Page 1


Platnica I. izdaje

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 94(497.472)"1943/1944" PIRIH, Aldo Pomlad na obali: Komanda mesta Koper / Aldo Pirih; [skice Milena Potočnik, Vlasta Beltram; fotografije fototeka Pokrajinskega muzeja Koper]. - 2. izd. - Koper: Lipa, 2015 ISBN 978-961-93762-1-8 279116544

2


Aldo Pirih

POMLAD NA OBALI Komanda mesta Koper

Druga izdaja knjige v počastitev 70-letnice osvoboditve Urejena po izvirniku iz leta 1990

ZALOŽBA LIPA

Združenje protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper Associazione antifascisti, combatenti per i valori della LLN e veterani di Capodistria

Koper, 2015 3


Padlim borcem Komande mesta Koper in ljudem slovenske Istre

4


SPREMNA BESDEDA Pred nami je novo delo s tematiko NOB na področju slovenske Istre. Napisano je s toplino, ki jo avtor vedno občuti do teh krajev in ljudi v spominih na težke medvojne čase. Iz teksta vseskozi veje ljubezen do Istre in njenega ljudstva, med katerim so se dobro počutili vsi borci in aktivisti, ki so od drugod prihajali širit idejo OF. Povsod so bili lepo sprejeti, hrane je bilo zanje dovolj in počutili so se varne, saj bele garde tu ni bilo, pa tudi izdajalcev le malo. Tak sprejem in počutje je doživel tudi avtor kot borec Komande mesta Koper, zato je čutil kot svojo dolžnost, da se istrskemu ljudstvu oddolži na tak način – s knjigo. Območje Istre je bilo v našem zgodovinopisju dolgo zanemarjeno, kajti poudarek je bil dan partizanskim enotam in vojaškim akcijam, s temi pa se to območje ne more pohvaliti, ker so številčno majhne operativne enote, ki so občasno prihajale v Istro, izvajale le manjše operacije. Za tako stanje pa so »krive« geografske in politične razmere, gričevnat svet z redkimi gozdovi, dobro pregleden in zato neustrezen za zadrževanje večjih partizanskih enot, posejan z gostimi komunikacijami in sovražnimi postojankami. Slovenski del Istre je specifično območje v slovenskem pa tudi samem primorskem prostoru, čeprav je skupaj z ostalo Primorsko doživel usodo raznarodovanja pod fašistično Italijo. To je narodnostno mešano ozemlje, kjer so skozi stoletja živeli v mestih in bližnji okolici Italijani, v vaseh pa Slovenci. Slovenski živelj je bil gospodarsko vezan na italijanskega veleposestnika, plemiča, na čigar zemlji je delal, in italijansko gospodo v mestih, kateri so kmetice prodajale kmečke pridelke in opravljale hišna dela. Revna istrska zemlja, na kateri je kmečki človek skozi stoletja bil boj za obstanek, mu je pustila globok pečat. Zaradi gospodarske zaostalosti je bila tudi kulturno zelo zaostala, brez lastne inteligence, saj je bilo šolanje privilegij premožnejših. Pod vladavino fašistične Italije so se razmere še poslabšale, saj ji je hotela s svojo raznarodovalno politiko dokončno izbrisati tudi njen slovenski značaj. Zato je toliko bolj potrebno pravilno ovrednotiti dejstvo, da je zaostalo istrsko ljudstvo stoletja izpostavljeno naravni asimilaciji z italijanskim gospodarjem, 5


tako množično sprejelo socialno in osvobodilno gibanje ter priključitev k Sloveniji in Jugoslaviji, in ga idejno in materialno podprlo. Še več – pridružili so se mu tudi italijanski protifašisti, ki so delovali v obalnih mestih, pa tudi odhajali v partizanske enote. Poudariti je potrebno tudi pomen slovenske Istre za širši slovenski prostor (vojaško je namreč spadala pod komando VII. korpusa), saj ga je oskrbovala z raznim tehničnim, tiskarskim, sanitetnim in drugim materialom, ki ga je po skrbno speljanih zvezah nabavljala v Trstu in drugih mestih, s soljo iz istrskih solin, hrano, obleko itd. V letu 1944 pa so njeni novinci izpopolnjevali razredčene brigade VII. korpusa, saj so bila druga območja mobilizacijsko v glavnem že izčrpana. Vse te posebnosti osvobodilnega boja istrskega človeka se kažejo v Pirihovem tekstu. Hotel in uspelo mu je poudariti težke razmere, v katerih se je razvijalo narodnoosvobodilno gibanje, in njegove uspehe. Pokazal je tudi napake, do katerih je prihajalo, skušal razčleniti, zakaj so se dogodile in kakšne so bile posledice. Avtor je tudi pravilno ocenil, da je Istra igrala pomembno vlogo tudi v mednarodni politiki in je zato odmeril temu precej prostora. Zavezniška namera, da bi se izkrcali v Istri, je usmerjala dejavnost pri sovražniku in pri vodstvu narodnoosvobodilnega gibanja (NOG). Sovražnik je začel utrjevati to območje, začel izvajati večje nasilje in pritisk na prebivalstvo, vodstvo NOG pa se je bolj posvetilo istrskemu okrožju, kajti v primeru izkrcanja bi se morali zavezniki srečati z našo oblastjo in našo vojsko. Velika vrednost pričujoče knjige je tudi podroben opis dogodkov in raznih dejavnosti Komande mesta Koper, kar bo zelo dobrodošlo tako zgodovinarju, ki proučuje lokalno zgodovino, kot učiteljem, ki se pritožujejo, da je take literature premalo. To poudarjam predvsem zato, ker je avtorju prikaz uspel, kljub temu da je arhiv Komande mesta Koper skromen in je zato sestavljal ta mozaik iz neštetih kamenčkov, ki jih je vztrajno zbiral več let. Zelo pomembne so mu bile izjave nekdanjih borcev, ki jih je avtor zelo skrbno zbiral ter jih preverjal po arhivskih virih in na terenu. Končno mu je dajal veliko oporo še njegov lastni spomin, saj je preživel na Komandi mesta Koper njenih pet najbolj aktivnih mesecev v letu 1944. Zato je lahko 6


tudi prikazal utrip tistega časa, saj ga je sam doživel; zato ga je lahko opisal za spomin in razumevanje kasnejšim rodovom, ki ga sami niso mogli občutiti in ga zato težko dojamejo. Tako se še ena knjiga pridružuje seriji del, kot so Slovenska Istra v boju za svobodo, Napredna mladina Slovenske Istre in Istrski odred, ki so nastala na pobudo in s trdim delom nekdanjih borcev in aktivistov NOB, ker so se zavedali, da morajo zaradi pomanjkanja zgodovinarskega kadra sami poprijeti za delo in tako ohraniti čim jasnejšo podobo časa, ki je postavil temelje današnji slovenski Istri. Vlasta Beltram 1990 P. S. Od izdaje knjige do ponatisa je preteklo dolgih 25 let, obdobje, ki je prineslo veliko novosti in sprememb, zato je bilo potrebno tekst nekoliko posodobiti. V novi državi so imena krajev, ki so jih po drugi svetovni vojni spremenili, vrnili v staro obliko. Tako je Pridvor spet postal Sv. Anton, Raven Sv. Peter, Dvori Korte, Sv. Tomaž pa Šantoma, kar je v ponatisu popravljeno. Velike spremembe so pri nahajališčih in poimenovanju arhivskih virov, česar pa zaradi preobsežnosti dela nismo spreminjali. Zato tu navajamo spremembe, kje se sedaj gradivo nahaja, na podlagi starega poimenovanja gradiva pa vam bodo arhivski delavci še vedno našli gradivo. AIZDG: arhivsko gradivo se danes nahaja v Arhivu Republike Slovenije, vendar še vedno na isti lokaciji. A CK ZKS: tudi to gradivo je danes v Arhivu Republike Slovenije, vendar na drugi lokaciji kot prej. APMK: del gradiva v arhivu na oddelku za novejšo zgodovino Pokrajinskega muzeja Koper je predan Pokrajinskemu arhivu Koper (PAK). V muzeju je ostalo gradivo, ki ga je avtor zbral za pripravo knjige (fotokopije dokumentov in vse izjave). Arhiv Domicilnega odbora Istrskega odreda (ADO IOK) je v Boninih in ga hrani sin Maksa Zadnika. Popravili smo še kakšno slovnično in jezikovno napako, da je tekst lažje berljiv, pri navajanju virov smo vnesli kakšne popravke in 7


dopolnitve, ki jih je avtor izpustil (npr. dodali imena), nekaj fotokopij dokumentov pa smo morali izloÄ?iti zaradi slabe Ä?itljivosti. Vlasta Beltram 2015

8


UVOD

ZEMLJEPISNI POLOŽAJ IN KRATEK ORIS ZGODOVINE SLOVENSKE ISTRE Največji jadranski polotok Istra moli kot sulica s severa proti jugu na najsevernejšem delu Jadranskega morja. Idealna meja, ki deli polotok od celine, je črta, ki povezuje najsevernejši točki Tržaškega in Reškega zaliva. Zelo blizu te idealne meje teče tudi naravna: kraško hribovje od Tržaškega zaliva prek Čičarije do Reškega zaliva. Severozahodni del polotoka je slovenska Istra, naseljena s slovenskim in italijanskim prebivalstvom. Na zahodu je obdana z morjem, in sicer od predmestja Trsta do izliva Dragonje. Od tod gre njena mejna črta po Dragonji, in sicer do vasi Kučibreg in Hrvoji. Med njima zavije na jug proti vasi Abitanti. Južno od te vasi zavije proti vzhodu in poteka južno od vasi Reparci, Abrami, Karli, Dvori. Na južni strani Rakitovca prečka progo Kozina–Buzet ter zavije na sever, zahodno od vasi Jelovica pa zavije severozahodno po kraškem hribovju do Tržaškega zaliva. Ime slovenska Istra je nastalo med narodnoosvobodilnim gibanjem. Pred tem je bila Istra razdeljena v upravne enote, oblikovane brez upoštevanja narodnostne pripadnosti njenega prebivalstva. V avstro-ogrski monarhiji in pozneje pod Italijo je bil en njen del v okviru province Trst in drugi, večji, v okviru province Pulj. Po drugi svetovni vojni je manjši del slovenske Istre ostal v Italiji, medtem ko je bil večji del priključen Jugoslaviji, natančneje LR Sloveniji. Poimenovanje slovenska Istra je danes bolj redko slišati. Za del, priključen Jugoslaviji, se običajno uporabljajo poimenovanja: Obala, obalna regija, Slovenska obala, ki pa ne pokrivajo območja slovenske Istre niti v delu, priključenem Jugoslaviji. Slovenska Istra je v vsej svoji zgodovini delila usodo celotnega istrskega polotoka. Najstarejši prebivalci Istre so bili Histri, verjetno 9


ilirskega izvora. Konec drugega stoletja pred našim štetjem so jo zasedli Rimljani. ki so naseljevali predvsem območja ob obali. V 5. stoletju je bila vključena najprej v Vzhodnogotsko državo, potem pa je prišla pod bizantinsko oblast. V 6. stoletju, ko so sem prodirali Avari in Slovani, so hribovite kraje med Dragonjo in Rižano naseljevali Slovenci, medtem ko so vzhodne in južne dele polotoka naseljevali Hrvati. V 8. stoletju je Istra prišla pod oblast Frankov. Potrebo po delovni sili je razvijajoči se fevdalizem zadovoljeval z nadaljnjim naseljevanjem Slovanov. Po smrti Karla Velikega je bila Istra v posesti raznih fevdalnih gospodarjev, predvsem oglejskega patriarha. Od 10. stoletja naprej so se v istrske zadeve vse bolj vmešavali Benečani. V boju proti fevdalcem so se istrska mesta zatekala pod njihovo zaščito (Koper leta 1279, Piran 1283, Milje 1288). V drugi polovici 14. stoletja je istrsko prebivalstvo razredčila kuga. Nastalo praznino je zapolnjevalo prebivalstvo, ki se je priselilo s Kranjske in Krasa. Po propadu Beneške republike leta 1797 je Istra prišla pod oblast Habsburžanov. Leta 1809 jo je Napoleon vključil v Ilirske province, leta 1814 pa je ponovno prišla pod habsburško oblast. V sestavi avstro-ogrske monarhije je ostala do konca prve svetovne vojne, ko jo je zasedla italijanska vojska. Z rapalsko pogodbo leta 1920 je prišla v sestavo Kraljevine Italije. V drugi polovici 17. stoletja so se narodnostni odnosi, nastali s kolonizacijo, ustalili. V mestih in v njihovi bližini je prevladovalo prebivalstvo italijanske narodnosti, v notranjosti in na podeželju pa slovenske. Po štetju iz leta 1910 je bil odnos med narodnostmi v slovenski Istri približno 53 % proti 47 % v korist prebivalstva italijanske narodnosti. Približno 78 % prebivalcev italijanske narodnosti je živelo v mestih Koper, Izola, Milje in Piran, preostalih 22 % pa v mestnih občinah ob obali. Na podeželju so v veliki večini živeli prebivalci slovenske narodnosti. Tako npr. v občini Izola v Kortah 100 %, v občini Piran v Novi vasi 100 %. V drugih občinah je bilo prebivalstvo v večini slovenske narodnosti: Dekani 99,6 %, Dolina 99,6 %, Marezige 99,5 %, Ocizla-Klanec (del v slovenski Istri) 99,8 %, Pomjan 83,6 % in Buzet (del občine v slovenski Istri) 99,8%.1 Gospodarstvo je bilo v slovenski Istri slabo razvito. Do druge svetovne vojne se je večji del prebivalstva preživljal s poljedelstvom. 10


Zaradi goste naseljenosti in drobne posesti se je podeželsko prebivalstvo komaj preživljalo. Industrija ni bila razvita in presežku vaškega prebivalstva ni ponujala zaposlitve. Mestno prebivalstvo se je preživljalo z delom v industrijskih obratih, s pomorstvom, trgovino, z ribolovom in obrtjo. Najbližji večji industrijski in prometni center je bil Trst, kamor je bila usmerjena ekonomska migracija s tega območja. Pod fašistično Italijo so hoteli novi oblastniki prebivalstvo slovenske Istre (tako kot v vsej t. i. Julijski krajini in Istri) poitalijančiti: prepovedali so uporabo slovenskega jezika v državnih uradih in na sodiščih; postopno so zamenjali v osnovnem šolstvu slovenski jezik z italijanskim; odpravili so občinsko samoupravo in jo zamenjali z državnimi uradniki – podestati; prepovedali so založniško dejavnost v slovenščini in slovenska društva; uzakonjena je bila sprememba slovenskih imen. Nad slovenskim prebivalstvom so izvajali ekonomski pritisk in politični teror. Zaradi nerazvite industrije ni bilo veliko delavcev, na podeželju pa je bilo ubožno kmečko prebivalstvo. In ravno na kmetih je bila večina prebivalstva slovenske narodnosti. Revno kmečko prebivalstvo so zelo privlačile revolucionarne socialistične ideje, ki so v Slovensko Istro prodrle po prvi svetovni vojni. Razvoj revolucionarnega gibanja so po italijanski okupaciji in zmagi fašizma nekoliko ovirale nejasnosti glede nacionalnega vprašanja v socialistični in novoustanovljeni Komunistični stranki Italije (KSI). Šele v letih 1925 in 1926 je KSI sprejela stališče, da je priključitev ozemlja, naseljenega s Slovenci, plod italijanske iredentistične politike ter da je treba v krajih, kjer živijo Slovenci in Hrvatje, glede na to, da sestavljajo večino revni kmetje, narodnostno vprašanje reševati hkrati s kmečkim. To je - med drugim narekovalo naslednje naloge: boj za pravico do samoodločbe in proti raznarodovalni politiki, za uporabo materinščine na sodiščih, javnih uradih in uradnih listinah, boj proti davčnemu pritisku... V pokrajinskem vodstvu KSI za Julijsko krajino tudi pozneje niso imeli enotnega stališča do teh vprašanj. Kljub mnogim nejasnostim so se ta napredna stališča prebila v istrske vasi in tam našla plodna tla. Ob ekonomskih in političnih okoliščinah, v kakršnih je živelo 11


istrsko ljudstvo, ni bil organiziran ali spontan odpor na teror nič presenetljivega. Aretacije, pretepanje, ricinusovo olje in drugi načini mučenja aretirancev, obsodbe na večletno ječo in konfinacije niso mogli zatreti svobodoljubnih idej.*1

BRITANSKE STRATEŠKE ZAMISLI IN NEMŠKI OBRAMBNI NAČRTI, KI SO VPLIVALI NA RAZVOJ VOJAŠKO-POLITIČNIH RAZMER V ISTRI V ZADNJEM LETU VOJNE Istra, posebno njen severozahodni del s Trstom, je najsevernejša točka Jadrana z naravnim prehodom skozi postojnska in ljubljanska vrata v smeri proti Dunaju in Podonavju. Po porazu sil osi v Afriki in posebno po izločitvi Italije iz njihovega tabora, so bile na Istro nenehno usmerjene oči britanskih političnih in vojaških krogov, ki so se želeli tu izkrcati zaradi prehoda v srednjo Evropo in na Balkan. Obenem je postala pomembna tudi za nemško politično in vojaško vodstvo, ki se je balo možnega zavezniškega vdora. To dejstvo je neposredno vplivalo na vojaško politične razmere v slovenski Istri v zadnjem letu osvobodilne vojne.

ISTRA V BRITANSKI STRATEGIJI Strateške zamisli Velike Britanije in Združenih držav Amerike o vodenju druge svetovne vojne na evropskem bojišču se niso ujemale. Zaradi tega tudi ni prišlo do izkrcanja v Istri. Po porazu sil osi v severni Afriki so sledile anglo-ameriške izkrcevalne akcije na Sicilijo in potem na Apeninski polotok. Za ti 1

* V slovenski Istri je bilo v času med vojnama 292 obsojenih, 54 konfiniranih, 48 večkrat aretiranih za krajši čas, 78 mučenih in 14 ubitih 2 ljudi.

12


akciji sta se zaveznika odločila iz različnih namenov: Američani so dosledno izhajali od tega, da morajo nastopiti z omejenimi silami in cilji, tako da ne bodo vplivali na glavno operacijo v zahodni Evropi; Britanci pa so upali, da se jim bo posrečilo operacije v Sredozemlju okrepiti. 3 S temi nasprotujočimi si stališči sta zaveznika novembra 1943 prišla v Kairo na priprave za teheransko konferenco. Churchill je tam zagovarjal stališče, da rok, določen za izkrcanje v zahodni Evropi, ne bi smel onemogočati izrabe velikih priložnosti, ki so se ponujale v Sredozemlju. Predlagal je, da je treba pospešiti napredovanje v Italiji in po zavzetju črte Pisa–Rimini odločiti, kam udariti: na jug Francije ali na Balkan. Že pred to konferenco si je prizadeval pridobiti za tako strategijo Eisenhowerja – tedanjega zavezniškega vrhovnega poveljnika na sredozemskem bojišču. Britanskega stališča pa na konferenci niso sprejeli.4 V Teheranu se je Churchill zavzemal za operacijo preko Istre in ljubljanskih vrat proti Dunaju in Panonski nižini. To operacijo je sicer, kot možno alternativo operaciji v južni Franciji, prvi omenil Roosevelt, vendar je ni zagovarjal in se zanjo ni zavzemal. Kljub Churchillovemu dokazovanju prednosti operacij v Sredozemlju je bilo sklenjeno, naj se izvede napad čez Kanal kot glavna operacija, ki naj bo podprta z napadom na jug Francije.5 6. junija 1944 je prišlo do dolgo pričakovanega izkrcanja v zahodni Evropi. Ta operacija bi morala biti podprta z napadom na jug Francije. Britanci so se temu uprli. General Wilson, v čigar pristojnosti je bila priprava tega napada, je namesto tega napada predlagal pospešitev pritiska na italijanski fronti z istočasnim izkrcanjem v Istri in prodorom skozi ljubljanska vrata. Američani so vztrajali pri dogovorjenem zaporedju napadov. Churchill si je prizadeval spor osebno rešiti z Rooseveltom, ki pa se s Churchillom ni strinjal.6 Zaradi poskusov preusmeritve pa je bil napad na jug Francije izveden z enomesečno zamudo.7 Britanski premier ni bil zadovoljen s takim razvojem dogajanja. Upiral se je skoraj do napada. Eisenhower, takrat že vrhovni poveljnik operacij v zahodni Evropi, je pozneje v zvezi s tem zapisal, 13


da se je takrat vnela najdaljša razprava med njim in premierjem Churchillom v vojni. Začela se je v začetku julija in trajala še prvih deset dni avgusta. Churchill mu je zatrjeval, da nima pomena napadati na jugu Francije, saj bi čete, določene za invazijo, več prispevale k zmagi z napredovanjem v Italiji in na Balkanu in tako ogrožale Nemčijo z juga.8 Po neuspelem poskusu preusmeritve napada na jug Francije britanski premier in njegovi vojaški poveljniki še niso opustili zamisli o operaciji skozi Istro. Iskali so le priložnost zanjo. Še pred napadom na jugu Francije (začel se je 15. avgusta) se je Churchill 12. in 13. avgusta sestal s Titom v Caserti v Italiji. Že na prvem sestanku se je pozanimal, če bi enote NOV lahko sodelovale z angloameriškimi silami, če bi le-te prišle do Istre. General Wilson, tedaj vrhovni poveljnik v Sredozemlju, je hotel dobiti privolitev za uporabo komunikacij od Trsta skozi Ljubljano in Maribor do Gradca pod zaščito zavezniških enot.9 Churchill je 28. avgusta še iz Italije pisal Rooseveltu: »Prepričan sem, da bi prihod močne armade v Trst čez štiri do pet tednov imel učinek, ki bi zelo prekašal čisto vojni pomen. Titovi ljudje nas bodo čakali v Istri. /.../« 10 V Italiji je Churchill naročil Alexandru, zavezniškemu poveljniku na italijanski fronti, naj bo pripravljen za hiter prodor z oklepniki proti Istri in ljubljanskim vratom. 11 Ni dvoma, da so britanskega premiera in njegove stratege usmerjali k srednji Evropi in Balkanu politični razlogi. Kljub temu svojih predlogov dolgo niso podkrepili z njimi. Toda, bolj ko se je Rdeča armada bližala srednji Evropi in Balkanu, bolj so ti razlogi prihajali v ospredje. Politične motive za operacijo preko Istre je Churchill natančno opredelil v pismu 9. septembra 1944: »Zelo močno imam v mislih možnost amfibijskega vpada iz Ancone ali Benetk, če pri tem uspemo, v Istro. Tako bi lahko razširili našo fronto napredovanja v Avstrijo in na Madžarsko /.../ Še enkrat opozarjam (ker je to, glede na delež, ki ga ima naša visoka politika, izredno pomembno), da ne smemo dovoliti, da bi v srednji in južni Evropi vse prešlo v sovjetske roke. /.../« To misel je ponovil na konferenci v Quebecu 13. septembra 1944, kjer se je spet zavzemal 14


za preboj v desno, s čimer bi Nemčiji »zarili nož v jadransko pazduho«. Na konferenci v Quebecu se Američani prvič niso upirali zamisli o prodoru preko Istre in jo celo podprli, vendar pod pogojem, da bi bil izveden čimprej. Sklenjeno je bilo, naj general Wilson, če želi izkrcevalno ladjevje obdržati za prodor preko Istre, čimprej pošlje svoj načrt skupnemu komiteju načelnikov generalštabov, najpozneje pa do 10. oktobra.12 Časa je bilo manj kot mesec dni. Vendar težava ni bila v tem, saj je šlo za izpeljavo zamisli, za katero so se Britanci dolgo zavzemali. Težave je kot običajno povzročalo dejstvo, da je primanjkovalo sil in sredstev. V oktobru je bil Churchill v Moskvi, kjer sta si s Stalinom razdelila vplivna območja na Balkanu. V pogovorih, ki so jih imeli britanski in sovjetski vojaški strokovnjaki, kakor tudi Stalin in Churchill, sta bila omenjena tudi izkrcanje v Istri in pohod proti Dunaju, kjer naj bi se sovjetske in britanske sile srečale. Takrat sovjetska stran taki operaciji ni nasprotovala. Toda Britanci zanjo niso imeli vojaških enot. Zato je Churchill še iz Moskve 10. oktobra brzojavil Rooseveltu in ga prosil, naj dve ali tri divizije nameni za italijansko fronto. Sporočil je tudi, da bo general Wilson poslal načrt, ki se tiče »Istre, Trsta itd.« Odgovor je prejel še v Moskvi, in sicer 16. oktobra. Kakor vedno – odklonilnega.13 Načrt generala Wilsona je bil vse prej kot zadovoljiv. Po njem se ofenziva proti Trstu in Reki ne bi mogla začeti pred februarjem 1945. Za Churchilla je bilo to, kakor je povedal 30. oktobra, prepozno. »Takrat bosta ti dve pristanišči bržkone v rokah partizanov«. In istega dne je zapisal »Jugoslovani bodo nato zasedli Trst, Reko in druga mesta, ki si jih lastijo. Čemu potem vsa ta vojska, vse te izkrcevalne ladje in tako dalje?«14 Tekmi s sovjetsko armado v tem, kdo bo kaj zasedel v srednji Evropi in na Balkanu, se je pridružila tekma z jugoslovansko armado pri osvobajanju Istre in Slovenskega primorja. V tem času so se vse bolj zaostrovali tudi odnosi med Britanci in narodnoosvobodilnim gibanjem v Jugoslaviji. Prišel je tudi februar 1945. Operacije preko Istre in ljubljanskih vrat ni bilo mogoče izpeljati. Na krimski konferenci so to operacijo ponovno omenjali. Churchill je ugotavljal, da »Rdeča armada 15


mogoče ne bo dala časa, da jo izpeljemo«. General Brooke pa je dejal, da imajo ob morebitnem umiku Nemcev iz severne Italije »dovolj močne sile, s katerimi bodo lahko izrabili umik in potem posredovali skozi ljubljanska vrata«.15 Razvoj vojaških operacij na italijanski fronti, v Istri in Slovenskem primorju je potekal v nasprotju z britanskimi željami. Uresničile so se črne slutnje premiera Churchilla iz jeseni leta 1944. Zavezniške sile v Italiji so začele ofenzivo 9. aprila 1945. Hitro so zlomile nemško obrambo in 29. aprila zasedle Benetke. Istega dne je bila v Caserti podpisana kapitulacija nemških sil v Italiji z veljavnostjo 2. maja. Po sprejetih smernicah je feldmaršal Alexander še prej, ko je kapitulacija stopila v veljavo, poslal 2. novozelandsko divizijo v hiter preboj proti Trstu, z namenom, da bi zasedla to mesto, Slovensko primorje in Istro. Kljub temu, da je divizija prodirala po avtomobilski cesti, z motornimi vozili, brez kakršnegakoli nemškega odpora, je bilo že prepozno. Na predvečer 1. maja so se srečali prednji deli divizije zahodno od Tržiča z enotami jugoslovanske armade. Slovensko primorje so do Soče osvobodile jugoslovanske enote. Deli novozelandske divizije so prispeli v osvobojeni Trst 2. maja popoldan.10

NEMŠKI UKREPI ZA OBRAMBO ISTRE Že pred kapitulacijo fašistične Italije je bilo nemško vrhovno politično in vojaško vodstvo zaskrbljeno za usodo italijanskega ozemlja in za nadaljnji razvoj vojaškega položaja v Sredozemlju. Balo se je, da mu bo južni zaveznik obrnil hrbet in se je zato pripravljalo na razorožitev italijanske vojske in organizacijo obrambe na italijanskem ozemlju. Načrti so bili skrbno pripravljeni in so jih začeli previdno in postopno izvajati že pred kapitulacijo Italije. Ko je Italija 8. septembra 1943 kapitulirala, so jih nemudoma izpeljali. Razorožitev italijanske vojske in utrditev fronte v Italiji sta bili izpeljani hitreje in lažje kot se je to pričakovalo. Nemško vodstvo je bilo ob teh ukrepih zaskrbljeno zaradi 16


območja bivše Ljubljanske pokrajine, Slovenskega primorja, Istre, Kvarnerja in Furlanije, ki jih je povezalo v operacijsko cono Jadransko primorje. Skozi te predele so peljale stare poti, ki so povezovale beneške in lombardijske nižine z Dunajem in Panonsko nižino. Obala severnega Jadrana z Istro pa je bila ugodna za morebitne nasprotnikove izkrcevalne operacije. Poleg tega je bila ravno na tem območju partizanska aktivnost zelo živa. Za to je 19. septembra 1943 izdalo armadni skupini B povelje, naj na tem območju zlomi odpor. V uvodu povelja ugotavlja, da »v bližnji prihodnosti« na območju armadne skupine ni pričakovati izkrcevalnih operacij. Vendar je treba čas, ko 10. armada »še veže« anglo-ameriške sile, uporabiti za uničenje močnega odpora v Istri in za popolno zasedbo hrvaške obale. Ukazalo je, da je treba z uporniki ravnati »brez usmiljenja«. S poznejšim Hitlerjevim poveljem je bilo ukazano: »Slovensko komunistično uporniško gibanje v Istri uničiti z brezobzirno odločnostjo. Slovenski narod po akciji ne sme več pomeniti nobene nevarnosti«. Ofenziva je potekala v več fazah, in sicer na območju Slovenije (od Save do morja), Gorskega kotarja, Istre in v delu Hrvaškega primorja. Trajala je od 25. septembra do 22. novembra 1943. V njej so sodelovale tri pehotne divizije in trije tankovski polki.17 4. oktobra 1943, še med ofenzivo, je Hitler v povelju komandantu juga izhajal iz naslednje ocene: »Pričakujem, da bo sovražnik svojo glavno operacijo usmeril iz Italije, v določenem času in z delnimi silami pa iz Afrike, proti jugovzhodu. Vendar še ni mogoče predvideti, ali bo krenil iz južne Italije, ki jo je zasedel, proti Albaniji, Črni gori, južni Hrvaški, ali pa si bo prizadeval najprej potisniti nemške sile v Italiji na sever in si tako v srednji Italiji ustvariti izhodiščno točko za napad na severno Hrvaško in Istro. /.../« Glede organizacije obrambe severne Italije je med drugim ukazal: »Ker v kratkem ni pričakovati velikih sovražnih operacij, usmerjenih na obalna območja armadne skupine B, je treba zmanjšati obalno zavarovanje in ga koncentrirati na najvažnejše odseke in pristaniščna mesta, da bi bilo tako mogoče močne sile uporabiti v Istri in Sloveniji.«18 Nemško vojaško poveljstvo je partizansko aktivnost na tem 17


območju ocenjevalo kot največjo in najneposrednejšo nevarnost, ker je ogrožala prometne poti za prevažanje enot in njihovo oskrbovanje ter morebitni umik z italijanskega bojišča. Istočasno je bila ta aktivnost nevarna kot spodbuda za odločitev Anglo-Američanov za izkrcevalne operacije v Tržaškem zalivu, Istri in na severnem Hrvaškem. V ofenzivi partizansko gibanje ni bilo uničeno. Po njej se je še okrepilo, čeprav nemško poveljstvo skorajšnjega napada na istrsko obalo ni pričakovalo, ga je partizanska aktivnost na polotoku in v njegovem zaledju zelo motila. To je bila najšibkejša točka, ki je slabila celoten obrambni sistem, saj po nemški oceni z izkrcevalno akcijo v Istri »nasprotnik ne bi pridobil samo operativno daljnosežnih možnosti, temveč bi zaradi banditsko okuženega polotoka lahko vnaprej računal na podporo. /.../« Zato je nemško poveljstvo od podrejenih zahtevalo kar največjo ostrino v boju proti narodnoosvobodilnemu gibanju na tem območju. Po oktobrski ofenzivi 1943 sta komandanta za jugozahod in operacijske cone Jadransko primorje kar tekmovala pri spodbujanju podrejenih k ostrini in surovosti. Tako je komandant v operacijski coni Kübler v svojem znanem povelju št. 9 z dne 24. februarja 1944 navedel aktivnost partizanov in izgube nemške vojske, ocenil partizansko nevarnost za obrambo pred izkrcevalnimi akcijami, ukazal ukrepanje »zob za zob in glavo za glavo«, obljubil kritje vsega, »kar pelje k uspehu«, in zagrozil. da bo tisti, ki pomaga partizanom, »zapisan smrti in ga je treba pokončati«. Komandant jugozahoda Kesserling pa je v začetku aprila opozarjal, da bo klical na zagovor tiste starešine, ki bodo omahljivi v boju proti partizanom, ne pa tistih, ki bodo preostri. Obljubil je zaščito komandantu, ki bo uporabljal sredstva, ki niso v skladu z običajnimi ukrepi.19 Spomladi leta 1944 se je narodnoosvobodilno gibanje v Istri in njenem neposrednem zaledju hitro razvijalo. Partizanska aktivnost se je iz dneva v dan krepila. Zato je nemško poveljstvo od 26. aprila do 6. maja na to območje usmerilo ofenzivo »Braunschweig«. Prešla je območje Čičarije, Kastavskega, Brkinov, Pivke in Podgore. Ker nemška vojska, ki je dosledno izvajala sprejeta povelja, partizanski vojski ni mogla prizadejati hujših udarcev, je večji del svojih operacij usmerjala proti civilnemu prebivalstvu. S terorjem je hotela 18


v njem zatreti opredeljenost za osvobodilno gibanje. Veliko ljudi je bilo pobitih in interniranih. Veliko vasi je bilo požganih in izropanih.20 V štabu nemške vrhovne komande so v vojaški analizi 21. junija ocenili položaj na južni fronti. Sodili so, da bi lahko vdor zaveznikov k Savi in Donavi za jugovzhodni del »trdnjave« imel nepredvidljive posledice. Ugotovili so, da se sovražnik zelo zanima za Istro in da ima dovolj moči za tako operacijo, le stanja ladjevja niso poznali. Zahodna obala Istre je bila ocenjena kot zelo ranljiva za izkrcevalne operacije, saj ima polotok tri uporabna pristanišča (Trst, Reko in Pulj), ki so zelo vabljiva za sovražnika. Gradnja obrambnih objektov ni potekala zadovoljivo. Tudi obalne artilerije niso imeli dovolj. Na razpolago so bile le šibke sile, s katerimi bi bila obramba nujno omejena le na ključne točke in na kraško območje med Trstom in Opatijo, pa še to območje je bilo potrebno še utrditi. Za obrambo celotne obale bi bilo potrebnih pet divizij, za kraško območje pa tri. Glede na verjetno povečanje »band« ob morebitnem izkrcanju, bi bile potrebne tudi močnejše policijske sile.21 Načelnik štaba vrhovne komande je 23. junija 1944 poročal Hitlerju, da so nemške zasedbene sile na polotoku zelo šibke. Menil je, da ni neposredne nevarnosti za izkrcanje, vendar se bo ta pojavila takoj, ko bo padla v sovražnikove roke Ancona. 6. julija je ponovno poročal Hitlerju in opozoril na nujno potrebo po takojšnji okrepitvi obrambe istrskega območja. Po daljši razpravi so 24. julija izdali navodila vrhovnemu komandantu jugozahoda za vodenje borbe na Jadranu. Istra je kot »vpadna vrata v dunajsko območje pridobila na pomenu«, saj bi njena izguba onemogočila obrambo predalpske cone in s tem bi bile hitro presekane najvažnejše povezave na jugozahodnem območju. Vrhovna komanda jugozahoda bi morala najpozneje ob prodoru sovražnika na Apenine računati z izkrcanjem v Genovskem zalivu ali na beneški obali in v Istri. Pri tem je obstajala možnost, da bi se sovražnik skušal prebiti neposredno čez Liko do Zagreba. Hitler je ukazal okrepiti obrambo obale na kritičnih mestih, okrepiti obalno artilerijo s težiščem na jadranski obali in po možnosti aktiven boj za uničenje »band« V ta namen naj bi poslali v okolico Vidma 94. pehotno divizijo iz okolice Zagreba. S tem naj bi se sproščeni deli 188. rezervne divizije gorskih lovcev premaknili na 19


jug, do 15. avgusta naj bi bila v Istro poslana še ena divizija.22 Po oceni vrhovnega komandanta za jugozahod so bile te sile prešibke za obrambo obale. 5. avgusta je poročal, da je potrebnih za obrambo obale 7 divizij, in sicer 4 samo za Istro. Na razpolago so bile samo pravkar premeščena 94. divizija, ki jo je bilo potrebno še okrepiti, 237. Divizija, od katere je prispela na mesto samo ena tretjina, in 188. rezervna divizija gorskih lovcev. S temi močmi je bilo mogoče braniti polotok samo na črti Trst–Reka. Predlagal je prioritetno gradnjo obrambe za te položaje in za pristanišče Pulj.23 Kakor vedno je Hitler tudi v navodilih, izdanih 24. julija, zahteval aktiven protipartizanski boj. Tudi brez tega sta bila vrhovni poveljnik jugozahoda in poveljnik v coni Jadransko primorje zaskrbljena zaradi vse večje partizanske aktivnosti v Istri, zlasti ob obali od Trsta do Mirne (ki je bila ocenjena kot primerna za izkrcevalne operacije) in v njenem zaledju – v Čičariji (ki naj bi bila edino primerna za obrambno linijo). Na ti dve območji je bila usmerjena ofenziva »Prien« od 8. do 11. avgusta 1944.24 15. avgusta so se zavezniki izkrcali na jugu Francije. Ker ni bilo znakov, da pripravljajo večjo izkrcevalno operacijo na Jadranu, so se skrbi vrhovnega poveljstva preusmerile na zahod in začasno ni krepilo obrambe na Jadranu.25 Do srede septembra so se deli 188. in 237. divizije z enotami, ki so jim bile podrejene, razporedili na nove položaje, kar je obdelano v posebnem poglavju.26 Kljub pomanjkanju sil na vseh bojiščih, si nemško vojaško poveljstvo ni upalo zmanjšati sil, razmeščenih v Istri. Nasprotno, bilo je zaskrbljeno, ker jih ni moglo okrepiti. Konec decembra 1944 je vrhovna komanda jugozahoda ocenila, da so »večje operacije na območju Trsta, Pulja in Reke vsak čas mogoče«, čeprav ni bilo zanesljivih dokazov, da Anglo-Američani take operacije pripravljajo. Menila je, da z razpoložljivimi močmi ne bi bilo mogoče odbiti napada in ustaviti sovražnih sil. Edino, kar bi bilo mogoče narediti, bi bila obramba Pulja in črte Trst–Reka, seveda pod pogojem, da »prevzame zavarovanje zaledja najvišje vodstvo SS in policije«. V začetku marca 1945 si je vrhovni komandant jugozahoda Kesserling skupaj s komandantoma 188. in 237. divizije ogledal 20


gradnjo objektov na črti Trst–Reka, ki naj bi bili do takrat že zgrajeni.28 Že konec marca pa se je položaj začel hitro spreminjati. Takrat ni bila več glavna nevarnost izkrcevalna operacija, temveč bližajoča se 4. armada jugoslovanske vojske. Zato so bile nemške enote iz Istre premeščene na reško fronto. Po njihovi premestitvi je 25. aprila postal 97. armadni korpus podrejen vrhovni komandi za jugovzhod, kar pomeni, da njegovo operativno območje ni bilo več del italijanskega bojišča in posledično tudi Slovensko primorje, Istra in Trst niso bili več v pristojnosti vrhovnega poveljstva za jugozahod. Zato kapitulacija na italijanskem bojišču ni veljala za to območje.27

OPOMBE 1 Enciklopedija Leksikografskog zavoda JAZU, Zagreb, I. izdanje, knjiga 3, str. 587-591 (dalje Enciklopedija LZ JAZU); Vojna enciklopedija, Vojnoistorijski institut Beograd, knjiga 5, str. 684 ; Slovenska Istra v boju za svobodo, Založba Lipa Koper, 1976, str. 1 3–65 (dalje Slov. lstra v boju za svobodo). Podroben seznam krajev avstrijskih dežel (VII, avstrijsko Ilirsko Primorje), Dunaj 1918, str. 32–39; Lavo Čermelj, Slovenci in Hrvatje pod Italijo, Ljubljana 1938; Krajevni leksikon Slovenije, knjiga l, str. 103, 121–124, 237. 2 Slov. Istra v boju za svobodo, str. 86-155, 179–288; Istra i Slovenačko Primorje, izdanje Rad, Beograd 1952, str. 14–23, 145–182; Milica Kacin Wohinz, Narodnoobrambno gibanje primorskih Slovencev 1921–1928, Založba Lipa, Koper 1977, str. 501–526. 3 Herbert Fajs, Čerčil, Ruzvelt, Staljin, izdanje Vojno delo, Beograd 1962, str. 79–93, 143–150, 157–160, 187–190 (v nadaljevanju: Fajs); Ivan Majski, Uspomene sovjetskog diplomate, BIZ, Beograd 1974, str. 296–298; Omar N. Broudley, Uspomene jednog vojnika, izdanje Vojno delo, Beograd 1954, str. 157–158; N. Anić, Saveznička planiranja u Sredozemlju početkom 1943, Zbornik Sutjeska-Neretva 1943, izd. Vojnoistorijski institut, Beograd 1969, str. 667–681. 4 Fajs, str. 36 1–362; D. Eisenhower, Rat za oslobodjenje Evrope, izdanje NIP, Zagreb 1953, str. 222–225 (v nadaljevanju Eisenhower). 5 R. E. Sherwood, Ratne tajne Bijele kuće, izd. Zora, Zagreb 1952, str. 350–351, 355-370; Fajs, str. 362–372 ; Slobodan Nešović, Velika trojica oči u oči, izd. Narodna knjiga, Beograd 1977, str. 351–391;

21


Charles E. Bohlen, Svjedok povijesti, izd. Globus, Zagreb 1976, str. 144–148; Winston Churchill, Drugi svjetski rat, izd. Prosvjeta, Beograd 1966, knjiga VI, str. 325–385 (v nadaljevanju Churchill). 6 Fajs, str. 473; Churchill, Vl, str. 55–60 in priloga D; Slobodan Nešović, Velika zarota, izd. Cankarjeva založba, Ljubljana 1978, str. 43– 46; J. Ehrman, Grand strategy, London 1956, knjiga V, str. 268, 348, 355– 365 (v nadaljevanju Ehrman). 7 Nešović, Velika zarota, str. 47; Eisenhower, str. 325; Sherwood, str. 315. 8 Sherwood, str. 315; Eisenhower, str. 311–313, 335. 9 Churchill, Vl, str. 88; Dušan Biber, Tito -Churchill-strogo tajno, izd. Globus, Zagreb 1980, str. 274–275, 279–280, 285, 287–289, 291–292 (v nadaljevanju Biber, Tito– Churchill). 10 Churchill, Vl, str. 114–115. 11 Churchill, Vl, str.94–95. 12 Churchill, Vl, str. 37–145; Fajs, str. 548–550; Biber, TitoChurchill, str. 309. 13 Churchill, Vl, str. 204–205; Fajs, str. 607–609; Ehrman, Vl, str. 47–48. 14 Fajs, str. 609–610; Biber, Tito-Churchill, str. 361–362. 15 Biber, Tito-Churchill, str. 370–373, 377, 384, 418–420, 426, 438, 441–442; Churchill, Vl, str. 314. 16 Drugi svetski rat, izd. Vojnoistorijski Institut Beograd, knjiga IV, str. 249–251; Ehrman, Vl, str. 130; Aleksander, Memoari, Beograd 1979, str. 186; Edvard Kardelj, Spomini, str. 54–56. 17 Tone Ferenc, Kapitulacija Italije in narodnoosvobodilni boj v Sloveniji jeseni 1 943, Maribor 1967, str. 365, 375–377, 382– 553, 612–632 (v nadaljevanju Ferenc, Kapitulacija Italije); Zdravko Klanjšek in skupina avtorjev, Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem, Partizanska knjiga, Ljubljana 1977, str. 41–45, 578–585, 594–604, 615–619 (v nadaljevanju NOV na Slovenskem); Zbornik NOR, Vojnoistorijski institut, Beograd, XII, knjiga 3, dok. 143 (v nadaljevanju Zbornik NOR). 18 Zbornik NOR, XII, str. 3, dok. 1 46.

22


19 Ernst Schramm, Kriegstagenbuch des Obercommandos der Wermacht, Frankfurt/M 1963, IV, str. 123, 359 (v nadaljevanju KTB OKW IV, str. 123, 359); Tone Ferenc, Nemška policija v Operacijski coni Jadransko primorje 1943–1945, Borec 2/77, str. 95–96; Janez Kramar, Narodnoosvobodilni odbori v Socerbskem okraju, Jadranski koledar 1970, str. 166–167. 20 Zbornik NOR, V, str. 27, dok. 72; Istra i Slovenačko Primorje, str. 360; Maks Zadnik, Istrski odred, izd. Partizanska knjiga, Ljubljana 1975, str. 273–274 (v nadaljevanju Zadnik, Istrski odred); NOV na Slovenskem, str. 704. 21 Schramm, KTB OKW IV, str. 539. 22 Schramm, KTB OKW IV, str. 539–541. 23 Schramm, KTB OKW IV, str. 541. 24 Zadnik, Istrski odred, str. 416–426; Maks Zadnik, Nemška ofenziva v Istri in Čičariji od 8.–11. avgusta 1944, Obala, št. 22/73; Zbornik NOR VI, str. 15, dok. 167 in 168; Poročilo štaba 1. bat. Istr. odreda z dne 1 2. 8. 1944, Arhiv Inštituta za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani, fasc. 297, m. 1 (v nadaljevanju AIZDG), poročila OC Istr. odreda z dne 10. 8. in 11. 8. 1944, AlZDG F-296 a/IV; lstra i Slovenačko Primorje, str. 360. 25 Schramm, KTB OKW IV, str. 541–542. 26 Izjave oficirjev vojnih ujetnikov, pripadnikov 1046. polka in štaba 237. Divizije, Arhiv Vojnoistorijskog Instituta Beograd, K 73– 4, reg. br. 1 8/5, K-7a reg. br. 1.2.26 (v nadaljevanju Arhiv VII); poročila obv. točke št. 1 Istrskega odreda od 15. 8. do 30. 9. 1944, arhiv Domicilnega odbora Istrskega odreda v Kopru (v nadaljevanju ADO IO). 27 Schramm, KTB OKW IV, str. 547, 579. 28 Glej op. 26. 29 Biber, Tito-Churchill, str. 514–515; Drugi svjetski rat, knjiga IV. str. 249.

23


24


USTANOVITEV, RAZVOJ IN DELO KOMANDE MESTA KOPER DO AVGUSTA 1944

NARODNO OSVOBODILNO GIBANJE V SLOVENSKI ISTRI DO AVGUSTA 1944 Boj za združitev slovenskega naroda je bil sestavni del narodnoosvobodilnega boja slovenskega naroda od njegovega začetka. Vrhovni plenum Protiimperialistične fronte Slovenije je že na prvem plenumu junija 1941sprejel geslo: Osvoboditev in združitev razkosanega slovenskega naroda, vštevši koroške in primorske Slovence!1 Osvobodilna fronta Slovenije je oblikovala komisijo za Primorsko. CK KPS je tja poslal že preizkušene protifašistične borce, primorske emigrante, z nalogo, da organizirajo osvobodilno gibanje. Organizacijo OF sta v slovenski Istri začela razpredati brata Kovačič, pooblaščenca OF. Že 1. decembra 1941 je bil na Plavjah ustanovljen prvi terenski odbor OF. Po aretaciji bratov Kovačič je prišlo do kratkega zastoja v razvoju, ki je trajal do prihoda v Trst novih organizatorjev – Albina Čotarja in Darka Marušiča. Do jeseni leta 1942 je bilo v OF povezano že večje število istrskih vasi. V oktobru istega leta je bila vzpostavljena tudi zveza z Brkini, ki je potekala od Korošcev na Miljskih hribih čez Osp, Gabrovico, Črni Kal in Slavnik. Ta zveza čez Slavnik in Brkine je ostala ves čas vojne zveza osvobodilnega gibanja v slovenski Istri z vodstvom gibanja na Primorskem in v osrednjih delih Slovenije. Po prvi pokrajinski konferenci KPS in prihodu Vidka Hlaja v slovensko Istro je bil aprila 1943 oblikovan okrožni komite KPS in kmalu za tem še okrožni odbor OF za slovensko Istro. Ustanovljeni so bili tudi rajonski komiteji in rajonski odbori OF.

25


Narodnoosvobodilnemu gibanju ni bilo težko utreti svoje poti v slovenski Istri, ker mu je bilo ljudstvo zelo naklonjeno. Že med obema vojnama je istrskega kmeta pritegovala k socialističnemu gibanju ideja o nacionalni in socialni osvoboditvi. Dvajsetletno fašistično nacionalno in socialno zatiranje pa je v njem podžigalo željo in potrebo po uporu, tako da je načela osvobodilnega gibanja sprejel kot nekaj, k čemur je težil že prej. Kljub vsemu temu je bilo osvobodilno gibanje pred kapitulacijo Italije šibko. Slovenska Istra je bila tedaj majhno in odročno območje, gosto prepleteno s cestami, brez gozdov in jo je sovražnik močno kontroliral. Zato na tem območju ni bilo pred kapitulacijo Italije nobene partizanske enote. Ko je junija 1942 prišla patrulja Brkinske čete, se tu ni mogla zadrževati več kot dva dni. Alarmirane so bile karabinjerske postaje od Kopra do Buzeta in zasedene vse ceste. S težavo se je čez hrvaško zaledje prebila nazaj v Brkine. V slovenski Istri je manjkalo tudi izkušenih kadrov. Kljub temu je bila stopnja razvoja gibanja, dosežena pred kapitulacijo Italije, trden temelj za njegov nadaljnji razvoj. Do takrat so skoraj v vseh vaseh že obstajali odbori OF ali pa poverjeniki OF.2 Mussolinijev padec ni pomenil za slovensko Istro še nikakršne spremembe. Karabinjerji so preganjali ljudi, navdušene zaradi tega dogodka. Sproženega plazu pa ni bilo moč ustaviti: ko je 8. septembra Italija kapitulirala, je v Istri prišlo do splošne ljudske vstaje. Razoroženi so bili karabinjerji in financarji v postojankah. Organizirana so bila velika ljudska zborovanja. 10. septembra je bil oblikovan »Čežaranski bataljon« in še istega meseca 1. slovenska istrska brigada. Istočasno je bil oblikovan Hrvaško-slovenski istrski odred. V soglasju z organi OF je v slovensko Istro prišel 1. bataljon 2. hrvaške istrske brigade, ki se mu je priključilo večje število prostovoljcev iz slovenske Istre. Bataljon je 26. in 27. septembra zasedel Koper in osvobodil politične zapornike iz zloglasnih koprskih zaporov (večina je bila žal že pred tem premeščena drugam). Položaje okrog Kopra je bataljon držal do 2. oktobra. Osvobojena je bila tudi Izola. Le Piran je bil ves čas vstaje v sovražnikovih rokah. V noči s 1. na 2. oktober se je v slovenski Istri začela velika nemška ofenziva. Šibke partizanske sile, sestavljene iz neizurjenih 26


borcev in brez izkušenega starešinskega kadra, niso zdržale udara. Med Črnim Kalom in Miljskimi hribi je bil razbit 1. bataljon 1. italijanske tržaške brigade. V Podgorju in severovzhodnem delu slovenske Istre je bila razbita 1. slovenska istrska brigada. Tudi 2. hrvaška istrska brigada je utrpela hude izgube, posebno njen 1. bataljon, ki je ofenzivo pričakal na položajih pri Kopru. V ofenzivi skozi Istro je sovražnik izvajal hud teror. Požigal je vasi in ubitih je bilo okrog 200 ljudi.3 Ofenziva svojega namena ni dosegla. Slovenska Istra je bila prezrela za upor, zato ga, ko se je začel, še tako surova sovražnikova ofenziva ni mogla zatreti. Takoj po ofenzivi se je začela obnova organizacij osvobodilnega gibanja. Do decembra je že delovalo nad 70 krajevnih odborov OF v osmih rajonih. Obnovljeni sta bili mladinska organizacija in organizacija AFŽ. V prvih mesecih leta 1944 se je narodnoosvobodilno gibanje toliko okrepilo, da so odbori OF vse bolj postajali edina oblast, ki jo je ljudstvo priznavalo. Dozorele so razmere za volitve narodnoosvobodilnih odborov kot organov ljudske oblasti. Sklep o volitvah je Okrožni komite KPS sprejel na seji 3. in 4. junija 1944, kljub še vedno neugodnim vojaškim razmeram na tem območju.4 V slovenski Istri sta KPS in OF delovali med slovenskim prebivalstvom, med italijanskim prebivalstvom pa sta delovali KPI in CLN (Comitato Liberazione Nazionale/Odbor za nacionalno osvoboditev). Ker je italijansko prebivalstvo bivalo pretežno v mestih in njihovi okolici, slovensko pa na vasi, je bilo tudi delovanje teh organizacij ozemeljsko ločeno. CLN ni priznaval odloka AVNOJ o priključitvi Slovenskega primorja in Istre k Jugoslaviji, tako da med njim in OF ni bilo sodelovanja. Tudi KPS in KPJ, posebno njena tržaška federacija, ki je imela močan vpliv v istrskih mestih, nista imeli enakih pogledov na uveljavljanje pravice narodov do samoodločbe na tem območju. Kljub temu sta ti dve organizaciji v slovenski Istri sodelovali in si medsebojno pomagali.5 Ena od značilnosti NOG v slovenski Istri je bila tudi ta, da politične organizacije niso imele ustrezne zaščite vojaških enot. V novembru 1943 se je iz skupine pripadnikov v nemški oktobrski 27


ofenzivi razbite Tržaške brigade, oblikoval 3. bataljon Istrskega odreda. Do konca februarja 1944 se je zadrževal v slovenski Istri, potem pa je bil zaradi nesoglasij, ki so se pojavljala v njem, zaradi neaktivnosti in upiranja bataljonskega vodstva štabu odreda, razformiran. Po reorganizaciji je preživel ofenzivo pri Trseku in se premaknil na novo operacijsko območje, na območje Slavnik– Skadanščina–Golac. Od novembra 1943 do marca 1944 je na območju Slavnika– Skadanščine – Golca taboril 2. bataljon Istrskega odreda. Deloval je ob cesti Trst – Reka in po Čičariji, Malem Krasu, v gabrovškem in dolinskem rajonu. Uspešno je novačil borce in izvajal vojaške akcije. Že kmalu po oktobrski ofenzivi so 5. novembra 1943 v Gabrovici oblikovali Varnostno-obveščevalno službo (VOS) za slovensko Istro, z udarno skupino. Skupina je najprej štela 11 borcev in se je do konca marca povečala na okrog 30. Poleg obveščevalnih nalog je izvajala tudi drzne akcije. Z njo je sodelovala miljska borbena skupina, ki je pripadala organizaciji Gruppi d'azione patriottica (GAP). Štela je 12 borcev in je delovala na območju od Miljskih hribov do Orehka in Tinjana. Akcije je izvajala z udarno skupino VOS in samostojno. Štab Istrskega odreda je 17. marca razporedil na območje Istre svoj 1. bataljon. 18. marca je bataljon prispel v Dol in nad vasjo taboril do 29. marca, ko se je vrnil čez progo. V času svojega bivanja v Istri je uničil železniško postajo v Podgorju in novačil na območju Trseka, Trušk, Loparja, Boršta, Marezig in okoliških vasi.6 Po oktobrski ofenzivi je imel okupator v slovenski Istri postojanke v mestih, ob obali in nadziral komunikacije. V njih so bile nemške in fašistične enote, karabinjerji, financarji in pripadniki civilne straže. Ob koncu leta 1943 in na začetku 1944 te sile niso bile številne; bilo jih je le toliko, da so kontrolirale ozemlje in varovale ceste, železnico in obalo. Konec marca 1944 je bilo v osmih postojankah (Koper, Izola, Piran, Portorož, Dekani, Strunjan, Seča, Žavlje) okrog 500 nemških vojakov, 275 karabinjerjev, 135 financarjev in 62 fašistov. Na Miljskem polotoku je bilo v več postojankah okrog 400 do 500 nemških vojakov.7

28


OD USTANOVITVE KOMANDE MESTA KOPER DO AVGUSTA 1944 V naslednjih dveh mesecih se je vojaško-politični položaj razvijal nekoliko bolj protislovno. Narodnoosvobodilno gibanje se je razmahnilo z veliko naglico. V skoraj vseh vaseh so delovali odbori OF, ki jih je ljudstvo sprejelo kot svojo oblast, in vsi prebivalci so tako ali drugače sodelovali pri njihovem delu ali vsaj pomagali osvobodilnemu gibanju. Tak razvoj je po svoji notranji logiki silil k vse večji javnosti dela, čeprav so majhni oddelki sovražne vojske nemoteno krožili po ozemlju, ustrahovali ljudstvo in narodnoosvobodilnemu gibanju zadajali zdaj manjše, zdaj večje udarce. Partizanske enote tega niso mogle preprečiti, ker jih ali ni bilo ali pa so bile prešibke. Do sredine aprila se je število sovražnikovih postojank in število vojaštva povečalo. V slovenski Istri (brez Miljskega polotoka) je bilo v 10 postojankah (Žavlje, Dekani, Škofije, Plavje, Koper, Izola, Strunjan, Seča, Portorož in Piran) okrog 1.000 nemških vojakov, 200 karabinjerjev, 50 fašistov, l00 financarjev in 20 pripadnikov civilne straže. Na Miljskem polotoku je bilo v več postojankah okrog 1000 vojakov (pretežno nemških). V maju je stanje ostalo nespemenjeno.8 V Brkinih je bil 3. aprila oblikovan 5. bataljon l. brigade VDV, v katerega je bila vključena borbena skupina VDV iz slovenske Istre, ki je prerasla v 1. četo tega bataljona. Delovala je še naprej v Istri, razdeljena na skupine. Poleg obveščevalnih in protiobveščevalnih nalog je izvedla tudi več drznih akcij.9 Slovenska Istra je še vedno bila operativno območje 1. bataljona Istrskega odreda, ki se je zadrževal na območju Slavnika in Skadanščine. Od tod je razvijal svojo aktivnost vzdolž ceste Trst– Reka, ki je bila zunaj območja istrskega okrožja, in na progi Trst– Kozina–Buzet, ki je bila meja okrožja. Štab odreda je 15. aprila ukazal bataljonu, naj se premakne v Istro. Ukaz je bataljon izvršil 16. aprila, toda že naslednjega dne se je vrnil nazaj. V Istri je pustil vod trinajstih borcev, katerih naloga je bila napadati sovražnika in ščititi aktiviste OF. Iz svoje baze na Slavniku je bataljon 20. aprila miniral most pri Dragi (na progi Trst–Kozina) in v noči od 24. na 25. april 29


vodno črpalko na postaji v Klancu. V noči od 30. aprila na l. maj se je priključil glavnini odreda in odšel na Notranjsko zaradi reorganizacije. Udarni vod je ostal v Istri do 3. ali 4. maja, ko se je vrnil v sestavo bataljona.10 Akcije, ki jih je izvedel 1. bataljon, so imele velik odmev in so zelo spodbudno vplivale na moralo ljudstva. V navdušenju, ki je vladalo, je dala vsaka partizanska akcija, za katero je bilo slišati, nov zagon za nadaljnji razvoj gibanja. Posebej je to veljalo za tiste v Istri ali na njenem obrobju. V sami Istri pa enot, ki bi ščitile ljudstvo in organizacije narodnoosvobodilnega gibanja, ni bilo. Omenjeni »udarni uvod« ni bil aktiven. To je sovražniku omogočalo, da je nenehno, tudi v manjših skupinah, krožil po vaseh, ustrahoval ljudi in slabil gibanje z ropanjem, aretacijami in likvidacijami posameznih aktivistov in organizatorjev upora. Po nepopolnih podatkih obveščevalnega centra okrožne izpostave Narodne zaščite je bil sovražnik v tem času skoraj vsak dan v akciji.*2 2

* 29. marca zjutraj so Nemci in fašisti prišli v Pobege, spraševali po partizanih, orožju in strelivu ter ropali. 30. marca so Nemci šli skozi Pobege v Sv. Anton. Spraševali so po terencih. Istega dne so v Babičih in Borštu aretirali po enega moškega in v Truškah župnika. V Rižani so delali preiskave po hišah terencev in aretirali dve kurirki. 31. marca so šli Nemci skozi Pobege, Čežarje in Sv. Anton proti Marezigam. V Marezige so tega dne prišli tudi iz drugih smeri. Obkolili so vas in preiskovali teren. 6. aprila so Nemci in fašisti iz Kopra v Pobegih požgali tri hiše in ubili enega moškega. 7. aprila so Nemci in fašisti v Čežarjih požgali štiri hiše članov terenskega odbora in aretirali žene dveh terencev. To noč so fašisti napadli terence, ki so šli mobilizirat v Koštabono. 10. aprila so Nemci in fašisti pri železniški postaji nekdanje ozkotirne železnice v Kopru požgali eno hišo in aretirali nekaj ljudi. 12. aprila so v Čežarjih ubili člana okrožnega odbora OF Danijela Bertoka - Čerčila in člana rajonskega komiteja KPS Bruna Pobega. 15. aprila je skupina 15 nemških vojakov prišla iz treh smeri v Podgorje in ob vrnitvi v strelcih preiskovala teren na Malem krasu v smeri proti Petrinjam. 21. aprila je prišla v Sv. Anton skupina okrog 15 fašistov in iskala nekega terenca. Spotoma so preiskali nekega moškega in pri njem našli potrdilo o nesposobnosti za NOV in POS. Najprej so ga mučili, nato ubili. Aretirali so tudi eno družino (gospodarja, gospodinjo in hčer). 22. aprila so v jutranjih urah Nemci prišli v Dolino. Sredi vasi so zbrali vse prebivalce in po hišah izvajali hišne preiskave. Odpeljali so okrog 50 ljudi. Nekega terenca, ki je skušal pobegniti, so ubili. 23. aprila je okrog 40 nemških vojakov in fašistov prišlo iz Kopra v Sv. Anton. Ubili so člana terenskega odbora in aretirali štiri moške. 24. aprila je 12 fašistov s kolesi prišlo v

30


Največjo skrb je vzbujalo to, da se je sovražnik odločil za nočno akcijo (npr. v Koštaboni 7. aprila), kar je bilo novo. Dotlej so namreč ponoči vladali na terenu aktivisti narodnoosvobodilnega gibanja. Odsotnosti vojaških partizanskih enot niso mogle v celoti nadomestiti vaške straže, ki so delovale kot samozaščita narodnoosvobodilnega gibanja. V takih okoliščinah sta okrožni komite KPS in okrožni odbor OF z odobravanjem sprejela pobudo čežaranske mladine, ki se je organizirala v oboroženo borbeno skupino, da bi napadala manjše sovražne oddelke, ki so vdirali v istrske vasi. Zaradi nesporazuma med okrožnimi organizacijami in štabom Istrskega odreda, je odredov udarni vod pod vodstvom obveščevalca Kostje to skupino med 22. in 25. aprilom razorožil. Toda kljub temu sovražnikovemu pritisku in kljub odsotnosti partizanskih enot se je narodnoosvobodilno gibanje razraščalo v tako množično ljudsko gibanje, da so odbori OF vse bolj postajali dejanski nosilci nove oblasti. Ljudje so naloge, ki so jih dobivali od odborov, vestno opravljali. Vodila jih je želja po narodni in socialni osvoboditvi. Upanje, da se bo to uresničilo, jim je ponujalo prav narodnoosvobodilno gibanje. Vera v osvoboditev pa je bila nepremagljiva sila. Vsakogar, ki je prišel v slovensko Istro, je najbolj osupnila ravno ta enotnost ljudstva v veri in ljubezni do vsega, kar je bilo partizansko. Presenetljivi in ganljivi sta bili toplina in ljubezen, s katerima so ljudje sprejemali partizane in aktiviste, še zlasti pa to, kako pozorno, kakor bi si s tem tolažili lakoto in žejo, so poslušali vse, kar je govorilo o NOG, njegovem razvoju in perspektivah za bodočnost. Enak občutek so dobili tudi pripadniki Komande mesta Koper, ko so prišli v Istro. Že v Skadanščini je komisar zapisal v svojo beležko: »/…/ ljudje sijajni, revna zemlja, ljudje bogati /.../.« Tudi v pismu, ki ga je komandant napisal 21. marca, 2 dni po prihodu, je zapisal: »/.../Teren je odličen /.../.« In kmalu zatem, 7. aprila, je to takole Pobege in delalo preiskave. Pri nekemu vaščanu so našli »Slovenski poročevalec«. Pretepli so ga in odpeljali v Koper. Istega dne je 6 Nemcev na dveh motornih kolesih prišlo v Osp. Aretirali so nekega aktivista. 29 aprila so prišli Nemci iz Dekanov v Pobege in aretirali aktivista 11in aktivistko, ki sta ta dan delala na polju padlega tovariša Danijela Bertoka.

31


pojasnil: »Ko te spoznajo, bi najraje videli, da si vedno pri njih. Vabila za prirejanje sestankov kar dežujejo. Sam ne veš, kam bi šel. /.../ bele garde absolutno ne poznajo in ne marajo slišati o njej popolnoma nič. /.../« To je bil odraz tedanjega stvarnega stanja: ljudje so delovali in izvajali naloge kljub težkim okoliščinam, kakršne so tukaj bile. Tvegali so v prepričanju, da se bojujejo za pravično stvar, zato so bili pripravljeni tudi na žrtve. Tudi te jih niso odvrnile od nadaljnjega dela, četudi je pomenilo nenehno nevarnost in tveganje. To je bil boj, ki ga je istrsko ljudstvo navdušeno sprejelo za svojega, saj ga je že davno prej želelo. Okrožni komite KPS je glede na opisane razmere 6. maja pojasnil Oblastnemu komiteju problem in morebitne posledice tega, da ozemlje ni vojaško zaščiteno in zanj zahteval vojaško zaščito.12 Sredi maja 1944 se je začel položaj hitro spreminjati na bolje. Tedaj sta v slovensko Istro prispeli mobilizacijski skupini Komande istrskega vojnega področja. V dogovoru s Komando mesta Koper sta se utaborili pri Bočajih in od tam novačili do začetka julija, ko sta bili vključeni v sestavo komande mesta. 21. maja je bil v borovem gozdu pri Socerbu ustanovljen italijanski garibaldinski bataljon Alma Vivoda 14. tržaške udarne brigade. Vanj je bila vključena vsa miljska skupina GAP. Bataljon se je zadrževal največ na območju severne Istre. 13 Po reorganizaciji Istrskega odreda in sovražnikovi ofenzivi v Brkinih je bilo njegovemu 1. bataljonu ponovno dodeljeno operativno območje slovenske Istre. Naloge bataljona so bile, »da tam nadaljuje mobilizacijo in energično napada sovražnika«. Bataljon je 19. maja prispel na območje Skadanščine. V slovensko Istro je poslal dve desetini, ki naj bi »ugotovili razmere, mobilizirali novince in napadali sovražnika«. V času, ko sta bili desetini v Istri, je bataljon 23. maja miniral progo Kozina–Buzet, in sicer ravno tedaj, ko je po njej peljal vlak z vojaštvom, delavci in materialom. Sovražnik je imel velike izgube. 25. maja ponoči je uničil vodno črpalko na postaji v Rakitovcu. 26. maja je udarna skupina bataljona pri Kozini napadla nemški avtomobil in ubila majorja SS Wirtha, zloglasnega morilca iz Treblinke. Udarna desetina bataljona je 27. maja uničila transformatorsko postajo pri Orehku blizu ceste 32


Škofije–Žavlje–Trst. 1. junija je bataljon pri Podgorju razgnal skupino financarjev, ki so prišli popisovat živino. Udarni desetini sta se iz Istre vrnili 27. oz. 30. maja. Za njima sta bili tja z enakimi nalogami poslani dve drugi desetini. 9. junija je bataljon v Istro poslal vso svojo 1. četo. Četa je obšla Istro do Marezig, Vanganelske doline, Čežarjev in Rižane. 13. junija je tam minirala cevovod koprskega vodovoda. Potem je šla na območje Pomjana, Šmarij, Padne in Dvorov. V Padni se je 13. junija spopadla s patruljo 30 do 40 fašistov. Premaknila se je v Korte in od tod izvedla pohod proti Portorožu in Piranu. 19. junija se je v Šmarjah spopadla s skupino Nemcev, fašistov in karabinjerjev, ki so doživeli hud poraz. 22. junija je četa izvedla diverzantski napad na skladišče bencina v tržaškem predmestju.14 Štab Istrskega odreda je 26. junija ukazal, naj se celoten 1. bataljon premakne v Istro, kjer bo njegova naloga »povezati se s Komando mesta Koper in nadaljevati z mobilizacijo«. Bataljon je prispel v Istro 27. junija in tam ostal do konca avgusta.15 Navzočnost 1. bataljona Istrskega odreda, čete VDV in Bataljona Alma Vivoda, Komande mesta Koper in mobilizacijskih skupin pa pri sovražniku ni ostala neopažena. Na terenu je postal bolj previden. Vse bolj očitno je postajalo, da se zaveda partizanske navzočnosti. Posebno spopadi s četo VDV 4. junija v Pregari, z bataljonom l. junija pri Podgorju, 13. in 19. junija pri Padni in v Šmarjah so mu jasno pokazali, da ne more več v majhnih skupinah nekaznovano izvajati terorja v slovenski Istri. Po svojem porazu v Šmarjah 21. junija je poslal tja večjo skupino vojaštva, požgal vas in aretiral pet ljudi. Istega dne je aretiral več ljudi v vaseh Sv. Peter in Sv. Anton. Do konca julija potem ni več napadal, kajti ni si upal napadati v manjših skupinah in zastrahovati ljudi.16 Njegova aktivnost se je zmanjšala kljub temu, da je število postojank in vojaštva v njih ostalo nespremenjeno.17 Narasla partizanska aktivnost v slovenski Istri je prisilila sovražnika k previdnosti tudi zaradi tega, ker se je v tem času zelo neugodno zanj razvijal položaj na glavnih evropskih bojiščih: 6. junija so se anglo-ameriške enote izkrcale v zahodni Evropi. Pri tem jih je podprla močna ofenziva Rdeče armade na vzhodu. Ti dogodki 33


so že sami po sebi spodkopavali moralo okupatorjeve vojske. Povečana partizanska aktivnost in udarci, ki jih je doživljal v Istri, pa so jo še bolj neposredno pretresli. Nastalo je »obdobje svobode«, v katerem je narodnoosvobodilno gibanje doživelo svoj vrhunec. Vsa slovenska Istra je postala osvobojeno območje, ki so ga kontrolirale partizanske enote. V juliju je imel sovražnik postojanke razporejene ob železniški progi Kozina–Buzet, na Miljskem polotoku in ob obali. V njih je bilo okrog 4.000 vojakov.18 Omejil se je na zaščito proge, cest in obalnega pasu. Zaledje so kontrolirale partizanske enote. Patrulje 1. bataljona Istrskega odreda, Bataljona Alma Vivoda in Komande mesta Koper so na rednih izvidniških pohodih prihajale prav do Kopra – do železniške postaje ozkotirne železnice izven mesta. Mobilizacijske skupine 1. bataljona in Komande mesta so uspešno novačile povsod ob morski obali, celo v manjših postojankah – Strunjanu, Seči in predmestju Izole. V tem obdobju je bila mobilizacija obveznikov od 17. do 45. leta starosti uspešno končana. V »obdobju svobode« je potekala največja aktivnost za volitve v narodnoosvobodilne odbore in v nekaterih krajih so bile volitve tudi že izvedene.19

34


Pogled na Gabrovico, prvi sedež Komande mesta Koper. V skalovju nad vasjo so bili bunkerji. Desno Črni Kal. V ozadju Slavnik, preko katerega je ves čas vojne delovala zveza NOG v slovenski Istri z vodstvom gibanja na Primorskem in v Sloveniji.

Pogled na Prebeneg, Mačkolje in delno Osp, kamor se je selil sedež Komande mesta Koper v aprilu, maju in juniju 1944. .

35


V hiši Roka Kocjančiča v Laborju je bil sedež Komande mesta Koper konec junija in v začetku julija 1944.

V hiši Marije Vižintin na Vršič u je bil sedež Komande mesta Koper od sredine julija do 8. avgusta 1944. Avgusta 1944 so Nemci hišo požgali, po vojni je bila obnovljena.

