehemsko študijskih obveznosti jemlje čas za štalico, ko se je po hodniku slišalo »Ta-in-ta ‘ma pa fanta!«, druženje, kar pa nadoknadimo s slavko smo kot prilepljene ostale na kavču modrosti, ker ob nostnim dogodkom – božičnico. Recept 17-ih pač še ni čas za učne, ko smo jedle čokoladne žabe, ko … za prazničen večer? Dobra hrana, In če se vam zdi, da gradim gradove v oblakih, da malo saples ob božični glasbi, darilce od skrite njarim in si izmišljujem, mi je prav žal, ampak za gradnjo prijateljice, molitev ob jaslicah, bleščeče na višini se moraš nastaviti na drugačno perspektivo! kresničke, za konec pa še prisrčen film … Barbara Švigelj


NEŽKA 7. maja je med nas prišla Nežka, ki smo jo kar hitro vzele za svojo. Z Matejo sta bdeli nad našimi zgodami in nezgodami. Ob slovesu smo ji podarile popotno culico z upanjem, da jo pot še kdaj zanese na vrh 76-ih stopnic.

BELI ZOBKI Tako kot si vztrajno umivamo zobe, smo vztrajno pripravile nastop na DBT-ju, kjer smo gledalce navdušile s plesom, petjem (spet imamo ZMAGOVALNO HIMNO!!!), komičnimi preobrati in poučnim zaključkom.

PLESKANJE Pleskanje prostorov je bil dolgotrajen projekt, ki smo se ga zavzeto lotile že septembra, končale pa enkrat maja. S čopiči in valjčki smo urile svojo potrpežljivost, množile svoje talente in se med delom večkrat tudi nasmejale pobarvanim licem ali pisanim komentarjem.

HODNIK Ni večera v domu, da se ne bi vse skupaj srečale ob molitvah. In ni molitev, pri katerih ne bi pele in molile za naše bodoče može. Običajno se zberemo v skupnem prostoru pod mogočnim hrastom, včasih pa tudi na hodniku, kjer smo si še bližje. 

VZgojna skupina se predstavi

HARRY Nekega jesenskega večera so po našem nadstropju letele (plišaste) sove z Bradavičarke, mi pa smo si kot vestne čarovniške študentke izdelale čarobne palice, s katerimi smo bile kos čokoladnim žabam in bučnemu soku.

PIKNIK Bilo je – za mesec junij – kar neprimerno hladno, a je hrana naših mojstric za žarom odlično teknila … Kako da ne, saj so se ob slovesu maturantov izkazale tudi pri peki čevapčičev za cel dom, čeprav je to običajno domena fantovskih vzgojnih skupin.

169


8.

vzgojna skupina

1. Hana Bajec 2. Mirjam Bešter Veronika Planinc vzgojiteljica

3. Eva Bolta 4. Bernarda Budič 5. Eva Cemič 6. Tina Dovič 7. Laura Ferkulj 8. Špela Krnc 9. Katja Lenarčič 10. Rebeka Mihelič 11. Sara Mivšek

Petra Krumpestar vzgojiteljica

12. Neža Pollak 13. Klara Simčič 14. Ana Marija Sodja 15. Eva Monika Starc 16. Ajda Šenk 17. Urška Šmajs 18. Gaja Špes 19. Tadeja Videc 20. Petra Zupan

170

21. Elizabeta Žust


171

VZgojna skupina se predstavi


8.

vzgojna skupina

Osma vzgojna skupina je najnovejša zgradba v dijaški vasici Janeza Boska. Našo majhno hišo gradi 21 raznobarvnih opek: 16 fluorescentnih »fazank« in 5 raznobarvnih tretješolk. Kljub naši izredni majhnosti se tu vedno nekaj dogaja. V svojem prvem letu obstoja smo že veliko dosegle in doživele. Bile smo druge na jesenskem turnirju, na don Boskovem pa malo manj uspešne – osme (pač, zvestoba do groba).  Zamenjale smo tudi vzgojiteljico, tako da imamo sedaj kar dve. Spletle smo močne molekulsko-prijateljske vezi in se kljub utrujajočemu šolskemu letu noro zabavale. Eva Monika Starc

˝Neskončna vzgojna smo postale in ne bomo iz rok je dale … ˝ Katera vzgojna skupina ima najkrajšo pot do jedilnice? Katera vzgojna skupina šteje najmanj članic? Katera vzgojna skupina se je letos prvič pojavila v DJB? Seveda! OSMA vzgojna skupina = OSMA do neba!

172

˝Prijateljice smo postale, konflikte vse junaško smo prestale …˝ Z roko v roki lahko premagamo vsako oviro. Pogum pa je tisto, kar šteje največ. Zato mi, prijateljica, podaj roko – greva pogumno v naslednje leto! ˝Skupaj si krojimo sanje, skupaj verjamemo vanje …˝ Sanje so neskončne. Morajo biti! V osmi vzgojni skupini rade sanjamo, rade verjamemo in rade uresničujemo svoje sanje. Pri tem si pomagamo vse »sovzgojnice«, pomaga pa nam tudi vzgojiteljica. In nam sta pomagali že dve: Veronika in Petra.


˝Od septembra nas že spremlja, tradicija stara je kot zemlja …˝ Lov na skriti zaklad, izdelovanje zapestnic, filmski večer, petje ob kitari, »selfi time« … vse to in še več smo doživele na skupnem vikendu vzgojne. Bilo je zabavno.

˝Košarka, odbojka, nogomet, gibanje nam vsak dan da zalet …˝ In zalet nam je dalo osvojeno drugo mesto na jesenskem turnirju. Vse to v postavi nove vzgojne skupine, sestavljene iz izkušenih veterank in nadobudnih novink. Zagotovo je to recept za uspeh.

˝Kanček divjosti je v nas ostalo, saj ne, da pojemo si lastno hvalo … ˝ Gaja: »Daj me na ′štupa ramo′.« Beti: »Daj, da grem še jaz gor.« Petra: »Čaki, čaki, da vas slikam!« Ne, ni bil pokvarjen sladoled, s katerim smo se hladile na sladolednem pikniku; smo samo vesele, navihane in mogoče malce nore. 

˝V sodobnost skupaj smo stopile, dinozavre male zapustile … ˝ A kljub temu se včasih prija sprostiti, še zlasti po napornih učnih urah, ki se rade zavlečejo v večerne/nočne ure. Zato je dan 8. vzgojne skupine zakon in nujna potreba! P. S.: ˝In pojemo ves dan in še celo noč, ker melodija ima svojo moč.˝ *Naša himna, odpeta na DBT-ju*.

VZgojna skupina se predstavi

˝S čokolado dost‘ ‘mamo momentov, poleg vseh ostalih elementov …˝ In ne da imamo dosti trenutkov le s čokolado; imamo jih tudi z Nutello, s kapučini, čajčki, tuno, toplimi sendviči … Še bi lahko naštevali, a bi bilo letno poročilo (pre)obširno. Dejstvo je, da ga ni skupnega dogodka brez hrane. In pika. In klicaj!

173


Skupni večeri Živa Pirnat, Kristina Krnc

174


Ooooo, zmaga!

Cel svet je naš dom

Skupnost

Skrivanje na skupnem večeru je zabavno! Še posebej, če iščejo vzgojitelji …

Ferrari polka, hitra polka …

Kot v čebelnjaku ...

175


Miklavževanje Suzana Voštić

P

176

rišlo je obdobje, ko je nebo zvečer spet postalo oranžno in so se po starem reku v kuhinji neke prav posebne osebe zopet začeli peči piškoti, v nakupovalnih centrih je na policah že rastlo število igrač ter najrazličnejših daril. Le še na nekaj smo pozabili … Seveda! Na angelska krilca in hudičkove rožičke! Tudi letos sv. Miklavž ni pozabil na želimeljsko mladino. Vendar pa je moral pred svojim prihodom izvedeti, ali si tudi letos zaslužijo kakšno darilo. Zato se je odločil, da nadobudne najstnike preveri s pomočjo svojih milih angelčkov, ki bodo poskrbeli za tiste bolj pridne, in nagajivih hudičkov, ki bodo malce ponagajali malo bolj porednim.

Ker pa bi bilo tudi za tako vojsko angelčkov in hudičkov izprašati in preizkusiti prav vse želimeljčane malo preveč, so izbrali nekaj posameznikov, ki so zastopali svoje prijatelje. Ti izbranci so svoje vrline dokazovali z deljenjem hrane z drugimi, s plesom polke, čiščenjem nereda za seboj, pohvalami pripadnicam nežnejšega spola, z znanjem (v znanju je namreč moč), z doživetim igranjem zgodbice o Rdeči kapici ter s tem, da so pokazali, kako pomembno je ceniti nadrejenega, pametnejšega ter bolj izkušenega maturanta. Sv. Miklavž je na koncu presodil, da si čisto vsak izmed teh mladih zasluži darilce, saj so dokazali, da dobri, pravični ter nadarjeni ljudje še obstajajo. f

Angelsko očarljive maturantke

Sodobno obdarovanje s čipsom

Pazite se, Šlajpah d. o. o. vas gleda!

Kaj si nam prinesel, sv. Miklavž?


Literarni večer Jerca Polc

P

svetovih. Beremo, se prepuščamo, čutimo. Pustimo besedam, da drsijo skozi našo zavest in se usedajo vanjo. Odnašajo nas spomini in občutja. Temni se. Na nebu se prižigajo prve zvezde. Ležemo na hrbet in Nežka vodi meditacijo. Kresničke poplesujejo okoli nas. Tako gre naš literarni večer h koncu. Zasanjani počasi odidemo v dom, v glavah pa nam še vedno zvenijo verzi, ki smo jih slišali; verzi, ki so nas navdahnili; verzi, ki so nas popeljali v drug svet. f

Navdahnjene od poezije ...

... ki nikakor ni samo ženska domena.

Skupnost

o sadovnjaku nežno odzvanja: »O Vrba, srečna draga vas domača …« Sonce zahaja. Z vej visijo svečke v kozarcih. Sedimo v krogu, okoli 30 dijakov in nekaj vzgojiteljev. Po odpeti pesmi si začnemo podajati mikrofon. Beremo poezijo. Odkrivamo njen svet. Potujemo v času in med avtorji, slovenskimi in tujimi. Prebijamo se skozi dolge pesnitve, sprehajamo se po čisto kratkih. Slišimo tudi nekaj naših lastnih. Pesmi nas prevzamejo. V objemu poezije se izgubljamo v svojih mislih, v svojih

O, Vrba, srečna draga vas domača …

177


Fazaniranje

... vzgojiteljev ali fazanov?

Balzam za mehke lase

178

Maturantje ali vojaki?

Hana Bajec in Elizabeta Žust

Maša se plazi

Kamen na kamen palača, zrno na zrno … fazaniranje!


Mami Živijo, kako kaj prvi tedni v Želimljah? Hana Hej! Najbolj zanimiva stvar v tem tednu je bilo zagotovo fazaniranje … res dobra izkušnja. Mami Oo, a res? Kako pa je to izgledalo? Hana Uff, dolga zgodba … Sredi noči so nas, oblečeni v vojaške uniforme in namazani po obrazu, zbudili z glasnim ropotom (navijaške hupe, pokrovke, vpitje … ). Enega za drugim v koloni so nas odvedli v malo telovadnico. Tam so preizkusili naše pevske sposobnosti, ples v parih ter našo delavnost (pobiranje koruze). Ko smo bili že zelo izmučeni, nas je čakal še najhujši del – poligon v veliki telovadnici! Ves čas smo bili pod budnim očesom naših velecenjenih maturantov. Za konec so nas odpeljali ven, nam zavezali roke, za vrat zlili kozarček kisa in nas poslali spat. Ko smo izmučeni od vsega prišli v sobe, so nas te čakale razmetane, zato smo jih morali pred spanjem še pospraviti.

Odpelji me, pa naj bo, kar hoče ...

Mami To so vas pa pošteno namučili. Kaj pa drugi dan, ste bili zelo utrujeni? Hana Jaa, zjutraj smo bili zaspani, a so nas v dobro voljo spravili maturantje s pesmijo, ki so nam jo zapeli pri zajtrku. 

Želimeljsko pranje las

Skupnost

Mami So se pa res potrudili. Več mi boš povedala, ko prideš domov – ob pospravljanju svoje sobe, kamor sem tudi jaz natresla nekaj koruze.  Hana Haha, se že veselim (če verjameš)!  Se vidiva. Neustrašni bojevniki

179


Božičnica Iza Terbovšek

»Oh ne, kaj, če nam ne uspe, kaj če se zmotim? Strah me je …«

T

180

o so bili stavki, ki so se nam, prvošolcem, pojavljali v mislih v torek, 23. 12. Bil je zadnji večer v domu pred božičnimi prazniki. V svojem strahu smo se počasi začeli zavedati, da je to to. Naša prva božičnica! Priprave nanjo so se začele že precej tednov nazaj, razdelili smo se v skupine in se zagrizli v pripravo enega najlepših, najbolj romantičnih, najbolj prijetnih večerov domskega leta. Nekateri so načrtovali večerni program, drugi so izdelovali drobna darilca za vse domovce, spet tretji so se lotili priprave in okrasitve prostorov ... Dela je bilo dovolj za vse. In bolj, kot se je bližal dan velikega dogodka, večja resnost se nas je lotevala. Uro pred začetkom božičnice smo se vsi prvošolci zbrali v jedilnici, kjer smo izvedeli še zadnje podrobnosti, si razdelili še zadnje nalogice, prisluhnili še zadnjim navodilom … In potem je napočil čas. Odhiteli smo v sobe, se uredili in

nato odšli v dvorano Majcnovega doma. Tisti, ki so pripravljali program, so se že živčni skrivali za kulisami. Dijaki so prihajali, dvorana se je polnila, in ko smo bili zbrani vsi, so se luči ugasnile. Začelo se je! Ozrla sem se po dvorani in prevzela me je neobičajna urejenost oseb, ki jih vsak dan srečujem na šolskih hodnikih. Dekleta so blestela v čudovitih oblekah, pa tudi na fante ne smemo pozabiti – v srajcah in kravatah so prav sijali! Vzdušje je bilo čudovito slovesno. Na odru se je začela odvijati igra. Naši sošolci so kot pravi igralski mojstri prikazali različne družine in njihovo praznovanje božiča. Vmesne točke so nas prepričale še v glasbeno nadarjenost letošnje generacije prvošolcev in prav s pomočjo glasbe se je sporočilo božičnice še lažje usedlo v srce: nekatere družine imajo lahko vse, pa vendar v praznovanju božičnih praznikov ne najdejo sreče, medtem ko druge lahko živijo v popolni

Božično sporočilo prvošolcev

Sveta noč, blažena noč …


Silvestrski poljub

Božični zapeljivci

Skupnost

Maturantska modrost, bodi nam zgled!

Mične gospodične

Domske jaslice čakajo na prihod Odrešenika

181


182

»Kaj pa vam prinesem, gospodična?«

Božična igra nas je popeljala v praznovanje

skromnosti, a jim božični duh napolni srca! Zaključek programa je bil povsem v slogu božičnega vzdušja: oder se je napolnil z dijaki s svečkami v rokah, zadonele so kitare, po dvorani pa se je razlila božična pesem: »Ko so pastirji ognje prižgali …« Po aplavzu so se dijaki napotili v jedilnico, prvošolci pa smo tja prikorakali po parih in medtem ob spremljavi violin mrmrali Sveto noč. Kot veleva tradicija, smo v jaslice položili figurico malega Jezuščka. Posedli smo za mize in prevzeli našo naslednjo nalogo večera – skrb za to, da nihče za našo mizo ni bil lačen! Medtem ko smo se urili v natakarskih sposobnostih, so v lačnih želodcih izginjale dobrote, ki so nam jih pripravile kuharice. Ravno ko se je po jedilnici začel širiti klepet zadovoljnih in sitih dijakov, je besedo prevzel ravnatelj Peter Končan, za njim pa še slavnostni govornik iz maturantskih vrst. Mnogo lepih besed je bilo povedanih, po njih pa so vajeti

prevzeli maturantje – štirje plesni pari so slovesno odprli božični ples, ki se je nato nadaljeval še dolgo v noč. Krila so se vrtela, petke dekliških čeveljcev so se komaj dotikale tal, spotoma pa smo opravili še fotografiranja vzgojnih skupin. Večer, ko smo vsi tako lepo urejeni ter slovesni, je pač treba ovekovečiti tudi s fotoaparatom! Ko se je ples počasi zaključeval, so nas tretješolci povabili v atrij in nam zapeli Mežkovo Božično drevo. Čarobnost božičnih pesmi se je nato nadaljevala ob kitarah in improviziranem tabornem ognju. Peli smo in peli, medtem ko so nam srca napolnjevala čudovita praznična čustva. Toda večer se še ni končal; ko smo se prijetno utrujeni odpravljali proti svojim sobam, je prav vsakega dijaka na pisalni mizi pričakalo še malo darilce. Prvošolce je čakalo še nekaj dela s pospravljanjem, toda sreče nam ni moglo pokvariti nič na svetu. To je bila ena izmed najlepših noči v domu! f

Čin, čin! Na Želimlje!

