Page 1

BCC [Balcan Can Contemporary] :

Upcoming and Up & Coming in the region InFocus -> Adriatic initatives, Dance , Arts management ConTexting -> Art and Politics

UPCOMING and UP & COMING in the region BOSNIA AND HERZEGOVINA October 15 – 21, 2010 Otvorena scena Obala, as a part of the MESS festival Louis Fortier and Sophie Brech Chorus, Clowns and Masks – the tragicomic actor in Shakespearean theatre, a workshop exploring the possibilities of games under masks with the help of improvisations

October 22 – 25, 2010 Otvorena scena Obala, as a part of the MESS festival Sandra Mladenović Mysteries of Bouffons, a workshop on techniques of physical transformation of the body

October 22, 2010 Collegium Artisticum/City Gallery @ 8PM Elma Selman Jah..., performance/installation

CROATIA October 16 – 25, 2010 Rijeka – Zagreb – Dubrovnik Perforacije Festival Perforations – week of live art is an international festival which focuses on the Balkans with the mission to improve production, presentation and collaboration conditions for performance artists, theater practitioners and dancers from the region. Over 20 established as well as young and emerging artists will be a part of the program that will be starting in Rijeka (Oct 16 – 17, 2010) and continuing in Zagreb (Oct 18 – 22, 2010) and Dubrovnik (Oct 23 – 26, 2010). 2 Some of the most exciting names in

Empress Stah, Red Room Queer Cabaret

contemporary live art, theater and dance from the region will be presenting their recent and new works, majority of which were specifically co-produced for and by Perforations festival.

Ingvartsen, Bojana Cvejić, Juan Dominguez, Neto Manchado, Saša Asentić. The artistic processes within the Laboratory are open for the public. More information is available at

October 25 – November 3, 2010

New Circus Festival

Museum of Contemporary Art, Zagreb BADco. 10 Day Laboratory To mark ten years of existence, BADco. is preparing numerous programs in the following months, which includes performing eleven of their shows. The performances will be presented in various venues around Zagreb and will be an opportunity for the audiences to witness the diversity of this progressive and recognised artist collective. Besides shows, BADco. prepared a 10 Day Laboratory which will be focused on creative processes in art, as they inevitably mean a lot of left over materials and ideas. Continuing its experience of being an artist collective which has systematically dealt with the dynamics of communal artistic production, this Laboratory will be a joint project with a group of artists whose work is also defined by collective decision making and authorship. The artists involved are part of a project 6M1L (Six Months One Location), and they are: Mette

November 13 – 13, 2010 From November 13th to November 13th (this is not a mistake!) a one day Festival Novog Cirkusa (New Circus Festival) takes place in Zagreb. This event, which was attended by 14.000 people in previous years, is this year crammed into one day only - one show, one cabaret, one film, one lecture, one exhibition… Just another extra incentive to be among the first in line for tickets for this usually sold-out festival. The focus of the festival is queer circus aesthetics and the highlight of the program includes a guest performance of the French Compagnie Non Nova at 17 degrees Celsius, with 400 kilograms of ice, one former man and one future woman (“P.P.P.”). The decadent cabaret “Red Room” hosts some of the best circus and variety performers of today (including Empress Stah, Le Gateau Chocolat, Jess Love, Big Ass BBQ, Cohdi Harrell, Kiros Hadgu and others) – the latenight entertainment is announced as “the hottest ticket in town”, nd there’s Jennifer Miller, the original bearded woman from New York. Reserve your tickets at

MACEDONIA October 6, 2010 Museum of city of Skopje @ 7PM [T.I.M.E], contemporary dance and music performance A pre-event of the LocoMotion festival in collaboration with NGO Kontrapunkt

October 11, 2010 Youth Cultural Centre Skopje @ 8PM Dean Damjanovski An Exercise on Strindberg’s Miss Julie, contemporary theatre performance

October 15, 2010 DMBUC (State Music Ballet Centre) Ilija Nikolovski Luj, Pitu Guli 1, 1000 Skopje Maud Liardon Workshop

October 15 – 20, 2010 DMBUC (State Music Ballet Centre) Ilija Nikolovski Luj, Pitu Guli 1, 1000 Skopje Personal Narratives, a move-work-talk-shop on Dance and Dramaturgy

October 16, 2010 MKC (Youth Cultural Centre), Quay Dimitar Vlahov bb, 1000 Skopje

D. B. Indoš / Tanja Vrvilo , Cefas

Jennifer Miller, the original bearded lady from New York @ 8:30 PM, Snježana Premuš MOVE –AS / Stories of the Body 4, performance @ 9:30 PM, Maud Liardon ARNICA 9CH (My Life as a Dancer), performance

October 16 – 23, 2010 MKC (Youth Cultural Centre), Quay Dimitar Vlahov bb, 1000 Skopje DMBUC (State Music Ballet Centre) Ilija Nikolovski Luj, Pitu Guli 1, 1000 Skopje Contemporary Dance Festival LocoMotion 3 / Space for dialogue

October 20, 2010 MKC (Youth Cultural Centre), Quay Dimitar Vlahov bb, 1000 Skopje at 8PM Francesco Scaveta Surprised Body, performance