36


SPLOŠNE VOJAŠKE IN POLITIČNE RAZMERE KONEC LETA 1943 IN V PRVI POLOVICI LETA 1944 Zima 1942/1943 je bila prelomnica v drugi svetovni vojni. V bitkah pri Stalingradu na vzhodni fronti in pri El Alameinu v severni Afriki se je začel polom nemškega vojaškega stroja in njegove ofenzivne taktike. S porazi sil osi pri Stalingradu in Kursku ter v severni Afriki je strateška pobuda prešla na stran zaveznikov. Fašistične sile so bile prisiljene na vseh frontah preiti v defenzivo. Rdeča armada je na vzhodu sprožila ofenzivo na fronti, široki okrog 2.000 km in globoki 300 do 400 km. Konec leta 1943 je osvobodila že dve tretjini zasedenega sovjetskega ozemlja. Na sredozemskem bojišču so Anglo-Američani zavzeli Sicilijo in se izkrcali na Apeninskem polotoku. Padel je Mussolini in kmalu zatem je Italija kapitulirala. Začel se je razkroj sil osi. V prvi polovici leta 1944 so se zavezniški uspehi še stopnjevali. Rdeča armada je prešla v splošno ofenzivo na vsej fronti in do sredine leta prodrla na položaje za prehod na Pribaltik in Balkan. Na italijanski fronti so zavezniki maja prebili Gustavovo linijo, zavzeli Rim in napredovali severno od Rima do Gotske linije. 6. junija je bilo izkrcanje v Normandijo in s tem je bila odprta dolgo pričakovana druga fronta. 20 Narodnoosvobodilno gibanje v Jugoslaviji se je do konca leta 1943 zelo razvilo. Imelo je več kot 300.000 borcev, razporejenih v 26 divizijah, 10 samostojnih brigadah, 108 partizanskih odredih in več deset drugih enotah. Nase je vezalo 19 nemških in bolgarskih divizij in več manjših enot, skupno okrog 400.000 okupatorjevih in več kot 250.000 kvizlinških vojakov. Operacije NOV so se strateško vse bolj vklapljale v evropske fronte. Jugoslovansko bojišče je postalo strateška zveza med vzhodno, sovjetsko, in južno, angloameriško fronto. Tri velike sile so v Teheranu izrekle vse priznanje boju jugoslovanskih narodov in sklenile vojaško pomagati narodnoosvobodilni vojski. V Jugoslaviji je konec leta 1943 nastalo že veliko osvobojeno 37


ozemlje, ki je obsegalo več kot polovico Jugoslavije z okrog 5,000.000 prebivalcev. Na njem so delovali organi ljudske oblasti – od krajevnih odborov do najvišjih narodnih predstavništev. Dozorela je potreba po uzakonitvi dosežkov osvobodilnega boja. To je bilo storjeno na drugem zasedanju AVNOJ-a 29. novembra 1943 v Jajcu. Njegovi odloki izražajo temeljne revolucionarne spremembe v Jugoslaviji. Do konca leta 1943 je tudi v Sloveniji narodnoosvobodilno gibanje doživelo velik vzpon. NOV in POS so se številčno povečali in delovali na vsem slovenskem etničnem ozemlju. Organizirani so bili v dveh korpusih in eni operacijski coni. Na tem, za okupatorja zelo občutljivem prostoru (prehodu iz Italije v nemški Reich ter v zaledju Istre in Tržaškega zaliva), ki so ju ocenili kot ugodna za izkrcevalne operacije, je tak razmah gibanja pomenil grozečo nevarnost. Zato je Hitler na to območje usmeril jesensko ofenzivo, ki naj bi z osvobodilnim gibanjem za vselej opravila.21 Po jesenski ofenzivi – oktobra in novembra 1943 – je sovražniku postalo jasno, da osvobodilnega gibanja v Sloveniji ne more streti. V ofenzivi je sicer prečesal ozemlje in zasedel nekaj postojank, vendar partizanskih vojaških sil ni uničil. Tudi sil za nadaljnje operacije mu je zmanjkalo. Kljub pomembnosti slovenskega ozemlja se je moral v operacijski coni Jadransko primorje omejiti na zavarovanje najpomembnejših objektov: strateško pomembnih poti ter obale Istre in Tržaškega zaliva z njenim neposrednim zaledjem. Po jesenski ofenzivi je Glavni štab NOV in PO Slovenije usmeril bojna prizadevanja enot v odločno obrambo osrednjega svobodnega ozemlja v bivši Ljubljanski pokrajini, v pospeševanje osvobodilnega boja na Štajerskem, krepitev enot na Primorskem in širjenje njihove aktivnosti do zahodnih etničnih meja. To aktivnost sta spremljala notranji razvoj enot, brigad in odredov ter ustanavljanje enot za posebne namene (topniške, minerske, sabotažne, enote za zvezo, preskrbo idr.). Do konca leta 1943 je doseglo narodnoosvobodilno gibanje na Slovenskem velike uspehe tudi na političnem področju. Na velikem delu slovenskega ozemlja so odbori OF prerasli v organe tako imenovane ljudske oblasti, s svojim predstavniškim telesom na 38


vsenarodni ravni – Slovenskim narodnoosvobodilnim svetom (SNOS) in njegovim predsedstvom kot najvišjim izvršnim organom. 1. marca 1944 so bile razpisane volitve v krajevne in okrajne narodnoosvobodilne odbore. 22 V Slovenskem primorju je prišlo po kapitulaciji Italije do splošne ljudske vstaje. Na vsem slovenskem ozemlju, ki je po prvi svetovni vojni pripadel Italiji, je bila do konca leta 1943 spletena mreža odborov OF, od krajevnih do pokrajinskega, ki so delovali kot organi ljudske oblasti. SNOS in Narodnoosvobodilni svet za Primorsko Slovenijo sta sprejela sklep o priključitvi tega ozemlja matični deželi. Sklep SNOS-a je potrdilo tudi predsedstvo AVNOJ-a na svojem drugem zasedanju. Narodnoosvobodilni svet za primorsko Slovenijo je 11. septembra 1943 izdal odloka o mobilizaciji v narodnoosvobodilno vojsko in o volitvah občinskih narodnoosvobodilnih odborov. V Istri je bila avgusta 1944 upravna reorganizacija, nato so začela predvolilna zborovanja. Do pozne jeseni so se izvedle volitve v večini krajev v socerbskem, loparskem in istrskem okraju, le v obalnem zaradi sovražnikove prisotnosti volitev ni bilo, naloge NO pa so še naprej opravljali odbori OF.23

USTANOVITEV IN PRIHOD V SLOVENSKO ISTRO Po kapitulaciji Italije se je v Sloveniji na območjih, ki jih je nadzorovala narodnoosvobodilna vojska, razvila mreža zalednih vojaških oblasti. To so bila vojna področja s komandami mest in partizanskimi stražami. Območje južnoprimorskega okrožja je po jesenski ofenzivi leta 1943, nadzoroval sovražnik, zato enot zaledne vojaške oblasti tam ni bilo mogoče organizirati. Naloge zaledne vojaške oblasti so bile: mobilizacija v NOV in POS, skrb za prehrano in opremo enot ter njihova razmestitev, zbiranje in shranjevanje zalog živeža, organizacija delavnic in delovnih enot, skrb za sanitetne in veterinarske ustanove, organizacija transporta in prometa, obveščevalna in protiobvešče39


valna služba, organizacija vojaških sodišč, skrb za družbeno premoženje, vzdrževanje reda in skrb za varnost prebivalstva, kontrola gibanja prebivalstva in druge naloge v zaledju.24 V začetku leta 1944 so se razmere v južnoprimorskem okrožju znatno izboljšale. Okrepil in razvil se je Istrski odred, ki je vedno bolj prevzemal vojaško pobudo in nadzor na svojem območju. V operativnem delovanju pa ga je vse bolj oviralo to, da je moral izvajati tudi dejavnosti zalednih vojaških oblasti, zlasti mobilizacijo, zbiranje orožja in municije, organiziranje in zaščito prevoza živeža, sanitetnega in drugega materiala za potrebe 7. korpusa, Glavnega štaba in drugih organov in organizacij na vse bolj izčrpanih območjih bivše Ljubljanske pokrajine. Z razvojem organizacij osvobodilnega gibanja v okrožju je bilo tega vedno več. Glavni štab Slovenije, ki je v letu 1944 usmeril svojo aktivnost v nadaljnji organizacijski razvoj in krepitev NOV in POS ter ustanavljanje posebnih enot, je marca 1944 ocenil, da so razmere za ustanovitev zaledne vojaške oblasti v južnoprimorskem okrožju dozorele. Oddelek za zaledje je z odlokom št. 138 z dne 3. marca 1944 ustanovil Komando istrskega vojnega področja (KIVP) s komandami mest Ilirska Bistrica, Materija in Koper. Pozneje je ustanovljena še Komanda mesta Št. Peter (Pivka).25 V naredbi je Glavni štab postavil nekatere starešine na KIVP ter komandante in pomočnike komandantov na komandah mest. Na Komandi mesta Koper je bil za komandanta imenovan podporočnik Franc Planinc, dotedanji vršilec dolžnosti komandanta Komande mesta Novo mesto, za pomočnika komandanta pa Hugo Medvedšek, dotedanji referent za kadre pri Komandi novomeškega področja. *3 Komandam belokranjskega in ribniškega področja pa je bilo ukazano, da pošljeta vsaka po deset tovarišev, od katerih morata biti dva komandirja čete partizanske straže in dva politkomisarja.26 Tovariši, določeni v ekipo KIVP in njegovih komand mest, so se zbrali 8. marca v Podhosti pri Podturnu na Dolenjskem. Tam je 3

* Pomočniki komandanta so opravljali funkcijo politkomisarja, zato so kmalu zatem tudi formalno spremenili naziv funkcije.

40


tedanji načelnik oddelka za zaledje Glavnega štaba, major Franc Tavčar - Rok, izpeljal ustanovitev komande področja in njenih komand mest. Zbrani starešine in vojaki so se 10. marca napotili preko Starega trga, Mašuna in Pivke v Brkine. Tja so prispeli 17. marca in istega dne navezali stike s štabom Istrskega odreda. Komanda področja je na Rjavčah izpopolnila komande mest in jih poslala na njihove položaje.27 Za Komando mesta Koper so bili določeni Janko Černigoj kot komandir zaščitne čete, Ludvik Mežnar kot politkomisar zaščitne čete, ter borci Jože Kovač, Leopold Kogoj in Franc Žonta. Novoustanovljena Komanda mesta Koper je krenila z Rjavč 18. marca zvečer. Prva istrska vas, v katero je prispela v noči z 19. na 20. marca 1944, je bilo tedanje središče narodnoosvobodilnega gibanja v slovenski Istri - Gabrovica. V njej je organizirala svojo prvo bazo. Taborila je v jami nad vasjo.28

OBMOČJE PRISTOJNOSTI V omenjenem odločbi Glavnega štaba je navedeno, da je bilo KIVP ustanovljeno »na teritoriju slovenske Istre«. To pa ne drži popolnoma. Področje je bilo ustanovljeno na območju Pivke, Brkinov in slovenske Istre. O tem sicer posredno govori tudi sama odločba, ko navaja meje področja, ki segajo »v glavnem od bivše jugoslovansko - italijanske meje ter do proge Postojna–Št. Peter– Sušak – Trst«.*4 Slovenska Istra je spadala pod Komando mesta Koper. Njeno območje se je ujemalo z območjem takratnega okrožja slovenska Istra. V času ustanavljanja komande mesta je bila dokončno določena le zahodna meja njenega območja, to je bila morska obala od predmestja Trsta do Dragonje. Med okrožnimi komiteji za Brkine in 4

* V dokumentih Glavnega štaba in štaba 7. korpusa dostikrat najdemo to nenatančnost. Zato je treba takrat, ko ti dokumenti omenjajo Istro ali slovensko Istro, vedno znova preverjati, za kateri teritorij gre.

41


slovensko Istro so prav takrat potekali pogovori o priključitvi Malega Krasa (območje med železniško progo Kozina–Rakitovec in stenami, ki razmejujejo Mali Kras od Istre) k istrskemu okrožju. Priključitev so hoteli prebivalci Malega Krasa. 9. aprila je bil Mali Kras priključen istrskemu okrožju kot njegov IX. rajon. S tem sta kmalu po ustanovitvi Komande mesta Koper bili določeni še severna in vzhodna meja njenega teritorija. To je bila železniška proga Trst – Kozina – Rakitovec.29 Južna meja, t. j. meja med hrvaško in slovensko Istro, je bila dokončno določena malo pozneje. O njej so se že 10. februarja 1944 dogovorila tajnik okrožnega odbora OF za slovensko Istro, Milan Guček, in zastopnik Pokrajinskega komiteja KPH za Istro, Andrija Babić. Po njunem dogovoru naj bi meja potekala »od sečoveljskih solin do vasi Topolovec ob reki Dragonji, nato jugovzhodno pod vasjo Pregara, od tam na vzhod med Šterpeti in Buzetom in potem v smeri proti Vodicam«. Toda ta meja ni ostala dokončna. Prebivalci posameznih vasi so se na javnih shodih še meseca marca opredeljevali, kateri strani pripadajo njihove vasi. V Hudoljah, Črnici in Merličih so se odločili, da sodijo v okrožje slovenske Istre. Zadnji odbor OF je bil verjetno ustanovljen 4. maja v Abitantih. Vse kaže tako, da je bilo s tem vprašanje meje rešeno, saj se do konca vojne ni spreminjala. Tako naj bi bila določena tudi južna meja območja, ki je pripadalo Komandi mesta Koper. Ta je potekala po reki Dragonji do ozemlja pod vasjo Hrvoji in Kučibreg, odtod je zavila med Hrvoji in Kučibregom južno od vasi Abitanti in naprej južno od vasi Reparac, Tuniši, Baniči, Radini, Podrečak in Sv. Duh. Pri Sv. Duhu je zavila na severovzhod do proge Kozina – Buzet pri Rakitovcu.30 Po vojni je ta meja ponovno doživela manjše popravke.

42


43


RAZVOJ Še pred ustanovitvijo KIVP je izdal štab 7. korpusa štabu Istrskega odreda povelje, naj iz odredovega sestava odstopi KIVP 40 oboroženih borcev za čete partizanske straže, ki jih bodo ustanovile komande mest. V povelju je bilo poudarjeno, naj bodo ti borci po možnosti »najzanesljivejši« ljudje in naj bo vodstvo Istrskega odreda z njimi prizanesljivo.31 Štab Istrskega odreda je 1. Bataljonu, ki je med 18. in 19. marcem taboril nad Dolom v slovenski Istri, ukazal, naj Komandi mesta Koper odstopi te tovariše. Bataljon je 26. marca poslal 10 borcev, ki so se javili na komandi mesta v Gabrovici.32 Tiste dni je na Komando mesta Koper prispel tudi namestnik komandanta zastavnik Andjeo Flego. Tako je Komanda mesta že do 1. aprila narasla na 21 mož: na 3 člane ožje komande in 18 mož v zaščitni četi. To je bila za takratne razmere v slovenski Istri že prevelika neoperativna enota. V tem čas u v slovenski Istri ni bilo drugih vojaških enot razen borbene skupine VDV in miljskega GAP, ki sta delovali tajno. Bataljon Istrskega odreda je bival na območju Slavnika, izvajal operacije na obrobju okrožja ter občasno zahajal v Istro. Za takratne razmere je bilo v Istri toliko ljudi preveč. Za normalno delovanje bi zadoščala le KMK in nekaj kurirjev. Komanda mesta se je morala skrčiti na najnujnejši število ljudi. 7. aprila sta bila odposlana iz slovenske Istre na KIVP komandir in politkomisar zaščitne čete Janko Černigoj in Ludvik Mežnar z delom zaščitne čete. V zvezi s tem je komandant 7. aprila zapisal: »/…/ bil sem prisiljen svojo komando zmanjšati na minimum. Čete sploh ne morem držati, ker je nimam kje. Imamo samo kurirje in nič drugega, pa našo komando štirih mož«.33 Četrti mož KMK je bil Mario Slavec, dotedanji komandir čete v 9. Brigadi, ki je takrat prišel na Komando mesta, da bi opravljal dolžnost vodje obveščevalne službe.34 Po tej spremembi je Komanda mesta ostala v naslednji sestavi: komandant Franc Planinc – Frenk, politkomisar Hugo Medvedšek, namestnik komandanta Andjeo Flego, obveščevalec Mario Slavec ter kurirji Anton Vergan, Bernard Prašelj, Leopold Kogoj, Jože Kovač, 44


Franc Žonta, Albin Štefančič, Karlo Božič, Franc Lovrenčič, Karlo Foraus in Rihard Svetina. V tej sestavi je KMK delovala do začetka junija. Nekaj časa je prebivala v Gabrovici, potem pa še v Ospu, Prebenegu ter pod Mačkoljami. V prvi polovici junija se je Komanda mesta začela pripravljati za premestitev v notranjost Istre in na povečanje števila moštva, potrebnega predvsem za splošno mobilizacijo na vsem njenem območju, na katero se je intenzivno pripravljala. V okviru teh priprav sta bila dodeljena Anton Vergan za komandirja zaščitne čete in Bernard Prašelj za njenega politdelegata. V času prihoda v slovensko Istro so na Komandi mesta Koper bili 3 člani KPS: Hugo Medvedšek, Ludvik Mežnar in Janko Černigoj. V naslednjih štirinajstih dneh je bil za kandidata sprejet komandant Franc Planinc. Že v juniju je bilo v celici 7 članov. Sekretar je bil Hugo Medvedšek, ki je bil povezan glede partijskega dela z Okrožnim komitejem KPS za slovensko Istro.35 Mladinska organizacija je bila prav tako ustanovljena takoj po prihodu Komande mesta v slovensko Istro. Njeni člani so bili vsi pripadniki Komande mesta, ki niso bili člani KPS ali kandidati, saj so bili vsi mladinci. Vodil jo je Leopold Kogoj. Organizacija SKOJ je bila ustanovljena kratek čas po prihodu Komande mesta v Istro. Za delo te organizacije je bil s terena vpoklican na Komando mesta Janko Ražem. Po njegovem odhodu, julija 1944, je vodenje prevzel Leopold Kogoj.36 V prvi polovici junija se je Komanda mesta povečala še za 4 može.37 Komanda mesta Koper ni imela svoje ekonomske službe od ustanovitve do 15. junija. Njeno moštvo se je hranilo v terenskih kuhinjah v Gabrovici, Ospu in Prebenegu. Za preskrbo in pripravo hrane so skrbele gospodarske komisije odborov OF. Za ostale intendantske potrebe (oblačila, obutev in drugo) je skrbel namestnik komandanta, ki je bil v neposrednem stiku s terenskimi organizacijami. Moštva je bilo malo, zato je lahko vse probleme reševal sam. Ko pa se je število moštva povečalo, je bilo treba določiti ekonoma. V soglasju z okrožnim odborom OF je bil 14. junija za to dolžnost izbran Žarko Družina, dotedanji predsednik gospodarske komisije dolinskega rajona.38 45


Po vdoru Nemcev iz postojank na Škofijah in v Trstu na Rožar in Tinjanski hrib, je 20. junija Komanda mesta Koper zapustila bivališča pri Mačkoljah in Prebenegu in se premestila v Dolino. Taborišče si je postavila nad vasjo.39 Tu je bivala dva dni, potem pa se je 22. junija premaknila v notranjost slovenske Istre.40 Najprej je nekaj dni bivala v Bočajih. Odtod je odšla v Labor. Po prihodu v Labor v začetku julija se je dopolnjevala s prostovoljci. V prvi polovici julija je odšla na Vršič. Tu sta se v njen sestav vključili mobilizacijski skupini, ki ju je vodil Valerij Jakomin - Jelen. Komanda mesta je narasla na 50 do 60 mož. To je bilo do osvoboditve njeno največje številčno stanje. Po ofenzivi »Prien« se je premestila v Hrpeljce. Pred koncem junija je bil na komando premeščen namestnik komandanta Andjeo Flego. Na njegovo mesto je priše1 Avgust Murovec - Gusti, dotedanji komandir zaščitne čete pri Komandi mesta Materija. 12. julija je bil ustanovljen propagandni referat in za to delo je bil zadolžen Aldo Pirih. 4. avgusta je bil ustanovljen prometni referat in za referenta je bil določen Valerij Jakomin. V začetku avgusta je bil premeščen vodja obveščevalne službe Mario Slavec. 31. avgusta pa še politkomisar Hugo Medvedšek. V tej sestavi je Komanda mesta Koper delovala do začetka septembra, ko je zapustila Hrpeljce.

RAZMERE ZA DELO Od prihoda v slovensko Istro do sredine junija je Komanda mesta Koper delovala v zelo neugodnih razmerah. Isti razlogi, ki ji niso dovoljevali obdržati zaščitne čete, so ji onemogočali razviti vse dejavnosti in opravljati naloge na celotnem teritoriju. Območje Gabrovice, Ospa in Prebenega, na katerem je v tem času bivala, je bilo pod sovražnikovim nadzorstvom. Če je hotela tu ostati in delovati, se je morala s tem dejstvom sprijazniti in mu prilagoditi svoje delo. Glede na to, da razen kurirjev drugega moštva ni imela, se je morala v izvajanju nalog opirati na takrat že močno razvite in 46


dobro organizirane terenske organizacije. Njeno delovanje v takšnih razmerah je najbolj nazorno opisal sam komandant Franc Planinc - Frenk. Dva dni po prihodu v Istro, t.j. 21. marca, je zapisal: »/…/ Edino stanovanje je v bunkerju; vas je namreč še popolnoma neprizadeta in zato se ne smemo zadrževati v njej. Tu živi vsa vojska ilegalno, delo je možno samo ponoči. /…/ Teren je popolnoma nepokvarjen, toda kontroliran od sovražnika. Nahajam se zaenkrat v bližini Trsta. Gledam ga pred seboj izpred bunkerja - podzemske jame. V njej spim podnevi, ponoči smo na delu. /…/ Kretanje je možno samo ponoči zaradi planjav – gozda tu sploh ni – in pa gostega cestnega omrežja. /…/« Ko se je morala 7. aprila Komanda mesta odreči zaščitni četi, pa je zapisal: »/.../ Teren moje komande je odličen, posebno kar se tiče ljudi. /…/ Preglavice nam delajo edino fašisti, ki so prišli v Koper in Trst iz vse Italije in ta banda dela včasih izpade z Nemci, včasih pa sama. Tako je vse naše delo osredotočeno na noč. Nočno delo je naše. Ponoči so vse ceste naše, voziš se s kolesom, z motorjem in celo z avtomobilom, podnevi pa spiš v bunkerju pod zemljo. Čez dan se sploh ne smeš pokazati v vasi. Vaščani prinašajo hrano podnevi v bunker, z mrakom pa prilezemo na delo, kakor krt izpod zemlje. /.../ Do desetih, ko prinesejo zajtrk, spiš, potem pa ravno v pisarno: pisalni stroj na kolena, akti okrog mene razmetani. V mraku se preselim v vas, pošiljam kurirje na teren do jutra. Večkrat grem spat ob sedmih, če pridem domov v bunker, včasih ostanem kar na terenu, kar je nujno potrebno; če hočem delati podnevi, moram biti civil. /.../ Pištolo in bombo v žep pa na delo. V nedeljo sem bil v predmestju Trsta ves dan. Srečam fašista, Nemca, greš mirno njega kakor vsak drug, čeprav bi ga z veseljem 'obrnil'. /…/« Dela je bilo vedno več. V danih razmerah ga je Komanda mesta težko zmogla, ker se je narodnoosvobodilno gibanje bolj in bolj razvijalo in ker so se člani Komande mesta prilagajali razmeram na terenu. Noč je postajala za izvajanje vseh nalog »prekratka«. Zato je bilo potrebno, kolikor je bilo pač mogoče, naloge izvajati tudi podnevi. 1. maja je komandant zapisal: »Edina razlika je ta, da se kretam več podnevi v civilu, ker ponoči ne naredim vsega dela, /…/«41 47


Razmere, v katerih je delovala Komanda mesta Koper, so se znatno razlikovale od razmer, v katerih so delovale Komanda Istrskega področja in druge komande mest. Seveda so bili tudi delovni uspehi sorazmerni. Kot so njeno delo ocenila tudi višja poveljstva je z ozirom na razmere dosegla kar dobre rezultate. Za primerjavo delovnih razmer in ocene uspehov je zanimivo pismo, ki ga je 8. maja poslal tov. Janko (njegovo pravo ime ni ugotovljeno), pomočniku komandanta 7. korpusa. majorju Francu Tavčarju - Roku. V pismu ugotavlja, da se je področje uspešno razvilo in da je v kratkem času delovanja veliko napravilo; da imajo komande mest in Komanda Istrskega področja močne čete partizanskih straž, ki štejejo približno 50 do 60 mož, »le Komanda mesta Koper ima samo 15 tovarišev, ker se nahaja v bunkerjih in ji je delo z večjim številom tovarišev otežkočeno. Vendar pa tudi s temi tovariši zelo dobro dela. /.../«42 V tem obdobju je poveljstvo bivalo posebej v enem bunkerju, ostalo moštvo pa v drugem bunkerju, pozneje, ko se je otoplilo, pa kar na prostem. Hrano, ki so jo pripravljali v terenskih kuhinjah po vaseh, so žene in mladinke prinašale na dogovorjeno mesto. Zvečer so se vsi pripadniki Komande mesta zbrali v vasi na večerji. Tu so posamezniki sprejemali naloge za noč: sprejem novincev, spremstvo novincev, prostovoljcev in internirancev (ti so bili iz vseh krajev Jugoslavije), ki so se iz zaporov in taborišč v Italiji vračali preko Trsta v domovino in odhajali v partizane, spremstvo in varovanje članov poveljstva, ki so opravljali naloge na terenu, prenos pošte in ostalo. Zjutraj so se vrnili v bunkerje, razen tistih posameznikov, ki so ostali na terenu zaradi dokončanja naloge. Vojaškega urjenja v takih razmerah ni bilo. Imeli so le politične informacije, skupno branje politične literature in politična predavanja z diskusijami. Pošto je s terena prinašala na Komando mesta civilna kurirska organizacija. Pisma so bila naslovljena na Komando mesta Koper z dodatkom gesla zveze, po kateri je pismo moralo potovati. Na ta način tudi kurirke, ki so pošto nosile, niso vedele, kam pravzaprav gre pošta, naslovljena na Komando mesta Koper. Sprememba je nastala s premestitvijo Komande mesta v Labor konec meseca junija. Tam je poveljstvo že stalno bivalo v vasi, medtem ko je zaščitna četa taborila pod vasjo v šotorih. Hrano so 48


pripravljali in jedli v terenski kuhinji v vasi. V četi so imeli vojaško urjenje.4 S prihodom na Vršič, v prvi polovici julija, je na Komandi mesta Koper začelo vojaško življenje kot na drugih komandah mest. Delovni dan (praznikov ni bilo) se je začel z vojaškim zborom, pred katerim je komandant sprejemal raport. Nato je bil pozdrav slovenski zastavi, ki so jo razvijali ob petju slovenske himne, ki so jo peli vsi prisotni. Prisotni so bili vsi pripadniki Komande mesta, ki so v tem času bili na njenem sedežu, razen straž in izvidnic. Po raportu in pozdravu zastavi so zajtrkovali, nakar so prešli na izvajanje nalog po dnevnem načrtu poveljstva. Ta praksa iz Vršiča se je nadaljevala v Hrpeljcih do odhoda Komande mesta iz vasi 8. septembra 1944.44 Zaradi odsotnosti velikega števila pripadnikov Komande mesta, posebno v času pospešene mobilizacije, sta jutranji vojaški zbor in pozdrav zastavi dostikrat odpadla. Ko so Nemci začeli zasedati vasi v slovenski Istri, je vojaški zbor na Komandi mesta vse bolj pogostoma odpadal, dokler ni popolnoma odpadel.

49


MOBILIZACIJA

MOBILIZACIJA V SLOVENSKI ISTRI PRED PRIHODOM KOMANDE MESTA KOPER Po jesenski ofenzivi 1943. leta je v slovensko Istro prispel pooblaščenec 14. divizije Jože Buh - Borut z nalogo, da bi na tem območju izvajal mobilizacijo. V decembru istega leta je Okrožni odbor OF ustanovil komisijo, ki je izdelala z Jožetom Buhom mobilizacijski načrt za okrožje. Mobilizacija se je po tem načrtu pričela januarja 1944.45 V času od 10. januarja do konca marca je potekala zelo uspešno. Na območju Plavij, Črnega Kala, Dekanov, Hrastovelj, Dola, Doline, predmestja Trsta, Miljskih hribov, Vanganela, Boršta, Laborja, Trseka, Loparja in Pomjana so jo izvajali 1., 2. in 3. bataljon Istrskega odreda. Potekala je kampanjsko, ker so enote Istrskega odreda prihajale na območje slovenske Istre občasno. Tega ni bilo mogoče spremeniti niti z mobilizacijskim načrtom niti s prizadevanjem Jožeta Buha. Hkrati je bila omejena le na tista območja, na katera so prihajale enote Istrskega odreda.46 Na osnovi povečanja števila moštva 3. bataljona Istrskega odreda pred njegovo reorganizacijo in spiskov mobilizirancev lahko sklepamo, da je do konca marca 1944 vstopilo v NOV več kot 1100 novincev. Med njimi je bilo veliko prostovoljcev.47

VKLJUČEVANJE KOMANDE MESTA KOPER V MOBILIZACIJO Komanda mesta Koper se je po prihodu v slovensko Istro najprej vključila v mobilizacijo, kar je bila tudi njena temeljna naloga. Delo 50


je nadaljevala po načrtu okrožne mobilizacijske komisije. Jože Buh se je takoj vključil v delo Komande mesta. Njegova prisotnost je bila izredno pomembna. Sodeloval je pri izdelavi načrta in skrbel za njegovo izvajanje. V trimesečnem delu pri mobilizaciji je zbral dovolj izkušenj in bil prava oseba, ki jo je Komanda mesta potrebovala v času dokler njene starešine niso spoznali terena, terenske organizacije in načina njenega delovanja, razmer na terenu in se vključili v obstoječo organizacijo. Tako je delo lahko potekalo brez zastojev. V veliko pomoč ji je bilo, da je Istrski odred prav od 20. do 31. marca intenzivno mobiliziral v Loparju, Marezigah, Borštu, Glemu, Vanganelu in Truškah, tako da se je vključevala v delo prav v času enega najmočnejših mobilizacijskih sunkov v prvi polovici leta 1944. V aprilu se je poveljstvo Komande mesta Koper že tako dobro znašlo na novem terenu, da je delo lahko nadaljevalo brez Jožeta Buha, ki je bil odpoklican na Komando področja in postavljen za komandanta novo ustanovljene Komande mesta št. Peter (Pivka).48 Pomoč Jožeta Buha je bila v začetku zelo koristna tudi zato, ker so tako vojaške enote kot civilne organizacije osvobodilnega gibanja v slovenski Istri preveč poenostavljeno ocenile situacijo, nastalo z ustanavljanjem Komande področja in komand mest. Mislile so, da bodo te enote lahko v bodoče same izvajale mobilizacijo. Tako je štab Istrskega odreda v povelju bataljonom 6. aprila zapisal: »Ker je vršenje mobilizacije posel pozadinskih edinic, vsi bataljoni, ki prejmejo ta dopis, končajo z vršenjem mobilizacije. /.../« Enak, če ne še bolj optimističen, je bil Okrožni odbor OF. V mesečnem poročilu za marec je 15. aprila poročal, da je Komanda mesta Koper ustanovljena in da je prevzela delo mobilizacije, in pristavil: »Tako je bila izvršena mobilizacija še vseh za orožje sposobnih moških do vključno 45 let starosti, česar preje nismo izvršili. /.../« V poročilu je bila verjetno pri pisanju narejena napaka. Dejanskemu stanju v Istri bi ustrezalo besedilo: »Tako bo izvršena mobilizacija /…/« Težko je verjeti, da OOOF, ki je prek svoje komisije vodil mobilizacijo, ne bi vedel, da še zdaleč ni bila opravljena in da je tudi v desetih dneh (od 20. do 30. marca) ne bi mogli izpeljati. 49 Toda mobilizacija je bila, vsaj kar se tiče slovenske Istre, preobsežna naloga, da bi se ji vojaške enote in organizacije 51


osvobodilnega gibanja lahko izognile. Njen pomen je vedno bolj rastel. Primorska in Štajerska sta bili glavni vir novincev za okrepitev enot 7. korpusa. Istrski odred in okrožne organizacije osvobodilnega gibanja v slovenski Istri so morali kmalu ponovno in zelo odločno postaviti na pravo mesto mobilizacijo.

Pogled na Hrpeljce, sedež Komande mesta Koper avgusta in v začetku septembra 1944. V prvi hiši z desne je bil sedež poveljstva.

V drugi polovici julija in v začetku avgusta 1944 je v šoli na Kortini delala naborna komisija Komande Istrskega vojnega področja. V šoli so bili pred tem in pozneje organizirani mitingi, politična zborovanja za prebivalce bližnjih vasi.

52


BembiÄ?eva domaÄ?ija v Hrvojih, v kateri je bil sedeĹž poveljstva Komande mesta Koper do ofenzive 4. novembra 1944.

Dolina Dragonje slikana s Sv. Hieronima pod Topolovcem. V gozd na levem bregu reke se je po 8. septembru 1944 Komanda mesta Koper pogostoma zatekala. V gozd na sliki se je zatekla tudi 4. novembra 1944 in prestala ofenzivo 25. novembra 1944.

53


MOBILIZACIJA PRI KOMANDI MEST KOPER DO 20. JUNIJA 1944 Z ustanovitvijo Komande mesta Koper so bile ustvarjene ugodne razmere za povečanje dela za mobilizacijo. Kljub majhnemu številu borcev je nenehno delovala, zato je tudi mobilizacijo neprekinjeno izvajala. Z nekaj pripravami je bilo mogoče novačenje organizirati brez Istrskega odreda, zato pa je bilo treba toliko bolj dobro sodelovati s terenskimi organizacijami. Mobilizacija je bila še vedno omejena na območja, ki so bila dostopna Komandi mesta Koper. Komanda mesta je imela spiske obveznikov, zato je lahko nenehno preverjala, katera območja še niso mobilizirana in zakaj ne; dopolnjevala je sezname in tako odpravljala pomanjkljivosti pri prejšnjih mobilizacijah ter zbirala preostale novince v krajih, kjer je že mobiliziral Istrski odred. Velik premik na boljše je bil narejen tudi s tem, da so bili v več vaseh izvršeni zdravniški pregledi obveznikov, ki so ostali na domu zaradi bolezni. Te preglede sta opravljala Ivan Matko, referent saniteta Okrožnega odbora OF in Miklavž Kozak. V času bivanja na območju Gabrovice, Ospa in Prebenega je Komanda mesta Koper mobilizirala vse od predmestja Trsta (Ricmanje, Kolonkovec, Žavlje) pa do Plavij, Čežarjev, Črnotič, Podpeči, Malega Krasa in tudi Miljskih hribov. Upoštevajoč svoj sestav in razmere ni mogla sama kaj dosti storiti, zato je morala tesno sodelovati s terenskimi organizacijami. Te so največkrat obveščale novince kar same in jih tudi pripeljale na zborno mesto. Komanda mesta jih je tam sprejemala in pospremila naprej na varno mesto. Tako je bilo največkrat. Vendar ni bilo mogoče delati povsod po istem vzorcu. V neposredni bližini postojank, kjer je bilo nevarno, da bi terence odkrili, so obveščali novince pripadniki Komande mesta. Posamezni novinci in manjše skupine so na zborno mesto prihajali kar sami. V predmestju Trsta so morali za vsak vpoklic z organizacijami OF pretehtati, kako ga bodo izpeljali. V teh krajih sta se izkazala Karlo Foraus in Rihard Svetina, doma iz Doline. Bila sta hrabra, požrtvovalna in odlično sta poznala teren in ljudi. Novinci so na odhod čakali v gozdu pri Socerbu.50 54


V takšnih razmerah sta bila pogoj za uspešno mobilizacijo visoka politična zavest obveznikov in dobra organiziranost celotnega gibanja. Obveznik se je, še posebno, če je bil iz neposredne bližine Trsta in njegovega predmestja, lahko umaknil v mesto ali se drugače izognil mobilizaciji. Gibanje ga je lahko prisililo, da se pozivu odzove le, če je nanj čakal doma. Visoko politično zavest obveznikov nam najboljše ponazori njihovo ravnanje takrat, ko je bil bombardiran Trst. Novinci doma iz vasi med Dolino in Trstom, so pod borovci nad Socerbom čakali na noč, da bi lahko odšli v Brkine. Bombe so padale zunaj mesta, po vaseh, tja do Doline. Novinci so bili zelo vznemirjeni in v skrbeh za svoje družine. Komandant in komisar sta jih zato poslala domov, da bi se lahko prepričali, ali je vse v redu, in nudili morebiti potrebno pomoč. Naslednji večer so bili vsi spet nad Socerbom, pripravljeni na odhod.51 V predmestju Trsta je bila potrebna velika previdnost. V mestu so bile sovražnikova politična policija in posebne enote za protipartizanski boj, ki so bile na območju v bližini mesta še posebej pozorne. Z namenom, da bi uničil ali oslabil narodnoosvobodilno gibanje, je sovražnik večkrat vdrl na ozemlje, kjer je delovala in mobilizirala Komanda mesta Koper. Vendar v vsem času njenega delovanja (od 19. marca do 20. junija) mobilizacije ni mogel preprečiti. 22. aprila je napadel vas Dolino. Tisto noč je v njej Komanda mesta sprejemala novince iz okoliških vasi. Ko je sovražnik ob 6. uri zjutraj vas obkolil, so jo kurirji z novinci že zapustili. Tudi komisarja, ki je ostal v vasi, niso odkrili.52 Skoraj neverjetno je, da je Komanda mesta lahko mobilizirala na tem območju tako dolgo, sovražniku pa niti v enem samem primeru ni uspelo to preprečiti. Kadar se je mudil v slovenski Istri 1. bataljon Istrskega odreda, je sodeloval s Komando mesta tudi pri mobilizaciji. Tudi miljska skupina GAP je sodelovala s Komando mesta pri organizaciji odhoda prebivalcev italijanske narodnosti z miljskega in obalnega območja v partizane. Skupine novincev, razen tistih ki jih je novačil Istrski odred, so spremljali kurirji Komande mesta. Poleg novincev so bili med mobiliziranci tudi prostovoljci, ki so se javljali Komandi mesta sami ali prek terenskih organizacij; prihajali so tudi iz Trsta (tržaški prostovoljci, bivši interniranci, ki so prihajali iz taborišč v Italiji idr.) Mobilizirane so vodili prek Malega

55


Krasa, proge Kozina–Buzet in Slavnika do Skadanščine. Tam so jih včasih predali spremstvu Komande istrskega vojnega področja ali Komande mesta Materija, dostikrat pa so jih kurirji kar sami peljali še naprej, prek ceste Trst–Reka v Brkine. Vse skupine so srečno prispele na osvobojeno ozemlje. Le pri eni se je zataknilo. Sovražnik jo je napadel 8. maja v Juriščah; to je bilo še za časa ofenzive »Braunschweig«. Takrat sta padla Mauro Renato in Cassano Costante, ranjen pa je bil Crevatin Bruno – vsi trije iz Hrvatinov.53 Do 25. maja je Komanda mesta Koper skupaj z Istrskim odredom na svojem teritoriju mobilizirala 382 novincev.l4

USTANOVITEV MOBILIZACIJSKIH SKUPIN Od 26. aprila do 13. maja je na območju Čičarije, Podgore, Pivke in Brkinov sovražnik izvajal ofenzivo »Braunschweig«. Komanda področja je zapustila Brkine in se umaknila v mašunske gozdove, kjer je ostala do jeseni. Začasno sta Brkine zapustili tudi Komandi mesta Ilirska Bistrica in Materija. Takrat je zastala mobilizacija na celotnem istrskem območju. Štabu 7. korpusa prekinitev mobilizacije ni bila pogodu, zato je iskal načine, kako bi jo pospešil. 9. maja je poslal Komandi Istrskega vojnega področja pismo s smernicami, v katerih je poudaril pomen mobilizacije, še posebno na območju Komande mesta Koper. Ocenil je, da se na njenem območju »da mobilizirati še 2000 do 3000 obveznikov«. Po ugotovitvi, da na tem območju ni mogoče obdržati večje enote, je ukazal tja poslati tri mobilizacijske skupine, od katerih naj vsaka šteje do 10 mož, »politično zelo zgrajenih in sposobnih neodvisno in pravilno delati s terenom«. Vsako skupino naj vodi po en politkomisar. Štab korpusa je za izvršitev povelja poslal na Komando področja svojega mobilizacijskega oficirja.55 Kljub vsemu je bilo Komandi področja težko najti ustrezno kadrovsko rešitev zaradi njenega pomanjkljivega sestava. Istrskega odreda, ki bi pri tem edini lahko pomagal, ni bilo, ker je odšel 3. maja, po razrešitvi štaba, zaradi reorganizacije, na Notranjsko. Na 56


območju mašunskih gozdov je ostala skupina 12 mož iz odreda pod vodstvom četnega komisarja Valerija Jakomina - Jelena, ki je v zapuščenih italijanskih utrdbah ob bivši jugoslovansko - italijanski meji zbirala orožje in municijo. Na zahtevo mobilizacijskega oficirja korpusa je bila skupina poklicana na Komando mesta št. Peter. Iz sestava te skupine, Komande področja ter Komand mest Materija in št. Peter sta mobilizacijski oficir korpusa in namestnik komandanta področja izbrala ljudi za dve mobilizacijski skupini. Za njuno vodstvo sta bila odrejena Valerij Jakomin in Albin Škrlj. Dobila sta nalogo, da gresta s skupinama v Istro, se povežeta s Komando mesta Koper in skupaj z njo mobilizirata na njenem območju.56 Skupini sta prispeli v Istro med 16. in 19. majem. Utaborili sta se nad Gabrovico in tu vzpostavili stik s Komando mesta Koper, od katere sta sprejeli navodila, kje in kako mobilizirati. Že naslednjega dne sta skupini odšli v Lopar. Po dvodnevnem zadrževanju v Loparju sta se premaknili v gozdiček nad Bočaji, kjer sta si uredili skupno taborišče in začeli izvajati mobilizacijo. Kmalu po prihodu v Bočaje se je moral Albin Škrlj zaradi bolezni vrniti v Brkine. Vodstvo njegove skupine je prevzel Valerij Jakomin.57 Zamisel štaba VII. korpusa in Komande področja je bilo izvajanje splošne mobilizacije na celotnem območju Komande mesta Koper. Po oceni Komande mesta sta bili skupini za tako nalogo prešibki. Zato je o tem·obvestila Komando področja in poudarila, da so pričakovanja, da bi skupini opravili splošno mobilizacijo vse do obale, prevelika.58 Po odhodu Albina Škrlja sta skupini delovali kot ena skupina. Mobilizirati sta začeli takoj po prihodu nad Bočaje, in sicer na območju Koštabone, Puč, Gažona, Padne, Čenturja in okoliških vasi. Vodja skupin se je povezal z rajonskimi in krajevnimi odbori OF, ki so že imeli smernice in okrožnice, nanašajoče se na mobilizacijo. Na osnovi teh so se odbori lahko že prej vključili v politične in organizacijske priprave. Vodja se je o prihodu obeh skupin zaradi novačenja predhodno dogovoril s krajevnim odborom OF. Odbor je o tem obveščal obveznike, da bi se lahko pripravili in se pravočasno zbrali na zbornem mestu in odtod v spremstvu odšli v taborišče nad Bočaje ali pa naravnost v Skadanščino. Toda vedno ni bilo tako. Velikokrat krajevni odbor ni opravil potrebnih priprav in obveščanja, 57


tako da sta morali skupini čakati, da so obveznike o njihovem prihodu obvestili. Pri obveščanju novincev so morali terenski organizaciji tudi sami pomagati. Včasih pa tudi skupini nista mogli odbora vnaprej obvestiti o svojem prihodu. V takšnih primerih so se o najboljši rešitvi dogovorili s terensko organizacijo kar na mestu samem. Sicer pa so se ponavadi, ko so na predvečer partizani prišli v vas, prebivalci kar sami zbrali okrog njih, posebno mladina. Takrat so določili rekrute, čas odhoda in zborno mesto. To je bilo navadno sredi vasi. Sicer pa je tudi glas o mobilizacijskih skupinah in mobilizaciji že krožil po vaseh in mladina je čakala, kdaj pride na vrsto njihova vas. Kot primer novačenja brez predhodnega obvestila je Valerij Jakomin opisal novačenje v Gažonu: »V vas smo prišli v nedeljo. Pri gostilni so že bili zbrani fantje in dekleta. Jaz sem se povzpel na kakšen zid in jim spregovoril o narodnoosvobodilni borbi, povedal, da smo prišli zaradi mobilizacije, da je dolžnost vseh obveznikov odzvati se v borbo proti okupatorju. Potem so obvezniki odtod šli domov po stvari. Pomagala so jim dekleta in svojci. Ko so se pripravljeni zbrali, smo se skupaj odpravili v naš logor. Bilo jih je okrog 35.« Obujajoč spomine na mobilizacijo skupin, je še povedal: »Pri tem je bila izredna disciplina med mobiliziranci in so se zelo disciplinirano odzivali. /.../ Dostikrat niti ni bilo treba novince obveščati po hišah, ker so že bili zbrani v vasi z dekleti, ali pa so se zbrali po našem prihodu. /.../ Bilo je dosti tovarišev, ki so kar sami prihajali v naš logor, ko so izvedeli, da se nahajamo tukaj zaradi mobilizacije, ter se prostovoljno javljali. /.../ Bilo je tudi dosti slučajev, da so sami terenci pripeljali obveznike iz posameznih vasi, tako da nam sploh ni bilo treba iti tja.« Seveda ni vedno šlo vse tako gladko. V krajih, kjer je bilo osvobodilno gibanje razvito in ljudstvo razgledano, je bilo drugače kot v krajih, kjer tega ni bilo. Dogodilo se je, da se kdaj pa kdaj novinci niso javljali v polnem številu in posamezniki so tudi zapustili skupino, ko so že krenili iz svoje vasi s spremstvom. Zato je bilo potrebno tudi dodatno politično delo in prepričevanje. Taki primeri so bili končno rešeni šele pozneje, v juliju in prvih dneh avgusta. Mobilizacijski skupini sta zbirali tudi orožje in municijo, in sicer s pomočjo vojaških referentov. Puško, pištolo, bombo ali municijo so prinašali s seboj tudi posamezni novinci. Orožje so skupaj z novinci 58


poslali v Brkine in naprej na Komando področja. Novinci so nosili tudi sanitetni material, cigarete in drugo blago, ki so ga zbrale terenske organizacije in ga je bilo treba prenesti v Brkine. Novince sta v Brkine spremljali mobilizacijski skupini. Na poti niso bili nikoli napadeni.59 Skupini sta šteli skupaj okrog 20 mož. Od prihoda v Istro okrog 20. maja pa do začetka julija, ko sta bili vključeni v sestav Komande mesta Koper, sta vseskozi delovali nad Bočaji. Taborišče je sprejelo veliko novincev. Ves ta čas ni bilo niti enega sovražnikovega napada. Mobilizacija je bila brez dvoma za sovražnika zelo občutljivo vprašanje. Če bi o njej dobil kakršnekoli informacije, bi jo prav gotovo skušal ovirati, če že ne preprečiti. Uspešno izvajanje mobilizacije v razmerah, kakršne so bile v prvi polovici 1944. leta v slovenski Istri, in način, kako je bila izvedena, dokazujeta, kako je bilo istrsko ljudstvo enotno opredeljeno za narodnoosvobodilno gibanje. Vodstvo 7. korpusa je z velikim spoštovanjem do istrskega ljudstva v poročilu Glavnemu štabu Slovenije 13. junija zapisalo: »da narodna zavest prebivalstva ni tako visoka, ne bi niti mobilizacija na tem območju uspela v takem obsegu, vendar se ona nadaljuje.«60

USTANOVITEV ETAPNE KUHINJE PRI KOMANDI MESTA MATERIJA IN NABORNE KOMISIJE PRI KOMANDI ISTRSKEGA VOJNEGA PODROČJA Od samega začetka mobilizacije v slovenski Istri so bili obvezniki zdravniško pregledani šele v odredu v Brkinih ali pa v enotah, v katere so bili razporejeni. Nesposobni za vojaško službo so se vračali domov po rednih kurirskih zvezah. To je bilo obremenjujoče zlasti za tiste obveznike, ki so bili nesposobni zaradi bolezni, saj so morali v eni ali dveh nočeh prepešačiti pot v Brkine ali celo na Notranjsko, nato pa še nazaj. To je bilo naporno tudi za spremstvo, ki jih je moralo varovati. Zaradi vsega tega je postajala vprašljiva tajnost poti, po katerih so novince vodili na Notranjsko. 59


Vodili so jih prek prog Kozina – Buzet in Ilirska Bistrica – Št. Peter ter prek cest Trst – Reka, Ilirska Bistrica – Divača in Ilirska Bistrica – Št. Peter. Te poti je sovražnik varoval, zato so bili prehodi, kjer so jih partizani z obvezniki prečkali, strogo zaupni. Novinci so morali seveda tudi počivati in kaj zaužiti. Počivali so v taboriščih in se hranili v kuhinjah, v katerih so se zadrževale in hranile partizanske enote in organizacije osvobodilnega gibanja. Nekateri novinci, ki so bili nesposobni za vojaško službo, niso radi čakali na redne zveze, temveč so se kar sami napotili proti domu. Tako je vedno obstajala nevarnost, da pridejo v roke sovražniku in izdajo partizanske zveze, javke in druge točke, na katerih so se zadrževale partizanske enote in organizacije osvobodilnega gibanja. To je bilo neprijetno tudi za ljudi po vaseh, ker so bili zaradi tega ogroženi, prav tako pa tudi organizacije gibanja in vojaške enote. Štab Istrskega odreda je zato 29. maja objasnil ta problem komandi področja.61 Vse to je narekovalo ustrezne organizacijske ukrepe. Eden od njih je bil ta, da je Komanda mesta Materija, ki je v Brkinih sprejemala skupine novincev iz Istre, v začetku junija ustanovila etapno kuhinjo pri Skadanščini. Vodil jo je Jože Benčič, pripadnik Komande mesta Materija. Poleg kuhinje je bilo taborišče na prostem, v katerem so novinci po prehojeni noči iz Istre dobili topel obrok hrane in čez dan počivali, da so lahko naslednjo noč nadaljevali pot prek ceste Trst – Reka v Brkine. Baza je bila na robu gozda med Skadanščino in Malimi vrati. 62 Poveljstvo korpusa je ocenilo, da zdravniški pregledi obveznikov niso dobro organizirani. Zato so s poveljem z dne 24. maja pri Komandi področja ustanovili naborno komisijo, ki so jo sestavljali: komandant področja, sanitetni referent področja in član Okrožnega komiteja KPS. Naloga komisije je bila pregledati vse obveznike, ki niso bili v vojski. Doma so lahko ostali samo »tovariši, ki imajo odpustnico sanitetnega referenta divizije, propustnico OKja, ki dokazuje, da je dotični politični aktivist na terenu, in odpustnico od zgoraj novoimenovane naborne komisije. /…/ Vsi oni, ki nimajo takih odpustnic ali propustnic in se ne nahajajo v NOV, je treba ponovno pregledati in jih odpremiti v edinice . /…/«63

60


NEENOTNOST V IZVAJANJU MOBILIZACIJE IN NJENE POSLEDICE Po vseh delih Istre niso izvajali mobilizacije enako intenzivno. Do junija 1944 je bila v nekaterih krajih skoraj v celoti opravljena, medtem ko se je ponekod še niti niso dobro lotili. Poleg že navedenih vzrokov je to neenotnost povzročal predvsem način, kako so izvajali mobilizacijo. Pri njej je namreč od evidentiranja obveznikov do njihovega izbiranja delovalo veliko ljudi. To so bili predstavniki terenskih organizacij, vojaških enot in rajonskih odborov. Vsi so morali delovati bolj ali manj samostojno. Do pomanjkljivosti je prihajalo že pri evidentiranju obveznikov. Tudi izbira novincev pri mobilizaciji ni mogla potekati po enotnih merilih. Ponekod je ves postopek potekal temeljiteje in v prisotnosti izvajalcev mobilizacije (prej Jože Buh, pozneje Komanda mesta), drugod pa se je zaradi nevednosti, površnosti in tudi razlik v pristopu precej razvodenel. To je imelo neprijetne posledice politične narave. V vaseh, v katerih so moške mobilizirali, so krajani ostro protestirali, ker se nekaterih krajev mobilizacija ni niti dotaknila. Ugovarjali so, da so obvezniki, ki niso bili v vojski, s kršitvijo odredbe o bojkotu škodovali gibanju. Te probleme je zaostrovalo še dejstvo, da so v vaseh, ki so mejile s Hrvaško, mobilizirale hrvaške enote, ki jih je bilo več kakor slovenskih v slovenski Istri in so zato hitreje mobilizirale. V svoji zagnanosti so prehajale na območje slovenske Istre. K temu je pripomoglo tudi to, da do maja 1944 tu še ni bila dokončno določena hrvaško-slovenska meja. Zaradi neopravljene mobilizacije so se pritoževale tudi hrvaške organizacije, ker so se prebivalci sosednjih hrvaških vasi sklicevali na slovenske vasi. Posamezni hrvaški tovariši so vzrok za prenekatero zahtevo ljudi ob meji po priključitvi k slovenski Istri videli prav v dejstvu, da mobilizacija na slovenski strani ni bila izpeljana. Največji problemi zaradi neenotnosti in zamujanja mobilizacije so nastali v pregarskem, šmarskem, čežaranskem in škofijskem rajonu. Dodatne probleme so v pregarskem rajonu povzročali tudi pojavi izdajstva. Tako so 5. junija, ko so bili pozivi obveznikom v Pregari in okoliških vaseh razdeljeni, prišli fašisti iz Buzeta in odpeljali 37 mož. V šmarski rajon slovenske partizanske enote niso zahajale. 61


Organizacije osvobodilnega gibanja so bile šibkejše. Zaradi tega je tudi mobilizacija na tem območju zaostajala. Šele mobilizacijski skupini pod vodstvom Valerija Jakomina sta globlje posegli v ta rajon. Deli čežaranskega in škofijskega rajona pa so bili pod močnim sovražnikovim nadzorstvom. 64 Takšno je bilo stanje še konec maja, ko je šlo za vprašanje okrepitve Istrskega odreda z novimi borci. Komanda področja je napotila štab odreda po okrepitev v slovensko Istro, kjer je mobilizacija najbolj zaostajala. Pisala je štabu odreda in Komandi mesta Koper z namenom, da bi se med seboj sporazumela in Komandi mesta predlagala, naj »odstopi v te svrhe dva ali več rajonov, kateri so nedostopni za samo komando mesta oziroma ekipi«. Komanda mesta je sporočila štabu odreda, naj bi mobiliziral v čežaranskem, škofijskem in šmarskem rajonu. Da ne bi prihajalo do nepravilnosti v krajih, kjer je bila mobilizacija že opravljena, je Komanda mesta odpravljala pomanjkljivosti v evidencah obveznikov. Teh je bilo še vedno veliko, čeprav je potekalo delo z njimi že od decembra 1943. Niso bili zajeti vsi kraji, niso bili evidentirani vsi obvezniki, iz seznamov pa ni bilo razvidno, kateri obvezniki so že bili mobilizirani in kateri so ostali doma, niso bili navedeni razlogi, zaradi katerih so ostali doma (bolezen, začasna ali trajna nesposobnost, delo na terenu, izmikanje idr.). Že v aprilu je Komanda mesta začela sistematično zbirati dodatne podatke, preučevati že opravljene mobilizacije in odpravljati odkrite pomanjkljivosti.65 Za končno rešitev tega problema je bilo treba še nekaj časa počakati. Te pomanjkljivosti so v glavnem odpravili šele julija in avgusta s splošno mobilizacijo.

OPROSTITEV TERENSKIH DELAVCEV VOJAŠKE SLUŽBE Z mobilizacijo ni smelo osvobodilno gibanje ohromiti svoje organizacije, preko katere se je ljudstvo povezovalo v splošni ljudski upor. To je bilo toliko bolj pomembno v slovenski Istri. kjer ni bilo 62


stalnih vojaških enot. Da bi organizacije mogle normalno delovati, je bilo treba tiste aktiviste, ki so bili na terenu nujno potrebni, oprostiti vojaških obveznosti. Kateri aktivisti naj bi ostali na terenu, je odločal Okrožni odbor OF. Izdal jim je posebno prepustnico, dokument, na podlagi katerega je bilo obveznikom dovoljeno ostati na terenu. Spiske oseb, ki jim je okrožni odbor izdal prepustnico, je pošiljal na Komando mesta.66 Izdajanje prepustnic na enem samem mestu, na Okrožnem odboru OF, ni bilo praktično. Na sedežu niso poznali posameznih terenskih organizacij tako dobro, da bi lahko odločali o tako pomembni zadevi, kakor je bilo oprostitev obveznikov vojaške obveznosti. Zato je Okrožni odbor OF poslal svojim članom v rajone neizpolnjene, a podpisane in žigosane prepustnice, ti pa so jih izpolnili in razdelili posameznim aktivistom. Ker je bilo tudi zanje to pretežko opravilo, je Okrožni odbor OF prepustnice razdelil rajonskim odborom, ki so bili odslej zadolženi za izdajanje prepustnic svojim aktivistom. Hkrati je določil tudi kriterije za izdajanje prepustnic.*5 Kateri terenski delavci bodo ostali na terenu, je moral odločiti rajonski odbor na seji. Za nejasnosti naj bi se obrnili na Okrožni odbor OF ali pa na »tovariša Komande mesta Koper, ki bo vršil mobilizacijo«. 67 *6 Spiske izdanih prepustnic so pošiljali prek Okrožnega odbora OF na Komando mesta Koper, ki jih je potrebovala zaradi kontrole in urejanja svoje evidence.68 5

* Osnovno načelo je bilo, da dobi prepustnico tisti aktivist, ki je na terenu nujno potreben, s pogojem, da v enem terenskem odboru ostaneta lahko le dva tovariša. Okrožni odbor OF je to načelo ponazoril takole: »Terenski odbor šteje 5 članov, dva sta stara preko 45 let, trije pa so mlajši, to se pravi, da bi morali v vojsko. Ker sta že dva tovariša v terenskem odboru, ki morata ostati doma, gredo vsi trije ostali tovariši v vojsko. Ali: terenski odbor šteje pet članov, od njih so vsi za v vojsko. Ker je na terenu nujna potreba, da kdo od starih odbornikov ostane doma, se od njih pet določi dva najsposobnejša, najbolj delovna in zanesljiva tovariša, ki se jima napiše prepustnico, ostali trije pa morajo v vojsko. /…/ Tako približno naj se dela.« 6 * Iz poročila 18. seje prvega rajona z dne 23. maja je videti, da so se držali sprejetih načel. Razdelili so 12 prepustnic. Le v dveh krajih so prepustnice izdali dvema članoma krajevnega odbora, medtem ko v večini krajevnih odborov ni dobil prepustnice niti en član

63


PRIPRAVE NA SPLOŠNO MOBILIZACIJO Konec aprila in v začetku maja 1944 so se začele priprave na splošno in popolno mobilizacijo obveznikov od 17. do 45. leta starosti na celem območju Komande mesta Koper. Priprave so tekle v okviru mobilizacijske kampanje na vsem območju Slovenskega primorja. Pokrajinski odbor OF za Slovensko primorje je v okrožnici z dne 29. aprila nakazal, da se bliža čas končnega obračuna z nemškim nacizmom, za to pa je bila potrebna »100 % mobilizacija vseh za orožje sposobnih Slovencev. /.../ Brezpogojna dolžnost okrožnih NOO (OF) je, da jim (vojaškim enotam, op. A. P.) pri izvajanju mobilizacije z vsemi silami pomagajo! /.../« Ne samo posamezni vojaški referenti, temveč so »/.../ celotni odbori narodnoosvobodilne fronte odgovorni za to, da bodo pristojne oblasti naše NOV dobile točen seznam vseh vojnih obveznikov, ki so še doma. /.../«69 Komanda mesta je zahtevala 9. maja od rajonskih odborov spiske vojaških obveznikov.*7 Rok za dostavo spiskov je bil 25. maj. Rajonski vojaški referati so dobili navodila, naj spiske sestavljajo skupaj s krajevnimi vojaškimi referenti in naj uporabljajo, kjer je to mogoče, matično evidenco, ki so jo imeli župnijski uradi.70 Spiski so bili na Komandi mesta zbrani v prvi polovici junija. Na osnovi teh spiskov je Komanda mesta naredila pregled vseh obveznikov po rajonih in krajih v več izvodih: za svoje potrebe in za potrebe enot in organizacij, ki bodo sodelovale v nadaljnji mobilizaciji. To delo je Komanda mesta zaključila do sredine junija.71 Do takrat je bila mobilizacija na območju, na katerem je delovala Komanda mesta Koper, že sistematično in temeljito opravljena. Težišče nadaljnjega dela je bilo v obalnem okraju in ob obali od Škofij do Seče. Zato se je morala Komanda mesta približati temu 7

* Spiski so vsebovali podatke: ime in priimek, poklic, datum rojstva, kje se obveznik nahaja (NOV, delovna enota, v sovražni vojski, v internaciji, na delu v Nemčiji, začasno nesposoben) in opombo.

64


delu svojega območja. Le tako je lahko izpeljala to veliko nalogo. 22. junija je zavzela nove položaje in začela izpopolnjevati s prostovoljci. Zelo ugoden razvoj vojaško-politične situacije v juniju in prihod 1. bataljona Istrskega odreda v Istro so ustvarili ugodne osnove za uspešno izvajanje te naloge. Mobilizacija je bila v tem času strateška naloga narodnoosvobodilnega gibanja na Slovenskem. Glavni štab Slovenije je 1. junija v poročilu Vrhovnemu štabu zapisal: »Ni dvoma, da mobilizacija v tem trenutku predstavlja najvažnejši vojaški in politični problem, pa temu vprašanju posvečamo vedno več pozornosti. /.../« Mobilizacijo v Istri je pospešila tudi vojaška oblast 7. korpusa. 1. junija je ukazala štabu Istrskega odreda, naj njegova enota, ki deluje na območju Komande mesta Koper, gre tej komandi »kar se tiče vprašanja mobilizacije, čim bolj na roko«, tako da ji da na voljo potrebno število vojakov. Konec meseca pa je v slovensko Istro poslala svojega mobilizacijskega oficirja kapetana Jožeta Luznarja – Miho, ki naj bi pri izvajanju te naloge Komandi mesta osebno pomagal. Štab 7. korpusa je 24. junija ukazal štabu Istrskega odreda, da mora »del moštva biti na razpolago mobilizacijskemu oficirju 7. korpusa in Komandi istrskega vojnega področja zaradi izvajanja čim širše mobilizacije in transporta novincev«. Štab odreda je 26. junija ukazal 1. bataljonu, naj »takoj krene na sektor Kopra in stopi v stik s Komando mesta Koper /…/ ter naj z isto skupno vrši mobilizacijo na vseh treh rajonih Kopra« (kot smo zapisali že prej, so bili to rižanski, čežaranski in šmarski rajon).72 Tudi Pokrajinski odbor OF za Slovensko primorje je 2. julija ponovno usmeril organizacije Osvobodilne fronte na to nalogo. V okrožnici s tega dne je pisal, da je »v tem trenutku /.../ naša najvažnejša naloga splošna mobilizacija. /.../ Vsi naši odbori morajo najtesneje sodelovati z vojaškimi oblastmi pri izvedbi mobilizacije. /…/ Aktivirati je treba vse naše organizacije po vprašanju mobilizacije. /…/ K izvedbi teh direktiv morajo takoj pristopi ti vsi naši odbori. /…/«73 Načela, po katerih je Okrožni odbor OF razreševal terenske delavce vojaške obveznosti, so bila spremenjena. Po navodilih štaba 65


7. korpusa niso več mogli razreševati članov krajevnih organizacij, temveč samo člane okrajnih odborov in Okrožnega odbora OF. To stališče je bilo enotno za vso Slovenijo. Ta načela so bila poudarjena tudi v okrožnici Pokrajinskega odbora OF. Zato so že v pripravah na splošno mobilizacijo za terenske delavce izdajali nove prepustnice.74 Zadnje dneve junija sta prispela v slovensko Istro komandant Istrskega vojnega področja Anton Hvalič - Bolte in mobilizacijski oficir 7. korpusa Jože Luznar - Miha z namenom osebno pomagati v končnih pripravah. 29. junija sta sodelovala na sestanku v Laborju, ki ga je organizirala Komanda mesta Koper s predstavniki Okrožnega komiteja KPS. Na sestanku so izdelali končni načrt za mobilizacijo in razčistili še zadnja vprašanja: mobilizirajo se vsi obvezniki od 17. do 45. leta starosti. Mobilizacije so oproščeni samo tisti, ki imajo odpustnico divizijskega zdravnika, komisije Komande istrskega vojnega področja, in tisti terenski delavci, ki bodo imeli nove prepustnice Okrožnega odbora OF. Zdravniško bodo pregledali vse tiste obveznike, ki take odpustnice ali prepustnice ne bodo imeli. V Istro bo prišel zdravnik, ki bo opravljal zdravniške preglede, da ne bi bilo treba nesposobnim in bolnim hoditi v Brkine in nazaj. V naborni komisiji bodo: sanitetni referent Komande vojnega področja, član Okrožnega odbora OF in član Komande mesta.75 Mobilizacijo je bilo treba izvesti do obale v enem sunku in najkrajšem možnem času, tako da bi sovražnika presenetili in jo dokončali, še preden bi se lahko lotil kakršnegakoli protiukrepa. Za tako nalogo je bilo treba vse dejavnike osredotočiti na najugodnejše položaje, s katerih bi nalogo najlažje in najuspešneje izvedli. 1. bataljon Istrskega odreda je že bil v Truškah. Komanda mesta se je premestila na Vršič. Za zborno mesto, na katerem so zbirali in pregledovali novince, je bila določena šola na Kortini. To je bilo zelo ugodno mesto za zbiranje in pregled novincev. Kot zborno mesto je bil ta kraj že preizkušen. Nedaleč od šole sta mobilizacijski skupini več kot mesec dni imeli taborišče, v katerem sta prebivali in zbirali novince. V vsem tem času nista bili niti enkrat ogroženi. Varnost zbornega mesta pa je bila zelo pomembna. Pri najboljše organiziranem in hitrem delu so se morali novinci 66


zadrževati na njem vsaj en dan. Opraviti je bilo treba zdravniški pregled in organizirati odhod. Glede na smeri, od koder bi utegnila groziti največja sovražna nevarnost, je bila šola na ugodnem položaju. To je bila smer iz morja. Izvidnice in straže so z najvišjih točk na grebenu nad šolo lahko nadzorovale pristope k šoli iz vseh smeri. Točka je bila ugodna tudi za dodatno zavarovanje s patruljami. Kortina je bila tudi ugodna izhodiščna točka za odhod novincev v Brkine, ker je poleg šole tekla tudi stalna kurirska pot proti železniški progi Kozina–Buzet in prek nje v Skadanščino. Sama stavba šole je bila z velikimi prostori idealno mesto za opravljanje zdravniških pregledov in vseh ostalih administrativnih poslov (kontrola prispelih po seznamih obveznikov, priprava spiskov za odhod v notranjost, izdajanje potrdil in odpustnic nesposobnim ter evidentiranje izdanih prepustnic terencem). V začetku julija so bile vse priprave končane. Čakati je bilo treba samo še na sanitetnega referenta s KIVP. Ta čas čakanja pa ni bil čas neaktivnosti, saj 1. bataljon Istrskega odreda in mobilizacijski skupini niso prekinili mobilizacije niti en dan. Tudi zaščitna četa Komande mesta se je, ki je postajala vedno bolj številčna, vse bolj vključevala v mobilizacijo. Delali so po načrtih Komande mesta in spiskih obveznikov, ki so jih dobili na Komandi mesta. To je bil že velik premik na boljše. Glede na večje število enot in borcev v njih ter glede na povečano aktivnost enot in organizacij OF, ki so z njimi sodelovale, je mobilizacija že v začetku julija dobila razsežnosti dobro organizirane kampanje. 76 V času od 25. maja do 15. julija se je v slovenski Istri prostovoljno javilo in mobiliziralo v narodnoosvobodilno vojsko več kot 270 novincev (število ni popolno).77

VELIKI NASKOK – »TOTALNA MOBILIZACIJA« Sredi julija sta prispela na Komando mesta Koper sanitetni referent Komande Istrskega vojnega področja Ludvik Kovač - Lajči 67


in pomočnik mobilizacijskega oficirja iste komande Miro Sosič. 16. julija je na Komandi mesta že bil tudi Ernest Vatovec - Amadej, predstavnik Okrožnega odbora OF.78 Tedaj se je začel poslednji in najmočnejši mobilizacijski naskok. »Totalna mobilizacija« so ga imenovali verjetno zato, da bi čimbolj poudarili splošnost in temeljitost tega mobilizacijskega sunka. V novih razmerah ni bilo več potrebe po obstoju posebnih mobilizacijskih skupin, zato sta bili vključeni v sestav Komande mesta Koper. Mobilizacijo so izvajali zelo intenzivno. Moštvi Komande mesta in 1. bataljona Istrskega odreda (vsaj njegov večji del) sta se stalno premikali: na terenu sta zbirali novince in jih spremljali na Kortino ali v Brkine ali pa sta skrbeli za varovanje novincev. V sredini julija je prišlo obvestilo, da se bo na teritoriju slovenske Istre začela 18. julija sovražnikova ofenziva. Obvestila so prihajala iz več virov: od VDV, raznih političnih organizacij pa tudi iz hrvaške Istre. Zato je bila mobilizacija začasno prekinjena. Kljub temu, da so še naprej prihajala poročila o ofenzivi, se je po treh dneh prekinitve nadaljevala s še večjo močjo. Nemobilizirano je ostalo predvsem območje ob obali. Tam so bili osvobodilno gibanje, njegove organizacije ter obveščenost ljudstva slabši, kar je mobilizacijo oteževalo. Prebivalstvo ob obali je bilo narodnostno mešano; ponekod so bili v večini prebivalci italijanske narodnosti. Tam so pri mobilizaciji uspešno sodelovali Bataljon »Alma Vivoda« in italijanske organizacije KPI iz Pirana in Izole.79 Konec julija so razglasili mobilizacijo tudi Nemci, zato je Komanda mesta pospešila svoje delo. Začelo se je še večje tekmovanje s časom. O tem, kako je ta zadnji naskok postajal dramatičen, pove poročilo mobilizacijskega oficirja kapetana Luznarja štabu 7. korpusa z dne 1. avgusta: »Ker so Nemci proglasili mobilizacijo /.../ ter so začeli to že nasilno izvajati, se je ljudstvo temu uprlo ter beži, kjerkoli more, v partizanske vrste, tako da so k nam začele prihajati vedno večje skupine prostovoljcev, med njimi mnogo Italijanov. Radi tega smo morali zaposliti za spremstvo mobilizirancev za par dni cel 1. bataljon Istrskega odreda. Vsled situacije, ki je nastala na tukajšnjem sektorju, radi upora ljudi ter 68


nemškega nasilja smo primorani odpošiljati transporte čim hitreje naprej in s potrebnim osiguranjem, ker si Nemci prizadevajo, da bi polovili čim več ljudi, ter s tem namenom postavljajo zasede na mnogih mestih. /…/ Upam, da bo s tem tednom mobilizacija totalno končana ter da se vrnem okoli 8. t. m.«80 Skupine, določene za izvajanje mobilizacije, so bile vsak dan na terenu, sprejemale novince in jih spremljale na Kortino. V mnogih krajih mobilizacijskih skupin sploh niso čakali, priključili so se kar sami. Ko so terenski odbori dobili spiske obveznikov, so le-ti prišli na Kortino pred komisijo kar v skupini, sami ali pa v spremstvu člana krajevnega odbora. Iz vseh krajev slovenske Istre pa so prihajali tudi posamično. Veliko jih je bilo italijanske narodnosti. Precejšnje število obveznikov je prihajalo po osebnem pozivu. To so bili obvezniki iz krajev, v katerih je bila mobilizacija že izvedena, pa so ostali doma iz raznih vzrokov, največ zaradi bolezni, ki je povzročila začasno ali trajno nesposobnost. Sedaj je bilo treba komisijsko ugotoviti, ali so sposobni za vojaško službo. V prejšnjih mobilizacijah so bili izvajalci mobilizacije v kočljivem položaju. Sami so morali oceniti, kateri obvezniki so sposobni za pot v Brkine oz. na Notranjsko in kateri ne. Merila niso bila enotna: če je šlo za težje poškodbe ali pa za očitno pohabljene osebe, ni bilo dvoma. Drugače je bilo, če je šlo za bolezen. Ker ni bilo objektivnega merila niti strokovne ocene, tudi razsodba ni mogla biti enotna. S prihodom sanitetnega referenta v Istro je bila ustvarjena možnost za bolj strokovne preglede in s tem tudi več reda. Vsi, ki so v prejšnjih mobilizacijah iz zdravstvenih vzrokov ostali doma, so bili sedaj vpoklicani na pregled. Ni dvoma, da je tudi to prispevalo k reševanju ugovorov, da mobilizacija ni dosledna. V sredini julija je na Komando mesta Koper prispela okrožnica 7. korpusa, v kateri so poizvedovali po inštrumentih za ustanovitev godbe. Komanda mesta se je obrnila na okrožne organizacije s prošnjo, da bi tudi one iskale razne inštrumente. Okrožni komite KPS je zadolžil svojega inštruktorja Jožeta Miklavčiča, da bi skušal na terenu priskrbeti nekaj inštrumentov. Nalogo je izvedel imenitno. Organiziral je prostovoljni odhod v partizane cele godbe na pihala, katere član je bil tudi sam. Godba dvanajstih članov doma s Plavij in iz Ospa se je z inštrumenti javila na Komandi mesta 27. julija. Igrala 69


je v vseh vaseh, skozi katere je hodila. S svojo godbo je na Komandi mesta, kjer je pospremila odhod novincev s Kortine, ter na poti, ko je tudi sama odšla v Brkine, veliko prispevala za dobro vzdušje med ljudstvom, novinci in partizani.81 Približno v istem času je del karabinjerjev posadke na Katinari nad Trstom dezertiral in se javil na Komando mesta Koper na Vršiču. Prišli so z vsem orožjem: 11 puškami in 4 brzostrelkami. Pogovore s posadko, ki je štela več kot 100 mož, sta vodila komisar in obveščevalec Komande mesta. Prebegniti bi morala cela posadka, vendar je zaradi obotavljanja karabinjerjev akcija le delno uspela. Načrt je uspel samo omenjeni skupini, medtem ko so ostalim Nemci to preprečili – razorožili so jih in odpeljali.82 Napoved mobilizacijskega oficirja 7. korpusa glede roka, v katerem naj bi se mobilizacija končala, se je uresničila. Zadnji dan zdravniških pregledov je bil 7. avgust. Tega dne je bila poslana v Brkine zadnja skupina pregledanih novincev. Z njimi sta šla nazaj na KIVP sanitetni referent in pomočnik mobilizacijskega oficirja KIVP. Naslednjega dne bi moral oditi iz Istre tudi kapetan Luznar. Toda že v noči s 7. na 8. avgust se je začela ofenziva »Prien« in ga zadržala še nekaj dni v Istri. Tako se je mobilizacija končala dan pred ofenzivo. Po ofenzivi, ki je trajala od 8. do 12. avgusta, je Komanda mesta s 1. bataljonom Istrskega odreda novačenje nadaljevala: zbirala je predvsem tiste posameznike, ki so iz raznih vzrokov ostali še doma (začasna bolezen in nesposobnost, nujno opravilo, delo na terenu) pa tudi posameznike, ki so se ustrašili mobilizacije, a so pozneje prihajali sami, ali pa so jih spremljali terenci. Še vedno so prihajali tudi prostovoljci, ki niso bili obvezniki ali pa so bili iz mest, kjer partizanske enote niso mogle mobilizirati. Po poročilih Komande istrskega vojnega področja je v juliju in avgustu Komanda mesta Koper skupaj z Istrskim odredom mobilizirala skupno 2767 novincev. Od tega je bilo 1792 sposobnih za vojaško službo in poslanih v enote, medtem ko jih je bilo 975 vrnjenih na dom. 83 *8 8

* Na prvi pogled se zdi, da je bilo veliko odpuščenih. Toliko odpuščenih je bilo zato, ker so bili zdravniško pregledani tisti obvezniki, ki so pri

70


Glavni štab Slovenije je 10. septembra poročal Vrhovnemu štabu: »V teku teh dveh mesecev (julij in avgust, op. A. P.) je bilo pred naše enote postavljeno kot najvažnejše vprašanje mobilizacije. V tem smislu so vse enote delale in so uspele v veliki meri izvršiti mobilizacijo tudi tam, kjer je teren "držan" ali kontroliran od okupatorja. /.../ Nov dotok mobilizirancev, ki prihajajo s Štajerske in Primorske je ojačal vrste enot 7. korpusa in jih pomladil«. Ni dvoma, da se je ta ocena nanašala tudi na slovensko Istro, ki je pri navedenem številu novincev visoko oceno tudi zaslužila.84 Dokler je naborna komisija delala na Kortini, je bilo tam zelo živahno. Živeli in delali so kot v svobodi. Vsako jutro so z Vršiča odhajali v šolo sanitetni referent in pomočnik mobilizacijskega oficirja področja Ludvik Kovač in Miro Sosič ter namestnik komandanta in administrator Komande mesta Koper Avgust Murovec in Danilo Trošt. Tam se jim je pridružil član Okrožnega odbora OF Ernest Vatovec, ki je bil zadolžen za delo z vojsko. Iz drugih smeri so že zgodaj zjutraj prihajale kolone novincev. Potem so v vrstah čakali na pregled. V tem času so kontrolirali spiske obveznikov, ki so se javili na pregled. Ernest Vatovec je izdajal nove prepustnice terencem, ki so ostajali na delu na terenu in jih niso dobili že prej. Po končanem pregledu so bili novinci, sposobni za enote, vpisani v ustrezne spiske, nesposobnim za vojaško službo pa so izdali prepustnice, da so se lahko vrnili na svoje domove. To delo je trajalo ves dan. Po končanem delu se je delovna skupina vrnila na Vršič v bazo. Novinci, sposobni za vojaško službo, so odhajali na pot v Brkine in od tod naprej v zbirne enote 7. korpusa. Z novinci ali pa za njimi so na Kortino dostikrat prihajali tudi njihovi najbližji: žena, kdo od staršev, brat, sestra ali pa dekle. Običajno je imel kdo tudi glasbeni inštrument ali pa je raztegnil meh harmonikar Komande mesta. Igrali so in plesali. Bilo je zelo veselo, domačno vzdušje. Hoteli so pokazati, da obvezniki iz Istre prvič odhajajo v svojo vojsko. Taka praznovanja so bila na višku ravno v času, ko je bila na Komandi mesta še godba. Dr. Ludvik Kovač - Lajči, ki je v komisiji pregledoval novince, je takole opisal svoje vtise iz tega časa: »Okrog šole, v kateri sem vršil preglede, je bilo zelo živahno: igralo se je, prejšnjih mobilizacijah zaradi bolezni ostali doma, ter tisti, ki so bili iz enot odpuščeni kot začasno nesposobni.