Od nekdaj lepe so želimeljčanke sedele …


Domski ples Janez Rupar

T

akoj na začetku šolskega leta, natančneje 11. septembra, je bil prirejen domski ples, o katerem sem se pogovarjal z DJ-ema, Martinom Pintarjem in Tilnom Čukom. Povedala sta mi nekaj malenkosti o svojem delu. (O tem, kako so se na domskem plesu počutili plesalci, pa naj pripovedujejo fotografije, ki so nadvse zgovorne!)

Kje so roke?

Kako potekajo priprave za ples in koliko časa vama vzamejo? Najprej je treba narediti pregled pesmi, ki so primerne za ples. Priprave niso intenzivne, trajajo pa dober teden. Zadnje dni se v izbrane pesmi poglobiš in greš čez set. Kakšni so občutki med plesom, kakšno je vzdušje na odru? Seveda je zaradi neizkušenosti prisotne nekaj živčnosti; treba je namreč biti pozoren na vsako malenkost. Po svoje je ples zelo stresen in naporen, po drugi strani pa v njem zelo uživava, sploh če je energija ob plesanju dobra in če je množica odzivna.

Leti, letiii … pes!

Kaj vama je od tega plesa najbolj ostalo v spominu? I’m the King of the dance floor!

Skupnost

Na tem plesu so naju zelo presenetili »fazani«. Takoj na začetku so napolnili dvorano in ples se je dejansko začel že takoj ob 9. uri. Poleg tega jih je prišlo zelo veliko, tako da je bila na celem plesu zelo dobra energija. Hvala vama za odgovore; želimo vama še veliko uspešnih plesov, polnih energije ter dobrega vzdušja! f

Mojstri mešalne mize

183


Klubski večeri Ema Zupan

184

Vsak mesec enkrat (še vseeno bolje kot nobenkrat) zvečer v klubu se dobimo in se malo razvedrimo.

Preverili smo, če še drži, da v polki smo najboljši mi. Pod zvezdami smo poezijo brali in misli svoje svetu smo izdali.

Ob risankah otroci smo postali in nazaj v času se peljali. Na irskem večeru smo zapeli in se po irsko zavrteli.

Da pa se po šoli ohladimo in razbolelo glavo pomirimo, v klub kaj radi odhitimo, da zadnji sladoled dobimo. f

Ena po domače


Ta vlak, ki tiho pelje ...

Irski večer

Nasmejani Tinkara in Janja

Beatbox

Čas za risanke!

Skupnost

Mi plešemo!

185


Slovo maturantov Zala Tolar

U

ra je 21:30 in s Suzi se sprehajava po hodniku mimo Don Boskove dvorane. Na račun nakupa CD-ja Blaža Podobnika malce kršiva domska pravila – morali bi že biti v vzgojni skupini. Vse se zdi nekako bolj preprosto, ko si maturant. Pa vseeno ni. Ustaviva se in opazujeva naše slike, obešene na stenah. Komaj prepoznam nekaj sošolcev, posebej fantov. Kakšni otroci smo bili v prvem letniku! Spominjava se, kako smo takrat opazovali maturante, njihovo »odraslost in zrelost« … Kako smo razmišljali o tem, koliko imajo dela in kako hitro bodo šli. Ne zavedam se popolnoma, da smo to sedaj mi. Še vedno imam občutek, da bom septembra prišla nazaj v našo sobo, klepetala s »cimrama« do polnoči in šla naslednji dan v šolo. A nikoli več ne bo tako. To, kar maturantsko življenje dela težko, je (poleg učenja, seveda) slovo. Mogoče se komu iz naše generacije zdi to, kar pišem, nesmiselno.

186

“Le še malo časa nam je ostalo ...”

Naj veselje bo tvoja cesta …


»Late night matura thoughts« 22:45 Let’s do this! Samo par listov pobarvam, pa hladno vojno ponovim, pa smo! 23:30 Kaj?! Kako je že toliko ura?? 23:35 Kdaj bo konec?! 23:50 Hočem KAVO! … Pa je ni … Šarmantni maturantje

23:53 Hm … Dajmo ‘’prečekirat fejsbuk’’ … 23:57 Auu, moj hrbet! Postelja, kje si?? 00:01 Rada pišem po wc-papirju! :D 00:02 Na ‘’fejsu’’ je dolgčas – kdaj pa ni. Kava se še ni čudežno prikazala, hladna vojna pa tudi noče sama od sebe v glavo!  Jočem! Saj ne, v resnici na pol spim.

Veliko jih komaj čaka, da se znebijo Želimelj in pravil; da zamenjajo okolje in grejo v Ljubljano, v »lajf«. Priznam, tudi meni včasih že presedajo eni in isti ljudje, en in isti urnik ali enoličnost (ki si jo sicer običajno ustvarjamo sami). Komaj čakam, da pridem pred nove izzive. In prav je tako. A težko je zapustiti kraje, prijatelje, podobe, glasove in smeh, odmevajoč po hodnikih … Ko smo v četrtek, 21. 5. 2015, začeli uradno slovo od doma s sveto mašo, je mogoče koga vseeno stisnilo, da gre zares. Če je bilo tako, je Klemenova pridiga o odprtih ušesih prehitro zletela skozi eno uho noter in drugo ven, a prepričana sem, da se je bomo v življenju še spomnili. Dež je po maši počakal ravno dovolj, da smo naredili skupinsko sliko s starši, nato pa smo tako in tako odšli v jedilnico, kjer so nam mlajši dijaki postregli z okusno večerjo, za katero se imamo zahvaliti našim kuharicam. Po sladici je sledil program, na katerega smo se tako maturantje

00:29 POSTELJA! (V bistvu sem en velik revček, Natalija bo še dve uri pokonci!) Lahko noč! Špela Polc

Skupnost

Brhke mladenke

00:20 Tistale postelja tamle izgleda čisto preveč udobno! Ne glej tja! Glej v zvezek!

187


kot naše vzgojne skupine tisti teden kar precej pripravljali. Točke so bile izvirne in zabavne, darilca mlajšemu rodu pa (bolj ali manj) praktična. Morda so se komu vsi objemi, govori in poljubi že vlekli, toda morate razumeti – ko štiri leta živiš z nekom, ti postane skoraj kot član družine. Kako se poslavljate od članov družine, ko kam odhajajo, pa sami veste. Seveda tudi vzgojitelji niso bili prikrajšani – Rok Rojko si je na primer prislužil kar nov žar, Primož motor (vprašajte ga, koliko kubični).  Klemen je dobil lasten košarkarski dres. Prav vsak, naj bo sedanji/a ali bivši/a, si je zaslužil kakšno pozornost, saj nam je daroval/a nekaj uporabnega za življenje, predvsem pa svojo ljubezen in potrpežljivost. Ko so naposled ganjeni in najbrž nekoliko utrujeni starši in najbližji odšli domov, je nas, maturante, čakala še dolga noč. Najprej smo pospravili jedilnico, nato pa v vzgojnih skupinah preživeli še kakšno urico en z drugim, vmes pa pakirali, pospravljali in urejali stvari. Za nekatere je bil to namreč tudi zadnji večer v dijaškem domu. Zakrožila je informacija, da se moramo ob pol polnoči dobiti v klubu, da

188

Srce bije za četrto!

se dokončno dogovorimo za nočno slovo in nato odidemo budit speče dijake po domu. Vse skupaj me je malo spominjalo na fazaniranje – živčnost, kakšna ostra beseda, malce zavlačevanja, a vseeno nekakšno navdušenje, mrzlica. In ko smo se ob pol enih končno odpravili, se nam niti sanjalo ni, kakšno potovanje nas čaka. Od pete preko osme in nato od sedme navzdol do prve. Nešteto rok, nasmehov, objemov, kakšna solzica; besede, besede, besede. Toliko ljudi me je presenetilo, nasmejalo, ganilo. Postalo mi je žal, da se nisem prej večkrat družila z njimi. Nočno slovo je lepa priložnost, da ljudem poveš kaj lepega; kaj, česar jim morda drugače ne bi; kaj, česar se morda ob drugih priložnosti ne bi spomnil. Kljub temu da smo šli spat šele okrog štirih, da nas je naslednji dan čakalo še slovo v šoli, vožnja do Ljubljane in maturantska parada, so bila naša srca srečna. Dom Janeza Boska je pustil pečat, vsaj v mojem srcu zagotovo. Dragi vsi, ki še bivate tu – izkoristite to, kar vam Želimlje ponujajo. Maturantje pa (pravzaprav zdaj že študentje) – bodite pridni v Ljubljani, kdaj pa se le spomnite na lepa leta v tem dijaškem domu. f


Ženski večeri Ajda Šenk

Ž

Maske in rdečica na obrazu. Družabne igre. Pozitivno opravljanje. Ženski pogovori in nasveti. Kaj je to? ŽENSKI POPOLDNEVI oz. VEČERI, jasno! ti in sprostitvi. Igrale smo se različne družabne igre, poskusile doma narejene maske za obraz, poleg tega pa še »kofetkale« in »čajčkale«. Drugi večer je bil namenjen predvsem razmišljanju in notranji lepoti. Med želimeljčanke sta prišli dve mladi pričevalki, ki sta nam pripovedovali o svojem življenju, duhovnem pogledu na svet, delili nasvete in odgovarjali na vprašanja. Tretje popoldne je bilo v znamenju iger brez meja za ženske, iz katerega smo odšle dobre volje, nasmejane, predvsem pa barvite in mokre od skoka v Želimeljščico. Naslednje leto še več takšnih ženskih druženj! f

Nasveti za bodoče žene

Kdo pravi, da dekletom nogomet ne gre od nog?

Skupnost

enske smo samosvoja in na splošno kompleksna bitja. Redkokdaj smo zadovoljne z malim, za razliko od fantov, ki lahko 24 ur/dan igrajo nogomet in se ukvarjajo z drugimi športnimi aktivnostmi. Dekleta potrebujemo čas za strogo zaupne pogovore, urejanje, »opravljanje«, predvsem pa potrebujemo čas zase. Zato, da naše potrebe ne bi bile popolnoma zapostavljene, so se v letošnjem letu v domu Janeza Boska odvijali ženski popoldnevi oz. večeri, na katere so imeli prepovedan vstop pripadniki druge rase – fantje! Prvo popoldne je bilo namenjeno zunanji lepo-

Ženske igre brez meja

189


Predstavitev vzgojnih skupin na DBT-ju Klara Simčič

POIŠČI GESLO 1. Številka vzgojne skupine, v kateri vlada vzgojitelj, poznan po vzdevku, ki je enak priimku britanskega nogometaša po imenu Gareth _ _ _ _. 2. Številka vzgojne skupine, kjer za punce/fante skrbi noseč/a vzgojitelj/ica. 3. Napiši znamenje za končno ločilo trdilne povedi. 4. in 5. Okrajšano (začetnici besedne zveze) vzgojna skupina.

Osma vzgojna se predstavi …

__ __ __ __ __ 1. 2. 3. 4. 5.

T 190

ako, dobil si geslo. Morda se ti zdi malce nerazumljivo, a obrazložitev sledi. Se sprašuješ, ali se nam bo naslednje leto spet pridružila nova vzgojna skupina? Ali bomo mogoče vsi v isti skupini? No, to ravno ne. Dobljeno geslo je namreč seštevek vseh vzgojnih skupin v DJB. Vsi mi skupaj sestavljamo 36. vzgojno skupino. In vsak del te naše ogromne skupine je prav poseben. V prvem delu – prvi vzgojni skupini – se na primer vzgojitelj Rojko/ babica/zebra sprošča na gugalniku in poveljuje svojim podrejenim superjunakom, za katere se ti namreč imajo. Druga vzgojna skupina nima superjunakov, temveč … mikrovalovno pečico? Da, mikrovalovko ima. In veliko pico. In lačne fante. Tu si večina misli: Hvala vam, fantje, da pico delite z vsemi nami v Majcnovem domu! No, ampak jim ne zamerimo. Ostanimo še malce pri hrani. V tretji vzgojni skupini namreč sadijo krompir. Velik in majhen, star in mlad, a

Tina in Eva blestita na odru

Voditeljski trio


je bila letos v tretji skupini kar dobra letina! To je vse o ljudeh moškega spola naših vzgojnih skupin. Zdaj pa v prevladujoči – ženski del. V četrti vzgojni skupni lahko spoznamo prijetne in izkušene Rimljanke, ki so letos medse sprejele predjamske ljudi. Malo ljudi si je verjetno mislilo, da se Rimljanke in predjamski ljudje združijo v tako dobro in rodovitno ljudstvo. V peti vzgojni skupini pa so punce gozdarke, s čimer so dokazale, da to ni samo moški poklic in da imajo v sebi veliko moči ter da lahko skupaj postorijo marsikaj. No, šesta vzgojna skupina se je letos predstavila kot trava in ananas; vse ima seveda svoj pomen. So zelo barvite, tudi če so se predstavile kot trava, glasne in živahne. In tudi če zapiha veter, ostanejo na svojem travniku. V sedmi vzgojni skupini so polnoletni zobje letos medse sprejeli še malo bolj mlečne. Ti zobje/ta dekleta so skupaj z rednim čiščenjem postala močna in čista po srcu – kot zobje! In še zadnji, najnovejši del 36. VS; ta je neskončen. Osma vzgojna je majhna, a hkrati bogata z razumevajočimi, barvitimi in nadarjenimi bitji. No, ali sedaj uganeš, kje si že spoznal 36. vzgojno skupino? Da, na uvodnem delu 20. (jubilejnega!) DBT-ja. Tu smo spoznali, da ni pomembno, ali smo superjunaki, lačni fantje, krompirji, Rimljanke in predjamski ljudje, gozdarji, trava, zobje ali neskončni ljudje: vsi smo izjemni! Vsak, prav vsak član 36. vzgojne skupine je edinstven, izjemen in neponovljiv. f

Tretja vzgojna skupina ima veliko krompirja!

Boj za čiste zobke

Skupnost

V začetku je Bog ustvaril … ananas!