October 23, 2010 MKC (Youth Cultural Centre), Quay Dimitar Vlahov bb, 1000 Skopje @ 8 PM, Viktorija Ilioska IAm Always Watching You!, performance @ 8:30 PM, Kire Miladinoski Bugs, performance @ 9 PM, Aleksandar Georgiev & Igor Koruga Store at Room Temperature, performance @ 10 PM, Viktorija Dineva & Krste Gospodinovski Traces, performance

SERBIA October 8 – November 21, 2010 51th October salon: The Night Pleases Us

This exhibition is the 51st edition of the October Salon, the most important visual arts event in Serbia, established in 1960. Since 2004 it has turned into an international event in order to start a dialogue with the international art scene. The selected works will mainly be based in the field of moving images - video/ film and spatial installations. The exhibition intends to be accessible to a large audience by using this visual medium, fascinating and familiar


to many viewers used to television, movies or home videos. The same aspect of accessibility lies behind the ambition of using the public space to display a part of the exhibition, making it available also to a general public new to contemporary art. The working title “The Night Pleases Us” is part of a quote by the Argentinian writer, Jorge Luis Borges, relating to issues such as solitude, perception, memory, reconstruction and interpretation - communication. The individual choice, how to reformulate memory and the strategies about how to forget will be common denominators for the

October 10 – 20, 2010 OCTAGON, performance of Mimart Theatre to be performed at Cairo International Festival for Experimental Theater

October 18 – 21, 2010

Kondenz 2010 Festival of Contemporary Dance Organized by: STATION service for contemporary dance Belgrade Program selection

October 18, 2010 at Kondenz 2010 Festival Bitef Theatre @ 8 PM Maud Liardon ARNICA 9CH (My Life as a Dancer), performance

October 19, 2010 at Kondenz 2010 Festival

curatorial concept and the invited artworks to this year’s October Salon. The exhibition will visualize the conceptual statement through a selection of relevant international works of well established as well as up and coming artists. In a sensitive, documentary and philosophical way it will focus on recent global history narratives parallel to the recent history in the Balkan region.

Secret location @ 6.30 PM Gregor Kamnikar 39 39 is solo improv dance project made to say goodbye to Gregor Kamnikar as artist/ic name. After this project (25th april 2011) the person Gregor Kamnikar will use different artistic names with each project he will engage into. 39 is planned to be performed 39 times in 39 different spaces/venues for 39 minutes each. The solo is accompanied by Chopin’s nocturnes and Riemann’s mathematical ideas about multidimensional space. In this particular performance of 39 at Sonica, Gregor will use the tool of a Public Avatar in order to dance the piece in

Irena Tomažin, As a Rain Drop Into the Mouth of Silence, photographer: Nejc Saje


space of Real Virtuality. So the same rules apply as in the Public Avatar project. The difference is that Gregor will use his solo 39 as a way to respond to orders made by users. This way the avatar offers even more space for reflection about virtuality, reality, identity, art, social environment, control, power and transition. That is the point where the two projects (39 and Public avatar) sync and “synergize”. As for the question of Real Virtuality, Gregor Kamnikar claims: »Reality and virtuality are questions of resolution of perception«. Cultural Center REX @ 8 PM Ljiljana Tasić Hot Lollipop

October 20, 2010 at Kondenz 2010 Festival Bitef Teatre @ 7 PM Kondenz 2010 Jana Jevtović The Wishing Floor Bitef Teatre @ 8 PM Kondenz 2010 Matija Ferlin Sad Sam / almost 6

October 21 – 23, 2010 Studio M, CK13, Novi Sad The Festival of Actual Music Interzone Throughout it’s years of existence Interzone has gone through conceptual changes influenced both by the turbulence in music and by social and political circumstances, but it has kept the founding idea of the festival

from the year 1997. Presenting artists whose work pushes the limits of genres, ways of performing and means of exploring the possibilities of music remains the essence of The International Festival of Actual Music Interzone.

November 3 – 5, 2010 Nov.Ples – Contemporary Dance Festival Per.Art, Novi Sad

Nov.Ples festival reflects on the continuous activity of the Per.Art organisation in developing the contemporary performing arts scene in Novi Sad and the decentralization of culture in Serbia, in times of an unstable cultural and social environment. The festival has two program axes – one will present performances by renowned choreographer (Le Roy), one of the most interesting young choreographers in Europe (Ingvartsen) and emerging promising and critically acclaimed new choreographers in Serbia (Bulut&Djordjevich); and the other will present research dance projects and self-organized regional and international initiatives in education. The special focus of the festival will be on young, local dancers, performers and students in order to offer them the possibility to re-think their current position and future profession through the program and direct meetings with the artists and participants of the festival. Program: Self Unfinished, Xavier Le Roy 50/50, Mette Ingvartsen Made in China, Dragana Bulut & Milka Djordjevich Tiger’s Leap into the Past, Ana Vujanović & Saša Asentić Running Commentary, Bojana Cvejić Scenes of Knowledge, (Deschooling Classroom, Everybody’s toolbox, Nomad Dance Academy, PAF, 6M1L)

SLOVENIA December 17 – 19, 2010 Dance Theatre Ljubljana Dragana Alfirević Honey and Milk, performance  

October 8 – 17, 2010 16th City of Women Festival

October 16, 2010 at City of Women Festival

Cankarjev dom, Linhart Hall, Ljubljana @ 8 PM Guerrilla Girls On Tour, USA If You Can Stand the Heat: The History of Women and Food

If You Can Stand the Heat: The History of Women and Food addresses women’s consistent obsession/anxiety over body/ food, touching on the problems of undernourished nations and global hunger. With an inherited style from the legendary Guerrilla Girls, the performers are hidden behind masks, and yes, there are flying banana peels and pie-drenched faces... If you can stand the heat, we wish you bon appetite!