71


pelo in plesalo. Bilo je vzdušje ko takrat, ko gredo rekruti v vojsko. Jaz sem prvo mislil, da se nahajamo kje daleč v zaledju, proč od postojank. Bil sem pa zelo presenečen, ko me je neki tovariš peljal na hribček nad šolo in sem videl pod nami, kakor se je meni zdelo, zelo blizu mesto Koper. Prosto nisem mogel verjeti, da mi tako brezskrbno delamo v šoli in zadržujemo na enem mestu toliko ljudi. Meni se je takrat zdelo, da bi nas kar z minometalci lahko obstreljevali.« Toda bili so dobro zavarovani. Tudi organizacija je bila dobra, tako da je vsak novinec še isti dan tudi odšel – ali v Brkine ali pa domov. Na Kortini je bila tudi kuhinja, ki je pripravljala hrano za novince, za partizane in za naborno komisijo. Za njo so skrbeli ekonom Komande mesta, terenski odbor OF in terenska mladinska organizacija iz Trušk.85 Kljub jasnim stališčem glede terenskih delavcev je občasno prihajalo do nepotrebnih nevšečnosti. Posamezniki so se upirali mobilizaciji, sklicujoč se na že zastarele prepustnice, ki so jih še imeli. Komanda mesta je take prepustnice odvzemala in vračala na Okrožni odbor OF, obveznike pa pošiljala v enote. Taki zapleti so bili očitno nezaželeni, med drugim tudi zato, ker so mesta takih obveznikov na terenu ostajala neizpolnjena. Nujno je bilo, da so v pripravah na mobilizacijo izvolili ali vsaj začasno odredili nove člane odbora na njihova mesta. Tovrstne težave na terenu se vidijo iz poročila II. rajona dne 15. julija: »Krajevni odbori, kateri so bili pred kratkim sestavljeni na novo, so sedaj zopet nekoliko razpuščeni spričo nepravilne mobilizacije. Precej so nam jih pobrali. Kar je bilo v naši moči, smo jih rešili potom Komande mesta Koper. /.../« Ko je zvedela za ta pojav je reagirala tudi Komanda mesta. 15. julija je pisala Okrožnemu odboru OF: »Opozorite vse okrajne odbore, da naj se terenski odbori izpopolnjujejo z vojnimi neobvezniki in s tovarišicami, ker terenski odbori se bodo vsi mobilizirali, prav tako bodo še mobilizirani nekateri člani okrajnih odborov, ker je preveč vojnih obveznikov. /.../« O tem je razpravljal Okrožni odbor OF in 18. julija obvestil Komando mesta o svojem stališču, da bi bilo treba iz vsakega terenskega odbora na terenu zadržati enega aktivista, če je ta na terenu resnično potreben in delaven. Glede aktivistov, ki so bili člani okrajnih odborov OF je menil, da naj bi iz vsakega odbora vsaj trije ostali na terenu. Prav tako naj bi ostali po trije člani okrajnih komitejev KPS. Glede tega ni bilo nesoglasij med Okrožnim 72


odborom OF in Komando mesta. Na Kortini je v komisiji delal tudi član Okrožnega odbora OF. Kontroliral je izdane prepustnice, ki jih je bilo na terenu izdanih le nekaj. V spornih primerih se je po potrebi posvetoval s Komando mesta. Tukaj je bil tudi mobilizacijski oficir korpusa, ki je pomagal reševati spore, kadar je bilo primere težko razreševati. 86 Glede na poznejši razvoj vojaške situacije je bilo škoda, da ni ostalo na terenu več dobrih in sposobnih terenskih delavcev. Seveda pa se je zgodilo, da so nekateri novinci menili, da so bolj bolni, kot je to ocenila komisija, ali pa so mislili, da so neupravičeno razporejeni med sposobne za vojaško službo, vsaj kar se tiče sposobnosti za operativne enote. Vendar resnejših nesporazumov zaradi tega ni bilo. Bilo pa je nekaj novincev, ki so s »težavo« prišli do zdravnika. Naslanjali so se na palico in težko hodili. Imeli so velike izpuščaje na nogah. (Nekaterim se je izpuščaj predrl in je bila videti kar neprijetna rana.) Prve dni so nekaj takih obveznikov kot začasno nesposobne za vojaško službo pustili domov za toliko časa, kolikor naj bi jim bilo potrebno okrevanje. Po nekaj podobnih primerih pa so taki izpuščaji postali sumljivi. Na vprašanje, od kod jim ureznine, so obvezniki odgovarjali, da ne vedo, ali pa, da so se »mogoče urezali na kakšno travo, ko so bosi kosili ali pa bosi hodili po travi«. Značilno je bilo, da so imeli vsi izpuščaje na istem mestu – na zgornji strani stopala. Preiskava je hitro ugotovila, da so se poškodovali sami. To so potem tudi priznali, češ da bi za kakšen dan odložili odhod v vojsko. Zadržali so jih na Komandi mesta in tam zdravili. Do ozdravitve so morali delati lažja dela in prenašati posmehovanje vseh, ki so jih opazovali. Ko se jim je stanje izboljšalo, so jih poslali v Brkine. Spremljevalci so morali vso pot poslušati njihovo jadikovanje, da ne morejo hoditi, ker so jih bolele noge. Naključje je hotelo, da je ravno ta skupina petih ali šestih novincev in treh spremljevalcev naletela na prehodu čez progo med Podgorjem in Prešnico na sovražnikovo zasedo. Čeprav so bili pravočasno poučeni, da se morajo v primeru napada vreči na tla in mirovati ter se ravnati po navodilih spremstva, so se vsi že ob prvem strelu razbežali, tako da spremstvu ni uspelo dohiteti niti enega. Prijelo se jih je ime »travarji«.87

73


VAROVANJE NOVINCEV NA ODHODU Ves čas mobilizacije je bilo veliko pozornosti posvečene varovanju novincev od časa, ko so se javili na zborno mesto v domačem kraju, pa vse dokler niso prispeli na osvobojeno ozemlje. V Istri je do odhoda v Brkine pa tudi na poti tja varovala novince enota, ki je opravljala mobilizacijo. To so bili Komanda mesta, mobilizacijski skupini in Istrski odred. V Brkinih in na poti dalje čez Pivko do Notranjske so spremljali novince Istrski odred in Komandi mesta Materija in št. Peter, v glavnem pa Istrski odred, ki je za to nekaj časa zaposlil celoten 3. bataljon. Odred je bil s to nalogo posebno zaposlen od srede julija do srede avgusta 1944. Pred 15. julijem so, če je bilo to mogoče, novince pospremili v Brkine neposredno iz domačega kraja. Od 15. julija do 7. Avgusta, ko je na Kortini delovala naborna komisija, so poskušali delo organizirati tako, da se novinci ne bi zadrževali tam več kot en dan. Da je bilo to dobro, se je pokazalo posebno zadnji dan mobilizacije, 7. avgusta, ko so zvečer poslali v Brkine vse novince, ki so bili ta dan pregledani. V zgodnjih jutranjih urah 8. avgusta so bile nemške enote že na Kortini. Na srečo z odhodom zvečer so novinci ta čas že bili zunaj vsake nevarnosti. Komanda mesta pa se je z delom svojega moštva umaknila in brez izgub prestala ofenzivo. Če bi morala skrbeti za večje število novincev, ki niso bili izurjeni za take iznenadne napade, si lahko mislimo, v kakšne težave bi zabredla. To bi imelo neprijetne posledice na terenu.88 Pazili so, da so novince vodili po poteh, ki so bile pred sovražnim napadom najbolj varne. Kljub temu so na poti šestkrat naleteli na sovražnika. Prvi tak napad so doživeli na Jurščah 8. maja. V noči od 5. na 6. julij so napadli na prehodu preko proge pri Zazidu skupino 80 novincev, ki je bila v spremstvu 1. bataljona Istrskega odreda. Na sovražnika je naletela predhodnica, tako da novinci sploh niso bili v nevarnosti. Ko se je začelo streljanje, se je sicer nekaj novincev razbežalo, vendar jih je spremstvo hitro spet zbralo. Naslednjo noč so skupino varno prepeljali preko proge. V juliju je sovražnik napadel še dve manjši skupini na prehodu preko proge, med Podgorjem in Prešnico, ki so ju peljali kurirji 74


Komande mesta. Prvo so napadli na progi na mestu, imenovanem »rampa«. Ko so naleteli na sovražnika, so novinci, po prej prejetem navodilu, disciplinirano legli na tla in se ravnali po ukazih kurirjev. Ko se je vse umirilo, so se premaknili nekoliko proti Prešnici in uspešno prekoračili progo. V drugem primeru je šlo za napad na kurirje s skupino 5 ali 6 »travarjev«. Dogodek smo opisali že prej.89 Na poti iz Brkinov na Pivko sta bili napadeni dve skupini. V noči s 15. na 16. julij so v Zagorju na Pivki iz zasede napadli skupino 104 novincev, ki jo je spremljalo 13 pripadnikov Istrskega odreda in Komand mest Materija in Št. Peter. Napad je bil nepričakovan. Novinci so se panično razbežali; zaradi nevarnosti, da bi streljali tudi po novincih, spremstvo ni moglo odgovoriti z ognjem. Razkropljene novince so iskali še ves naslednji dan. Nekaj tednov pozneje, v noči s 4. na 5. avgust, je skupina 25 borcev spremljala 90 novincev. Ko so nad predorom pri Kilovčah prečkali progo Št. Peter – Ilirska Bistrica, jih je napadla sovražna zaseda. Spremstvo se je z zasedo spopadlo, vendar je ni moglo pregnati. Novinci so se vrnili v Brkine. Naslednjo noč so jih srečno prepeljali na Pivko.90

POLITIČNE PRIPRAVE NA MOBILIZACIJO V razmerah, kakršne so bile v slovenski Istri, si brez političnih priprav ne bi bilo mogoče zamisliti izvedbe mobilizacije. Potrebno je bilo doseči takšno raven politične zavesti obveznikov, da bi se odzvali pozivu, zavedajoč se potrebe po vključitvi v oboroženo borbo. Ljudstvo slovenske Istre je bilo enotno opredeljeno za narodnoosvobodilno gibanje, zato ga je podpiralo. Vendar je bilo za uspešno izvedbo mobilizacije potrebno storiti veliko več, saj nista zadoščali samo opredeljenost in celo aktivnost v gibanju. Obveznik naj bi šel v vojsko s terena, ki ga je kontroliral sovražnik, v neznane kraje, od katerih je bil dve desetletji ločen z državno mejo, v katerih so drugačna klima, mentaliteta ljudi, običaji in način življenja kot v Istri. Mnogi so onstran meje videli »obljubljeno deželo«, vendar je niso poznali. Vojska, v katero se je novinec moral vključiti, je 75


bojevala težko vojno z močnejšim sovražnikom, ki ga je Istran poznal iz ofenzive oktobra 1943, ko je prešel prek Istre kot »jekleni plaz« in za seboj pustil pogorišča, razdejanje, mrtve. Vojsko, v katero je moral Istran vstopiti, je slabo poznal, ker so partizani v Istro prihajali le občasno in še to samo v manjših enotah, ki so izvajale manjše akcije in se niso spuščale v težke boje, kakor brigade. Spričo vseh teh neznank je bilo potrebno kljub slabim izkušnjam Istranov z Nemci oktobra 1943 novince pripraviti in jim utrditi moralno zavest, ki je od njih terjala, da se z orožjem vključijo v borbo. Če bi šlo samo za mlade fante, ki si še niso ustvarili družine in niso bili njihovi edini hranitelji, bi bilo lažje. Toda mobilizirani so bili vsi moški od 17. do 45. leta starosti. Torej tudi starejši letniki, ki so že imeli družine in več mladoletnih otrok. Za mnoge je bil odhod v vojsko v opisanih razmerah velika žrtev. V nekaterih primerih so rajonski odbori pa tudi okrožni odbor OF menili, da bi bilo treba obveznika zaradi družinskih in gospodarskih razmer oprostiti vojaške obveznosti. Vendar je bil odgovor štaba 7. korpusa negativen: »Ker je sedaj dolžnost vsakega zavednega Slovenca, da vstopi v vrste NOV in POS«. Komanda mesta Koper pa je obvestila vse rajonske odbore, naj za obveznike »ne pošiljajo več prošenj za odpust iz NOV, bodisi začasno ali trajno, ker se isti pod nobenim pogojem ne bodo odpustili«.91 Pokrajinski odbor OF za Slovensko primorje je posvečal politični pripravi na mobilizacijo veliko pozornost. Le v okrožnici z dne 4. januarja je poudarjal, »naj se najprej razvije politična kampanija s ciljem, da se obvezniki prepričajo o svoji dolžnosti vstopiti v NOV«. V okrožnici z dne 13. marca pa je posebno poudaril: »Dosedanje izkušnje so pokazale, da je uspeh mobilizacije odvisen od tega, ali je teren politično dovolj obdelan.« Štab 7. korpusa je prav tako v svojih navodilih štabu Istrskega odreda januarja 1944 opozarjal, da mobilizacija »ne bo uspevala, če ne boste intenzivno politično in vojaško delovali«.92 Političnih priprav na mobilizacijo ni mogoče ločiti od splošnega političnega delovanja vseh organiziranih sil narodnoosvobodilnega gibanja za njegov nadaljnji razmah. Ob večji politični razgibanosti so bili večji tudi navdušenje ljudstva, njegova aktivnost in odziv na klic 76


za odhod v vojsko. V vsej politični aktivnosti je bil vedno osnovni poudarek na mobilizaciji kot prvi nalogi gibanja. Po pričevanju tovarišev, ki so sodelovali pri mobilizaciji, je bilo čutiti velike razlike med kraji, kjer so bile močne organizacije gibanja, zato večja splošna politična aktivnost in tudi dobro opravljene priprave na mobilizacijo, in kraji, kjer tega ni bilo. Medtem ko so iz nekaterih krajev obvezniki prihajali kar sami ali pa so že pripravljeni čakali prihod spremstva, v nekaterih krajih niso niti dobro dojemali, za kaj pravzaprav gre. To se je dogajalo prav tam, kjer gibanje ni bilo razvito.93 Ena najpogostejših oblik dela so bili vaški shodi, ki so jih prirejali kadarkoli se je za to pokazala priložnost. Čas, kraj shoda in množičnost udeležbe so bili prilagojeni okoliščinam. Vodili so jih politični aktivisti, člani okrožnega in okrajnih odborov, in predstavniki vojaških enot. Ljudstvo je posebno rado poslušalo vojaške starešine, politkomisarja in komandanta Komande mesta Koper, posebno zato, ker v Istri ni bilo drugih enot in ker sta bila starešini enote, ki je bila nosilec mobilizacije. Komandant je 21. marca zapisal, da bo »moral, poleg vojaškega dela začeti še s političnim«, in 7. aprila, da »vabila za prirejanje sestankov kar dežujejo, sam ne veš, kam bi šel«. Na teh shodih so običajno najprej predavali o razvoju vojaške in politične situacije v svetu in doma, nato pa prehajali na naloge, za katere so bili zadolženi ljudstvo in krajevne organizacije. Pri tem je bila mobilizacija na prvem mestu. To politično delo ni bilo formalno vezano samo na sestanke in shode. Bilo je nenehno prisotno v vsakdanjem življenju in delu. Ni bilo pogovora, v katerem ne bi bila izmenjana mnenja, vezana na vojno, gibanje in bodočnost. Ljudstvo je bilo zelo zainteresirano za dogajanja. Samo je čutilo potrebo po sestankih in zborih ter vabilo aktiviste in vojaške starešine, naj jim pridejo govorit. To je bila najboljša priložnost, da jih najbolj obveščeni ljudje seznanijo s stanjem na frontah in političnimi dogajanji. V okrožnici, ki jo je Pokrajinski odbor izdal pred splošno mobilizacijo v Istri, poudarja: »V krajih, kjer je okupator, predvsem v večjih centrih, je treba vse moške, ki spadajo pod vojaško obveznost, opozoriti na njihovo dolžnost do nove Jugoslavije in jih 77


pozvati k mobilizaciji. Prikazati jim je treba, da je danes zadnji čas, da se odločijo za vstop v našo vojsko, ker je to njihova zakonska dolžnost, ker drugače bodo jutri za svoje odtegovanje od vojaške službe odgovarjali pred zakonom«.94 Pri tedanjem razvijanju vojaške in politične situacije v svetu in doma je ta pravni moment dobival vse bolj realno in konkretno moč. V slovenski Istri je bil vrhunec dosežen v obdobju od srede junija do srede avgusta 1944. Dejstvo, da priključitev Istre še ni bila mednarodno priznana, ni motilo ljudstva. Sledilo je revolucionarni zakonitosti gibanja, ki ga je sprejelo za svoje. Podredilo se je zakonu, ki ga je ljudstvo s svojo borbo pisalo. To je mogoče še najbolje dokazalo število novincev, ki so se odzvali mobilizaciji.

BEGUNCI Begunci so se v slovenski Istri pojavili spomladi 1944. Ta pojav sam po sebi ne bi bil kakšen poseben problem pri politični razgibanosti, kakršna je bila takrat v slovenski Istri, vsaj ne tak, da bi vzbujal strah, da bi ogrožal uspešno nadaljevanje mobilizacije in nadaljnje širjenje osvobodilnega gibanja. Toda boleče je bilo to, da so mnogi navajali, da so enoto zapustili zato, ker so z njimi slabo in zaničevalno ravnali, ker so »Istrijani«. Odgovor na to je dalo organizirano politično delo, ki je te govorice zavračalo kot neutemeljene izgovore, s katerimi hočejo ubežniki opravičiti svoj pobeg iz enote. Okrožni komite KPS je usmerjal vse organizacije v slovenski Istri v boj proti takim pojavom na terenu. Za to je imel tehtne vzroke. Mobilizacija se je na terenu izvajala intenzivno. Tekle so poslednje priprave za splošno mobilizacijo. V to je bilo usmerjeno intenzivno politično delo. Pojav beguncev je bil v tem času zelo neprijeten in proti njemu se je bilo treba odločno boriti. To pa ni bilo lahko. Težko se je bilo boriti proti ljudem, ki so prišli iz enot in govorili o tem, kar naj bi sami videli in doživeli. Hoteli so tudi opravičiti svoje početje. 78


Okrožni komite je zahteval odločen boj proti tem govoricam in vračanje beguncev v enote. Okrožni komite je istočasno tehtal tudi dejstva, ki so jih navajali begunci. Nekatera dejstva so pričala, da mora biti v njihovih pripovedih tudi nekaj resnice, čeprav to ni opravičevalo njihovega početja. Mnogi od njih so navajali iste slabe pojave in o nepravilnih odnosih v enotah so govorili tudi tovariši, ki so prihajali na dopust. Nepravilne odnose do Istrijanov so, na osnovi lastnih doživetij in opažanj, potrjevali tudi nekateri aktivisti. In končno, begunci se niso skrivali pred svojimi terenskimi organizacijami, nasprotno, bilo jih je veliko, ki so se sami javljali svojim odbornikom, povedali, zakaj so zapustili enoto in se ponujali, da odidejo v katero koli enoto v Istri ali na Primorskem ali pa da delajo na terenu. Niso se pa bili pripravljeni vrniti v staro enoto. Na osnovi tega je Okrožni komite 6. maja o tem problemu poročal Oblastnemu komiteju. V poročilu je predlagal, »da vsi partijski forumi, predvsem pa Oblastni komite, izvedemo kampanjo za izboljšanje razmer v naši vojski, ker bi sicer lahko prišlo do krize v vojski, kar pa ni zaželeno«. S tem je Okrožni komite hotel zanetiti borbo proti vzrokom za dezerterstvo, ki naj bi bili tudi na strani vojaških enot.95 Zaradi te akcije na terenu ni bila zmanjšana kampanja proti beguncem. Tudi ljudstvo ni opravičevalo ravnanja beguncev, čeprav so marsikje vzbudili pomisleke zaradi razlogov, ki so jih navajali. Že naslednjega dne po poročanju Oblastnemu komiteju je Okrožni komite pisal Komandi mesta Koper: »V vasi Badiha in Plavje se nahajajo nekateri dezerterji, ki hlinijo različne bolezni. Nad tem se zgražajo ostali vaščani, posebno družine mobilizirancev. Ker je tudi sicer nujno, da jih odpravimo s terena, pošljite po nje nemudoma patruljo, ker civili odgona ne morejo opraviti. Vse potrebne podatke vam morejo dati pristojni vojaški referenti ali obveščevalci«.96 Obnašanje beguncev po vrnitvi domov je bilo različno. Praviloma se niso skrivali in so se največkrat kar sami javljali krajevnim odborom. Eni so prosili, naj jih puste nekaj dni doma, kjer naj bi pomagali pri opravilih, drugi bi se radi okopali, preoblekli, uredili in podobno. Nekateri so precej odločno izjavljali, da so pripravljeni takoj iti v vsako enoto v Istri ali na Primorskem, da pa v staro enoto ali pa sploh v Slovenijo ne gredo pod nobenim pogojem. 79


Posamezniki so se kar sami prišli javit na Komando mesta Koper ali pa so prišli v spremstvu vojaškega referenta, ali drugega člana krajevnega odbora. Posamezne je aretirala tudi Narodna zaščita in jih predala Komandi mesta, direktno ali pa prek okrožne izpostave. Ostale so zbirale patrulje Komande mesta, 1. bataljona Istrskega odreda in čete VDV, ko so zvedele za nje na svojih pohodih, ali pa so bile izrecno poslane po nje. Bile so tudi izjeme, ko so posamezniki ob zahtevi, naj se vrnejo v enoto, pobegnili v Trst. Vendar se tam praviloma niso vključili v sovražne enote.97 Kljub trem ukrepom vojaških enot in civilnih organizacij pa pojava niso odpravili. Štab 7. korpusa je 9. junija poslal Komandi istrskega vojnega področja in Istrskemu odredu seznam 113 beguncev iz okrožij Brkini in slovenska Istra. 77 jih je bilo iz slovenske Istre. Od KIVP in Istrskega odreda je zahteval, naj jih začneta takoj loviti.98 Tudi Okrožni odbor OF je 11. junija ponovno razpravljal o beguncih. Razprava je opozorila na njihovo razdiralno vlogo. Poudarjeno je bilo tudi, da je »vredno razmišljanja /.../ izjavljanje partizanov na dopustu, ki v čestih primerih močno kritizirajo razmere v 7. korpusu«.99 Okrožni komite je 19. junija ponovno začel akcijo za ugotavljanje vzrokov za begunstvo. Svojim članom Ernestu Vatovcu - Amadeju, Milanu Gučku - Milanu in Kristjanu Kozloviču - Štefanu, ki so bili na terenu, je ukazal, naj raziščejo ta pojav, ker bo treba na Oblastni in Centralni komite o tem poročati. Zato naj zaslišijo vse begunce, s katerimi pridejo v stik, pošljejo izjave na komite in podrobno poročajo o svojih ugotovitvah.100 Okrožni odbor OF je 21. junija o problemu poročal Pokrajinskemu odboru OF. Med ostalim je zapisal: »Te dni se je pojavilo v našem okrožju večje število dezerterjev, ki močno kritizirajo razmere v 7. korpusu. Večji del te kritike pripisujemo izgovarjanju, vendar nekaj mora biti stvarne resnice, ker se tudi partizani na dopustu čez razmere v 7. korpusu pritožujejo. /.../«101 Že naslednjega dne je isti odbor poslal okrožnico vsem okrajnim odborom OF in jih kritiziral, češ da dajejo v nekaterih krajih 80


beguncem potuho in jih skrivajo. Opozarjal je na škodljivo delovanje beguncev, ki se želijo opravičiti pred ljudstvom za svoje početje, ter na dolžnost »vseh okrajnih in krajevnih odborov /.../, da opozorijo ljudstvo, da jih nikar ne ščiti in skriva po svojih domovih«, temveč naj jih »takoj, čim se pojavijo, javijo, sicer bodo kot pomagači dezerterjev in skrivačev strogo kaznovani. Oni vendar podpirajo protidržavne elemente!«. Opozarjal je na dolžnost odborov, da begunce takoj predajo Komandi mesta Koper ali VDV.102 V slovenski Istri sovražnik ni imel v ljudstvu nikjer nobene opore. Bil je le v postojankah, v katerih so bile posadke, sestavljene iz nemških vojakov in ostankov italijanskih fašističnih sil, ki so bile po kapitulaciji v službi Nemcev. Med domobranci v Trstu ni bilo Istrijanov. V samem gibanju in med ljudstvom ni bilo sovražnika. Bile so samo slabosti. Ena od njih je bil lastni oportunizem, kolikor ga je pač bilo. In prav ta se je »hranil« z govoricami beguncev. Pod vplivom takih govoric so ponekod omahovali, posamezni odborniki v krajevnih odborih so bili v posameznih primerih popustljivi do beguncev, češ da morajo delati na domačiji ali pa celo, da so potrebni na terenu. Ta pojav je objektivno deloval v nasprotju s strateško orientacijo osvobodilnega gibanja na Slovenskem, ki je bila mobilizacija vseh za orožje sposobnih v narodnoosvobodilno vojsko. Ko je že izvajala splošno mobilizacijo, je Komanda mesta Koper opozorila 6. julija okrajne odbore OF na škodljivost pojava beguncev. Poudarila je, da je »vsak aktivist OF /.../ dolžan takoj z vso energijo pobijati« vesti, ki jih širijo begunci, a to so »lažnjive vesti o NOV«. Ker so se begunci dostikrat izgovarjali »da prihajajo domov, ker nima kdo obdelovati polj in ostaja zemlja neobdelana«, je Komanda mesta v dopisu opozarjala na povelje Glavnega štaba Slovenije ter SNOS, da mora biti vsa zemlja obdelana. Pozivala je okrajne odbore, naj tam, kjer primanjkuje delovne sile, organizirajo delovne čete.*9 Vanje naj vključijo vse obveznike, ki so spoznani za 9

* O nalogi formiranja delovnih čet po rajonih je Komanda mesta obvestila vse rajonske odbore OF 8. aprila z okrožnico št. 67. Po teh navodilih naj bi se delovne čete formirale iz obveznikov, ki so spoznani za nesposobne za operativne in zaledne enote. Pripadniki teh čet naj bi bivali na svojih domovih in opravljali svoja domača dela, morali pa bi biti vedno

81


nesposobne za vojaško službo, ter moške od 15. do 17. leta in od 45. do 50. leta starosti, kjer je potreba, pa tudi ženske. Zagroženo je bilo, da bodo tam, kjer bo še slišati izgovore te vrste, klicani na zagovor okrajni gospodarski referenti. Prav tako bodo predani sodišču tisti terenski delavci, ki bodo ščitili begunce z izgovorom, da so potrebni za delo na terenu. Pismo se končuje z obvezo, ki se kot refren ponavlja v vseh dopisih o tem vprašanju: »Dolžnost vsakega aktivista je, da takoj prijavi vsakega dezerterja ali izmikača najbližji vojaški edinici ali ga takoj aretira, ker v nasprotnem slučaju se bo postopalo po najostrejših vojaških zakonih.«103 V avgustu je sovražnik poostril kontrolo na prehodu preko proge Kozina–Buzet. To je najprej oteževalo, potem pa popolnoma onemogočilo vračanje beguncev v njihove enote. Vsak nov begunec je povečeval njihovo število na terenu in s tem tudi probleme. V stališčih, ki jih je zavzemalo vodstvo gibanja v slovenski Istri, ni nikjer zaslediti opravičevanja pojava begunstva. V vsaki pisani besedi iz tega časa je v ospredju mobilizacija vseh organizacij gibanja v boju proti temu pojavu, a istočasno zelo odgovorno iskanje vzrokov, ki pojav pospešujejo, in borba proti njim. To je bilo posebno prisotno pri Okrožnem komiteju KPS za slovensko Istro, ki je iskal globlje vzroke za ta »istrski paradoks«: z ene strani so se obvezniki masovno in zavestno odzivali na poziv za mobilizacijo v skoraj nemogočih razmerah, z druge strani pa so ti isti obvezniki, celo nekateri prostovoljci, zbežali iz enot in se vračali domov; niso se skrivali pred aktivisti gibanja in pristajali so na vrnitev v enote, dostikrat sicer samo v Istri in na Primorskem, ne pa tudi v Sloveniji. Brez strahu so kritizirali razmere v vojski, niso pa šli k sovražniku. V danih pogojih je bilo ravnanje Okrožnega komiteja edino pravilno: v eno smer mobilizacija vseh organizacij in organov gibanja za na voljo »rajonskim gospodarskim komisijam, ki bodo odrejale potrebo dela na terenu (po vaseh) /…/ morajo pa vedno biti na razpolago Komandi mesta, kadar jih ta potrebuje.« Ti obvezniki so bili uporabljeni posamično za posamezne naloge, npr. pri prevozu soli in drugega materiala. V omenjeni okrožnici z dne 6. julija je Komanda mesta najbrž prvič in edinkrat tako splošno opredelila potrebo uporabe teh čet. Za organizacijo dela za obdelovanje zemlje obveznikov, ki so bili v vojski, je po vaseh skrbela mladina, ki jo je za to delo aktivirala mladinska 104 organizacija.

82


vračanje beguncev v enote in pobijanje njihovih govoric na terenu in v drugo, opozarjanje višjih instanc na slabosti v enotah, ki pospešujejo ta pojav ali pa vsaj dajejo povod za njegovo opravičevanje. Za ponazoritev omenjenega paradoksa navedimo naslednja primera. Komanda mesta je v Bertoke poslala patruljo, da bi aretirala nekega begunca. Na domu je našla samo njegovo mater, ki je povedala, da ne ve, kje je sin, ker ga ni videla, odkar je šel v vojsko. Medtem ko sta ga tovariša iskala po hiši in gospodarskih poslopjih, je v vas prispela nemška enota. Patrulja ni videla, da so nemški vojaki prišli na dvorišče. Videla jih je begunčeva mati. Za umik patrulje ni bilo ne časa ne možnosti. Tudi za spopad ni bilo pogojev. Za patruljo bi bila situacija brezizhodna, razen v slučaju, če jih domačinka ne bi izdala. Silvo Prodan, ki je bil v patrulji, je povedal: »Skrila sva se v klet njene hiše. Nemci so prišli v hišo in iskali hrano. Žena jim je dala hrano, da bi se jih rešila, a ni nas izdala.« Ne pozabimo, da je patrulja prišla po njenega sina.105 Drugi primer: Mladinec se je iz enote vrnil domov. Njegova sestra in vojaški referent sta obvestila o tem Komando mesta in prosila, naj patrulja ne hodi ponj, ker se bo javil sam. Seveda je tudi prosila, ko je že prišel, naj bi ostal doma še kak dan, se uredil in odpočil. In res, čez nekaj dni je prišel sam na Komando mesta, urejen, s svojo opremo. Spremljala ga je sestra, mladinka in vojaški referent v krajevnem odboru.106 Nobena generalna ocena o vzrokih tega pojava in obnašanju beguncev ne bi bila popolna in neovrgljiva. Vsak primer je bil primer zase.

83


OSTALE NALOGE

VAROVANJE OBMOČJA Ves čas svojega obstoja je Komanda mesta Koper skrbela za lastno varnost in nadzorovala svoje območje. To nalogo so opravljale straže, izvidnice in patrulje. Patrulje so, istočasno v sodelovanju z organizacijami na terenu, kontrolirale gibanje prebivalstva. Glede izvajanja te naloge se zelo razlikujeta dve obdobji: prvo, v času bivanja v Gabrovici, Ospu in Prebenegu od marca do druge polovice junija 1944, in drugo od druge polovice junija do odhoda iz Hrpeljcev 8. septembra. V prvem obdobju je sovražnik lahko hitro prihajal v katerokoli vas na območju, kjer je bivala Komanda mesta. Zato je morala podnevi bivati v bunkerjih in je le ponoči lahko delovala na terenu. Takrat je bila osnova lastne varnosti v tajnosti bivališča, javke, poti. V bližini bunkerja se podnevi ni smel nihče pokazati niti v civilni obleki. Za bunker je smelo vedeti čim manj ljudi. Ponoči se je situacija spremenila. Gibanje je zaživelo. Tudi Komanda mesta. Toda tudi ponoči je bilo varovanje zelo pomembno. Kurirji Komande mesta so sami ali pa skupno s terenskimi organizacijami varovali tovariše, ki so v vaseh izvajali mobilizacijo, sklicevali politične shode in sestanke z organizacijami gibanja, zbirali novince in podobno. Za varovanje so skrbele straže patrulje izvidnice in zasede. Tudi v takih razmerah je Komanda mesta sodelovala z organizacijami gibanja, ki so nadzorovale izvajanje bojkota in gibanje neznanih oseb po terenu. Če so tovariši iz Komande mesta že morali biti na terenu podnevi, so v mejah, ki jih je dovoljevala konkretna situacija, posegali in intervenirali, ko je bilo potrebno: če so npr. naleteli na osebo, ki je nosila živež prodajat v mesto ali pa če se je na območju gibala neznana oseba. V teh primerih so tesno sodelovali s terenskimi organizacijami, ki so poznale terenske prilike, in največkrat so prav one dajale pobudo za poseg tovarišev Komande mesta. Ko ni bilo mogoče posegati podnevi, so ponoči 84


opozarjali kršilce na prepovedano dejanje.107 Z odhodom Komande mesta na območje Bočajev in Laborja se je vsebina tega dela bistveno spremenila. Osnova lastnega varovanja so postale straže, izvidnice in patrulje. Patrulje so vsakodnevno odhajale proti obali na ceste, ki so peljale iz postojank v notranjost Istre preko območja Komande mesta. Na njih so kontrolirale ves promet. Osnovne smeri, ki jih je Komanda mesta nadzorovala, so bile: predmestje Kopra in cesta, ki pelje iz Kopra skozi Vanganel in Babiče proti Borštu ter od Marezig in Loparja na Kortino; cesta iz Kopra mimo Šmarij za Buje ter cesta Buzet–Koper skozi Gračišče, Kubed in Rižano. Patrulje so odhajale tudi v druge smeri, ko je bilo slišati ali opaziti kaj sumljivega, ali pa so prišle novice o premiku sovražnikov ali zahteve civilnih organizacij za poseg. Osnovna naloga patrulj je bilo opazovanje vsakega gibanja, predvsem sovražnikovega. O tem so bile dolžne pravočasno opozoriti Komando mesta. Tako se je Komanda mesta sama varovala pred eventualnim presenečenjem in je lahko obveščala druge enote in organizacije gibanja. Istočasno so patrulje preprečevale, da ne bi posamezniki kršili določb o bojkotu. Če so naletele na osebe, ki so nosile prodajati živila v mesto, so jih vračale, in če to ni bilo prvič, so živež zaplenile in ga predale gospodarski komisiji. Patrulje so kontrolirale tudi prepustnice oseb, ki so se gibale zunaj svojega območja. Najbolj izpostavljena smer je bila smer v Koper. Vsak dan v popoldanskih urah so patrulje odhajale do samega vhoda v mesto, do nekdanje železniške postaje ozkotirne železnice, do sedanjega Cimosa in Tomosa ter pokopališča. Tja so prihajale že pred nočjo in se zadrževale do jutra. To je bilo območje, ki so ga nadzorovale tako patrulje koprske posadke kot tudi Komande mesta Koper: prve podnevi in druge ponoči. Ko so patrulje Komande mesta pred nočjo prišle do cilja, je vedno obstajala nevarnost, da se srečajo s sovražno patruljo. Do tega je tudi prihajalo. Tudi do manjših prask. Zato so patrulje iz Kopra z vse večjim spoštovanjem prihajale v ta kraj in se vse bolj zgodaj umikale v mesto. V jutranjih urah so se patrulje Komande mesta umikale pod Vanganel. Tukaj so iz zaklona 85


spremljale dogajanje na cesti proti Kopru: eventualne premike sovražnikov, preverjale prepustnice in intervenirale, če je kdo nosil živež v Koper. Patrulje, ki so kontrolirale cesto Koper – Buje, so odhajale pod Kaštel in do obale pri Seči. Opravljale so iste naloge kakor patrulje pri Kopru. Na cesti med Koprom in Šmarjami so nadzorovale tudi vse gibanje kakor patrulje pod Vanganelom. Patrulje so ob odhodu vedno dobile še kakšno posebno nalogo: pripeljati kakšnega dezerterja, aretirati kako osebo, ki je prekršila odlok organizacij gibanja, zapleniti kako orožje, za katero se je izvedelo prek krajevnih organizacij in podobno. V teh in drugih primerih so patrulje intervenirale tudi samoiniciativno, če so zanje izvedele.108 Varovale so se tudi druge vojaške enote, katerih patrulje so spotoma izvajale enake naloge, kakor patrulje Komande mesta. Enote so bile med seboj povezane, dogovarjale so se o času in smereh varovanja. Tako je bila dosežena najvišja mogoča raven varnosti. Istočasno je na vsem območju delovala samozaščita. Nanjo se je Komanda mesta največ opirala, do druge polovice junija. Toda tudi pozneje samozaščita ni izgubila svojega pomena, ker vojaške patrulje niso mogle biti nenehno in povsod prisotne. Dolžnost vaških straž sta opravili Narodna zaščita in mladina. Opazovali sta vse premike okrog vasi. O vsem sta obveščali krajevni odbor. Važnejša sporočila so odbori pošiljali tudi na Komando mesta in v druge vojaške enote. Gibanje civilnega prebivalstva z območja na območje brez prepustnic je bilo prepovedano. Tako se je gibanje ščitilo pred vdorom vohunov. Nepoznane osebe, ki niso imele prepustnic, so zadržali, dokler niso ugotovili njihove identitete. Krajevnim organizacijam so pri izvajanju te naloge veliko pomagale vojaške patrulje, ki so med svojimi pohodi kontrolirale prepustnice. Kontrolo prepustnic in kontrole izvajanja bojkota in drugih odredb gibanja niso izvajale samo patrulje na obhodih, ampak vsi pripadniki vojaških enot, brez ozira na to, kakšno nalogo so opravljali. V tem smislu je Komanda mesta Koper 27. julija pisala 1. bataljonu Istrskega odreda: 86


»Da stvarno in dosledno preprečimo kretanje iz rajona v rajon brez propustnic, je potrebno, da vršimo strogo kontrolo v tem pravcu ter vas naprošamo, da na to opozorite vse tovariše vašega bataljona«. To je bilo v času intenzivne mobilizacije. Takrat je bila varnost izredno pomembna za njen uspeh. Stopnjo takratne varnosti nam najbolj nazorno kaže občutek, kakor ga je opisal sanitetni referent KIVP, ki je opravljal preglede v šoli na Kortini. S tem je povezana tudi neka sicer nujna, toda neprijetna stvar. Družine, ki so imele svojce v vojski, so si želele srečanja z njimi. Na teh srečanjih se je lahko dosti zvedelo o položajih, številčnem stanju, oborožitvi enot in drugo. Obstajala je tudi možnost, da podatki o enotah, prek obiskovalcev pridejo do sovražnika. Obiskovalci so lahko ob vsakem času padli v roke sovražniku, a tudi brez tega so, v navdušenju in lahkovernosti, lahko dosti povedali tam, kjer to ne bi bilo treba. Zaradi tega so morali biti ti obiski prepovedani. O prepovedi je Komanda mesta že 13. aprila obvestila vse rajonske odbore in naročila, naj o tem obvestijo vse ljudstvo prek krajevnih odborov. Ti obiski se očitno niso takoj ustavili, ker sta tako štab Istrskega odreda kot tudi Komanda področja intervenirala prek Okrožnega odbora OF, naj opozorijo rajonske odbore, da v nobenem primeru ne izdajajo prepustnic za obiske svojcev v vojaških enotah. Celo z grožnjo, da bodo morebitne kršilce pozvali na odgovornost. V izredno važnih in nujnih primerih je izdajala prepustnice za obisk »izključno Komanda mesta Koper /.../ na pisno priporočilo okrajnega odbora.«109

PROMET IN ZVEZE Zveze so bile pomemben dejavnik za uspešno delovanje Komande mesta Koper. Preko njih se je povezovala z višjim poveljstvom in organizacijami osvobodilnega gibanja na terenu. Organizacije osvobodilnega gibanja so imele svoj sistem zvez, ki je deloval v vsaki vasi. Pošto je nosilo od javke do javke nekaj sto kurirjev. Ta mreža je »omogočala hitro in uspešno delovanje celotne 87


narodnoosvobodilne organizacije«. Vanjo so se po potrebi vključevale tudi vojaške enote. Zlasti je bila nanjo vezana Komanda mesta, ki je kot zaledna enota tesno sodelovala s civilnimi organizacijami. Stike z njimi, kolikor niso bili osebni med člani komande in člani teh organizacij, je vzdrževala preko kurirske mreže na terenu. Komanda mesta je morala imeti lastno kurirsko službo, preko katere je imela zvezo z višjo komando, z enotami v slovenski Istri in s terensko kurirsko mrežo. Kurirji so bili edino sredstvo zveze ves čas njenega obstoja. Zveza z višjim poveljstvom je morala biti stalna in redna. Zanjo je bila odgovorna Komanda mesta. Njeni kurirji so vsakodnevno nosili pošto na javko v Skadanščino ali pa direktno v Brkine na Komando področja (dokler je ta bivala v Brkinih) oz. na Komando mesta Materija (ko Komande področja ni bilo v Brkinih). Nazaj so prinašali pošto s Komande področja. Ta zveza ni bila za Komando mesta samo obveza. Bila je nuja, kajti brez stika z višjim poveljstvom, bi bila odrezana, kar bi pomenilo brez smernic in povelj. Kaj so za Komando mesta Koper pomenili kurirji, najbolj ponazarja dejstvo, da se je lahko odpovedala zaščiti, ko je poslala zaščitno četo na Komando področja, kurirjem pa ne. Brez njih bi bila ohromljena. Lahko bi opravljala to, kar bi lahko naredilo samo poveljstvo, to pa v danih razmerah ne bi bilo dovolj. Dejavnost kurirjev ni bila izčrpana z vzdrževanjem zvez, saj so, posebno v času pred odhodom Komande mesta v Labor, opravljali naloge, ki so presegale okvire službe zveze. Opravljali so tudi posle prometne službe in tudi partizanske straže. Sicer pa te dolžnosti niso bile strogo ločene. Ves čas obstoja Komande mesta Koper so vsi opravljali vse dolžnosti in naloge, ki so se pojavljale. Nosili so uradno in zasebno pošto, denarna pisma in pakete spremljali novince v Skadanščino, vodili nazaj nesposobne za vojaško službo, nosili material, ki se je zbral v Istri: sanitetne potrebščine, sol, cigarete, orožje. municijo idr. Ko je bilo tega materiala dosti, so čakali priložnost, da je bilo v transportu večje število novincev, in so material razdelili mednje, da so tudi oni pomagali nositi.110 V enotah 7. korpusa se je v prvi polovici 1944. leta naglo večalo število novincev s Pivke, iz Brkinov in Istre. Vodstvo je takoj opazilo, da imajo ti fantje in možje težave pri prilagajanju na novo 88


življenje. Opazili so tudi, da v enotah teh novincev niso zmerom pravilno sprejemali in da starejši borci ne kažejo razumevanja in jim ne pomagajo vživeti se v nove življenjske razmere, ki niso bile lahke. Glavni štab NOV in POS in štab 7. korpusa sta na to opozarjala štabe podrejenih enot in zahtevala, da starešine in starejši borci vojaški in politični vzgoji posvetijo več pozornosti in več skrbi. Na probleme te vrste je opozarjal tudi Okrožni komite KPS za slovensko Istro, ki so ga na to opozorili nekateri tovariši, ki so prihajali na dopust. To so ugotovili tudi v preiskavah nekaj primerov dezerterstva. Novincem pa ni bilo lahko. Znašli so se v novem okolju, odrezani od doma tudi brez pisemskih stikov s svojci, brez novic od doma, v neznanem kraju, z drugim podnebjem, običaji in mentaliteto ljudi. Idealisti, ki so o partizanski vojski dostikrat samo slišali in so idealizirali tako njo kot tudi odnose v njej, so ob srečanju z grobo stvarnostjo težke vojne doživljali tudi razočaranja. Posamezniki so v stiski celo zapustili enoto in se vrnili domov. Poveljstva so iskala ukrepe, da se to vsaj omili. Ena od mer, ki bi »koristila razpoloženju teh tovarišev ter dvignila moralo in zavest mobilizirancev iz Istre, zlasti še ker je znano, da so vsi ti tovariši navezani na svoje družine«, je bila ta, da je bilo ukazano, naj komisarji bataljonov in čet omogočijo tovarišem iz Istre, Brkinov in s Pivke pisati domov, tako da jim dajo na voljo potreben material (papir, svinčnik, ovojnice). Ta pisma so se zbirala v odseku za zvezo divizije, ta pa jih je predajal komandi področja, na katerem je divizija bila. Komande področja so pisma pošiljala na Komando Istrskega vojnega področja, ki jih je razpošiljala komandam mest. Te so jih prek civilnih organizacij razpošiljale družinam. S poveljem je bila regulirana tudi obratna pot pošte od doma do enot. Štab korpusa je ukazal Komandi istrskega vojnega področja, naj preuči možnost in predloži način transporta paketov iz Istre do Notranjskega vojnega področja.*10 10

* Odredba štaba korpusa govori o Istri in Istranih. Pri tem očitno misli na vse območje KIVP (Pivka, Brkini in Istra). Okrožnica je bila tudi poslana vsem »okrožnim odborom OF za slovensko Istro«. Po odredbi je komanda področja pisma tudi razpošilja na komande mest, ne pa samo Komandi mesta Koper.

89


Istrani so tudi pred tem poveljem pisali domov in od doma prejemali pošto. Vendar je bilo novo to, da je bila dolžnost starešin omogočiti pisanje in da je bil promet s to pošto organiziran kot dolžnost enot s točno navedbo, kaj mora posamezna enota storiti. To nalogo je Komanda mesta Koper izvajala od svojega formiranja do konca vojne. S pismi vojakov ter pismi svojcev iz Istre so ravnali kot z uradno pošto. Pisma so predajali s spremnim pismom. Za denarna pisma pa so vodili posebno evidenco, predaja pa se je opravljala z navedbo višine zneska. Koliko je bilo te pošte, lahko sklepamo iz poročila, sestavljenega po napadu na kurirje pri Zagorju v noči s 15. na 16. julij. Takrat je bil izgubljen »en nahrbtnik s poštnimi paketi, denarno in privatno pošto /…/ Glasom spremnega pisma Komande mesta Koper, je bilo izgubljeno 49 denarnih pisem v vrednosti 8000 (osem tisoč lir) in 86 navadnih pisem«. Torej je bilo v eni pošiljki 132 pisem. Kurirji pa so pošto nosili vsak dan. Komanda področja je le počasi izvajala korpusno odredbo, ki se je nanašala na ureditev transporta paketov borcem v enote. Zato je Okrožni odbor OF 7. junija opozarjal, naj se to reši. Končno je KIVO rešila to vprašanje 13. junija. Odpremna postaja je bila v Brkinih v Čeljah. Tja je bilo treba dostaviti tudi pakete iz Istre. Ta rešitev je bila za Istro zelo neugodna. Čelje so bile daleč v Brkinih, to je bila predolga pot za kurirje. Transporti novincev pa niso šli prek Čelj. Zato je Komanda mesta Koper 4. julija obvestila Okrožni odbor OF, da sama po svojih močeh tega ne more opravljati. Predlagala je, naj bi okrajni odbori »sami transportirali pakete za vojake v NOV in sicer do pomočnika prometnega oficirja KIVP. /…/ Vso ostalo pisemsko, kakor tudi denarno pošto naj se še naprej pošilja na našo komando, da odpremljamo naprej. /.../ Zaenkrat je paketna pošta ustavljena, o čemer obvestite vse krajevne odbore«. Komanda mesta je bila takrat v največji mobilizacijski aktivnosti in se je izogibala obvezam, ki bi jo odvračale od te temeljne naloge. Toda kljub napovedi se prenašanje paketov ni takoj ustavilo. Svojci so jih še naprej pošiljali na Komando mesta. Nosili so jih naprej kurirji sami ali pa skupaj z novinci, katere so spremljali. Tako je to trajalo do 8. avgusta. Tedaj je prometni oficir Komande področja v dogovoru s komandami mest organiziral pošiljanje paketov po etapni poti. S tem so bili kurirji rešeni nošenja paketov. Za Komando mesta Koper je to 90


prišlo v pravem trenutku, ker je prenašanje paketov po končani mobilizaciji postajalo vse težje. Po novi organizaciji je bilo dovoljeno pošiljati pakete do teže 1,5 kg. Izjema so bili pripadniki Notranjskega področja in odreda ter Istrskega področja in odreda. Tem je bilo dovoljeno pošiljati pakete do 2 kg teže. Paketi so morali biti zašiti v platno. V njih ni smelo biti pokvarljivih živil. Sprejemali so jih enkrat tedensko na Komandi mesta Koper – ob torkih od 8. do 10. ure. Od tod naj bi jih z osličkom odpremili v Čelje, kamor so morali prispeti do srede do 10. ure dopoldne. Komanda mesta je takoj ukrepala po sprejetih navodilih. Vendar le za kratek čas. Že 18. avgusta je štab korpusa izdal povelje, da se »takoj ukinja ves paketni in denarni promet za moštvo v operativnih edinicah 7. korpusa«. Tudi če ne bi bilo s to odredbo ukinjeno pošiljanje paketov, bi se to v Istri zgodilo v drugi polovici avgusta, saj je bilo zaradi blokade železniške proge prenašanje v Brkine zelo otežkočeno.111 Višje poveljstvo je organizacijsko prilagajanje Komande mesta razmeram na terenu sprejemalo za normalno in pravilno. Tako so bili že v začetku julija postavljeni prometni referenti na vseh komandah mest razen na Komandi mesta Koper. To ni storjeno, ker po oceni Komande področja »to ne pride sedaj tako v poštev«, čeprav v tem času, glede na situacijo v Istri, ni bilo utemeljitve, da je bila Komanda mesta Koper izvzeta. Očitno je Komanda področja z zamudo spremljala dogajanje v Istri. Tako stanje je trajalo še ves julij. Šele v začetku avgusta so se pogledi na to vprašanje na Komandi področja spremenili. Za to so obstajali posebni vzroki. V korpusu in centralnih organih so potrebe po raznem materialu naraščale. Možnosti za oskrbo z njim pa so bile na že izčrpanem območju takratne Ljubljanske pokrajine z vsakim dnem manjše. Normalna je bila orientacija na večje izrabljanje možnosti, ki so se obetale v Trstu in ostalih obalnih mestih. V tem času je je v slovenski Istri zaključevala tudi mobilizacija. Bilo je na dlani, da se bodo s tem na Komandi mesta Koper sprostile pri ljudeh znatne rezerve, ki bodo najboljše izkoriščene ravno za zbiranje in transportiranje materiala za 7. korpus in organe na osvobojenem 91


ozemlju v Sloveniji. Z druge strani je poldrugi mesec »obdobja svobode« omogočil tako pospešitev osvobodilnega gibanja, ki je obetala velike možnosti za nabavo in transporte, še posebno soli iz istrskih solin in drugega materiala iz obalnih mest in Trsta. Količine dobrin, ki so se zbirale v Istri in so jih dnevno transportirali v Brkine, so iz dneva v dan rasle. Vse je kazalo na to, da Komanda mesta novih nalog v dosedanji organizaciji ne bo zmogla, posebno takrat, ko zaradi konca mobilizacije ne bo več mogoče, da bi pri prenosu materiala pomagali novinci. Možno pa je bilo pričakovati, da se bo Komanda mesta bolj usmerila na nabave in transport, takoj ko bo mobilizacija končana. Tako optimistično načrtovanje se je kar samo vsiljevalo spričo razvoja te dejavnosti, kajti v času od 25. julija do 10. avgusta se je »po etapni poti prepeljalo iz Brkinov in deloma Istre za potrebe XVIII. divizije, Glavnega štaba, 7. korpusa, Komande Notranjskega vojnega področja in razne bolnice 32 voz žita, soli, živil in drugega raznega materiala«.112 Na Komando mesta Koper je prišel prometni oficir Komande področja s ciljem, da najde primerno rešitev. V Istri je bil 3. in 4. avgusta in poročal, da »se je na Komandi mesta Koper ugotovila nujna potreba postavitve prometnega referenta z nekaj tovariši za pomoč, da se bode prevažal razni material, žito, sol in druge življenjske potrebščine, katerih je v Istri še obilo. Za prometnega referenta pa mora biti tovariš, kateri bode dovolj poznal Istro in bode dovolj pogumen kljubovati nevarnostim, katere mu bodo stavljene na pot«. Komandant je »kot edino primernega« predložil Valerija Jakomina – Jelena, »ker je tov. Jelen znan po vsej Istri, se ga bode lahko uporabilo tudi za razne nabavke«. Jakomin je takoj prevzel dolžnost, ne da bi čakal potrditve iz 7. korpusa. V pomoč so mu bili dodeljeni Franc Brajer, Ivan Jakljič in Mirko Belič, vsi trije iz mobilizacijske skupine, ki jo je prej vodil. Takoj je začel delati. Že do ofenzive »Prien« 8. avgusta je odposlal 14 nahrbtnikov sanitetnega materiala in drugih potrebščin za bolnice. Pripravile so jih mladinke. Transport je krenil večer pred ofenzivo. Material so še nosili novinci.*11 11

* S transportom je odšel tudi sanitetni referent področja, ki je tega dne končal delo v naborni komisiji v Istri. Mudilo se mu je oditi ravno s tem

92


Pred ofenzivo je odposlal na Istrsko vojno področje eno motorno kolo in dve kolesi. V času ofenzive, od 8. do l1. avgusta, je delo novoformirane službe začasno zastalo, a je po ofenzivi ponovno zaživelo. Najprej so začeli ponovno pošiljati pakete partizanom v enote. Zdaj po etapni poti. Žal samo za kratek čas. Z odredbo 7. korpusa z dne 18. avgusta je bilo pošiljanje ukinjeno. Kmalu po ofenzivi je sovražnik zaprl prehod preko proge Kozina–Buzet in okrepil kontrolo na obeh straneh proge. Prevoz prek proge pa tudi nošenje večjih količin materiala sta postala nemogoča. To je delovanje prometne službe praktično onemogočilo. Povečal pa se je zato pomen kurirske službe.113

OBVEŠČEVALNA SLUŽBA Obveščevalna služba je bila na Komandi mesta Koper ustanovljena 7. aprila 1944. Tega dne je prevzel to dolžnost Mario Slavec, ki ga je poslal štab 7. korpusa. Že 11. aprila v poročilu obveščevalnega centra Komande področja zasledimo prvi obveščevalni podatek s Komande mesta Koper. To so podatki o prihodu fašistov 6. in 7. aprila v Čežarje ter o številčnem stanju posadke v postojanki v Buzetu. Postopoma so ta poročila vsebovala vse več podatkov o postojankah ob obali od Umaga do Trsta in v notranjost do Kozine. Pred obveščevalca je bila postavljena težka in občutljiva naloga. Organizirati je moral lastno obveščevalno mrežo, kar je pomenilo, najti zaupnike v postojankah in njihovi neposredni bližini. Ti pa so morali imeti možnost priti do informacij in jih dostaviti na pravo mesto. Seveda je korpus to dolžnost zaupal domačinu. Med prvimi zahtevami je bila vzpostavitev stikov z obveščevalno službo, ki je že delovala na terenu. 18. aprila je obveščevalec pisal rajonskim obveščevalcem. Od njih je zahteval, naj pošiljajo na transportom zaradi partizanski bolnišnici namenjenega materiala, shranjenega v nahrbtnikih, da se slučajno ne bi zgodilo, da pristanejo nahrbtniki kod drugod namesto v bolnišnici.

93


Komando mesta podatke o sovražnikovih premikih, številu sovražnih vojakov v postojankah, njihovi oborožitvi, o aretacijah in o morebitnem izdajanju orožja in vojaškega materiala iz skrivališč terenskih organizacij brez odobritve 7. korpusa, KIVP ali Komande mesta. Rajonski obveščevalci naj bi pošiljali svoja poročila vskodnevno.114 Zaradi pomena te službe sta komandant in politkomisar tudi osebno pomagala obveščevalcu pri organizaciji mreže in zbiranju obveščevalnih podatkov. Sčasoma je Komandi mesta uspelo organizirati lastno mrežo od Dragonje do Trsta. Občasno je prejemala poročila o situaciji ob obali do Umaga. Danes ni mogoče te mreže rekonstruirati. V njej so bile osebe, ki jih tudi obveščevalec ni poznal drugače kot po ilegalnem imenu, ne da bi jih kdaj videl. Za svoje vire podatkov so večkrat vedeli samo zaupniki. Zato je mogoče rekonstruirati samo posamezne drobce te mreže. Tako je bilo na območju Strunjana zbirno mesto za več zaupnikov Jolande Bandel, s konspirativnim imenom »Peter«, ki je morala v juliju tudi sama zapustiti teren in oditi h Komandi mesta. Iz Milj je podatke pošiljal »Bil«, iz Bazovice frizerka »Marija«, s Kozine »Stjenka«, zaposlen na občini, iz Žavelj »Mario«, zaposlen v rafineriji. Stiki s temi obveščevalci niso bili osebni. Podatke so pošiljali po zvezah. V začetku junija je bil poslan iz brigade na Komando mesta Jože Kocjančič, doma iz Doline, z bivališčem v Žavljah. Dobro je poznal Trst in vso obalo do Pirana. Zato so ga takoj določili za obveščevalno delo. Zadolžen je bil za zbiranje podatkov za obalo od Trsta do Pirana. Sedež si je organiziral v Miljah in od tod deloval. Organiziral je lastno mrežo in občasno osebno prinašal podatke na Komando mesta. Zanimivo je, da je imel stike s komandantom in politkomisarjem, ne pa z obveščevalcem, kljub temu da sta se dobro poznala, ker sta bila iz iste vasi. V Dolini sta imela stalni sedež tudi Karlo Foraus in Rihard Svetina. Ko se je Komanda mesta premestila v Labor in Vršič, sta ostala v Dolini in še naprej opravljala naloge, predvsem obveščevalne. Zbirala sta podatke iz predmestja Trsta in z obale. Ko je bil ustanovljen Mornariški odred Koper, sta bila oba dodeljena 94


odredu. Toda še naprej sta bila v stiku s Komando mesta in Komando istrskega vojnega področja po obveščevalni liniji. Obveščevalna služba Komande mesta je bila usmerjena na sovražnikove postojanke, predvsem ob obali. Zaupnike je imela tudi na Kozini in v Bazovici, čeprav sta bili zunaj njenega območja. To je razumljivo, saj sta bili na sami meji njenega območja. Usmerjenost na obalo je bila potrebna ne le zato, ker so bile tam postojanke, ampak tudi zato, ker je bila stalno prisotna možnost zavezniškega izkrcanja na zahodni obali Istre in v Trstu. Izkrcanje je bilo zanimivo za sovražnika zaradi nevarnosti, ki mu je stalno grozila, enako zanimiva pa je bila tudi za osvobodilno gibanje zaradi možnih posledic, ki za NOG kljub zavezništvu lahko ne bi bile ugodne. Verjetno je ravno to dejstvo vplivalo na odločitev višjega poveljstva, da se je odreklo obveščevalni službi na Komandi mesta Koper zaradi ustanavljanja obveščevalne točke bližje obali in Trstu, v Dolini. Taka usmerjenost obveščevalne službe Komande mesta je vplivala tudi na vsebino njenega sodelovanja z organizacijami KPI v Piranu, Kopru, Izoli in Umagu. Te stike je uporabljala tudi za zbiranje podatkov iz teh postojank in njihove bližine. Preko njih je prihajala do dragocenih podatkov (to je bilo le eno od področij sodelovanja). Dogodki se niso razvijali v prid obveščevalni službi na Komandi mesta Koper. Po nepolnih štirih mesecih delovanja, ko se je komaj dobro razvila, je bila že ukinjena. V začetku avgusta (po enem viru 3., po pa drugem 8. avgusta) je bil Mario Slavec premeščen. Odrejen je bil za vodjo novo ustanovljene opazovalne točke št. 1. Komande Istrskega vojnega področja v Dolini. Obveščevalci Kocjančič, Foraus in Svetina so še naprej ostali v zvezi s Komando mesta. Stiki z njo so zaradi hajk v avgustu in zasedbe slovenske Istre postajali vse težji in redkejši. Zato sta Svetina in Foraus podatke posredovala neposredno Komandi področja, kadar se jima je bilo lažje prebiti v Brkine kakor v notranjost Istre .115 Po odhodu Maria Slavca je Komanda mesta ostala brez obveščevalne službe. To je bilo ravno takrat, ko ji je bila ta služba najbolj potrebna zaradi lastne varnosti. To je bil čas, ko je sovražnik začel zasedati slovensko Istro in z nenehnimi hajkami želel očistiti 95


Istro partizanov in osvobodilnega gibanja. V novih razmerah je bilo dosti težje na novo organizirati obveščevalno mrežo.

PROPAGANDNA DEJAVNOST Politično delo Komande mesta Koper je bilo naravnano v dve smeri: znotraj enote in na teren. Znotraj enote so bile redne politične ure, ki jim je prisostvovalo vse moštvo. Njihova vsebina je bila spremljanje vojaških in političnih dogodkov doma in v svetu. Najpogosteje so na teh urah brali literaturo, ki jo je odbiral politkomisar. Pomembnejše dogodke je politkomisar širše razlagal. S tem se je širilo obzorje pripadnikov Komande mesta, krepila njihova morala in moštvo se je usposabljalo za delovanje na terenu. Po prihodu Komande mesta v Istro je za politično delo v četi skrbel politkomisar čete Ludvik Mežnar. Po njegovem odhodu, 7. aprila, je do prve polovice junija za vse politično delo skrbel politkomisar in ga opravljal s pomočjo komandanta in namestnika komandanta. V prvi polovici junija je bil Bernard Prašelj odrejen za politdelegata v zaščitni četi. Poslej je on opravljal v četi to delo pod vodstvom politkomisarja. Ko je bil pozneje ustanovljen propagandni referat, mu je pomagal propagandni referent. S svojo politično propagando je bila Komanda mesta prisotna tudi na terenu. Takrat je bil najmočnejše propagandno sredstvo narodnoosvobodilnega gibanja, naj se je tega zavedal ali ne, takorekoč vsak vojak, starešina vojaške enote in aktivist že s samo svojo navzočnostjo. Bili so živi dokaz za obstoj in moč gibanja. Dolga vojna je v svoje kolesje potegnila sleherno družino slovenske Istre. Skoraj ni bilo družine. katere posamezni člani ne bi bili na nek način vpleteni v vojno: ali so bili v partizanih, ali pa so čakali, da pride njihov čas za odhod v vojsko, ali so delali na terenu, ali so bili v zaporu, internaciji, ali taborišču ali pa jim ni uspela vrnitev na dom iz italijanske vojske po kapitulaciji fašistične Italije. Vojna je bila vsakdanjost. Potek vojne pa je kazal, vsak dan bolj, da 96


se slovenski Istri prvič v svoji zgodovini kaže priložnost postati del združene Slovenije v jugoslovanski skupnosti, v ureditvi, v kateri naj bi bile odpravljene socialne nepravičnosti. Ni treba dosti domišljije, da bi dojeli, kakšna podlaga je bilo to dejstvo za politično zainteresiranost ljudstva. Vsako srečanje med aktivisti, med njimi in vojaki, vsak stik aktivista ali vojaka v katerikoli hiši se je hitro spremenit v pogovor o aktualnih temah. Te so bile fronta, osvobodilno gibanje, uspehi naših enot, bodočnost in upanje, da se bo Istra osvobodila tujega gospodarja in izkoriščanja. Tako je bil vsak propagandist; razlika je bila le v tem, kdo je bil bolj obveščen o dogodkih, kdo je znal to bolje razložiti in kdo je te občutke in hotenja boljše razložil, jih povezal in vključil v tekoče dogodke in naloge. Vest o vsaki uspešni akciji, vojaški ali politični, in o sovražnikovem neuspehu so dolgo obdelovali. Dostikrat je celo spreminjala svojo vsebino, seveda v škodo sovražniku, postajala takšna, kakršno so si želeli tisti, ki so informacijo prenašali. Naloga propagande je bila posredovanje informacij v najbolj sprejemljivi obliki. Ustna oblika je bila najbolj primerna, ker je bila najjasnejša in najbližja. Pisana beseda je bila manj razumljiva, ker v Istri dolga leta ni bilo slovenskih šol in slovenske knjige. V italijanskih šolah je bil pouk samo v italijanščini, slovenska knjiga je bila redkost, spomin na stare čase. Vse to moramo upoštevati, ko govorimo o propagandni dejavnosti Komande mesta Koper, ker so bili vsi njeni pripadniki neformalni propagandisti in so misel in duha osvobodilnega gibanja širili povsod, kamor so prišli. Poleg tega je delovala tudi »uradna« propaganda. To je bilo organizirano delo vseh organizacij osvobodilnega gibanja in vojaških enot. To je bila uradna dolžnost starešin vojaških enot, predvsem politkomisarjev ter funkcionarjev političnih organizacij. V tej smeri sta politkomisar in komandant Komande mesta od samega prihoda v slovensko Istro bila zelo aktivna, bodisi v posebni usmeritvi na to aktivnost, bodisi v okviru svojih rednih vojaških dejavnosti, še posebno v političnih pripravah na mobilizacijo. Bilo je že omenjeno, kako je komandant pisal, da se mora ukvarjati tudi s političnim delom in da ga toliko vabijo na sestanke, da sam ne ve, kam bi šel. Politkomisar Hugo Medvedšek, ki je bil po uradni dolžnosti odgovoren za propagandno 97


delo, je v prispevku o delu Komande mesta zapisal: »V tem času (takoj po ustanovitvi, op. A. P.) je Komanda mesta organizirala mitinge v Gabrovici, Ospu, Mačkovljah, Dolini in Boljuncu. Kljub temu, da se nekatere od teh vasi nahajajo v bližini Trsta, je mitingom prisostvovala večina prebivalcev, ki so z izrednim zanimanjem spremljali mitinge in navdušeno pozdravljali razne govornike. Mitingi so se vršili zvečer, pa tudi v nočnih urah. Vsled možnih vpadov sovražnika, so razen patrol in straž kurirjev Komande mesta, zaščito vasi, v katerih so se vršili mitingi, organizirali tovariši iz NOO in sicer s civilnim prebivalstvom. /.../«116 Za uspešno propagandno delovanje je bila potrebna obveščenost. Komanda mesta je informacije prejemala po redni pošti. To je bila literatura, ki so jo izdajali na Komandi področja, 7. korpusu in pri centralnih organih gibanja na Slovenskem. Vojaki Komande mesta so se z dogodki seznanjali na ustnih političnih urah. Literaturo, ki jo je prejemala v večjem številu izvodov, je Komanda mesta pošiljala tudi terenskim organizacijam. Ko se je Komanda mesta organizacijsko okrepila, je bil 12. julija ustanovljen propagandni referat, za referenta pa postavljen Aldo Pirih. Zadolžen je bil za propagandno delo v enoti in na terenu. V enoti je skrbel predvsem za to, da se literatura predela. Občasno je imel tudi politične ure za celotno moštvo. Urejal je stenski časopis, pripravljal in pošiljal na Komando področja prispevke o uspehih pri mobilizaciji in drugih nalogah Komande mesta in organizacij gibanja v slovenski Istri. V sodelovanju z mladinskimi organizacijami so bili organizirani mitingi v Pomjanu, Koštaboni, Pučah. V sodelovanju s 1. bataljonom Istrskega odreda in mladino Žrnjovca in Topolovca je bil organiziran miting v Topolovcu. Komanda mesta je samostojno organizirala miting v Laborju in na Kortini. Ti mitingi so si bili zelo podobni. Program so izvajali delno pripadniki Komande mesta, delno pa domača mladina. Prebivalci so mitinge zelo lepo sprejemali. Izvajalci so bili nagrajeni s prisrčnim aplavzom, saj so bili mitingi vsebinsko tako aktualni in skladni s časom, da je bilo prebivalcem kar toplo pri srcu. Vzpodbujali so izpolnjevanje tekočih nalog. Izvajalci so bili vsi amaterji, brez izkušenj, saj se prej s tako dejavnostjo niti amatersko niso ukvarjali. To ni nikogar motilo. Miting se je začenjal s političnim govorom. Pripadniki Komande 98


mesta so potem v improviziranem zboru odpeli nekaj borbenih partizanskih pesmi. Mladina je pripravila nekaj zborovskih pesmi in posameznih recitacij. Odigral se je še skeč. Igrala sta propagandni referent in administrator. Oponašala sta Hitlerja in Mussolinija. Na koncu sta zapela v Istri priljubljeno pesmico na melodijo neke fašistične pesmice, ki se je po spominu Huga Medvedška glasila: »Poslušaj, moj Benito, zdaj razbito je korito, iz katerega sva žrla oba, ko vso Evropo drla sva. Sva skupaj pila, skupaj jedla, skupaj bodeva visela. Visela skupaj v vislicah, eja, eja, eja, a-la-la.« Že po prvih besedah so pesem prevzeli vsi prisotni... Nadaljevali so s plesom. Za varnost je skrbela ekipa Komande mesta. Na Pomjanu in v Laborju je bil miting v večjem skednju, v Koštaboni, na Kortini in v Pučah v šoli, v Topolovcu pa v praznem poslopju. Na stenčasu so bili zbrani prispevki tovarišev Komande mesta in tudi s terena, izrezki iz razne politične in propagandne literature, kopije raznih aktualnih karikatur in podobno. Praznine je izpolnjeval propagandni referent z raznimi lokalnimi vestmi in posameznimi izvirnimi karikaturami, ki so jih inspirirali lokalni dogodki. Vse prispevke za stenčas je pošiljal tudi mladinskim organizacijam, s katerimi je bil v dogovoru oz. so za to izrazile željo. Vse to seveda ni bilo na neki visoki literarni in likovni višini. Bilo pa je aktualno in zato lepo sprejeto. Komanda področja je sama pripravila nekaj letakov v slovenskem in nemškem jeziku, namenjenih posadkam v sovražnih postojankah. Pošiljala jih je tudi Komandi mesta z nalogo, naj jih raztrosijo v postojankah. Komanda mesta je organizirala v obalnih mestih preko organizacij gibanja in organizacij KPI, da so jih trosili v teh postojankah. Pred Koprom so jih trosile tudi njene lastne patrulje. Ko je Komanda Istrskega vojnega področja v svoji bolnici ustanavljala knjižnico za ranjence, je preko komand mest organizirala zbiranje slovenske leposlovne literature. V Istri ni bilo slovenskih knjig. Kljub temu je bilo po razpisu komande mesta Koper v istrskih vaseh zbranih 13 knjig.117

99


28. septembra l944 je bil v Abramih ujet Franc Vitez, doma iz Šmarij. Odgnali so ga v Buzetski zapor in od tam ni bilo za njim nobene sledi. (Slika levo) 4. novembra 1944 je sovražnik presenetil patruljo Komande mesta Koper in ujel Aurelia Petronia rojenega v Krnici in stanujočega v Pobegih. (Slika desno)

Brajer Franc iz Ljubljane, ujet 25. novembra 1944 in nato pogrešan v Dachauu od aprila 1945. Risba N. Pirnata v taborišču Gonars iz leta 1942. (Slika levo) Muzlavič Severin z Zgornjih Škofij, ujet 25. novembra 1944, umrl v taborišču Dachauu nekaj dni po osvoboditvi taborišča. (Slika desno)

100


Vhod v svinjak, skozi katerega se je šlo v bunker na Glemu.