Neskončna vzgojna smo postale in ne bomo iz rok je dale …

Karies napada

191


DBT - športne discipline Neža Pollak

P

ozdravljeni v intervjuju z Janezom Boskom. Skupaj se bova pogovorila o njegovem turnirju, ki je potekal v našem dijaškem domu. Neža Dobrodošel, don Bosko! Kakšen se ti je zdel letošnji turnir? Don Bosko Pozdravljena! Najprej vse pohvale glavni organizatorki Nežki Birk, ki je poskrbela, da se je turnir letos ponovno odvijal. Bil sem navdušen in še vedno sem. Toliko mladih se preda eni igri le zato, da bi prispevali točke svoji vzgojni skupini. Neža No, vidim, da iz tebe navdušenje kar kipi. Kaj pa letošnje discipline? So ti bile všeč? Don Bosko Ja, kot vsako leto tudi letos ni manjkalo zanimivih in zabavnih disciplin. Namizni nogomet, tarok, balinci, štiri v vrsto … Vse te discipline so že stalnica, letos pa ste uvedli še strele na gol, spomin in piramido. Bil sem navdušen! Neža Katera pa je tvoja najljubša disciplina? Don Bosko Moram reči, da se kar težko odločim, a letos me je navdušila skupinska disciplina, v kateri so med seboj tekmovale vzgojne skupine ter je pri moških zmagala 3., pri ženskah pa 6. VS. Saj veš, govorim o vleki vrvi. Neža Ali te je še kaj posebej razveselilo? Don Bosko To, da je imelo veliko tekmovalcev svoje navijače. Mladi ste pokazali, da vam ni vseeno drug za drugega. Neža Kaj pa meniš o zaključni prireditvi? Don Bosko Ja, gost je bil super. Tale Tomaž Hudomalj se je kar znal pošaliti in voditelja sta bila odlična. Ob tej priložnosti čestitam Klari Mohorič za osvojeno prvo mesto med posamezniki in tretji vzgojni skupini za skupno prvo mesto. Vsem pa želim, da bi tudi naslednje leto tekmovali z navdušenjem. Neža Don Bosko, hvala, ker si si vzel čas. Se slišimo ob naslednji priložnosti. 192 Don Bosko Z veseljem! Srečno! f

Ali bo zadela?

Kristina, v sredino zadeni!

Kdo ima boljši spomin?

Dekliške motorične spretnosti

Jaz grem dve v piku

Tri v vrsto!


Zaključek DBT Špela Krnc

Že odkar se je DBT začel (to je bilo takrat, ko smo se vse vzgojne skupine predstavile), smo seveda vsi nestrpno čakali na zaključek turnirja.

Filip in Klara v akciji

Nestrpno smo pričakovali rezultate in si za ta večer obetali obilo smeha. In želja se nam je izpolnila. Se sprašuješ, zakaj?

Tudi slikanje je lahko zabavno

Letošnji gost je bil televizijski napovedovalec Tomaž Hudomalj, ki nas je presenetil s svojimi veličastnimi pozami pri fotografiranju z zmagovalci. Vrhunec vsega pa je bilo njegovo športno komentiranje divje in nepredvidljive igre – šaha. f

Skupnost

Zaključek DBT-ja sta letos vodila dva nadvse zabavna, zgovorna in vedno za akcijo pripravljena prvošolca. Klara in Filip sta se nam predstavila kot stara zakonca in preko šale zelo dobro popestrila podeljevanje nagrad.

193


Duhovni večeri Teodora Bizjak

R

ada imam pisma. Ko ti nekdo pošlje pismo, to pomeni, da misli nate tudi takrat, ko te ni zraven. Ker sem zamudila nekaj želimeljskih duhovnih večerov, so mi prijatelji v pismih takole pričarali vzdušje. Draga prijateljica, danes smo spet imeli duhovni večer. Naš umetnik Gašperin nam je s pomočjo fantov tretje vzgojne skupine pripravil filmček o neverjetnem stvarjenju človeka. Govoril je o tem, da je Bog ustvaril mnogo čudovitih stvari, ampak nobena se ne more primerjati s tem, da je ustvaril bitje po svoji podobi – človeka. Veronika Draga Tea, tokrat je duhovni večer pripravila četrta vzgojna skupina. Pri vhodu v fitnes so nam v roke podale pesmarice s taizejskimi spevi. Pogledali smo si filmček s postno vsebino, ki je pokazal, koliko je Jezus trpel za vsakogar izmed nas. Nato smo ob spremljavi kitare zapeli nekaj taizejskih spevov in imeli možnost moliti ob križu. Škoda, ker te ni bilo! Tvoj prijatelj Darko

Pepelnični duhovni večer

Večer v znamenju adventnih venčkov

Poberi se, Satan, pisano je ...

194

Igra senc

Pogled povzdigujem proti nebu ...


Dragica, danes je osma vzgojna skupina pripravila duhovni večer. Ker je pred nami adventni čas, smo imeli razstavo venčkov, ki jih je nato Peter Končan blagoslovil. Še prej pa so nam dekleta zaigrala nekaj prizorov iz vsakdanjega življenja. Rdeča nit večera je bila, da bi morali biti trdnejši v svoji veri. Všeč mi je bila tudi dobra glasbena spremljava osme vzgojne skupine. Tvoj prijatelj Hej, ti! Naj podelim košček vzdušja še s tabo. Lepo je! Biti z vsemi združen v molitvi, peti skupaj s celotnim domom in položiti v Božji objem vse, kar v nas zbudijo vzpodbujena razmišljanja … Opaziti trud in se potruditi! To ti predajam. Taizejska molitev

J.

Pozdravljena, spet se je začelo; ne samo šola, ampak tudi duhovni večeri. Prva vzgojna skupina je predstavila nekaj prizorov Jezusovih skušnjav in vse skupaj navezala na pepelnico. Na koncu je v nas odmeval stavek: Prah si in v prah se povrneš. Salezijanci pa so vsem s pepelom na čelo narisali križ. Ti duhovni večeri so res nekaj posebnega. Lp od Samuela

Preizkušani Jona

Duhovnost

Zdravo! Moram ti povedati, da si zamudila odličen duhovni večer. Fantje druge vzgojne skupine so nam pokazali, kakšne rane človeku v resnici prizadenejo njegovi grehi in koliko bo nekoč trpel zaradi njih. V nas so vzbudili mnoga vprašanja in še dodatno »podkurili« našo vest. Tvoja Tinka

195


Adoracija Jože Oblak

T

udi v Želimljah pride dan, ko ne vem, kaj bi sam s sabo. Moje misli so neurejene, nemirne. Moje srce polno skrbi. Želim si miru, pa mi ga trenutni užitki ne morejo dati. Odprem Sveto pismo, knjigo vseh knjig, kjer piše: »Bog nam je zavetje in moč, kot pomočnik v stiskah se je dobro izkazal. Zato se ne bojim, četudi se vsa zemlja spremeni, se gore prevale v sredino morja; naj hrume in buče Njegove vode, naj se tresejo gore od njegovega zagona. Z nami je Gospod nad vojskami,

naše zavetje je Bog Jakobov.« Spomnim se, da je danes sreda. Ura je petnajst do devetih. Še je čas, da se odpravim na adoracijo, da se zopet srečam iz oči v oči z Jezusom v Najsvetejšem zakramentu. Imam novo priložnost, da mu zaupam svoje skrbi in težave, da mu zaupam svoje prošnje in zahvale. In stik z Njim mi bo prinesel olajšanje, saj ko se me On dotakne in mi pove, da je vedno z mano, se ne bojim ničesar več. On bo namreč poskrbel za vse, če ga bom le pripravljen spustiti v svoje grešno, včasih ranjeno srce. f

Svetel plamen naj gori v tvoji mladi duši

196


Meditacijske molitve Jože Oblak

duševno plast: spomin, razum in voljo. Za tem prodre v človekov najgloblji duhovni svet, kjer srce čuti, okuša, gleda in sliši ter se dotika duhovne, Božje razsežnosti, kjer se človekov duh poživlja pod navdihi Svetega Duha, kjer žubori voda, tekoča v večno življenje.« (Jn 4, 14) In takšna molitev lahko začne človeka spreminjati v njegovi notranjosti, tako da navzven iz svoje globine izžareva veselje, mir in širi okrog sebe prijetno Božjo bližino. f

Zbrani v Njegovem imenu

Duhovnost

M

editacijska molitev ima v Domu Janeza Boska posebno mesto. Za nas dijake jo pripravlja vzgojitelj Luka ob sredah zvečer. Ponuja nam možnost poglobitve osebne vere in umiritve ob izviru »žive vode«. Prava meditacijska molitev nas popolnoma umiri, saj prevzame vse naše plasti, kot piše v Svetem pismu: »Poteka prek zunanjih čutov, telesnih drž ter zavedanja občutkov in dihanja. Nato zajame

197


Don Boskovi veterani v letu 2014/15 Tomaž Stojc in Jan Ponikvar

K

akor vsako leto smo bili ministranti tudi letos zelo aktivni. Svoje delovanje smo začeli z ministriranjem pri sveti maši in se tako priporočili našemu zavetniku sv. Dominiku Saviu. S prihodom novih dijakov v dom smo dobili dva nova člana in s tem tudi nova sodelavca. Kakor prejšnje leto je bil naš duhovni vodja Primož M. Korošec, sdb. Naša srečanja so potekala vsakih 14 dni. Na njih smo se najprej duhovno poglabljali, na koncu

198

pa se poveselili še v klubu. Sodelovali smo tudi pri vsakdanjih svetih mašah in pri raznih liturgičnih slovesnostih v okviru doma in izven njega (npr. na Rakovniku), bilo pa je še nekaj drugih projektov, ki smo jih uspešno izvedli (krašenje kapele, nabiranje mahu, jaslice, blagoslov doma …). Še posebej bi se v imenu vseh don Boskovih veteranov zahvalil Primožu M. Korošcu za vso duhovno, delovno, moralno in materialno podporo. f


#Kurešček #križevpot Barbara Švigelj

O

Duhovnost

b skorajšnjem zaključku postnega časa … In odpraviš se na pot, smo v DJB ime- Jezus s tabo bo povsod, li priložnost Jezus bo tvoj kažipot … (iz pesmi Znova se lahko rodiš) poromati na Kurešček ter tako preživeti večer ob premišljevanju Jezusovega križevega pota v pripravi na veliko noč. V sredo, 1. aprila zvečer, se nas je približno 50 domovcev in 4 vzgojiteljice odpravilo na pot. Romanje je sestavljalo izmenično nošenje križa, ob katerem smo se zbirali že cel lom obhajali sv. mašo, pri kateri smo darovali post (niso ga nosili samo fantje, ampak tudi osebne namene, ki smo jih prinesli s seboj. dekleta), premišljevanje ob štirinajstih postaSimbolično smo darovali tudi lesene križe, ki jah, molitev rožnega venca, prijetni pogovori smo jih izdelali med potjo. Ko smo se okrepčali in petje (po možnosti takrat, ko smo najbolj s čajem in piškoti, smo se vrnili v dolino. sopihali v klanec); vse to (in še več) se je godilo Kljub mrzli in temni noči so naša srca svetila (in ob soju bakel in skoraj polne lune. še svetijo!) kot zvezde, ki so nas spremljale na Na vrhu smo – malo utrujeni, a srečni – s Ciriromanju. f

Skupinska slika pri Mariji, Kraljici miru

199


Šmarnice Veronika Grad

P

omladni majski večeri so bili kot nalašč za malce drugačno dogajanje v domski kapeli. Dan za dnem smo se po končanih učnih urah zbrali pred oltarjem s prav posebnim namenom. Z ljubeznijo do naše nebeške Matere smo prepevali, molili in prebirali šmarnično branje, v katerega je bil letos vključen tudi naš don Bosko. Ob dvestoletnici njegovega rojstva se pa že spodobi, da ga malce omenimo tudi pri šmarnicah! V te čarobne trenutke nas je s svojo iskrivostjo in otroško preprostostjo vodil Ciril Slapšak. Za vsak dan je pripravil tudi nov izziv in prav te drobne naloge so dajale šmarnicam še posebno vrednost ter tako obogatile naš dijaški vsakdan. Izzivi so, napisani na plakatu, viseli v kapeli poleg kipa Marije Pomočnice še cel dan ter k izpolnjevanju vabili tudi tiste obiskovalce kapele, ki se šmarnicam niso pridružili. Ker se je šmarnična pobožnost vsak večer končala čisto prehitro in ker se Marijini častilci kar nismo hoteli razkropiti, smo tudi po končanem uradnem delu pobožnosti še nekaj časa ostajali v kapeli ter ob sproščenem prepevanju uživali v nebeškem miru našega malega domskega svetišča. f

200


Prostovoljstvo v Dragi Ana Rogelj

L

»Največja nagrada za človekov trud ni tisto, kar bo zanj dobil, temveč tisto, kar bo postal.« (John Ruskin)

etos nas je 24 dijakov obiskovalo center za otroke in mladostnike z motnjami v duševnem in telesnem razvoju. Za to smo porabili en odmor in ogromno energije. Z otroki smo se sprehajali, se igrali, ustvarjali in jim skušali polepšati dan. Otroci so nas bili vedno zelo veseli in so se pogosto na nas tudi hitro navezali. Mi pa smo prejeli: Novo izkušnjo, ki nam bo nekoč v življenju zagotovo pomagala. Nešteto hvaležnih nasmehov varovancev. Naučiš se sprejemati tiste, ki so od nas drugačni, in z njimi komunicirati. Preživiš eno uro obdan s prisrčnimi otroki. Spoznaš način dela z njimi in okolje, v katerem živijo. Spoznaš pristno srečo, ki jo lahko doživiš ob majhnih pozornostih. Začneš ceniti svoje sposobnosti, zdravje in stvari, ki so nam omogočene. Notranje zadovoljstvo, da si naredil nekaj dobrega.

Solidarnost

Prostovoljstvo se mogoče na prvi pogled ne zdi pomembno, a je. S temi majhnimi in na videz nepomembnimi dejanji lahko spremeniš svoj in sočlovekov dan. Poskusi tudi sam in dobil boš največjo nagrado. f

201


V Domu upokojencev Boris Kokalj

N

a začetku leta so nas vzgojitelji povabili, da bi v okviru prostovoljstva približno enkrat mesečno hodili v dom upokojencev Janeza Krstnika v Ljubljani, kjer bi se pogovarjali z ostarelimi in jim delali družbo. Majhna skupinica se nas je odpovedala odmorom in šla k ostarelim. Ti so bili veseli vsake družbe, vsake male pozornosti. Že nam je veliko pomenilo osrečiti človeka, se pogovarjati z nekom, ki ima toliko povedati, ob sebi pa nobenega poslušalca. Koliko je moralo to pomeniti šele njim! Mislim, da se bomo tega zavedali šele, ko bomo sami stari in sivi. To je nekakšna življenjska izkušnja, ki bi jo priporočil vsakomur. Le majhna odpoved, drobceno dobro delo, ki pa lahko staremu človeku tako polepša dan. f

202

Glasbeno slovo do prihodnjega leta

Medgeneracijska pomoč


Voščilnice Eva Cemič

denarjem pa pomagali sošolcem, ki takšno podporo potrebujejo. Zbrali smo okoli 1400 evrov, prodali pa 272 paketov, kar pomeni približno 1088 voščilnic. Med našim delom pa se je prepletalo naslednje:

Od ideje do izvedbe

Solidarnost

K

ot že vsako leto smo se tudi letos odločili, da bomo pred božičnim časom v vzgojnih skupinah izdelovali voščilnice. Te smo nato prodajali prijateljem in sorodnikom, z zbranim

203


Pro-life Za življenje Ponedeljkovi večeri, Don Boskova dvorana

O Jerca Polc

sem želimeljčank od prvega do četrtega letnika, ena študentka ter poglavarja Tilen in Natalija. Razpravljali smo o življenju, največji vrednoti. Razmišljali smo o pomenu in spoštovanju te vrednote v današnjem svetu in o naši »pro-life« vlogi v njem. Od besed smo prešli tudi k dejanjem. Pomagali smo dvema družinicama v stiski, zanje smo zbirali sredstva na potepu po Ljubljani in s prodajo piškotov. Ta skupina, srečanja in pogovori so nam dali znanje in spodbudo, da bi »pro-life« prenesli tudi v svoj vsakdan, cenili življenje in naredili svet vsaj malo lepši.f

204


Strgana struna 2015 Recept za popolno glasbeno doživetje Ana Šenk in Kristina Krnc

Sestavine -Majcnova dvorana -voditeljici Ana Krošelj in Tinkara Koračin -žirija Nuška Drašček Rojko, Štefan Arh in Blaž Podobnik -predmeti, ki oddajajo prijeten zvok = glasbila -sedeži -žarometi -glasovalni listki in pisala -našpičena ušesa oz. poslušalci -nastopajoči: Potovalci, Quantum Satis, Bri-dgees, Something went wrong, Učenci, Surpoganjki, SeMiPoJe, Tu Ki Tars, Fenomenalni -gostje: skupina Dlan

Namig V zmesi se vsakič ena sestavina izkaže za najboljšo. To je bila letos skupina Bri-dgees, ki je bila izbrana tako s strani žirije kot tudi poslušalcev. Sledili sta skupini SeMiPoJe in Fenomenalni. Za žlahtni del okusa, ki se mu reče besedilo, pa je nagrado dobila skladba Ptice, ki letijo. Glavni kuharici pa vse slepe in pa tiste, ki ne spremljate oglasnih desk, obveščava, da je bil tudi letošnji recept posnet na CD. Njam!