Terasa med Glemom in Borštom, v kateri je bil bunker skupine borcev Komande mesta Koper. Mesto bunkerja kaže nekdanji borec KMK Remigij Jerman.

101


VIRI 1 NOV na Slovenskem, str. 25–26, 84–85; Slov. Istra v boju za svobodo, str. 277–278, 298–299. 2 Slov. Istra v boju za svobodo, str. 310–312, 318–338, 375; Vlasta Beltram, Komanda mesta Koper, Pokrajinski muzej Koper, 1980, str. 2; Milan Guček, Razvoj narodnoosvobodilnega boja v slovenski Istri, zbornik Napredna mladina Slovenske Istre 1919–1947, Koper 1985, str. 317–320. 3 Slov. Istra v boju za svobodo, str. 344–364; Janez Kramar, Slovenska Istra po kapitulaciji Italije, Primorska srečanja 41/42, 1983, str. 249–255; NOV na Slovenskem, str. 583–585; Ferenc, Kapitulacija Italije..., str. 342– 406; Ljubo Drndić, Oružje i sloboda Istre, 1978. str. 332. 4 Slov. Istra v boju za svobodo, str. 379, 405, 410–416, 420–422, 457– 459, 468–469, 539–569. 5 Guček, isto kot pod 2, str. 319. 6 Zadnik, Istrski odred, str. 132, 140, 181–207, 226, 232–233 ; Slov. Istra v boju za svobodo, str. 474–475, 478–480, 490–494. 7 Slov. Istra v boju za svobodo, str. 367; Poročilo Okrožne izpostave Narodne zaščite za slov. Istro z dne 25. 3. in 6. 4. 1944, arhiv Domicilnega odbora Istrskega odreda v Kopru (dalje OC ONZ, ADO IOK). 8 Poročilo OC ONZ z dne 6. 4., 7. 4., 16. 4.. 18. 4. in 20. 4. 1944, vse ADO IOK; poročilo štaba Istrskega odreda 7. korpusu št. 363/3 z dne 17. 4. 1944, AIZDG, F-296/II. 9 Slov. Istra v boju za svobodo, str. 510–513, 627. 10 Slov. Istra v boju za svobodo, str. 386–394; Zadnik, Istrski odred, str. 264–267. 11 Poročila OC ONZ z dne 31. 3., l. 4., 7. 4., 12. 4., 13. 4., 14. 4., 16. 4., 18. 4., 22. 4., 24. 4., 25. 4. 1944, ADO IOK. 12 Slov. Istra v boju za svobodo, str. 386–392; Milan Guček, Komanda mesta Koper - prvič in drugič, Obala št. 22/73. 13 Slov. Istra v boju za svobodo, str. 508, 512–513, 607. 14Zadnik, Istrski odred, str. 277, 281, 313–315, 318–325, 332, 356– 360; operativni dnevnik Istrskega odreda, AIZDG, F-396 a/III.

102


15Zadnik, Istrski odred, str. 369; poročilo 1. bataljona štabu Istrskega odreda z dne 1. 7. 1944, AIZDG, F-297/1. 16 Poročilo OC ONZ z dne 23. 6. 1944, ADO IOK. 17 Poročila OC ONZ z dne 3. 6., 5. 6., 7. 6., 9. 6. in 23. 6. 1944, ADO IOK. 18 Poročila OC Istrskega odreda z dne 5. 7. 1944, AIZDG, F-296 a/IV in z dne 10. 7. 1944, ADO IOK. 19 Slov. Istra v boju za svobodo, str. 581–588. 20 Enciklopedija LZ JAZU, 7/265-266; Drugi svetski rat, III/23–54, 152–182, 432, 479–497, 602, 603, IV/76–79, 171, 206–229. 21 Enciklopedija LZ JAZU 7/265–266; NOV na Slovenskem, str. 280– 28,. 594–604, 615–619; Ferenc, Kapitulacija Italije..., str. 382–406, 440– 453, 612–632. 22 NOV na Slovenskem, str. 687–700, 299, 858–859. 23 Slov. Istra v boju za svobodo, str. 550–566. 24 NOV na Slovenskem, str. 844–845. 25 Naredba Glavnega štaba NOV in POS štev. 138 z dne 3. 3. 1944, AIZDG, F-201/IV. 26 Glej pod 25. 27 Dopis Istrskega odreda 7. korpusu z dne 18. 3. 1944, AIZDG, F296/II; ustni izjavi Jožeta Kovača in Leopolda Kogoja avtorju, Arhiv Pokrajinskega muzeja Koper (v nadaljevanju A PMK). 28 Pismi podporočnika Franca Planinca - Frenka z dne 13. in 21. 3. 1944 (v nadaljevanju Frenkova pisma) ; zapisek Huga Medvedška v notes dne 19. 3. 1944, v lasti H. Medvedška, fotokopija v A PMK; ustni izjavi Jožeta Kovača in Leopolda Kogoja, APMK. 29 Slov. Istra v boju za svobodo, str. 430. 30 Glej pod 29: poročila Jožeta Miklavčiča - Borosa Okrožnemu odboru OF za slov. Istro z dne 24. 3., 27. 3. in 4. 5. 1944, AIZDG, F-035; Poročilo štaba 7. korpusa Gš Slovenije št. 167 z dne 20. 5. 1944, Zbornik NOR Vl/13, dok. št. 115. 31 Dopis štaba 7. korpusa Istrskemu odredu z dne 6. 3. 1944, AIZDG, F-035.

103


32 Spremno pismo 1. bataljona Istrskega odreda KM Koper z dne 26. 3. 1944, AIZDG, F-297/I. 33 Frenkovo pismo z dne 7. 4. 1944; ustni izjavi Ludvika Mežnarja in Antona Vergana avtorju, APMK. 34 Osebni podatki v kartoteki OC KIVP Maria Slavca, AIZDG, F320/II, ovitek 3. 35 Ustna izjava Huga Medvedška avtorju; po avtorjevem spominu. 36 Ustni izjavi Janka Ražma in Leopolda Kogoja avtorju, APMK; ustna izjava Huga Medvedška avtorju. 37 Ustne izjave Antona Vergana, Leopolda Kogoja, Janka Ražma in Maria Samca avtorju, APMK; po avtorjevem spominu. 38 Pismo Žarka Družine OOOF z dne 14. 6. 1944 in pripis tov. Milana in Voja v pismu z dne 14. in 16. 6. 1944, AIZDG, F-035; ustna izjava Žarka Družine avtorju, APMK. 39 Ustne izjave Janka Ražma, Žarka Družine, Maria Samca in Antona Vergana avtorju, APMK; poročilo OC ONZ z dne 2 1. 6. 1944, ADO IOK; po avtorjevem spominu. 40 Frenkovo pismo z dne 22. 6. 1944; ustne izjave Antona Vergana, Janka Ražma in Jožeta Kovača avtorju, APMK; po avtorjevem spominu. 41 Frenkova pisma z dne 21. 3., 7. 4. in l. 5. 1944; ustne izjave Jožeta Kovača, Antona Vergana, Janka Ražma in Leopolda Kogoja avtorju, APMK; po avtorjevem spominu. 42 Pismo tov. Janka Francu Tavčarju - Roku z dne 8. 5. 1944, AIZDG, F-201/III. 43 Ustne izjave Antona Vergana, Leopolda Kogoja, Jožeta Kovača in Janka Ražma avtorju, APMK; po avtorjevem spominu. 44 Ustne izjave Gverina Rojca, Egidija Babiča, Jožeta Sergaša, Marije Trček, Antona Vergana, Mirka Jermana, Vlaste in Žarka Družine, Valerija Jakomina in Jožeta Čoka, APMK. 45 Mesečno poročilo OOOF za slov. Istro za december 1943 z dne 4. 1. 1944, AIZDG, F-634/II in 542. 46 Poročilo OOOF za slov. Istro za januar in februar 1944 z dne 10. 2. in 12. 3. 1944, AIZDG, F-634/III ; dopis 1. čete 2. bat. Istrskega odreda OOOF za slov. Istro z dne 26. 1. 1944, AIZDG, F-636/II; spiski mobilizirancev z dne 24. in 31. l., 3. 7. 8. in 10. 2. 2 1., 22.. 23., 26. in 30. 3. 1944, AIZDG, F-296/III in 297/I in III.

104


47

Spiski mobilizirancev kot pod 46; Zadnik, Istrski odred, str. 185.

48 Dopis javnega tožilca KIVP z dne 14. 5. 1944, AIZDG, F-296/IV, dopis KIVP z dne 14. 5. 1944, isto tam; ustna izjava Huga Medvedška avtorju. 49 Dopis štaba Istrskega odreda vsem bataljonom št. 268 z dne 6. 4. 1944, AIZDG, F-296/IV, poročilo OOOF za slov. Istro z dne 15. 4. 1944, AIZDG, F-542. 50 Ustne izjave Antona Vergana, Jožeta Kovača, Leopolda Kogoja in Janka Ražma avtorju, APMK, ustna izjava Hugo Medvedška avtorju. 51 Glej pod 50. 52 Glej pod 50; poročilo OC ONZ z dne 23. 4. 1944, ADO IOK; ustna izjava Huga Medvedška avtorju. 53 Glej pod 50; spisek ranjencev v partizanski bolnišnici Zalesje za maj 1944, red. št. 4, AIZDG, F-393/II; izjava Celeste Krevatin iz Milj – Sindis; napis na skupnem nagrobnem spomeniku na pokopališč u v Hrvatinih za Renata Maura in Constanta Cassana. 54 Poročilo KIVP št. 460 Mob/44 z dne 26. 5. 1944, AIZDG, F-31/I. 55 Dopis štaba 7. korpusa št. 30 z dne 9. 5. 1944, AIZDG, F-201/I. 56 Navodila KIVP skupini št. 1 in 2 št. 230 Mob/44 z dne 15. 5. 1944, AIZDG, F-29/I; izjave Valerija Jakomina, Jožeta Čoka, Silva Prodana, Egidija Babiča, Žarka Rodele in Lovrenca Šajna, APMK. 57 Izjave Valerija Jakomina, Jožeta Čoka in Silva Prodana, APMK. 58 Dopis KMK KIVP z dne 19. 5. 1944, AIZDG, F-29/I. 59 Izjave Valerija Jakomina, Grozdana Bernetiča, Silva Prodana, Jožeta Sergaša, Egidija Babiča in Jožeta Čoka, APMK. 60 Poročilo 7. korpusa Gš Slovenije št. 48/44 z dne 13. 6. 1944, Zbornik NOR Vl/13, dok. št. 46. 61Dopis Istrskega odreda KIVP (seznami nesposobnih za vojaško službo) z dne 2. in 11. 4., AIZDG, F-297/III; dopis KM Materija Istrskemu odredu št. 325 z dne 28. 3. 1944, AIZDG, F-296a/I; dopis Istrskega odreda KIVP št. 639 z dne 29. 5. 1944, AIZDG, F-296a/I; dopis KIVP Istrskemu odredu št. 612 mob. z dne l. 6. 1944, AIZDG, F-319. 62 Izjava Jože ta Benčiča, APMK. 63 Povelje 7. korpusa št. 47 z dne 24. 5. 1944, AIZDG, F-296/II. 64 Poročilo OC ONZ z dne 10. 4. in 7. 6., ADO IOK; pismo okrožnega

105


tajništva OF tajniku pregarskega rajona z dne 1. 5. 1944, AIZDG, F-635; pismo članov OOOF Borosa, Amadeja in Tomaža OOOF z dne 24. 5. 1944, AIZDG, F-D35; pismo OK KPS slov. Istra KK KPH Buzet z dne 2. 5. 1944, Arhiv Instituta za historiju rad. pokreta Zagreb, KP 288/200. 65 Dopis KIVP Istrskemu odredu in KM Koper št. 445 z dne 25. 5. in dopis KM Koper Istrskemu odredu št. 209 z dne 27. 5. 1944, AIZDG F296a/I, dopis KM Koper OOOF z dne 12. 4. 1944, AIZDG, F-630/III, dopis KM Koper OOOF z dne 20. 4. 1944, AIZDG, F-636. 66 Dopisi KM Koper OOOF za slov. Istro z dne 8. 12. in 14. 4. 1944, AIZDG, F-636/III; pismo OOOF tajniku pregarskega rajona z dne 15. 5. 1944, AIZDG, F-635; pismo KM Koper OK KPS za slov. Istro z dne 18. 5. 1944, AIZDG, F-636/I; prepustnici za Alojza Bužana, AIZDG, F-636/III, in Antona Cergola, APMK, V/5. 67 Okrožnica OOOF z dne 23. 5. 1944, APMK. 68 Poročilo z 18. redne seje ROOF l. rajona z dne 23. 5. 1944, poročilo 5. rajona z dne 24. 5. 1944 in dopis OOOF škofijskemu rajonu z dne 25. 5. 1944, vse v AIZDG, F-635. 69 Okrožnica POOF z dne 29. 4. 1944, AIZDG, F-540. 70 Dopis KM Koper rajonskim odborom OF z dne 9. 5. 1944, AIZDG, F-641. 71 Spomin avtorja, ki je urejal in prepisoval spiske na KMK. 72 Poročilo GŠ Slovenije VŠ NOV in POJ z dne 1. 6. 1944, Zbornik NOR XVI/ 14, dok. št. 1; dopis Voj. oblasti 7. korpusa mob. št. 28 z dne 1. 6. 1944 Istrskemu odredu, AIZDG, F-296a/III; povelje 7. korpusa Istrskemu odredu št. 449 z dne 24. 6. 1944, Zbornik NOR VI/ 14 dok. 83; povelje Istrskega odreda 1. bataljonu št. 914 z dne 26. 6. 1944, AIZDG, F-269/IV. 73 Okrožnica POOOF z dne 2. 7. 1944, AIZDG, F-540. 74 Glej pod 73; dopis OOOF tov. Štefanu z dne 5. 7. 1944, AIZDG, F634/III. 75 Dopis KM Koper OOOF z dne 28. 6., poročilo tov. Štefana OOOF-u z dne 29. 6., dopis OOOF KM Koper z dne 1. 7. 1944, pismo OOOF tov. Štefanu z dne 5. 7., vse AIZDG, F-636/I in II in F-634/III. 76 Izjave Valerija Jakomina, Jožeta Sergaša, Silva Prodana, Egidija Babiča in Jožeta Kovača, APMK; operacijsko poročilo l. bataljona Istrskega odreda za 14. 7. 1944, AIZDG, F-297/I; poročilo istega bataljona štabu odreda z dne 7. 7. 1944, AIZDG, F-297/I; dopis KM Materija št. 485 z dne 13. 6. 1944, AIZDG, F-296a/I.

106


77 Seznam novincev poslanih s 7. korpusa na Dolenjsko področje 2. 6. 1944 in 9. 6. 1944, AIZDG, F-187a/III; dopis KIVP št. 582/mob. z dne 31. 5. 1944, AIZDG, F-3 19/I; seznam novincev KM Materija z dne 1. 6. 1944, AIZDG, F-196a/I; seznam novincev v garniziji 7. korpusa z dne 18. 6. 1944, AIZDG, F-165/I; seznam novincev poslanih s KM Materija in Istrskega odreda z dne 8. 6. 1944, AIZDG, F-296a/I; seznam novincev v garnizonu 7. korpusa z dne 10. 6., 25. 7. in 26. 7. 1944, AIZDG F-187a/I; seznam novincev poslan iz Istrskega odreda 9. 7. 1944, AIZDG, F-296a/I. 78 Dopis OOOF za slov. Istro KM Koper z dne 16. 7. 1944, AIZDG F636/III; pismo OOOF za sl. Istro tov. Grudnu z dne 20. 7. 1944, AIZDG, F634/III; izjava dr. Ludvika Kovača – Lajčija, APMK; ustna izjava Mira Sosiča avtorju; poročilo sanitetnega referenta KIVP št. 183 z dne 28. 7. 1944, AIZDG, F-378/II. 79 Izjave Valerija Jakomina, Antona Vergana, Silva Prodana, Jožeta Sergaša, Grozdana Bernetiča, Leopolda Kogoja in Jožeta Kovača, APMK; operacijska poročila 1. bataljona Istrskega odreda za 14., 20., 22. in 24. 7. 1944, AIZDG, F-297/I; poročila mobiliz. oficirja 7. korpusa z dne 17. in 22. 7. 1944, AIZDG F-201/11. 80 Poročilo mobiliz. oficirja 7. korpusa z dne 1. 8. 1944, AIZDG, F201/III. 81 Poročilo mob. ofic. 7. korpusa z dne 22. 7. 1944, AIZDG, F-201/III; izjava Jožeta Miklavčiča, APMK; razpis 7. korpusa št. 307 z dne 16. 6. 1944, AIZDG, F-296/III; poročilo prop. ref. KIVP št. 132 z dne 4. 8. 1944, AIZDG F-320. 82 Poročilo OC KIVP z dne 29. 7. in poročilo OC ONZ z dne 5. 8. 1944, oba ADO JOK; izjava Žarka Rodele, APMK; ustna izjava Huga Medveška avtorju. 83 Poročila KIVP - ref. za kadre št. 120 z dne 18. 8. 1944, št. 158/K z dne 20. 8. 1944 in št. 174/K z dne 1. 9. 1944, AIZDG F-170/I; poročilo nam. politkomisarja Istrskega odreda CK KPS z dne 18. 8. 1944, Arhiv CK KPS Kg 9/ 1 944 reg. št. 7306. 84 Poročilo GS Slovenije VŠ NOV in POJ z dne 10. 9. 1944, Zbornik NOR Vl/16, dok. št. 27. 85 Izjave Ludvika Kovača, Antona Vergana, Leopolda Kogoja, Jožeta Kovača, Silva Prodana, Grozdana Bernetiča in Mirka Markežiča, APMK. 86 Poročilo 2. rajonskega odbora OF z dne 15. 7. 1944, AIZDG, F636/I; dopis KM Koper št. 493 z dne 15. 7. 1944, AIZDG, F-636/III in 493; pisma OOOF tov.

107


Štefanu z dne 1., 14. in 16. 7. 1944, AIZDG, F-634/III; pismo OOOF KM Koper z dne 18. 7. 1944, AIZDG, F-636/III; pismo OOOF l. bataljonu Istrskega odreda z dne 18. 7., AIZDG, F-636; pismo OOOF tov. Grudnu z dne 20. 7., AIZDG, F-634/III. 87 Izjava Silva Prodana, APMK; ustna izjava Mira Sosiča avtorju; po avtorjevem spominu. 88 Operativni dnevnik Istrskega odreda - junij in julij 1944, AIZDG, F296a/III; dopis KM Materija Istrskemu odredu z dne 20. 7. 1944, AIZDG, F-296a/I; izjave Antona Vergana, Leopolda Kogoja, Valerija Jakomina, Silva Prodana, Grozdana Bernetiča in Egidija Babiča, APMK. 89 Zadnik, Istrski odred, str. 378; dopis 1. bataljona lstrskega odreda z dne 7. 7. 1944, AIZDG, F-297/I; izjavi Leopolda Kogoja in Silva Prodana, APMK. 90 Poročilo KM št. Peter o napadu na transport v noči 15. na 16. 7. 1944, AIZDG, F-319; Zadnik, Istrski odred, str. 412; poročilo 3. bataljona štabu Istrskega odreda 6. 8. 1944, AIZDG, F-297/III. 91 Dopis 7. korpusa mob. št. 21/44 z dne 30. 5. 1944, AIZDG, F636/III; dopis KM Koper št. 297 z dne 14. 6., AIZDG, F-636/III; razpis OOOF z dne 22. 6. 1944 vsem okraj. odb. OF, APMK; dopis KM Koper št. 277 z dne 10. 6. 1944, APMK. 92 Okrožnici POOF z dne 4. 1. in 13. 3. 1944, AIZDG, F-540; navodila 7. korpusa Istr. odredu z dne 17. l. 1944, AIZDG F-296/III. 93 Izjava Grozdana Bernetiča, Jožeta Sergaša in Jožeta Kovača, APMK. 94 Frenkova pisma z dne 21. 3. in 7. 4. 1944; povelje 7. korpusa KIVP z dne 9. 5. 1944, AIZDG, F-201/II; Okrožnica POOF z dne 29. 4. 1944, AIZDG, F-540; zadnji poziv - izdal 7. korpus in dopis KIVP OOOF slov. Istra z dne 17. 5. 1944, AIZDG, F-636/III; Okrožnica POOF »Izvedba splošne mobilizacije « z dne 2. 7. 1944, AIZDG, F-540. 95 Dopis 2. bataljona 8. brigade z dne 6. 6. 1944 štabu 9. SNOUB, AIZDG, F-197/III; dopis KM Koper z dne 15. 5. 1944 s prilogami komandi IVP, AIZDG, F-118/III; Slov. Istra v boju za svobodo, str. 393–394 (citirano besedilo pisma). 96 Pismo OK KPS za slov. Istro z dne 7. 5. 1944, AIZDG, F-636/III. 97 Poročilo IV. rajona okrož. izpostavi NZ z dne 16. 8. 1944, APMK; dopis štaba 7. korpusa z dne 19. 4. 1944 KIVP in štabu Istr. Odreda, AIZDG, F-320-a/I; dopis OOOF za slov. Istro KM Koper z dne 10. 5. 1944, AIZDG, F-636/III.

108


98 Dopis štaba 7. korpusa št. 411 z dne 9. 6. 1944 KIVP in Istrskemu odredu, AIZDG, F-296b/I. 99 Zapisnik seje OOOF slov. Istra z dne 11. 6. 1944, AIZDG, F-634/III. 100 Pismo OK KPS za slov. Istro z dne 19. 6. 1944 tov. Amadeju, Milanu in Štefanu, AIZDG, F-634/III. 101 Poročilo OOOF za slov. Istro POOF z dne 21. 6. 1944, AIZDG, F542. 102 Okrožnica OOOF za slov. Istro vsem okraj. odb. OF z dne 22. 6. 1944, APMK. 103 Dopis KM Koper okrajnim odborom OF z dne 6. 7. 1944, AIZDG, F-636/III. 104 Razpis KM Koper rajonskemu odboru OF z dne 8. 4. 1944, APMK; Slov. Istra v boju za svobodo, str. 459. 105 Izjava Silva Prodana, APMK. 106 Po avtorjevem spominu. 107 S. Slavec, Mladina je prižgala kres nad Boljuncem 1. maja 1944, Primorski dnevnik l. 5. 1963; izjave Antona Vergana, Jožeta Kovača, Huga Medvedška in Leopolda Kogoja, APMK; dopis KIVP OOOF slov. Istra št. 142 z dne 6. 4. 1944, AIZDG, F-636/III. 108 Dopis Istrkega odreda št. 1358 z dne 9. 8. 1944, AIZDG, F-296a/I; poročilo OC KIVP z dne 8. 8. 1944, AIZDG, F-296/IV; izjave Bruna Morgana, Silva Prodana, Jožeta Sergaša, Boška Mariča, Jožeta Kovača, Leopolda Kogoja in Antona Vergana, APMK. 109 Dopis KM Koper vsem rajonskim odborom št. 81 z dne 13. 4. 1944, APMK; okrožnica OOOF slov. Istra z dne 5. 5. 1944, AIZDG, F-634/III; dopis KM Koper 1. Bataljonu Istrskega odreda z dne 29. 7., AIZDG, F286a/I; izjave Bruna Morgana, Silva Prodana, Egidija Babiča in Boška Mariča, APMK. 110 Slov. Istra v boju za svobodo, str. 421; izjave Antona Vergana, Leopolda Kogoja, Janka Ražma, Jožeta Kovača in Franca Žonte, APMK; po avtorjevem spominu. 111 Odredba 7. korpusa - odsek za kadre št. 736/OK z dne 18. 5. 1944, AIZDG, F-296b/I; zapisnik KM Št. Peter z dne 16. 7. 1944, AIZDG, F-319; dopis OOOF slov. Istra KIVP z dne 7. 6. 1944, AIZDG, F-636/III; dopis KM Koper št. 403 z dne 4. 7. 1944, AIZDG, F-636/III; okrožnica OOOF slov. Istra, brez datuma, AIZDG, F-634/II; poročilo prometnega oficirja KIVP z dne 12. 8. 1944, AIZDG, F-291a/IV; odredba 7. korpusa št.

109


366/ods. za veze z dne 18. 8. 1944, AIZDG, F-296b/IV; izjave Antona Vergana, Valerija Jakomina in Leopolda Kogoja, APMK; dopis štaba 7. korpusa z dne 4. 3. 1944 divizijam, brigadam in odredom, AIZDG, F-11/III; dopis GŠ NOV in POS št. 216/44 z dne 30. 4. 1944 štabu 7. Korpusa, AIZDG, F-13/I. 112 Poročilo promet. ofic. KIVP o inšpekciji z dne 1.–13. 7. 1944, AIZDG, F-201a/V; izredno poročilo prom. ofic. KIVP z dne 12. 8. 1944, AIZDG, F-291a/IV; poročilo promet. ofic. KIVP z dne 10. 8. 1944, AIZDG, F-201a/ IV. 113 Poročilo prom. ofic. KIVP z dne 12. 8. 1944, AIZDG, F-291a/IV; dopis KM Koper gosp. ref. 5. rajona z dne 16. 8. 1944, AIZDG, F-641; odredba 7. korpusa z dne 18. 8. 1944, AIZDG, F- 296b/ IV. 114 Kartoteka OC KIVP - osebni podatki Maria Slavca, AIZDG, F320/II; poročilo OC KIVP z dne 11. 4. 1944, ADO IOK; okrožnica KM Koper - obveščevalec z dne 18. 4. 1944, APMK; zapisnik 14. seje rajonskega odbora OF 1. rajona z dne 21. 4. 1944, AIZDG, F-635/I. 115 Izjava Jožeta Kocjančiča, APMK; ustni izjavi Maria Slavca in Huga Medvedška; poročilo OC KIVP št. 172 z dne 7. 12. 1944, AIZDG, F-78a/II; kartoteka OC KIVP, osebni podatki Maria Slavca, AIZDG, F-320/II. 116 Prispevek Huga Medvedška o delu KM Koper, APMK; S. Slavec, Mladina je prižgala kres nad Boljuncem l. maja 1944, Primorski dnevnik l. 5. 1963. 117 Poročilo prop. referenta KIVP št. 132 z dne 4. 8. in 193. z dne 1. 9. 1944, AIZDG, F-320; izjava Jožeta Sergaša, APMK; dopis KM Koper 4. 8. 1944, APMK; po avtorjevem spominu.

110


BITI NE BITI

SPLOŠNE VOJAŠKE IN POLITIČNE RAZMERE V DRUGI POLOVICI LETA 1944 V drugi polovici 1944. leta so bile sile protifašistične zveze na vseh frontah v strateški ofenzivi. Na vzhodni fronti je Rdeča armada osvobodila celotno sovjetsko ozemlje. Nemci so bili pregnani iz Romunije, Bolgarije, vzhodnih delov Poljske, Čehoslovaške ter večjega dela Madžarske. Januarja 1945 je Rdeča armada prodrla do reke Odre in se približala Berlinu na 70 kilometrov. Angloameriške sile so do konca poletja pregnale nemške sile iz Francije, Belgije, Luksemburga in dela Nizozemske. Do konca decembra so se prebile na mejo nemškega Rajha. Na italijanskem bojišču so bile anglo-ameriške sile zaradi napada na južno Francijo nekoliko oslabljene in so zato nekoliko zastale pred gotsko linijo. Do sredine septembra so jo prebile v jadranski smeri po vsej njeni dolžini. Prišle so pred Bologno. Mesta jim ni uspelo zavzeti, niti prodreti čez reko Pad. V veliko pomoč jim je bila aktivnost italijanskih partizanov, ki so sami osvobodili več mest še pred prihodom zavezniških sil. Nemško vojaško poveljstvo je v neaktivnosti zavezniških sil na italijanski fronti sredi leta 1944 videlo nevarnost zaradi možnih izkrcevalnih operacij v zaledju svoje fronte. Zaradi tega je 20 do 25 % svojih divizij imelo v ozadju, med drugim v Istri in v Tržaškem zalivu ter zaledju.1 V sredi leta 1944 je imela narodnoosvobodilna vojska Jugoslavije v 39. divizijah in več samostojnih brigadah, odredih in nižjih enotah več kot 350.000 borcev. Na svojem bojišču je zadrževala okrog 300.000 nemških vojakov. Jugoslovansko bojišče je dobivalo vse večji pomen v splošni zavezniški strategiji. 111


V drugi polovici leta 1944 je narodnoosvobodilna vojska izvedla veliko ofenzivo za osvoboditev Srbije. V sodelovanju z enotami Rdeče armade je 20. oktobra osvobodila Beograd. Zatem je nadaljevala boj za osvoboditev Makedonije, Črne gore, vzhodne Bosne in Dalmacije.2 Z otvoritvijo druge fronte v zahodni Evropi se je položaj v Sloveniji spremenil. NOV in POS sta prevzela nalogo preprečiti sovražniku uporabo strateških prometnih poti od Trsta in Reke proti Ljubljani, Zidanemu mostu, Zagrebu in Mariboru na eni strani ter proti Gorici, Tolminu in Jesenicam na drugi. Uspešno so napadali te prometnice in na njih prekinjali promet. Za njihovo varovanje je moral sovražnik ob njih ustanavljati močne postojanke. V jeseni 1944 sta NOV in POS dosegla svoje največje številčno stanje, štela sta okrog 35.000 mož. Njihova aktivnost je bila v veliko pomoč ofenzivi NOV in POJ v vzhodnih delih Jugoslavije in zavezniškim enotam v Italiji.3 Do konca leta 1944 sta se vzhodna in italijanska fronta zelo približali slovenskemu ozemlju, prva na 65 in druga na 150 km. Slovenija je vse bolj postajala neposredno zaledje teh front. Sovražnik je oblikoval močne operativne skupine, ki so manevrirale z območja na območje, kjer so skupaj z lokalnimi silami izvajale širše akcije. Ohranitev osvobojenega ozemlja na Dolenjskem, kjer so bivali organi, ki so predstavljali jedro slovenske državnosti, je dobila strateški pomen. Povečanemu sovražnikovemu pritisku na to območje se je 7. korpus uspešno uprl.4 V tem obdobju je bila močno prisotna možnost, da bi angloameriške enote prodrle preko slovenskega etničnega ozemlja, bodisi po izkrcanju v Istri ali v Tržaškem zalivu, bodisi po preboju sovražne obrambe v Italiji. Dobro organizirana in učinkovita t. i. ljudska oblast je bila za tak primer nujna. Zato je bilo v drugi polovici leta 1944 dosti storjenega za njeno utrditev. To je bilo zelo pomembno v Slovenskem primorju, ker so na zahodu močne sile delovale proti priključitvi tega ozemlja Jugoslaviji. Zato so v Slovenskem primorju volitve v norodnoosvobodilne odbore postale prednostna politična naloga.

112


PRIHOD NEMŠKIH ENOT V SLOVENSKO ISTRO, PRIPRAVE ZA OBRAMBO PRED ZAVEZNIŠKIM IZKRCANJEM TER PRILAGAJANJE NARODNOOSVOBODILNEGA GIBANJA NOVIM RAZMERAM Ko sta bili v vzdušju svobode politična in vojaška aktivnost v slovenski Istri še na najvišji ravni, so nekateri okupatorjevi ukrepi že nakazovali, da se vojaške razmere spreminjajo. Iz njih se je dalo sklepati, da pripravlja okrepitev obrambe obalnega pasu pred grozečim zavezniškim izkrcanjem in da na možnost izkrcanja v Istri in Tržaškem zalivu vse bolj resno računa. Vendar se ni dalo slutiti v vzdušju skorajšnje svobode, ki je že precej časa vladalo v vrstah narodnoosvobodilnega gibanja, kaj bo prinesla nova situacija, ki se je precej hitro spreminjala. Govorice o možnem zavezniškem izkrcanju niso bile nove in so bile prisotne v vsej prvi polovici leta 1944. Toda niso povzročale posebnih problemov. Sovražnikove sile na Miljskem polotoku, ob obali, na Škofijah in Plavjah, za katere se je vedelo, da varujejo obalo pred izkrcanjem, niso mogle preprečiti, da ne bi v poletnih mesecih 1944 v slovenski Istri nastopilo skoraj trimesečno »obdobje svobode«. Tudi dogodki na svetovnih frontah so krepili upanje v hiter konec nemškega vojaškega stroja. Pričakovalo se je, da bo istrsko območje v primeru izkrcanja kmalu osvobojeno. Komandant Komande mesta Koper je zadnje dni julija 1944 pisal: »Pripravljamo se za Koper, ker bomo verjetno prvi prišli v stik z Angleži, situacija je odlična. Kljub temu čakam iz dneva v dan hajko, ker se koncentrirajo v Trstu /…/.« Take so bile približno ocene tekočih dogodkov. V tej luči so bile sovražnikove priprave na obali ocenjene bolj kot njegova slabost, kakor pa grožnja, da v Istro prihajajo črni dnevi. Potrebno je bilo več časa in očitno poslabšanje stanja, preden se je bilo mogoče sprijazniti z dejstvom, da novonastala situacija ni prehodna, kakor dotedanje hajke, temveč dolgo trajajoča nevarnost. Tem novim razmeram se je bilo treba prilagajati, ne samo zaradi izvajanja nalog, temveč tudi in predvsem zaradi lastnega obstoja. Prvi dokaz, ki je pričal o večjem sovražnikovem zanimanju za 113


Istro, je bila njegova skrb za progo Kozina – Buzet. Cel julij in avgust si je prizadeval, da bi jo imel usposobljeno za promet. V ta namen je dajal del vojaških sil, da so varovale popravila na progi in progo samo. V začetku julija je postavil postojanke v Prešnici, Prapročah in Zazidu ter povečal število mož v Podgorju. S tem v zvezi je 5. julija poročal obveščevalni center okrožne izpostave Narodne zaščite: »Železniška proga Pola–Divača je zastražena tako, da ne morejo niti kurirji za vsako ceno čez progo /.../.« V teh dneh so Nemci po progi peljali več vojaških transportov. 10. julija so se nemški vojaki umaknili s proge in njeno varovanje je bilo prepuščeno fašistom v Podgorju. Proga je bila uporabna do 26. julija, ko so jo minerji Istrskega odreda pri Rakitovcu onesposobili za promet. Proga je bila popravljena in 2. avgusta sta po njej peljali dve kompoziciji od Kozine do Pazina. Toda v nočeh od 2. na 3. in od 3. na 4. avgust so jo hrvaške enote med Rakitovcem in Zazidom ponovno uničile v dolžini 1000 m. Nato so Nemci ponovno poslali posadke v postojanke Prešnica. Brgod in Zazid ter okrepili postojanko v Podgorju. Za popravilo proge so v Zazidu mobilizirali vse za delo sposobne prebivalce. Tudi iz drugih krajev so pripeljali okrog 500 delavcev. Progo in dela na njej so dobro zavarovali, podnevi in ponoči. Dela so trajala do 15. avgusta, ko je peljal prvi vlak od Kozine proti Buzetu. Od Buzeta proti Pulju je bila proga še onesposobljena. Na njej je delalo naprej okrog 500 delavcev vse do 20. avgusta, ko je bila tudi tam proga popravljena in sovražnik jo je potem uporabljal do konca meseca. Partizanska patrulja je ponovno napadla progo 22. avgusta pri Rakitovcu, a brez uspeha. Nemci so dobili okrepitev, zato se je patrulja morala umakniti. Zaradi pogostih partizanskih napadov na progo je sovražnik okrepil zaščito s kontrolo terena na obeh straneh proge v širšem območju, tja do Slavnika, na velikem delu Malega Krasa ter v slovenski Istri. Obveščevalci so poročali, da je proga tako zastražena »na sektorju Kozina – Rakitovec, da je sploh skoraj nemogoče jo prekoračiti.« Transporti so dnevno vozili po progi. Enega je 28. avgusta med Zazidom in Rakitovcem napadlo šest zavezniških letal. Uničena sta bila dva vagona z municijo.5 Istočasno z napori za usposobitev proge si je sovražnik prizadeval usposobiti in vzdrževati za promet cesto Trst – Buje preko Križišča pri Šmarjah. Cestni most čez Dragonjo (med Sečo in Kaldanijo) je 114


bil miniran že 1943. leta, zato je sovražnik uporabljal železniški most ter cestni most pod Kaštelom. Hrvaške enote so cestni most pod Kaštelom minirale 7. avgusta. Enote Istrskega odreda pa so v noči z 12. na 13. avgusta minirale bivši železniški most. Vendar si je sovražnik do 15. avgusta omogočil prevoz čez reko. Po tem dnevu je promet po tej cesti potekal vsakodnevno. V začetku avgusta 1944 so hrvaške enote pretrgale tudi telefonsko linijo ob cesti Trst – Buje. V času od 15. do 20. avgusta je oddelek nemških vojakov in fašistov vsakodnevno varoval skupino delavcev, ki je popravljala linijo. Ko je bila popravljena, je oddelek nemških vojakov dnevno patroliral s kamionom po cesti v obe smeri ter varoval cesto in linijo. Za to varovanje mu ni bilo treba ustanavljati novih postojank. Poleg patroliranja je od začetka avgusta vsakodnevno tekel po cesti tudi precej gost promet. Obveščevalna točka št. 1. Istrskega odreda je v poročilu za čas od 20. julija do 5. avgusta poročala, da se na tej cesti promet »odvija normalno«, kar je pomenilo, da so po cesti vozili vsakodnevno 5 do10-krat vojaški, potniški in tovorni avtomobili, posamično ali v skupinah. Sredi avgusta je bil na tej cesti registriran zelo pospešen promet. Samo od 14. do 17. avgusta je šlo po cesti več večjih vojaških transportov, 21. avgusta 40 kamionov in 22. avgusta 20 kamionov z vojaki in artilerijskim orožjem.6 Hkrati z napori za usposobitev in varovanje komunikacij je nemško vojaško poveljstvo pospešeno utrjevalo obalo, povečevalo število postojank in število vojakov v že obstoječih postojankah, krepilo oborožitev, posebno artilerijo. 30. in 31. julija se je na Škofijah mudila večja skupina nemških oficirjev, med njimi tudi generali. Ogledovali so si pomembne točke in utrdbe na miljskih in tinjanskih hribih. 3. avgusta je bilo iz Trsta sporočeno, da je nemško poveljstvo zbralo vse prejšnje italijanske načrte ter da v mesto prihaja večje število nemških vojakov. Niso ugotovili, od kod prihajajo in kam so namenjeni. Te novice je dopolnil fonogram, ki ga je obveščevalna točka št. l Istrskega odreda dobila iz nemških virov. Po njem so odšle »večje obrambne sile zapreti pot od Trsta do gore Učke«. Podatki so kazali, da Nemci krepijo oborožitev v postojankah, posebno artilerijo, da postavljajo minska polja in gradijo ob obali bunkerje. Obveščevalec je sklepal, 115


da »sovražnik pripravlja zgradbe za postavitev topništva, izgleda, da si hoče ojačati svoje utrjevalne črte proti morebitnemu izkrcanju zavezniških čet na istrski obali«.7 Potem pa so skoraj vsakodnevno prihajale novice, kako se sovražnik utrjuje, krepi obstoječe postojanke in ustanavlja nove.*12 Do konca avgusta je bilo v slovenski Istri, brez Miljskega polotoka, v 22 postojankah več kot 2200 nemških vojakov, fašistov, bivših karabinjerjev in več kot 700 mož civilne straže. V več kot 20 postojankah na Miljskem polotoku pa je bilo več kot 2000 nemških vojakov. 8 Nemško vojaško poveljstvo se je dobro zavedalo, da vse priprave za obrambo obale ne bi bile koristne, če bi imele, v primeru zavezniške invazije, njihove obrambne sile v zaledju ali celo v samih njihovih bojnih črtah partizanske enote, ki bi jih napadale v hrbet. Zato si je zelo prizadevalo, da se zavaruje tako, da partizanske sile uniči. Enako dobro se je zavedalo, da mora, če hoče imeti pri tem uspeh, zatreti podporo, ki jo imajo partizani v množicah. Zato je že na samem začetku priprav za zasedbo položajev razvilo zelo živo protipartizansko aktivnost. Po zatišju, ki je vladalo od druge polovice junija do konca julija, je začel sovražnik ponovno izvajati vse 12

* 7. avgusta je že bila na Debelem rtiču posadka s štirimi topovi, pri Sv. Juriju pa so pripravljali tri utrdbe. 9. avgusta je bilo ugotovljeno, da na Miljskem polotoku sovražnik krepi utrdbe, vendar njihov obseg ni bil ugotovljen. Istega dne je sovražnik ponovno ustanovil postojanke v Prešnici, Zazidu in Brgodu ter okrepil postojanke v Podgorju. 18. avgusta je zasedel postojanko v Klancu in v Kortah. V Dekanih je dotedanjo posadko 37 fašistov zamenjalo 100 nemških vojakov. Istega dne sta bili okrepljeni tudi postojanki v Prešnici in na hribu nad Aquilo (M. D'oro). 19. avgusta je bila okrepljena posadka na polotoku Savudrija s 4 topovi in moštvom. 20. avgusta je bila postojanka v Sv. Jerneju okrepljena z dvema topovoma s posadko. 21. avgusta je bilo v dolini Dragonje pri Seči koncentriranih okrog 2000 nemških vojakov. Od tod so se premaknili preko Kaštela v hrvaško Istro. V postojanki v Kortah so začeli kopati položaje za namestitev artilerije. V Piranu je bila posadka okrepljena s štirimi topovi obalne artilerije. Do 24. avgusta so bile okrepljene postojanke v Dekanih ter v Brgodu. 25. avgusta je bila okrepljena postojanka v Piranu. Do 31. avgusta so bile na novo zasedene postojanke v Mačkoljah in na Maliji ter okrepljene postojanke v Klancu, v Žavljah in na Katinari.

116


pogostejše napade. Obveščevalni center okrožne izpostave NZ je v poročilu z dne 28. julija zapisal: »Sovražnik je začel, po nekoliko časa, spet divjati po našem okrožju, kljub temu da je v zadnjih izdihljajih. Mesec dni je bilo naše okrožje prav mirno pred sovražnikom, vedelo se ni, da je v našem okrožju.« Prvi v nizu sovražnikovih izpadov, ki kaže na priprave za zasedbo, je izpad s Kozine v Črni Kal 26. julija.* V vasi so zbrali prebivalce in jih spraševali po vaseh, v katerih so partizani zbirali novince in kjer so bili zdravniški pregledi. V Črnem Kalu so ubili dva vaščana in požgali eno hišo. Od tod so šli v Rižano, kjer so malo pred tem partizanske enote pretrgale cevovod koprskega vodovoda. Na poti so ubili nekega fanta, ki je delal na polju. Istega dne so Nemci opravljali preiskave v Gabrovici in Krnici. Tega dne so izvedli izpad tudi v pregarskem rajonu in požgali nekaj hiš. Potem pa so se kar vrstili izpadi s katerim so hoteli zatreti gibanje in zastrašiti prebivalstvo.*13 13

* 29. julija so Nemci iz postojanke na Škofijah prišli v Pobege in delali hišne preiskave. 31. julija so Nemci iz postojanke na Kozini aretirali v Prebenegu očeta in hčer ter še nekega starejšega moškega. 1. avgusta so Nemci, kvesturini in belogardisti iz Trsta prišli v Dolino. Aretirali so dve vaščanki in enega vaščana. Eno osebo, ki je skušala zbežati, so ranili. Od 8 do 11. avgusta so Nemci s silo 1000 do 1100 mož izvajali ofenzivo »Prien« z izrazito protipartizansko in izvidniško nalogo. Preiskovali so teren od linije Rižana–Kubed–Popetre, preko Trseka in Vršiča, Topolovca in Hrvojev do reke Mirne. Vračali so se prek Laborja, Babičev, Marezig in Sv. Antona. Istočasno je potekala tudi zelo obsežna ofenziva v Čičariji, z istim ciljem. V času ofenzive so fašisti iz postojanke v Dekanih delali izpade v okoliške vasi. Tako so 8. avgusta požgali eno hišo, 9. avgusta so z minometi streljali na Pobege. Istega dne so v Pobegih delali »preiskave« in ropali denar, zlatnino, perilo in druge dobrine. Zbrali so vse ljudi iz vasi in zagrozili, da bodo požgali vas, če zvedo, da so se v njej ponovno pojavili partizani. 10. avgusta so naredili izpad v Sv. Anton in oropali hišo okrajnega sekretarja Viljema Turka - Trave in njegovega brata. V času ofenzive so prišli na Plavje kvesturini in iskali neko aktivistko. 16. avgusta je sovražnik naredil izpad v Dolino, Socerb in Mačkolje. Delal je hišne preiskave. Na begu iz Doline je bil ubit Franc Cucek – Bognar, član Okrožnega komiteja SKOJ-a. 18. avgusta je odšla skupina okrog 150 nemških vojakov na izvidniški pohod preko Šmarij, Pomjana in Babičev ter se umaknila proti Kopru. 21. avgusta je okrog 800 nemških vojakov izvajalo čistko širšega obsega na teritoriju severno od reke Rižane. Preiskali so skoraj vse območje Malega krasa. Pregledovali so vse gozdiče. Aretirali so nekaj oseb in v nekaterih vaseh ropali. 22. avgusta sta prišli v Kubed dve patrulji, ena popoldan in ena zvečer. Zaplenili sta

117


Sovražnik je iz postojanke navadno odhajal že v nočnih urah. Še pred polnočjo, tako da je v izbrani kraj prišel še pred dnevom, vsekakor že v zgodnjih jutranjih urah. Obkolil je vas in opazoval vse premike okrog vasi, proti vasi in iz nje ter v sami vasi. Če premikov ni bilo, je vdrl v vas, aretiral, zasliševal prebivalce, delal hišne preiskave, ropal in požigal. Treba je upoštevati, da je sovražnik od neposrednega varovanja proge Kozina – Buzet prešel na kontrolo širšega območja na obeh straneh proge, da je vsakodnevno, z večjimi ali manjšimi silami, patroliral na cesti Koper – Križišče pod Šmarjami – Kaštel in da je vsakodnevno redno rutinsko patroliral okrog svojih postojank v ožji ali širši okolici. Najbolj zgovorno nam opisuje tedanjo situacijo vodja obveščevalne točke št. 1 Istrskega odreda, ki je 23. avgusta pisal: nekaj ovac in enega prašiča. 24. avgusta je sovražnik naredil izpad na območje čežaranskega rajona. Požgal je eno hišo in ropal žito in moko. 26. avgusta je naredila izpad skupina 50 nemških vojakov iz postojanke v Dekanih v Sv. Anton in okoliške vasi. Istega dne je skupina okrog 80 nemških vojakov šla od Pirana proti Bandelu in spraševala po partizanih. Od tam so nadaljevali pohod v Sv. Peter. 28. avgusta je vod nemških vojakov iz Dekanov udaril na Vršič. Zaplenili so 9 glav živine, 6 prašičev, 2 osla, nekaj perutnine in drugega živeža. Požgali so 4 hiše. Delali so hišne preiskave. Aretirali so dva terenca in osem novincev, ki so čakali na odhod v Brkine. Istega dne je odšla skupina nemških vojakov s Kozine na pohod skozi Klanec, Socerb, Dolino, Boljunec in Botač. V Dolini so streljali za nekim tovarišem in na neki njivi pretepli starejšega kmeta. Istega dne je odšla druga skupina nemških vojakov iz Dekanov v Kubed, izvajala hišne preiskave in požgala eno hišo. Od tod so nadaljevali pot in preiskovali teren do Gračišča in Kocjančičev. V Kubedu so aretirali tri osebe, nekatere so pozneje izpustili. 29. avgusta je odšla skupina cca 60 nemških vojakov iz Dekanov v Reparce. Na povratku so se v Popetrah spopadli s patruljo Istrskega odreda. V Popetrah so požgali šest hiš. V hlevu nekega terenca sta zgorela dva vola in ena krava. Zaplenili so 4 vole, 1 konja, 1 mulo, veliko perutnine in drugega blaga. Eno žensko so ubili in eno ranili. 31. avgusta je skupina cca 100 fašistov iz Kopra vdrla v Vanganel, na Čentur in v Babiče. To niso bili vsi izpadi ampak le del, tisti, ki jih je obveščevalec zabeležil. Treba jim je dodati še izvidniške pohode, ki jih je sovražnik opravljal pred ustanovitvijo novih postojank. Tako je npr. 25. avgusta 60 nemških vojakov iz Kopra bilo na izvidniškem pohodu na Markovcu. 28. avgusta pa skupina nemških vojakov iz Pirana v Maliji. Bilo pa je še več izpadov, ki jih obveščevalna služba ni registrirala.

118


»Tukaj se hajka skoraj vsaki dan«, 31. avgusta pa: »Prenos pošte s terena je otežkočen radi vztrajnega kretanja od strani sovražnika po našem sektorju« in nazadnje 1. septembra: »Po večdnevnem divjanju od strani sovražnika po celem sektorju slovenske Istre se je v zadnjih 24. urah nekoliko pomirilo, toda ni rečeno da bode ta tišina trajala.« Tudi cilje tega sovražnikovega divjanja je vodja iste obveščevalne točke pravilno ocenil v poročilu z dne 23. avgusta, ko je zapisal: »V poročilu je razvidno, da si hoče sovražnik z njegovo rastrelacijo in preiskavo osigurati istrsko obalo z namenom, da ga ne bi nihče motil v zaledju v slučaju izkrcanja zavezniških čet, s tem da si naropa živeža in demoralizira naše aktiviste na terenu«.9 Kljub koncentraciji sovražnih sil in njihovi aktivnosti, usmerjeni na zatiranje osvobodilnega gibanja in zastrahovanje ljudstva, so bile v avgustu aktivnosti enot in organizacij gibanja zelo razgibane. Partizanske enote so še ves avgust nadaljevale z akcijami.*14 Pred koncem avgusta je vodstvo 1. bataljona Istrskega odreda ocenilo, da ima vse manj možnosti za izvajanje vojaških akcij. Če bi se bataljon še naprej zadrževal v Istri, bi moral prenehati z aktivnostjo in bi postal nekoristen. Predlagalo je, naj se bataljon premesti na novo operativno območje, na katerem bi mogel nadaljevati vojaške akcije. Štab odreda je predlog sprejel in 25. 14

* V nočeh z 2. na 3. in s 3. na 4 avgust so hrvaške enote onesposobile okrog 1 km železniške proge med Rakitovcem in Zazidom. 2. avgusta je patrulja VDV v Dekanih ubila enega fašista. 3. avgusta so pripadniki 1. bataljona lstrskega odreda pri Sečovljah ujeli dva finančnika. 4. avgusta je hrvaška enota napadla nemški kamion z vojaki, štirim vojakom je uspelo zbežati in so jih pri Seči napadli pripadniki 1. bataljona Istrskega odreda, dva ubili in enega ranili. Četrtega, ki mu je uspelo zbežati, je ujela patrulja Komande mesta. 5. avgusta so borci 1. bataljona na cesti Koper–Ankaran napadli Nemce na motornem kolesu s prikolico. lstega dne je 1. bataljon v Sečovljah uničil naprave v rudniku in zaplenil večjo količino razstreliva. 7. avgusa je hrvaška enota uničila most pod Kaštelom. 9. avgusta so borci 1. bataljona ubili pri Orehku nemškega oficirja. 12. avgusta so minerji 1. bataljona minirali železniški most preko Dragonje. 17. avgusta so pripadniki istega baraljona pri Kopru ubili dva nemška oficirja. Istega dne je napadla skupina borcev 1. bataljona in čete VDV pri Bertokih nemško motorizirano kolono. 22. avgusta je partizanska patrulja napadla sovražno patruljo na progi pri Rakitovcu.

119


avgusta ukazal bataljonu, da se »z ozirom na kritično situacijo glede koncentracije in pojačanja sovražnih postojank na tem sektorju« umakne iz slovenske Istre. Bataljon je ukaz do konca meseca izvedel. Prav tako je bilo v avgustu ukazano četi VDV in Bataljonu Alma Vivoda, naj se umakneta z območja slovenske Istre. Tam naj bi ostali samo Komanda mesta Koper in mobilizacijska skupina tržaških prostovoljcev, do 50 mož, ki naj bi mobilizirali pripadnike italijanske narodnosti iz obalnih mest. Četa VDV je povelje izpolnila, Bataljon Alma Vivoda pa ne. Delal je po direktivi tržaške organizacije KPI, naj se ne umika brez njene privolitve. Komanda mesta Koper je dobila ukaz, naj intervenira pri štabu bataljona, kar je tudi storila, vendar brez uspeha.10 Na terenu se je brez zastoja nadaljevala volilna kampanja. Tudi volitve v krajevne narodnoosvobodilne odbore in v okrajne skupščine so se nadaljevale ves mesec avgust. Pritisk, ki ga je izvajal sovražnik nad ljudstvom, ni dal zaželenih uspehov. Z obveščevalne točke 1. Istrskega odreda so 23. avgusta poročali o namenu sovražnika, ki je hotel demoralizirati ljudstvo. »Toda uspeh sovražnika je nasproten, naša morala in naša aktivnost postaja vedno bolj jeklena.« Ko so z iste točke 30. avgusta poročali, da sovražnik »terorizira ljudstvo in ubija naše ljudi« so ponovno poudarili »toda morala ljudstva je odlična in pri tem sovražnik doseže nasproten uspeh«. Takšna je bila morala ljudstva, ko je sovražnik že zasedel velik del slovenske Istre in vsakodnevno krožil po terenu. Organizacije osvobodilnega gibanja in prebivalci so se prilagajali novim razmeram: delali so do sovražnikovega prihoda in nadaljevali po njegovem odhodu.11 *15 *15 V avgustu je bila izvedena reorganizacija okrožja in okrajev: okrožje slovenska Istra se je združilo z okrožjem Brkini in Pivka v južnoprimorsko okrožje. V slovenski Istri so bili ustanovljeni štirje okraji: socerbski, loparski, istrski in obalni. Cilj reorganizacije je bil kadrovska okrepitev okrožja in okrajev. To je bilo dobro, vendar ne za novo nastalo situacijo v Istri. Povezovanje ni več potekalo preko skupnega organa v slovenski Istri, temveč prek Brkinov. Od Brkinov pa je bila Istra ločena z nemškimi postojankami, položaji in utrdbami. Prehod je bil zelo otežkočen in občasno tudi onemogočen. Čeprav so si okrožne organizacije prizadevale za to, da je del njihovih članov deloval v Istri in da so ti kadri bili medsebojno povezani, to ni moglo nadomestiti povezovanja okrajev, kot je prej bilo v Istri.

120


V septembru je nemško vojaško poveljstvo še z večjo naglico zasedalo vasi po slovenski Istri z vojsko in krepilo že obstoječe postojanke.*16 V slovenski Istri je bilo že zadnje dni septembra in prve dni oktobra preko 80 postojank z okrog 13000 sovražnikovih vojakov. Od tega je bilo okrog 11500 nemških vojakov, ostali pa fašisti, bivši karabinjerji, italijanski mornarji, financerji, policisti in pripadniki civilne straže.*17 Istočasno z zasedanjem postojank je nemško poveljstvo pospeševalo utrjevalna dela. Kopali so strelske jarke, mitraljezna gnezda in artilerijske položaje. Posebno aktivnost je bilo videti na hribovju ob obali med Piranom, Izolo in Koprom; na grebenu od Miljskih hribov preko Škofij in Tinjana do Črnega Kala; na skalovju 16

* 2. septembra je bila zasedena postojanka v Rižani in 4. septembra v Boljuncu, Dolini, Kastelcu, Ospu in Črnotičah. Istega dne so bile okrepljene postojanke v Klancu, Dekanih, Maliji in Kopru. 5. septembra je bila zasedena postojanka pri izviru Rižana in 7. septembra na Pomjanu, Rožarju in Tinjanu. 8. septembra je bila ponovno okrepljena potojanka v Dekanih. 10. septembra so bile postojanke že tudi v Gažonu, Sergaših, Pučah in Padni. 11. septembra so bile zasedene postojanke na Markovcu nad Koprom, v Borštu pri Trstu in pod Črnim Kalom, okrepljena pa postojanka v Črnem Kalu. 13. septembra je bila zasedena postojanka v Rakitovcu in okrepljene so bile posadke na Miljskih hribih za 500 mož. Do 17. septembra so bile že vzpostavljene postojanke v Koštaboni, Medoših, Šmarjah in na križišču pod Šmarjami; do konca meseca pa še postojanke nad Semedelo pri Kopru, v vasi Sv. Peter nad Piranom, pod Padno in v Novi vasi. 4. oktobra so nastale še postojanke v Popetrah, Truškah, Zabavljah in začasno v Laborju. 17

* Te postojanke so bile (brez Miljskega polotoka): Rakitovec, Zabrežec, Podgorje, Prešnica, Brgod, Klanec, Boršt pri Trstu, Boljunec, Dolina, Socerb, Osp, Kastelec, Mačkolje, Plavje, Škofije, Tinjan, Dekani, Rižana, Rožar, Črni Kal, izvir Rižane, Črnotiče, mostovi Žavlje–Milje, Orehek, M. D'oro, križišče Žavlje, obala pod Žavljami, tovarna Aquila, tovarna Gazlini, Koper, Izola, Portorož, Piran, Semedela, Sv. Marko, Padna, Malija, Korte, Sergaši, križišče pod Šmarjami, Šmarje, Gažon,Sv. Peter, Nova vas, Medoši, pod Padno, nad Piranom, Popetre, Truške, Zabavlje, Labor, Pomjan, Koštabona, Seča, Sv. Jernej. Na Miljskem polotoku so bile posadke v krajih Milje, rt Olmi, Tanki rtič, Debeli rtič, Sv. Rok, sanatorij, Lazaret, Sv. Jurij, Hrvatini, Sv. Barbara, M. Marettini, Sermin, Stramar, Sv. Nikolaj, M. Elerji, Sv. Florjan, Sv.1 2Brigita, Sv. Andrej, Sv. Mihael, Premančan, Božiči, Fajti, Busari, Ankaran.

121


od Trsta preko Socerba, Črnega Kala, Črnotič do proge Kozina – Buzet ter na skalovju nad progo do Rakitovca. Presenečalo je, da je sovražnik pripravljal položaje tudi nad desnim bregom Dragonje. Istočasno se je utrjeval tudi v Čičariji in na zahodni obali hrvaške Istre. Za ta dela je mobiliziral prebivalce okoliških vasi, priobalnih mest in ob cesti Trst – Reka.13 Slovensko Istro so zasedli deli 188. rezervne divizije gorskih lovcev in 237. pehotne divizije. Meja med divizijama je bila na črti od Kopra (pozneje od Izole) do železniške proge Kozina–Buzet pri Zanigradu. Odtod je potekala proti jugovzhodu po južnih obronkih Čičarije.

122


123


Emila Bandelja, z Grintovca so fašisti ujeli 15. ali 17. novembra 1944 pri Hrastovljah in ga istega dne ubili v Podgorju. (Slika levo) Janez Lenič, iz Pavle vasi pri Mokronogu, politkomisar Komande mesta Koper, je padel pri Skadanščini konec novembra 1944. (Slika desno)

Danilo Trošt, iz Rakeka, administrator na Komandi mesta Koper, padel pri Skadanščini konec novembra 1944. (Slika levo) Mirko Vidmar, iz Trebije pri Škofji Loki, kurir Komande mesta Koper, padel pri Skadanščini konec novembra 1944. (Slika desno)

124


Ivan Jakljič, iz Rosalnice pri Metliki, kurir Komande mesta Koper, padel na Misličah v Brkinih 11. januarja 1945. (Slika levo) Franc Lovrečič, iz Boršta, padel 16. januarja 1945 v Bernetičih. (Slika desno)

Franc Planinc – Frenk, doma iz Črnomlja, komandant Komande mesta Koper od ustanovitve do 9. februarja 1945. Obkoljen v bunkerju se je s petimi soborci upiral sovražniku devet ur. V miniranem bunkerju se je ubil da ne pade živ v roke sovražniku. (Slika levo) Anton Glavina, iz Šmarij pri Kopru, obveščevalec Komande mesta Koper, ujet 9. februarja 1945. Zadnja sled za njim je iz tržaških zaporov Coroneo. (Slika desno)

125


Po zamislih nemškega vojaškega poveljstva naj bi diviziji s podrejenimi in sodelujočimi enotami branili obalo in njeno zaledje. V primeru uspešnega zavezniškega izkrcanja južno od Dragonje je bila pripravljena tudi obrambna linija od izliva Dragonje do njenega izvira, od Kubeda do železniške proge pri Zanigradu in naprej po južnih obronkih Čičarije proti jugovzhodu. Na ta način je vse območje Komande mesta Koper postalo sovražnikov obrambni položaj. Na njem so bili razporejeni deli 137. polka gorskih lovcev, 112. artilerijskega polka in inženirskih enot 188. divizije, deli 1046. polka, artilerijski divizion, samostojen strelski bataljon in deli inženirskega bataljona 237. divizije, enote obalne artilerije, mornariške pehote, protiletalskih enot, fašistične legije in druge posebne enote. Postojanke so bile razporejene po vsem območju slovenske Istre na način, ki je omogočal najhitrejšo zasedbo predvidenih in pripravljenih položajev.14 S tem številom postojank, razporejenih po vsem teritoriju slovenske Istre, je bil sovražnik povsod prisoten tudi brez posebnih akcij. Dovolj je bilo, da se je zavaroval s stražami in izvidnicami, izvajal dela na svojih položajih in hodil na redne patruljne oglede okrog svojih postojank in gradbišč, pa je imel popolno kontrolo skoraj nad vsem območjem slovenske Istre. Gibanje partizanov podnevi mu ni moglo ostati neopaženo. Toda nemško poveljstvo se ni zadovoljevalo samo s svojo prisotnostjo. Zavedalo se je, da narodnoosvobodilno gibanje kljub vsemu prizadevanju v avgustu ni bilo uničeno. Zato je nadaljevalo protipartizansko aktivnost s ciljem, da gibanje zatre. Še naprej so močni sovražnikovi oddelki vsakodnevno izvajali izpade v nezasedene vasi, aretirali, ropali in zastrahovali ljudstvo. V tej dejavnosti je bila posebno aktivna posadka iz postojanke v Dekanih. V septembru in oktobru se je ta sovražnikova aktivnost še povečala. Njegovi izpadi so bili izrazito usmerjeni v odkrivanje partizanskih enot in aktivistov gibanja s ciljem, da jih uniči, gibanje pa zatre. Izpade je izvajal skoraj dnevno.*18 18

* 2. septembra je udaril oddelek okrog 30 nemških vojakov iz Dekanov v Kocjančiče. Istega dne je močnejša patrulja obšla Bonine in Sv. Ubald. 4. septembra je vod vojakov iz iste postojanke naredil izpad v Hrastovlje in Dol, še v mraku so obkolili vasi in opazovali premike, potem so

126


pregledali okolico vasi in v vasi delali hišne preiskave. Od tod so se usmerili proti Gračišču in pregledovali teren. V Gračišču so tudi delali hišne preiskave. Nadaljevali so v Zabavljah, kjer so našli puško in nahrbtnik, zato požgali hišo in hlev, zaplenili pet glav živine in enega prašiča. Preko Sv. Antona in Kocjančičev so se vrnili v Dekane. 5. septembra je oddelek vojakov iz Portoroža odšel v bližnje vasi s ciljem, da očisti teren partizanov. Tega dne je patrulja Bataljona Alma Vivoda ujela na Pomjanu dva nemška vojaka in enega podoficirja. Še istega dne so prišli Nemci v vas in odpeljali deset vaščanov. 6. septembra je oddelek nemških vojakov vdrl v Gažon. Obkolili so vas in delali preiskave. Istega dne je sovražna patrulja prišla iz Dekanov v Čežarje. Aretirala je 4 vaščane, požgala dve hiši, zaplenila 1 govedo, 1 prašiča in druge dobrine. Tega dne je močnejši oddelek nemških vojakov izvajal čistko po gozdu pod Topolovcem na levem bregu Dragonje. 7. septembra je vdrl oddelek nemških vojakov iz postojanke v Dekanih v Gabrovico. Aretirali so 4 vaščane, vzeli so 2 kravi, 1 konja in več vozov raznega blaga. Aretirane so pri Dekanih ustrelili. 8. septembra je udarila skupina okrog 100 nemških vojakov s Pomjana v Labor in okoliške vasi. Čez nekaj časa se je del vojakov vrnil v postojanko, drugi pa so skriti čakali, da se prebivalci, ki so pred Nemci zbežali, vrnejo na svoje domove. Nato so začeli čistiti po Laborju, Borštu in Herpeljcih. V tej čistki je bil ubit en pripadnik Bataljona Alma Vivoda in en civil. Pozno popoldne so obstreljevali s topom in minometi gozd med Dragonjo in Topolovcem. Prenočili so v bližini Boršta in se naslednjega dne vrnili v svojo postojanko. 10. septembra je skupina nemških vojakov iz postojanke na Pomjanu ponovno vdrla v Boršt in okoliške vasi. V Borštu so aretirali 5 vaščanov, v Rojcih so zaplenili 1 prašiča in v Babičih 1 kravo. Istega dne so ponovili pohod v Labor in Hrpeljce. V Hrpeljcih so odpeljali vso živino. 12. septembra je v nočnih urah močnejša nemška patrulja obšla Bočaje in okolico. 13. septembra je patrulja iz postojanke na Pomjanu patruljirala po dolini reke Dragonje od Koštabone do Vršiča in Bočajev. 13. septembra je skupina okrog 50 nemških vojakov udarila v Vršič. Med potjo so v Loparju ranili nekega vaščana. V Vršiču so aretirali 6 vaščanov, v Gonjačih 2 ženski. Odgnali so 2 glavi živine in požgali lopo. 16. septembra je skupina okrog 50 nemških vojakov iz postojanke v Dekanih vdrla v Kozloviče, Jurase in Trsek. V Kozlovičih so delali hišne preiskave in ropali živež. V Jurasih so zaplenili 1 vola in v Trseku 1 kravo, junico, tele in prašiča ter en voz živeža. V Kozlovičih so ranili nekega moškega, v Trseku pa aretirali neko starko. 19. septembra so Nemci udarili v Lopar in Kavaliče. Aretirali so enega moškega. Istega dne so tudi fašisti iz Kopra udarili v Kavaliče in plenili kokoši. 20. septembra je skupina nemških vojakov prišla v bližino Kubeda in okrog vasi imela vaje. V času od 24. do 27. septembra so nemške enote iz postojank v Buzetu, Oprtlju, Rižani in z Miljskega polotoka izvedle večjo čistko na območju od Dola, Movraža, Sočerge, Popeter pa vse do Gradina, Pregare in Reparcev. V tej čistiki so aretirali 10 civilnih oseb in ujeli tri partizane. V čistki so temeljito pregledovali teren in vse gozdiče. 28. septembra so Nemci in fašisti iz Buzeta nadaljevali čistko na območju Pregara – Gradin in v okolici. V Abramih so ujeli pripadnika Komande mesta Koper in aretirali

127


Podatke o tem, kako se je ta sovražnikova dejavnost čutila na terenu, najdemo v poročilih obveščevalne točke št. 1 Istrskega odreda. Tako so 11. septembra poročali: »Iz novih postojank: Boršt, Klanec, Dolina, Kastelec (sovražnik, op. A. P.) stalno patrolira po vseh vaseh severne slovenske Istre in po železniški progi.« 12. septembra pa: »Vojaštvo iz postojank Puče in Pomjana se kreta po bližnjih vaseh /.../ zelo težavno je kretanje po našem sektorju radi prisotnosti sovražnika. Ljudstvo je zelo terorizirano, ker sovražnik zelo grdo postopa z njim. Isto tako je otežkočena kurirska služba po terenu, ker sovražnik vse natančno kontrolira vsak individualni premik.« In 23. septembra: »Iz vseh postojank izhajajo vedno sovražne patrole po vseh bližnjih vaseh.« Komanda mesta Koper je v svojem situacijskem poročilu dne 15. septembra zapisala: »Po teritoriju od Kopra do Izole in Pirana sovražnikove patrole krožijo po vseh vaseh, cestah, celo po vrtovih in gozdovih. Kretanje po tem teritoriju je zelo otežkočeno«. In kako je ljudstvo odgovorilo na sovražnikov pritisk? O tem govori nemški komandir 2. čete 137. polka iz Dekanov, ki je v poročilu svojemu polku o aretaciji 4 Gabrovčanov zapisal: »Kljub temu, da je ujetim bilo predočeno obremenilno gradivo, so vedno znova zanikali, tako da sem moral postrožiti merila in groziti s smrtno kaznijo. Ujetnikom sem dal še eno uro časa za premislek. Ker ujetniki tudi po preteku tega časa niso hoteli dati izjav in so nas še ironično zasmehovali, smo jih v okolici Dekanov ustrelili.« Tako Gabrovčani. Tudi drugod ljudstvo ni klonilo.15 Do zasedbe slovenske Istre je prišlo, ko je kazalo, da je konec vojne že pred vrati. Izgradnja ljudske oblasti je bila prednostna naloga. Od ljudstva izvoljena in v boju zgrajena oblast je bila dva terenca. Zaplenili so 2 kravi in živež. Naslednjega dne so ponovno vdrli v Pregaro in aretirali načelnika okrajne gospodarske komisije. 30. septembra je okrog 30 nemških vojakov odšlo iz Dekanov v Marezige. Prišli so z namenom, da mobilizirajo moške za delo, vendar jih niso našli doma, ker so se razbežali in skrili. Aretirali so starejšo žensko in odpeljali 2 glavi živine. Bilo je še več takih pohodov in napadov, vendar obveščevalci niso mogli vsega registrirati.