Glasba

Postopek Na mizo postavimo eno Majcnovo dvorano in vanjo najprej stresemo sedeže. Dodamo žaromete in predmete, ki oddajajo prijeten zvok oz. glasbila, da bo osnovna zmes kar najboljša. Medtem v drugi posodi ali domu Janeza Boska zmešamo glasovne listke, pisala, našpičena ušesa in poslušalce. Ko je ta zmes polna pričakovanja, jo vlijemo v Majcnovo dvorano. V njej smo preostanek ljudi podobne starosti, ki se nam je motal po mizi, že predhodno ločili kot beljak od rumenjaka na voditeljici in nastopajoče. Vse to dobro premešamo in zmes zlijemo v želimeljsko dolino, kjer se bo že dvajsetič dobro zapekla pri 25 °C. Po minuti in pol biskvitu v samo osrčje dodamo še žirijo, ki bo pri končnem okusu imela pomembno in težko nalogo. Medtem ko žirija opravlja svoje delo, ostale sestavine zamotimo s super gosti.

205


Voditeljici Tinkara in Ana v elementu

PTICE, KI LETIJO Anamarija Rupnik – Potovalci Zvezda na nebu žari, mesto v megli molči, mnogo je žarnic, a vedno manj luči. Zvezda na nebu žari. Vsakdanjost, kraljica gorja, s princeso Sivino je šla. Ubili sta barve in ukradli angele. Vsakdanjost, kraljica gorja.

206

MOST NEBA Hana Purgar – Bri-dgees

Kam grejo ptice, ko znajo letet? Tuje jim je mesto, velik svet. Pridejo časi, ko zvezd na nebu ni. Kam grejo ptice letet?

Zvečer, ko pade tema in se noč spusti, se prikradeš k meni, pa čeprav te tukaj ni. Prijeten je občutek, varnost, sreča, smeh, je to velik čudež? Ima Bog kaj vmes?

Slišala sem, da živi vila, ki barva ljudi z mavrico vetra, s katero se leti. Slišala sem, da živi.

Želim si, da bi našla zvezdo, ki razsvetli najino nebo in pojasni vse težave z najino ljubeznijo.

A iz mesta je vila odšla, iskalec Resnice spozna, sanjati sanje je vetra mavrica. Iz mesta je vila odšla.

Verjamem, da najdeva se na mostu neba, če oba se vsaj malo potrudiva. Mogoče še tretji pomaga, dol iz nebes, svet bo poln velikih, najinih čudes.


ZALJUBLJENA V ŽIVLJENJE Špela Potočnik, Polona Stegu – SeMiPoje V objemu čarobne barve neba tega dneva zazrem se v notranjost misli, vsak utrip srca mi govori: Zaljubljena, zaljubljena v življenje, ki se smeje, ki se joka, zaljubljena v življenje!

... po izboru žirije: 1. Bri-dgees: Most neba 2. SeMiPoje: Zaljubljena v življenje 3. Fenomenalni: Mi znamo! ... najboljše besedilo: Potovalci: Ptice, ki letijo

Glasba

Zmagovalci ... ... po izboru občinstva: Bri-dgees: Most neba

207


Oder, poln kitar Diaprojekcija pesmi Kvalitetni vokali LooBEZND band Odprtih ust smo Poslušali Ljubezen se je širila Evelinina zgodba Nas je presunila Gregov glas je angelski Ritem in melodija gresta v ušesa Energija na kvadrat Gostje so prišli v sklopu don Boskovega tedna Amen

208

Pripravile: Lina Drenik, Ana Medja, Sara Stanko


Šola kitare Nina Benčina in Zala Prijatelj

Oktobra 2014 smo v Domu Janeza Boska začeli s tečajem kitare, ki je bil namenjen vsem tistim, ki jih kitara privlači, a ne vedo čisto točno, kako bi se ji približali. Srečanja je vodila Mateja Kosmač, udeleženci pa smo bili razdeljeni na tri skupine, osnovane glede na naše predznanje. Imeli smo 10 vaj, na katerih smo se učili nove ritme, prijeme akordov, spoznavali pa smo tudi nove pesmi. Sprva okorni prsti so postajali vse bolj elastični, razbolene blazinice so se okrepile in prijemi so nam postajali vse bolj domači. Naša srečanja so bila razgibana, zanimiva in sproščena in brez dvoma je naš dijaški dom po končanem tečaju »pridelal« tudi kar nekaj novih kitaristov! f

Glasba

E

na izmed prvih stvari, ki obiskovalcu našega dijaškega doma »pade v ušesa«, je verjetno zven kitare. Morda se mu sprva celo zazdi, da kitaro igra skorajda vsak dijak. Z njenim zvenom so popestrene maše vzgojnih skupin, pa slovesne maše ob večjih praznikih, ko je kitaristov pravo malo morje, ob pomladnih popoldnevih kitare brenkajo na igrišču ali travnikih okoli doma, tisti bolj sramežljivi kitaristi vadijo igranje v zavetju svojih sob, vsekakor pa je teh lesenih brenkal naša ustanova res polna. Toda kako se človek nauči igrati na kitaro? Ko opazuješ kakšnega virtuoza, se ti zdi prebiranje strun mala malica. Ko pa kitaro primeš v roke, je stvar malce drugačna …

209


Šola bobnanja Izidor Simončič

E

na izmed novih aktivnosti v ponudbi Doma Janeza Boska je bila šola bobnanja. Na začetku se nas je na povabilo odzvalo šest radovednežev. Nihče od nas še ni imel resnejših bobnarskih izkušenj. Bili smo dve Ani, Rok, Klemen, Šimen in jaz. Najprej smo se zbrali na kratkem uvodnem sestanku, na katerem smo izvedeli, da bo naš učitelj Rok Liebhart, in si razdelili termine vaj, ki

so potekale ob torkovih popoldnevih. Skozi leto je naša navdušenost nekoliko popuščala, saj smo kmalu ugotovili, da bo za napredek poleg torkovih ur potrebna tudi dodatna vaja. Tako smo ob koncu leta ostali le še najbolj zagreti trije. Kljub temu da do konca leta nismo zdržali vsi, menim, da je bila to za vse nas zelo zanimiva izkušnja in bo od letos naprej v nas bil tudi (bolj ali manj) bobnarski ritem srca. f

Torkova glasna ekipa

210


Domski utrinki

Tina je zmagovalka najbolj košatih brk

Tinkarina preobrazba

“Matija ga pa pihne!”

Pogled iz blatne kopeli

Jo prepoznate?

Katera ga bo osvojila?

Stop! Umazani posli …

211


Jesenski turnir Luka Kovač

P

isalo se je leto 2014. Jeseni, natančneje 11. septembra, se je v Želimljah pričel dolgo pričakovani, veličastni in nepozabni tradicionalni jesenski turnir. Najprej so se v dvorani Gimnazije Želimlje zbrali elitni igralci nogometa, ki so s svojo igro privabili mnoge navijače in seveda tudi navijačice. Tistega večera se je najbolj veselila prva vzgojna skupina. Ozračje v domu je postajalo napeto. Nekaj dni po tem so se v dvorani spopadla dekleta, med katerimi je največ golov drugim zabila prav osma vzgojna skupina. Sledila je odbojka, po kateri so bili najbolj veseli fantje iz tretje in dekleta iz sedme vzgojne skupine. Tako, dve tradicionalni disciplini turnirja sta bili že za nami. Košarka pa je kot zadnja na sporedu odločala, komu bo peta čast in slava in kdo bo dvignil pokal. Po tistih dveh večerih (20. in 21. oktobra) sta bili posebej veseli dve vzgojni skupini, ki sta druge nadvladali v košarki: fantovska tretja in

212

Pozdrav po polžje

dekliška sedma vzgojna skupina sta se veselili prvega mesta v zadnji disciplini. In tako je bilo odločeno, kdo je zmagal na jesenskem turnirju 2014. Po seštetih točkah so si pri dekletih sledile na petem mestu četrta vzgojna, pred njo peta, tretje mesto je zasedla sedma, drugo pa osma vzgojna skupina. Zmagovalke jesenskega turnirja so tako z največ zbranimi točkami postale punce iz šeste vzgojne skupine. Pri fantih pa je bila na tretjem mestu druga vzgojna skupina, na prvem pa sta stali prva in tretja vzgojna skupina. Ker stopnička ni bila dovolj velika za obe, je po pregledu statistike zmagala in pokal v zrak dvignila tretja. Tako se je po mnogo truda in pretečenega potu, po veselju in solzah sreče, po zavzetem navijanju navijačev in navijačic končal jesenski turnir, kjer ne štejejo le zmage in osvojeni pokali, temveč predvsem vloženi trud in veselje sodelujočih. Naslednjo tovrstno priložnost bomo v Želimljem dobili že naslednjo jesen … f


Borba do konca

Zdravo, bravo!

Sport

Bojni ples sedme vzgojne skupine

Želimeljske tehnike navijanja

Golica spada povsod

213


Spomladanski turnir Tilen Čuk in Janez Rupar

V

mesecu aprilu smo izpeljali prvi spomladanski turnir v Domu Janeza Boska. Pobuda za dogodek je prišla od športnih predstavnikov fantovskih vzgojnih skupin. Ker

jesenski turnir že vključuje tri klasične ekipne športe, smo se odločili, da je tokrat potrebno vključiti tri druge. Izbrali smo hokej, rokomet in veliki nogomet.

Slovesni začetek s himno

Menjava v 56. minuti

BLAŽ UŠENIČNIK: »Spomladanski turnir je bil super, saj je bilo lepo videti tekmovanje vzgojnih skupin tudi v drugih športnih panogah, kot so rokomet, hokej in veliki nogomet. Še posebej zanimiv je bil veliki nogomet, saj je bil zares dobro organiziran.«

214

Sodnik Blaž

TILEN ČUK: »Spomladanski turnir je bil na nek način promocija rokometa. Razmišljali smo, da se igra vse športe razen rokometa, zato smo se usedli in s skupnimi močmi organizirali ta turnir.«


V pričakovanju podaje Naši stebri

LENART RUPNIK: »Spomladanski turnir je bil priložnost, da se kot vzgojna skupina kar se da najbolje povežemo. V nogometno vzdušje smo se dobro vključili tudi 'fazani' iz prve vzgojne skupine.«

JANEZ RUPAR: »Spomladanski turnir se mi je zdel super, saj so prišli do izraza tudi športi, ki se ne igrajo prav pogosto. Oživelo je veliko travnato igrišče in veliki nogomet je tako bolj kot na tekmo spominjal na nek praznik, kjer se vsi trudijo, da bi uspel dogodek, ne pa vsak posameznik.«

»Ofsajd« ali dobra žoga?

Trenerska klop

Prvi prvaki spontano nastalega spomladanskega turnirja so postali fantje iz druge vzgojne skupine, ki so v odločilni tekmi v velikem nogometu po strelih z bele točke premagali prvo

vzgojno skupino. Bolj kot končnega rezultata se bomo spominjali ekipnega duha in povezanosti, ki jo je prinesel ta turnir. f

Sport

Tadej – zavzeti vratar

215


Stanetov pokal Anže Marinko

Enodnevna tetovaža

Končni rezultati 3. Stanetovega pokala: 1. Equites 2. Toffifeji 3. Forever 16 4. SDB 5. Kojoti

Kot veter po igrišču

216

Skupaj smo zadeli vse gole

Zmagovalna ekipa

Bale ali Stane?


Salezijanska športna liga Anže Marinko

N

aši domski ekipi odbojkaric in nogometašev sta tudi letos sodelovali v salezijanski športni ligi. Odbojkarice so nastopale v konkurenci sedmih ekip, medtem ko je bila konkurenca pri nogometaših še nekoliko močnejša. Obema ekipama se je uspelo uvrstiti

na zaključni turnir štirih najboljših ekip, ki je potekal 17. maja v Šentvidu nad Ljubljano. Na zaključku lige nas je obiskala slovenska kajakašica Eva Terčelj. Namen lige je preko športa povezati župnije in salezijanske mladinske centre. Del tega sta bili tudi naši ekipi, ki sta v ta namen tudi redno in zavzeto trenirali. f

Na vse ali nič

Mesto Ekipa

1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10.

Zelnata njiva SMC Kodeljevo SMC Rakovnik Gimnazija Želimlje Ljubljana - Sv. Peter SMC Ig Župnija Polje Sv. Jakob ob Savi Dolsko Zadobrova

Odbojka Mesto Ekipa

1. 2. 3. 4. 5. 6. 7.

SMC Rakovnik Zadobrova SMC Sevnica Gimnazija Želimlje SMC Kodeljevo SMC Celje Ankaran

Sport

Nogomet

217


Športno srečanje katoliških domov Nika Šušteršič in Anja Kogovšek

N

avdušeni, ker nam ni bilo treba k zadnji šolski uri, smo se nekega mrzlega januarskega popoldneva odpeljali proti Mariboru. Tam se je namreč letos odvijalo vsakoletno srečanje katoliških dijaških domov. Želimeljčanov nas je bilo kar za cel avtobus. Nedvomno je bila želja vsakogar izmed nas, da bi se čim bolje odrezali. Tekmovali smo v najrazličnejših disciplinah: v namiznem tenisu, v igri štiri v vrsto, igrali smo tudi človek, ne jezi

218

se, tarok, šah, seveda pa ni šlo brez odbojke, nogometa in vleke vrvi. Organizatorji so zelo spodbujali druženje med domovi in ne le tekmovalnosti, česar pa mi očitno nismo upoštevali v taki meri kot ostali, saj nam je tekmovanje v vseh disciplinah skupaj prineslo končno zmago. Kot pravi zmagovalci pa smo se počutili šele, ko smo se vrnili domov, kjer so nas na oknih v atriju pričakali ponosni domovci. f


Domski utrinki

Maša na telovo v sadovnjaku

Božična devetdnevnica

Nosite bremena drug drugega …

Predpasnik nama kar pristoji, kajne?

Barbara in Nežka sta zadovoljni s svojim delom

V slogi je moč, pomili smo okna

219


Vtisi z domijade »Vzdušje na domijadi je bilo izjemno, saj smo bili zelo povezani. Navijali smo drug za drugega in se spodbujali. Bila sem ponosna, da sem del Želimelj.« »Uvrstitev na domijado je cilj vsakega športnika – poleg dobrih tekem dobiš tudi super obroke. Že zato se splača potruditi.«  »Dobra družba, hrana, bazen …« »Druženje z dijaki iz drugih domov je lahko prijetno in razsvetljujoče.« »Koš hočem vid’t, noben nas nau ustavu … Koš hočem vid’t in vidu ga tud bom!« (navijanje do onemoglosti) »Ko Lizike obmolknejo … Zmaga je naša!« »Navijači so kul, ker se šele ob njihovih vzklikih začuti pravi utrip Rogle.« »Veliiiiiiiiiiiiiiiiiko hrane in veselja!«

220


221

Sport


Domsko smučanje ali ledenomrzla avantura Sobota, 8. 2. 2015 Ura je 5:13. Imam še natanko 17 minut do odhoda. Še enkrat preverim seznam stvari, ki jih potrebujem na dvodnevnem smučarskem izletu. Smuči, palice, pancerji, rokavice, čelada, kombinezon, bunda, kapa, šal, zobna ščetka, spalka, nogavice, kopalke, brisača, sendviči, čaj. Vse je na svojem mestu. Trije kombiji lahko odrinejo v čudovit, snežno-sončen dan. Po dolgi vožnji končno le prispemo na vznožje smučišča Bad Kleinkirchheim. Z veliko muko si prvič letos nadenem vso potrebno opremo, spravim smučarsko karto v žep in se poženem po mehki, gladki podlagi, ki mi daje občutek, da sem breztežna. Z žičnico se odpeljemo v središče smučišča, kjer se prave divje proge šele začnejo. Ob 13:05 imamo postanek za malico, vmes pa si vzamemo par minut, da naredimo

222

Tinkara Koračin

en dober selfi. Ob 16:00 že kar pošteno utrujeni prismučamo do kombija, snamemo pancerje in si nadenemo kopalke ter smuknemo v bazen, ki nas je iz doline privabljal že celo smuko. Seveda zgrabimo priložnost in se iz zunanjega bazena poženemo v sneg, se v njem dodobra povaljamo in nakepamo ter skočimo nazaj v vodo. Temperaturni šok napolni moje telo z milino in nepopisno radostjo, teden kasneje pa z vročino in skodelico čaja v roki. A vendar, spomini štejejo! Zvečer se odpravimo do naše koče. Kot se spodobi, se moški lotijo ogrevanja prostorov, ženske pa kuhanja večerje. Sledi igranje družabnih iger. Okrog 00:30 se nas večina utrujenih smučarjev odpravi spat, najbolj pogumni pa še vedno kartajo.