128


najmočnejše orožje v boju proti silam, ki bi hotele izigrati hotenje ljudstva. Možnost, da v primeru invazije v Istri te kraje zasede zavezniška vojska, ni omilila bojazni ljudstva, da bi bilo izigrano. Saj so v Italiji zavezniki razoroževali italijanske partizane. Pokrajinski odbor OF je pospeševal izvajanje volitev v krajevne narodnoosvobodilne odbore, v okrajne in okrožne skupščine. 26. avgusta je pisal: »Tempo, tempo! Zavedati se moramo, da smo prišli do tistega razdobja našega boja, ko ne odločajo samo tedni, temveč že dnevi /…/ In morda bo zadnja bitka ravno na področju narodne oblasti, kjer bo vse odvisno od tega, da imamo ravno na tem ozemlju pravilno izvoljene narodnoosvobodilne odbore, v katerih množice vidijo svoje edine organe oblasti in ki se po drugi strani čutijo trdno povezane za SNOS in AVNOJ.« Ko je Janez Stanovnik 9. septembra, po prihodu iz slovenske Istre v Brkine poročal Pokrajinskemu odboru OF o problem u volitev, je zapisal: »Enako se mi zdi potrebno predhodno pripomniti, da se v mnogih krajih volitve ne bodo mogle vršiti. V sedanjem trenutku odpade vsa Istra, ki jo je sovražnik močno zasedel, tako da se je naselil skoraj v vsaki vasi. /…/« To je bila zelo realna ocena glede na prej opisano situacijo v Istri. Vendar je to oceno istrsko ljudstvo kmalu ovrglo. Volilna kampanja in same volitve, začete v juliju, so se nadaljevale v avgustu in septembru. Od okrog 50 izvoljenih krajevnih narodnoosvobodilnih odborov je bilo več kot 30 izvoljenih v avgustu, septembru in oktobru. Volitve so izvajali v neposredni bližini postojank in celo tudi v samih postojankah (kot na primer v Boljuncu). Udeležba na volitvah je bila 99–100 %. 6. oktobra se je na ustanovnem sestanku zbrala okrajna narodnoosvobodilna skupščina za loparski okraj. Za ponazoritev razmer, v katerih se je sestala, nam lahko služi podatek, da je predstavnik iz Kopra, Alberto Lonzar - Oscar, prišel iz mesta skrit v sodu. Kmalu za loparsko, je 8. Oktobra zasedala okrajna skupščina za istrski okraj in prve dneve novembra še okrajna skupščina za socerbski okraj. Vse tri skupščine so istočasno delovale kot del okrožne skupščine in izvolile izvršni narodnoosvobodilni odbor. V 129


obalnem okraju se okrajna skupščina ni mogla sestati. Tam je okrajni odbor OF do konca vojne opravljal tudi dolžnosti okrajnega narodnoosvobodilnega odbora. Pri vsem tem je najbolj spoštovanja vredno dejstvo, kako resno je ljudstvo slovenske Istre razumelo potrebo po svoji legitimni oblasti. Istočasno, ko je sovražnik zasedal vas za vasjo, se je za ceno največjih žrtev lotilo volitev oblasti, s katero se bo legitimiralo pred vsakim poskusom, da bi ga kdo izigral. Ta duh je bil prisoten ves čas izvajanja volitev in ustanavljanja novoizvoljenih organov oblasti. V zapisniku prve seje okrajne skupščine za loparski okraj najdemo diskusijo Alfonza Grmeka – Izidorja, ki je opozarjal na budnost in »obrambo oblasti pod vsako ceno. Naša oblast je pridobljena s krvavimi žrtvami in življenji najboljših borcev /.../ Naš voditelj tov. Tito je dejal: Tujega nočemo, svojega ne damo. In tega se moramo točno držati /…/ Istra je naša in če bo potrebno, jo bomo znali braniti tudi z orožjem. /.../ Smo tik pred zmago, a ravno sedaj je treba, da delamo vsi z vsemi silami in smo budni kot še nikdar, da preprečimo vse špekulacije reakcije«.16

STOPNJEVANJE SOVRAŽNIKOVEGA PRITISKA IN UMIK KOMANDE MESTA KOPER IZ VASI Komanda mesta Koper je operacijo »Prien« od 8. do 11. avgusta prestala brez izgub. V noči s 7. na 8. avgust je bilo na njenem sedežu na Vršiču okrog 30 mož. Ostali so bili zadolženi za razne naloge: v spremstvu zadnjega transporta novincev, v patruljah, pri mobilizaciji preostalih posameznikov itd. Nekateri se še niso vrnili iz Puč, kjer so v nedeljo, 6. 8., priredili miting. Sporočilo, da nemške enote prodirajo od Rižane v notranjost slovenske Istre, je Komanda mesta dobila še ponoči. Vendar ni ničesar ukrenila do jutra, ko so Nemci že bili na Kortini in v Jurasih. Takrat se je s precejšnjo naglico umaknila iz vasi v dolino Dragonje. Prekoračila je reko in zavzela položaje na njenem levem bregu, blizu Zankoličevega mlina. Na tem mestu je prebila dan. Zavarovala se je z izvidnicami, ki so spremljale sovražnikove premike. Kmalu so sporočile, da je sovražnik severno 130


od njenih položajev prekoračil Dragonjo in se vzpenja proti Žrnjovcu in Topolovcu. V popoldanskih urah so bile njene patrulje v Borštu in na Vršiču ter poročale o sovražnikovem divjanju. V večernih urah je bila poslana patrulja tudi v Topolovec. V vas je prispela že v mraku in naletela na sovražnika, ki je v vasi prenočeval. Sovražnik je na patruljo streljal, a se je umaknila brez izgub. Po vrnitvi patrulje se je Komanda mesta premaknila južno po dolini Dragonje. Nov položaj je zavzela v gozdiču pod Laborjem, na desnem bregu reke. Tam je prenočila in prebila večji del naslednjega dne. V popoldanskih urah se je sovražnik od Briča in Kučibrega spustil v dolino Dragonje, prekoračil reko in se vzpenjal proti Laborju, proti njenim položajem. Glede na razmerje sil in neugoden položaj ni mogla sprejeti boja. Zato se je umaknila skozi Labor. V prehodu skozi vas se je kolona pretrgala. Prvi del kolone je po prehodu skozi Labor nadaljeval pot mimo Boršta in Bočajev ter zavzel položaje pod Zabavljami. To območje je sovražnik prečesal prejšnji dan, zato je bilo skoraj neverjetno, da bi se tja še vrnil. Skupina je na tem položaju prebila noč in cel naslednji dan. Sovražnik se na to območje res ni več vračal. Drugi del kolone pa se je na koncu Laborja obrnil proti zahodu in zavzel položaj nekaj sto metrov od vasi na robu gozda, približno na liniji Labor – Glem. Odtod se je patrulja vrnila v vas, da bi ugotovila, ali so tja prispeli tudi Nemci. Že pri prvi hiši je naletela na sovražnika, ki je nanjo odprl močan ogenj, vendar se je umaknila brez izgub. Po tem spopadu se je skupina premaknila še nekaj sto metrov od vasi in na tem položaju ostala do noči. Ponoči se je prebila čez cesto Labor – Boršt in se ponovno vrnila v dolino Dragonje, prekoračila reko in zavzela nov položaj na njenem levem bregu. Tudi to območje je sovražnik že prečesal in ga tu ni bilo več pričakovati. Na tem položaju je skupina prebila noč in naslednji dan. Od tam je zvečer odšla v Hrpeljce in tu organizirala nov sedež Komande mesta Koper. Naslednjega dne je v Hrpeljce prispel tudi drugi del njenih borcev s položajev pod Zabavljami. V Hrpeljcih je ostala do 8. septembra.17 Po ofenzivi je Komanda mesta nadaljevala izvajanje svojih nalog. Mobilizirala je posameznike, ki so ostali v času mobilizacije doma, zbirala posamezne dezerterje in razhajkance, ki so prihajali iz enot, sprejemala in odpravljala v Brkine prostovoljce, ki so prihajali iz Trsta in iz internacije, opravljala prometno in poštno službo in 131


izvajala ostale tekoče naloge. V drugi polovici avgusta je začela vse bolj čutiti naraščajočo prisotnost sovražnika v Istri. Tudi sama se je pripravljala za morebitno izkrcanje zaveznikov. Terena ni smela zapustiti, saj je morala biti v primeru izkrcanja prisotna, da bi kot predstavnica zaledne vojaške oblast in narodnoosvobodilne vojske navezala stike z zavezniškimi silami. Zato je morala rešiti vprašanje, kako preživeti, če bo fronta šla prek njenega območja. Predvidevala je, da se bo z manevri izogibala sovražniku, dokler se bo ta branil na njenem teritoriju. Pripravljala se je tudi za primer, če bi potek dogodkov onemogočil take manevre. V ta namen je pripravljala bunkerje, v katere bi se »zakopala«, dokler fronta ne bi bila mimo. Bunkerje so gradili na bregovih Dragonje pod Laborjem in Koštabono. Delo je bilo opravljeno do 8. septembra.18 Velik del nalog Komande mesta je bil odvisen od zvez s Komando področja (v eno smer transporti novincev, dezerterjev, materiala, vsa pošta in v drugo povelja, smernice in vsa literatura). In prav tu je bilo mogoče najprej čutiti sovražnikovo prisotnost. Ko je sovražnik ustanovil in okrepil že obstoječe postojanke na progi Kozina – Buzet in ob njej, da bi jo zaščitil in poostril nadzor, je prehod postajal vse težji. Druge poti pa ni bilo. Kurirjem se je sicer uspelo prebiti, vendar vedno težje in redkeje. Vse pogosteje so se vračali, ne da bi opravili naloge. Bolj ko je sovražnik zasedal vasi ob skalovju, ki meji z Malim Krasom, in pospeševal dela na utrdbah na skalovju, bolj je prehod postajal težji. Posebno pozneje, ko je območje nadzoroval na obeh straneh proge. Kurirji so bili prisiljeni iskati novih poti; prehod jim je uspel pogosto šele po večkratnem poskusu.19 Bolj ko je sovražnik zasedal slovensko Istro in krepil nadzorovanje z izpadi iz postojank, bolj se je krčila dejavnost Komande mesta. Vedno bolj je bilo njeno moštvo zaposleno z lastnim varstvom in vse več časa in ljudi je bilo potrebnih za izvajanje najbolj enostavnih nalog. Situacija je zahtevala iz dneva v dan večjo pripravljenost zaradi možnega sovražnikovega izpada, usmerjenega direktno proti njej, posebno še, ko sta Istro zapustila 1. bataljon Istrskega odreda in četa VDV. Tedaj je bila situacija že zelo resna. Ko je 5. septembra patrulja Bataljona Alma Vivoda zajela na Pomjanu nemško patruljo in je dobila podatek, da bo na Pomjanu 132


ustanovljena postojanka, je postalo jasno, da v Hrpeljcih ne bo mogla obstati, saj je zračne linije od Pomjana do Hrpeljcev le 4 km. Njen umik iz Hrpeljcev je postal le še vprašanje dni. Okrepila je straže, izvidnico in patrulje, prepovedala obiske in okrepila kontrolo gibanja prebivalcev v okoliških vaseh.*19 8. septembra je okrog 100 nemških vojakov udarilo s Pomjana v Labor, Boršt in Hrpeljce. Komanda mesta Koper je zapustila Hrpeljce, prekoračila Dragonjo in se utaborila v gozdu med Dragonjo in Hrvoji. V popoldanskih urah je sovražnik verjetno opazil kak premik nad njenim položajem, ker je s topom in minometi obstreljeval gozd na tem mestu. Komanda mesta ni imela izgub ob tem napadu. Na tem položaju je ostala nekaj dni. Dva dni pozneje, 10. septembra, so Nemci s Pomjana ponovili izpad v Labor, Boršt in Hrpeljce. V dolini Dragonje sta se spopadli patrulji. V spopadu je bil ubit en nemški vojak, medtem ko je bil pripadnik patrulje Franc Lovrečič lažje ranjen v nogo.20 Po 8. septembru se Komanda mesta Koper ni več vrnila v Hrpeljce. Taborila je v gozdu nad levim bregom Dragonje, pod Topolovcem, Hrvoji in Kučibregom. Bila je v strogi pripravljenosti, ker je bil ves teren pod stalnim nadzorstvom in pritiskom sovražnika, zato je bila velika nevarnost, da jo bodo odkrili. Iz postojank na Pomjanu, v Dekanih in na Miljskem polotoku je sovražnik skoraj vsakodnevno odhajal na teren, tako npr. 10., 12., 13., 14., 16. in 19. Septembra, v območja vasi Boršt, Labor, Hrpeljci, Bočaji, Trsek, Vršič, Lopar in po dolini reke Dragonje. Pravzaprav je preiskoval območja, na katerih naj bi po sledeh, ki jih je odkril v prejšnjih izpadih, bile partizanske enote.21 Situacija je postala še težja, ko je 1046. polk 237. divizije dokončno zasedel hribovje od polotoka Savudrija preko Sv. Petra, 19

* Antonija Muzlavič, mati Severina Muzlaviča s Zgornjih Škofij, je pripovedovala, kako je 7. septembra obiskala svojega sina. To je bilo istega dne, ko so Nemci zasedli Pomjan. Izvidnica jo je pustila do kovača v Baratalih (med Borštom in Hrpeljci). Rečeno ji je bilo, naj tam počaka, da bodo o njenem prihodu obvestili sina. Čez nekaj časa je res prišel. Zadržal se je samo kratek čas. Rekel ji je, da pričakujejo naslednjega dne hajko in jo rotil, naj se čimprej umakne s tega območja.

133


Nove vasi, Padne in Šmarij do Pomjana, še posebej, ko je 16. ali 17. septembra postavil postojanko še v Koštaboni. S te točke je imel popoln nadzor nad dolino Dragonje proti položajem Komande mesta. To ji je onemogočilo vsak premik podnevi. Zato na položajih na levem bregu Dragonje ni mogla več ostati. Ko se je prepričala, da Nemci te postojanke niso ustanovili le začasno, se je okrog 20. septembra premaknila na nove položaje v območju Pregare. Tam se je namestila na meji hrvaške Istre, v gozdu med Abrami in Baniči, na Dugem brdu.22 Ker v času od 10. do 20. septembra sovražniku ni uspelo zadati odločilnega udarca partizanom, je od 24. do 30. septembra pripravil novo, večjo ofenzivo. Zajel je območje med črtama z ene strani med vasmi Abrami, Pregara, Reparac, Gradin in z druge strani med vasmi Popetre, Zabavlje, Truške in Vršič. Komanda mesta je najprej zapustila svoje položaje pri Abramih in se umaknila globlje proti Buzetu. Še med ofenzivo, med 27. in 30. septembrom, se je vrnila na območje Mučenigov, ki je bilo že izven ofenzivnega območja. V tej ofenzivi je bil 28. septembra v Abramih ujet pripadnik Komande mesta Franc Vitez iz Šmarij.23 Komanda mesta je bila nenehno sredi sovražne ofenzive od odhoda iz Hrpeljcev. Sovražnik je tipal, iskal in ustrahoval ljudstvo v upanju, da bo zasledil partizanske enote. Njegovi udarci so šli vsi v prazno, a so bili težko breme za ljudstvo. Med ofenzivo je Komandi mesta pretila nenehna nevarnost, da bi jo sovražniku uspelo odkriti. To bi glede na razmerje sil in manevrske možnosti pomenilo njen konec. Boj ni smela sprejemati prav iz teh razlogov. Na spopad je bila večkrat pripravljena, ko je že kazalo, da ni drugega izhoda. V takih razmerah je bil pravočasni premik edina uspešna taktika v boju za obstoj. Zato je bila stalno pripravljena na neopazen premik na nov položaj ob vsakem, še tako nenadnem obvestilu o sovražnikovem pohodu. Ti pa so bili vsakodnevni, saj je sovražnik, poleg večjih izpadov, odhajal vsakodnevno na izvidniške obhode z oddelki, močnejšimi od Komande mesta Koper. Nemške postojanke so pokrivale večji del njenega območja, pa še ta je bil brez gozdov, ki bi ji lahko nudili zaščito. Mali gozdiči, obrasli v glavnem z grmičevjem, so omogočali le previdne manevre. Ceste pa so bile dovolj dobre, da so sovražniku omogočale hiter premik. V teh 134


razmerah se je mogla Komanda mesta obdržati samo v strogi konspiraciji, z dobro razporejenimi stražami, izvidnicami in patruljami, z zelo previdnim gibanjem vsakega posameznika in skupine ter s pravočasnimi in previdnimi premiki iz kraja v kraj. Seveda je vse to lahko bilo uspešno samo ob popolni podpori prebivalcev krajev, v katerih se je zadrževala.24 To so bili zanjo težki dnevi. Ustanovljena je bila sicer v izredno težkih razmerah, toda v »obdobju svobode« se je razvila v pravo zaledno enoto. Njeno moštvo je bilo izbrano, vendar ni dobilo do tedaj, razen izjem, dovolj izkušenj v spopadih s sovražnikom. Težave je še poglobila degradacija komandanta.*20 V teh razmerah je bilo ugodno dejstvo, da je za politkomisarja Komande mesta Koper prišel Janez Lenič, zelo aktiven in preizkušen politični delavec, ki je hitro postal priljubljen v enoti in na terenu.25 S pregarskega območja se je Komanda mesta Koper premaknila najprej pod Močunige in pozneje pod Staro Mandrijo. Dokler je bivala pod Močunigi, so hrano pripravljali v Močunigih in nekajkrat v Topolovcu, ko je bivala v gozdu pod Staro Mandrijo pa v zapuščenem mlinu. S teh položajev se je občasno premikala na levi breg Dragonje.26 Na teh položajih je bilo relativno varno, zato je Komanda mesta Koper bivala tam do konca oktobra. Relativno je bilo mirno zato, ker 20

* Sredi septembra je bil za komandanta postavljen poročnik Ivan Majcen - Jovo, dotedanji namestnik komandanta Istrskega odreda. Dotedanji komandant Franc Planinc je bil postavljen za namestnika komandanta. Majcen je prišel okrog 20. septembra. Ni poznal terena niti dela zalednih enot. Zamisel vodstva, češ da »bo že namestnik vodil« v konkretni situaciji, ni bila prijetna. Dotedanji komandant se je moral zelo truditi, da bi premagoval samega sebe in se prilagajal razmeram. Na srečo je to stanje trajalo samo nekaj dni. Jovo Majcen je bil 22. septembra postavljen za komandanta KIVP in je takoj odšel na novo dolžnost. Planinc in Murovec sta ponovno prevzela prejšnje dolžnosti. Da je bil Franc Planinc ponovno postavljen za komandanta, je bilo koristno. Vendar mu je ostal grenak priokus z željo, da bi se, kakor je sam pisal 7. oktobra »kot oficir /…./ zagovarjal, če sem obdolžen in kriv, toda degradacija brez vzroka, ki bi ga jaz vedel, je huda in boli.« Na srečo, kakor so dogodki pokazali, se je komandant nad vse to povzdignil in enota zaradi tega ni imela težav.

135


v tem času ni bilo večjih sovražnikovih ofenziv. Niso pa izostali vsakodnevni pohodi, zato je bila v nenehni pripravljenosti in se je morala pogosto premikati. O tem relativnem miru nam najbolj strnjeno posreduje sam komandant v pismu 7. oktobra, v katerem piše: »Stalno »hajkamo« in sploh v vas ne moremo. /.../ Ves teritorij komande, ki ni majhen, je v postojankah, v ostalem pa pod stalno kontrolo. /.../« Takrat so bile največja nevarnost novo ustanovljene postojanke na Kortini, v Zabavljah, Popetrah in nekaj časa v Laborju, tako rekoč v sosednjih vaseh. V tem času je na dolžnost namestnika komandanta prišel Janko Černigoj, dotedanji komandir zaščitne čete na Komandi mesta Ilirska Bistrica. Okrog 15. oktobra sta na komando mesta prispela tudi poročnik France Dermota in kapetan Edo Logar z nalogo ustanoviti Mornariški odred. V relativnem miru, ki je bil na teh položajih, se je Komanda mesta lahko ponovno začela ukvarjati s svojimi nalogami, dasi omejeno, kolikor je pač dovoljevala situacija. Na teh položajih se je Komanda mesta zadrževala dolgo časa, okrog mesec dni, in to po zaslugi podpore, ki jo je imela pri ljudeh v okoliških vaseh, saj je za kraj njenega bivanja vedelo precej prebivalcev v Škrličih, Močunigih, Abitantih, Hrvojih in Topolovcu. Dovolj bi bilo, da bi en sam izdajalec sovražniku dal podatke, na podlagi katerih bi lahko organiziral napad nanjo. In prav to se je zgodilo. In v tem pa je bila največja moč Komande mesta in njena prednost pred toliko močnejšim sovražnikom. To ji je utrjevalo občutek varnosti, kar je zelo ugodno delovalo na njeno visoko moralo, ki je bila v teh razmerah spoštovanja vredna. Vseeno pa na enem položaju ni smela ostati predolgo. Po enomesečnem bivanju se je morala premakniti. Takrat pa se je začelo vreme spreminjati in ni bilo naklonjeno. Prišla sta mraz in dež. Bilo je že sredi jeseni. Vse hladneje je postajalo in vedno bolj neprijetno je bilo bivati na prostem. Posebno mrzle so bile noči. Slabo oblečeni borci so težko prestajali mraz, z dežjem, ki je bivanje na prostem še bolj oteževal. Gozdiči so bili v glavnem nizki in grmičasti: z mladega drevja je že začelo padati listje. Zato niso več prikrivali bivališč in premika niti toliko, kot so jih prej. Ko se je 31. oktobra vlil močan dež, ni preostalo drugega, kakor zapustiti gozd in šotore ter si poiskati zavetišče v vasi. Komanda mesta je v noči z 31. oktobra na 136


1. november zapustila položaje pod Staro Mandrijo in se premaknila v Žrnjovec. Poveljstvo si je uredilo sedež v hiši terenca Radina, zaščitna četa pa v gospodarskih poslopjih. O tem je komandant 1. novembra zapisal: »Ponoči smo se premaknili zopet v vas po dveh mesecih in v isti noči so bile na novo postavljene sovražnikove postojanke v sosednjih vaseh /.../ kakšni so živci. /…/ Tik pred premikom smo. Čakam samo še patrolo, da se vrne. /…/ Prvi november je danes. Lije kot iz škafa. /.../« Te novo postavljene postojanke so bile na Kortini, v Zabavljah in Popetrah, ki so bile pred tem začasno izpraznjene. Zato tudi v Žrnjovcu ni bilo mogoče več ostati. Vas je bila preveč izpostavljena novoustanovljenim postojankam. Komanda mesta je morala naprej. 1. novembra je odšla v Hrvoje. Tu je bila krita pred postojankami na Kortini, v Zabavljah in Popetrah, medtem ko so imeli njeni izvidniki s cerkvenega stolpa v Hrvojih dober pregled nad vso okolico. Poveljstvo si je uredilo sedež v hiši Martina Bembiča, zaščitna četa pa v hiši Kate Bembič. Tukaj je že 4. novembra doživela ofenzivo, zaradi katere je morala ponovno zapustiti vas in se vrniti v gozd nad levim bregom Dragonje.27

USTANOVITEV MORNARIŠKEGA ODREDA KOPER V poletju 1944. leta je Komanda mesta Koper zbirala podatke tudi o obali, sovražnikovih enotah in objektih.*21 21

* Po spominu tedanjega politkomisarja Huga Medvedška je bil poleti za to nalogo na Komandi mesta ustanovljen mornariški vod. To so storili na povelje, ki so ga dobili od Komande področja. Ta vod naj bi bil začetek slovenske vojne mornarice na tem delu jadranske obale. V arhivu Glavnega štaba in 7. korpusa ni nobenega sledu o ukazu za ustanovitev take enote. Edino, kar navaja poglede v Glavnem štabu o tem vprašanju, je poročilo majorja Janeza Tomšiča Štabu jugoslovanske mornarice z dne 8. 3. 1945, v katerem poroča, da v Glavnem štabu v času njegovega prihoda ni bilo v nalogah vprašanje mornarice ter ugotavlja »V tem času je bil formiran pri G. š. referat za mornarico, ki ga je vodil major Kavšek Slavko. /…/ Po mojem osebnem vtisu naj bi obstojala v Sloveniji misel o formiranju slovenske mornarice. /…/« Po prihodu Tomšičeve skupine je Glavni štab vso skrb za mornarico prepustil njemu ter mu obljubil in tudi dal vso pomoč pri delu. Slavko Kavšek je v pogovoru z avtorjem izjavil, da se tega, kar je navedeno

137


Ko je bila pri 9. korpusu ustanovljena Mornariška skupina, je bil v slovensko Istro poslan poročnik France Dermota z nalogo, da ustanovi jugoslovansko vojno mornarico na območju med reko Mirno in Trstom. Komanda Istrskega vojnega področja mu je po ukazu 7. korpusa dodelila kapetana Edija Logarja. Oba sta skupaj prišla na Komando mesta Koper okrog 15. oktobra (verjetno v noči 15. na 16. oktober). Komanda mesta je mornarje sprejela na svojih položajih v gozdiču na levem bregu Dragonje, nekje med Topolovcem in Kučibregom. Od orožja jim je lahko ponudila le nekaj pušk in puškomitraljezov. To pa mornarjem, glede na pomen dela, še posebej v začetku, ki je bil predvsem informativne narave, ni zadostovalo. Potrebovali so samokrese in brzostrelke, česar pa na Komandi mesta ni bilo. Glede prehrane in bivanja so delili usodo z drugimi. Poročnik Dermota je predlagal, da se skupina imenuje Mornariška skupina pri Komandi mesta Koper. V korespondenci je ta naziv tudi uporabljal, prav tako štampiljko Komande mesta Koper. Takoj po prihodu je Komanda mesta skupini odstopila svoje mornarje. To so bili: Bernard Prašelj, Jože Kocjančič, Boško Marič, Karlo Foraus in Rihard Svetina. Tako je skupina po poročilu poročnika Dermote z dne 22. oktobra že imela sedem mož. Tega dne je poročnik Dermota poročal: »Poročila, ki ste jih prejeli od nas, niso na administrativni niti ne na jezikovni višini. Kadar jih prebirate, imejte v vidu, da pišemo pod težkimi pogoji v blatu, dežju, s strojem na kolenih, da tudi stroj sam ni bog si ga ve kako dober. /…/ Naše delo je bilo dosedaj zelo omejeno z ozirom na številne okupatorjeve postojanke v naši neposredni bližini. Večkrat smo bili tako na gostem, da so oni prišli v vas, mi pa iz vasi in obratno. /…/« Iz tega je razvidno, kakšen vtis so na mornarje naredile razmere, v katere so prišli. To je v oktobru, ko je za Komando mesta nastopil čas relativnega miru. Toda za prišleke je pomenil ta mir razburljivo vsakdanjost.28 v poročilu, ne spominja. Delal je v oddelku za zveze in do prihoda majorja Tomšiča z mornarico ni imel nobenega opravka. Jože Kocjančič, ki naj bi bil v tem vodu, je avtorju izjavil, da je bila pri Komandi mesta skupina, ki je zbirala podatke o mornarici. Ne spominja pa se, da bi bil to vod in da bi ga vodil Bernard Prašelj. Prašelj, Foraus in Svetina, ki naj bi bili v vodu, pa so že pokojni, da bi jih lahko kaj vprašali.

138


Kljub težavam je mornarjem barka zaplula. Tovariši, dodeljeni mornariški skupini iz Komande mesta, so bili razen Mariča, vsi domačini. Imeli so že izkušnje v obveščevalnem delu in to prav na obali. Vsi so se takoj vključili v delo. Pravzaprav zanje ni bilo to nič novega. Nadaljevali so svoje dotedanje delo, le na mornarska opravila so se morali bolj osredotočiti. Sicer pa niso popolnoma opustili širšega obveščevalnega dela.*22 Komanda mesta Koper je Dermoto in Logarja povezala z antifašisti iz Pirana, Izole in Kopra: D'Ambrom, Gualtierom Degrassijem - Darkom, Albertom Lonzarjem - Oscarjem in drugimi tovariši. Skupina se je do konca oktobra v delu popolnoma osamosvojila. 6. novembra 1944 je bila preimenovana v Mornariški odred Koper. Na položajih pa je še naprej ostala skupaj s Komando mesta glede prehrane in popolne oskrbe, saj glede na svoje številčno stanje, naloge in razmere ni mogla sama zase organizirati svojega položaja. Ni imela moči za lastno zvezo, zavarovanje in oskrbo. Skupina je ostala še naprej vključena v politično delo Komande mesta, ki ga je vodil njen politkomisar. Tudi partijsko so bili povezani v skupno celico. Bernard Prašelj, ki je bil pred prihodom mornarjev sekretar celice, je postal sekretar skupne celice. Kljub vsem tem zvezam in skupnemu delovanju (še posebej skupno poimenovanje in raba štampiljke) ju je treba ločevati, saj sta bili dve samostojni enoti, druga od druge neodvisni in sta izvajali vsaka svoje naloge. Kjerkoli se je pokazala potreba in priložnost, pa sta druga drugi pomagali. Le v takem sodelovanju in sožitju sta lahko uspešno delovali. Mornariški odred si je od prihoda v Istro prizadeval, da bi se osamosvojil, vendar mu to ni uspelo do 23. novembra. Tega dne so imeli partijski sestanek, kjer so se dokončno dogovorili o njegovi odcepitvi. Komanda mesta je ob tej priliki Mornariškemu odredu odobrila posojilo v znesku 5000 lir. V zvezi s tem je poročnik Dermota zapisal: »Ob odhodu iz edinice KM Koper se je tovariš poročnik zahvalil v imenu našega Odreda za stvarno pomoč in tovariško razumevanje njihove ustanove za našo stvar. Ker je ta ustanova storila več kot je bilo njena dolžnost, predlagamo, da 22

* Ob prihodu na Komando področja z obveščevalnimi podatki, je 6. decembra 1944 padel v vasi Potok v Brkinih Karlo Foraus.

139


se ji za storjene usluge tudi Vaš štab zahvali in da edinico pohvali nadrejeni ustanovi Komandi istrskega vojnega področja. /.../« Kljub osamosvojitvi Mornariškega odreda je bil ta s Komando mesta partijsko povezan v skupno celico. Pošto je odred še naprej pošiljal prek kurirjev Komande mesta. Enoti sta imeli tudi redne stike, skupno sta ocenjevali situacijo in planirali sodelovanje pri reševanju tekočih nalog.29

NEMŠKA OFENZIVA 4. NOVEMBRA V hrvaški Istri so bile razmere podobne kot v slovenskem delu. Nemške enote so zasedle tudi ta del Istre, posebno obalo, in se tam utrjevale. Majhne partizanske enote, večinoma komande področij in komande mest, se niso mogle uspešno upirati sovražniku. Razmere za delovanje so za organizacije gibanja postajale vse težje in v mnogih krajih nevzdržne. V takih razmerah je štab 11. korpusa NOV in POH ukazal 43. diviziji, naj svojo 2. brigado pošlje v Istro.30 Brigada se je med 10. in 13. oktobrom prebila iz Gorskega kotarja v Istro. S spretnimi manevri se je izmikala sovražniku in ga napadala tam, kjer tega ni pričakoval. Njene enote so napadle kolono osmih vozil na cesti Račja vas – Učka, drugo kolono med Šušnjevico in Pičanom ter kamion z vojaki med Zvenečami in Žejanami. Med Lupoglavom in Buzetom so razdrle 140 metrov železniške proge in iz zasede napadle močnejšo nemško patruljo. Zadnje dni oktobra je večji del štaba brigade s 1. bataljonom in prištabnimi enotami odšel na območje Buj, da bi tam mobiliziral ter z nalogo »/…/ razčistiti vprašanje grupe tržaških partizanov italijanske narodnosti, ki so bili zbrani v bataljonu 'Čikonja'. /.../ Trebalo je ugotoviti, kakšni so to partizani in aktivirati jih v borbi proti okupatorju. /…/« Na Bujskem je 1. novembra napadel 1. bataljon nemški kamion med Livadami in Bujami in kamion pri Bujah. Za boj je bilo onesposobljenih okrog 20 sovražnih vojakov. 1. četa istega bataljona je pri Čepićih napadla 3. novembra nemški kamion, ubila 1 oficirja in ranila več vojakov. Tudi 140


z Bataljonom Alma Vivoda je bil vzpostavljen stik in dogovorili so se za nekaj skupnih akcij, do katerih pa, zaradi dogodkov 4. novembra, ni prišlo.31 Prihod brigade v Istro je imel silen odmev. Zelo je dvignil moralo pri ljudstvu in moštvih malih enot, ki so delovale v Istri. Kakor vedno v takih prilikah so krožile vesti, v katerih so bili partizanske enote in njihovi uspehi zelo povzdignjeni. Tako je tudi Mornariški odred v svojem poročilu 1. novembra sporočal nepreverjeno in pretirano novico: »Prihod treh hrvaških brigad v Istro jo je (zavest med ljudstvom, op. A. P.) še bolj utrdil, v okolnih mestih pa povzročil strah med fašisti in ostalimi reakcionarji in nemškim vojaštvom. /.../« Čeprav ta vest ni točna, slikovito ponazarja, kakšen odmev so med ljudstvom in v enotah imele akcije, ki jih je brigada izvajala. Obenem pa je moč spoznati sovraštvo ljudstva do okupatorja in željo, da se mu zadajo udarci. Novice, ki so se prenašale, so bile bolj izpoved želja, kakor pa resničnost.*23 Nemško vojaško poveljstvo ni mirno gledalo delovanje brigade na tem občutljivem območju, ki ga je pripravljalo za bojišče v primeru izkrcanja, saj je od avgusta naprej vložilo velike napore za uničenje partizanov in zatiranje osvobodilnega gibanja. Sedaj pa se je v krajih, kjer naj bi potekale bojne črte, naenkrat pojavila večja partizanska enota in je skoraj mesec dni izvajala uspešne akcije. Nemško poveljstvo je organiziralo posebne odrede za preganjanje. Sovražniku ni bilo težko slediti delu štaba brigade s 1. bataljonom in prištabnimi deli. Saj so od 1. do 3. novembra izvajali akcije, ki so jasno nakazovale pot njihovega premika. V prvih dneh novembra je sovražnik koncentriral enote na meji med slovensko in hrvaško Istro. Na tem območju je bila Komanda mesta Koper, sem sta z Bujskega prispela štab 2. istrske brigade s prištabnimi enotami in 1. bataljonom ter Bataljon Alma Vivoda. 3. novembra so bile vse enote na tem prostoru obveščene, da bo naslednji dan ofenziva. Štab Bataljona Alma Vivoda je bil v bližini Gradina, njegove čete pa razmeščene na območju uro hoda od tam. 23

* Brigada je delovala razdeljena na bataljone, ki so operirali samostojno. Imela je tri bataljone. Po ustnem izročilu so verjetno bataljoni 32 prerasli v brigade.

141


Štab 2. istrske brigade s prištabnimi enotami je bil v Sirčih, 1. bataljon 2. istrske brigade pa v Abitantih. Komanda mesta Koper je bila v Hrvojih. Ponoči je štab brigade krenil v Abitante z namenom, da se tam pridruži 1. bataljonu in skupaj nadaljujeta v preboj prek proge. Še v mraku, takoj po prihodu štaba v Abitante, je sovražnik naletel na bataljonske straže in prišlo je do hudega boja. V istem času se je začel spopad s Komando mesta Koper v Hrvojih in 1. četo Bataljona Alma Vivoda v Stari Mandriji. Štab brigade in 1. bataljon sta se usmerila v preboj proti vasi Butari v hrvaški Istri. Uspela sta in se prebila. Izgube so bile precejšnje na obeh straneh. 1. četa Bataljona Alma Vivoda v Stari Mandriji se je, na povelje komandirja, takoj po spopadu razkropila. Imela je več mrtvih tovarišev, ki jih je sovražnik našel. Štab Bataljona Alma Vivoda se je s štabno četo, po uničenju sovražne patrulje, umaknil in izognil napadu sovražnika, ki je prodiral iz smeri Sočerge. 2. četa se je prav tako uspešno izognila sovražnikovemu napadu, medtem ko je bila 3. četa zunaj območje sovražnikove ofenzive.33 Komanda mesta Koper je bila v noči s 3. na 4. november v strogi pripravljenosti. V zgodnjih jutranjih urah, še v mraku, je straža pri šoli (ta je bila okrog 500 m od vasi ob cesti v smeri Belvedurja in je danes podrta) zaznala premike iz smeri Stare Mandrije. Na stražarjev poziv je sovražnik odprl ogenj. Komanda mesta in Mornariški odred sta se hitro umaknila iz vasi. Umik so ščitili: komandant in Egidij Babič z brzostrelko in puškomitraljezom ob vhodu v vas, patrulja, ki se je vračala iz smeri Kučibrega in z ugodnega položaja odprla ogenj iz puškomitraljeza ter druga patrulja, ki se je na povratku z obhoda iz druge smeri znašla nad vasjo. Umik je bil otežen zaradi prenosa dveh ranjencev, ki sta bila ranjena že prej. Pri umiku sta bila poškodovana še dva druga pripadnika Komande mesta. Jožeta Čoka je, medtem ko je kril umik iz vasi, ranila v nogo ročna bomba, poleg tega je pri umiku padel ter si zlomil ključnico. Marija Trček je pri preskoku nekega zidu nerodno padla in si zlomila nogo. Oba so rešili na varno. Sovražnik je presenetil patruljo Komande mesta pri Žrnjovcu in pri tem ujel Avrelia Petronia. Komande mesta iz Hrvojev sovražnik 142


ni zasledoval. Istega dne je njen komandant zapisal: »Zjutraj hajka. Lepo so nas nameravali uničiti in to popolnoma. Nekdo jih je pripeljal v prejšnji logor. Srečno smo prišli iz obroča. Kaže, da so se na meji hrvaške Istre udarili z brigado. /…/« 1. četa Bataljona Alma Vivoda je bila res napadena v bližini prejšnjega tabora Komande mesta. Tam so pozneje našli ubite pripadnike te čete, vendar je težko sprejeti to komandantovo tezo za dokončano, glede na rekonstrukcijo dogodkov v drugih spopadih.34

Nemška ofenziva 4.9.1944

143


OD 4. DO 25. NOVEMBRA Po umiku iz Hrvojev se je Komanda mesta Koper utaborila na levem bregu Dragonje, med Hrvoji in Kučibregom, v gozdu Veli bošk. Kljub zelo neugodnim vremenskim razmeram druge izbire ni imela. Taborišče je bilo zelo blizu sovražnikovih postojank v Koštaboni, na Kortini in v Zabavljah. Hrano so ji pripravljali v vasi, v glavnem v Topolovcu, od koder so jo prinašale mladinke ali pa partizani sami, odvisno od dnevnih okoliščin. Prva in največja skrb je bila rešitev treh ranjencev. Z njimi si je bilo težko zamisliti hiter in uspešen umik. Pa tudi za ranjence je bilo v vlagi in mrazu na prostem nevzdržno. Namestniku komandanta Černigoju se je rana iz dneva v dan slabšala. Pri skromnih možnostih nege, ki mu jo je lahko nudil bolničar, niti ni mogel biti drugačen potek zdravljenja: najprej je ranjenec ležal v bunkerju pod Popetrami, potem v »kažeti« pod Hrvoji, nekaj dni v hiši v Hrvojih, nazadnje pa pod šotorom. Nujna je bila kirurška intervencija, česar pa v Istri ni bilo mogoče opraviti. Z Jožetom Čokom, ki je bil ranjen v nogo in je imel prelom ključnice, ni bilo dosti boljše. Tudi njemu je bila zdravniška pomoč nujno potrebna. Edina rešitev je bila premestitev v Brkine, kjer je bila najbližja partizanska bolnišnica in od koder bi se lahko, če bi bilo treba, z avionom odpravila v bolnišnico v Italiji. Toda kako jih premestiti? Prevoz med nemškimi postojankami prek proge in ceste ni bil mogoč. Ni bilo izbire. Edina rešitev je bil prenos v bolnico v Brkine. Odredili so skupino devetih tovarišev, tako da so lahko Janka nosili v dveh izmenah. Iz kolov in šotorskega platna so napravili nosila. 8. novembra je skupina z dvema ranjencema krenila na pot. Iz Topolovca sta s skupino odšli mladinki Amalija Zankolič in Marija Bubalo z osličkom, na katerega so spravili Čoka. Tako so prispeli do Hrastovelj, kjer so se ustavili zaradi informacije o razmerah v smeri proti progi. Terenska organizacija jim je ponudila pomoč štirih mož. Tako okrepljeni so nadaljevali pot. Čok je šel dalje peš, medtem ko so Černigoja vso pot nosili na nosilih. Uspešno so se prebili do Skadanščine, od koder so se terenci vrnili, ostali pa nadaljevali pot. V Brkine so srečno prispeli in 9. novembra oba ranjenca predali v bolnišnico Zalesje. Egidij Babič, ki je bil v skupini, se tega tako 144


spominja: »Janka je rana zelo bolela in je stokal pri vsakem premiku. Krenili smo iz Topolovca pred nočjo in še isto noč prekoračili cesto Trst – Reka pri Markovščini. Okrog 13. ure naslednji dan smo že bili v Preložah. To nošenje nas je zelo zdelalo. Ko smo se vrnili nazaj, sem imel noge vse krvave. Vrnili smo se ravno na martinovo. Komandant Frenk nam je dal osem dni počitka. Sicer nismo niti bili sposobni za kakršenkoli premik, vsaj jaz ne. V Istri je bil tega dne sneg. /.../«35 Mariji Trček je takoj po hajki nudil prvo pomoč bolničar. Imobiliziral ji je nogo in nanjo polagal obkladke. To je bilo vse, kar je sam mogel storiti. Po dogovoru s terenci v Topolovcu so jo tovariši prenesli v vas in jo dali v oskrbo odboru OF. Bivala je v vsaki hiši po nekaj dni. V vas so ta čas večkrat prihajali Nemci. Nekajkrat se je zgodilo, da so Nemci prišli tudi v hišo, v kateri je bivala Marija. Delali so preiskave ali pa iskali hrano in pijačo. Ona se je obnašala, kot da je družinski član, in opravljala kakšno hišno opravilo. Tako so minevali dnevi, noga pa se je zaraščala nepravilno. Čez nekaj časa so jo premestili v Boršt, kjer je našla stik z Dolino in se vrnila v rodni kraj, odtod pa je odšla k teti v Milje, kjer je dočakala osvoboditev.36 Komanda mesta Koper je tedaj štela še okrog 40 mož. Zaradi takratnih razmer je bil največji del moštva zaposlen z varovanjem, na straži, v izvidnici in patrulji. Naloge so opravljali v minimalnem obsegu. Sovražnik se očitno ni sprijaznil s prisotnostjo partizanov. Pripravljal je nov udarec. Poleg stalne aktivnosti na tem območju je postavil še postojanko v Reparcih pri Pregari. Komanda mesta je bila še bolj utesnjena. Razmere in položaj v tem času nam najbolj ponazarja komandant Mornariškega odreda, ki je bil pri Komandi mesta in z njo delil usodo. V poročilu z dne 10. novembra je zapisal: »Okupator od prejšnje sobote, od 4. nov. naprej, vrši stalen pritisk na sektor, kjer smo mi. Z močnimi patrolami preiskuje ves prostor in s številnimi izvidnicami kontrolira vsak naš premik, celo majhnih patrol in posameznikov. Zaradi tega smo prisiljeni, da se premikamo vsak dan in da se skrivamo po gozdičih. /…/ vsako delo nam je onemogočeno 145


/…/ Zaradi popolnoma izpremenjene vojne situacije na našem sektorju je trenutno /…/ nastalo celo vprašanje ohranitve naše skupine na tem področju. /…/V slučaju, da bi sovražnik nadaljeval še naprej z op. izpadi v taki meri, bomo primorani, da se za nekaj časa premestimo bolj v zaledje in proti severu. /…/« Začeli so zelo resno premišljevati, kaj storiti, da bi se izognili uničenju enot. Tudi vremenske razmere so se iz dneva v dan spreminjale na slabše. Vse težje je bilo bivati na prostem. Premiki so bili vse bolj tvegani. Gozdiči so že ogoleli in so nudili vse manj zaklonišča. Komandant Mornariškega odreda je 10. novembra zapisal: »Bili smo utaborjeni v gozdiču. V noči od 9. na 10. november je bila nevihta, po kateri je začel padati sneg. Zapadel je 1 dm visoko in jutro nas je dohitelo z belo odejo. Takoj smo posumili, da bo sovražnik te pogoje izkoristil za 'čistko' na naše edinice, na edinico brigade in na nas. Poslali smo patrolo na izvid. Nekako pol ure po njenem odhodu je bilo slišati ogenj iz brzostrelnega orožja; bili so streli sovražnika na našo patrolo. To nas je opozorilo, da smo takoj naredili premik iz območja taborišča, katerega je sovražnik pozneje vsega preiskal. Sledil nas je eno uro, nato pa zapustil zasledovanje. /…/« Sneg je Komando mesta ponovno pregnal iz gozda. Bolezen je postala zanjo še večja nevarnost od sovražnika. Zato se je kljub tveganju morala vsaj za kratek čas preseliti v vas. Komandant odreda je za čas od 13. do 17. novembra poročal: »Nekaj dni v tem tednu smo bili v vasi, nekaj dni pa v gozdu. /…/« Začela se je porajati misel o delitvi na skupine in iskanju zatočišča v bunkerju. Komandant Frenk je 13. novembra zapisal: »/.../ sem ostal skoraj sam na komandi. /.../ navadno se hajka. Sicer pa, kar bo, bo. Nameravam se zopet skriti v bunker, ker drugače ne morem delati. /…/« Komanda mesta ni mogla več ostati niti v vasi niti v gozdu. Premikanje podnevi ni bilo več mogoče, ne da bi jih sovražnik opazil. Začeli so pripravljati bunkerje v Dilicah, Laborju in Borštu. Ko sta bila 15. ali 17. novembra v Hrastovljah ujeta Bandel in Furlanič, je sovražniku padla v roke pošta Komande mesta, Mornariškega odreda in nekaterih civilnih organizacij. Sovražnik je 146


prišel do podatkov, iz katerih je lahko ugotavljal bivališča Komande mesta. To je pomenilo zanjo dodatno skrb. Delitev na skupine je postala le še vprašanje dni. 20. novembra si je tudi Mornariški odred pripravljal nov položaj. Naslednjega dne so se starešine odreda in Komande mesta pogovarjali o delitvi na skupine. Dva dni pozneje, 23. novembra, se je Mornariški odred odcepil od Komande mesta. Naslednjega dne, 24. novembra, je prispelo poročilo, da bo naslednjo noč, od 24. na 25. november, »rastrellamento« (hajka).37

NEMŠKA OFENZIVA 25. NOVEMBRA 1944 Na majhnem prostoru, omejenem z ene strani z grebensko cesto Žrnjovec – Topolovec – Hrvoji – Kučibreg in z druge strani z reko Dragonjo, so se zbrale vse partizanske enote, ki so tedaj bivale v slovenski Istri. Komanda mesta Koper je bivala med Hrvoji, Kučibregom in Dragonjo. Bataljon Alma Vivoda je iz Srbora tja prispel večer pred ofenzivo. Štab bataljona je bival z dvema četama v Topolovcu, ena četa pa pri Kučibregu. Mornariški odred je bil na svojem novem položaju pri Topolovcu. V ta prostor se je zatekel tudi del Komande mesta Buje. Enote so bile 24. novembra obveščene, da bo ponoči ofenziva.38 Komanda mesta Koper je v zgodnjih jutranjih urah razposlala patrulje. Eno v štab Bataljona Alme Vivoda, drugo proti Kučibregu in Momjanu, tretjo proti Borštu in Laborju, četrto pa proti Belvedurju in Koromačem. Ko so patrulje izvrševale ukaz, je sovražnik že obkoljeval območje, na katerem so bile partizanske enote. Obkoljeval je po dolini Dragonje proti toku, po grebenski cesti od Momjana prek Kučibrega, Hrvojev, Belvedurja k Žrnjovcu ter od Trseka v dolino Dragonje in čez reko proti Pavličem, Koromačem, Žrnjovcu in Topolovcu. Patrulja, poslana v štab Bataljona Alma Vivoda, se je po vzpostavljenem stiku vrnila. Patrulja poslana proti Kučibregu, se je prav tako vrnila in sporočila, da so Nemci zasedli položaje na grebenski cesti. Nista pa se vrnili patrulji, ki sta odšli proti Laborju, 147


Borštu in Belvedurju. Iz obeh smeri je bilo slišati streljanje. Jasno je bilo, da je tudi Komanda mesta obkoljena v prostoru, ki ga je zapiral sovražnik. Komandant je ukazal premik bližje Dragonji. Tam je enoto razporedil na položaje in pripravil za borbo v primeru, če bi jo sovražnik odkril. Patrulje je poslal v izvidnico. Na poti, ki je peljala nedaleč od položaja iz doline proti grebenski cesti, je patrulja odkrila sovražnika, razporejenega ob poti v zasedi. To je bilo vsega okrog 500 metrov od položaja Komande mesta. Ko se je začelo streljanje pri Žrnjovcu in Topolovcu, so se nemške enote premaknile v smer, od koder je bilo slišati streljanje, in tako je Komanda mesta ostala zunaj obroča.39 Ponoči je komandant, v pripravah na ofenzivo, poslal kuharja v Topolovec, da bi pripravil topli obrok še pred dnevom. Poslal je tudi skupino vojakov, ki naj bi pomagali prinesti hrano na položaj. Ko je bila hrana že pripravljena, da bi tovariši krenili z njo na položaj, so Nemci že prihajali v vas. Od vseh strani je bilo slišati streljanje. Zato so borci pustili hrano in se umaknili iz vasi. Krenili so proti Dragonji z namenom, da se vrnejo k svoji enoti. Ko so šli proti taborišču, so slišali sovražnika, kako se premika po dolini Dragonje. Sklepajoč, da je Komanda mesta zaradi tega že zapustila položaje, so spremenili smer in šli najprej proti Topolovcu in se čez nekaj časa ločili: Bernetič, Muzlavič in Prodan so krenili proti Koromačem in Pavličem, med Dragonjo in grebensko cesto po gozdu. Iz Trseka so jih Nemci opazovali in obstreljevali s težkim mitraljezom. Zato so se spustili nižje k Dragonji do mlina pod Trsekom. Nad mlinom so se v gozdu, med Pavliči in Žrnjovcem, skrili pod neko skalo. Verjetno so Nemci videli, kam so se skrili. ker je za njimi prišel oddelek vojakov, jih odkril in zajel. Ko sta se ločila od ostale trojice, sta Koren in Grižon skupaj krenila proti Žrnjovcu. Toda tam sta naletela na Nemce, zato sta se vrnila proti Topolovcu. Pod Topolovcem sta se ločila. Koren je šel sam naprej, medtem ko se je Grižon zavlekel v korito nekega hudournika takoj pod vasjo in se pokril z listjem. Skrit je čakal do večera. Korena so nedaleč stran ujeli. Skril se je za neki zid, kjer ga je nemški vojak iz kolone slučajno odkril. Zvečer, ko je že zdavnaj vse utihnilo, se je Grižon zvlekel izpod listja in previdno odšel v Žrnjovec. Tam je našel neke preživele tovariše iz Bataljona Alma Vivoda. Prespal je v vasi na senu in naslednjega dne našel svojo enoto. 148


Tega dne je bil ujet tudi Franc Brajer, ki je bil v eni od patrulj. Ujete tovariše so Nemci zaprli v šolo v Hrvojih, kjer so zbrali vse ujetnike tistega dne. Od tod so jih peš vodili v šolo v Sv. Peter in naslednjega dne v Koper. Tam so jih predali fašistom. Iz koprskih zaporov so bili odpeljani v Trst v zapore Coroneo in od tod v taborišče Dachau. Po vojni so se vrnili Albert Koren, Silvo Prodan in Grozdan Bernetič. Severin Muzlavič je v taborišču sicer dočakal osvoboditev, vendar je kmalu umrl v tamkajšnji bolnici. Za Francem Brajerjem se je izgubila v taborišču Dachau vsaka sled tik pred osvoboditvijo.40 Ko je štab Bataljona Alma Vivoda prejel poročilo, da je sovražnik prispel od Kučibrega do Hrvojev in da se premika proti Topolovcu, je z dvema četama zapustil vas in se spustil v gozd v grapi med Topolovcem in Žrnjovcem. Ko je glavnina bataljona zapuščala vas, se ji je priključil del Komande mesta Buje. V jutranjih urah so Nemci bataljon odkrili in ga zajeli brez odpora. Tretja četa, ki je bila na drugem položaju, ni imela izgub. Komisar bataljona je po posvetu s preživelimi starešinami naslednjega dne preostali del bataljona, ki je preživel ofenzivo, razpustil.41 Mornariški odred je prestal ofenzivo brez izgub na svojem novem položaju blizu Topolovca. Že 30. novembra je Obveščevalna točka št. 1 poslala seznam 80 tovarišev, ujetih 25. novembra. Na spisku je bilo 5 tovarišev s Komande mesta Koper in 31 iz Bataljona Alma Vivoda. Identiteta preostalih ni bila ugotovljena. Verjetno so bili pripadniki Komande mesta Buje, nekaj razhajkanih borcev 2. brigade 43. divizije in aretirani civilisti. Po poročilu iste obveščevalne točke je bila to največja ofenziva, ki jo pomni slovenska Istra po oktobru 1943.42

149


OKREPLJEN SOVRAŽNIKOV PRITISK PO 25. NOVEMBRU Po ofenzivi 25. novembra se stanje ni izboljšalo. Nasprotno, sovražnik je znatno okrepil pritisk na tistem območju, za katerega je domneval, da na njem bivajo partizanske enote. Jasno mu je bilo, da v ofenzivi ni uničil vseh upornikov. Sedaj je imel obilo materiala, ki mu je koristil v protipartizanskem boju. 15. novembra mu je prišla v roke vsa pošta, ki sta jo nosila Bandel in Furlanič. Deset dni pozneje pa še pošta, ki jo je nosil komisar Lenič. Tu so bila poročila Komande mesta Koper, Mornariškega odreda, obveščevalne točke 4. bataljona 9. brigade (bivšega Istrskega odreda) in organizacij osvobodilnega gibanja. Iz vsega tega se je dalo sklepati, katere enote so bile na tem terenu, o njihovi moči, delu, načinu življenja, morali ljudstva ter njihovi informiranosti o nasprotniku in njegovem delovanju. Dovolj, da je lahko ocenil nevarnost njihove prisotnosti in tudi, kar je bilo najhujše, da je ubral taktiko, ki mu je obetala največji možen uspeh. Poleg vsega pa je v ofenzivi 25. novembra ujel in aretiral še 80 ljudi iz vseh enot in okoliških vasi, ki so se mudili na terenu in poznali situacijo. Nekateri od njih so bili vir novih informacij. Zima je bila najugodnejši čas za boj proti partizanom na že tako neugodnem terenu zanje. Tako je bilo na dlani, da se sovražnik ne bo ustavil. Bilo mu je jasno, da je imel 25. novembra le delen uspeh in da sta se obroču izmuznila Komanda mesta Koper in Mornariški odred. Ni pa verjetno vedel, da je bil del Bataljona Alma Vivoda, ki je preživel ofenzivo, razpuščen. Domneval je, kje se partizani trenutno skrivajo, in zadal si je končen cilj, da jih uniči. Ofenzivo je nadaljeval brez zastoja in prekinjanj. Komandant Mornariškega odreda je zapisal: »Situacijska in druga poročila so jim trn v peti in so izjavili, da ne bodo prej prenehali, dokler ne bo poslednji partizan proteran iz Istre ali pa uničen.« Sovražnik je nadaljeval »rastrelament prav na tistem delu, kjer so nas videli poprej nekateri tovariši edinice, katero so zajeli.« Štirinajst dni je sovražnik »česal« območje od levega brega 150


Dragonje proti vzhodu in jugu. Toda brez vsakega uspeha. Komanda mesta in Mornariški odred sta zapustila levi breg Dragonje in se premestila bližje sovražnim postojankam. Medtem ko ju je sovražnik iskal na levem bregu Dragonje, sta se kljub večji bližini sovražnikov v relativnem miru prilagajala na nov način življenja in dela.43

Nemška ofenziva 25. 9. 1944

Po štirinajstdnevnem brezuspešnem česanju levega brega Dragonje je v času od 16. do 24. decembra sovražnik nadaljeval ofenzivo na teritoriju od desnega brega Dragonje proti severu in zahodu. V tej ofenzivi, ki je bila večjega obsega, je sodelovalo 151


vojaštvo 137. in 1046. polka. V Kopru se je zbralo tudi okrog 200 fašistov. Bolj sumljive in kompromitirane terene so prehodili kar v strelcih. Trosili so propagandni material, izvajali preiskave po hišah in vrtovih ter ropali. Na osnovi seznamov aktivistov, ki so jih našli v prejšnjih preiskavah, so aretirali skupno 123 oseb. Partizanskih enot, ki so jih najbolj motile, pa niso odkrili.44 Kako intenzivno je nemška vojska nadzorovala teren, nazorno kaže dejstvo, da je 16. decembra komandant 137. polka tožil, kako njihovo delo otežuje dejstvo, da prebivalci nimajo nikakršnih dokumentov. Zaradi tega patrulje niso mogle legitimirati prebivalstva, da bi ugotavljale identiteto.45 Neuspeh sovražnika ni mogel zadovoljiti. V pričakovanju zavezniškega izkrcanja je hotel za vsako ceno obračunati s partizani in z osvobodilnim gibanjem. Zato ni prekinil zasledovanja in iskanja. Komandant Mornariškega odreda je 4. januarja 1945 zapisal: »Vojaška situacija v našem predelu se ni izboljšala. Sem pa tja sovražnik izprazni kako postojanko (tedaj, kadar koncentrira sile za hajko), nato pa jo spet vzpostavi ali na starem mestu ali pa v neposredni bližini. Gostost in pa številčno stanje postojank se ni oslabilo.« Taka situacija se je nadaljeval a še ves mesec januar in v začetku februarja. Komandant Mornariškega odreda je 23. januarja poročal: »Zaradi položaja (lokalna vojaška situacija) je naš razvoj te tedne zastal in se nikakor nismo premaknili z mrtve točke. Ti neprestani premiki in zelo pojačana kontrola okupatorja po našem terenu nam vzamejo cele dni. ,Uzemljeni' moramo prebiti večji del dneva. Le ponoči delamo.« Ni dvoma, da je bila Komanda mesta na istem terenu v enakem položaju.46 To je bilo v delu slovenske Istre, v katerem ni bilo postojank. Šlo je za del loparskega in del istrskega okraja, omejen z vasmi Vanganel, Bertoki, Sv. Anton, Kubed, Hrastovlje, Dol, Gračišče, Trebeše, Pregara, Abitanti. Hrvoji in Labor. Pa še na tem območju so bile večji del časa postojanke v Sv. Antonu, Sočergi, Popetrah, Zabavljah, v šoli na Kortini in nekaj časa v Čežarjih. V ostalem delu Istre so postojanke bile skoraj v vsaki vasi in med njimi so stalno krožile patrulje. 152


Tedaj je bil sovražnik v boju proti narodnoosvobodilnemu gibanju zelo aktiven tudi v krajih, kjer je imel svoje postojanke. *24

DELITEV V SKUPINE - VRNITEV V BUNKERJE Že sredi novembra je bilo Komandi mesta Koper jasno, da bo treba nekaj ukreniti, če hoče preživeti in še naprej delati. Sovražnik je okrepil svoj pritisk. V zimskih razmerah se ni dalo več zdržati. Komanda mesta je bivala na meji svojega območja. Od tod je težko ohranjala zvezo z organizacijami osvobodilnega gibanja na vseh drugih predelih svojega območja, razen istrskega okraja. Ob vsakodnevnih sovražnikovih izpadih se je cele dneve ukvarjala le sama s seboj, v borbi za obstoj. Za delo ni več ostalo ne časa ne moči. 13. novembra, ko je komandant pisal, kako se namerava vrniti v bunker, so tudi začeli pripravljati bunkerje. Ni bila lahka odločitev razdeliti enoto in se umakniti v bunker. To je bilo v nasprotju s partizansko ofenzivno taktiko in iz nje izhajajoči morali. Umik v bunkerje je vseboval pomisleke ali ne gre pri tem za kapitulacijo. Res je, da je Komanda mesta začela svoje delo v bunkerjih. Toda to je bilo pred »obdobjem svobode«. Prav tako je pripravljala bunkerje v drugi polovici avgusta in začetku septembra 1944. Toda ti so bili zamišljeni le za najkrajši čas, samo dokler fronta ne preide njenega območja v primeru zavezniškega izkrcanja. Sedaj pa ni bilo ne izkrcanja ne fronte. Res je bilo to območje potencialne fronte v primeru izkrcanja, vendar zaveznikov še ni bilo. Komanda mesta v takih okoliščinah odločitve za odhod v bunkerje ni ocenila za kapitulacijo. Če bi šlo resnično za kapitulacijo, se zanjo prav gotovo ne bi odločila. Ta odločitev ji je pač dajala edino možnost za nadaljnji obstoj in delo. Le tako je lahko prešla iz izključne borbe za 24

* V dneh 7., 8. in 9. januarja je bilo aretiranih v Boljuncu 5, v Dolini 4 in v Borštu 8 aktivistov. 10. januarja je bil v Borštu pri Trstu napaden bunker, v katerem so bili štirje tovariši enote VDV. Tri so ubili eden pa je bil težko ranjen. 16. januarja so izvajali preiskave v Štramarju in Ospu. 18. januarja so v Prebenegu aretirali 4 tovarišice in naslednjega dne v Boljuncu 47 6 tovarišic in 3 tovariše.

153


obstoj v večjo aktivnost pri izvajanju svojih nalog. Starešine Mornariškega odreda so se strinjali s Komando mesta Koper. Mornariški odred se je odcepil 23. novembra. To je bilo lahko storiti, saj pri tem ni šlo za delitev na skupine, temveč za osamosvojitev. Delitve poveljstvo verjetno ni hotelo izvesti na lastno pest. Prej je želelo seznaniti višje poveljstvo in skupaj z njim najti najboljšo rešitev. To je moral biti tudi glavni vzrok, da se je komisar Lenič odpravil na Komando področja. Težko si je drugače razlagati njegovo pot, ki se ujema s pripravami za umik v bunkerje in odcepitvijo Mornariškega odreda. Ofenziva je 25. novembra šla mimo. Komisar je padel na poti v Brkine. Od ožjega poveljstva je ostal samo komandant. Odločiti se je moral sam. Edina dilema je bila: Ali v skupine in v bunker ali pa zapustiti svoj teritorij? To drugo bi bilo še huje, ker bi pomenilo opustitev vseh nalog do ponovne vrnitve. To bi tudi negativno vplivalo na moralo ljudstva. Kaže. da se je komandant odločil za najboljšo rešitev. Točen dan, ko se je Komanda mesta razdelila v skupine, ni bil ugotovljen. Z gotovostjo pa lahko trdimo, da je bila 3. decembra že razdeljena (po vsej verjetnosti se je razdelila med 25. in 30. novembrom). Skupine niso stalno bivale na istem mestu. Tudi njihov sestav se je spreminjal. V glavnem so bivale v Laborju, Hrpeljcih, Borštu, Bočajih, Dilicah, Glemu, pri Babičih, Loparju in nekaj časa tudi v Montinjanu. Vsi ti kraji so bili še bližji sovražnim postojankam kot pa tisti na levem bregu Dragonje. To pa je bilo hkrati bližje središču območja Komande mesta Koper. To je bilo koristno iz dveh vzrokov. Prvič, levi breg Dragonje in teren proti hrvaški Istri sta bila v novembru zelo izpostavljena. Nanj je sovražnik usmeril svojo štirinajstdnevno ofenzivo, v kateri je iskal prav Komando mesta Koper in Mornariški odred. Ni predvideval, da bi lahko partizanske enote iskale zaklonišča prav v bližini njegovih postojank. Sicer pa, če je Komanda mesta hotela ostati na svojem območju, druge izbire ni imela. Drugič, za delo v novih razmerah je bilo nujno, da je bila bližje središču svojega teritorija. Delovala je lahko le ponoči, zato je morala bivati na položaju, s katerega je bilo mogoče izvesti nalogo, ob kar najmanjši izgubi časa za odhod na teren in vrnitev. Vasi, v katerih so bivale njene skupine, so bile nekako na najugodnejšem 154


položaju njenega območja, ki si ga je izbrala že v »obdobju svobode« in ki je bilo tudi v novih razmerah še dostopno. Eno skupino je tvorilo poveljstvo. To so bili komandant, referent za promet, bolničar, obveščevalec, ekonom in ekspeditor. Skupina je bivala nekaj časa v Borštu, nekaj časa pa pri Bočajih, v Laborju in Hrpeljcih. Druge skupine niso bile ves čas enake, ampak so svojo sestavo in položaje spreminjale odvisno od razmer in nalog, ki so jih izvajale. Posamezniki so bili razporejeni na teren zaradi izvajanja trajnejših ali občasnih nalog. Bili so v svoji vasi ali v njeni neposredni bližini. Načeloma so bili domačini največkrat razporejeni v skupino, ki je delovala v njihovem domačem kraju, saj je bilo natančno poznavanje le-tega v danih razmerah nujno in koristno. Glede izvajanja nalog se je Komanda mesta Koper vrnila na način dela iz časa svojega bivanja v Gabrovici, Ospu in Prebenegu. V primerjavi s takratnimi časi je šlo zdaj za več postojank in večjo sovražnikovo aktivnost. Na terenu so delali ponoči, medtem ko so podnevi v bunkerju počivali ali pa opravljali administrativne posle. Če so morali kakšno delo nujno opraviti tudi podnevi, so šli na teren v civilni obleki; pa ne vedno, ker so drugače bili vsi pripadniki enote ves čas v uniformi in oboroženi, na kapi so imeli zvezdo. Komandant je bil pri izdajanju dovoljenja za nošenje civilne obleke zelo strog. Samo z njegovim dovoljenjem je posameznik smel opravljati nalogo v civilni obleki. Tega komandant ni zahteval zaradi pravil mednarodnega prava, saj jih ni poznal, pa tudi Nemci in fašisti se jih niso držali, kadar so ujeli partizana: ali so ga ubili (kakor Bandla) ali pa poslali v taborišče (kakor Bernetiča in druge). Komandant je vztrajal pri uniformah predvsem zato, da bi z njimi že na prvi pogled dokazoval obstoj partizanske vojske, da so bila vsa sovražnikova prizadevanja za uničenje partizanov brezuspešna in da je njegova propaganda, ki je nenehno trdila, da so partizani uničeni, lažna. Partizan je bil v svoji uniformi najmočnejša propaganda in dokaz neuničljivosti partizanske vojske, ki je imela podporo v ljudstvu. To je ljudi hrabrilo in utrjevalo njegovo upanje in vztrajnost, da je zmoglo kljubovati še temu zadnjemu sovražnikovemu pritisku. Po drugi strani pa so se v Komandi mesta že od poletja pripravljali na morebitno zavezniško izkrcanje. V Istri je bila prav zato tudi nemška vojska. Brez nje bi bilo v Istri še vedno »obdobje svobode«. Tudi 155


zaradi tega je bilo treba vztrajati. Še 1. novembra je komandant zapisal: »Sedaj vidim, kaj je služba v zaledju na teritoriju, za katerega se danes bori ves svet.« Ni bilo vseeno, koga bodo zavezniki v primeru izkrcanja našli v Istri. Zato je morala biti partizanska vojska v spodobnih uniformah, oborožena, z vsemi vidnimi zunanjimi oznakami, ki naj bi označevale pripadnost narodnoosvobodilni vojski. Komanda mesta je bila enota zaledne vojaške oblasti, ki je morala priti prva v stik z zavezniki, če bi se izkrcali na tem območju, na kar je morala biti pripravljena in je zato tudi vztrajala na svojem teritoriju. Bunkerji so bili v vasi ali na prostem izven vasi. Za njih je smelo vedeti čim manj ljudi. Nekateri so bili narejeni zelo domiselno. V vaseh so bili narejeni tako, da se je vanje šlo skozi hlev ali čez gnojišče. Računali so s tem, da bi močan duh gnoja nevtraliziral sledove, za primer, če bi sovražnik delal preiskave s psi. Tako je npr. družina Dilica, ko je pripravljala bunker, kupila kozo. Zanjo so naredili posebne lesene jasli. Ko so se jasli dvignile, se je odprl vhod v bunker, ki je bil v sosednjem, z vseh strani obzidanem prostoru. V Glemu se je šlo v podoben bunker skozi odprtino v zidu svinjaka, ki se je pokazala, če so iz zidu umaknili večji kamen. V Borštu so hodili v bunker preko gnojišča za hišo. Izven vasi so navadno delali bunkerje ob zidovih teras. V te bunkerje se je običajno vstopilo tako, da si odmaknil kamen v zidu. Bivanje v bunkerjih ni bilo prijetno. Bilo je tesno, mrzlo, vlažno in zrak je bil slab. Vendar je bilo varneje kakor pod šotorom na prostem. Borci so se lahko v miru odpočili in poveljstvo v miru opravljalo nujna administrativna dela.48

156


Valerij Jakomin - Jelen iz Pobegov, edini preživeli v boju 9. 2. 1945 ob prvem spomeniku na mestu, kjer je bil bunker Komande mesta Koper pod Hrpeljci.

Mirko Belič, ekspeditor Komande mesta Koper, zajet 9. februarja 1945. Zadnja sled za njim je v tržaških zaporih Coroneo. (Slika levo) Pavle Likovič iz Iga pri Ljubljani, bolničar Komande mesta Koper, zajet 9. februarja 1945. Zadnja sled za njim je v tržaški Rižarni. (Slika desno)

157


Konrad Huš, ekonom Komande mesta Koper, doma iz Prebolda pri Celju, zajet 9. februarja 1945. Zadnjo sled za njim najdemo v tržaški Rižarni 7. aprila 1945. (Slika levo) Ivan Dorbež - Bojan iz Ljubljane, komandant Komande mesta Koper, padel 5. marca 1945 v Slivjah v Brkinih. (Slika desno)

Hinko Ocepek iz Vidma pri Krškem, kurir Komande mesta Koper, padel 5. marca 1945 v Slivjah v Brkinih. (Slika levo) Karlo Božič iz Pobegov je v noči z 20. na 21. marec 1945 padel v nemško zasedo. Obkoljen, da ne bi padel živ sovražniku v roke, se je ustrelil sam. (Slika desno)

158


DELO PO 8. SEPTEMBRU Iz opisanih razmer življenja in dela Komande mesta Koper je mogoče sklepati, da ni bilo možnosti za večjo aktivnost. Komanda mesta je izvajala svoje naloge kolikor so ji pač dopuščale okoliščine. Delo je potekalo počasi, uspehi so bili skromni. Manjše naloge so sedaj zahtevale nesorazmerno veliko več časa in moči.

MOBILIZACIJA Kakor smo že videli je Komanda mesta Koper svojo temeljno nalogo v osnovi končala 8. avgusta. Po tem dnevu je zbirala še preostale posameznike, obveznike in begunce. Kljub težavam, ki so nastale na prehodu v Brkine, ji je uspelo od časa do časa prepeljati manjše skupine. Skupino novincev, ki je 28. avgusta v Vršiču čakala na transport, so Nemci presenetili in zajeli. Ko je bila 6. septembra na progi med Zazidom in Rakitovcem napadena manjša skupina novincev, je postalo jasno, da tega dela do nadaljnjega ne bo mogla več opravljati. Že kurirji sami so se vse težje prebijali v Brkine in nazaj. Zato so ostali doma posamezniki, ki so bili začasno razporejeni na druge naloge ali pa so se mobilizaciji uspeli izmuzniti. Iz tega razloga se je tudi število beguncev večalo.49 *25 Jasno je bilo, da bo to vprašanje kmalu rešeno, ko se bo sovražnik umaknil s teritorija Komande mesta. Pričakovali so njegov hitrejši umik. Toda namesto umika je bil njegov pritisk v naslednjih mesecih še večji. V borbo proti beguncem in tistim, ki so se izmikali, so se 25

* Poročila okrožnih organizacij so pretiravala glede števila beguncev. V oktobru naj bi jih bilo 200. Janez Stanovnik je že v začetku septembra omenjal število 250, ki ga je dobil iz teh poročil. Po podatkih Komande mesta Koper, ki je vodila evidenco, naj bi bilo 9. novembra »preko 100« beguncev.

159


vključevale vse organizacije osvobodilnega gibanja. Tudi novoustanovljene okrajne narodnoosvobodilne skupščine niso mogle mimo tega problema. Na svojih ustanovnih zasedanjih so pod št. 1 sprejele odlok o beguncih in skrivačih.50 *26 Probleme ni bilo mogoče rešiti z odlokom. Imel je veliko moralno težo, dajal je osnovo za delovanje in mobiliziral je organe oblasti za to dejavnost, toda za samo rešitev je bila potrebna zelo konkretna akcija, ki pa jo je sovražnik onemogočal. Vloženih je bilo veliko naporov, da bi problem, če ne že rešili, vsaj omilili. Poskušali so na več načinov. Pošiljali so posamezne pozive, z namenom, da bi manjše skupine pošiljali v enote prek hrvaške Istre. Na drugi seji loparskega okrajnega odbora, ki ji je prisostvoval komandant Komande mesta, je bil sprejet sklep, da člani okrajnega odbora na svojih terenih skličejo obveznike in begunce ter »dajo pobudo in pripravijo, da se sami javijo komandi mesta«. Tudi 26

* V Zvezi s tem odlokom je bilo glede na razmere v vsem južnoprimorskem okrožju in posebno v slovenski Istri zanimivo to, da je okrožni javni tožilec vložil pritožbo zoper sklep okrajne skupščine loparskega okraja, ki se je nanašal na begunce in skrivače, češ da ni usklajen s predpisi in predlagal okrožnemu odboru NO skupščine za južno Primorsko spremembo besedila. Sklep okrajne skupščine se je glasil: »Vsi, ki se zavestno odtegujejo službi v NOV (dezerterji in skrivači), se morajo takoj javiti najbližji vojaški edinici. Proti onim, ki bi se upirali temu odloku, se bo postopalo kazensko in sicer z zaplenitvijo vsega imetja in izročitvijo prizadetih vojnemu sodišču. /…/« Javni tožilec je menil, da je s tem odlokom skupščina kršila predpise o pristojnosti vojaških sodišč, češ da smejo zaplembo imovine za izmikanje in dezerterstvo izreči samo vojaška sodišča, ki so pristojna za vojaška kazniva dejanja. Predlagal je, naj se odlok spremeni tako, da se bo besedilo »se bo postopalo kazensko in sicer z zaplenitvijo imetja« zamenjalo z besedilom »se ga izroči vojaškemu sodišču«. Treba je pripomniti, da ta zahteva ni vsebovala le uskladitve s formalnim zakonom, temveč tudi s prakso, ker ni bil registriran primer, da bi bila v Istri izvršena zaplemba premoženja vojnega begunca ali pa skrivača brez sodne odločbe. Verjetno ni naključje, da se je formulacija odloka okrožnega narodnoosvobodilnega odbora, izdana nekaj dni po zahtevi javnega tožilca, glasila »Aretirati je treba vse skrivače in dezerterje /.../. Aretirance je treba oddati vojnemu sodišču.«51 Ni pa sledi o tem, da bi okrožni odbor razveljavil odlok okrajne skupščine.