20-ih minutah vožnje v kombiju ni več niti najmanjšega glasu. Oči se mi zapirajo. Zmoti me Lina, ki me sprašuje, kakšno pico bi rada jedla, ko se vrnemo v Želimlje. Preostanek poti zrem predse in opazujem sonce, ki zahaja na rožnatem nebu. Tako zelo magično je, da nimam besed, s katerimi bi lahko opisala svoja občutja. Vem samo, da si želim zamrzniti trenutek, v svoje srce pa ga shranim na prav posebno mesto. Ko prispemo domov, se zberemo v kapeli ob sveti maši, nato z velikim veseljem in užitkom povečerjamo pice. Na naših obrazih so vidni znaki zadovoljstva, a hkrati tudi utrujenosti, rdeča lica pa kažejo, da nas je cel vikend spremljajo lepo vreme. f

Sport

Nedelja, 9. 2. 2015 Budilka nas dvigne pokonci ob 6:30. Dan je obsijan s soncem. Ponovimo celoten proces oblačenja in se najprej z gondolo in nato še s sedežnico podamo novim progam naproti. Vreme se proti popoldnevu nekoliko izneveri, zato si vzamemo pavzo in si privoščimo »germknoedel«. Z Matejo poiščeva zavetje pred manjšim snežnim neurjem, okrog 16:00 pa se odpraviva na parkirišče. Tam ugotoviva, da je približno polovica želimljčanov ostala na drugi strani smučišča, saj so zaradi premočnega vetra ustavili delovanje žičnic. Na srečo smo čez približno pol ure zopet vsi na kupu, tako da se lahko mirno odpravimo nazaj proti domu. Po

223


Hribi Polona Zabret in Eva Kebe

»Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v srcu.« Nejc Zaplotnik

N

224

aše noge so nas vodile v smeri Vršič–Kriški podi. Polni nahrbtniki, zavezani gojzarji in najkice (zadnje se šteje med nadvse pogumna dejanja! ), naročeno vreme in zvrhana doza energije, ki je z vse večjo nadmorsko višino počasi padala. Kljub temu pa so našo moralo lahkotno in baletno krepili kozorogi, Klemenovi vici in razgledi, ki so svoj vrhunec nedvomno dosegli na Razorju. Za štab smo imeli Pogačnikov dom na Kriških podih, kjer sta nas velikodušno sprejela Janez in Zala. Imeli smo priložnost za sveto mašo, čas za večerjo, morilca, umivanje nog v umivalniku in ne nazadnje tudi počitek. Naslednji dan smo osvojili še dva vrhova, malo pa so gore osvojile tudi nas. Po okrepčilu pri koči pa nas je pot (tokrat krajša in s postankom za sveto mašo) vodila v dolino Zadnjico, kjer smo svoje smrdeče noge osvežili v boleče mrzli vodi in našo odpravo zaključili. Na koncu lahko rečemo, da nas je obogatila predvsem pot (vloženi napor, zadovoljna druščina obrazov, besede sopotnikov, dih jemajoči pogledi, kakšen žulj in praska, hribovska krstna imena, živalska družba – gamsi, kozorogi, kavke, premagani strahovi, utrinki, vredni spominjanja, in še kaj …), a zadovoljstva nad osvojenimi vrhovi (Razor, Planja,Križ in Stenar) tudi ne bomo skrivali! Ob naslednjih podvigih pa vas z veseljem vzamemo s seboj! f

Na obisku v koči pri Češarku

Utrujeni, a srečni na osvojenem vrhu

Še en selfi

Kuku, je kdo tu?


Plesni večeri Špela Trdan in Janez Kocmur

prvimi koraki, ki so se s časom spremenili v hitre in energične ali pa elegantne in simpatične plese, ki jih je vedno spremljala moderna glasba. »En, dva, tri, nazaj, naprej!« – Po končanem tečaju je Matija za zagrete organiziral še nadaljevalni tečaj, na katerem smo se naučili veliko novih figur, pa tudi utrjevali stare. »Se vidimo naslednji četrtek!« – Oba tečaja smo zaključili s preplesavanjem v malo lepših opravah. Tisti, ki so vztrajali do konca, so si prislužili tudi priznanje. f

Sport

T

udi letos so ob četrtkovih večerih iz želimeljskega fitnesa odmevali ritmi počasnega valčka, strastne sambe, zabavnega diskoswinga in drugih plesov. »En, dva, čačača!« – Plesne vaje so se začele, zbralo se nas je veliko. Nekateri so bili v plesu izurjeni, drugi še začetniki. Razdelili smo se v dve skupini, obe pa je prevzel naš plesni mojster Matija. »Slow, slow, quick, quick!« – Počasi smo začeli s

225


Ustvarjalne delavnice Tajda Jerkič

Možganski polovici se pogovarjata (dramatika absurda) Ga. D Hej, bila sem na ustvarjalnih delavnicah. Za mami sem naredila svečko in solni piling. Ga. L Čudno, tudi jaz sem bila tam in naredila natanko ta izdelka, pa te nisem videla. Ga. D Tudi jaz se te ne spomnim. Kaj pa delavnice za Valentinovo, takrat sem izdelovala voščilnice in lučko. Ga. L Ja, tudi takrat sem bila tam. Stala sem pri rdeči mizi in rezala z zelenimi škarjami. Tebe zanesljivo nisem srečala. Ga. D To je res čudno in nemogoče. Tudi jaz sem ustvarjala pri rdeči mizi in uporabljala zelene škarje in tudi jaz sem izdelovala voščilnice. Oddala sem jih v valentinov nabiralnik. Hm, še prej, novembra, sem bila pa na delavnicah, kjer smo delali adventne venčke. Ga. L Kaj res, jaz prav tako. Izdelala sem malo drugačen venček iz brezovega polena. Okrasila sem ga z vijoličnimi svečkami in bršljanom. Ga. D To je skoraj nemogoče. Tudi moj venček je bil iz brezovega polena, na njem pa vijolične svečke in okrasje iz bršljana. Nikakor mi ne gre v glavo, kako je to mogoče, razen če … Ga. L Jaaa, saj res, ti si moja desna polovica.

226

Ga. D Ja, in ti moja leva. Lepo, da sva se srečali.


Lina, pazi na prste!

Valentinove poštarke

Tudi vzgojiteljice ustvarjajo

Tadeja je zadovoljna z adventno dekoracijo

Vsak je vesel pisemca

Ustvarjalnost

Naj svečke svetijo

Meni je pa všeč tale Pavčkova pesem za mame …

Hm, kaj bomo naredile?

227


Recepti za klekljanje Veronika Žižek, Maja Kalan in Sara Marinko

Sestavine

8 pridnih klekljaric ogromno metrov sukanca 9 kvačk (v primeru nepazljivosti in izgube) čim večja izbira vzorcev minimalno 40 parov klekljev 8 punkeljnov s košaricami zvrhana skodelica potrpežljivosti cca. 2000 bucik troje škarij

Postopek Pred izvedbo tega tradicionalnega opravila si najprej napolnimo želodčke z okusno večerjo. Nato si v svoji sobi pripravimo vse potrebne sestavine, ki jih potem pazljivo odnesemo na delovno površino. Z nekaj spretnimi gibi premešamo kleklje med seboj. Za boljšo teksturo uporabimo tudi kvačko. Čipko pustimo počivati en teden in postopek ponavljamo celo leto. Proti koncu leta prvič ugledamo celotno podobo čipke, v katero smo toliko mesecev vlagali čas in spretnost. Prostor oz. pečica 3. b Čas vsak ponedeljek, 60 min Postrežba Čipko serviramo na temni podlagi in v čudovitem okvirju. Želimo vam veliko ustvarjalnih užitkov!

228


Pot preživetja ali metanje v blato Polona Zabret in Eva Kebe

K

Šimen drvi kot za stavo

Trije močvirniki

Rambo z izvoljenkama

Katera bo spretnejša?

Ustvarjalnost

o smo se prijavljali na nenavadno dogodivščino, imenovano »pot preživetja«, smo seveda pričakovali tudi nekaj blata. A mislili smo, da bomo umazani le po nogah, spotoma pa se bomo prav prijetno hladili v mrzli Želimeljščici. Oh, kako smo se motili … Že prva ovira je bila za nekatere usodna. Tisti, ki so jo preživeli in uspeli priti do druge, so se tam pošteno upehali. Če ne upehali, pa vsaj konkretno namočili v mrzlem potoku. Oviram ni bilo videti konca in le skupinski duh trojk, v katerih smo se prebijali skozi nemogoče pogoje, nam je dajal upanja ter moči za nadaljnje korake. Počasi smo se, vsi umazani ter potolčeni, polni blatnih srag in trave, prilepljene na naše blatne okončine, prebijali naprej, pred seboj pa smo videli le eno svetlo luč na koncu tega predora: tuš v naših domskih sobah! Če vas je tragični ton zgornjih stavkov prestrašil, naj vas pomirim: seveda se le šalim, pot preživetja je bila – kot vsako leto – tudi letos eden najzabavnejših, najbolj zmešanih in norih izzivov. Na travnikih okoli doma se je slišalo vreščanje, odmeval je smeh, sem pa tja je kje zadonel tudi kakšen krik groze, a obrazi (resda blatni, a zato nič manj nasmejani), ki so se vračali proti dijaškemu domu, so precej jasno naznanjali, da je ljudstvo nad potjo preživetja več kot navdušeno. Vam je žal, da ste ta neverjetni dogodek zamudili? Na vaše veliko olajšanje se lahko nanj ponovno prijavite že naslednje leto! f

229


Domski utrinki

Čistimo, da se vse blešči

230

Na gregorjevo smo spuščali ladjice

Veselje ob zmagi

Življenje je lepo!

3. VS na kupu

Vrtnarji? Ne, vzgojitelji.

Halo? Ja, Ana pri telefonu ...


Ustvarjalnost Barbara Ĺ vigelj

231


Priznanja domskim dijakom 1. vzgojna skupina Matija Mulej – za vodenje treninga nogometa za dekleta ter koordinacijo ekipe nogometašev v SŠL Tadej Aleš – za pomoč in pripravo pri tehnični ekipi Gašper Čuk – za vodenje projektov ter uspešno in zavzeto opravljanje funkcije predstavnika VS Anže Marinko – za duhovno podporo in zgled ter zavzeto opravljanje funkcije predstavnika za duhovnost v VS Filip Štepec – za kreativnost in slikanje plakatov Boris Kokalj – za opravljanje funkcije predstavnika za glasbo v VS Leon Zajc – za učno pomoč ter opravljanje funkcije blagajnika v VS Jona Novljan – za vodenje projektov ter uspešno in zavzeto opravljanje funkcije namestnika predstavnika VS Filip Lah – za pomoč in pripravo v tehnični ekipi 2. vzgojna skupina Tomaž Stojc – za spodbudo in delovanje na duhovnem področju v VS in za dobro vodenje ministrantske skupine Marko Okršlar – za dobro delo kot predstavnik VS Metod Orešnik – za pomoč pri učenju Nikolaj Mavrek – za pomoč pri učenju Martin Drobnič – za pomoč pri učenju Rok Gornik – za igranje kitare pri svetih mašah Nace Pintar – za pomoč pri projektih VS Tilen Čuk – za vodenje odbojkarske ekipe in za spodbujanje športa v VS

232

3. vzgojna skupina Miha Gašperin – za vestno opravljanje nalog predstavnika VS in organizacijo duhovnega večera Lucijan Kvar – za tehnično podporo pri prireditvah v DJB Janez Češarek – za kuhanje na skupnem vikendu 3. VS Andrej Čuk – za prostovoljno igranje kitare ob večernih molitvah Klemen Trdan – za prostovoljno igranje kitare ob večernih molitvah Janez Goršin – za velikodušno služenje skupini kot predstavnik VS in učno pomoč ter za zavzeto treniranje odbojkaric Janez Kocmur – za prostovoljno in vestno igranje kitare v VS Jakob Čuk – za prostovoljno in vestno igranje kitare v VS Šimen Hosta – za zavzeto treniranje odbojkaric Blaž Ušeničnik – za zavzeto treniranje košarkarjev Jan Adamič – za vestno opravljeno nalogo domskega fotografa


4. vzgojna skupina Anamarija Rupnik – za predano in srčno glasbeno udejstvovanje Natalija Selšek – za predano in srčno glasbeno udejstvovanje Tina Slatnar – za vestno opravljanje dolžnosti predstavnice VS Veronika Grad – za vestno organizacijo duhovnih dogodkov v VS Regina Polc – za skrbno vodenje kluba ter vso pomoč pri tehnični podpori Zala Prijatelj – za glasbeno udejstvovanje v VS Lucija Žumer – za glasbeno udejstvovanje v VS Katja Rozman – za skrb za red v VS ter za vsestransko pomoč sošolkam Tjaša Kučič – za pripravljenost, čas in trud pri fotografiranju domskih dogodkov 5. vzgojna skupina Alenka Katrašnik – za uspešno vodenje 5. VS in domske dijaške skupnosti Anja Peterman – za pisanje člankov, fotografiranje in splošno spodbujanje ustvarjalnosti Zala Tolar – za inštrukcije, pripravljenost za pomoč in spodbujanje pri vseh dejavnostih VS Petra Oprešnik – za pomoč pri vodenju VS in organizaciji dogodkov ter igranje kitare v VS Karmen Krnc – za prispevek na umetniškem področju v VS Sara Marinko – za pomoč in prispevek na umetniškem področju v DJB

6. vzgojna skupina Eva Petek – za organizacijo družabnega življenja v VS Klara Mohorič – za glasbeni prispevek in spodbude Lara Jan – za organizacijo športnih dejavnosti in navijanja Ana Medja – za organizacijo molitev in učno pomoč Anja Bregar – za skrbno organizacijo čiščenja 7. vzgojna skupina Barbara Švigelj – za vsestransko ustvarjalnost Hana Purgar – za prispevek na glasbenem področju Marjetka Radešček – za učno pomoč Tina Pugelj – za vestno opravljeno delo predstavnika VS Tinkara Koračin – za vestno opravljeno delo predstavnika VS Veronika Žižek – za vodenje klekljanja 8. vzgojna skupina Petra Zupan – za glasbeno spremljavo pri večernih molitvah in svetih mašah Neža Pollak – za pevski prispevek v VS Špela Krnc – za učno pomoč Eva Cemič – za vsestransko pripravljenost poslušanja in pomoči

233


235


236


KAKOR DON BOSKO Z MLADIMI ZA MLADE

Odlični vzgojitelj in prijatelj mladih sveti Janez Bosko je imel globoko vero v otroke in mlade. V zanemarjenih jetnikih, ki jih je srečeval v duhomornih ječah, je videl poštene državljane. V najstnikih iz ulice je videl dobre kristjane ter v malih zidarjih in čevljarčkih svetnike. Don Bosko je s svojim življenjskim zgledom učil, naj na vsakega človeka, posebej pa na mladega, gledamo z Jezusovimi očmi. Kakor don Bosko smo poklicani postati sveti – prijatelji Boga in sočloveka. Tudi na »želimeljskih« duhovnih vajah se trudimo, da bi kakor don Bosko tudi mi pomagali mladim postati sveti. Z MLADIMI Salezijanci se skupaj z mladimi animatorji trudimo posnemati don Boska v tem, da bi mlade sprejeli in jih na njim lasten način vodili k Bogu ter jim omogočili, da se med seboj srečujejo tisti, ki so radi veseli. Vedno znova sem presenečen, ko vidim zagnane animatorje, kako se trudijo in udeležencem podarjajo svoj čas, energijo, talente, vero … Kljub temu da je animatorsko poslanstvo velikokrat težko in zahtevno, vedno vidim ob koncu duhovnih vaj vesele in zadovoljne obraze animatorjev, ki

sporočajo, da se je splačalo »žrtvovati« nekaj prostega časa za animiranje mladih udeležencev duhovnih vaj. ZA MLADE Duhovne vaje v Želimljem so namenjene otrokom in mladim. Vsi, ki oblikujemo duhovne vaje, smo prepričani, da so otroci Božji dar. Zavedamo se, da bo vzgojno poslanstvo, ki ga opravljamo, obrodilo dobre sadove v prihodnosti, ko bodo ti mladi kot odrasli ljudje postali odgovorni člani družbe in Cerkve. Veselimo se, da lahko v njihova srca sejemo »Besedo resnice«, ki je tako ogrožena v sodobni družbi. Mladim želimo, da bi v življenju izbirali zahtevno pot vere, upanja in ljubezni, ki pa edina pelje na cilj, ki nam ga je pripravil Jezus. Kakor don Bosko tudi mi želimo, da bi bili »srečni tu na zemlji in v nebesih«. Želimo si, da nas sveti Janez Bosko še naprej spremlja s svojo priprošnjo pri Bogu. Izprosi naj nam Božji pogled, da bomo v vsakem otroku in mladem človeku videli neprecenljiv zaklad, za katerega se je vredno neskončno potruditi. Sveti Janez Bosko – prosi za nas! Klemen Balažič, ravnatelj Majcnovega doma

Uvodnik

KAKOR DON BOSKO

237


“Bolj kot posredovati je treba vero živeti” Pogovarjal se je Klemen Balažič

Ž

e nekaj let imamo priložnost v Letnem poročilu spoznati kakšnega animatorja. Letos pa bomo spoznali kar dva animatorja, ker spadata skupaj. To sta mlada zakonca Marjanca in Rok Demšar. Oba sta že nekaj let zavzeta animatorja. Prosil bi vaju, da za začetek tega pogovora nekaj povesta o svojem otroštvu in mladosti. Sta kot otroka obiskovala duhovne vaje, kaj sta kot otroka najrajši počela?

238

R: Prihajam iz Železnikov iz sedemčlanske družine. V osnovni šoli sem imel počitnice zasedene s športom. Z brati in prijatelji smo veliko časa preživeli zunaj. Ko smo bili mlajši, smo po gozdovih delali bunkerje, majhne jezove, na katerih smo postavljali mlinčke, gobali, se igrali skrivalnice, delali loke, meče in drugo orožje. Z leti je to igro zamenjala žoga. Ata nam je na dvorišču postavil gol in koš, kasneje pa smo dobili še namiznoteniško mizo. Pozimi sva z bratom dvojčkom večino časa preživela na smučeh. Računalnik smo dobili zelo pozno, mislim, da sem bil takrat v drugem razredu, in tudi takrat za njim nismo presedeli veliko časa, saj sta nam ga starša za kratek čas dovolila le med vikendi. Kot otrok sem bil na duhovnih vajah v Želimljah enkrat, mislim, da je bilo to na koncu sedmega razreda. M: Prihajam iz Ljubljane, zgodnje otroštvo sem

preživljala med bloki, ko pa sem dobila bratca, kmalu zatem pa še sestrico in nam je postalo tesno, smo se preselili v hišo z velikim vrtom, kjer smo otroci lahko dobili delček tistega zelenega privilegija, ki ga imajo Neljubljančani. Na začetku osnovne šole sem odkrila Rowlingin svet čarovnikov, ki me je navdušil za branje na splošno, tako da sem velik del osnovnošolskih dni prebirala knjige, ostali prosti čas pa preživljala zunaj s prijatelji iz župnije, s katerimi smo skupaj obiskovali Frančiškove otroke, pevski zbor, verouk in oratorij. Ko so župnijske dejavnosti začele ugašati, sem se pridružila skavtom, kar me je pritegnilo in zaznamovalo do danes, ko sem še vedno aktivna članica kot voditeljica mlajše veje. Na duhovne vaje sem tekom otroštva in zgodnje mladosti pogosto zahajala v okviru župnije, na želimeljske pa me je prvič zaneslo že kot animatorko. Oba obiskujeta pedagoško fakulteto, to pomeni, da sta rada med ljudmi. Kje in kdaj sta se navdušila za ta poklic?


M: Kot otroku, najstnici, mi varstvo otrok ni kaj dosti odgovarjalo, ko so prišli obiski, bi se rajši družila s »ta velikimi«, pa sem morala paziti na mlajše. Ko pa sem po birmi prvič dobila priložnost animirati na oratoriju, se mi je odprl nov svet in komaj sem čakala vseh prihodnjih priložnosti, ki bi jih lahko pograbila, da bi se ukvarjala z otroki. Mislim, da se me to drži še danes in je predstavljalo tudi razlog, da sem se pri študiju odločila za nekaj, kjer bi imela čim več priložnosti za stik z ljudmi, med katerimi sem zelo rada, in mislim, da je nekaj najlepšega, če najdeš poklic, ki ga z veseljem in ljubeznijo opravljaš. Je bila odločitev, da postaneta animatorja, težka? Kaj vama pomeni animatorstvo? R: Odločitev za animatorstvo ni bila težka. Sam sem bil prvič animator že v osnovni šoli na oratoriju, v Želimljem pa šele v prvem letu fakultete. Spomnim se, da mi je Marjanca rekla, da bo šla za animatorko in ali grem še jaz zraven. Ideja se mi je zdela dobra in tako sem pristal med želimeljskimi animatorji. Ne predstavljam si animatorstva brez ljubezni in ljubezni brez odgovornosti. Odgovornosti do otrok, dela in sebe. Na duhovne vaje se vedno že vnaprej pripravim, delo po skupinah poskušam pripra-

viti zanimivo in hkrati vsebinsko. Odgovornost do sebe mi pomeni, da vem, česa si želim in česa ne, kakšna so moja prepričanja, kaj delam z ljubeznijo, kdaj potrebujem pomoč, na katerih področjih sem močen in kje šibek. M: Ko sem bila na oratorijih, duhovnih vajah, skavtih … udeleženka, sem vedno občudovala kakšnega predanega animatorja/voditelja in sem si želela biti tako ‘fajn’, kot so oni, tako da sem komaj čakala birmo, ki je bila pogoj, da bi bila prvič animatorka na oratoriju. Takrat se je začelo, vsako leto pa se je oratorijskemu animiranju dodalo vsaj še eno stvar. V Želimljah sem od prvega letnika zbirala pogum za animatorstvo na želimeljskih duhovnih vajah in sem potrebovala nekaj časa, da sem poskusila. Spomnim se, da je bil za menoj res težak teden, poln težkih testov, premalo spanja, za povrhu je v petek padla še slaba ocena. Na duhovnih vajah pa sem prejela toliko energije od otrok, da sem bila v nedeljo tako dobre volje, da se ne spomnim, kdaj bi se v Želimljem imela tako lepo (pa mi je bilo velikokrat lepo), dalo mi je nekega zagona, samozavesti, ki jih takrat od drugod nisem mogla črpati, in sem hvaležna za to izkušnjo, ki me je opogumila, da sem s tem delom nadaljevala. Katera je po vajinem mnenju najpomebmejša vrlina, ki jo mora imeti animator? R: To je težko vprašanje. Vsak animator s svojim delovanjem vnaša nekaj novega in ponuja nekaj, kar potem naredi celoto lepšo. Težko bi izpostavil točno določeno, konkretno vrlino … Sam menim, da je najpomembnejša ljubezen do svojega dela, udeležencev duhovnih vaj in iskrenost do sebe. Ko nečesa ne ljubiš, je bolje, da tega ne počneš več. Ljubezen vključuje tudi rast, ki se ne more dogajati brez pripravljenosti na spremembe in stiske, ki ob tem prihajajo.

Intervju

R: Iskreno povedano, ne vem, kdaj sem se navdušil za delo z ljudmi. Morda, ko sem doma pazil na otroke, ko smo dobili obiske, ali med učenjem smučanja. Ne vem točno, kako sem prišel do tega, da bi rad delal z ljudmi, vendar sem ob odločitvi za fakulteto vedel, kaj si želim delati, in sem iskal fakulteto, ki je takrat po mojem mnenju temu najbolj ustrezala. Moja želja se v teh letih ni spremenila, spremenil pa se je moj pogled na vlogo, ki naj bi jo imel pri svojem delu, in spremembo, ki si jo želim s svojimi prizadevanji vnašati.

239


Pomembno se mi zdi, da nismo slepo prepričani, da je naš način edini možen, ampak da se pogovarjamo z drugimi animatorji, smo odprti za nove ideje, pripravljeni na sodelovanje, si priznamo, ko smo v stiski, in takrat poiščemo pomoč, ki jo potrebujemo. M: Predanost, srčnost, veselje, ljubezen, najprej pa želja. Se zelo strinjam z rekom, da če hočeš druge vneti, moraš sam goreti. Se vama zdi, da je danes otrokom in mladim težko posredovati vero? R: Menim, da je bilo vero vedno težko posredovati in da to ni le vprašanje sedanjosti. Bolj pomembno kot vero posredovati se mi zdi vero živeti. Ljubiti, postaviti človeka v središče svojega zanimanja, s svojim življenjem predstaviti vero ne kot odnos do nečesa oddaljenega, ampak kot nekaj živega, kar se dogaja tu in kar živim. M: Se zelo strinjam s svojim možem.  Kje vidva »polnita baterije« za tako veselo in predano služenje mladim na duhovnih vajah in drugod? R: Baterije polnim že vmes v odnosih z drugimi, najbolj pa jih polnim ob Marjanci. M: Čeprav je velikokrat naporno, pridem domov z duhovnih vaj, skavtov ipd. z več zagona, energije, kot sem prišla, pa čeprav fizično izčrpana. Sicer pa si glavo bistrim na kolesu, v naravi in seveda ob Roku, ki mi je stalni sogovornik, da ne ostane preveč stisk neizrečenih.  Na koncu bi vaju rad vprašal še malo bolj osebni vprašanji, kako to, da sta se tako mlada poročila, in kako se je vajino življenje spremenilo po poroki?

240

R: Skupno življenje v zakonu nama je bilo že od začetka zveze cilj in izziv, na koncu pa je bilo potrebno tudi nekaj poguma, da sva se pred Bogom odločila, da se bova celo življenje odločala drug za drugega. Menim, da ne glede na leta vedno lahko najdeš izgovore, zakaj se ne bi poročil, v ozadju pa je pogosto strah pred spremembo. M: O poroki mi je Rok nekaj rekel že prvi teden, ko sva v gimnaziji začela »hoditi«, bolj v šali. Pa mislim, da je z leti šala postajala vedno bolj resna in nič manj vesela. Življenje se je s poroko zelo spremenilo, dobilo popolnoma nove dimenzije, obenem pa v vsem tem novem še vedno najdem varnost in domačnost v Roku, ki ga vedno bolje spoznavam. Verjetno sem še malo v »mladoporočenskih rož'cah«, ampak mislim, da je bila to najboljša in največja odločitev v življenju, ki me, vsak dan na svoj način, veseli. Hvala za sodelovanje in vse dobro. f


Pesmi o nebesih Klemen Balažič

B

laž Podobnik se z glasbo ukvarja že od malih nog. Zaključil je nižjo glasbeno šolo iz klavirja, štiriletni program orgel, sicer pa igra tudi kitaro in še kak inštrument. Danes je študent glasbene pedagogike na Akademiji za glasbo.

Duhovne vaje v pesmih

Nastanek zgoščenke je opisal takole: »Pesmi o nebesih je zbirka pesmi – himen duhovnih vaj v Želimljah iz preteklih let. Prijatelj in voditelj duhovnih vaj Klemen Balažič me je pred raznimi termini prosil, naj napišem himno za duhovne vaje – tj. pesem, ki bo šla hitro v uho, vsebinsko pa naj osvetljuje izbrano temo duhovnih vaj. Tako se je nabralo nekaj skladb. Pesmi so se in se še vedno lepo pojejo, zato smo se odločili, da jih posnamemo in izdamo na samostojnem albumu.« f

241


Kaj imajo skupnega Gospodar prstanov, lego kocke in Jezus?

T

isti, ki ste se letos udeležili adventnih, postnih in poletnih duhovnih vaj, poznate odgovor. To so bile namreč letošnje teme. V adventu smo odpirali teme o uporništvu, družini in pomembnosti molitve ter se ob pomoči filma Tesar spraševali: »Kaj bi naredil Jezus?« Postne duhovne vaje so nas v pripravi na veliko noč vabile: »Sestavi se«, takratna himna pa je navodilo nadaljevala z nasvetom: »… iz Luči in Duha!« K »sestavljanju« nam je pomagal Lego film in pa kateheze, v katerih smo se pogovarjali o izjemnosti in edinstvenosti, samopodobi,

242

Špela Polc

talentih, ustvarjalnosti, ekipnem duhu in manipulaciji. Naslov poletnih duhovnih vaj se je glasil »Bitke dobivam pojoč«, za iztočnico pa smo si vzeli film Gospodar prstanov, ob katerem smo se poglabljali v vprašanja o stvarjenju, svobodi in odgovornosti, moči skupnosti in darovih Svetega Duha. Seveda pa na nobenem od terminov letošnjih duhovnih vaj ni manjkalo glavnih elementov: veselja, aktivnih odmorov, novih prijateljstev, doživetih svetih maš, novih sklepov in spoznanj, doživetega in glasnega petja ter iskrenih nasmehov na obrazih vseh nas, ki jih radi obiskujemo. f


243

Duhovne vaje v sliki in besedi


Bale Živel je nekoč gospod, don Bosko se je imenoval, on je prvi dal povod, da oratorij bi nastal. Dvesto let za tem živel je še en možak, vsi vemo in reči smem, da nihče mu ni enak. Saj vodi duhovne vaje (torej čez 100 otrok), pri tem ne pozna graje, sem poslal ga je sam Bog. To je seveda naš dragi »Bale« (v resnici Klemen Balažič) brez njega stvari ne bi stale, brez njega ne bi b’lo prav nič. Animatorji A brez fantov in deklet ne bi mogli tukaj bit’, ne bi mogli vsak dan pet’ in se vsega veselit’. To so animatorji iz šole, ki s počitnic so prišli, da bi z nami zabijali gole, tako, da veseli bi bili. Kuharice So tu še gospe, ki smo jim dolžni zahvalo, kuhar’ce, ki so vsak dan skuhale hrano in te ni bilo malo.