160


to je ostalo brez uspeha. Možnosti, da bi nekaj skrivačev in beguncev pobrali na silo s terena in vključili v enote, ni bilo. Zaradi neugodnih vojaških razmer se je bilo resnično težko odločiti za odhod v partizane, posebno tistim, ki so se izmaknili prejšnji mobilizaciji ali pa zapustili enoto v ugodnejših razmerah, kot pa so veljale za tisti čas. Za to je bilo treba počakati na izboljšanje vojaških razmer. Verjeli so, da se bo stanje spremenilo dosti hitreje, kot pa se je v resnici. Na drugi seji okrajnega NOO loparskega okraja je komandant Komande mesta v pregledu vojaško-politične situacije, ki jo je podal, ugotavljal: »V najkrajšem pričakujemo generalno ofenzivo, katera nam prinese uničenje Nemčije.« Ta optimizem je bil očitno bolj izraz želje kot pa realne ocene. Moramo pa ga razumeti glede na to, da je bil Beograd osvobojen že mesec dni, kar je vsiljevalo upanje, da bo kmalu osvobojena vsa Jugoslavija.52 25. novembra je SNOS sprejel odlok o mobilizaciji obveznikov od 45. do 50. leta starosti. Mobilizirali naj bi tudi odbornike, vojaške obveznike. Oproščeni so bili samo člani okrožnih narodnoosvobodilnih odborov in okrožnih tajništev OF. V slovenski Istri se je s tem samo povečalo število obveznikov, ki jih ni bilo mogoče mobilizirati. Mobilizacija je bila kot temeljna naloga prisotna na vsakem sestanku Komande mesta in njenih starešin z aktivisti gibanja in vsemi organi in organizacijami ter starešinami Mornariškega odreda. Tako so tudi 16. decembra, na zboru vseh funkcionarjev organizacij in organov gibanja ter predstavnikov vojaških enot, razpravljali »o vseh problemih, ki so tukaj pereči: dezerterji, mobilizacija, o terenu in lokalni vojaški situaciji.« Okrajne in terenske organizacije so pripravljale sezname vojaških obveznikov z namenom, da bi mobilizacijo lahko pričeli takoj, ko bi bilo mogoče obveznike poslati v enote. Na to pa je bilo treba še počakati.53 V novembru in decembru je bila mobilizacija onemogočena na celem območju Istrskega vojnega področja in južnoprimorskega okrožja. Okrožno tajništvo OF je 7. decembra pisalo na Pokrajinski odbor: »Kot je že znano, so zadnje tri tedne v našem okrožju stalne hajke, edinice, ki so na našem teritoriju, prav tako hajkajo, mobilizacija pa se seveda ne izvaja. Uspešno izvesti mobilizacijo se nam zdi, da bi bilo mogoče le s podporo močnejših edinic. Z naše 161


strani nadaljujemo s politično agitacijo, ki pa je z ozirom na razmere pomanjkljiva in neuspešna.« 13. decembra pa je pisalo Predsedstvu SNOS-a: »V našem okrožju so v zadnjem času zavladale takšne razmere, da bo hitra izvedba mobilizacije nemogoča, ker okupator izvaja takšen pritisk, da moramo dnevno hajkati. V kolikor bomo pri tem delu zamudili, prosimo, da to upoštevate.« Zadnje dni decembra je prišel na Komando področja mobilizacijski oficir 7. korpusa. Po oceni razmer na območjih posameznih komand mest je tudi sam prišel do sklepa, »da je treba prilagoditi okrožnico o totalni mobilizaciji terenu in današnjim razmeram«. Ko so 25. decembra na Vatovljah četniki napadli Komando področja, je bil mobilizacijski oficir korpusa ranjen. Komanda področja se je premaknila v mašunske gozdove. S pooblaščencem okrožnega NOO za mobilizacijo je bilo sklenjeno, da so mobilizirali samo aktiviste prostovoljce. Tako je bil sklep o mobilizaciji usklajen z možnostmi na terenu.54 Daleč na zahodu okrožja in Istrskega vojnega področja, v slovenski Istri, ni preostalo drugega kakor svoje delo nadaljevati: evidentirati obveznike in begunce, da bi jih lahko mobilizirali in odpravili v enote takoj, ko bo mogoče.

OBVEŠČEVALNO DELO Prihod nemške vojske v slovensko Istro je zelo budno spremljala vsa obveščevalna služba. Ni dvoma, da je bila tedaj dobra obveščevalna služba nujna tudi Komandi mesta Koper zaradi njene lastne varnosti. Žal je ostala brez nje ravno takrat, ko je sovražnik začel postavljati postojanke po istrskih vaseh in stopnjevati pritisk. S širšega stališča je bilo vsekakor nujno, da se je obveščevalna služba osredotočila na obalo in predvsem proti Trstu. Z usmeritvijo obveščevalne službe v smeri Trsta pa ni bilo zmanjšano njeno zanimanje za dogajanja na celem območju Istre, nasprotno, celo raslo je. Zato je prišel na Komando mesta v začetku septembra načelnik Obveščevalnega centra Komande Istrskega 162


vojnega področja Bruno Lapajne. Po posvetu sta s komandantom mesta določila Alda Piriha za vodjo obveščevalne službe. Njegova naloga je bila na novo organizirati obveščevalno mrežo, ker je prejšnjo za delo novoustanovljene točke v Dolini zadržal na zvezi Mario Slavec. Bruno Lapajne je bil Tržačan, predvojni komunist, v Trstu je imel veliko poznanstev in zvez. Tja se je odpravil z namenom, da bi zbral podatke o sovražniku in njegovih namerah. Glede na to, da je morala tudi Komanda mesta organizirati novo mrežo do predmestja Trsta, sta obveščevalca odšla na pot skupaj. V Dolini sta se ločila. Pirih je odšel v Boršt in od tam zbiral podatke, se povezoval z zaupniki in z njimi organiziral zbiranje in pošiljanje podatkov. Samo zbiranje ni bilo problem. Tukaj sta bila Karlo Foraus in Rihard Svetina, ki sta bila v delo že vpeljana. Na tem območju se je dalo zbirati podatke o postojankah ob obali, v predmestju Trsta pa vse tja do Črnega Kala. Problem je bil, kako podatke posredovati Komandi mesta. Lapajne je sicer zamudil iz Trsta nekaj dni, vendar to ni zadostovalo, da bi se rešil tudi ta problem. Odločili so, da tovariša Foraus in Svetina delata naprej, dokler se ne najde boljša rešitev, do takrat pa sama prinašata podatke do Pobegov, ali pa od časa do časa (kadar bi nastopile kakšne spremembe) prideta poročat na Komando mesta. Bivanje Piriha na območju Doline in Boršta in potovanje nazaj sta trajala okrog štirinajst dni. Komandant je poslal ta čas na teren Jožeta Kovača in Antona Glavino. Kovač je dobil nalogo zbirati podatke o sovražniku ob obali od Kopra proti Miljam, Glavina pa o postojankah od Pomjana, preko Srgašev, Kort, Puč, Nove vasi, vse tja do Portoroža.55 Na ta način so bili do odhoda tovariša Lapajneta nazaj na Istrsko vojno področje zbrani več ali manj podatki o večjem delu postojank v slovenski Istri, zlasti ob obali. To so bili sveži podatki iz časa, ko je sovražnik zaključeval zasedbo slovenske Istre.*27 Po njegovem odhodu so delo opravljali sami. Za pomoč Pirihu je 27

* Vrednost teh podatkov je bila manjša zato, ker se je Lapajne vračal preko hrvaške Istre in je potoval skoraj mesec dni.

163


bil odrejen Glavina. Vzpostavljeni so bili stiki s Koprom preko Alberta Lonzarja - Oskarja, z Izolo preko Gualtierija Degrassija Darka in s Piranom preko D'Ambre. Kazalo je, da bo začel delo tudi zaupnik v Dekanih, kjer je bila pomembna postojanka, ker je sovražnik od tam naredil največ izpadov po slovenski Istri. Na celem območju ni bilo mogoče organizirati mrežo. Pridobili so nekaj zaupnikov, vendar je bila kurirska mreža načeta in poročila niso več prihajala redno. Zato sta bila obveščevalca nenehno na terenu. Zbrane podatke sta prinašala osebno. Občasno so podatke prinašali Kocjančič, Foraus, Svetina in Darko. 27. oktobra je bil premeščen vodja obveščevalne službe, ko obveščevalna služba še ni bila vsaj kolikor toliko organizirana. Ker se je Kovač že pred tem vrnil v zaščitno četo, je zdaj opravljal obveščevalne naloge samo Glavina. Delal je pri obveščevalni službi, čeprav na to mesto ni bil predlagan. Ves čas je zelo vneto delal. Bil je sposoben in pogumen. Našel je zaupnike v več postojankah. Po potrebi je odhajal v posamezne postojanke tudi sam, tja do Seče in Portoroža. Komanda mesta Koper pa po odhodu Alda Piriha ni več pošiljala obveščevalnih poročil. Pričakovala je, da bo Komanda Istrskega področja poslala novega vodjo obveščevalne službe. Komanda mesta je zanj tudi prosila. Bila pa je samo grajana. *28 Komandant je po krajšem zastoju Glavino postavil za vodjo obveščevalne službe in Komandi področja predlagal, da ga potrdi. Komanda mesta res ni pošiljala obveščevalnih poročil od konca oktobra. Podatke je le zbirala. Do podatkov je prišla preko zaupnikov ali svojih znancev. O tem pripoveduje Gverino Rojac: »S skupino v 28

* Kaže, da so drugače zelo mirnemu komandantu popustili živci in je bil zelo jezen, ko je 19. 12. pisal obveščevalnemu centru komande področja: »Dosedaj se še nismo izgovarjali, da ne moremo pošiljati situacijskih poročil, ker ni veze, ker ista obstaja, čeprav neredna. Vzrok, da ne prejemate obveščevalnih poročil je ta, ker tukajšnja komanda sploh nima obveščevalca, niti ne obveščevalnega voda, kar je KIVP znano. Za obveščevalca smo že predčasno zaprosili, ker iz staleškega spiska tukajšnje komande ne moremo dobiti primernega tovariša. Poleg tega je komanda že več časa nepopolna in vodi vse posle tov. komandant sam, ki poleg sedanjega dela ne more vršiti še službe šefa O. C.«

164


Glemu sem bil do decembra meseca, ko sem bil poslan v Šmarje na obveščevalno delo. Zbiral sem podatke o postojankah okrog Šmarij: Padna, Nova vas, Korte, Sečovlje, Sv. Lucija pa tudi malo iz Izole in Kopra. S Komando mesta sem imel stike vsakih 4 ali 5 dni, jaz sem predajal podatke, ki sem jih zbral, ter sprejemal direktive. Takrat je obveščevalec bil Glavina. Poročila sem dajal njemu in včasih tovarišem v Glemu. Glavina je v tem času sam bolj redko prihajal v Šmarje. Vem, da je odhajal v Lucijo,*29 kjer je imel sestrično, ki je zbirala in mu dajala obveščevalne podatke.« 56

EKONOMAT Že v prvih dnevih po odhodu iz Hrpeljcev so nekaj časa bili v ospredju problemi ekonomata. Ko se je Komanda mesta Koper iz Hrpeljcev premaknila v gozd nad levim bregom Dragonje, je bila najbližja vas Kučibreg, ki je bila izven njenega območja. Krajevni odbor v tej vasi ni hotel izdati živil intendantu z obrazložitvijo, da oni oskrbujejo hrvaške enote. V spor je posegel namestnik 29

* Enega izmed takšnih Glavinovih odhodov v Lucijo opisuje Jože Sergaš: »Bilo je prve dneve januarja 1945, ko me je poklical komandant Frenk. Ko sem se javil, je bil že tam pok. Glavina. Komandant je rekel, da nimamo podatkov o situaciji z one strani ceste Koper – Šmarje – Kaštelvenere proti morju ter da je treba tam situacijo ugotoviti, posebno ker so, kakor izgleda, prišle neke nove enote. Ukazal je, naj greva in zbereva koliko je mogoče podatkov s tega terena. Do Šmarij sva lahko prišla. Problem je bil naprej, ker so bile postojanke v Gažonu, Srgaših, Padni, Grintovcu, Bandelu in na Pučah. Čez Kacin sva prišla v Cetore. Ta kraj sem jaz dobro poznal. Glavina mi je rekel, da gre naprej sam in naj ga jaz tukaj počakam štiri dni. Če ga v tem času ne bo nazaj, naj se sam vrnem na Komando mesta. Čakal sem v neki kažeti in zmrzaval tri dni brez hrane. Ognja nisem smel zakuriti, da me ne izda. S tega mesta sem podnevi opazoval Nemce na cesti in v Kortah, Padni ter Srgaših. Opazoval sem, če bi videl koga poznanega, da bi vzpostavil stike, vendar zaman. Četrti dan sem bil ves obnemogel, premražen in lačen. Zvečer sem slišal klic. Bil je Glavina. Prinesel je s seboj tudi nekaj za pojesti in popiti. Pohvalil se je, da je prinesel podatke, kakšnih še noben obveščevalec ni zbral v teh krajih. Komandant je bil že v skrbeh, da se nama ni kaj zgodilo. Bil je zelo zadovoljen s podatki, ki sva jih prinesla.«

165


komandanta Avgust Murovec in izsilil nekaj krompirja za prvo silo. Najbližji vasi slovenske Istre sta bili Hrvoji in Topolovec. Toda okrajna gospodarska komisija je bila v Pregari. Preteči je moralo nekaj dni, dokler niso bili vzpostavljeni stiki in organizirana dobava živil. To je bil en problem. Drugi je bil v pripravljanju hrane. V gozdiču tega ni bilo mogoče delati. Podnevi bi položaje izdal dim, ponoči pa ogenj. Kuhati so morali v vasi. To je imelo tudi nekatere prednosti. Vse potrebno je bilo pri roki. Živila niso bila v taborišču, temveč v hišah odbornikov, tako da moštvo pri premiku ni bilo obremenjeno z nošenjem. V primeru nenadnega pojava sovražnikov se je zdelo, kot da se hrana pripravlja za prašiče. Nekajkrat so morali hrano tudi stresti iz kotla in zabrisati sledove. Hrano so pripravljali v Abramih, Močunigih, Hrvojih, Topolovcu, Žrnjovcu in v mlinu pod Staro Mandrijo. V vasi pripravljeno hrano so nosili v taborišče. Ko zaradi hajke hrane ni bilo mogoče več tako kuhati, so kuhali po hišah. Iz vasi so jo nosile na dogovorjena mesta mladinke. Tako je bila praktično priprava skoraj vsakega obroka problem zase, ki so ga reševali odvisno od dnevnih in krajevnih razmer. Seveda so se morali veliko obrokom tudi odpovedati. V takih razmerah je moral komandant ekonomu pri nabavi živil in organizaciji priprave hrane pomagati predvsem tako, da mu je dajal za pomoč člane enote. Občasno pa je moral tudi intervenirati s svojo avtoriteto pri organih civilne oblasti. Ko je bil 10. novembra ekonom Žarko Družina premeščen, je bila novemu ekonomu Konradu Hušu, ki ni poznal terena, ta pomoč toliko bolj potrebna. Veliko mu je pomagal Danilo Samec, član Mornariškega odreda, ki je prišel s Komande Istrskega vojnega področja in je kot domačin dobro poznal teren in ljudi ter je bil že od prej vajen ekonomskega dela. Patrulje, kurirji in posamezniki, ki dalj časa niso bili v taboru Komande mesta, so se hranili po vaseh v terenskih kuhinjah, ki so kljub vsem težavam delovale.57 V tem času so bile razmere v slovenski Istri res hude. Toda tako je bilo le tu, saj so se povsod drugod pripravljali na reševanje gospodarskih nalog po osvoboditvi. V svrho organizacije ekonomske službe za bližnjo bodočnost je vojna oblast 7. korpusa zahtevala od 166


komand področij, te pa od komand mest podatke o gospodarstvu na njihovem območju (število govedi, količino živine, ki bi prišla v poštev za nakup, popis skladišč, industrijskih in komunalnih objektov, obrtnih delavnic, mlinov in drugih gospodarskih objektov). Ukaz za zbiranje teh podatkov, ki je bil s KIVP poslan sredi septembra, je prispel na Komando mesta Koper šele 10. oktobra. Komanda mesta je podatke iskala pri okrajnih gospodarskih komisijah. Zbrali so jih kar precej. Ena od nalog ekonomata je bila zbiranje kož zaklane živine in njihovo pošiljanje v predelavo preko Komande področja. To so delali do septembra. V pričakovanju, da tako stanje ne bo dolgo trajalo, je Komanda mesta 18. oktobra opozorila okrajne gospodarske komisije, da v nekaterih krajih kož zaklane živine »ne hranijo po izdanih navodilih«. Opozorila je, kako je treba kože hraniti, ker »komaj bode pot bolj prosta za prenos tega blaga, bodete obveščeni ter nam bodete takoj v redu odposlali imenovano blago«. Zbiranje kož je bilo pomembno zato, ker »potrebe naše vojske po obutvi so z vsakim dnem večje, in ako ne bodemo ravnali pravilno s surovinami, je nemogoče, da bi krili potrebe vojske, a kje potem še civilno prebivalstvo, ki je ravno tako potrebno obutve.« Teh kož pa ni bilo mogoče zbrati in poslati v predelavo. Kljub temu je omembe vreden optimizem, s katerim so ljudje v tako izjemno težkih razmerah kožo shranjevali, v upanju, da jo bo mogoče poslati za predelavo. Ta optimizem, da vojna ne bo več dolgo trajala, je veljal za vse naloge, ki jih v tem času niso mogli izvajati.58 Potem ko se je Komanda mesta razdelila v skupine, so se skupine hranile po vaseh, v katerih so imele bazo. Kuhali so po hišah. Odvisno od varnosti so hodili jest v vas, ali pa so hrano prinašali iz vasi na dogovorjeno mesto. Za oskrbo so skrbeli krajevni odbori in okrajna gospodarska komisija.59

PROMET IN ZVEZE V novo nastalih razmerah prometa praktično ni bilo več. Zato so 167


dobile poseben pomen zveze oz. kurirji, ki so bili še edina oblika zveze. Že v juliju, ko je sovražnik usposabljal železniško progo, so se začele težave. Ko je začel ustanavljati postojanke in utrjevanje ter širiti kontrolo na širšem območju z obeh strani proge, je avgusta in v naslednjih mesecih prehod postajal vse težji in bolj tvegan. Za Komando mesta Koper bi po odhodu 1. bataljona Istrskega odreda in čete VDV prekinitev zveze praktično pomenila popolno osamitev. V Brkine so se kurirji težko prebijali. Od začetka septembra naprej se na poti v Brkine ni bilo težavno prebiti le čez progo, temveč vse do Slivja. V slovenski Istri je pot vodila med postojankami in gradbišči do proge, po prestopu proge pa skozi nadzorovano območje preko Slavnika in Skadanščine ter naprej preko dobro zavarovane ceste Trst – Reka. Na tej poti sta bila zaveznika kurirjev noč in prebivalstvo. Noč jih je skrivala pred sovražnikom, prebivalstvo pa jim je dajalo informacije o sovražniku in po potrebi zaklonišče. Še posebej so jim pomagali terenski delavci. Na poti so kurirji večkrat naleteli na sovražnika. Umikali so se mu in menjavali poti: ko se jim ni uspelo prebili po eni poti, so se skušali še isto noč ali pa naslednjo prebiti kod drugje. Včasih so uspeli, včasih pa ne. *30 30

* Težave na poti nam najbolj nazorno prikazujejo borci, ki so opravljali to dolžnost. Leopold Kogoj pripoveduje "Ko so Nemci zasedli celo Slovensko Istro, je bilo dosti težje se prebijati preko proge. Ko so gradili utrdbe za obrambo pred invazijo, smo se morali prebijati kar prek njihovih gradbišč nad skalami nad Črnim Kalom, Loko in drugje. Domačini iz teh vasi so bili mobilizirani na delo na utrdbah in so vedeli za poti. Oni so nam to povedali in mi smo se njihovih navodil držali. Na gradbiščih so imeli tudi kompresorje. Enkrat so tovariši iz odreda ali iz VDV minirali en kompresor in so zato Nemci poostrili čuvajsko službo. Seveda nam kurirjem to ni bilo všeč, ker nam je zato bila pot otežena. Naša glavna kurirska linija je šla skozi Loko in potem med Prešnico in Podgorjem preko proge. En čas se je preko proge hodilo pri Zazidu in naprej preko Čičarije. Tod sem jaz šel samo enkrat. Takrat je bila noč jasna in lepa. S hriba smo gledali železniško postajo in patrulje, ki so šle po progi. Čakali smo blizu proge, da je patrulja šla mimo, nakar smo prečkali progo. Enkrat, ko sem šel preko proge pri Podgorju, pri nekem zidu, ki ščiti pred burjo, sem naletel na Nemce. Premaknil sem se nekoliko nižje do nekega mostička. Toda tudi tam so bili Nemci. Zato sem se premaknil še bližje železniški postaji Podgorje in tam

168


Zadnje dni septembra je iz nemške vojske dezertiral Hinko Ocepek, Slovenec, doma iz Vidma pri Krškem. Ušel je iz postojanke v Rakitovcu. Dobro je poznal razmere na progi, ker je tudi sam stražil pri železniški postaji in bil v patruljah ob progi. Poznal je točke, kjer se patrulje srečajo, časovne razmike med njihovimi obhodi, stražarska mesta, teren v tem okolju ter možnosti za izkoriščanje njihovih slabosti za prehod preko proge. Večkrat je peljal tudi sam kurirje na tem mestu. Toda to se je tako dalo izvajati samo kratek čas.*31

sem uspel preiti preko proge.« Grozdan Bernetič se je spominjal: »V času, ko je Komanda mesta bivala pri Škrličih (oktober 1944, op. A. P.) je bil daljši zastoj v prehodu preko proge. Komandant je poslal Lovrečiča in mene, naj se na vsak način skušava prebiti. Lovrečiču je še posodil svojo brzostrelko. Šla sva skozi Dol. Terenci v Dolu so nama svetovali, naj niti ne poskusiva preiti preko proge. Skušala sva vseeno to storiti. Bilo je jasno in polna luna. Dve noči zapored sva prišla do same proge, toda nisva je uspela prekoračiti! Ležala sva skrita blizu proge in opazovala. Stalno so po njej hodile patrulje. Čula sva zasede, kako jih zaustavljajo levo in desno od naju. Dve noči sva zaman čakala priliko. Proti jutru sva se vračala v gozdiček nad vasjo. Tam so nam iz vasi nosili jest. Tretjo noč sva ponovno poskusila. V enem hipu je oblak zakril luno. Ta trenutek sva izkoristila in stekla prek proge. Pri tem je eden od naju zapel za neko žico ob progi in Nemci so naju čuli. Začeli so streljati iz pušk in avtomatskega orožja. Izstrelili so tudi rakete. Tekla sva hitro v strahu, da naju ne obkolijo. Uspelo nama je. Naslednjo noč sva se vračala preko Slavnika, pri Podgorju prekoračila progo in se srečno vrnila na komando mesta.« 31

* Uspeli prehod preko proge na tej poti opisuje tudi Jože Čok: »Ravno sem se vrnil iz Brkinov preko Vrhpolja, Nasirca, Malega krasa in Praproč, skozi gradbišča utrdb, ko je komandant iskal prostovoljce, da bi šli preko proge po poti, ki jo je pokazal Hinko. Iskal je prostovoljce, ker še ni popolnoma zaupal Hinku, ki je tiste dni prišel k nam. Javila sva se Sabadin in jaz. Hinko naju je peljal do neke zaseke med Rakitovcem in Buzetom. Tam smo čakali, da sta se dve patrulji srečali. Ko sta se patrulji vrnili nazaj, vsaka v svojo smer, sva s Sabadinom prekoračila progo, ostali pa so se vrnili. Ko sva pozneje počivala, sva zaspala. Zbudila sva se, ko se je že danilo. Bila je megla, zato sva zašla in se znašla pred Rakitovcem. Na najino srečo sva srečala neko žensko, ki nama je povedala, da sva pred postojanko, in pokazala, v katero smer naj greva. Nekoliko pozneje sva naletela na nekega pastirja, ki nama je dal zavetišče čez dan in zvečer pokazal pot naprej. Na cesti Jelovice – Mune sva naletela na nemško barako. Na srečo sva jo videla pravočasno in se ji izognila.« Neuspeli prehod pa opisuje Bruno Morgan: »Pot je peljala skozi Črnico

169


Seveda zveza v takih razmerah ni mogla biti redna. Kako je potekala, nam pove komandant v pismu 7. oktobra: »Zadeva je sitna, ker nimamo zveze in smo že dalj časa popolnoma zablokirani. Kurirjem se le od časa do časa posreči prebiti blokado proge.« In v pripisu v istem pismu od 15. oktobra: »Pošta štirinajstih dni je tu vsa naenkrat in reši vse.« Kurirsko pot nam nazorno opisuje France Dermota v svojem prvem poročilu, ki ga je poslal 17. oktobra, po prihodu v Istro: »Pot do glavne ceste Reka – Trst smo prešli brez težav. Tudi samo cesto smo prekoračili brez zaprek. /…/ Pot od Skadanščine naprej pa je bila težja. Južno od nje namreč poteka utrjena črta Reka–Trst, ki jo sedaj grade. /..,/ Preko te utrjene črte vodi, kot sem že omenil, kurirska zveza z Istro. Že sedaj je prehod zelo težak, če pa bodo črto popolno zasedli, bo vsaka kurirska zveza z nami popolnoma nemogoča. /…/ Mi smo preko proge šli brez neprijetnosti, na južnem delu poti, ko smo se prebijali, pa smo imeli Nemce stalno za petami. Teren je /.../ skoraj sama goljava, nekaj polj, sem pa tja malo grmovja in kak gozdiček.« To je bila tudi edina zveza med slovensko Istro in Brkini. Po tej zvezi je obveščevalna točka Istrskega odreda (pozneje 4. bataljon 9. brigade) pošiljala svojo pošto od avgusta, Mornariški odred Koper pa od ustanovitve. Samo po tej zvezi sta šli vsa pošta in literatura. Brez vsake zveze s slovensko Istro so ostale okrožne organizacije v Brkinih. Po dvomesečni prekinitvi so sredi novembra obnovili zvezo, tokrat prek Komande področja in Komande mesta Koper. Preko Komande mesta Koper naj bi bila pošta »razposlana štirim okrajem slovenske Istre«. Po tej zvezi naj bi okrožje pošiljalo tudi

in pri Rakitovcu prečkala progo. Na mestu, kjer je cesta prečkala progo, je stal nemški stražar. Njega ni menjal razvodnik. Ko mu je iztekel čas na straži, je sam šel zbudit naslednjega stražarja. Ta čas, ko je on zapustil stražarsko mesto, smo mi morali izkoristiti in steči preko proge. To noč so bili z menoj Petronio Avrelio, Franc Vitez in še en tovariš. Dva sta tako že šla prek proge in sta meni in še enemu kazala, kako se na tem mestu prečka proga. Toda to noč to ni bilo mogoče. Bilo je jasno in bila je polna luna. Videli smo, kako je razvodnik menjal stražarja. Tako stražarsko mesto ni bilo niti za trenutek zapuščeno. Morali smo se vsi vrniti.«

170


literaturo.*32 Okrožni narodnoosvobodilni odbor je 21. novembra poročal: »Imamo zvezo potom Istrskega vojnega področja in preko Komande mesta Koper, ki ni redna in poleg tega še zelo počasna.« Res je bila neredna in počasna, zakaj, pa smo izvedeli iz pričevanj kurirjev. Toda še težje je bilo to, da so na poti kurirji tudi padli, ne da bi se prebili ali pa vrnili. Že majhno neprevidnost ali nepremišljeno potezo je bilo treba plačati tudi z življenjem.60 Franc Vitez je bil prvi, ki je bil ujet pri opravljanju kurirske službe, 28. septembra so ga Nemci ujeli v Abramih. Skupina, v kateri je bil, se je tega dne vračala po neuspelem poskusu prehoda preko proge pri Rakitovcu.*33 32

* Potek zveze v novembru opisuje Jože Sergaš: »Sredi novembra sem bil v Brkinih z Angelom Sabadinom. Ko sva se vračala iz Brkinov, sva s seboj vodila še dva ali tri tovariše. Bila je megla. Nemci nas niso videli, vendar so nas slišali, ko smo se bližali progi. Ko smo bili nekaj korakov od proge, so začeli streljati na nas iz oddaljenosti okrog 100 metrov. Mi smo odgovorili z nekaj rafalov iz brzostrelke in prekoračili progo. Šli smo potem preko Kubeda nazaj na Komando mesta. Drugič, spet enkrat sredi novembra, sem bil v Brkinih z Glavino. Ko sva se vračala, sva vodila st. vodnika Gregoriča, ki je šel na Mornariški odred. Vodila sva še nekega poročnika, pa zdravnika in dva ali tri aktiviste. Deževalo je. Ko smo se približali progi, sva z Glavino obvestila tovariše, da se bližamo progi, naj bo tišina in naj držijo zvezo, da se nihče ne izgubi – če ne gre drugače, naj se držijo za roke. Ko smo že bili na progi, se je izgubil Gregorič in je začel klicati. Bilo je že pred jutrom. Nemci so morali slišati Gregoriča, ker so odprli na nas ogenj. Moral sem se vrniti, prijeti Gregoriča za roko in ga prepeljati preko proge. Eden od tovarišev, ki sva jih vodila, je bil lažje ranjen. 33 * Bruno Morgan dogodek opisuje takole: »Ko se je zdanilo, smo se odpravili na Komando mesta. Začelo je tudi dežavati. V nekem zaselku, nedaleč od Črnice, so nam povedali, da so Nemci šli iz Buzeta v »raštrelament«, toda niso vedeli kam. Mi smo se odpravili proti taborišču Komande mesta. Ko smo se približevali kraju, kjer smo jo pustili, smo na nekem hribčku videli starejšega možaka, ki je pasel goveda, kako nam z roko kaže, naj se vrnemo, od koder smo prišli. Povlekli smo se v neki gozdiček in tam počakali. Odtod smo videli Nemce, ki so šli preko tega istega hriba. Tam smo počakali do poldneva in se odpravili v Sv. Simon iskat zvezo, ker nam je bilo pred odhodom rečeno, naj jo tam iščemo, če se bo Komanda mesta premestila. V vasi smo se zadržali približno eno uro in se umaknili, ker nam je terenec povedal, da so Nemci v bližini. Vitez je nekaj zaostal v vasi. Kakšnih 50 metrov od vasi smo naleteli na Nemce. Zaklical sem Vitezu, da beži, in skupaj z ostalimi skočil preko nekega zidu in zbežal. Viteza so Nemci v vasi ujeli in ga predali fašistom, ki so ga odpeljali v Buzet.

171


V novembru, ko je že bil prehod precej težji, je tudi število padlih naraslo. Komandant Mornariškega odreda je poročal: »15. novembra je okupator zajel zaradi izdajstva kurirje Komande mesta Koper, ki so nosili našo pošto od 14. 11. Okupator je vso pošto zaplenil, med njo tudi poročila št. 16, 17, 18. Zaradi tega smo 21. 11. poslali pod našo št. 8 1/44 prepise vseh zaplenjenih poročil. Toda tudi to pot smo imeli nesrečo. Tovariš politkomisar KM Koper, ki je s tov. kurirji sam nesel našo pošto z vsemi citiranimi dopisi in starimi prepisi ter načrti, je 25. 11. na poti med železnico Trst – Pola in Skadanščino padel z 2 tovarišema vred. Spet je okupator vso pošto zaplenil, zveza je spet zastala, hajke so k temu zastoju pripomagale. /…/« Oglejmo si podrobneje te dogodke. Dne 14. ali 16.* 34 novembra sta kurirja Komande mesta Emil Bandel, doma iz Šmarij, in Lucijan Furlanič, doma s Škofij, nosila pošto na Komando področja. S seboj sta vodila Nizozemca, ki je dezertiral iz nemške vojske in se javil na Komandi mesta Koper. Prvo noč se jim ni uspelo prebiti preko proge. Vrnili so se v Hrastovlje, da bi tam prebili dan. Zavetišče so poiskali v bunkerju nad vasjo (na hribu, imenovanem Vrh, v predelu Seterija). Istega dne so fašisti iz postojanke v Podgorju delali preiskave po Hrastovlju in okolici. Odkrili so bunker in v njem presenetili oba kurirja in Nizozemca. Furlaniča in Nizozemca so zaprli v Podgorju v klet železniške postaje, kjer so imeli postojanko, Emila Bandela pa so takoj po prihodu v Podgorje ubili. Furlaniča so odpeljali v Rižarno, odtod v Coroneo in nato v Dachau, od koder se je po vojni vrnil. Nizozemca so odpeljali v Coroneo. Njegova nadaljnja usoda ni bila ugotovljena.62 Približno deset dni pozneje sta krenila v Brkine komisar Komande mesta Janez Lenič in administrator Danilo Trošt. Spremljala sta ju kurirja Hinko Ocepek in Mirko Vidmar. Uspešno so se prebili preko proge, vendar so se prepozno spustili proti Skadanščini. Po pripovedovanju edinega preživelega, Hinka Ocepka, in obveščevalca iz Povžan Mihe Fabjančiča, so zaradi megle zašli Od tam se je izgubila za njim vsakršna sled.« 34

61

* Po enem viru so bili ujeti 15. in po drugem pa 17. novembra.

172


preveč severozahodno in zato bili v zamudi. Ko se je že zdanilo in so šli čez nezaraščeno golo gmajno, se je za kratek čas megla dvignila; tedaj so jih opazili izvidniki iz postojanke v Povžanah. Sovražnik je takoj poslal oddelek vojske, da jim preseka pot. Ko so prispeli pod Sorobotnik na mesto, kjer se pot odcepi proti Skadanščini in Povžanam, na severozahodnem pobočju Medvejaka, so jih Nemci nenadno napadli. Presenečenje je bilo popolno. Skušali so se rešiti z begom po pobočju Medvejaka, vendar brezuspešno. Ubite so našli na razdalji 40 do 50 metrov od mesta napada. Le Ocepek se je rešil, ranjen v levo nadlaket. Pozneje je pripovedoval, da se je že ob prvem napadu vrgel na tla in se plazil po čistini do nekega brinja. Maskiral se je z brinovimi vejami in tako pri miru obležal. Iskali so ga, vendar ga niso našli. Tako je miroval in ležal do mraka, ko se je odpravil v Skadanščino. Tam so ga sprejeli terenci, mu povili rano in ga pospremili v Slivje. Pri družini Ferjančič je okreval in se čez približno 14 dni vrnil na Komando mesta Koper.63 *35 Kurirji so v decembru in januarju redkeje hodili v Brkine. Za to je bilo več vzrokov. V slovenski Istri je sovražnikov pritisk dosegel vrhunec. Tudi v Brkinih je sovražnik okrepil svoj pritisk. Očitno je imel namen očistiti tudi to območje. V Brkinih so bile ta dva meseca hajke vsakodnevne. Močni sovražnikovi oddelki so krožili iz kraja v kraj po Brkinih za partizanskimi enotami in aktivisti. V tem so jim obilno pomagali četniki in nedičevci, ki so imeli svoje postojanke od Postojne do Ilirske Bistrice. Pritisk je postal tako močan, da sta zapustila Brkine najprej 4. bataljon 9. brigade (zadnje dni novembra) potem pa še Komanda področja (zadnje dni decembra). V Brkinih so ostali obveščevalci in minerji 4. bataljona in Komanda mesta 35

* Točen dan smrti ni ugotovljen. Po poročilu MOK-a naj bi to bilo 25. 11. Poročilo je bilo pisano 19. 12., kar je skoraj mesec dni po dogodku. Vendar bi 25. 11. moral biti dan, ki se ni tako hitro pozabil, ker je bila takrat velika ofenziva. V mrliški knjigi župnije v Brezovici je kot dan smrti zapisan 27. 11. Vendar je v knjigo vpisan samo Vidmar, ki je bil po vojni prekopan in identificiran. Trošt in Lenič nista vpisana niti kot neidentificirana. Po pričevanju Mihe Fabjančiča, ki jih je pokopal in prepeljal z Medvejaka na pokopališče, so bili pokopani dva dni po smrti. Ni izključeno, da so padli 25. 11. in bili pokopani 27. 11., zato to neskladje v datumih. Komanda mesta je 12. 4. 1945 sporočila družini, da je Vidmar padel 5. 11. 1944. Komanda področja je v svoji evidenci za Leniča vodila kot dan smrti 23. 11.

173


Materija. Ta Komanda mesta se je stalno premikala in svoja bivališča prikrivala, tako da so kurirji iz Istre zelo težko vzpostavljali z njo stik. V zimskih mesecih je na Slavniku in v Brkinih zapadel tudi sneg, tako da je bil vsak premik na slabo zaraščenem ozemlju tudi ponoči manj varen. Za kurirje so bile to zelo neugodne razmere, o čemer pričajo njihove srhljive zgodbe.*36 36

* Jože Sergaš za ta čas pripoveduje: »Bilo je menda v decembru 1944. Spet sem bil z Glavino. Moralo je biti nekaj zelo važnega, da je komandant v Brkine poslal obveščevalca. Krenila sva iz Boršta okrog 15. ure. Deževalo je. Preko proge sva šla med Zazidom in Rakitovcem, mimo Jelovic in čez Mala vrata na Skadanščino. Cesto sva prekoračila pri Markovščini in čez Slivje prispela na Vatovlje, kjer je bila Komanda področja. Tam sva počivala tri ure in večerjala. Za ta čas je Glavina tudi opravil, kar je imel za opraviti. Nato sva šla nazaj. S seboj sva vodila tri tovariše. Do Skadanščine sva se vračala po isti poti. Od Skadanščine naprej pa po naši stari poti preko Slavnika. Okrog tretje ure zjutraj sva srečno prispela v Kubed, kje sva na javki predala tovariše. Bila sva premočena, premražena in preutrujena. Glavina je rekel, da ne more naprej in da mora dve-tri ure malo prespati Bila je to že druga noč brez spanja v stalnem premiku, tako rekoč brez počitka. Domačinka v Kubedu naju je peljala v hlev, v katerem je bilo v kotu malo sena. Glavina je predlagal, naj jaz stražim, dokler on malo odspi, potem pa bo on stražil, da se jaz odpočijem. Takoj je zaspal. Jaz sem se stisnil k oknu in stražil. Utrujenost me je premagala in sem zaspal. Zbudil me je Glavina. V vasi so bili Nemci. Skozi okno je bilo videti, da jih je polna vas. Ni se bilo kam skriti. Predlagal sem, da vrževa bombe in stečeva. On je menil, da bi bil to samomor. Sredi hleva je bil koš za gnoj. V njem sva našla rešitev. Pripravila sva pištole in bombe in pod košem čakala, kaj bo. Nemci so dvakrat prišli v hlev. Okrog koša so lovili kokoši, midva pa sva spodaj čepela, pripravljena na strel, če naju odkrijejo. Na srečo koša niso dvigali. To je trajalo tam do 13. ure. Midva pa sva ležala pod košem, dokler ni prišla gospodinja in naju poklicala. Vedela je, da sva nekje v hlevu, vendar naju ni našla, dokler se nisva oglasila na njen klic. Ko sva se odpravila naprej, sva na cesti naletela na zasedo, da sva morala teči, kolikor so naju nosile noge. Šele zvečer sva okrog 11. ure prispela v Kavaliče, kjer sva prespala. Drugo jutro sem pred odhodom ugotovil, da mi je nahrbtnik prestreljen s 5-6 streli.« Nič manj razburljiva je pripoved Leopolda Kogoja: »Enkrat v zimi 1944/1945 nas je šlo v Brkine 5 ali 6 naenkrat. Do Skadanščine je šlo vse v najboljšem redu. Tam je precej deževalo in bilo je zamegljeno. Namenjeni smo bili prečkati cesto v Markovščini. Namesto v Markovščino smo prišli pred postojanko pri Materiji. Ko so nas Nemci začutili, so vžgali po nas. Vrnili smo se v Skadanščino. Nismo si upali v vas in smo ostali na prostem nad vasjo. Ponoči je snežilo, tako je zjutraj bilo vse belo. Iz vasi je bilo slišati Nemce in v vas nismo smeli, dokler niso odšli. Nekoga smo spremljali,

174


V takih okoliščinah so bile nove žrtve neizogibne. 11. januarja sta na Misličah v Brkinih padla kurirja Ivan Jakljič iz Rosalnice v Beli Krajini in Albin Martinčič iz Kort nad Izolo. Tega dne je naredila sovražna enota okrog 150 mož izpad iz postojanke Materija v Misliče. Ko so še obkoljevali vas, sta tja prišla kurirja Komande mesta Koper. Z Nemci sta se srečala sredi vasi. S ceste sta stekla skozi dvorišča in sadovnjake v gozd proti Varejam. Okrog pol metra visok sneg jih je zelo oviral pri teku. V sadovnjaku, okrog 50 metrov od hiš, je padel Martinčič, približno sto metrov dalje pa Jakljič. V vasi so Nemci prenočili. Ves ta čas sta trupli ostali na mestu, kjer sta kurirja padla. Naslednji dan, ko so se Nemci umaknili, so ju vaščani prenesli v vas in pokopali na pokopališču na Vatovljah."

ampak se ne spominjam več niti koga niti kdo je še bil v spremstvu. /…/ Drugič, tudi že pozimi, sem šel v Brkine prek Kubeda. Že pred Kubedom smo se morali izogniti nemški patrulji. Med Kubedom in Rižano smo naleteli na drugo patruljo. Z ozirom na situacijo smo se odločili vrniti na Komando mesta. Toda pod Marezigami smo ponovno naleteli na Nemce. Ko smo se vrnili v Boršt, je bila že noč in smo šli v bunker spat. Zjutraj sem odšel k Francki Lovrenčič na zajtrk. Ko sem bil v hiši, so vas obkolili Nemci. To sem opazil, ko je bila vas že obkoljena in Nemci v vasi. Videl sem jih skozi okno. Ni mi ostalo drugega, kot da se skrijem v bunker v Franckini hiši. Tega dne so Nemci ujeli našega brivca, Sicilijanca, ki je prišel poleti na Komando mesta iz Kopra in je tudi takrat bival v Borštu. On je pripeljal Nemce k Francki, da bi tam vzel svoj brivski pribor. Nemci in fašisti so zato hoteli zažgati Franckino hišo. V ta namen so v hišo že nosili slamo. Francka se jim je tako energično uprla, da so odnehali. Jaz sem ves ta čas bil v bunkerju v hiši in poslušal, kaj se dogaja. To je bil razlog več, da se je Francka tako uprla, ker je vedela, da bi v tem slučaju v hiši živ zgorel. Domačini so govorili, da je brivec imel priložnost zbežati, pa tega ni storil.«

175


Skupina borcev Komande mesta Koper aprila 1945. Od leve proti desni: Mario Santin - Valter, Franc Peroša, Jože Sergaš, Mario Samec, Pavel Dilica, Remigij Jerman in Janez Dekleva-Igor.

Pavel Dilica in Remigij Jerman pri puškomitraljezu aprila 1945.

176


DRUGE DEJAVNOSTI Težka situacija pa ni onemogočila Komande mesta Koper, da ne bi opravljala še vseh drugih nalog. Ukrepala je vedno, ko je za to imela priložnost, ne glede na to, v čigavi pristojnosti naj bi bila posamezna naloga. Če je izvedela za kršenje odredb o bojkotu in cenah živil, je ukrepala kar sama ali pa predlagala ukrep pristojnim organom. Na terenu je odvzemala orožje posameznim dezerterjem in osebam, ki so ga neupravičeno imele v posesti. Sprejemala je posameznike, ki so dezertirali iz sovražne vojske in jih pošiljala naprej. Na zahtevo pristojnih organov je aretirala osumljence in jih izročala pristojnim organom. Tudi najlažje in najbolj enostavne naloge v novo nastalih razmerah niso bile več tako lahke in enostavne. Za njihovo izvajanje je bilo sedaj potrebno več časa pa tudi tveganja. 26. oktobra je bila Komanda mesta obveščena, da je v Lopar prišel neki fašist na obisk k svoji družini. Zaradi goste mreže postojank in sovražnikove kontrole na terenu si je mislil, da si to lahko dovoli. Dovoliti obisk bi pomenilo priznati, da osvobodilno gibanje ni zmožno kaznovati tako drznost. Treba je bilo hitro ukrepati. Takoj je bila poslana patrulja v Lopar. Šla sta namestnik komandanta Janko Černigoj in Jože Kovač. V vas sta prispela zvečer, ko se je že mračilo. Po prihodu pred hišo, v kateri je bil fašist, sta si razdelila naloge: Černigoj je šel v hišo aretirat fašista, Kovač pa je pred hišo varoval, da fašist ne bi zbežal in da ju sovražnik ne bi presenetil. Černigoj je stopil v hišo in pozval fašista na predajo. Ta je naglo skočil na Černigoja, zgrabil za brzostrelko in mu jo skušal iztrgati iz rok. Kovač je to skozi okno videl in z namenom, da bi Černigoju pomagal, ustrelil na fašista. Černigoj in fašist sta se v prerivanju za brzostrelko prav tedaj zasukala tako, da je krogla namesto fašista zadela Černigoja v levo ramo. Kovač je ponovno ustrelil. Tokrat je zadel fašista. Fašist je bil mrtev in Černigoj težko ranjen. Terenci so Černigoju povili rano in ga prepeljali v Popetre. Tam so ga spravili v bunker pod vasjo, kjer so ga negovali toliko časa, dokler ga niso premestili v »kažeto« pod Hrvoje.65 177


Sredi oktobra so bili na Komandi področja in na komandah mest ukinjeni propagandni referati. To ni onemogočalo Komande mesta Koper v tej dejavnosti. Politkomisar je ob vsaki priliki, ko so bivali v vasi, zbral prebivalce, zlasti mladino, govoril o razvoju vojaškopolitične situacije doma in v svetu in tako prebivalcem dvigal moralo in jim utrjeval upanje v zmago. Tako je bil tudi v Koromačih 22. oktobra politični zbor. To je bilo istega dne, ko so Nemci začasno zapustili postojanke na Kortini, v Zabavljah in Popetrah. Ljudstvo je z velikim zanimanjem poslušalo politkomisarjeve besede. Sestanku je prisostvoval poročnik Dermota, ki je nekaj dni pred tem prišel v Istro. Ta zbor ga je ganil, da je zapisal, kako je videl in doživel ta večer istrsko ljudstvo: »Kadar govore o svobodi, tedaj, kadar so v družbi s partizani, z nami, se jim zbudi njihova kri, uporna slovenska kri. Tedaj zažive. Poslušajo besede, ki jih zaradi tolikega preganjanja in trpljenja poprej sedaj skoraj ne morejo verjeti. Besede o svobodi, pravici. /…/« Tako politično delo je bilo v Istri v tem času zelo potrebno. Žal za to ni bilo političnih delavcev. In ne samo to – ni bilo ne radia ne propagandnega materiala. Na voljo je bilo le to, kar so kurirji prinesli, ko jim je uspel preboj v Brkine.66 Posamezniki, ki so bili nasilno mobilizirani v nemško in kvizlinške vojske, so iskali način, da bi se povezali s partizani in dezertirali. Tako je dezertiralo in se javilo na Komando mesta nekaj mornarjev NDH iz Portoroža, nekaj Čerkezov iz postojanke v Gažonu, en nemški vojak Slovenec iz postojanke v Rakitovcu in en nemški vojak Nizozemec iz neke druge postojanke. Enega od njih je Komanda mesta vključila v svoj sestav. To je bil Hinko Ocepek. Ostale je poslala naprej: Nizozemca na Komando področja, mornarje in Čerkeze pa preko hrvaške Istre. Kako je to potekalo, nam nazorno kaže primer Čerkezov. Glavina je pri opravljanju svojih obveščevalnih nalog dobil sporočilo, da želi nekaj Čerkezov iz postojanke v Gažonu dezertirati iz nemške vojske. Z njimi je v bližini postojanke organiziral sestanek. S seboj je pripeljal še enega tovariša, vendar ga ni vzel na sam sestanek. Pustil ga je na skritem mestu, blizu mesta sestanka. Naročil mu je, naj ga počaka do določenega časa, če ga do takrat ne bo nazaj, bo to pomenilo, da mu je bila nastavljena zanka in da se je ujel. Vse se je 178


dobro končalo in ubežnike sta pripeljala na Komando mesta. Vendar se je zapletlo kurirjem, ko so jih peljali v hrvaško Istro.*37 Še težje je bilo, če je bilo treba koga spremljati v kraje, kjer je bilo več postojank in nemške vojske.67 * 38 Omejenost pri nalogah, ki jih je Komanda mesta izvajala, je bila tudi posledica kadrovske nezasedenosti. Po Medvedškovem odhodu je bila KMK do druge polovice septembra brez politkomisarja. Novi komisar je bil pred tem komisar čete v Istrskem odredu in se je moral najprej vpeljati v delo. Po mesecu in pol bivanja na Komandi mesta pa je 25. novembra padel. Namestnik komandanta Janko Černigoj je prišel okrog 15. oktobra in je bil že 26. oktobra ranjen ter se ni več vrnil na dolžnost. Pogoste hajke so tudi po več dni paralizirale delo. Zato je delo potekalo počasi. S tem pa ni izgubilo svojega pomena. Ljudem je 37

* O tem Bruno Morgan pripoveduje: »Komanda mesta je bila v Hrvojih, ko mi je komandir Vergan ukazal iti v Pregaro, aretirati nekega civila, mu odvzeti puško in ga pripeljati na Komando mesta. Na Komando mesta sta iz postojanke v Gažonu prišla dva Rusa, dezerterja iz nemške vojske. Sergaš in jaz sva dobila nalogo, da ju predava nekoliko naprej od Pregare. Proti jutru sva se vračala na Komando mesta. Ze zgodaj zjutraj sva čula streljanje na meji hrvaške Istre. Ko sva prišla na mesto, kjer je bila nekaj časa naša kuhinja, sva videla nemška sanitetna vozila. Peljala so ranjence. Streljanje je trajalo približno do poldneva. Midva sva bila ta čas skrita v gozdu. V popoldanskih urah sva v neki dolinici naletela na več pobitih partizanov. Bilo jih preko deset. Prepoznala sva v njih pripadnike Bataljona Alma Vivoda. Mislim, da niso bili ustreljeni, ker so imeli razbite glave. Enemu sem sezul čevlje in se obul, ker sem bil skoraj bos.« 38

* O takem spremljanju se je spominjal Jože Sergaš tole: »Menda je bilo v oktobru, ko je poslal komandant Božiča in mene na Komando mesta Buzet, ki je bila nekje blizu Oprtlja. Tam so nam izročili nekega karabinjerskega oficirja in nekega starejšega civila. Peljala sva ju najprej na Komando mesta, od tod pa na okrožno izpostavo OZN, ki je bila pri Beki in Ocizli. Nedolgo zatem naju je poslal na Komando mesta Buje, odkoder sva tudi peljala neko aretirano osebo na okrožno OZN. Potovanje s temi osebami je bilo tvegano in je dolgo trajalo. Vodila sva jih ven poti, med postojankami. Jaz teh krajev nisem niti dobro poznal Poznal jih je pok. Božič in on je pravzaprav vodil. Prebijala sva se preko skalovja na Kras, potem med Podgorjem in Petrinjami, pa med Petrinjami in Klancem v predel Beke in Ocizle. Na Kras sva se prebijala pri Črnotičah. Vse te naštete vasi pa so bile postojanke, razen Beke.«

179


bilo v veliko oporo vse, kar je kazalo na prisotnost partizanov in osvobodilnega gibanja. Prisotnost pa se je kazala celo v sovražnih postojankah, iz katerih so vojaki dezertirali. Komanda mesta ni mogla sprejemati spopada s sovražnikom, temveč je morala svojo prisotnost pokazati na način, ki je bil možen: prebivalcem s stiki in intervencijami, sovražniku pa tako, da ni mogel s protiukrepom zadati udarca ljudstvu, organizacijam gibanja in partizanskim enotam. V tem smislu je bilo učinkovito tudi delovanje preko patrulj.*39 V razmerah, kakršne so bile v Istri v pozni jeseni 1944 in zimi 1944/1945, je bilo nujno imeti za vse dejavnosti stalne stike z Mornariškim odredom Koper in organizacijami osvobodilnega gibanja, posebno z organi novoizvoljene ljudske oblasti. Te stike je imel predvsem komandant, saj je po 25. novembru ostal od ožjega poveljstva sam. O tem se takole spominja takratni politkomisar Mornariškega odreda Franjo Šiška - Črt: »Imeli smo stalne stike s Komando mesta Koper. S komandantom Frenkom smo se sestajali najmanj enkrat tedensko, a večkrat tudi pogosteje. /…/ Na teh sestankih smo obravnavali skupne probleme. Predvsem o zbiranju orožja, kar je bil naš največji problem v tem trenutku. Ni bil problem povečati se številčno, ljudi je bilo dovolj. Problem je bil, kako oborožiti ljudi, ki smo jih nameravali mobilizirati, ko se bo situacija izboljšala. Delali smo skupne ocene o splošni svetovni in domači vojaško-politični situaciji in še posebej o situaciji na našem terenu. Ocenjevali smo razpoloženje ljudstva, razpravljali o pojavih izdajstva in ukrepih, ki jih moramo podvzeti, ter o drugih podobnih problemih. Razpravljali smo tudi o nalogah, ki nas čakajo v času zloma Hitlerjevega fašizma. O vsem tem smo razpravljali tudi s predstavniki civilnih organizacij na terenu.« 39

* O takem primeru pripoveduje Jože Sergaš: »Bilo je konec novembra. Komandant je dal Gverinu Rojcu in meni večjo količino propagandnega materiala – letakov, da jih raztrosiva čim bliže Kopru. Šla sva do samega križišča pred Koprom in jih raztrosila. Potem sva še iz brzostrelke spustila nekaj rafalov in se umaknila. Iz postojanke so streljali še dolgo potem, ko sva se umaknila. V kratkem času sem bil še enkrat pred Koprom. Ravno tako sva izstrelila nekaj rafalov in se umaknila.«

180


Komanda mesta je prisostvovala vsem pomembnejšim sestankom aktivistov v slovenski Istri v tem času. Tako zboru aktivistov 16. decembra, drugi seji narodnoosvobodilnega odbora za loparski okraj konec novembra ali v začetku decembra, seji odbora za isti okraj 3. januarja. Na teh sestankih je komandant sodeloval v razpravah o mobilizaciji, vojnih beguncih, vojaško političnih razmerah v svetu, doma in v slovenski Istri, borbi proti izdajalcem in nalogah v zvezi s temi problemi. To pa so bile v tem času glavne skrbi in temeljne naloge vseh enot in organizacij gibanja v slovenski Istri.68 Za celotno gibanje in posebno za moralo ljudstva je bila zelo pomembna prisotnost partizanske vojske. Omenjeno je že bilo, kako je komandant zahteval, da je bila vojska vedno v uniformi in oborožena. Za prikaz moči je bila izkoriščena vsaka priložnost. Verjetno je bila med najznačilnejšimi miting v šoli na Kortini 26. decembra. V vasi je bila nemška postojanka vse do božiča. Takoj po odhodu nemške vojske, že dan po božiču, sta Komanda mesta in Mornariški odred organizirala miting v isti šoli, kjer so bili do tedaj Nemci. Govorila sta komandanta obeh enot. Takoj po odhodu sovražnikov je bilo treba ljudstvu pokazati, da je njegova vojska stalno prisotna in budno spremlja vse, kar se dogaja, in da je takoj, ko se je sovražnik umaknil, vstopila v izpraznjeno postojanko. Tako so partizani dokazovali, da ima sovražnik kljub svoji veliki premoči oblast samo tam, kjer je prisoten. Takoj ko odide, na njegovo mesto pride ljudska vojska. Takoj se je pri ljudstvu dvigala morala ter utrjevala vera v minljivost okupacije in prihod skorajšnje svobode. Tako se je dokazovala nepremagljivost ljudske vojske. Svojo prisotnost, moč in ugled je Komanda mesta kazala tudi z drugimi posegi, ki so imeli namen zaščititi ugled izvoljene ljudske oblasti. To je bilo v danih razmerah zelo pomembno. To nam nazorno kaže poseg Komande mesta 13. decembra, ko je bila obveščena, da je bila na Čenturju zaklana živina in mesa niso prodajali po ceniku gospodarske komisije, prodajali pa so ga tudi v Kopru. Poslala je patruljo z zahtevo, da se meso odda partizanom. Okrajni gospodarski komisiji je poslala zahtevo, naj odgovorne osebe in gospodarskega referenta iz te vasi kaznuje.69 30. januarja 1945 se je med Vršičem in Borštom spustil s padalom ameriški letalec. Opazovali so ga Nemci iz postojanke v 181


Zabavljah, borci Komande mesta Koper iz okolice Boršta, mladinke iz Trušk, zbrane na sestanku z okrožno aktivistko Jožo Korošec Fini, ter terenci in vaščani iz okoliških vasi. Iz raznih smeri so tekli tja, kamor naj bi padalec po njihovem pričakovanju pristal na tleh. Vsi so imeli približno iste možnosti, da ga prvi najdejo. Ko so tekle proti mestu, kjer so mislile, da se bo padalec spustil, so mladinke iz Trušk naletele na nemško patruljo iz Zabavelj. Nemcem so pokazale v smer, kjer je padlo letalo, češ da se je tam spustil tudi padalec. Tako so jih napotile v napačno smer. Ko so pripadniki Komande mesta in Francka Lovrečič, ki je delala v bližini našli padalca, so ga takoj odpeljali v Boršt. Tukaj ga je prevzela Komanda mesta. Nekaj časa je bival pri Komandi mesta v Borštu, v Rokavcih in pri Pobegih. Težava je bila v tem, ker ni nihče znal niti besede angleščine, letalec pa nobenega jezika razen materinščine. Zato so ga predali v varstvo Mornariškemu odredu, kjer je France Dermota za silo govoril nekaj angleščine. V poročilu je komandant odreda zapisal: »Bil je to poročnik U.S.A. F. pilot Charles R. Dougherty. Njega je prevzela Komanda mesta Koper in ga skrila pred Nemci, ki so ga takoj po padcu letala iskali na mestu, kjer je letalo padlo. Zaradi jezika smo mu mi nudili našo pomoč.« Po tem dogodku so nemške patrulje še nekaj dni iskale letalca po okoliških vaseh. Tudi tokrat so jih domačini prelisičili. Povedali so jim, da so ga videli, ko je šel globlje v Istro. Kaže, da so Nemci verjeli, ker jih niso več nadlegovali. V družbi poročnika Dermote je letalec prestal napad na bunker Komande mesta 9. februarja in dva dni pozneje so ga kurirji pospremili v Brkine.70 Bilo je tudi nekaj novih žrtev. 16. januarja je v Bernetičih padel Franc Lovrečič. Z Jožetom Kovačem sta bila poslana po neko puško k Romanu Bordonu, vojaškemu referentu v Montinjanu. Ko sta se vračala na Komando mesta sta se oglasila v Bernetičih pri Andreju Korenu. V hiši so bili lastnik Andrej, njegova hči Marija in sosed Leon Bernetič. Tu so jih presenetili trije nemški vojaki, ki so prišli v hišo. Jože Kovač je tako opisal ta dogodek: »Prvi je pozdravil po nemško, a tretji je pozdravil v slovenščini in povedal, da se ni treba nič bati. Pri tem je posvetil z baterijo. Jaz sem potegnil pištolo in dvakrat ustrelil proti njim. Nemci so zbežali iz hiše, jaz pa za njimi. Ko sem bil na stopnišču pred hišo, je eksplodirala ročna bomba, ki jo 182


je eden od Nemcev vrgel pred vrata. Bil sem ves opraskan in sem oglušil od eksplozije, toda nisem se ustavil. Stekel sem skozi vas in čez njive v smeri Boršta.« Ko so ostali hoteli iz hiše, so nanje streljali Nemci. Tako so ubili Andreja Korena in ranili Leona Bernetiča. Franc Lovrečič je ostal ranjen v hiši, kjer se je ubil sam, ali pa so ga Nemci. Ana Bernetič, Leonova mati, je slišala sina, kako ranjen kliče in je stekla iz hiše proti njemu. Nemški vojak, ki se je znašel pred hišo, ji je rekel, naj gre nazaj, ker bodo še njo ubili. Vrnila se je v hišo in ko je zaklepala vrata, jo je eden od nemških vojakov ustrelil skozi vrata. Leon je prenočil pri sorodnikih, ker ni mogel v zaklenjeno hišo. Nemci so bili vso noč v zasedah okrog obkoljene vasi. Naslednjega dne so se vrnili v vas in aretirali Leona, Marijo in še neko vaščanko, ki so jo pozneje spustili. Leon se je vrnil iz taborišča po vojni, Marija pa je tam umrla. Po dveh dneh so pokopali Franca Lovrečiča na pokopališču v Borštu. Toda vaščani še pogreba niso mogli opraviti v miru. Komaj so položili krsto v grob, so spet prišli Nemci. Vaščani so pustili odprt grob in se razkropili. Grob so zagrebli naslednjega dne.71 Med najhujšimi težavami je bila ta, da ni bilo literature. Kurirji so se redkeje prebijali v Brkine. Literature, ki so jo takrat prinesli, je bilo premalo. Bila je tudi zastarela. Ugoden razvoj vojaških in političnih razmer v svetu in doma ter posebno uspehi narodnoosvobodilnega gibanja so bili ljudem glavna moralna opora, ki jim je po predolgem pritisku sovražnika zmanjkovalo moči. Zato je bilo treba hitreje obveščati. Komite KPS za loparski okraj je sklenil izdati Radijski vestnik. Ciklostil je imela Komanda mesta. Priskrbela ga je v avgustu za Komando področja. Sedaj je prišel prav. 24. decembra ga je predala Mirku Markežiču – Busu, organizacijskemu sekretarju loparskega okrajnega komiteja. Z instruktorjem okrožnega odbora OF Josipom Miklavčičem - Borosom sta vložila veliko naporov in časa za pripravo izdajanja vestnika, vendar jima ni uspelo izdati niti ene številke.72

183


NAPAD NA BUNKER KOMANDE MESTA KOPER 9. FEBRUARJA 1945 Januar in prva polovica februarja 1945 sta bila najtežja meseca za osvobodilno gibanje na južnem Primorskem. Zveze med Istro in Brkini so bile redke zaradi težkega prehoda in razmer v Brkinih. Tam je sovražnik odhajal na vsakodnevne pohode. Ostala sta samo del 4. bataljona 9. brigade (prej Istrski odred) in Komanda mesta Materija. Ta Komanda mesta je 10. februarja poročala o razmerah na njenem območju, to je na večjem delu Brkinov, in sicer za obdobje od 25. januarja do 10. februarja: »Vojaška situacija nezadovoljiva in to radi tega, ker se ne nahaja na tukajšnjem sektorju niti ena operativna edinica, katera bi onemogočila sovražniku prosto kretanje vsaj v malih skupinah, katere se pojavljajo dnevno in onemogočajo kontroliranje terena od naše strane. /…/ številčno stanje tukajšnje komande 6 tov. /.../, številčno stanje čete 14 tov. /.../, vojaške ure se niso vršile radi tega, ker je četa porazdeljena za vršenje kurirske službe, poleg tega se nahaja 5 tov. na bolniškem dopustu.« Tako je bilo v Brkinih. Istra pa je bila onstran sovražnikovih bojnih črt. Tam je Komanda mesta Koper samevala z Mornariškim odredom Koper sredi sovražnikovih obrambnih položajev.73 Po poročilu Komande istrskega vojnega področja z dne 15. februarja 1945 je Komanda mesta Koper v prvi polovici meseca imela 21 mož. Sovražnikov pritisk v tem dolgem času je pustil svoje sledove: 7 padlih, 7 ranjenih, od katerih se jih 5 ni vrnilo v enoto, 13 ujetih, 5 ali 6 razhajkanih – skupno iz stroja več kot 30 ljudi. Premeščenih je bilo brez zamenjave 9 mož. Komanda mesta se je v primerjavi z »obdobjem svobode« zmanjšala za več kot 40 mož.74 Do začetka februarja 1945 se je Komanda mesta uspešno izmikala sovražnikovim kleščam. 9. februarja pa je doživela najtežji udarec. Tedaj sicer ni bila uničena, vendar so bile njene izgube velike in težko nadomestljive. V torek, 6. februarja, je prišlo sporočilo, da bo sovražnik naslednjega dne izvedel ofenzivo na Boršt, kjer se po njegovih podatkih zadržujejo »banditi«. V resnici je takrat poveljstvo 184


Komande mesta z eno borčevskih skupin bivalo v Borštu. Še isto noč, od 6. na 7. februar, sta se Komanda mesta in Mornariški odred premaknila na nove položaje, vsak v svojo smer. Napovedanega 7. februarja ni bilo nobenega sovražnega izpada, vladal je popoln mir in nič ni kazalo na kakršnokoli ofenzivo. Komanda mesta se je vrnila in tam nadaljevala delo. Tudi naslednjega dne, 8. februarja, ni sovražnik naredil izpada proti Borštu in okolici.75 Odprto ostaja vprašanje, ali je Komanda mesta 8. februarja ponovno prejela sporočilo o ofenzivi na Boršt.*40 40

* Tega dne, 8. 2., je Marija Babič, doma iz Babičev in mati pripadnika Komande mesta Koper Egidija Babiča, bila po opravkih v mlinu na Bivju na Rižani. Ko se je popoldan vračala domov, je pri Bertokih šla mimo kolone nemških vojakov ob cesti. Eden od njih jo je v slovenskem jeziku vprašal, kaj nosi in če ima kaj pijače. Ona pa ga je vprašala, kam gredo. Odgovoril ji je, da gredo gor in ji pri tem z glavo pokazal proti Istri. Dodal je, da bodo šli naprej, ko se bo stemnilo. Iz povedanega je sklepala, da gredo nad partizane, ki so bivali v Borštu in okolici, čeprav ni vedela, da se je prejšnji dan govorilo o ofenzivi. Ko je prišla domov, je povedala možu, kaj je videla in slišala. Mož se je takoj preoblekel z namenom, da gre v Boršt to povedat komandantu Frenku. Ko se je oblačil, je v hišo prišel ekspeditor na Komandi mesta Mirko Belič, ki se je vračal od doma v enoto. Babič mu je povedal, kaj je slišal od žene in ga prosil, naj to pove komandantu. Še zabičal mu je, naj ne pozabi, ker drugače gre rajši sam v Boršt. Belič mu je obljubil, da bo to povedal komandantu in mu svetoval, naj zaradi tega ne hodi v Boršt. Ali je to Belič povedal komandantu, se ne ve. V času napada je bil s komandantom v bunkerju in bil tam tudi ujet. Odkod poročili 6. in 8. februarja? Vir obvestil o hajkah je bil v Kopru. Prihajala so preko Alberta Lonzarja - Oscarja in Renata Lonzarja, avtomehanika v Kopru. Po Renatovem pripovedovanju je podatke dajal kapetan pri karabinjerjih, Camillo Poggi. Glede sporočila za napad na Komando mesta Koper je Renato povedal naslednje: Camillo Poggi je osebno prišel k njemu v delavnico s kolesom kot da bi mu ga bilo treba popraviti. Na košček papirja je napisal nekaj besed – da bo napad na Komando mesta in naj se le-ta v celoti umakne. Takoj ko je Renato to prebral, je Camillo osebno papir uničil. Povedal mu je še, da je poročilo poslal še po dveh drugih kanalih, ker da je moralo zanesljivo priti v prave roke. Renato je nato odšel iz Kopra in osebno oddal sporočilo naprej. Meni, da ga je predal Štefaniji Valentič v Čežarjih, ki ji je tudi drugače (vedno) predajal obvestila. Štefanija Valentič in njena hči Esperija (kasneje poročena Mušič) sta potrdili, da sta prejemali Renatova obvestila tudi o hajkah, vendar se sporočila za ta konkretni napad ne spominjata. V dnevniku Mirka Markežiča - Busa je sled, da je te dni kontaktiral z obema Lonzarjema, Oscarjem in Renatom. Z Oscarjem 7. februarja, ko je bil prisoten poročnik Dermota z ameriškim letalcem, s katerim je prišel v

185


Naj je Komanda mesta sporočilo prejela ali ne, ukrenila ni ničesar. Glede na sporočilo 6. februarja, ki ga je nedvomno prejela, in glede na verjetnost, da je prejela tudi vsaj eno od poznejših sporočil, bi bila najbolj sprejemljiva druga razlaga: polnih pet mesecev, od 8. septembra naprej, je bila pod stalnim pritiskom v nenehni ofenzivi, v kateri jo je sovražnik iskal z namenom, da bi jo uničil. Dostikrat je bil že v njeni neposredni bližini, tako da so njeni pripadniki slišali, kako se sovražni vojaki pogovarjajo. Bili so tudi obkoljeni in jih je sovražnik iskal v strelcih. V bunkerjih, v hišah in gospodarskih poslopjih so dostikrat čakali, da se sovražnik umakne iz hiše, z dvorišča in vasi. To je postala njihova vsakdanjost. Z druge strani pa so imeli brezmejno zaupanje v ljudstvo v svojem območju Labor – Boršt – Glem – Dilici – Truške – Bočaji – Lopar – Marezige – Babiči. Tudi previdnost je počasi popuščala. Vse to jih je lahko Pobege po prejetem obvestilu, da bo 7. februarja hajka. Iz zapisa v dnevniku ni videti, da je tega dne bil govor o hajkah. Za 8. februar je v dnevniku zapisano: »S tov. Oskarjem. tov. Amadejom. tov. N. Z. ter tov. Renatom iz Kopra ter se povezali radi obveščanja hajk«. V zvezi s tem zapisom je Markežič povedal: »Ta sestanek s tov. Oscarjem je bil na njegovo pobudo. Prišla sta na sestanek oba Lonzarja - Oscar in Renato. Prišla sta posebej zato, da sporočita, da bo v tistih dneh hajka in da je treba o tem vse obvestiti. Sestali smo se v mlinu v Kostanjevem. Zato smo tudi mi zvečer odnesli ves material s ciklostilom vred, v vodovodni rezervoar. Ta zapisek sem v notes vnesel isti dan, ko se je opisano dogajalo, kakor tudi ostale zapiske v tem notesu. Naslednji dan je bil napad na bunker Komande mesta Koper. O hajki je bila istega dne obveščena tudi Komanda mesta Koper. Poročilo sem poslal jaz pismeno in to ne samo Komandi mesta, temveč tudi Mornariškemu odredu in vsem aktivistom. Preko Karla Božiča sem poslal pismo Nataši (Gracijela Pečarič). Ne vem, ali je Gracijela osebno nesla sporočilo naprej ali pa ga je preko koga poslala.« Gracijela Pečarič je izjavila, da se ne spominja tega sporočila. Dan pred napadom na bunker je nesla neko nujno sporočilo nekemu aktivistu v Topolovec. Tudi tukaj je veriga pretrgana, zato ni mogoče ugotoviti, ali je Komanda mesta sprejela sporočila o hajki, ali vsaj eno od njih, pa jih zanemarila, ker napovedane ofenzive 7. februarja ni bilo. Že takrat so se slišala in še vedno je slišati mišljenja, da je sovražnik vešče postavil zanko: najprej razširil vest, da bo ofenziva 7. februarja, počakal dva dni, da se je vse vrnilo v normalen tok življenja in dela, nato pa 9. februarja udaril. Glede na to da je Komanda mesta uporabljala isti bunker skoraj mesec dni, kar je zelo dolgo, ni izključeno, da so nemški opazovalci izsledili premike med Borštom in Laborjem in je bil zato organiziran napad na to območje.

186


zavedlo, tudi zaradi dejstva, da napovedane ofenzive 7. februarja ni bilo, so sprejeli naknadne vesti o ofenzivi za nepomembno opozorilo ali pa vsaj za manjšo nevarnost, kakor je v resnici bila. To je mogoče pojasniti, ne pa opravičiti, saj so bila poročilo o hajkah, ki so prihajala iz Kopra, običajno točna. Sicer pa tako obnašanje ni bilo značilno samo za Komando mesta Koper. Zvečer pred napadom na bunker se je v Borštu kot nalašč zbralo celotno poveljstvo Komande mesta s skupino treh mož, ki so bivali takrat v Borštu, komandant Mornariškega odreda z ameriškim letalcem in okrožna aktivistka Joža Korošec - Fini. Po opravljenem delu so se vsi odpravili spat: poveljstvo v svoj bunker med Borštom in Hrpeljci, poročnik Dermota z letalcem in tovarišico Fini v bunker med Borštom in Dragonjo, ostali pripadniki Komande mesta v drugi bunker, tudi nekje med Borštom in Dragonjo. Dve skupini borcev Komande mesta sta bili v Glemu in Dilicah, ostali so bili na terenu, dva kurirja pa na poti v Brkine.76 8. februarja je sovražnik že v popoldanskih urah napotil svoje enote iz oddaljenih postojank proti Borštu. V nočnih urah je zoževal obroč okrog Boršta.,Laborja in Hpeljcev. V zgodnjih jutranjih urah, še pred svitom je bil v Borštu, Laborju in Hrpeljcih in na cestah, ki povezujejo te vasi. Kako so Nemci prišli do bunkerja? Ali so ga odkrili po naključju, ko so česali teren med Laborjem, Borštom in Dragonjo, ali pa so šli prav na bunker? Na to vprašanje ni točnega odgovora. Možne so le domneve. Komandant Mornariškega odreda je v svojem poročilu o tem zapisal: »V petek zjutraj pa je sovražnik napadel z velikimi silami in obkolil ne samo vas Boršt, pač pa tudi okolne vasi. Ofenzivo je vršilo preko 500 mož. /…/ Takoj po prihodu nad vasi Boršt in Labor so pogledali na karto in po karti odredili, da se preišče v strelcih vsa grapa med imenovanima vasema. V tej grapi je bil skrit bunker Komande mesta Koper s komandantom in z vsemi referenti komande. Usoda je hotela, da so bili vsi ta dan v bunkerju. Tovariše so že čez pol ure odkrili in jih popolnoma obkolili. Naši se niso hoteli predati in vnela se je borba, ki je trajala do 3. ure popoldan, ko 187


so Nemci bunker zaminirali od zadaj.«77 Razmerje med silami je bilo 6 : 500. Boj je trajal polnih devet ur. Končal se je, ko se je začel bunker ob eksploziji min podirati. Kaj se je v bunkerju in okrog njega dogajalo teh dolgih devet ur? Edini preživeli udeleženec boja iz bunkerja, Valerij Jakomin Jelen je dogajanje tako opisal: »V zgodnjih jutranjih urah, ko se je začelo daniti, je obveščevalec Glavina odšel iz bunkerja opravit potrebo. Hitro seje vrnil, zbudil komandanta in ostale tovariše in povedal, da smo obkoljeni. Komandant je hitro reagiral. Ukazal nam je zapreti vhod v bunker, sam pa je zavzel položaj na vhodu. Stvari, ki smo jih imeli pri roki, smo vrgli na vhod in si tako naredili kritje. To so bili nahrbtniki, odeje in ostala oprema. Nato smo zavzeli položaje zraven komandanta. Dokler smo mi zapirali vhod, so se pojavili pred vhodom trije nemški vojaki. Komandant je na njih sprožil rafal iz svoje brzostrelke. Enega je zadel, ostala dva pa sta se uspela povleči v kritje. Eden od njih je uspel še vreči ročno bombo pred vhod v bunker. Bolničar Likovič je bil od te bombe ranjen, dobil je drobec v grlo. Ležal je v bunkerju in ni mogel sodelovati v obrambi. Očistili smo mu rano in ga povili. Tudi Belič in jaz sva dobila praske, on v čelo in jaz pod nosom. Začela se je trdovratna borba. Sovražnik je obkolil bunker in ga iz vseh strani obstreljeval. Metal je tudi bombe. Mi pa smo iz bunkerja odgovarjali z ognjem. Seveda smo mi manj streljali. Le če smo koga videli, smo ga skušali zadeti, ker smo od samega začetka varčevali s strelivom. Bilo nam je hitro jasno, da se ne bomo zlahka prebili iz bunkerja, ker je bilo preveč sovražnikov okrog nas. Noč nam je bila edino slabo upanje, da se izvlečemo od tod. Do noči pa je bilo še daleč. Skušali smo zavlačevati borbo do noči. Med streljanjem je prihajalo do premora. Tudi sovražniku je moralo postajati jasno, da nam nič ne more, dokler smo v bunkerju, ker je ta bil v idealni legi. Sovražnik sploh ni mogel priti v položaj, s katerega bi mogel direktno streljati na vhod v bunker. V tem smo ga onemogočali mi iz bunkerja. S strani pa je vsak križni ogenj bil zaman. Ročne bombe so se kotalile nižje bunkerja po skalovju, tako da smo tudi pred tem bili dobro zaščiteni. Kar so dosegli, to je bilo s prvo bombo. Ko je sovražnik ugotovil, da nam res ne more do živega, nas je začel pozivati, naj se predamo. Naš odgovor je bil: Ne predamo se. Na predajo so nas pozivali v 188


nemškem, italijanskem in tudi slovenskemu jeziku. Obljubljali so nam, da nam ne bodo nič storili. Tako je potekal čas. Vsaka nadaljnja minuta je bila nam v prid. Minil je že poldan in se nič ni spreminjalo v situaciji. Oni so naprej streljali z navzkrižnim ognjem proti vhodu v bunker, metali ročne bombe, mi pa smo iz bunkerja streljali na vsakega, ki je skušal zavzeti položaj, iz katerega bi lahko direktno streljal na vhod v bunker. Ko je že minilo poldan, so začeli metati od zgoraj gorečo slamo, potem pa še solzilne bombe. To nam je oteževalo opazovanje gibanja pred bunkerjem in tudi dihanje. Vendar smo tudi to uspešno prenašali, tako da nismo zmanjšali odpora in sovražnik ni mogel priti v boljši položaj, iz katerega bi lahko uspešno streljal na vhod v bunker. Čas je tekel. V popoldanskih urah, ko se nam je že začelo porajati upanje, da bomo uspeli dočakati noč, je tudi sovražniku postalo dokončno jasno, da nas na način, kot je dosedaj nastopal, ne bo uničil. Začel je minirati bunker. Minirali so ga odzgoraj, kjer so bili zunaj naše kontrole in so se prosto gibali brez oviranja z naše strani. V to smer smo bili popolnoma nemočni, niti jih nismo videli, niti nismo mogli tja streljati. Ob občasnih eksplozijah so se začele postopoma majati in podirati skale. Eksplozije, majanje in rušenje skal so se stopnjevali. Tudi streliva nam je začelo primanjkovati in smo ga morali zelo varčevati. Postajalo nam je jasno, da izhoda ne bo in da noči ne bomo dočakali. Komandant je tedaj ukazal, naj uničimo arhiv in vse, kar je bilo v bunkerju: pisalni stroj, štampiljko in ostalo. To smo storili; arhiv smo raztrgali in razmetali, štampiljko razrezali na drobne koščke in stroj razbili. Ta čas so tudi od eksplozij začele popuščati skale in bunker se je začel razkrivati. Nadaljnje bivanje v bunkerju je postalo nemogoče. Ni bilo več ničesar, kar bi sovražniku lahko padlo v roke. Tedaj je komandant rekel, da se jim ne bo predal živ v roke, nam pa je prepustil, naj vsak sam odloči, kaj bo storil. Nato je onesposobil brzostrelko tako, da je izvlekel zaklep in jo vrgel. Isto smo naredili tudi ostali s svojim orožjem. Ostale so nam le pištole, in to le tistim, ki smo jih imeli. Nato se je komandant s pištolo ustrelil. Nam ni preostalo drugo, kakor se predati, ali pa storiti isto kot komandant. Človeško je ne izgubiti upanje. Tako smo tudi mi, v upanju, da se bo le našla kakšna rešitev, šli iz bunkerja, kar je praktično pomenilo, ravno sovražniku v roke. Nemci so nam ukazali, naj izvlečemo mrtvega komandanta iz bunkerja. Nihče od 189


njih se pred tem ni upal pogledati v bunker, čeprav smo jim rekli, da se je komandant ubil. Še mrtvega so se bali. Razen onesposobljene brzostrelke, niso ničesar dobili. Mene in ostale ujete tovariše so Nemci predali koprskim fašistom, ki jim je poveljeval major Martini. V Laborju so nas fašisti držali le toliko časa, dokler so ropali po vasi. Z žico so zvezali dva po dva. Le jaz, kot peti, nisem bil zvezan, ker jim je zmanjkalo žice. Na poti za Koper sem ves čas prežal na priložnost, da bi zbežal. Ta priložnost se mi je ponudila na cesti za Koper, blizu Vanganela, na mestu imenovanem Trikola, ko se je že mračilo. Izkoristil sem trenutek nepazljivosti svojega čuvaja, ga odrinil in stekel s ceste. Fašisti so za menoj streljali iz vsega orožja in tekli za menoj. Uspel sem jim zbežati in se skriti za neki zid. Fašisti so me nekaj časa iskali in osvetljevali teren z raketami, vendar me niso našli. Čez nekaj časa so opustili nadaljnje iskanje, verjetno zaradi mraka, in se napotili v Koper. Jaz pa, spet prost, v Bonine.«78 V drugem bunkerju, nedaleč od bunkerja Komande mesta, so bili komandant Mornariškega odreda z Jožo Korošec - Fini in ameriškim letalcem. Slišali so streljanje, vendar niso vedeli, kaj se dogaja, dokler jim ni tega prišla povedat terenka iz Boršta, Francka Lovrečič. Premišljevali so, kaj bi bilo najboljše storiti. Sklenili so počakati v bunkerju, ker bi jih v nasprotnem primeru lahko sovražnikove izvidnice odkrile. Med borbo je poročnik Dermota pojasnil ameriškemu letalcu, da Nemci z zavezniškimi letalci ravnajo po pravilih mednarodnega prava in se zato lahko tudi preda. »On pa je tovariško odklonil in izjavil, da bo delil usodo, kakršna je namenjena nam.« Ostali so v bunkerju, dokler sovražnik ni zapustil Boršta. V tretjem bunkerju, nedaleč odtod, so bili Leopold Kogoj, Jože Kovač in Lovrenc Šajn. K njim je prišla hči terenke Francke, mladinka Alda Lovrečič, in jim povedala, da so Nemci odkrili bunker poveljstva. Kogoj ni mogel več zdržati v bunkerju. Moral je ven. Previdno se je premikal proti Truškam, da bi prišel do gozda in tam počakal, da bo nevarnost minila. Po krajšem času premikanja je zagledal kolono 15 do 20 nemških vojakov, ki se je z grebena spuščala proti Dragonji. Previdno, da ga Nemci ne bi opazili, se je zavlekel v grmičevje. Tam je ležal do mraka, ko se je napotil v Boršt. Kovač in Šajn sta ostala v bunkerju do odhoda Nemcev iz Boršta, 190


nato sta se tudi onadva odpravila v vas. Ostali so iz Glema in Dilicev opazovali, kaj se dogaja, kolikor so pač mogli videti iz daljave. Drugega jim ni preostalo. Pomagati niso mogli. Zvečer so se vsi preživeli borci Komande mesta iz Boršta, Dilicev in Glema zbrali v Borštu.74 Borci v bunkerju pod Hrpeljci so morali imeti jeklene živce, trdno voljo in predvsem velik pogum, da so kljubovali premočnemu sovražniku in odklanjali predajo kljub brezizhodnosti. In to polnih devet ur. Po vsem tem je komandant zbral še toliko moči, da si je vzel življenje, ker ni hotel priti živ sovražniku v roke. Tudi sovražnik je ob tem osupnil. Komandant Mornariškega odreda je v poročilu zapisal: »Hrabro držanje naših tovarišev je začudilo celo samega okupatorja in je tov. Frenku izkazal pred razrušenim bunkerjem vojaško čast. Postopek, ki ga do sedaj nismo bili vajeni od naših tlačiteljev.« Po 40 letih žal ni bilo mogoče ugotoviti, kako je sovražnik izkazal vojaško čast mrtvemu partizanskemu komandantu. Očitno je to storil še pod svežim in močnim vtisom težkega dolgega boja. Dan po ofenzivi je prispela iz Milj skupina policistov, da je fotografirala razrušen bunker in mrtvega komandanta. Z rokavov so mu vzeli našitke z oznako čina podporočnika in jih odnesli s seboj.80 Domačini so imeli radi svojega komandanta. Že prvi dan po ofenzivi so iz Laborja odšli po truplo, da bi ga prenesli v vas. Ko so ga nosili, so bili obveščeni, da prihajajo Nemci. Truplo so skrili v lopo osamljene, zapuščene domačije na Poglanci, ga pokrili s slamo in se umaknili. Naslednjega dne so ga hoteli prenesti v vas. Tudi takrat ni šlo. Ko so že bili pod vasjo, so jih ponovno obvestili, da prihajajo v vas Nemci. Spet so ga skrili, tokrat v grmovje, in ga pokrili s slamo. Šele tretjič jim je uspelo, da so ga prenesli v vas, kjer so ga žene in mladinke pripravile za pogreb. Pogreb je bil v ponedeljek, 12. februarja, na pokopališču v Laborju. Domačini so povabili župnika Margona iz Trušk, ki se je pozivu odzval. Prišli so pripadniki Komande mesta iz Boršta, Glema in Dilicev. Mladinke so priskrbele cvetje, s katerim so okrasile grob. Bilo je precej ljudi, večina prebivalcev iz Laborja in nekaj iz sosednjih vasi. Komandant Mornariškega odreda je poročal tudi o tem dogodku: »Ljudstvo je na dan pogreba prihitelo iz vseh strani in 191


mnogo vencev je okrasilo njegov grob. Naša edinica je položila na njegovo gomilo lep venec. Na osmi dan je župnik Margon v Truškah bral mašo zadušnico.«81 Ujete tovariše, Antona Glavino, Konrada Huša, Pavla Likoviča in Mirka Beliča, so fašisti odpeljali v Koper. Iz koprskih zaporov so jih odpeljali v Coroneo v Trst in odtod verjetno v Rižarno, kjer so jih umorili. Oče Antona Glavine je dobil sporočila o svojem sinu, ko je bil ta še v koprskih zaporih in pozneje v Coroneu. Zadnja sled za Likovičem in Hušem nas pelje v Rižarno. Dante Soimi je iz teh zaporov v pismu 7. aprila prosil, naj njune domače obvestijo, da sta v Rižarni. Na koncu pisma je pripis: »Smo v S. Sabbi v rižarni, ne vemo, kaj bo z nami, jutri nas mogoče ne bo več.« Po vojni ni bilo za njimi nobene sledi več.82

VIRI l Drugi svj. rat, 4/319, 412, 538, 572–574; NOV na Slovenskem, str. 773. 2 Drugi svj. rat, 4/417–4 19, 448, 454–470. 3 NOV na Slovenskem, str. 768–771. 4 Glej pod 3, str. 789–799. 5 Poročila OC ONZ z dne 18. 4., 5 7., 9. 7. in 12. 8. 1944, vse ADO IOK; poročilo OC Komande istrskega vojnega področja (dalje OC KIVP z dne 10. 7. 1944, ADO IOK; poročila OC Istrskega odreda (dalje OC IO) št. 87 z dne 1 2. 7. 1944 in št. 113 z dne 8. 8. 1944, AIZDG, F-296a/I in IV; poročila Obveščevalne točke št. 1 Istrskega odreda (dalje OT 1 IO) št. 9 z dne 28. 7., št. 16 z dne 4. 8., št. 21 z dne 9. 8., št. 24 z dne 12. 8. 1944, vse v AIZDG, F-296a/I in V ter št. 22 z dne l0. 8., št. 27 z dne 15. 8., št. 30 z dne 18. 8. 1944, vse v ADO IOK. 6 Zadnik, Istrski odred, str. 428–429; poročila OT 1 IO št. 21 z dne 9. 8., št. 27 z dne 15. 8., št. 29 z dne 17. 8., št. 30 z dne 18. 8., št. 34 z dne 20. 8., št. 35 z dne 21. 8., št. 38 z dne 24. 8., št. 44 z dne 30. 8. in št. 46 z dne 1. 9., vse ADO IOK; poročilo OC ONZ dne 5. 8. 1944, ADO IOK. 7 Poročila OT 1 IO št. 13 z dne 3. 8., š. 16 z dne 4. 8. in št. 17 z dne 5. 8., vse ADO IOK.

192


8 Poročila OT 1 IO št. 19 z dne 7. 8., št. 21 z dne 5. 8. in 24 z dne 12. 8. 1944, vse v AIZDG, F-296a/V; poročila OC ONZ z dne l0. in 12. 8. 1944, oba v ADO IOK; poročila OT 1 IO št. 25 z dne 13. 8., št. 31 z dne 18. 8., št. 34 z dne 20. 8., št. 35 z dne 21. 8., št. 38 z dne 24. 8., brez št. z dne 25. in 26. 8., št. 42 z dne 28. 8., št. 44 z dne 30. 8., št. 45 z dne 31. 8. in št. 46 z dne 1. 9. 1944, vse ADO IOK ; poročilo OC KIVP z dne 27. 8. 1944, ADO IOK. 9 Poročila OC ONZ z dne 28. 7., 3. 8., 5. 8., 10. 8. in 12. 8. 1944, vse v ADO IOK; poročila OC KIVP z dne 31. 7. in 22. 8. 1944, ADO IOK; poročila OT 1 IO št. 9 z dne 28. 7., št. 29 z dne 17. 8., št. 36 z dne 22. 8., št. 37 z dne 23. 8., brez št. z dne 26. 8., št. 41 z dne 27. 8., št. 42 z dne 28. 8., št. 44 z dne 30. 8., št. 45 z dne 31. 8., brez št. z dne 29. 8., št. 46 z dne 1. 9. 1944, vse v ADO IOK; poročilo komandanta 137. polka z dne 12. 8. o akciji »Prien« in poročilo komandirja 2. čete istega polka o isti akciji z dne 12. 8. 1944, Zbornik NOR VI/15, dok. 167 in 168; poročilo 2. čete 137. polka z dne 31. 8. 1944, arhiv VII, UDB-SL-N-21760; poročilo 2. čete 137 polka z dne 4. 9. 1944, arhiv VII, UDB-SL-N-21764; poročilo 2. čete 137. polka z dne 1. 9. 1944, arhiv VII, UDB-SL-N-21761. 10 Slov. Istra v boju za svobodo, str. 493–500; Zadnik, Istrski odred, str. 427–434, 437–439; povelje štaba Istrskega odreda 1. bataljonu z dne 25. 8. 1944, AIZDG F-297/I; poročilo 137. polka z dne 5. 8. 1944, arhiv VII, UDB-SL-N-2/741; Paolo Sema, A. Sala, M. Bibalo, Battaglione Alma Vivoda, 1975, str. 56–58 (v nadaljevanju Battaglione Alma Vivoda); pismo Umberta Vrana štabu Istrskega odreda z dne 1. 8. 1944 in poročilo štaba Istrskega odreda, AIZDG F-298/I; poročilo A. Grmeka - Izidorja o delu v bivšem Istrskem okrožju za čas od 16. 8. do 2. 9. 1944, AIZDG F-638; povelje paritetnega štaba 9. korpusa brigadi »Garibaldi« z dne 6. avgusta 1944 za reorganizacijo, Zbornik NOR VI/15, dok. št. 62; ustna izjava H. Medvedška avtorju. 11 Poročilo OT 1 IO št. 37 z dne 23. 8. 1944 in pismo iste točke štabu Istrskega odreda z dne 30. 8. 1944, oba ADO IOK. 12 Poročilo OC 7. korpusa št. 55 z dne 26. 1. 1945 – stanje za čas od 24. 12. 1944 do 24.1. 1945, AIZDG F-319/III; poročilo OC KIVP št. 47 z dne 4.10. 1944, AIZDG F-319; poročilo OC KIVP št. 20 z dne 23. 9. in brez št. z dne 13. 9. 1944, oba v ADO IOK; Battaglione A. Vivoda, str. 107–108; poročila OT 1 IO št. 49 z dne 4. 9., št. 50 z dne 5. 9., št. 51 z dne 6. 9., št. 54 z dne 10. 9., št. 55 z dne 11. 9., št. 56 z dne 13. 9., št. 58 z dne 19. 9., št. 60 z dne 21. 9., št. 61 z dne 23. 9., št. 62 z dne 23. 9., št. 63 z dne 23. 9. in št. 67 z dne 7. 10. 1944, vse ADO IOK.

193


13 Poročila OT 1 IO septembra in oktobra 1944, zlasti št. 56 do 59 z dne 13., 15., 17. in 19. 9.; poročilo OC KIVP št. 20 z dne 23. 9. 1944, ADO IOK; poročilo Obv. odel. GŠ NOV in POS št. 7131 z dne 30. 11. 1944, Zbornik NOR Vl/ 17, dok. št. 83; poročilo 11. korpusa NOV in POH z dne 5. 10. 1944., Zbornik NOR V/34, dok. št. 15. 14 Podroben opis sovražnih enot na teritoriju, ki so ga kontrolirale enota NOV in POS izd. GŠ Slovenije, AIZDG, F-52/III; poročilo obv. oddel. GŠ Slov. z dne 24. 12. 1944, priloga B, AIZDG, F-65/III; izjave ujetih oficirjev pripadnikov l046. Polka, štaba 237. divizije in 137. Polka, v arhivu Vojnoistorijskega instituta SSNO, K-74/A, reg. št. 41/I, 73/A-1, reg. št. 18/5; K-74, reg. š t. 1/1; K-74/A, reg. št. 201-1; K-74/A. reg. št. 26/1-1; K74/A, reg. št. 24/l; K-74/A, reg. št. 23/1-1; K-74, reg. št. 23/1-3; K-74/A, reg. št. 22/1-1; poročilo 137. polka z dne 5. 8. 1944, v A VII, mikrofilm UDB-SL-N-2/741; poročilo 137. polka z dne 30. 12. 1944, v A VII, mikrofilm UDB-SL-3/5 in 6. 15 Poročila OT 1 IO št. 48 z dne 3. 9., št. 49 z dne 4. 9., št. 50 z dne 5. 9., brez št. z dne 8. 9., št. 52 z dne 7. 9., št. 54 z dne l0. 9., št. 55 z dne 11. 9., št. 56 z dne 13. 9., št. 57 z dne 15. 9., št. 58 z dne 17. 9., št. 60 z dne 2 1. 9., št. 61 z dne 23. 9., št. 63 z dne 28. 9., št. 64 z dne 1. 10. 1944, vse v ADO IO; poročilo F. Dermote z dne 29. 9. 1944, v Pomorskem muzeju Sergej Mašera v Piranu, P-509 (v nadaljevanju PMP, P-509); izjava Ivanke Rožič, v APMK; poročilo 2. bataljona 137. polka z dne 30. 9. 1944, A VII, UDB-SL-N-2/777–778; poročilo 2. čete 137. polka z dne 5. 9. 1944, A VII, UDB-SL-N-2/765–766; poročilo 2. čete 137. polka z dne 9. 9. 1944, A VII, UDB-SL-N-2/767. 16 Okrožnica POOF za Slov. prim. št. 679/44, AIZDG, F-540; poročilo Janeza Stanovnika POOF z dne 10. 9. 1944, AIZDG, F-540; dopis POOF za Slov. prim. z dne 2 1. 9. 1944, AIZDG, F-540; dopis POOF okrožni volilni komisiji južnoprimorskega okrožja z dne 26. 10. 1944, AIZDG, F-543, poročilo OOOF za južnoprimorsko okrožje (JPO) z dne 12. 9. 1944, AIZDG, F-543; zapisnik II. seje OOOF južnoprim. okrožje z dne 11. 9. 1944, AIZDG, F-543/II; zapisnik IV. seje istega odbora z dne 17. 10. 1944, AIZDG, F-618; zapisnik seje okrajne NO skupščine loparskega okraja, AIZDG, F-639; dopisi okrožnega javnega tožilca za JPO št. 21 z dne 20. 10. 1944, AIZDG, F-939 in št. 27 z dne 22 10. 1944, AIZDG, P-640; Slov. Istra v boju za svobodo, str. 581; Janez Kramar, Narodnoosvobodilni odbori v socerbskem okraju, Jadranski koledar 1970. 17 Maks Zadnik, Nemška ofenziva v Istri in Čičariji od 8.–11. avgusta 1944, Obala št. 22/73; poročilo OT 1 IO št. 54 z dne 10. 9. 1944, ADO

194


IOK; izjave Valerija Jakomina, Antona Vergana, Gverina Rojca, Vlaste in Žarka Družine, APMK, po avtorjevem spominu. 18 Izjave Antona Vergana, Žarka Rodele, v APMK; ustna izjava Huga Medvedška avtorju. 19 Izjave Leopolda Kogoja in Jožeta Kovača, APMK. 20 Poročila OT 1 IO z dne 8. 9. 1944, še 54 z dne 10. 9., št. 55 z dne 11. 9. in št. 56 z dne 13. 9. 1944, vse ADO IOK; izjava Antonije Muzlavič, Vlaste in Žarka Družine, APMK; poročilo sanitet. ref. KIVP št. 366 z dne 29. 9. 1944; AIZDG, F-378/III. 21 Poročilo OT 1 IO št. 55 z dne 11. 9., št. 56 z dne 13. 9., št. 57 z dne 15. 9., št. 58 z dne 17. 9. in št. 60 z dne 21. 9. 1944, vse ADO IOK. 22 Izjava Silva Prodana, Bruna Morgana, Jožeta Sergaša, Antona Vergana, Gabrijela Rožiča, Vlaste in Žarka Družine, vse v APMK. 23 Poročilo OT 1 IO št. 64 z dne 1. 10. in št. 67 z dne 7. 10. 1944, oba v ADO IOK; izjava Antona Vergana, Bruna Morgana in Ivanke Rožič, APMK. 24 Izjava Antona Vergana, Jožeta Sergaša, Silva Prodana, Valerija Jakomina, Boška Mariča, vse v APMK. 25 Frenkovo pismo z dne 7. 10.; povelje voj. obl. 7. korpusa št. 130 z dne 22. 9. 1944, AIZDG, F-201/I; dopis KIVP Komandi mesta Materija z dne 21. 9. 1944, AIZDG, F-319; izjava Boška Mariča, APMK. 26 Izjave Antona Vergana, Marije Trček, Silva Prodana, Marije Bubalo in Amalije Zankolič, APMK. 27 Frenkovi pismi z dne 7. 10. in 1. 11. 1944; poročilo Mornariškega odreda Koper z dne 17. 10. in 22. 10. 1944, PMP, P-510 in P-513; izjave Marije Trček, Antona Vergana, Silva Prodana, Marije in Umberta Radin, APMK. 28 Poročila MOK z dne 17. in 23. 10. 1944, PMP, P-510 in P-513. 29 Navodilo Mornariške skupine pri 9. korpusu Mornariškemu odredu Koper št. 69 z dne 6. 11. 1944, Zbornik NOR VIII/3, dok. št. 103; poročila MOK št. 13 z dne 23. 10., št. 47 z dne 3. 11., št. 15 z dne 6. 11, št. 54 z dne 10. 11., št. 18 z dne 18. 12., št. 9 z dne 15. 12. in št. 20 z dne 18. 12. 1944, PMP P-517, P520, P-521, P-522, P-525, P-526; poročilo OC KIVP št. 172 z dne 7. 12. 1944, AIZDG, F-78 a/II; izjava Franceta Dermote, APMK.

195


30 D. Ribarič, Borbeni put 43. divizije, str. 194–197. 31 Glej pod 30; operativni dnevnik štaba 43. Divizije, Zbornik NOR V/34, dok. 118. 32 Glej pod 30; poročilo MOK z dne 1. 11. 1944, PMP, P-516. 33Glej pod 30 in 31; Battaglione Alma Vivoda, str. 111–113; izjava generalmajorja v pokoju Milana Klobasa, APMK; poročilo štaba 43. divizije 11. korpusu št. 425 z dne 19. 11. 1944, Zbornik NOR V/35, dok. št. 62; izjavi Jožeta Sergaša in Bruna Morgana, APMK. 34 Izjave Antona Vergana, Egidija Babiča, Pavia Dilice, Jožeta Čoka, Marije Trček, Boška Mariča in Silva Prodana, APMK; Frenkovo pismo z dne 1. 11. 1944; poročilo MOK št. 15 z dne 6. 11. 1944, PMP, P-520. 35 Izjave Jožeta Čoka, Jožeta Kovača, Egidija Babiča, Franca Žonte, Bruna Morgana, Gverina Rojca, Marije Bubalo, Amalije Zankolič, Ane Pohlen, Antona Rihterja in Valerija Kocjančiča, APMK, 36 Izjava Marije Trček, APMK. 37 Frenkovo pismo z dne 13. novembra; poročila MOK št. 115 z dne 6. 11., št. 54 z dne 10. 11., št. 18 z dne 18. 12., št. 19 z dne 15. 12., št. 21 z dne 18. 12. 1944, dopis MOK št. 53 z dne 10. 11. 1944, vse v PMP, P-520, P521, P-522, P-525, P-527; izjave Antona Vergana, Boška Mariča, Jožeta Sergaša, Silva Prodana, Franceta Dermote, vse v APMK. 38 Poročilo MOK št. 21 z dne 18. 12. 1944, PMP, P-527; Battaglione Alma Vivoda, str. 130; izjavi Antona Vergana in Jožeta Sergaša, APMK. 39 Izjave Jožeta Sergaša, Antona Vergana, Egidija Babiča, Valerija Jakomina, APMK. 40 Izjave Silva Prodana, Rože Kozlovič, Grozdana Bernetiča, Jožeta Grižona, vse v APMK; seznam ujetih partizanov v poročilu OT 1 IO št. 98/2 z dne 30. 11. 1944, APMK. 41 Battaglione Alma Vivoda, str. 129–132; poročilo MOK št. 20 za čas od 20.–27.11., PMP, P-526. 42Spisek ujetih partizanov - poročilo OT 1 IO št. 98/2 z dne 30. 11. 1944, APMK IV/2; poročilo MOK št. 20 z dne 18. 12. 1944, PMP, P-526. 43 Poročilo MOK št. 21 z dne 18. 12. 1944., PMP, P-527. 44 Poročilo OC 4. bat. 9. brig. Št. 219 z dne 22. 12. 1944, AIZDG, F299/III; poročila MOK št. 21 z dne 18. 12., št. 101, z dne 19. 12. 1944, ter brez številke za čas od 17. do 20. dec. 1944, vse v PMP, P-527, P-529, P-

196


530; dnevnik M. Markežiča, zapiski za čas od 15. do 31. 12. 1944, original pri lastniku, fotokopija v APMK; poročilo 2. bataljona 137. polka z dne 30. 11. 1944, A VII, UDB-SL-N-2/794 in 2/792; poročilO 137. polka z dne 16. 12. in 30. 12., A VII, UDB-SL-N-3/3 in 3/7. 45 Poročilo 137. polka z dne 16. 12. 1944, A VII, UDB-SL-N-3/3. 46 Poročilo MOK za čas od 25. do 31. 12. 1944, PMP, P-531; poročila OC KIVP z dne 1. in 12. 1. 1945., oba v ADO IOK; poročilo MOK z dne 23. 1. 1945, PMP, P-534. 47 Poročila OC KIVP št. 203 z dne 20. 1. 1945 in št. 206 z dne 14. 1. 1945, oba v ADO IOK. 48 Izjave Antona Vergana, Valerija Jakomina, Jožeta Sergaša, Remigija Jermana, Leopolda Kogoja, Jožeta Kovača, Pavla Dilice, Egidija Babiča, Lovrenca Šajna, vse APMK; poročilo MOK št. 20 in 21 za čas od 20. do 27. 11. in od 27. 11. do 3. 12. 1944, v PMP, P-526 in P-527. 49 Poročilo MOK št. 18 z dne 18. 12. 1944, PMP, P-525; zapisnik IV. red. seje OOOF za južnoprim. okrožje 17. 10., AIZDG, F-638/I; pismo J. Stanovnika z dne 3. 9. 1944, AIZDG, F-541. 50 Dopis KM Koper okrajnim odborom OF –načel. gosp. komisij z dne 10. 10. 1944, AIZDG, F-637; zapisnik prvega zasedanja okrajne NO skupščine loparskega okraja z dne 6. 10. 1944, AIZDG, F-639; dopis okrož. tožilca št. 27/44 z dne 22. 10. 1944, AIZDG, F-640; okrožnica okrož. NOO št. 108/44 z dne 8. 11. 1944, AIZDG, F-640, 51 Pritožba okrož. jav. tožilca št. 23/44 z dne 21. 10. 1944, AIZDG, F639; okrožnica okr. NOO št. 108/44, AIZDG, F-640. 52 Zapisnik 1. red. seje okrož. NOO za južno Prim. z dne 18. 10. 1944, AIZDG, F-638; zapisnik 1. redne seje okrož. tajništva OF južno Prim. z dne 11. 11. 1944, AIZDG, F-638/I; poročilo tajništva okrož. OOF z dne 14. 11. 1944, AIZDG, F-638/I; zapisnik s sestanka predstavnikov OOOF, KIVP in 4. bat. 9. brig. z dne 23. 11. 1944, AIZDG, F-297/I; zapisnik 11. redne seje NOO loparskega okraja, AIZDG, F-640/II. 53 Odlok Predsedstva SNOS-a z dne 25. 11. 1944 o splošni mobilizaciji, Zbornik NOR VI/17, dok. št. 76; dnevnik M. Markežiča, zapisi za dneve 16., 12., 10. in 11. 1., ter 6. 2. 1945, APMK; poročilo MOK za čas od 17. do 19. 12. 1944, PMP, P-529; dopis KM Koper okrožnemu OOF za južno Prim. št. 989 z dne 5. 11. 1944, AIZDG, F-638. 54 Poročilo OOOF za južno Prim. z dne 7. 12. 1944, AIZDG, F-543; poročilo OOOF predsedstvu SNOS-a z dne 13. 12. 1944, AIZDG, F-638;

197


poročilo pooblaščenca za mobilizacijo okrož. NOO z dne 7. 1. 1945, AIZDG, F-638. 55 Poročila OC KM Koper septembra in oktobra 1944, AIZDG, F78a/II; izjavi Jožeta Kovača in Valerija Jakomina, APMK; po avtorjevem spominu. 56 Dopis KM Koper OC KIVP št. 1118 z dne 19. 12. 1944, AIZDG, F319; dopis KM Koper OC KIVP št. 1152 z dne 28. 12. 1944, AIZDG, F319; izjavi Gverina Rojca, Jožeta Sergaša, APMK. 57 Izjave Žarka in Vlaste Družina, Marije Trček, Rudolfa Kozloviča, Amalije Zankolič, Marije Bubalo, Antona Vergana, APMK; pregledi izdanih živil pri gospodarski komisiji za 10. in 11. mesec 1944 za istrski okraj v APMK XI/3 in loparski okraj v AIZDG, F-637; potrdilo KMK z dne 21. 11. 1944, AIZDG, F-637; dopis KM Koper gospodarski komisiji za loparski okraj z dne 12. 11. 1944, AIZDG, F-640; potrdila KM Koper o prejemu živil od loparskega okraja z dne 1. 11. 1944, AIZDG, F-637; potrdila o izdanih obrokih hrane patruljam, APMK XI/3. 58 Dopis KM Koper vsem okrajnim gospodarskim komisijam v Slovenski Istri z dne 10. 10. 1944, AIZDG F-637; enak dopis prom. ref. KMK z dne 27. 10. 1944, AIZDG F-640; pregled ekonomije in industrije v mestu Koper z dne 6. 11., seznam obratov, delavnic in materiala, položaj št. 10, oba AIZDG, F-640; razpis KM Koper načelnikom gospodarskih komisij z dne 18. 10. 1944, AIZDG, F-640. 59 Izjave Leopolda Kogoja, Jožeta Kovača, Remigija Jermana, Pavla Dilice, Jožeta Sergaša, APMK. 60 Poročilo OC KM Koper z dne 1. 10. 1944, AIZDG, F-78a/III; izjave Leopolda Kogoja, Grozdana Bernetiča, Jožeta Kovača, Jožeta Sergaša, Antona Vergana, Bruna Morgana, Jožeta Čoka, APMK; Frenkovo pismo z dne 7. 10. 1944., poročilo MOK z dne 17. 10. 1944, PMP, P-510; poročilo komisije za agitprop OOOF južno Prim. z dne 18. 11. 1944, AIZDG, F-640; poročilo okrož. NOO PNOO-ju št. 191 z dne 21. 11. 1944, AIZDG, F-543; poročila OT 1 IO štabu 4. bat. 9. brig. št. 29 z dne 17. 8. in št. 41/1 z dne 27. 8. 1944, oba ADO IOK. 61. Izjave Bruna Morgana, Ivanke Rožič, Kristine in Petra Abram in Antona Vergana, vse APMK. 62 Poročilo MOK št. 101/44 z dne 19. 12. 1944, PMP, P-524; Battaglione Alma Vivoda, str. 126; izjave Ivana Andrijašiča, Franca Korena, Valerija Kocjančiča - Hrasta, vse APMK.

198


63Poročilo MOK št. 101/44 z dne 19. 12. 1944, PMP, P-524; izvleček iz knjige umrlih župnijskega urada v Brezovici, knjiga 6, št. 310, zap. št. 21; izjave Mihe Fabjančiča, Rudolfa in Jožefe Gerdevič in Pavle Ferjanc, vse v APMK; sporočilo KM Koper od 12. 4. 1945 družini Mirka Vidmarja, APMK; poročilo KIVP št. 526/pers. z dne 3. 12. 1944, AIZDG, F-170/I. 64 Izjavi Jožeta Sergaša in Leopolda Kogoja, APMK; poročilo OC 4. bat. 9. brig. št. 6/45 z dne 14. 1. 1945, AIZDG, F-299/III; izjave Alberta Kluna in Jožeta Ivančiča, APMK. 65 Izjavi Jožeta Kovača in Antona Vergana, APMK; izpis iz knjige ranjencev partizanske bolnišnice Zalesje, vpisi za november, 9/188, AIZDG, F-393/II. 66 Poročilo MOK št. 13 z dne 22. 10. 1944, PMP, P-513; izjava Boška Mariča, APMK. 67 Izjave Jožeta Sergaša, Bruna Morgana, Boška Mariča, Antona Vergana, APMK. 68 Izjava Franja Siške, APMK; dnevnik M. Markežiča, zapis za 16. 12. 1944 in 3. 2. 1945, fotokopija v APMK; zapisnik 2. seje NOO loparskega okraja, AIZDG, F-640/II; poročilo MOK z dne 19. 12. 1944, PMP, P-529. 69 Poročilo MOK št. 5/45 z dne 4. 1. 1945, PMP, P-531; dnevnik M. Markežiča, zapis 26. 12. 1944, APMK; izjava Jože Korošec - Fini, APMK; dopis gosp. komisije loparskega okraja z dne 13. 12. 1944, AIZDG, F-637; poročilo Jože Korošec - Fini okrožni agitprop. komisiji z dne 29. 12. 1944, AIZDG, F-641. 70 Poročilo MOK št. 17/45 z dne 5. 2. 1945, PMP, P-537; poročilo MOK št. 19/45 z dne 14. 2. 1945, PMP, P-539; izjave Jože Korošec - Fini, Jožeta Kovača, Leopolda Kogoja, Maria Samca, APMK; dnevnik M. Markežiča, zapis 8. 2. 1945, APMK. 71 Izjava Jožeta Kovača, Leona Bernetiča, Zdravka Lovrečiča, APMK; izvod iz knjige umrlih župnijskega urada v Truškah, str. 4. red. št. 1; dnevnik M. Markežiča, zapis z dne 17. 1. 1945, v APMK. 72 Poročilo komisije za agitprop okrož. tajništva OF št. 69/44 z dne 8. 11. 1944, AIZDG, F-640; dnevnik M. Markežiča, zapisi za december 1944 in januar 1945, v APMK. 73 Poročilo KM Materija z dne 10. 2. 1945, AIZDG, F-319/II; Zadnik, Istrski odred, str. 566–570, 579, 585–586, 590, 593, 642. 74 Poročilo KIVP o številčnem stanju moštva na KIVP in komandah mest z dne 15. 2. 1945, AIZDG, F-302/V.

199


75 Poročilo MOK št. 7/45 z dne 14. 2. 1945, PMP, P-539; izjavi Franceta Dermote in Franja Siške, APMK. 76 Glej pod 75: izjave Leopolda Kogoja, Jožeta Kovača, Maria Samca, Jože Korošec - Fini, APMK. 77 Glej pod 75: izjavi Marije Babič in Jožeta Sergaša, APMK. 78 Izjava Valerija Jakomina, APMK. 79 Glej pod 75: izjave Jože Korošec - Fini, Jožeta Kovača, Leopolda Kogoja, Jožeta Sergaša, Remigija Jermana, Pavla Dilice, vse APMK. 80 Poročilo MOK z dne 19. 2. 1945, PMP, P-540. 81 Glej pod 80; dnevnik M. Markežiča, zapisi za 9.–11. 2. 1945, APMK; Margon pri fari se je boril za pravico, Družina št. 46/1981; izjave Elije Kocjančič, Jožeta Kovača, Jožeta Sergaša in Leopolda Kogoja, APMK. 82 Pismo Danteja Soimija iz Rižarne z dne 7. 4. 1945, fotokopija v knjigi Od fašističnega skvadrizma do pokolov v Rižarni, Trst 1974; izjava Antona Glavine in Maria Samca, APMK.

200


SVOBODI NAPROTI

SPLOŠNE VOJAŠKE IN POLITIČNE RAZMERE KONEC LETA 1944 IN V ZAČETKU 1945 Konec leta 1944 so se zavezniške armade približale nemškim mejam. Rdeča armada je prodrla na reko Odro in se približala Berlinu na 70 kilometrov. 13. februarja je osvobodila Budimpešto in 4. aprila je bila osvobojena že vsa Madžarska. Na zahodu so Anglo-Američani zaustavili nemško ofenzivo v Ardenih in 6. marca zavzeli Köln, nato pa 23. aprila izvedli večji prodor čez reko Ren. 25. aprila sta se sovjetska in anglo-ameriška armada srečali pri mestu Torgau.1 V začetku leta 1945 je bil vzhodni del Jugoslavije osvobojen. Fronta je potekala po Donavi do Iloka, od tam do izliva Drine in po njej do Višegrada, vzhodno od Sarajeva in Mostarja ter po Dinarskih planinah do Velebita. Dalmacija je bila osvobojena. NOV in POJ sta prerasli v jugoslovansko armado. Le-ta je dobila pomembno vlogo med vzhodno in južno zavezniško fronto. V marcu je imela več kot 650.000 borcev, bila je sodobno oborožena in sposobna voditi frontalne boje.2 20. marca je IV. armada začela napad na liško-obmorski fronti in 4. aprila jo je prebila od Plitvičkih jezer do morja. 20. aprila je prispela na levo obalo reke Rječine, pred Sušak in Reko.3 Narodnoosvobodilni boj je v tem čas u dosegel tudi pomembno zmago na področju mednarodnega priznanja nove Jugoslavije. Po sicer neumestnem vmešavanju treh velikih sil v jugoslovanske notranje zadeve na krimski konferenci (4.–11. februar 1945) je jugoslovanski kralj Peter imenoval namestništvo, ki je priseglo AVNOJ-u. 7. marca je Tito objavil sestav nove vlade, ki so jo do konca meseca priznale vse tri velike sile.4 201


V Sloveniji se je v začetku leta 1945 stalno povečevalo število sovražnikovih postojank in njihovega vojaštva. V februarju je bilo v Sloveniji več kot 130.000 sovražnih vojakov. To število je iz dneva v dan naraščalo z vojaštvom, ki se je umikalo pred prodirajočo jugoslovansko armado. Strateška naloga Glavnega štaba Slovenije je bila v danih razmerah in načrtih za bližnje operacije ohraniti živo silo in obdržati izhodiščne položaje za izpolnitev nalog v času, ko bo glavnina jugoslovanskih osvobodilnih sil prišla na slovenska tla. Močno je narasel pomen 9. korpusa v Slovenskem primorju zaradi dokončne osvoboditve in priključitve predelov, ki so bili Jugoslaviji vzeti ob koncu prve svetovne vojne. V zimskih mesecih 1944/45 je okupator imel namen očistiti zaledje bodoče fronte, zavarovati svoj umik iz Jugoslavije in Italije ter si ustvariti osnove za morebiten odpor na slovenskem ozemlju. Relativno zatišje na italijanski fronti (od jeseni 1944 do 9. aprila 1945) in strah pred izkrcanjem v zaledju sta mu omogočala in narekovala pospeševanje ofenzive proti narodnoosvobodilnemu gibanju v severni Italiji in Sloveniji, posebno v Slovenskem primorju. NOV in POS so v svojem boju v sovražnikovem zaledju, ki je vse bolj postajalo frontno zaledje, ohranili svojo živo silo in izhodiščne položaje za zadnji naskok. Zato so njihove glavne udarne sile, 7. in 9. korpus in 4. operativna cona, morale prestati velike nemške zimske ofenzive, ki so pomenile hude preizkušnje. Najtežje je bilo 9. korpusu. Na njegovem območju je bilo v začetku leta 1945 več kot 350 postojank s približno 84.000 sovražnih vojakov. Ofenzive so si na njegovem območju sledile vse do aprila 1945. 20. aprila je generalštab JA ukazal 4. armadi, naj prodira proti Trstu, glavni štab Slovenije pa 9. korpusu, naj očisti obrobje Trnovskega gozda in se pripravi za prodor v isti smeri. 27. aprila so bili položaji za pot proti Trstu in Gorici svobodni.5 Od jeseni 1944 so se na osvoboditev pripravljale tudi politične organizacije osvobodilnega gibanja in organi ljudske oblasti. Centralni komite KPS in Predsedstvo SNOS sta prirejala v vseh pokrajinah posvetovanja z aktivisti komitejev KPS, odbori OF, 202


organi oblasti in vojaškimi starešinami. Obravnavali so kadrovske in organizacijske ukrepe in se pripravljali za sklepno obdobje osvobodilnega boja. V vsej Sloveniji je bilo treba zagotoviti sodelovanje vsega prebivalstva v sklepnih operacijah. Konec januarja 1945 je CK KPS poslal na južnoprimorsko okrožje Franceta Perovška na dolžnost sekretarja okrožnega komiteja KPS. V pripravah na sklepne operacije so tudi pokrajinski organi in organizacije dajali kadrovsko in organizacijsko pomoč nižjim organom in organizacijam. Pokrajinski odbor OF je 25. marca poslal v okrožja ekipe, ki so bile za to posebej usposobljene na seminarju, da bi pomagale v pripravah za prevzem oblasti. V južnoprimorsko okrožje je poslal svojega člana Janeza Stanovnika z 18-člansko ekipo.6

OD 9. FEBRUARJA DO PRIHODA NOVEGA POVELJSTVA KOMANDE MESTA KOPER Po 9. februarju ni bilo več poveljstva Komande mesta Koper. Kaj storiti? To vprašanje so si zastavili preživeli borci. Bilo jih je le še 14. Isto vprašanje si je zastavljalo poveljstvo Mornariškega odreda. 10. februarja je poslalo kurirja na Komando področja s poročilom in predlogom, naj se imenuje novo poveljstvo. Prevzelo je tudi skrb za preživele borce Komande mesta. Prvotna zamisel poveljstva Mornariškega odreda je bila, naj bi preživeli borci izvedli mobilizacijo vojnih beguncev in jih pospremili na Komando področja, ki naj bi imenovala novo poveljstvo in odločila, kam s preživelimi borci Komande mesta Koper. Ta zamisel se ni uresničila. Če bi njena izvedba bila tako enostavna, Komanda mesta ne bi bila vso zimo pasivna, temveč bi ves čas mobilizirala in zbirala begunce ter jih pošiljal a v Brkine.7 Po pogrebu svojega komandanta so preživeli borci na sestanku ocenili svoj nov položaj. Bili so si enotni, da nadaljujejo delo Komande mesta. Sklenili so predlagati poveljstvu Mornariškega 203


odreda, da ostanejo na svojih položajih in nadaljujejo delo pod njegovim vodstvom do prihoda novega poveljstva. To svoje stališče so razložili komandantu odreda. 11 ** Preživeli borci seveda niso mogli izvajati vseh nalog, ki bi jih sicer izvajala Komanda mesta. Tudi poveljstvo Mornariškega odreda ni moglo popolnoma nadoknaditi poveljstva Komande mesta, saj je imelo dovolj skrbi s svojimi nalogami, ki jih je težko izvajalo v okoliščinah, kakršne so bile takrat v slovenski Istri. Poročnik Dermota je 26. februarja poročal: »Delo Komande mesta Koper vršimo, kolikor pač moremo, sicer pa pričakujemo te dni še navodila s strani Komande istrskega področja ali pa prihod novega komandanta.«9 Tudi vojaško politična situacija v Istri ni bila po 9. februarju primerna za večjo aktivnost. Napad na bunker 9. februarja ni bil namreč osamljena sovražnikova akcija, ampak samo del njegove povečane aktivnosti na območju loparskega okraja. Kaj je to praktično pomenilo na terenu nam nazorno kaže dejstvo, da so prebivalci Laborja potrebovali tri dni, da so prenesli truplo komandanta Frenka od bunkerja v Labor, daleč vsega 1 do 1,5 km, da so ga lahko pokopali. Aktivnost sovražnikov se je nadaljevala, tako da se je moral Mornariški odred pet dni neprenehno premikati in za ta čas prekiniti svoje delo.10 *41 Po uničenju poveljstva Komande mesta je sovražna propaganda širila vesti, da partizanov ni več, ker jih je sovražnik uničil. To je bilo boleče, zato je bilo treba na učinkovit način to propagando spodbiti. S tem namenom sta poveljstvo Mornariškega odreda in organizacijski sekretar komiteja KPS za loparski okraj sklenila 5. marca ustanoviti udarno četo, ki naj bi izvajala manjše drzne akcije 41

* Na okrožnem komiteju KPS so imeli nepopolno in bolj črno sliko o aktivnosti Mornariškega odreda in Komande mesta Koper. Tako beremo v poročilu okrožnega komiteja z dne 20. februarja, da v Istri ni bilo zveze z italijanskimi tovariši, da je bilo v Mornariškem odredu samo 8 in na Komandi mesta Koper samo 6 tovarišev, kar ni ustrezalo dejanskemu stanju. KMK in MOK sta ves čas imela stike z italijanskimi tovariši v Piranu, Izoli, Kopru in Miljah. Te stike je imel tudi komite za loparski okraj. Prav tako je imela KMK 14 tovarišev, ne pa samo 6 (kaže, da je OK vedel samo za skupino v Borštu, ne pa tudi za ostale skupine).

204


in s tem omenjeno propagando postavila na laž. Četa naj bi bila v sestavi Komande mesta. Poveljeval naj bi ji Mario Santin - Valter, komandir čete v nekdanjem Bataljonu Alma Vivoda. Do ustanovitve udarne čete ni prišlo, ker v ta namen ni bilo nič storjenega. Tudi novo vodstvo Komande mesta, ki je takrat že bilo v Istri, ni soglašalo z njeno ustanovitvijo. Usmerilo se je na obnovo svoje zaščitne čete, njeno moralno in vojaško utrditev.11 *42

IMENOVANJE NOVEGA POVELJSTVA KOMANDE MESTA KOPER IN NJEGOV PRIHOD V ISTRO Poveljstvo Komande mesta Koper je bilo uničeno ravno v času, ko se je bližal trenutek izvajanja njene najzahtevnejše naloge, na katero je čakala in se pripravljala vso jesen in zimo – prevzem in organizacija vojaške oblasti ter podpora civilnim organom oblasti in političnim organizacijam osvobodilnega gibanja pri prevzemu in organizaciji oblasti v času osvoboditve slovenske Istre z obalnimi mesti. Centralno politično vodstvo in Glavni štab NOV in POS sta ukrepala že nekoliko pred tem v svojih pripravah za sklepno obdobje osvobodilnega boja in za krepitev političnega in vojaškega delovanja v smeri obale in obalnih mest, predvsem Trsta z njegovo okolico in zaledjem. Glavni štab je 28. januarja 1945 podredil Komando istrskega vojnega področja in 4. bataljon 9. SNOUB 9. korpusu. S tem je vse slovensko etnično ozemlje onstran bivše jugoslovanskoitalijanske meje postalo operativno območje 9. korpusa. Centralni 42

* 5. marca je bilo novo poveljstvo Komande mesta že v Istri. Zato ta poseg poveljstva odreda v pristojnost in celo v organizacijo Komande mesta Koper preseneča. Takratne starešine odreda se dogodka več ne spominjajo, zato ne morejo tega pojasniti. Dejstvo je, da je bil odred do tega dne že v stikih z novim poveljstvom KMK. V poročilu je MOK takrat poročal »/…/v soboto 3. marca je prispel v Istro nov komisar KM Koper s tov. namestnikom komande. Še isti dan smo imeli sestanek. /…/ s tem je dolžnost vodstva komande prešla v njihove roke. /…/« Bilo je še nesporazumov, o njih so precej ostro razpravljali na sestanku 13. marca.

205


komite KPS je poslal Franceta Perovška na dolžnost sekretarja Okrožnega komiteja KPS za južno Primorsko z zahtevnimi nalogami: usposobiti izvoljene NOO za prevzem celotne oblasti po porazu okupatorja in njegovih domačih hlapcev; usposobiti partijske in frontne organizacije v vlogi političnega nosilca sistema vseljudske demokratične oblasti; koordinirati akcije vojaških enot s političnimi aktivnostmi terenskih organizacij. Te naloge niso bile nove. Na njih so delali v vsej drugi polovici leta 1944. Vendar je bilo treba delo pospešiti, da bi dosegli čim višjo stopnjo organiziranosti pri izvedbi. V tem trenutku so bile te naloge zelo težke zaradi stanja na terenu, ki ga je sovražnik zasedel in kontroliral. Pivko so nadzorovali pretežno nedičevci in četniki in delno bela garda, Brkine Nemci in delno nedičevci in četniki, Istro Nemci in delno fašisti. 4. bataljon 18. brigade (prej 4. bataljon 9. brigade), Komanda Istrskega vojnega področja in pretežni del okrožnih funkcionarjev so zaradi takega položaja na terenu bivali na obrobju svojega območja. France Perovšek je prispel na južnoprimorsko okrožje 31. januarja 1945. Smernice, ki jih je prinesel s seboj, še niso prispele v slovensko Istro do napada na bunker Komande mesta Koper.12 Poročilo o uničenju poveljstva Komande mesta Koper je prispelo na Komando področja sredi februarja. O dogodku je Komanda področja obvestila Okrožni komite KPS. Glede na naloge, ki so se postavljale pred organizacije osvobodilnega gibanja in vojaške enote v slovenski Istri, je Okrožni komite KPS sklenil poslati v Istro še enega svojega člana. Menil je, da bi bilo glede na naloge in nujnost skupnega delovanja političnih organizacij in vojaških enot koristno, da bi ta član opravljal dolžnost politkomisarja Komande mesta Koper. V soglasju z Okrožnim komitejem KPS je Komanda področja imenovala novo poveljstvo Komande mesta Koper v sestavi: - komandant Ivan Dorbež – Bojan, do tedaj politkomisar Komande mesta Št. Peter; - politkomisar Janez Dekleva - Igor, član Okrožnega komiteja KPS in sekretar Okrožnega komiteja SKOJ ; - namestnik komandanta Stane Hreščak, do tedaj komandir zaščitne čete Komande mesta Št. Peter. 206


Smernice, s katerimi je prišel France Perovšek, naj bi v Istri izvajal Janez Dekleva. Ustanovil naj bi ekspozituro okrožnega komiteja za povezovanje okrajnih komitejev v slovenski Istri, usmerjanje njihovega dela in dela vseh političnih organizacij ter delovanja vojaških enot. Novo poveljstvo Komande Mesta Koper je iz mašunskih gozdov krenilo med 22. in 28. februarjem. Komandant Dorbež je ostal nekaj dni na zdravljenju na Suhorju v Brkinih. Tovariša Dekleva in Hreščak pa sta s kurirji Komande mesta Koper nadaljevala pot v Istro, kamor sta prispela zadnje dni februarja.13 *43 Z namenom, da pomaga pri organizaciji nove Komande mesta Koper, je prve dni marca odšel v slovensko Istro komandant Istrskega vojnega področja poročnik Ivan Majcen - Jovo. Na Suhorju je prišel v stik z Ivanom Dorbežom, ki je okreval in se je že odpravljal na pot v Istro. V spremstvu dveh kurirjev sta 5. marca krenila s Suhorja. Okrog poldneva so prispeli v Slivje. Ko so v vasi jedli, je pod vas prispela nemška enota in tam izvajala vaje. Zato so se umaknili iz vasi. Nekaj sto metrov nad vasjo so na travniku čakali, da se nemška enota umakne, da bi se v noči prebili čez cesto Trst– Reka pri Markovščini. Toda nemški izvidniki so jih opazili s položajev pod vasjo. Nanje so poslali oddelek, ki jih je nenadno napadel. Ko so domačini videli Nemce, so tovarišem sporočili, naj se umaknejo, vendar so bili prepozni. Ob nenadnem napadu sta padla komandant Ivan Dorbež in kurir Hinko Ocepek. Poročnik Majcen je bil ranjen v nogo. Čeprav je bil ranjen, se mu je uspelo skupaj z drugim kurirjem umakniti. Terenci iz Slivja so padla tovariša pokopali na pokopališč u v Slivju.14 Tako novi komandant ni prispel na novo dolžnost. Ni prispel niti komandant področja, ki naj bi pomagal pri obnovi Komande mesta Koper. Vse naloge so obstale na novima komisarju in namestniku komandanta. Za oba dokaj težke naloge. In to ne samo zaradi vojaške situacije, ki je bila v Istri še vedno zelo neugodna, temveč tudi zato, ker je Janez Dekleva poleg dolžnosti komisarja imel kot član 43

* Točnega dneva njunega prihoda ni bilo mogoče ugotoviti. 22. februarja sta še bila v mašunskih gozdovih, medtem ko je imel 1. marca Janez Dekleva že sestanek z nekaterimi aktivisti v Rokavcih v Istri.

207


Okrožnega komiteja KPS nalogo voditi ekspozituro okrožnega komiteja in povezovati ves politični in vojaški aktiv v slovenski Istri, nanj prenašati in z njim izvajati naloge, ki so se postavile pred okrožje. V slovenski Istri pa je bilo treba povezovati štiri okraje, od katerih sta bila dva (socerbski in obalni) še vedno popolnoma zasedena z nemško vojsko, druga dva (loparski in istrski) pa še vedno precej zasedena in pod nenehno kontrolo nemške vojske. Istočasno je moral usklajevati dejavnosti med vojaškimi enotami in njihovo dejavnost z dejavnostmi političnih organizacij. Dodatno je opravljal tudi dolžnost pooblaščenca OZNA-e za slovensko Istro. Očitno ni bil v položaju, ki bi bil vreden zavidanja. Za odhod v Istro se je sicer javil prostovoljno na sestanku okrožnega komiteja, toda v upanju, da bo imel ob sebi komandanta Ivana Dorbeža, čigar sposobnosti je zelo cenil. To upanje pa se mu je umrlo 5. marca, ko je Dorbež padel. Smrt komandanta je pomenila samo še dodatno breme za politkomisarja in namestnika komandanta. Namestnik komandanta Stane Hreščak je pred tem opravljal dolžnost komandirja čete, zato je bil za delo v poveljstvu Komande mesta bolj neizkušen. Vojaške razmere v slovenski Istri v tem času se kljub delnemu zmanjšanju števila sovražnega vojaštva še niso spreminjale na bolje. Najceloviteje jih podaja komandant Mornariškega odreda v poročilu 26. februarja, ko pravi: »Res je, da okupator počasi evakuira Istro, vendar prav zato pošilja vedno nove edinice, ki se razmeščajo po tukajšnjih vaseh, kjer vrše vežbe po njivah in gozdičih in neprestano nadleguje prebivalstvo. Cestne patrole, ponavadi močne po 10 mož, prehajajo vsak dan po teh dolinah, tudi po vinogradih in poljih ter često najdejo kakšno sled o partizanih. Tudi 24. so odkrili en bunker nekega polit. funckionarja, ki pa k sreči ni bil v njem. Zato so takoj naslednji dan obkolili Lopar, kjer so bili tedaj tudi nekateri naši tovariši. /…/ Delamo pa česte premike. /…/«15 Prav takrat pa se je v slovenski Istri začelo politično stanje naglo spreminjati na bolje. Kljub pomanjkanju političnih aktivistov, informacij in literature osvobodilnega gibanja je ljudstvo čutilo, da se je okupator zamajal, da mu morala pada in da se bliža njegov konec. V pomanjkanju drugih informacij je znalo »čitati« tisto, kar je morala posredno ali neposredno priznati tudi sovražna propaganda. 208


Informacije je iskalo v italijanskem časopisu Piccolo. O tem nam priča inštruktor za izgradnjo ljudske oblasti pokrajinskega odbora OF Alfred Grobler. V svojem poročilu z dne 7. marca piše: »Literatura do sedaj ni prihajala; v kar štejem že 6 mesecev /.../ Ljudje kot mi smo se posluževali Piccola, ki ga sedaj čitajo tudi ljudje, ki preje časopisa tudi pogledali niso. Seveda moram poudariti, da je šel Piccolo v promet takrat, kadar so v dnevih ofenziv zavezniki vidno napredovali. Tako je bila že razprodaja Piccola merilo važnosti oziroma uspehov časa.. « To je imelo za posledico. da se je ljudstvo vse bolj množično, glasnejše in odkrito opredeljevalo za narodnoosvobodilno gibanje. Vse bolj jasno je bilo, da se je v času najmočnejšega sovražnikovega pritiska njegov upor sicer umiril, vendar ni svoje opredelitve nikoli zatajilo. To vidimo iz nadaljevanja poročila A. Groblerja: »Začelo se je z veliko sovjetsko zimsko ofenzivo in iz dneva v dan (morala, op. A. P.) raste ter postajajo (ljudje, op. A. P.) korajžni. Precej so k temu pripomogli Nemci sami, pri katerih ljudje dostikrat opazijo znake obupanosti. Krimska konferenca je tudi precej razgibala. Prebivalstvo je ob tem dogodku pokazalo, da ga zanimajo politični dogodki. Strah pred Nemci polagoma izginja, ker so se jih navadili, in z veseljem sprejmejo vsako zvezo z aktivisti, ki smo pač zopet šli na delo. /…/ Okraj odločno kaže stremljenje, da bi se priključili k Jugoslaviji, in vidijo samo v njej svojo rešitev. Vsi drugi poskusi tu ne bodo uspeli in tudi ni opaziti kakšne dejavnosti v tej smeri. Kralja in podobne stvari tu odločno zanikajo. /…/«16 Takšno je bilo politično razpoloženje ljudstva takoj po prihodu novega komisarja in namestnika komandanta Komande mesta v slovensko Istro. Kurirja sta ju pripeljala v Boršt, bazo Komande mesta pred napadom na bunker pod Hrpeljci. Tukaj je še vedno bila tudi največja skupina preživelih borcev. Takoj sta se posvetila ponovni organizaciji Komande mesta in njenemu aktiviranju. Ena od prvih nalog je bila povezava skupin in posameznikov, ki so delovali na terenu. Takoj zatem se je začelo politično in vojaško urjenje moštva ter njegova številčna okrepitev. Ena od prvih in nujnih nalog, ki jih je dobil politkomisar, je bila ugotovitev okoliščin, zaradi katerih je prišlo do odkritja bunkerja in uničenja poveljstva. V ta namen je 209


vodil razgovore z aktivisti in preživelimi borci, posebno z Valerijem Jakominom – Jelenom, ki je preživel napad na bunker. Ogledal si je tudi razbit bunker. V njem je našel komandantov samokres, razbit pisalni stroj, koščke razrezanega pečatnika in raztresen, razcefran arhiv. Med novo prispelo pošto je bilo privatno pismo za pokojnega komandanta. Vrnil ga je pošiljatelju z obvestilom, v katero je strnil svoje ugotovitve: »Javljamo Ti, da je tovariš komandant 8. februarja junaško padel ob napadu na bunker komande, potem ko je od jutra pa do treh popoldne zadrževal številčno zelo močnega sovražnika (cca 500 mož). Tovariš komandant si je naposled vzel življenje, ker je sovražnik pričel bunker minirati. /…/ Pokopan je v Laborju, loparski okraj, Istra. Prebivalstvu je smrt ljubljenega komandanta pomenila velik udarec. /…/«17 *44 Že prvega marca je politkomisar navezal stike z okrožnimi aktivisti, ki so delovali v Istri, in s člani okrajnih organizacij loparskega in istrskega okraja. Organiziral je ekspozituro okrožnega komiteja za slovensko Istro. Takoj zatem, 3. marca, sta se Dekleva in Hreščak povezala s poveljstvom Mornariškega odreda. Po oceni razmer in razpravi o tekočih nalogah sta od Mornariškega odreda prevzela opravila Komande mesta Koper. Dogovorili so se o nadaljnjem delu in sodelovanju. Že pri tem prvem stiku je Janez Dekleva seznanil poveljstvo Mornariškega odreda s stališči in nalogami, s katerimi je prišel z okrožnega komiteja KPS, in svojimi pooblastili v zvezi s tem, posebno glede povezovanja dejavnosti vojaških enot ter povezovanja dejavnosti le-teh z dejavnostjo civilnih organov in organizacij gibanja. Kmalu je Komanda mesta navezala stike tudi s Komando mesta Buje. 12. marca je prispel njen politkomisar v Labor na sestanek s Komando mesta Koper. Izmenjali so mišljenja o tekočih nalogah. Imeli so veliko skupnega, saj sta bili obe Komandi na novo ustanovljeni na območjih, ki sta bili močno zasedeni z nemškimi postojankami in pod njihovim nadzorstvom ter naseljeni z narodnostno mešanim prebivalstvom. Dogovorili so se za redne stike in vzpostavitev kurirske zveze, ki naj bi delovala vsak četrtek, če bi bilo potrebno pa tudi večkrat. Istega dne je imel Janez Dekleva v 44

* Navedeni datum 8. februarja je napačen.

210


Laborju ponovno sestanek z okrožnimi aktivisti in aktivisti loparskega in istrskega okraja.18 V zaostrenih okoliščinah je bilo za Komando mesta zelo pomembno organizirati lastno obveščevalno službo, ki jo je bilo potrebno na novo ustanoviti. Treba je bilo najti ustrezno osebo, ki bi jo organizirala in vodila. O tem sta se politkomisar in namestnik komandant posvetovala tudi s poveljstvom Mornariškega odreda. Ker se jima je zdela ta služba sila pomembna, sta se odločila, da jo bo vodil organizacijski sekretar okrajnega komiteja Loparskega okraja Mirko Markežič - Bus. O tem sta se z njim pogovarjala že 9. marca in se končno dogovorila 16. marca. Mirko Markežič se je takoj lotil dela in naslednje dni že zadolževal zaupnike v novi obveščevalni mreži in zbiral obveščevalne podatke. Že v začetku je imel lepe uspehe.19

SPREMINJANJE VOJAŠKO-POLITIČNIH RAZMER IN PREHOD OSVOBODILNEGA GIBANJA V OFENZIVO Za izvajanje nalog, ki so se postavljale pred enote in organizacije osvobodilnega gibanja, je bila v danih razmerah nujna prisotnost partizanske vojske, da je ustvarjala primerno vzdušje. Razpoloženje ljudstva je bilo zelo ugodno. Osvobajalo se je psihološkega pritiska, ki ga je pol leta ustvarjal okupator. Optimistično razpoloženje ljudstva je iz dneva v dan naraščalo. Vendar je bilo treba tak razvoj še pospešiti, kar je bilo mogoče doseči z ustreznim prenašanjem novic, še bolj pa s prisotnostjo vojske, njenim nastopom, še posebej pa s pesmijo in plesom. Tako se je na 19. marec, obletnico prihoda Komande mesta Koper v slovensko Istro, zbralo vse moštvo, ki je štelo že več kot 30 mož. Z zastavo in ob zvokih harmonike, pojoč partizanske pesmi je v popoldanskih urah kolona korakala iz Laborja, skozi Boršt in Kortino do Zabavelj. Tukaj so se zbrali aktivisti in prebivalci Zabavelj in tudi okoliških vasi na miting. Spregovorila sta politkomisarja Komande mesta in Mornariškega odreda. Po njunih govorih, polnih optimizma, je bilo, kot bi se svoboda usidrala v vasi. Razvilo se je ljudsko rajanje pozno v noč. 211


Ta demonstrativni pohod partizanov z zastavo, ob zvokih harmonike in s pesmijo, še podnevi in nato nadaljevanje z mitingom in plesom, je bil v nekem smislu prelomni trenutek. S tem so javno demantirali vesti, ki jih je sovražnik vztrajno, še posebej po 9. februarju širil, da partizanov ni več. Pokazalo se je še več: sovražnik kljub vsem prizadevanjem, zastrahovanjem in preganjanju ni zlomil uporniškega duha v istrskem ljudstvu in njegove želje po svobodi. Navidezno je sicer bilo mirno, vendar le toliko časa, kolikor je bil sovražnik fizično prisoten. V Zabavljah, kjer je bil miting, je nedolgo prej bila še nemška postojanka.20 Že v noči z 20. na 21. marec je sovražnik izvedel veliko čistko na območju od Rižane do Dragonje. V strelcih je preiskal vse gozdiče na tem območju. To je bil največji »rastrelament« v tem letu v slovenski Istri. Obvestilo o ofenzivi je na Komando mesta Koper in Mornariški odred prispelo še ponoči. Zato sta se nanjo pripravili. Kljub temu je v hajki padel pripadnik Komande mesta Karlo Božič iz Kostanjevega pri Pobegih. Ko se je po opravljeni nalogi vračal v bazo, so ga v Šantomi obkolili Nemci. Ko je videl, da se ne more rešiti iz obroča, se je sam ubil, da ne bi živ prišel sovražniku v roke. Istega dne so bili ujeti tudi okrožni aktivist Jože Miklavčič - Boros in še trije terenski delavci. To je bil poslednji resnejši sovražnikov sunek na to območje. Z njim pa ni več dosegel takšnega zastraševalnega učinka, kot ga je dosegal prej. V Istri je postajalo vedno bolj živahno. Okrog Komande mesta in Mornariškega odreda se je porajalo novo vzdušje. Povsod, kamor sta prišli, je zaigrala godba s pesmijo, nato pa so še zaplesali. S pomladjo 1945 se je v Istro vračalo vzdušje iz poletja 1944.21 Že teden dni po ofenzivi, 26. ali 27. marca, je nemška vojska začela zapuščati postojanke v slovenski Istri. Najprej se je umaknila s Pomjana, »dominirajoče točke slovenske Istre«, potem pa je zapustila še ostale postojanke ob obali in cesti Koper–Buje in Koper– Buzet ter med morsko obalo in Dragonjo. Glavnina vojske je ostala v obmorskih mestih, »na liniji Punta Grossa–Škofije–Tinjan« in v socerbskem okraju. Tej spremembi je sledilo hitro ukrepanje. Že 28. marca sta Komanda mesta in Mornariški odred ocenila svoje naloge v novih razmerah. Odločila sta se: 1. za primer izkrcanja in prehoda 212


fronte čez Istro in 2. za primer nemške kapitulacije brez vojnih operacij v Istri.22 V novo nastali situaciji so najbolj pogrešali delovanje operativne vojaške enote. Dozorel je čas, ko so morale partizanske sile preiti v ofenzivo in z oboroženo akcijo onemogočiti sovražniku sprehajanje po vaseh ter ga potisniti v postojanke. S tem bi omogočili nujen politični razmah osvobodilnega gibanja v zadnjih dneh vojne, ko je bilo treba hitro izvesti politične in organizacijske priprave za prevzem oblasti. Za ustanovitev in urjenje novih enot ni bilo časa. Za to so si sicer prizadevali, kljub pomanjkanju orožja, toda situacija je že prej zahtevala prihod izurjene in izkušene enote v Istro, ki bi bila sposobna takoj pokazati partizansko moč in, če bi bilo treba, takoj zasesti obalna mesta ter uničiti v njih sovražne posadke. Komanda mesta je našla izhod v tem, da je poklicala enote 4. bataljona 18. brigade (prej Istrski odred). To je storila 30. marca. To je bila prelomnica v prehodu popolne vojaške pobude na stran osvobodilnega gibanja v slovenski Istri. *45 45

*Pismo, s katerim je KMK to storila, se glasi: »Z ozirom na izmenjano vojaško situacijo v slovenski Istri in z ozirom na politično važnost tega terena priporočamo sledeče: Posreduje naj se premik ene čete na ta teritorij, katera bi operirala tu popolnoma avtonomno in ki bi imela značaj udarne skupine in obenem diverzantske grupe. Četa naj bo po možnosti pod vodstvom komandirja, ki ta teren že pozna in ima prakso manevriranja na tem terenu. Poleg tega naj se pošlje sem člane O.C.-ja, ki bodo ponovno organizirali obveščevalno točko, katera je sedaj popolnoma prenehala z delovanjem. Tudi vodja te točke naj bo po možnosti poznavalec tega terena. Skupina naj bo popolnoma založena z orožjem in municijo, ker so veze tu precej nesigurne. Gornje predloge utemeljujemo na naslednji način: Nemške postojanke so se izpraznile, tako da je sedaj popolnoma prost loparski okraj. Obalni v istem obsegu kot pred septembrom lanskega leta in istrski v precejšnji večini, razen par postojank. Pripominjamo, da se izpražnjevanje nadaljuje (to v istrskem okraju in socerbskem). Prihod edinice bi imel velik politični pomen, ker se je prav v teh dneh pokazalo, da ljudje z veseljem pozdravljajo nastop partizanov na terenu, čeprav poedincev. Poleg tega bi edinice v mnogem oziru pripomogle k uspehu politične aktivnosti, ki se je prav v zadnjem času razvila na terenu in kar ovira samo še nastop cca 20 mož številne fašistične teroristične bande. Ti nastopi bi gotovo prenehali, ako bi jih naše edinice zapletle v kako prasko in jim dale potrebno lekcijo.

213


Hitra akcija je bila nujna. Čakanje na enoto iz Brkinov ni bilo potrebno. Tudi z razpoložljivimi močmi je bilo treba ukrepati, kolikor se je pač dalo. Že naslednjega dne se je Komanda mesta preko Pomjana odpravila v Fijerogo. Tam je priredila ples. Po plesu je v nočnih urah celotna enota odšla preko Pomjana, Manžana in Šantome do koprskega pokopališča. Od tod je izvedla fiktivni napad na mesto. Posadka iz Kopra je odgovorila z močnim ognjem iz vsega orožja. Streljalo je še dolgo potem, ko so se partizani umaknili s položajev pred Koprom. Tudi to je bilo v tem trenutku dovolj, da se je jasno pokazala moč partizanske vojske in zanikala verodostojnost sovražne propagande. To je bil tudi edini namen te akcije. Kako je uspela, je pokazal preplah v postojanki. To je bil partizanski velikonočni pozdrav – poln upanja za istrsko ljudstvo in strahu za fašiste v Kopru. Zvečer 1. aprila je imel Mornariški odred v Loparju zbor, ki se ga je udeležilo veliko število prebivalcev te vasi. Zbranim sta spregovorila komandant in komisar odreda. Naslednjega dne so zborovali v isti vasi okrajni politični aktivisti. Tudi tega zbora se je udeležilo veliko prebivalcev. Spregovorili so jim aktivisti in starešine Mornariškega odreda. V kratkem času so dogodki pokazali, da se celotno osvobodilno gibanje v Istri lahko še bolj razživi kakor v »obdobju svobode« leta 1944, takoj ko popusti sovražnikov pritisk.24

Poleg tega utemeljujemo prihod omenjene edinice tudi s predvidenim političnim in vojaškim razvojem bližnjih dogodkov. Ti bodo brez dvoma zahtevali zasedbo okrajnih mest, a Komanda mesta Koper, ki bi radi svojih izgub v bližnji preteklosti in radi nesorazmerne oborožitve te naloge nepovoljno izvršila. Vzemite predlog čimprej v pretres in takoj ukrepajte. /…/« Zanimivo je, da so pismo podpisali Janez Dekleva kot član Okrožnega komiteja KPS, Stane Hreščak kot zastopnik komandanta KMK in tov. Leon kot oficir OZNA-e. Poleg vsebine je tudi to sooblikovalo pomen, ki so ga v 23 Istri pripisovali temu pismu.