244

Ob koncu poletnega termina duhovnih vaj nas je udeleženka Marta Lajevec presenetila z naslednjo zahvalo in jo lepo prebrala pred nami vsemi:

VSI TI ČLENI SO LJUDJE, KI NAR’DILI SO DUHOVNE VAJE, VSE POSTORIJO, KAR JIM KDO ZAPOVE, IN NOBENA OVIRA JIH NE OMAJE. Marta Lajevec


Animatorski izlet 2015 Lara Lavrič in Ida Rigler

Celeje smo slišali vse od življenja Rimljanov na slovenskem ozemlju pa do celjskih grofov. Čas je hitro minil, in kot bi mignil, se je dopoldne prevesilo v popoldne, kar so nam oznanili tudi naši želodčki. Zmerno do pretežno lačni smo se odpravili na kosilo v picerijo Picikato. Človek, ki bi nas opazoval, bi rekel, da smo animatorji po izgledu odrasli, vendar smo po duhu še vedno otroci. To smo dokazali z zavzetim barvanjem pobarvank, reševanjem labirintov ter drugih zagonetk, sicer namenjenih otrokom, da lažje počakajo hrano. Pice so bile okusne, porcije pa več kot primerne. Zdaj, ko smo bili duhovno, zgodovinsko in fiziološko napolnjeni, pa nas je čakalo le še eno. Ker smo bili od izleta rahlo utrujeni, je sledila sprostitev v termah Zreče, ki smo si jo zagotovo prislužili že s tem, da smo na različnih terminih duhovnih vaj občasno izgubljali živce nad navihanimi otroki. Kopali smo se približno tri ure in se s tem spočili od posebnega animatorskega izleta. Za tak dan, preživet v odlični družbi, se splača izpustiti tudi en dan pouka. f

Animatorji

P

onedeljek, 28. september. Še en navaden šolski dan, ko vsi komaj čakajo pouk in spraševanja. A nismo vsi užili sladkosti navadnega šolskega dne. Nekateri posebneži (med njimi smo prevladovali dijaki Gimnazije Želimlje) smo se odpravili na lepše. Na animatorski izlet! Vendar se svoji sreči navkljub nismo uspeli izogniti običajnemu jutranjemu vstajanju, saj nas je čakala dolga pot do Ponikve, rojstnega kraja blaženega Antona Martina Slomška. V tamkajšnji cerkvi sv. Martina smo prisluhnili gospodu župniku, ki nam je predstavil kreposti bl. Slomška ter njegovo življenje. Tam smo opravili tudi jutranjo molitev in blaženemu priporočili svoje animatorsko poslanstvo. Tako smo se animatorji duhovno napolnili. Kot animatorji pa moramo biti tudi podučeni na različnih področjih, saj nikoli ne vemo, kaj bo zanimalo udeležence duhovnih vaj. Zato smo z ogledom Celjskega muzeja (Mesto pod mestom) poglobili še svoje znanje zgodovine. V eni izmed največjih predstavitev rimskih ostankov

245


Sestavi se iz Luči in Duha Blaž Podobnik

246


Majcnov dom v številkah Advent 2014

4.–7. razred ministranti 8. in 9. razred 9. razred in srednješolci Skupaj

Otroci Animatorji Skupaj

110 67 111 101 389

24 134 8 75 22 133 17 118 71 460

Post 2015

4.–7. razred 8. in 9. razred 9. razred in srednješolci Skupaj

Otroci Animatorji Skupaj

109 116 74 299

19 128 18 134 16 90 53 352

Poletje 2015 4.–7. razred 8. in 9. razred 9. razred in srednješolci Skupaj

Otroci Animatorji Skupaj

114 20 134 82 16 98 66 12 78 262 48 310

Pripravljalni vikendi Advent 2014 17 Post 2015 28 Skupaj 45 Skupno Advent 2014 477 Post 2015 380 Poletje 2015 310 Skupaj 1167

Duhovne vaje v stevilkah

247


249


Nepedagoški delavci v Zavodu sv. Frančiška Saleškega

ekonom, nam. dir.

Špela Potočnik

Darja Arh

svetovalna delavka

poslovna sekretarka

Karolina Repar

Kajetana Simčič

Petra Marija Berčan

Anita Logar

poslovna sekretarka

računovodkinja

računovodkinja

laborantka

Urša Bukovec

Stanislav Zupančič

Leopold Koren

knjižničar

vratar

Urban Šlajpah

250

Janez Drnovšek

laborant

sprem. inval. osebe

Zvone Rebolj

Lidija Virant

Marija Kisilak

Tomislav Lovrič

hišnik

perica

čistilka

čistilec

Simona Rebolj

Maja Strežek

Anica Cimerman

čistilka

čistilka

vodja kuhinje

kuh. pomočnica

Gabrijela Kranjec

Janja Hrovat

Mojca Arko

kuharica

kuharica

vodja kuhinje

Tadeja Strahan kuh. pomočnica

Danila Kos


Zavod delovnih ljudi

Jutranja kava za lepši začetek dneva

Ravnatelj pozorno spremlja delo v zbornici

Bi kupili kozo, da ne bi bilo treba kositi?

Čas za malico

Pogled v tajništvo

Tudi danes bo nekaj slastnega

Tla bodo zopet sijoča

251


Roditeljski sestanek z najmlajšimi

K

do ve, ali bodo otroci zaposlenih kdaj dejansko sošolci na kateri koli stopnji šolanja. Brina, Čarna, Filip in še en Filip ter Peter so

252

rojeni v istem šolskem letu. Starše smo poklicali na »roditeljski sestanek«. Morda pa se v tej vlogi in enaki zasedbi še kdaj srečajo tudi v učilnici.


Pri Mariji, Kraljici miru, pred začetkom šolskega leta Duhovna obnova zaposlenih v Zavodu sv. Frančiška Saleškega Tina Šlajpah

T

ista zaplata rosne trave na robu travnika pod vrhom Kureščka je moja. Vsaj za nekaj minut. Nekaj trenutkov enega zadnjih avgustovskih dopoldnevov, ko se – že nekaj let zapored – zaposleni v Zavodu sv. Frančiška Saleškega zberemo na duhovni obnovi pri Mariji, Kraljici miru, na Kureščku. Salezijanec Ciril Slapšak, sicer novinec v želimeljski ustanovi, a izkušen don Boskov sodelavec, nam v uvodnem nagovoru naniza nekaj primerov iz svojega dolgoletnega delovanja med mladimi. Spodbudi nas k razmisleku o prioritetah v poklicnem in zasebnem življenju. Kaj hočem doseči kot profesor, vzgojitelj, kot delavec, kot zakonec, starš, duhovnik in nenazadnje – kot kristjan? Bi tudi za nas lahko veljalo, da smo kot don Bosko, z mladimi, za mlade, tako kot pravi vezilo (besedilo, ki veže in združuje vso salezijansko družino) za leto 2015? So za nas razum, vera in ljubeznivost glavne prvine za vzgojno delovanje? S tovrstnimi vprašanji nas pošlje »v puščavo«. Da vsak zase (ponovno) (po)iščemo prioritete, vzgojna načela in izzive v prihajajočem šolskem letu. In takrat tista zaplata trave, ponekod še mokra od jutranje rose, postane moja. Drugi posedejo po klopeh, se odločijo za sprehod po gozdu ali si izberejo drug košček zelenice. To so trenutki spokojnosti, tihega premišljevanja in prijetnih klepetov – čas za vse tisto, kar med napornim ritmom šolskega leta ne pride na vrsto. Vse to ponesemo k Mariji, Kraljici miru, da

blagoslovi načrte in sklepe. (Pa kaj, če vemo, da so skoraj neuresničljivi. Vseeno se želimo potruditi!) Če bodo blagoslovljeni, bo šlo zagotovo bolje in tudi s tem namenom sodelujemo pri sveti maši pod Marijinim plaščem. Ko hitimo proti dolini, da bi na skupnem kosilu nadaljevali z usklajevanjem načrtov, izmenjavo idej ali preprostim klepetom, pomežiknem »moji« travnati zaplati. Se vidiva prihodnje leto! f

253


Strokovna ekskurzija zaposlenih v Italijo Aleš Vrbovšek

D

elo v vzgoji in izobraževanju je skrajno dinamično in terja veliko mero individualne kreativnosti in timskega dela. Za slednje učinkovito poskrbi tradicionalno druženje vseh (!) zaposlenih v Zavodu sv. Frančiška Saleškega. Letošnje je bilo še posebej pestro, saj smo se na 200. obletnico don Boskovega rojstva odpravili na dvodnevno ekskurzijo v njegovo domovino. Zgodnja sobotna ura 25. oktobra je bila kriva za kakšen krmežljav obraz, ko je avtobus pobiral potnike na svoji poti proti italijanski meji. Polzastrti pogledi so se hitro spremenili v nasmejane obraze, saj se je najprej razvil sproščen klepet, ki je kasneje prerasel v nalezljiv smeh. Ravno prav zbujeni smo se pripeljali pod tržaško romarsko središče Repentabor, kjer starodavna Marijina cerkev še danes vabi k sebi vernike iz vseh vetrov, seveda pa najbolj tržaške

254

Slovence, ki so tod še močno prisotni. Salezijanec Tone Bedenčič, eden redkih čedermacev, nam je doživeto naslikal okoliščine, v katerih se nahajajo naši rojaki, s posebnim poudarkom na verskem življenju. Kot britev ostra jesenska burja nas je znova pregnala na avtobus. Nekaj pesmi, kakšen dovtip, morda igra taroka, igra ali dve morilca – zveni znano? – in že smo se znašli globoko na Beneškem, kjer smo obiskali Istituto Salesiano San Marco Mestre, salezijanski inštitut, ki pod svojim okriljem združuje vrsto srednješolskih tehničnih in univerzitetnih programov. Gre torej za nekakšnega velikega brata našega zavoda, ki ga vodi Tommaso Bui, salezijanski študijski prijatelj Janeza Drnovška. Občudovali smo razsežnost in tehnično opremljenost šolskih prostorov, hkrati pa ugotavljali, da ima tudi želimeljska domačnost in butičnost cel kup prednosti. Ker so Mestre le streljaj od slavnega mesta na vodi, smo se


zapeljali do kanalov in se v nič kaj turističnem koraku sprehodili do Markovega trga in ostalih beneških znamenitosti. Sonce se je že globoko nagnilo nad Jadransko morje, ko smo poiskali pot iz beneškega mravljišča in se pustili zapeljati do prenočišča. Tu smo se nagnetli – ja, za en avtobus ljudi – v dvoposteljno sobo in se pri sveti maši Bogu zahvalili za zanimiv dan in za to, da smo del želimeljske zgodbe. Naslednje jutro nas je pozdravilo v Padovi, ki je bila še nedeljsko zaspana. Kolona Želimeljčanov se je naposled ustavila pred cerkvijo, v kateri počiva najslavnejši Padovčan, četudi portugalske krvi – sv. Anton Padovanski. Pridružili smo se številnim romarjem in se priporočili svetemu možu, ki je mdr. tudi zavetnik za izgubljene stvari. Nedeljsko mašo smo imeli v kapeli sv. Jurija, pravem gotskem biseru, bogato okrašenem s freskami mojstra Altichiera da Zevia. Duhovno podprti smo se obrnili proti domu. Ker se svet spominja začetka 1. svetovne vojne, nismo mogli mimo Doberdoba in tamkajšnje monumentalne

italijanske kostnice. V nadaljevanju smo poiskali še skromnejše pokopališče avstro-ogrske vojske, na katerem je med napisi na križih moč uzreti veliko slovensko zvenečih imen. Pretresljivo sta zazvenela pesem Tomaža Kogovška, ki nam je zapel Oj, Doberdob (slovenskih fantov grob), in glas trobente, ki je naznanil, da krvavordeče sonce ponovno tone v morje. Ko smo utrujeni odštevali kilometre, ki nas ločijo od doma, smo enoglasno ugotavljali, da se vračamo obogateni z izjemno popotniško izkušnjo, na kateri smo spoznavali svet, salezijanski utrip, sodelavce in sebe. f

Avstro-ogrsko pokopališče v Redipulji

Nekaj pojasnil o cerkvi sv. Antona Padovanskega v Padovi

Nasmejane kuharice

Kolektiv ali pevski zbor?

Razlaga o procesih tiskanja

255


Simpozij o don Boskovem preventivnem sistemu Tadej Rifel

V

256

soboto, 18. aprila 2015, je v Želimljah potekal mednarodni strokovni simpozij o don Boskovem preventivnem vzgojnem sistemu. Organizacija simpozija je spadala v okvir praznovanja jubilejnega leta. Udeleženci, ki se jih je zbralo lepo število, so se posvetili predvsem vprašanju aktualnosti omenjenega pedagoškega modela. V dopoldanskem programu so v Majcnovi dvorani najprej prisluhnili dvema predavanjema, nato pa so se po kosilu razdelili v manjše skupine in tam nadaljevali pogovore o aktualnih izzivih preventivne vzgoje. V prvem predavanju z naslovom »Aktualna situacija mladih in njihove vzgojne potrebe« je Matej Cepin, direktor Socialne akademije in dolgoletni aktivist na področju mladinskega dela, podal konkretno analizo stanja duha med mladimi v današnjem svetu. V sklopu tega je

posebej izpostavil koncept t. i. države blaginje, kjer naj bi šlo za preplet trga, državnih struktur in skupnosti. Mladi namreč potrebujejo določene smernice in okvire za ustrezno integracijo v družbo kot celoto. Poseben poudarek je zato po Cepinovem mnenju potrebno nameniti gradnji mostov med mladimi in družbo. Tukaj sta pomembna vidika pedagogike (delo z mladimi) in politike (delati z družbo). Pred nami je veliko izzivov, saj je koncept mladine postal zelo zamegljen; mogoče ga je raztegniti od 15. do 35. leta starosti. Po drugi strani pa je splošna družbena klima s tehnološko podporo dala zagon obratu v zasebnost, ki pri mladih sproža logiko udobja. Rešitve je treba iskati tudi v smeri odgovornih potrošnikov in iskanja prave mere udobja, je svoj prispevek zaključil Cepin. V drugem predavanju pa je zbrane nagovoril don Fabio Attard, ki deluje kot vrhovni svetova-

»Potrjeni« udeleženki simpozija

Nagovor don Fabia Attarda


lec salezijanske družbe za mladinsko pastoralo. Med drugim je odgovoren za animacijo in usmerjanje vzgojnega delovanja ustanov po svetu, ki temeljijo na don Boskovem vzgojnem sistemu. Gospod Attard je s številnimi sodelavci na področju vzgoje, izobraževanja ter širše pastorale uredil priročnik Referenčni okvir salezijanske mladinske pastorale, ki ga lahko beremo tudi v slovenskem prevodu. V predavanju je opozoril na veliko izgubljeno priložnost, če šolo razumemo samo kot izobraževalno ustanovo. Šola je namreč prostor, kjer mladi preživijo največ svojega časa. Zato je zelo pomembno, da ne podcenjujemo te moči, ki jo ima šola. V njej se namreč oblikujejo nazori in ustvarjajo spomini za življenje. Poleg šole je torej potrebno ustvarjati tudi prostor, kjer se mladi lahko srečujejo. Mladinski centri so npr. prostor, kamor mladi prihajajo iz lastne želje in odločitve. Gospod Attard je omenil primer muslimana, ki obi-

skuje salezijansko šolo v bližini Bologne, ki je rekel: »Oče, tukaj sem odkril svojo prihodnost.« Vprašanje, na katerega moramo najti odgovor, je, kako danes prevesti sporočilo evangelija v pastoralno ponudbo, ki bo blizu ljudem v stiski. Poleg skrbi za priseljence je eno ključnih vprašanj univerzitetna pastorala, kjer mladi sprejemajo odločitve za nadaljnje življenje. Vzdušje na popoldanskih delavnicah je pokazalo, da je don Boskov duh še kako prisoten med nami. Izmenjave izkušenj med udeleženci pa so dokaz, da se salezijanska pedagogika tudi v Sloveniji uspešno izvaja na mnogih področjih mladinskega vzgojno-pastoralnega dela. Verjamem, da je simpozij mnogim dal zagon pri nadaljnjih načrtih in morebiti tudi kakšno novo idejo, ki jo bodo lahko kot učitelji, vzgojitelji, kateheti in socialni delavci prenesli v svojo vzgojno prakso. Izzivov namreč ne manjka. f

V prvem delu srečanja je predavanje izvajal Matej Cepin

Duhovitost predavateljev je izvabila mnoge nasmeške

Razmišljanje salezijanca Hanzeja Rosenzopfa

Nekateri so si skrbno zapisovali

257


»Miklavž nas obdari, če srčni smo bili« Tina Šlajpah

O

troci zaposlenih v Zavodu sv. Frančiška Saleškega so bili preteklo leto očitno zelo pridni in srčni, zato so jih v decembrskih dneh obiskali angeli in seveda sveti Miklavž. Še preden je sveti mož presenetil otroke, so angeli prebrali nekaj otroških pisem, saj sveti Miklavž vendar ne zmore vsega sam. Angelski in otroški glaso-

vi so na ves glas zapeli pesmico ter ga tako priklicali. Koliko veselja, pa tudi vzpodbudnih besed jim je prinesel! Le kdo je bil priden, kdo poreden? Očitno res ve prav vse, saj je vedel, da mora Jakoba pohvaliti, ker ne grize več nohtov, spodbuditi Izaka, naj še izboljša svoje znanje abecede in .... Tudi do prihodnjega leta se bomo trudili biti čim bolj pridni, sveti Miklavž. Pridi zopet! f

Sve t se oko li vrt i, čak a na dob re ljud i, še Mik lavž nas obd ari, če srč ni sm o bili.