214


OFENZIVA OSVOBODILNEGA GIBANJA V SLOVENSKI ISTRI Štab 4. bataljona je bil z glavnino svojih sil v Brkinih. Bil je v tesnih stikih z okrožnim komitejem KPS, ki je usklajeval akcije in aktivnosti vojaških enot in civilnih organizacij osvobodilnega gibanja. Takoj po prejemu vabila Komande mesta Koper sta ukrepala. Že v noči od 1. na 2. april je v soglasju z okrožnim komitejem štab bataljona poslal v slovensko Istro drugi vod prve čete. Bojno skupino sta vodila pomočnik bataljonskega politkomisarja Vincenc Lukanc - Emil in namestnik četnega komandirja Ivan Klun. To je bil le en vod čete, ki je skupaj štela komaj 25 mož. Okrepil naj bi se v slovenski Istri. S to skupino je v slovensko Istro odšel tudi sekretar Okrožnega komiteja France Perovšek s še nekaterimi okrožnimi aktivisti. Skupina je srečno prispela na območje Bočajev in Boršta. Tu se je povezala s Komando mesta Koper. Prihod bojne skupine bataljona in okrožnih funkcionarjev je znatno okrepil partizanske sile v slovenski Istri in pospešil razvoj partizanske dejavnosti.25 Prve dni aprila je v Istro prispel tudi namestnik komandanta Komande istrskega vojnega področja poročnik Jože Buh - Borut.*46 Že 7. aprila je bojna skupina 4. bataljona sodelovala s Komando mesta Koper v napadu na kolono 15 nemških vojakov v dolini potoka Pinjovec, ki so ropali v Župančičih. V borbi so bili ubiti 3 nemški vojaki, pet pa je bilo ujetih. Enega so pozneje ujeli še prebivalci okolnih vasi. Ta napad je najbolj pokazal, kakšen preporod je doživljala slovenska Istra. Po sedmih mesecih zastraševanja je bila sovražna skupina sredi belega dne napadena in popolnoma razbita. To je bil opomin sovražniku, da ne bo mogel več brezskrbno hoditi in ropati po vaseh slovenske Istre. Pomembno je 46

* Točen datum prihoda poročnika Buha ni ugotovljen. To je vsekakor bilo po 1. aprilu in najpozneje 6. aprila. V fiktivnem napadu na Koper ni sodeloval in ga takrat še ni bilo v Istri. Iz vsebine pisma, ki ga je pisal 6. aprila, je videti, da ga je pisal iz Istre. Iz pisma OC KIVP, datiranega 6. april, pa izhaja, da je že pred tem odšel v Istro. V brzojavki z dne 17. aprila je 26 napisal: »Nahajam se že štirinajst dni v Istri. /…/«

215


bilo, da se je v napad vključilo tudi neoboroženo civilno prebivalstvo in je lovilo Nemce. Dokazalo je, da se je dokončno osvobodilo strahu. Občutilo je, da sovražniku popušča moč, in mu takoj dokazalo, da mu ne bo več dovolilo zastrahovati in ropati na svoji zemlji.27 8. aprila je prispel za drugim vodom tudi prvi vod prve čete 4. bataljona. To skupino je vodil komandant bataljona major Matevž Šivec. S prvo skupino se je združila 10. aprila. Zdaj je imel bataljon v Istri že vso prvo četo, okrog 20 mož, tri člane obveščevalnega voda in komandanta bataljona, pomočnika politkomisarja, administratorja in kurirje iz štaba bataljona. Za tem je 10. aprila prispela v Istro tudi druga četa in se je 11. aprila pridružila 1. četi. Tedaj je moštvo bataljona v Istri štelo že 48 mož.28 V slovensko Istro je tedaj prispela tudi četa brigade KNOJ. Enote 4. bataljona 18. brigade, Mornariškega odreda Koper in Komande mesta Koper so v aprilu v Istri izvedle vrsto akcij. Tako so enote 4. bataljona 11. aprila napadle sovražno patruljo v Bočajih, 18. aprila sovražno patruljo dvajsetih mož pri Pučah, 24. aprila sovražno patruljo pri Kubedu, izvedle so še več drugih manjših akcij. Mornariški odred je 14. aprila vdrl v Izolo in razorožil večji del posadke. Borci zaščitne čete Komande mesta so v drugi polovici aprila napadli skupino nemških vojakov pri Koštaboni, nemško kolono na cesti Dekani–Rižana, v Šmarjah razorožili oficirja, podoficirja in vojaka ter opravili več manjših akcij. Enote in njihove patrulje so vsakodnevno razoroževale demoralizirane bežeče nemške vojake. Tedaj je bila Komanda mesta že obnovljena in okrepljena. Dopolnjevala se je z novimi borci in presegla število mož iz poletja 1944.29 Ekipa 18 članov, ki jo je na južnoprimorsko okrožje poslal Pokrajinski odbor OF pod vodstvom svojega člana Janeza Stanovnika, je prispela v okrožje 31. marca 1945. Ko je Janez Stanovnik podrobneje spoznal razmere v okrožju, sta ga vznemirili dve vprašanji. Prvo je bilo glede sodelovanja s prebivalstvom italijanske narodnosti, ki je živelo v obalnih mestih. Težava je bila namreč naslednja: OF in KPS sta delovali med slovenskim 216


prebivalstvom slovenske Istre, medtem ko je med italijanskim prebivalstvom delovala KPI, ki je bila vključena v CLN (Comitato di Liberazione Nazionale). OF in CLN sta si bila v temeljih različna. OF je bila enotna frontna organizacija in je vključevala vse protifašistično usmerjeno prebivalstvo, CLN pa je bil koalicija političnih strank; KPI je bila v manjšini, ne pa vodilna sila (čeprav so v odporu bili komunisti najaktivnejši in najštevilnejši). CLN ni priznal sklepov AVNOJ-a o priključitvi Slovenskega primorja in Istre k Jugoslaviji. V razreševanju nejasnosti so bili Janezu Stanovniku zelo koristni stiki s tovariši na Oblastnem NOO za hrvaško Istro, ki jih je navezal takoj po prihodu v okrožje. 2. aprila je bil tudi na obisku pri njih ter se v podrobnostih seznanil z njihovim pristopom k temu vprašanju. Izhajali so iz tega, da je politična osnova narodnoosvobodilnega boja tako široka, da je sprejemljiva za vse prebivalce v Istri, ne glede na narodnost. Italijanski manjšini je v Jugoslaviji zagotovljena popolna enakopravnost. V višjih forumih je imela manjšina svoje predstavništvo, ni pa imela nobene posebne manjšinske organizacije. V bazi ni imela predstavništev, temveč se je zbirala z matičnim narodom v narodni fronti in organih ljudske oblasti. Drugo vprašanje se je tikalo vojnih beguncev. Tudi glede tega vprašanja je pri tovariših v hrvaški Istri našel originalno rešitev: ni se jim zdelo pomembno vprašanje njihove odgovornosti, zato so jih sprejemali kot ostale prostovoljce, ki so se jim pridružili po lastni odločitvi, ali pa so jih mobilizirali z ostalimi obvezniki. V slovenski Istri so že izvajali enaka stališča o obeh vprašanjih. Hitro so se izkazala kot pravilna.30 Pred odhodom v Brkine in slovensko Istro se je Janez Stanovnik pogovarjal med 4. in 9. aprilom na Komandi istrskega vojnega področja o načinu prevzemanja oblasti. Natančno so se dogovorili o koordinaciji dela. Takrat so Janezu Stanovniku že bile znane najnovejše smernice, ki jih je iz Beograda prinesel Aleš Bebler: izkrcanja Anglo-Američanov na ozemlju Istre ne bo, temveč bodo frontalno napredovali na italijanski fronti, medtem ko bodo enote jugoslovanske armade napredovale proti Primorski z vzhodne smeri. Zavezniške armade naj bi se predvidoma srečale z jugoslovansko armado nekje v Slovenskem primorju ali pa celo v Furlaniji. S tem so 217


ga seznanili tovariši iz Oblastnega komiteja KPH za hrvaško Istro, ki so se vrnili iz Bele Krajine takrat, ko se je on nahajal pri njih na obisku. Ta novica ni izključila potreb za priprave v primeru, če bi se enote jugoslovanske armade in anglo-ameriške enote srečale na območju južnoprimorskega okrožja. Zato so upoštevali pri načrtovanju koordinacije dela s Komando področja pri prevzemu oblasti obe možnosti. V primeru, da bi ozemlje zasedla samo naša vojska, »bi vojaška oblast prevzela takoj prve dni nase največje breme, ker bi z avtoriteto vojske verjetno stvari lahko povoljneje reševala«. V primeru, da bi ozemlje okrožja ali del tega ozemlja okupirala zavezniška vojska, »bi večino njenih nalog izvrševala narodna zaščita«. V zvezi s tem je Janez Stanovnik pisal Pokrajinskemu odboru OF: »Žal sem moral ugotoviti, da imajo tovariši na Komandi področja zelo malo političnega posluha in se birokratsko oklepajo tega, kar jim je naloženo v raznih okrožnicah, in ne znajo razumeti, da lahko pride slučaj, ko bo civilna oblast najvažnejša in ko bi bilo postavljanje vojaške oblasti lahko škodljivo. Mislim, da bi moral štab korpusa dati glede predvidenih možnosti komandam področij konkretnejša navodila . /…/«31 Janez Stanovnik je prispel v slovensko Istro v noči z 9. na 10. april. Prišel je z načrtom za izvajanje nalog, o katerih se je dogovoril tudi s Komando področja. Najprej bi se morale izvesti naslednje naloge: usposabljanje vseh organov ljudske oblasti za prevzem oblasti v vseh variantah poraza okupacijskih sil na tem območju; izvajanje splošne mobilizacije (vključno z vojnimi begunci), utrjevanje bratstva in enotnosti slovenskega in italijanskega naroda na osnovi popolne enakopravnosti in priprava ljudstva za primer še enega prehodnega okupacijskega vala ob umiku sovražnih enot (bodisi nemške vojske bodisi kvizlingov, predvsem četnikov, ki jih je bilo v Slovenskem primorju že veliko). Te naloge niso bile nove. Iste naloge je že izvajal Okrožni komite KPS, le da so bile že nekoliko prilagojene glede na tekoči razvoj razmer in že znane perspektive nadaljnjega razvoja dogodkov. V stališčih, s katerimi je prišel Janez Stanovnik, je bilo tudi nekaj koristnih konkretizacij političnega tečaja, ki ga je okrožni komite izvajal v južnoprimorskem okrožju in še posebej aktivno v slovenski Istri. Njegov prihod je pomenil veliko pomoč ekipi okrožnega 218


komiteja in celotnemu političnemu in vojaškemu aktiv u v slovenski Istri.32 Za uspešno in hitro izvedbo začrtanega političnega tečaja sta bila zelo ugodna dva temeljna pogoja. To sta bila spremenjene vojaške razmere in razpoloženje ljudstva, ki je bilo enotno opredeljeno za narodnoosvobodilno gibanje. Po sedemmesečnem sovražnikovem pritisku je bilo treba ponovno akcijsko povezati to veliko silo in jo usmeriti v novo nastalih okoliščinah. To pa ni bilo težko zaradi vzdušja, ki je takrat zajelo vso slovensko Istro. Bilo je takšno, da je osupnilo tudi Janeza Stanovnika. Deset dni po svojem prihodu je pisal na Pokrajinski odbor OF: »Ljudje so v tem okraju (loparskem, op. A. P.) naravnost čudoviti. Tako masovnega sodelovanja z našim gibanjem nisem doslej videl še nikjer. Naše vojske si vsi sedaj, po odhodu Nemcev, tako žele, da jo skoraj dobesedno nosijo na rokah. Ljudje celo sodelujejo z našo vojsko v vojaških akcijah. /…/« Namestnik politkomisarja Vincenc Lukanc v svojem veselem pismu imenuje Istro »Indija-Koromandija«, kjer so se že »prenajedli« jajc, solate, klobas, sira in prenapili »pravega istrijanskega vinčka.« Pisal je: »Vsak večer plešemo, rajamo čez noč dolgo, po dnevu pa delamo in to vojaško in politično. Imamo vedno sestanke, masovne s civili. Tudi z mitingi delamo. /…/ Ravno danes, ko se veselimo, uprizorimo miting /…/.«33 Tako težko pričakovana svoboda je kar naenkrat prihajala prehitro. Bilo je težko dohitevati dogodke, ki so se zelo hitro vrstili. Vojaške razmere so se hitro spreminjale. Naloge so bile številne in zahtevne, kar je razvilo zelo živo aktivnost ljudstva obeh narodnosti. S prihodom dela okrožnih funkcionarjev in Janeza Stanovnika, namestnika komandanta Istrskega vojnega področja, dveh čet 4. bataljona 18. brigade z delom štaba bataljona ter čete KNOJ-a v slovensko Istro je to območje postalo območje največje vojaške in politične aktivnosti osvobodilnega gibanja v južnoprimorskem okrožju. Za hitro in množično aktiviranje ljudstva je bilo treba vključiti celoten politični in vojaški aktiv v enotno akcijo. Sestanki, posveti, konference Okrožnega komiteja KPS s starešinami vojaških enot in celotnim političnim in vojaškim aktivom ter množični mitingi so se vrstili iz dneva v dan, tudi po več v enem dnevu. Vso to dejavnost je sprožal in povezoval Okrožni komite. Tako je med 1. in 219


10. aprilom sklical vojaški aktiv in 10. aprila celoten vojaški in politični aktiv. Na njem je že govoril Janez Stanovnik o rešitvah v Slovenskem primorju in slovenski Istri, o stališčih in nalogah v primeru, da bi ozemlje Istre zasedla zavezniška vojska. Poudarili so nalogo, da je treba napasti umikajoče se sovražne vojske. Glede na razmere in naloge sta bili poudarjeni potreba po ustanovitvi skupnega operativnega štaba za usklajevanje delovanja vojaških enot ter potreba po krepitvi organizacij OF in vojaških enot s poudarkom na politični vzgoji moštev.34 Komanda istrskega vojnega področja je bila daleč na Pivki. Tam je bila zunaj dogajanj. V Istri je bil samo namestnik komandanta poročnik Jože Buh in predstavljal Komando področja na sestankih Okrožnega komiteja in predstavnikov vojaških enot ter na posvetih političnega aktiva. V vsakodnevnem stiku z Okrožnim komitejem in Janezom Stanovnikom je bil v centru dejavnosti vodstva osvobodilnega gibanja v južnoprimorskem okrožju. V teh stikih so našli dokončne rešitve in odgovore na vsa nejasna vprašanja. Razjasnili so si in poglobili temeljne naloge vojaških in civilnih organov oblasti in političnih organizacij. Odvisno od sprememb na terenu so tudi sproti odločali, kako naj se čimprej ustrezno ukrepa in kdo naj ukrepa. V takih razmerah je bilo normalno, da je Buh občutil kako komandam mest primanjkuje direktiv za delovanje, ker le-teh s Komande področja ni bilo. To je veljalo še posebej za komande mest zunaj slovenske Istre, ki niso bile v stikih z vodilnim političnim aktivom v Istri. S Komando področja je imel Buh slabe stike, ker je bila kurirska zveza še vedno neredna in počasna. Dogodki so se hitro vrstili in razmere so se hitro spreminjale. Na te spremembe je bilo treba reagirati. Zato je interveniral iz Istre. Komandam mest je 14. aprila napisal navodila. Uvodoma je ugotovil, kako potek dogodkov »jasno priča, da se nam dan za dnem bliža svoboda«. To je zahtevalo sprotno reševanje problemov vzporedno s potekom dogodkov doma in v svetu. Nakazal je na nevarnost, ki so jo predstavljali četniki in tako imenovani italijanski republikanci, ki jih je sovražnik kopičil na teritoriju Komande področja in jih je hotela reakcija v ugodnem trenutku še izkoristiti. Komande mesta je usmerjal na naslednje naloge: 1. Tesno sodelovati s civilnimi organi pri množičnem delu s 220


prebivalci, pred republikance.

njimi

razkrinkavati

četnike

in

italijanske

2. Politično usposabljati vojake, »pripraviti jih na to, da bo znal in poznal vsak vojak, kako mu je ravnati v slučaju razpada. /…/« Vzgajati jih je treba v duhu iniciativnositi. 3. Takoj narediti načrt, kako se bo Komanda mesta razporedila in katere objekte bo zasedla. Glede na to, da je na teritoriju komand mest precejšnje število prebivalcev italijanske narodnosti, je bilo treba pospešiti delo med njimi in jih pridobiti, »kolikor jih že nismo pridobili za našo stvar«. To velja posebno za Komando mesta Koper, ker je na njenem območju največ prebivalcev italijanske narodnosti. 4. Vojne begunce začasno vključevati v svoj sestav, tiste pa, ki so pobegnili iz 4. bataljona oz. Istrskega odreda ali pa ostalih komand mest in Komande področja poslati v njihovo enoto, če je le mogoče. Le v težkih primerih jih je treba predati vojaškemu sodišču področja, v ostalih primerih jih je treba obravnavati disciplinsko. Na koncu usmerja komande mest, naj se navežejo na okrajne komiteje, ki naj bi jim dali še podrobnejša navodila glede četnikov, dezerterjev idr.35 V duhu teh navodil je poročnik Jože Buh takoj ukrepal. Pomagal je Komandi mesta Koper pri odrejanju zastopstev za mesta Piran, Izola in Milje. Za sedež Komande mesta je bil že prej določen Koper. V drugih mestih naj bi njene naloge izvajala zastopstva, ki naj bi predvsem skrbela za varnost, red in zaščito družbenega premoženja. Za izvajanje svojih nalog naj bi imela zastopstva na voljo po en vod zaščitne čete Komande mesta Koper. Posebna skrb je bila posvečena utrjevanju sodelovanja med slovenskim in italijanskim prebivalstvom. Nejasnosti glede teh vprašanj so bile odpravljene. Temeljno vprašanje je bilo usmerjanje ljudstva na opredelitev za odlok AVNOJ-a o priključitvi Istre in Slovenskega primorja k Jugoslaviji in na mobilizacijo v NOV. Okrožni komite KPS in Okrožni odbor OF sta utrjevala stike z naprednimi silami iz obalnih mest s ciljem ustanavljanja predstavništev italijanske manjšine. V okviru teh prizadevanj je namestnik komandanta KIVP na pobudo Stanovnika in Perovška postavil sredi aprila za v.d. komandanta Komande mesta Koper Maria Santina - Valterja, bivšega komandirja čete v Bataljonu Alma 221


Vivoda, ki se je v začetku aprila 1945 priključil Komandi mesta. O tem je Janez Stanovnik 20. aprila zapisal: »V pogledu odnosa do Italijanov je sploh treba poudariti, da je naletelo naše stališče do prebivalstva na polno razumevanje in podporo. Bratstvo z italijanskim narodom na tem ozemlju je posebej utrjeno še s tem, da je bil na naš predlog imenovan za v. d. komandanta Komande mesta Koper tov. Santin Mario - Valter, star gapovski borec in zelo ugleden med italijanskimi protifašisti na istrski obali /.../.« Stališče do vojnih beguncev v direktivnem pismu z dne 14. aprila in postavitev Maria Santina za v. d. komandanta sta bili zelo samostojni potezi namestnika komandanta KIVP. Presegal je svoja pooblastila. Postopek proti vojnim beguncem je bil v nasprotju z vsemi povelji, ki jih je Komanda področja do takrat prejela glede tega vprašanju. Ni dvoma, da je bilo to pravilno ravnanje v danih razmerah, kljub temu pa mu je naložilo pretežko odgovornost, čeprav je ravnal po predlogu in v dogovoru s sekretarjem Okrožnega komiteja KPS in članom Pokrajinskega odbora OF. Zato se mu je zdelo potrebno o tem obvestiti štab 9. korpusa, s katerim je imel 4. bataljon radijsko zvezo. Z depešo dne 17. aprila je poročal, kaj je ukrenil, in prosil za oceno svojega ravnanja. Zaradi okvare na radijski postaji pa brzojavka ni bila odposlana. Tudi če bi bila, za odgovor verjetno ne bi bilo več časa.36 Vojaško-politične razmere v slovenski Istri deset dni pred osvoboditvijo obalnih mest nam verjetno najceloviteje prikazuje v poročilu z dne 20. aprila Janez Stanovnik, ki pravi: Socerbski okraj je bil še pod sovražnikovo zasedbo. Politični aktiv je v veliki večini padel ali pa bil aretiran. Legalizacija kadra, do katere je prišlo v »Obdobju svobode«, je povzročila njegovo kompromitacijo, kar je po zasedbi imelo usodne posledice, posebno glede na to, da je bil velik del okraja predmestje Trsta. Obalni okraj je bil v letu 1944 bolj ob robu pozornosti aktivistov, vendar so bili že v kratkem času po odhodu Nemcev doseženi odlični uspehi gibanja. Za okraj je bila značilna dvodelnost: v notranjosti je bilo ljudstvo odlično, ob obali je omahovalo. V teh dneh se je pripravljala skupna konferenca mladine in žena, ki naj bi bile nosilke mobilizacije, volitev v NOO in množičnega povezovanja ljudstva. Pripravljala se je tudi okrajna skupščina. V istrskem okraju so težave, ki so nastale 222


po zasedbi, že premagali. Za 20. april je bila sklicana okrajna narodnoosvobodilna skupščina. V loparskem okraju pa sta se že razvila dejavnost in razgibanost, ki sta presegla tisto iz »obdobja svobode«. V njem je že dvakrat zasedala okrajna narodnoosvobodilna skupščina. Po konferenci žena so bile le-te zelo aktivne v agitaciji za mobilizacijo. V tem okraju je bilo središče vsega osvobodilnega gibanja v slovenski Istri. V vseh okrajih je tekla akcija, s katero bi odstavili tiste člane NOO, ki so se v času zasedbe slabo izkazali. V postojankah, ali v njihovi neposredni bližini, kjer še niso mogli izvajati volitev, so pripravljali volilne materiale, da bi volitve lahko izvedli, takoj po odhodu sovražnikov. S predstavniki italijanskega prebivalstva v mestih so pripravljali sestanek, ki naj bi bil iniciativna konferenca za izbor manjšinskega odbora, ki naj bi bil privlačno središče za manjšino. Programsko in organizacijsko naj bi sledil liniji manjšinske unije na Hrvaškem. Vojni begunci so se v večjem številu začeli prostovoljno javljati enotam. Glede vzdušja zasluži pozornost opomba na koncu poročila, ki je obenem Stanovnikovo poslovilno pismo Pokrajinskemu odboru: »Ne odhajam z lahkim srcem, posebno ne v tem trenutku, ko pričakujemo vsi skupaj, da pride naša armada vsak čas od Sušaka sem. Vsak dan smo čutili, kako je postajal sovražnik vedno bolj nervozen, sila našega ljudstva iz dneva v dan večja. /…/« Po Stanovnikovi oceni so si v tem času naredili »precej obširen načrt dela, ki naj bi dvignilo Istro in jo usposobilo za naloge, ki jo čakajo v bližnji prihodnosti. /…/«37 Mobilizacija je bila še vedno temeljna vojaška in politična naloga. Ko je bilo sprejeto stališče, da begunce mobilizirajo skupaj z ostalimi obvezniki, je bil problem beguncev vključen v mobilizacijo in ni pomenil posebnega bremena. Prostovoljci so se v večjem številu začeli javljati takoj, ko je nemška vojska začela zapuščati postojanke v Istri. Med njimi so bili tudi nekateri, ki so prej iz raznih vzrokov zapuščali svoje enote. V ospredju je bil problem oborožitve, ker ni bilo dovolj orožja za veliko število prostovoljcev. Novince še vedno ni bilo mogoče pošiljali v Brkine, ker so bili prehodi še blokirani. Razmišljali so kot že dostikrat poprej, da bi jih pošiljali skozi hrvaško Istro. Toda razvoj dogodkov je preprečil, da bi izpeljali tako organizacijo transportov. Po prihodu v slovensko Istro namestnika 223


komandanta 9. korpusa Jožeta Klanjška - Vasje 24. aprila, so se osredotočili na mobilizacijo v enote, ki so bile v slovenski Istri: za operativne enote sposobni so bili dodeljeni 4. bataljonu, ostali pa Komandi mesta Koper. Zaradi pomanjkanja orožja in municije so ponj poslali ekipo v Brkine. Vendar je bilo novincev več kot orožja. Med prostovoljci je bilo dosti pripadnikov italijanske narodnosti. 4. bataljon in četa komande mesta sta številčno krepko naraščali.38 24. aprila je bila vojaško politična slika taka: socerbski okraj je bil še vedno zaseden. Ob obali so Nemci minirali mostove. Precejšnji so bili premiki nemške vojske proti Reki. Pobegi vojakov iz nemške vojske so bili vse pogostejši. Število postojank se je manjšalo. Tudi sovražnikova kontrola terena je slabela. S tem so se občutno izboljšale možnosti za množično politično delo. Sestanki s prebivalstvom so bili vse pogostejši in vse večja udeležba ljudi na njih. Poudarki so bili na mobilizaciji, pomenu ustanovitve enotne zvezne vlade, utrjevanju oblasti tam, kjer so bile volitve že izvedene, in priprave na volitve tam, kjer jih še ni bilo. Potek dogodkov ni dovoljeval nobenega zavlačevanja. Konferenco političnega aktiva socerbskega okraja so pripravljali v loparskem okraju. V loparskem okraju so bile že vse naloge opravljene, razen ob sami obali. V obalnem okraju je bila volilna kampanja pri kraju in že so tudi začeli izvajati volitve. Na političnih zborovanjih v tem okraju je prisostvovala velika množica ljudi (tudi do 700). Konferenco s predstavniki mest so morali preložiti zaradi sovražnikovega vdora. Tako so morali stike s predstavniki mest ohranjati z vsakim mestom posebej.39 Namestnik komandanta 9. korpusa je izdal štabu 4. bataljona povelje, naj svoj sedež premesti na Pomjan in istočasno z mobilizacijo usmeri svojo vojaško aktivnost proti obali, kjer naj napada umikajočega se sovražnika in naj se skuša čimbolj približati Trstu. 24. aprila je Janez Dekleva predal dolžnost politkomisarja Komande mesta Koper in nadaljeval delo v okrožnem komiteju. Na njegovo mesto je bil postavljen Franc Zorc, dotedaj komisar čete v 4. bataljonu. Na to dolžnost je bil izbran zato, ker je poznal Istro in razmere v njej, saj je bil že leta 1944 komisar 1. bataljona Istrskega odreda, ki je izvajal akcije v Istri, in tudi precej časa bival v Istri. V aprilu 1945 je med prvimi prišel v Istro in je bil na tekočem glede 224


razmer in načrtovanih akcij. Na to dolžnost ga je odredil namestnik komandanta 9. korpusa, ki mu je tudi dal navodila za delo. Dolžnost je prevzel 26. ali 27. aprila.40

OSVOBODITEV SLOVENSKE ISTRE 28. aprila je na Komando mesta Koper prispel obveščevalni oficir ene od enot 4. armade, ki so prodirale na levem krilu proti Trstu. Iskal je podatke o vojaški situaciji v slovenski Istri, ob obali in na dostopih do Trsta. Prisotne je seznanil, kako se enote 4. armade prebijajo proti Trstu. To je vse nekoliko presenetilo, čeprav so na to čakali, se je uresničilo nepričakovano hitro. Namestnik komandanta 9. korpusa, ki je takrat bil na Komandi mesta, je izdal enoti poslednje napotke in jo je v naglici zapustil. Istega dne je odšel iz Istre na štab korpusa.41 Okrožni komite KPS je še isti dan sklical posvet političnega aktiva in predstavnikov vojaških enot v Borštu. Po analizi razvoja vojaške situacije so razdelili naloge vojaškim enotam za osvobajanje mest. Za osvoboditev Kopra so bili odrejeni 4. bataljon 18. brigade, četa KNOJ in Komanda mesta Koper. Mornariški odred je dobil nalogo osvoboditi Piran in Izolo. Za usklajevanje akcij vojaških enot je bil odrejen major Matevž Šivec, komandant 4. bataljona, kot najvišji vojaški starešina. Glede na hitrost, s katero je bil sklican posvet, niso bili na njem prisotni predstavniki Mornariškega odreda. O njegovi nalogi jih je obvestil major Šivic.42 Komanda mesta se je takoj po posvetu premestila iz Laborja v Marezige. Ustanovila je oboroženo skupino za sodelovanje pri osvobajanju Kopra. Vodila sta jo v. d. komandanta in politkomisar. Drugi del enote je ostal v Marezigah z nalogo, da pospešeno izpelje mobilizacijo. V izvajanje te naloge so bili vključeni vsi narodnoosvobodilni odbori in politične organizacije. Še isti večer so enote krenile, da izvršijo sprejete naloge. Skupina Komande mesta se je v Vanganelu priključila delom 4. bataljona in 225


čete KNOJ, odrejenih za osvobajanje Kopra. To noč je le Mornariškemu odredu uspelo zavzeti Izolo. Vendar jo je moral naslednje jutro zapustiti zaradi nemške kolone, ki se je umikala od Pulja proti Trstu. 30. aprila so deli 4. bataljona in čete KNOJ vdrli tudi v Koper, vendar so se morali prav tako umakniti zaradi močne nemške posadke v mestu in nevarnosti, da bi jim v hrbet udarila močna nemška kolona, ki se je umikala od Izole proti Trstu. S to kolono so se spopadli deli 4. bataljona, ki so bili v zasedi pri Žusterni.43 V prodoru 4. armade proti Trstu je 30. aprila skozi slovensko Istro prodirala leva operativna grupa po cesti Buzet – Kubed – Rižana. Na križišču pred Rižano se je razdelila v dve koloni. Ena je nadaljevala napredovanje v smeri Črni Kal – Osp in druga v smeri Dekani – Škofije – Žavlje. Po prihodu v Dekane je 3. brigada 9. dalmatinske divizije vzpostavila stik s 4. bataljonom in sporočila, naj nemško kolono pri Kopru prepustijo njej. Na ankaranskem križišču je brigada kolono napadla in razbila. Bojne skupine 4. bataljona, čete KNOJ in Komande mesta Koper so 30. aprila zvečer zasedli mesto Koper, ki ga je okrog 17.00 ure z ladjo zapustila nemška posadka. Mornariški odred je istega dne zasedel Izolo in v noči od 30. aprila na 1. maj Piran in Portorož. 1. maja je 3. brigada 43. divizije osvobodila Miljski polotok in mesto Milje. Leva operativna grupa 4. armade je 30. aprila zasedla položaje za vdor v Trst na liniji Sv. Rok – Mt. d'Oro – pri Orehu in 1. maja sodelovala pri osvobajanju Trsta, ki je bil tega dne osvobojen (razen petih izoliranih odpornih točk, ki so bile razorožene naslednjega dne).44 Komanda mesta Koper je svoj sedež organizirala 1. maja v občinski stavbi na sedanjem Titovem trgu. Nekaj dni pozneje je te prostore predala okrajnemu odboru, sama pa se je premestila v Verdijevo ulico. V osvobojena mesta Izolo, Piran in Milje je poslala zastopstva, vsako z vodom svoje zaščitne čete. V Ankaran, Žavlje in Sečo je postavila stalne straže. Na zahtevo 9. dalmatinske divizije, ki je 1. maja vodila boje v Trstu, je Komanda mesta dala moštvo za zasedo pri Portorožu, ki je ščitila dostope iz smeri Pulja, da se ne bi kakšna sovražna enota prebila na umiku iz Istre in udarila v hrbet 226


enotam, ki so osvobajale Trst. V zasedi so bili še deli 4. bataljona in čete KNOJ.45 Del Komande mesta, ki je ostal v Marezigah, je imel polne roke dela z novinci. Prihajali so sami ali pa v spremstvu člana krajevnega odbora. 30. aprila je okrožni NOO izdal razglas za splošno mobilizacijo vseh moških od 15. do 50. leta starosti. Rok za javljanje vojaškim oblastem je bil 24 ur. Prihajanje novincev se je še povečalo. Komanda mesta jih je iz Marezig pošiljala v dele zaščitne čete v mesta, v stalne straže, največ pa v 4. bataljon 18. brigade, kamor je poslala prek 500 novincev. Svojo zaščitno četo je povečala za več kot 200 borcev, 300 do 350 novincev pa so mobilizirale same enote 4. bataljona. Tedaj je bilo vseh mobiliziranih več kot 1000.46 Ob osvoboditvi mest je bila zaplenjena velika količina orožja in municije. tako da je bil tudi problem njihove oborožitve dokončno rešen.

VIRI 1 Hronologija oslobodilačke borbe naroda Jugoslavije, Beograd 1964, str. 1052, 1066, 1093; NOV na Slovenskem, str. 909. 2 Enciklopedija LZ JAZU, V/351, VII/272; NOV na Slovenskem, str. 876–878, 907–908. 3 Enciklopedija LZ JAZU, V/351, VII/273; NOV na Slovenskem, str. 910–911, 943. 4 Enciklopedija LZ JAZU, VII/273; NOV na Slovenskem, str. 208. 5 NOV na Slovenskem, str. 873, 878–879, 896–907, 911, 928, 947. 6 Glej pod 5. str. 929; poročilo OK KPS za južno Primorsko z dne 1. 2. 1945, arhiv CK KPS V/ 1945-B, št. 15.990; poročilo POOF za Sl. primorje Izvršnemu odboru OF z dne 9. 5. 1945, AIZDG, F-553/I; pismo Janeza Stanovnika z dne 31. 3. 1945, AIZDG, F-553/I. 7 Poročilo MOK št. 8 z dne 19. 2. 1945, PMP, P-540.

227


8 Izjave Jožeta Sergaša, Jožeta Kovača, Leopolda Kogoja, Franceta Dermote, vse APMK A NOV. 9 Poročilo MOK št. 27/45 z dne 26. 2. 1945, PMP, P-541. 10 Poročilo MOK št. 20/45 z dne 19. 2. 1945, PMP, P-540; izjave Jožeta Sergaša, Jožeta Kovača, Leopolda Kogoja, Gverina Rojca, Remigija Jermana, Pavla Dilice, Lovrenca Šajna, Egidija Babiča, vse v APMK; dnevnik M. Markežiča, zapiski februarja 1945, APMK; poročilo OK KPS za južno Prim. z dne 20. 2. 1945, A CK KPS V/1945-B št. 15.999. 11 Poročilo MOK št. 43/45 z dne 7. 3. 1945, PMP, P-542; dnevnik M. Markežiča, zapisi z dne 5., 7. in 13. marca 1945, APMK; izjava M. Markežiča - Busa, APMK; ustna izjava Janeza Dekleve avtorju. 12 Povelje GŠ NOV in POS št. 44/45 z dne 28. 1. 1945, Zbornik NOR Vl/18, dok. št. 69; poročilo OKKPS za južno Prim. z dne 12. 4. 1945, A CK KPS V/1945- B š t. 15.990; izjava Franceta Perovška, fotokopija v APMK; ustna izjava Janeza Dekleve avtorju. 13 Dopis OK KPS za južno Prim. KIVP št. 172/45 z dne 21. 2. 1945, A CK KPS, V/1945-B št. 16002; izjava Janeza Dekleve, APMK. 14 Poročilo OC KIVP št. 253 z dne 7. 3. 1945, AIZDG, F-319/III; poročilo OC KIVP št. 254 z dne 8. 3. 1945, AIZDG, F-319/III; izpis iz mrliške knjige župnijskega urada v Slivju, knjiga št. 4, str. 48 za leto 1945, zap. št. 3 in 5; poročilo RK Slovenije-glavni odbor z dne 16. 10. 1946, APMK; izjave Ivana Majcna, Angela Žnebla in Pavle Ferjanc, v APMK. 15 Poročilo MOK št. 27/45 z dne 26. 2. 1945, PMP, P-541. 16 Poročilo A. Groblerja Pokr. OOF z dne 7. 3. 1945, AIZDG, F-553/I. 17 Pismo KMK z dne 2. 3. 1945; izjavi Janeza Dekleve in Valerija Jakomina, v APMK. 18 Poročilo KM Buje z dne 16. 3. 1945, original pri D. Tumpiću v Zagrebu, fotokopija v APMK; dnevnik M. Markežiča, zapis od 12. 3. 1945, izjava Janeza Dekleve, vse v APMK. 19 Dnevnik M. Markežiča. zapisi 9. in 16. 3. 1945 in od 16. 3. do 15. 4. 1945, APMK. 20 Poročilo MOK št. 13 z dne 29. 3. 1945, PMP, P-546; dnevnik M. Markežiča, zapis z dne 19. 3. 1945, izjavi Janeza Dekleve in Jožeta Kovača, vse v APMK.

228


21 Poročilo MOK št. 13 z dne 29. 3. 1945, PMP, P-546; dnevnik M. Markežiča, zapis 21. 3. 1945, izjava Janeza Dekleve, vse v APMK. 22 Poročilo MOK št. 14 z dne 3. 4. 1945, PMP, P-547; izjave ujetih oficirjev 1046. polka in štaba 237. Divizije, v A VII, K-74 A, reg. št. 41/1, K 73 A, reg. št. 18/5, K 74, reg 1, 2, 3, K 74 A, reg. 211-1, K 74 A, reg. 2611-1, K 74 A, reg. 24/1, K 74, reg 23/1-3. 23 Pismo KM Koper z dne 30. 3. 1945 štabu 4. bat. 18. brig., AIZDG, F-300/II; izjava Janeza Dekleve, A PMK. 24 Poročilo MOK št. 14 z dne 3. 4. 1945, PMP, P-547; dnevnik M. Markežiča, zapis 1., 2. In 3. 4. 1945, izjave Janeza Dekleve, Jožeta Kovača, Jožeta Sergaša, Mirka Markežiča, Leopolda Kogoja, vse v A PMK. 25 Zadnik, Istrski odred, str. 669; izjava Franceta Perovška, fotokopija v APMK. 26 Pismo Jožeta Buha - Boruta na OC KIVP z dne 6. 4. 1945, AIZDG, F-319; dopis OC KIVP z dne 6. 4. 1945, AIZDG, F-319; depeša Jožeta Buha štabu 9. korpusa z dne 17. 4. 1945, AIZDG, F-300/I. 27 Zadnik, Istrski odred, str. 672–673; izjave Janeza Dekleve, Remigija Jermana, Jožeta Sergaša, Pavla Dilice in Jožeta Kovača, APMK. 28 Poročilo majorja Matevža Šivica štabu 4. bataljona 18. brig. z dne 11. 4. 1945, AIZDG, F-300; Zadnik, Istrski odred, str. 672–674. 29 Zadnik, Istrski odred, str. 672–682; depeša MOK mornariški grupi pri štabu 9. korpusa z dne 16. 4. 1945, AIZDG, F-300/I; izjave Jožeta Sergaša, Remigija Jermana, Pavla Dilice, Gverina Rojca, Jožeta Kovača in Janeza Dekleve, APMK. 30 Poročilo Janeza Stanovnika POOF z dne 31. 3. in 4. 4. 1945, oba v AIZDG, F-553/I. 31 Poročilo J. Stanovnika POOF z dne 9. 4. 1945, AIZDG, F-553/I. 32 Glej pod 30 in 31. 33 Poročilo J. Stanovnika z dne 20. 4. 1945, AIZDG, F-553/I; pismo Vicenca Lukanca - Emila štabu 4. bat. 18. brig. z dne 17. 4. 1945, AIZDG, F-300/II; poročilo OK KPS za južno Prim. z dne 24. 4. 1945, A CK KPS V/1945-B št. 16012. 34 Poročilo MOK št. 16 z dne 17. 4. 1945, PMP; poročilo OK KPS za južno Prim. z dne 24. 4. 1945, A CK K PS V/1945-B št. 16012; izjavi Janeza Dekleve in Franca Zorca, APMK.

229


35 Navodila Jožeta Buha - vsem komandam mest - z dne 14. 4. 1945, APMK 11/3. 36 Poročilo Janeza Stanovnika POOF z dne 20. 4. 1945, AIZDG, F553/I; poročilo OK KPS za južno Prim. z dne 24. 4. 1945, A CK KPS V/1945-B št. 16012; depeša Jožeta Buha štabu 9. korpusa z dne 17. 4. 1945, AIZDG, F-300/I. 37 Poročilo Janeza Stanovnika z dne 20. 4. 1945, AIZDG, F-553/ I. 38 Poročilo OK KPS za južno Prim. z dne 24. 4. 1945, A CK KPS V/1945-B št. 16012; dopis nam. komand. 9. korpusa 4. bat. 18. brig. z dne 28. 4. 1945, AIZDG, F-300/I; poročilo Janeza Stanovnika POOF z dne 20. 4. 1945, AIZDG, F-553/I; izjave Janeza Dekleve, Jožeta Kovača, Leopolda Kogoja, APMK; povelje 4. bataljona 18. brig. z dne 25. 4. 1945, AIZDG, F300. 39 Poročilo OK KPS z dne 24. 4. 1945, A CK KPS V/1945-B št. 16012. 40 Glej pod 39: izjavi Janeza Dekleve in Franca Zorca, APMK. 41 Izjava Franca Zorca, APMK. 42 Izjava Franca Zorca, APMK; dopis MOK komandantu 4. bat 18. brig. z dne 28. 4. 1945, AIZDG, F-300/I. 43 Izjave Franceta Perovška, Franca Zorca, Maria Santina, Jožeta Sergaša, Jožeta Kovača, Leopolda Kogoja, Franceta Venturinia, Franceta Dermota, APMK; Slov. Istra v boju za svobodo, str. 649–653; Zadnik, Istrski odred, str. 707–716. 44 Glej pod 43; Drugi svetski rat IV, str. 249–251; Zadnik, Istrski odred, str. 707–716; operativni dnevnik 3. brig 43. div., zapisi za dneve 29. in 30. 4., 2. in 3. 5. 1945, arhiv VII K-1327 A, reg. 21/16–17; operativ. dnevnik 3. dalm. brig. za dan 30. 4. 1945 z dne 5. 5. 1945, arhiv VII K-845l/A dok. 14/1; Uroš Kostić, Oslobodjenje Istre, Slov. Primorja i Trsta, Beograd 1954, str. 351, 362. 45 Izjave Franca Zorca, Maria Santina in Franceta Venturinija, APMK; poverilnica OK KPS Francetu Venturiniju, da zastopa OK KPS v Kopru z dne l. 5. 1945, APMK. 46 Izjave Jožeta Kovača, Jožeta Sergaša, Leopolda Kogoja, APMK; razglas Okrož. NOO za južno Prim. z dne 30. 4. 1945, AIZDG F-300; dopisa 4. bar. 18. brig. KM Koper št. 324 in 326 z dne 29. 4. 1945, AIZDG, F-300; seznami mobilizirancev z dne 29. 4. do 3. 5. 1945, AIZDG, F-300.

230


POVZETEK (NAMESTO SKLEPOV) 1. Komanda mesta Koper je bila enota zaledne vojaške oblasti za območje slovenske Istre. To območje zajema le majhen del istrskega polotoka; bilo je brez gozdov, prepredeno z dobrimi cestami, ki so omogočale prehod v vseh smereh z motornimi vozili. Z ene strani je bilo omejeno z morjem in z druge ločeno od zaledja z dobro zavarovano železnico in cesto. Na njem ni bilo partizanskih enot večjih od bataljona, pa še te so tam bivale občasno. Zato se je narodnoosvobodilno gibanje na tem območju razvijalo brez zaščite vojaških enot, razen nekaj časa v poletju 1944 leta – od srede junija do srede avgusta.

2. V času ustanovitve Komande mesta Koper ni bilo na njenem območju vojaške enote, ki bi ga ščitila. Območje je nadzoroval sovražnik. Močno, aktivno in dobro organizirano narodnoosvobodilno gibanje, ki je zajelo vse slovensko prebivalstvo, je moralo delovati tajno. Takemu načinu dela se je morala prilagoditi tudi Komanda mesta Koper, čeprav je bila enota vojaške oblasti. Prve tri mesece svojega obstoja je delovala brez zaščitne čete - imela je le 6 do 13 kurirjev. Podnevi je bivala v bunkerju; na terenu je delovala ponoči. Tudi v takih razmerah je opravljala svoje dolžnos ti, zlasti temeljno nalogo - mobilizacijo, tja do tržaškega predmestja. 3. Do ustanovitve Komande mesta Koper so mobilizacijo izvajale enote Istrskega odreda. Po ustanovitvi je to nalogo prevzela Komanda mesta Koper kot svojo temeljno nalogo. V težkih razmerah v prvih treh mesecih njenega obstoja je bila mobilizacija mogoča samo ob dobri organizaciji osvobodilnega gibanja, tesnem sodelovanju Komande mesta z njim in ob izredno visoki zavesti vojnih obveznikov. Vsak odziv za vstop v vojsko je vseboval veliko mero prostovoljnosti. Od začetka leta do 25. maja 1944 je v slovenski Istri vstopilo v NOV in POS okrog 1.500 prostovoljcev in obveznikov.

231


4. Sredi junija 1944 je v slovenski Istri nastopilo »obdobje svobode«. Komanda mesta Koper se je številčno okrepila in se razvila v pravo zaledno enoto s 50 do 60 možmi in uspešno izvajala svoje naloge. Imela je nadzor nad celotnim svojim območjem. Splošno mobilizacijo je izvedla uspešno v sodelovanju z vojaškimi enotami in organizacijami osvobodilnega gibanja. V sodelovanju z aktivisti KPI je iz obalnih mest in naselij sprejela in odposlala v 9. korpus večje število prostovoljcev italijanske narodnosti. V času splošne mobilizacije junija, julija in avgusta 1944 se je v NOV in POS javilo preko 3000 prostovoljcev in obveznikov. Več kot 2000 jih je odšlo v enote NOV in POS, medtem ko se jih je 975 vrnilo na dom zaradi nesposobnosti za vojaško službo.

5. V drugi polovici avgusta in prvi polovici septembra 1944 so slovensko Istro zasedle nemške enote in tam gradile položaje za obrambo pred zavezniško invazijo. Od septembra naprej je bilo na tem območju do 80 in več postojank z 10–13000 sovražnikovih, pretežno nemških vojakov. Skoraj ni bilo vasi, v kateri ne bi bila vsaj začasno sovražna postojanka. Celotna slovenska Istra je bila spremenjena v sovražnikov obrambni položaj. Sovražnik ni mogel prenašati v svojih obrambnih črtah partizanskih enot in osvobodilnega gibanja. Z vso silo se je lotil načrta, da bi jih uničil. Izvajal je dnevne obhode, iskal partizanske enote, zatiral organizacije gibanja, teroriziral prebivalstvo s ciljem, da ga zastraši in odcepi od gibanja ter si tako ustvari osnovo za uničenje enot in gibanja. Ta pritisk je začel popuščati konec marca in v začetku aprila 1945.

6. Komanda mesta Koper in organizacije gibanja so vzdržale velik sovražnikov pritisk, kljub velikim izgubam. Delovale so in izvajale svoje naloge, kolikor so pač lahko. Do popolne zasedbe slovenske Istre z nemškimi enotami je prišlo v času, ko je gibanje prešlo na javno delovanje (junij–avgust 1944) in zelo pospešeno pripravljalo pa tudi izvajalo volitve v narodnoosvobodilne odbore kot izvoljene organe ljudske oblasti, s katerimi naj bi se ljudstvo legitimiralo pred vsakim, ki bi se pojavil na tem območju v času nemške kapitulacije. Volitve je nadaljevalo tudi v času največjih preizkušenj – septembra, oktobra in novembra 1944. Okrajne 232


skupščine so se oblikovale v začetku oktobra in novembra 1944. Komanda mesta Koper ni niti za najkrajši čas zapustila svojega ozemlja. Uspešno se je izmikala sovražnikovemu pritisku in ko ni mogla več obstati na prostem, se je ponovno umaknila v bunkerje, v katerih je bivala podnevi, zapuščala pa jih le ponoči. V tem času so bili njeni kurirji edina (čeprav neredna in počasna) zveza osvobodilnega gibanja v slovenski Istri z višjimi poveljstvi in organi. V teh težkih dneh je bila Komanda mesta Koper močna moralna opora organizacijam osvobodilnega gibanja in preganjanemu ljudstvu; vlivala mu je upanje in dajala moč, da je lahko ohranilo svojo vero v zmago.

7. Komanda mesta Koper je tedaj pretrpela nekaj udarcev z izgubami. V dobrem letu njenega obstoja je padlo 11 njenih pripadnikov, 9 jih je bilo bilo ranjenih, 18 pa ujetih in od teh jih je 8 umrlo ali bilo ubitih v taboriščih in zaporih. Padla sta dva komandanta in en politkomisar. En namestnik komandanta je bil težko ranjen in je po vojni zaradi posledic umrl. Največji udarec, ki ga je doživela, je bil napad na bunker s celotnim poveljstvom 9. februarja 1945. Po herojskem odporu, ki je trajal od zgodnjih jutranjih ur do 15. ure, se je komandant ubil, da ne bi prišel živ sovražniku v roke, medtem ko je bilo ostalih 5 članov poveljstva ujetih. Tudi ta, tako hud udarec ni uničil Komande mesta Koper. Preživeli borci so ostali skupaj in nadaljevali njeno delo do prihoda novega vodstva pod poveljstvom Mornariškega odreda Koper.

8. V zimi 1944/45 in začetku leta 1945, ko je slovensko vojaško in politično vodstvo osvobodilnega gibanja usmerilo politične organizacije in vojaške enote v priprave za osvoboditev obalnega dela slovenske Istre, je bil sovražnikov pritisk najmočnejši. Ob prvem znaku njegovega slabljenja (marca 1945) je Komanda mesta Koper s političnim aktivom v prešla v ofenzivo in jo je iz dneva v dan pospeševala. Značilni in simbolični trenutki so bili miting v Zabavljah 19. marca takoj za tem, ko so nemške enote zapustile to postojanko, in demostrativni fiktivni napad na Koper ponoči z 31. marca na 1. april. Izhajajoč iz potreb in velikih možnosti, ki so bile 233


na voljo, je Komanda mesta Koper 29. marca dala pobudo za prihod izurjene operativne enote v slovensko Istro. Pod vodstvom sekretarja Okrožnega komiteja KPS Franceta Perovška, člana Pokrajinskega odbora OF Janeza Stanovnika, štaba 4. bataljona 18. brigade in namestnika komandanta Istrskega vojnega področja je v prvih desetih dneh aprila slovenska Istra postala središče osvobodilnega gibanja v južnoprimorskem okrožju in področje največje politične in vojaške aktivnosti v njem. V tem obdobju je bila dvotirna politična aktivnost italijanskega in slovenskega prebivalstva v slovenski Istri uspešno premagana. Prebivalstvo italijanske narodnosti se je vse bolj opredeljevalo za osvobodilno gibanje, stopalo v NOV in sodelovalo v gibanju; vključevalo se je v ustanavljanje in utrjevanje nove ljudske oblasti, kljub temu, da CLN ni sprejelo sodelovanja z narodnoosvobodilnim gibanjem.

9. V dneh od 28. do 30. aprila 1945, ko so enote 4. armade hitro napredovale na izhodne položaje za vdor v Trst, je Komanda mesta Koper sodelovala s 4. bataljonom 18. brigade in četo VDV pri osvobajanju Kopra; v njem je 30. aprila organizirala svoj sedež. V mestih Piran, Izola in Milje je postavila svoja predstavništva, v Seči, Ankaranu in Žavljah pa stalne straže. Skrbela je za red in mir, za zaščito družbenega in osebnega premoženja ter sprejemala novince, ki so se javljali na mobilizacijski poziv, ki ga je 30. aprila izdal okrožni NOO. Zadnje dni aprila in prve dni maja je bilo mobiliziranih več kot 1000 obveznikov.

10.

Poleg mobilizacije kot svoje temeljne naloge je Komanda mesta Koper uspešno izvajala ves čas svojega obstoja tudi druge naloge, kot so bile zlasti: sprejem in odpravo prostovoljcev, ki so prihajali iz Trsta in obalnih mest in odhajali v NOV, sprejem in odpravo bivših internirancev, ki so prihajali iz italijanskih taborišč in zaporov ter odhajali v NOV, sprejem in odpravo dezerterjev iz nemške vojske, obveščevalne in propagandne naloge, nadzor teritorija in zaščito prebivalstva, kontrolo izvajanja ukrepov organov ljudske oblasti – zlasti o bojkotu in gibanju prebivalstva; sodelovala 234


je pri odpravi transportov soli, prenosu sanitetnega in drugega materiala, potrebnega za enote in ustanove gibanja na Slovenskem, utrjevala povezovanje slovenskega in italijanskega prebivalstva na svojem obmoÄ?ju in druge naloge.

235


SEZNAM BORCEV KOMANDE MESTA KOPER Babič Egidij, roj. 15. 8. 1926 v Babičih Bandel Emil, roj 15. 2. 1928 v Grintovcu, ujet 15. ali 17. 11. 1944, ubit istega dne v Podgorju Bandel Jolanda, roj. 15. 11. 1925 v Grintovcu Belič Mirko, roj. 26. 2. 1915 v Babičih, ujet 9. 2. 1945 in verjetno ubit v Rižarni Bernetič Grozdan, roj. 17. 3. 1924 v Bernetičih, ujet 25. 1 1. 1944 Bolčič Ivan, roj. 24. 2. 1919 na Škofijah Božič Karlo - Jure, roj. 2. 5. 1925 v Pobegih, padel 21. 3. 1945 v Šantomi Brajer Franc, roj. 31. 3. 1921 v Ljubljani, ujet 25. 11. 1944, umrl v taborišču Cosma por. Družina Vlasta, roj. 4. 2. 1919 v Trstu Černigoj Janko, roj. 29. 8. 1921 v Dol. Predmeji, komandir zaščitne čete in namestnik komandanta KMK Čok Jože, roj. 29. 10. 1925 v Preložah pri Lokvi Dekleva Janez - Igor, roj. 4. 1. 1925 v Ljubljani, politkomisar KM Dilica Pavel, roj. 25. 11. 1924 v Dilicah Dorbež Ivan, roj. 9. 11. 1915 v Postojni, komandant KMK, padel v Slivjah 5. 3. 1945 Družina Žarko, roj. 5. l 1. 1911 v Borštu pri Trstu, ekonom Flego Andjeo, roj. 9. 5. 1906 v Jermaniji pri Buzetu, namestnik komandanta KMK Foraus Karlo, roj. 2. 7. 1915 v Dolini, padel 6. 12. 1944 v Potoku v Brkinih Furlanič Lucijan, roj. 18. 9. 1926 na Škofijah, ujet 15. ali 17. 11. 1944 Glavina Anton, roj. 17. 1. 1921 v Šmarjah pri Kopru, obveščevalec KMK, ujet 9. 2. 1945, verjetno ubit v Rižarni. Godina Franc, roj. 18. 9. 1927 na Artvižah Grižon Jože, roj. 20. 4. 1925 v Krkavčah; Hreščak Stanko, roj. 7. 3. 1917 v Podgorju, namestnik komandanta KMK Hrvatin Jože, roj. 6. 11. 1 925 v Pučah Huš Konrad, roj. 2. 1. 1907 v Trbovljah, ekonom, ujet 9. 2. 1945, verjetno ubit v Rižarni Jakljič Ivan, roj. 15. 2. 1927 v Rosalnici pri Metliki, padel 11. 1. 1945 na Misličah v Brkinih Jakomin Valerij - Jelen, roj. 9. 9. 1914 v Pobegih, prometni referent Jerman Remigij, roj. 27. 3. 1928 v Glemu Jerman Mirko, roj. 1. 6. 1927 v Glemu Kapel Ivan, roj. 14. 1. 1921 v Koštaboni, desetar, ujet 1. 11. 1944 Kocjančič Jože, roj. 18. 3. 1915 v Dolini Kogoj Leopold, roj. 1. 10. 1927 v Lokovcu pri Čepovanu Koren Albert, roj. 14. 10. 1917 v Bernetičih, ujet 25. 11. 1944 Kovač Jože - Joško, roj. 30. 3. 1925 v Ihanu, komandir zaščitne čete Kozlovič Rudolf - Mazurin, roj. 27. 5. 1901 v Borštu Lenič Janez, roj. 23. 7. 1903 v Pavla vasi pri Mokronogu, politkomisar KMK,

236


padel 25. 11. 1944 pri Skadanščini Likovič Pavel, roj. 1918 v Ritmenu - ZDA, bolničar, ujet 9. 2. 1945, verjetno ubit v Rižarni Lovrečič Franc, roj. 25. 1. 1923 v Borštu, padel 16. 1. 1945 v Bernetičih Mahne Alojz, roj. 1925 v Lokvi Majcen lvan - Jovo, roj. 17. 4. 1918 v Prerodu - Moškanjcih, komandant KMK Marić Boško, roj. 5. 1. 1916 v Strujicih pri Trebinju, vodnik Markežič Mirko - Bus, roj. 29. 6. 1924 v Truškah, obveščevalec Martinčič Albin, roj. 28. 11. 1928 v Medoših, padel 11. 1. 1945 na Misličah v Brkinih Mavec Jože, roj. 1913 v Lokvi Medvedšek Hugo, roj. 19. 4. 1918 v Mirni na Dolenjskem, politkomisar KMK Mežnar Ludvik, roj. 1. 8. 1921 v Ihanu pri Domžalah, politkomisar zaščitne čete Milavec Ivan, roj. 23. 12. 1905 v Knežaku Morgan Bruno, roj. 14. 6. 1927 v Šmarjah Murovec Avgust - Gusti, roj. 14. 3. 1914 v Zabrdu pri Gorici, namestnik komandanta KMK Muzlavič Severin, roj. 3. 4. 1927 na Zg. Škofijah, ujet 25. 11. 1944, umrl v taborišč u Ocepek Hinko, roj. 2 1. 2. 1922 v Vidmu ob Savi, padel 5. 3. 1945 v Slivju v Brkinih Peroša Franc, roj. 17. 9. 1924 v Dilicih Peroša Rihard, roj. v Šmarjah Petronio Aurelio, roj. 3. 8. 1921 v Krnici, ujet 4. 11. 1944, se ni vrnil iz taborišča Pirih Aldo, roj. 3. 10. 1924 v Tržiču (Monfalcone), propagandni referent in obveščevalec Planinc Franc - Frenk, roj. 4. 10. 1920 v Loki pri Črnomlju, komandant KMK, padel 9. 2. 1945 pod Hrpeljci Pobega Benjamin, roj. 13. 7. 1911 v Pobegih Prašelj Bernard, roj. 12. 5. 1914 v Dolini, politdelegat v zaščitni četi Pribac Anton, roj. 5. 8. 1925 v Krkavčah, ujet 1. 10. 1944 Prodan Silvo, roj. 13. 5. 1926 v Šmarjah, ujet 25. 11. 1944 Pucer Mihael, roj. 9. 5. 1924 v Krkavčah, ujet 1. 10. 1944 Rakar Anton, roj. 27. 4. 1919 v Dvorih pri Movražu Ražem Janko, roj. 22. 4. 1927 v Nasircu Reja Mario, roj. 2. 5. 192 1 v Krkavčah, ujet 1. 10. 1944 Rodela Žarko, roj. 23. 3. 1927 v Dekanih Rojac Gverino, roj. 21. 12. 1921 v Šmarjah Sabadin Angel, roj. 31. 3. 1924 v Sabadinih Samec Mario, roj. 3. 12. 1927 v Miljah Santin Mario - Valter, roj. 19. 12. 1922 v Hrvatinih, v. d. komandanta KMK Sergaš Jože, roj. 15. 9. 1925 v Sergaših Slavec Ivan, roj. 8. 6. 1928 v Dolini Slavec Mario, roj. 26. 2. 1920 v Dolini, obveščevalec Stopar Anton, roj. 17. 10. 1925 v Lokvi

237


Svetina Rihard, roj. 17. 5. 1914 v Dolini Šajn Lovrenc, roj. 7. 8. 1919 v Knežaku Šavle Artur, roj. 20. 6. 1925 v Topolovcu Šavle Pavel, roj. 10. 10. 1923 v Topolovcu Štefančič Franc, roj. 8. 1. 1922 v Ilirski Bistrici Toškan Marjan, roj. 2. 1. 1925 v Vanganelu Trček Marija, roj. 4. 5. 1927 v Dolini Trošt Danilo, roj. 28. 6. 1921 na Vrhniki, administrator in propagandni referent, padel 25. 11. 1944 pri Skadanščini Ugrin Anton, roj. 6. 1. 1926 v Črnici Umer Ignac, roj. 14. 6. 1925 v Marezigah Vergan Anton, roj. 14. 4. 1919 v Popetrah, komandir zaščitne čete Veškovo Franc, roj. 11. 4. 1925 v Trstu, ujet 1. 10. 1944 Vidmar Mirko, roj. 4. 12. 1926 v Trebiji pri Škofji Loki, padel 25. 11. 1944 pri Skadanščini Vitez Franc, roj. 13. 1. 1918 v Šmarjah, ujet 27. 9. 1944 v Abramih, se ni vrnil iz taborišča Zankolič Ivan, roj. 15. 7. 1922 v Topolovcu Zorc Franc, roj. 27. 8. 191 3 na Brezovici pri Ljubljani, politkomisar KMK Žonta Franc, roj. 22. 3. 1922 v Idriji

238


VIRI IN LITERATURA 1. Izvirno arhivsko gradivo Arhiv Inštituta za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani (sedaj del Arhiva Republike Slovenije, op. Vlasta Beltram) Arhiv Pokrajinskega muzeja Koper Pokrajinski arhiv Koper Arhiv Pomorskega muzeja Sergej Mašera Piran Arhiv Vojnoistorijskog instituta v Beogradu (sedaj Vojni arhiv v Beogradu, op. V. Beltram) Arhiv CK ZKS v Ljubljani (sedaj del Arhiva Republike Slovenije, op. V. Beltram) Arhiv Instituta za izučavanje radničkog pokreta v Zagrebu (sedaj del Hrvatskega državnoga arhiva v Zagrebu, op. V. Beltram) Arhiv Domicilnega odbora Istrskega odreda v Kopru (sedaj v zasebni lasti, op. V. Beltram)

2. Samostojne publikacije, zbirke in leksikoni Zdravko Klanjšček in skupina avtorjev, Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem, Ljubljana 1977. Metod Mikuž, Pregled zgodovine narodnoosvobodilnega boja v Sloveniji, IV. in V. del, Ljubljana 1973. Zbornik NOR, izdal Vojno istorijski institut Beograd, V/34, VI/6-18, VIII/3 in XII/3. Tone Ferenc, Kapitulacija Italije in narodnoosvobodilna borba v Sloveniji jeseni 1943, Maribor 1967. Dušan Biber, Tito – Churchill, strogo tajno, Zagreb 1980. Slovenska Istra v boju za svobodo, Koper 1976. Maks Zadnik, Istrski odred, Nova Gorica 1975. Milan Guček, Počakaj do prihodnje pomladi, Koper 1959. Enciklopedija Leksikografskega zavoda JAZU, knjiga 3, 5. in 6., I. izdaja. Vojna enciklopedija, Vojno istorijski institut, knjiga V. Podroben seznam krajev avstrijskih dežel (VII avstrijsko Ilirsko Primorje), Dunaj 1918. Lavo Čermelj, Slovenci in Hrvatje pod Italijo, Ljubljana 1938. Krajevni leksikon Slovenije, knjiga I, Ljubljana 1968. Istra i Slovenačko Primorje, Beograd 1952. Milica Kacin Wohinz, Narodnoobrambno gibanje primorskih Slovencev 1921–1928, Koper 1977. H. Fajs, Čerčil, Ruzvelt, Staljin, Beograd 1962. Dweight Eisenhower, Rat za oslobodjenje Evrope, Zagreb 1953. R. E. Sherwood, Ratne tajne Bijele kuće, Zagreb 1952. Slobodan Nešović, Velika trojica oči u oči, Beograd 1977. Charles E. Bohlen, Svjedok povijesti 1929–1969, Zagreb 1976. Winston Churchill, Drugi svjetski rat, knjiga V in VI, Beograd 1966.

239


Slobodan Nešović, Velika zarota, Ljubljana 1978. John Ehrman, Grand strategy, knj. VI, London 1956. Drugi svjetski rat, knj. IV in V, Vojno istorijski institut, Beograd 1966; Harold Aleksander, Memoari 1940–1945, Beograd 1979. Edvard Kardelj, Spomini, Ljubljana 1980. P. E. von Schramm, Kriegstagenbuch des Ober-Kommandos der Wermacht, del IV, Frankfurt 1963. Od fašističnega skvadrizma do pokolov v Rižarni, Trst 1974. Paolo Sema, Aldo Sola, Marietta Bibalo, Battaglione Alma Vivoda, La Pietra 1975. Uroš Kostić, Oslobodjenje Istre, Slovenačkog Primorja i Trsta 1945, Beograd 1980. Danilo Ribarić, Borbeni put 43. istarske divizije, Zagreb 1969. Završne operacije za oslobodjenje Jugoslavije 1944–1945, Vojno istorijski institut, Beograd 1957. Branko Babič, Primorska ni klonila, Tržaški tisk 1982. Vlasta Beltram, Komanda mesta Koper/katalog k razstavi, Pokrajinski muzej Koper 1980.

3. Prikazi, razprave in članki Konec druge svetovne vojne v Jugoslaviji, referati in diskusije četrte okrogle mize v Kranju 9.-11. 12. 1985, Borec št. 12/1986. Dušan Biber, Mednarodni položaj Jugoslavije v zadnjem letu druge svetovne vojne, zbornik Osvoboditev Slovenije 1945, Ljubljana 1977. Dušan Biber, Britanska in ameriška politika o italjansko-jugoslovanski meji v drugi svetovni vojni, Zgodovinski časopis 34, 1980, 4. Dušan Biber, Britanski dokumenti o planiranju savezničkog iskrcavanja na istočne obale Jadrana, Zbornik instituta za istoriju radničkog pokreta Dalmacije, Split 1975. Tone Ferenc, Sklepne operacije za osvoboditev Slovenije, zbornik Osvoboditev Slovenije 1945, Ljubljana 1977. Janez Tomšič, Vloga jugoslovanske mornarice in njenih enot na obali in morju za osvoboditev Slovenije 1945, zbornik Osvoboditev Slovenije 1945, Ljubljana 1977. Tone Ferenc, Nemška policija v operacijski coni jadransko Primorje 1944– 1945, Borec 2/77. Dragovan Šepić, Velika Britanija i taljansko-jugoslovenska granica 1941, Časopis za savremenu povijest 1/1975. Janez Kramar, Narodnoosvobodilni odbori v Socerbskem okraju, Jadranski koledar, Trst 1970. Maks Zadnik, Nemška ofenziva v Istri in Čičariji od 8. do 11. avgusta 1944, Obala 22/1973. Lojze Požun, Zaledna vojaška oblast v zahodnih predelih Slovenskega primorja, LetopisMuzeja narodne osvoboditve LRS, 1958/III. Kažimir Pribilović, Događaji na području Istre 1943 i 1944 - građa iz njemačkih dokumenata, Istra 1-2/1975. Mario Mikolić, KPJ i KPI u odnosu na NOP u Istri, Časopis za savremenu povijest 1/1975.

240


Fabijan Trgo, Značenje završnih operacija Jugoslovenske armije za sjedinjenje Istre i Slovenačkog Primorja s Jugoslavijom, Časopis za suvremenu povijest 1/1975. Janez Kramar, Slovenska Istra po kapitulaciji Italije, Primorska srečanja 41– 42/83. Janez Kramar, Osvoboditev slovenske Istre, Jadranski koledar 1980. Janez Kramar, Komanda mesta Koper, Obala 20–21/1973. Milan Guček, Komanda mesta Koper – prvič in drugič, Obala 23/1973. Eugenio Laurenti, Una nuova risposta di Laurenti a Iaksetich, II Progresso 29. 5. 1950.

4. Fotografije Fototeka Pokrajinskega muzeja Koper (oddelek za novejšo zgodovino).

241


SKLEPNA MISEL Pričujoča knjiga je nastajala osem let. Iz razsutih delčkov je bilo treba sestaviti čimbolj celovito podobo Komande mesta Koper. Arhiv Komande mesta do 9. februarja 1945 je bil uničen, za poznejši čas ga tudi nisem našel. Arhiv nadrejene Komande Istrskega vojnega področja pa je skoraj ves izgubljen. Treba je bilo poseči po dokumentih v arhivih širšega kroga enot in organizacij tja do Glavnega Štaba NOV in POS in Pokrajinskega odbora OF. Žive priče, udeleženci dogajanj se po štiridesetih letih slabo spominjajo dogodkov, v katerih so sodelovali. Kljub vsem težavam mi je s primerjanjem pisanih virov in pričevanj uspelo rekonstruirati življenje in delo Komande mesta Koper precej bolje, kot je kazalo na začetku. Zato je bilo potrebno več časa in veliko pomoči, ki sem jo dobil v ustanovah in od posameznikov. Za to pomoč se zahvaljujem tovarišicam in tovarišem v arhivih, zlasti v Inštitutu za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani, Pokrajinskem muzeju v Kopru, Pomorskem muzeju Sergej Mašera v Piranu, Pokrajinskem arhivu Koper, Vojnoistorijskom Institutu v Beogradu in na Centralnemu komiteju ZKS v Ljubljani. Zahvaljujem se vsem preživelim borcem Komande mesta Koper in prebivalcem slovenske Istre, ki so mi ljubeznivo pomagali s svojimi pričevanji. Zahvaljujem se tudi vsem neomenjenim tovarišicam in tovarišem, ki so na kakršen koli način pomagali nastanku tega »življenjepisa« Komande mesta Koper. Posebej se zahvaljujem tovarišici Vlasti Beltram, kustosinji v Pokrajinskem muzeju Koper, ki mi je ves čas dela nesebično pomagala in s tem veliko prispevala k nastanku te knjige. Ljubljana, marec 1989 avtor

242


KAZALO Spremna besdeda .............................................................................. 5 UVOD ................................................................................................. 9 Zemljepisni položaj in kratek oris zgodovine slovenske Istre ............. 9 Britanske strateške zamisli in nemški obrambni načrti, ki so vplivali na razvoj vojaško-političnih razmer v Istri v zadnjem letu vojne .................................................................................................. 12 Istra v britanski strategiji ................................................................... 12 Nemški ukrepi za obrambo Istre ....................................................... 16 USTANOVITEV, RAZVOJ IN DELO KOMANDE MESTA KOPER DO AVGUSTA 1944 ........................................................................ 25 Narodno osvobodilno gibanje v slovenski Istri do avgusta 1944 ...... 25 Od ustanovitve komande mesta Koper do avgusta 1944................. 29 Splošne vojaške in politične razmere konec leta 1943 in v prvi polovici leta 1944 ...................................................................... 37 Ustanovitev in prihod v slovensko Istro ............................................ 39 Območje pristojnosti ......................................................................... 41 Razvoj ............................................................................................... 44 Razmere za delo............................................................................... 46 MOBILIZACIJA ................................................................................. 50 Mobilizacija v slovenski Istri pred prihodom KMK ............................ 50 Vključevanje Komande mesta Koper v mobilizacijo ......................... 50 Mobilizacija pri Komandi mest Koper do 20. junija 1944 .................. 54 Ustanovitev mobilizacijskih skupin ................................................... 56 Ustanovitev etapne kuhinje pri Komandi mesta Materija in naborne komisije pri Komandi istrskega vojnega področja ..................... 59 Neenotnost v izvajanju mobilizacije in njene posledice .................... 61 Oprostitev terenskih delavcev vojaške službe .................................. 62 Priprave na splošno mobilizacijo ...................................................... 64 Veliki naskok – »totalna mobilizacija« .............................................. 67 Varovanje novincev na odhodu ........................................................ 74

243


Politične priprave na mobilizacijo ..................................................... 75 Begunci ............................................................................................. 78 Ostale naloge .................................................................................... 84 Varovanje območja ........................................................................... 84 Promet in zveze ................................................................................ 87 Obveščevalna služba ........................................................................ 93 Propagandna dejavnost .................................................................... 96 Viri 102 BITI NE BITI .................................................................................... 111 Splošne vojaške in politične razmere v drugi polovici leta 1944 .... 111 Prihod nemških enot v slovensko Istro, priprave za obrambo pred zavezniškim izkrcanjem ter prilagajanje narodnoosvobodilnega gibanja novim razmeram ......................................................... 113 Stopnjevanje sovražnikovega pritiska in umik KMK iz vasi ............ 130 Ustanovitev Mornariškega odreda Koper ....................................... 137 Nemška ofenziva 4. novembra ....................................................... 140 Od 4. do 25. novembra ................................................................... 144 Nemška ofenziva 25. novembra ..................................................... 147 Okrepljen sovražnikov pritisk po 25. novembru .............................. 150 Delitev v skupine - vrnitev v bunkerje ............................................. 153 Delo po 8. septembru ..................................................................... 159 Mobilizacija ..................................................................................... 159 Obveščevalno delo ......................................................................... 162 Ekonomat ........................................................................................ 165 Promet in zveze .............................................................................. 167 Druge dejavnosti ............................................................................. 177 Napad na bunker Komande mesta Koper 9. februarja 1945 .......... 184 Viri 192 SVOBODI NAPROTI ...................................................................... 201 Splošne vojaške in politične razmere konec leta 1944 in v začetku 1945 ........................................................................................ 201

244


Od 9. februarja do prihoda novega poveljstva KMK ....................... 203 Imenovanje novega poveljstva KMK in njegov prihod v Istro ......... 205 Spreminjanje vojaĹĄko-politiÄ?nih razmer in prehod osvobodilnega gibanja v ofenzivo ................................................................... 211 Ofenziva osvobodilnega gibanja v slovenski Istri ........................... 215 Osvoboditev slovenske Istre........................................................... 225 Viri 227 Povzetek (namesto sklepov) .......................................................... 231 Seznam borcev Komande mesta Koper ......................................... 236 Viri in literatura ................................................................................ 239 Sklepna misel ................................................................................. 242

245


Kolofon druge izdaje:

Avtor: Aldo Pirih Naslov: POMLAD NA OBALI Podnaslov: Komanda mesta Koper Urednica: Vlasta Beltram Lektor: Jože Hočevar Skice: Milena Potočnik in Vlasta Beltram Fotografije: Fototeka Pokrajinskega muzeja Koper Fotografija na platnici: Miloš Ivančič Oblikovanje in priprava za tisk: Miloš Ivančič Založba: Lipa, Božo Stražar, s.p., Koper Tisk: Tiskarna Stražar Koper, 2015

Ponovni izid knjige je omogočilo Združenje protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper 246

POMLAD NA OBALI: Komanda mesta Koper  

Druga obnovljena izdaja. Dokumentirana zgodba o partizanski enoti iz slovenske Istre, ki je vodila boj do osvoboditve svojih mest.