Miklavževe pomočnice so prebirale pošto

Sv. Miklavž je imel s seboj tudi angela z zlato knjigo

258

Uau! Ravno te kocke sem si želel!

Pozorno spremljanje obdarovancev


Pravljičnih 7 let za Kajetano in Majo Pogovarjala se je in zapisala Tina Šlajpah

O

b koncu junija, ko se šolsko leto počasi poslavlja in so dijaki že pomahali v slovo želimeljskim stavbam, naredimo prostor za prav posebne, dragocene trenutke, kot je na primer pogovor s Kajetano Simčič in Marijo – Majo Strežek, našima računovodkinjo in čistilko, ki zaključujeta življenjsko delovno obdobje v Zavodu sv. Frančiška Saleškega. Iz njunih besed je razvidno, da bosta tudi sedaj, ko se bosta upokojili, še kako aktivni, zato smo ju morali ujeti pravočasno – ko še imata čas za klepet ob kavi.

259


260

Kajetanina pojoča primorska govorica se menja z Majinimi besedami, ki ne morejo skriti njenih dolenjskih korenin. »To slovo se mi zdi tako težko. Prehitro je prišlo,« reče Maja in tako začne naš pogovor. Maja: O tem se sploh nisem želela pogovarjati. Tudi ko so se moji vrstniki pogovarjali o tem, nisem hotela nič slišati o tej temi, ker sem se tukaj tako dobro počutila. Lahko bi še podaljšala delo tukaj, a doma me tudi čaka delo, kmetija je. Dolgčas mi ne bo. Bom pa res težko zapustila vse, kar je tukaj. Vidimo lahko, da sta dobri prijateljici. Sta se spoznali tukaj ali se poznata še iz časa, preden sta začeli delati v Želimljem? Maja: Jaz sem začela delati 1. aprila ... Kajetana: ... jaz pa 1. decembra istega leta. Maja: Zato tudi zaključujeva skupaj. Ker sva skupaj prišli, morava tudi oditi skupaj. Preden odideta, odpotujmo v času nazaj. Kakšni sta bili v srednješolskih letih kot dijakinji, srednješolki? Kakšen poklic sta želeli opravljati? Kajetana: Kot dijaki nismo bili tako sproščeni. Profesorje smo vikali in profesorji so vikali nas. Bila sem na postojnski gimnaziji, a to, gimnazijsko obdobje, mi je bilo nekoliko neprijetno, ker sem bila z vasi in je bilo veliko ločevanje med vaškimi in mestnimi otroki. Meščani so hodili v kino, v lokale, mi, vaški otroci, pa nismo imeli časa, ker smo morali delati na kmetiji, zato nam je bilo mestno življenje odmaknjeno. Ko sem prišla v Maribor, kjer sem študirala, sem se odlično počutila in tudi rezultati so bili dobri. Želela sem biti učiteljica in sem celo predavala na večerni šoli, tako da imam tudi to izkušnjo. Delala sem v prevozniškem podjetju, kjer sem bila odgovorna za prodajo, nabavo, bila sem računovodkinja v šolskem centru in nato računovodkinja tukaj, v Želimljem. Po duši pa sem komercialistka. To delo sem najrajši opravljala. Maja: Jaz pa sem si zelo želela narediti strojepisno šolo, in ker nisem bila sprejeta, sem bila zelo nesrečna. Med poletjem sem delala na Vrazo-

vem trgu, v otroški bolnici, kjer sem negovala otroke, jeseni pa sem začela obiskovati trgovsko šolo. Kasneje sem tudi jaz delala v računovodstvu, a sem opravljala knjiženje, po rojstvu zadnjih treh otrok pa sem se zaposlila v trgovini, a sem zaradi težkih pogojev želela službo zamenjati. Izvedela sem za prosto delovno mesto tu, v Želimljem. Ko so se moji otroci vpisovali v srednjo šolo, sem prvič slišala za to šolo, a je takrat nismo obiskali. Če bi se odločali danes, bi jim zagotovo svetovala, naj pridejo sem. Tu je domačnost, drugačno okolje je. Kajetana: Tudi jaz sem prvič slišala za Želimlje, ko je sin zaključeval osnovno šolo. Takrat smo prvič prišli v Želimlje, nato pa se je za to šolo odločila še hči, Karolina. Ko sem jo po koncu mature prišla iskat v Želimlje, sem premišljevala, ali bom sploh še kdaj prišla sem. Čeprav nismo imeli nobenega mlajšega otroka, se mi je zdelo, da nisem zaključila voženj v Želimlje. Maja: Zdi se mi lepo, da sem zadnjih, pravljičnih sedem let svoje zaposlitve preživela tukaj. Morala je biti Božja volja in me je On poslal sem. Kajetana: Jaz sem prišla »za kakšno leto«, tako sem rekla, ker sem bila malo pred upokojitvijo, sedaj pa je sedem let. Zagotovo je to obdobje, ki lahko prinese veliko lepega. Kaj je bila najlepša stvar preteklih 7 let? Maja: Zame zagotovo odnosi. Dijaki so me tako razveseljevali. Živela sem z njimi in z njimi sem se počutila tako mladostno. Tudi če mi je bilo doma hudo, sem tukaj ponovno zaživela. Otroci in osebje so tako prijazni, vedno mi je bilo zelo lepo. Zato mi bo težko, čeprav imam doma otroke in vnuke. Tukaj je toliko otrok, lep odnos sem imela z njimi in zaposlenimi. Želela bi, da bi profesorji ostali čuteči do dijakov. Zaposleni v Zavodu in dijaki, naj še tako radi prihajamo v Želimlje, ne moremo skriti veselja ob koncu delovnega tedna in predvsem koncu šolskega leta. Imata tudi vidve znotraj šolskega leta priljubljeno obdobje? Maja: Res je, večina je bila zelo vesela ob koncu


tedna, meni pa je najbolj hudo ravno ob petkih, ko vsi odidejo, ko ni nikjer nikogar. Rada imam ljudi okrog sebe. Kajetana: Zame je bil zelo ljub datum 1. marec, ker je to datum oddaje zaključnega računa. Pri svojem delu sem stalno vezana na datume, ki jih ne smem pozabiti. Moje delo je zahtevno, ker moraš stalno slediti spremembam v predpisih, biti na tekočem z vsem ... Vsaka napaka prej ali slej pride na dan. Ko sem delala v Postojni, sem imela tudi revizije, tu ... (v smehu) tu pa sem imela Janeza (Drnovška, ekonoma Zavoda, op. p.).

ki me čaka, bi rada še kaj pametnega naredila. Bom pa morala tudi poskrbeti, da bom imela čas zase, da ne bom »na razprodaji«. Maja: Jaz še nisem veliko razmišljala. Tako ali tako je na kmetiji veliko dela. Imam veliko dela z vnuki, morda se bom bolj posvetila možu in ga bom lahko bolj razvajala. Bi ob koncu želeli še kaj sporočiti dijakom, ostalim zaposlenim? Kajetana: Res sem bila vesela, ko so dijaki hodili po bonbone. Želela bi si, da bi odnosi ostali. Naj ostane tudi obred jutranje kave s sodelavci. To

Nam zaupata kakšno anekdoto iz obdobja, ki sta ga preživeli v Želimljem? Kajetana: Spomnim se dne, ko me je Janez vprašal, če se me da razjeziti. Odgovorila sem, da se da in takrat so »vse kure iz kurnika« (smeh). Od takrat je to najino opozorilo: »Janez, zaprite kurnik,« sem kdaj rekla. To pomeni, da se morava umiriti, globoko vdihniti in rešiti zadevo na miren način. Če se trudiš za odnose, so rezultati. Hitro jih lahko pokvariš in zelo dolgo rabiš, da jih vzpostaviš nazaj. Imata kakšne posebne načrte za obdobje po upokojitvi? Kajetana: Čaka me še vroče poletje z večjimi družinskimi dogodki, potem pa bomo še videli. Z možem Jankom greva istočasno v pokoj. Načrtno greva skupaj. Mislim tudi, da moraš slediti znamenjem. Če sprejmeš, kar ti je dano na pot, potem boš tako najlažje reševal težave. Sem oseba, ki se nerada ozira nazaj. Zame je pomembna pot naprej, pa naj bo lepa ali težka. Na tej poti,

je bila povezava med nami in želela bi si, da te povezave ostanejo. Kjer je enotnost, povezovanje, prijateljstvo in sodelovanje, tam so tudi rezultati, z veseljem greš delat. Vsako jutro sem bila hvaležna že za to, da sem prišla srečno v Želimlje. Tista kava je bila res obred – zahvala, da sem lahko prišla. Maja: Želela bi, da dijaki poslušajo sebe, svoje srce, da ostanejo taki. Da zaupajo v Božjo pomoč in zagotovo jim bo uspelo. Rada bi se zahvalila čisto vsem v tej ustanovi, še posebej salezijancem, ki so res nekaj posebnega. Zato zadeve lahko delujejo. Kajetana: Moje vodilo je bilo, da besedna zveza »ne da se« ne obstaja. Z dobro voljo uspeš, pritoževanje pa ne pomaga. Ni vedno lahko, a zato moraš prositi za moč, da probleme rešuješ. Tu je zagotovo prostor za Božjo pomoč. Maja: Res sva imeli lepih zadnjih sedem let. Takih, da se jih bova z veseljem spominjali in radi prišli nazaj. Pridita! Veseli vaju bomo. f

261


Test pedagoške vzdržljivosti in volje (s pomočjo kolesa) Klara Pavlinič

N

ekateri izmed pogostejših stavkov, ki jih profesorji in vzgojitelji radi polagamo na srce našim dijakom, se glasijo nekako takole: »Je težko? Se pa še malo bolj potrudi!« »Seveda zmoreš, le volje ti manjka!« »No no! Ne obupaj takoj, ko postane naporno!« »Ne, težava ni v snovi, ampak v tebi!« Ker pa bi bilo od pedagoških delavcev strašansko grdo, da bi glasno oznanjali načela, ki se jih sami ne bi držali, smo se odločili za pogumen korak. Pod motivacijskim vodstvom prof. Petra Šlajpaha smo se tisti bolj športno navdahnjeni skupinsko prijavili na kolesarski Maraton treh občin. Izbirali smo med 56, 80 in 92 kilometri, nekateri so dodali še kakšnih 50 za ogrevanje, toda ko je počila startna pištola, smo se prav vsi zapodili po cesti, kot bi nam šlo za življenje. A pot je bila dolga in ves čas ni bilo mogoče »šprintati«. In ko so se pričeli prvi vzponi, smo se spomnili naukov, ki jih delimo dijakom. Trudili smo se še bolj, pa čeprav bi včasih najraje stopili s pedal. Nismo obupali, kljub temu da je pot tekel po hrbtu kot za stavo in so meča sem

262

ter tja prav hinavsko zapekla. In neutrudno smo si ponavljali: vse je v glavi, težava ni v klancu, ampak v meni! Za kakšen hipec (ali dva) smo pravzaprav čisto dobro razumeli, kaj mislijo dijaki, ko nam na primer sredi učnih ur naveličano rečejo: »Ne morem več!« Ampak nismo se dali (le kako bi v tem primeru še kdaj zahtevali od naših dragih dijakov, da nikoli ne smejo obupati?!) in pedala so se vrtela in vrtela. Ob sopihanju, glasnem dihanju, pa tudi ob klepetu na ravninskih delih smo se počasi približevali cilju, in ko smo za seboj pustili še višnjegorski klanec, so se v nas začeli buditi zmagovalni občutki. Prav vsa ekipa je prevozila ciljno črto! Premagali smo vse vzpone (in strahove pred njimi), zamenjali prebodeno zračnico, pridelali prve letošnje sončne opekline, se prav sijajno podružili med seboj, predvsem pa spoznali, da pravzaprav zmoremo več, kot mislimo! In kot češnjo na vrhu smetane smo si ob koncu prislužili še pokal za eno najštevilčnejših ekip! O ne, dragi dijaki – še naprej bomo »pametovali« o vztrajnosti in trudu! Smo na lastni koži preverili in ugotovili, da vse drži!  f

Želimeljska ekipa, ki bo naslednje leto še številčnejša (tako pravijo)


Vsebina Uvodni pozdrav................................................................................................................................ 5 Sv. Janez Bosko, vse najboljše!......................................................................................................... 6 Gimnazija Želimlje..........................................................................................................................9 Kronika ................................................................................................................................12 Profesorji..............................................................................................................................16

Razred se predstavi..............................................................................................................18

Dijaki se izmerijo................................................................................................................ 38

Vse o maturantih................................................................................................................ 46

Šolska vertikala....................................................................................................................57

Ko je 7 šolskih ur premalo …............................................................................................... 63

Celoletne dejavnosti........................................................................................................... 82

Na poti................................................................................................................................ 93

Kulturni utrip.....................................................................................................................122

Šport .................................................................................................................................. 127

Posebno praznovanje........................................................................................................130

Dom Janeza Boska........................................................................................................................133 Kronika............................................................................................................................... 138 Vzgojitelji.......................................................................................................................... 140

Vzgojna skupina se predstavi............................................................................................142

Skupnost............................................................................................................................174 Duhovnost.........................................................................................................................195 Solidarnost........................................................................................................................201 Glasba............................................................................................................................... 205 Šport.................................................................................................................................. 213 Ustvarjalnost.................................................................................................................... 226 Majcnov dom............................................................................................................................... 235 Dogajanje v Zavodu.....................................................................................................................249


Zavod sv. Frančiška Saleškega Želimlje 46 SI-1291 Škofljica 01 470 2 100 01 470 2 109 zelimlje@zelimlje.si www.zelimlje.si

Letno poročilo Zavoda sv. Frančiška Saleškega 14/15 <cuadrado> ISSN C503-5996 <cuadrado> Uredili Tina Šlajpah, Peter Polc (Zavod sv. Frančiška Saleškega in Gimnazija Želimlje), Mateja Ferenčak, Klara Pavlinič, Bernardka Rupnik (Dom Janeza Boska) in Klemen Balažič (Majcnov dom) <cuadrado> Lektorirali Aleš Vrbovšek, Jana Poljšak (Zavod sv. Frančiška Saleškega in Gimnazija Želimlje) in Mateja Ferenčak (Dom Janeza Boska in Majcnov dom) <cuadrado> Ilustratorji naslovnic Mihaela Drobnič, Filip Štepec, Barbara Švigelj <cuadrado> Fotografije naslovnic Klemen Lajevec <cuadrado> Fotografije iz arhiva Zavoda <cuadrado> Oblikoval Marko Suhoveršnik <cuadrado> Odgovarja Peter Polc <cuadrado> Izdal in založil Zavod sv. Frančiška Saleškega <cuadrado> Tisk Kotis d. o. o. <cuadrado> Naklada 1100 izvodov <cuadrado> Želimlje, november 2015 <cuadrado>


Letno porocilo 2014 15  

Letno poročilo Zavoda sv. Frančiška Saleškega (Želimlje 46, 1291 Škofljica) - Gimnazija Želimlje - Dom Janeza Boska - Majcnov dom