October 16, November 20, December 20, 2010 Glej Theatre, Ljubljana @ 8 PM Miha Nemec Liferanti /Purvyor, development of a drama play in 3 “miniatures”

October 16, 2010 Mini teater, Ljubljana @ 8 PM Ivica Buljan Ma & Al¸ performance

is a room with no echo, a room where all communication is expelled, leaving the subject (a person) objectified to an extreme point – he meets his own mother and her function. He returns to his organic being with no possibility of encounter with the environment. An anechoic chamber is a content-reducing structure. A person would normally be unable to stay in it for a longer time. The symptoms to appear are irrational fear, panic and strong insecurity. The performance experimentally explores possible interpretations of experiences and states of mind.

October 27, 2010 Cultural Centre Španski Borci @ 8 PM David Zambrano Improvisations

Ivica Buljan, Ma and Al, photographer: Jasenko Rasol

Performance Ma and Al was created takinginspiration from and by combining the texts of J. D. Salinger and B.M. Koltès. Three monologues of performance symbolically represent a new fictitious world that separates and presents itself as real and as a continuation of theatrical and literature space. The themes that the performance explores are versatile and everyday: the death of a child, dispersion of family, American democracy, war in Vietnam, the relationship between classic and modern theatre, the art of warfare, the failure of communication between children and parents, power and isolation; all together, they organize at the same time the logic of scenic composure.

October 25 – 26, 2010 Glej Theatre, Ljubljana @ 8 PM Marko Čeh R9 – 42U

October 27 – 29, 2010 The Old Power Station, Ljubljana @ 8 PM Miha Erman Room With No Echo The performance both explores and defines embodiment as a process of complete identity erasure. The sound-corporeal performance serves the purpose of skin tracing, which itself also includes whatever lies beneath. An anechoic chamber is a space where the melting with the corporeal takes place, a space where there is no Other: it results in an abject, antisocial and pure body. It

David Zambrano, a thrilling performer and innovative choreographer, performs a solo adapted specifically to the location, in a spontaneous dialogue between his body and the space. No special lights, no special effects. Just music, the place, the audience and dance, raw dance. A monumental figure in the international dance community for over 26 years, living and creating works in Amsterdam and teaching/performing internationally, David Zambrano is an ambassador and liaison across many borders, bringing together artists from all over the planet for his projects.

October 27, 2010 Kino Šiška (Katedra)- Centre for Urban Culture, Ljubljana @ 8 PM Vlado G. Repnik Luftballet Luftballet is automatic art of the 21st century. Soap and skin, which forcefully, with the fragility of fifty-seven light bodies, transcend the impotence of the avant-garde.


It is a vulgar machine/automaton and the softest, visionary artistic deception. A barefaced lie! The moment of silence, which – precisely because of the superficiality and simplicity of the moment – fascinates with a privileged gaze to the anxious sphere of light. This is the technology of liberation!

Mini Teater, Ljubljana @ 8 PM Project Actors Read Novels / Ljubljana World Book Capital

The More of Us There Are, the Faster We Will Reach Our Goal is a documentary performance joining various opinions and views (from interviewees in the street to politicians, theoreticians and experts in the fields of contemporary art, law and many other social spheres) related to the questions of identity and identification, multitude and multiplication, name as an interface between the private and the public and personal name as a brand. It is a walk through various stages and aspects of changing one’s name and its consequences (the public as well as the relational and the intimate ones), a research as to how, in the Western world, the concept of a personal name coincides with the question of a person’s identity (or differs from it). If we paraphrase Shakespeare’s Juliet: “Would a rose by the name of Janez Janša smell as sweet?”

November 2 – 3, 2010

November 12, 2010

November 30, 2010 Johan Thom Who is Performer?

Cultural Centre Španski borci @ 8 PM Ryuzo Fukuhara Ghost Among People, dance performance Co-production: Glej Theatre, Poza

Dance Theatre Ljubljana @ 8 PM Ana Schnabl, Igor Koruga Dancelab

Zoran Srdić Janežič Performans kit

November 18 – 19, 2010

December 3, 2010

October 28, 2010 Center City of Maribor @ 6 PM Kolektiv Federacija & Plesna izba Maribor Tkolektivnos/Relationship A presentation of work with young performers from Plesna Izba Maribor

October 30, 2010

The performance is based on a real event related to Matjaž Pikalo’s novel entitled Modri E, Matjaž Pikalo himself and the legal proceedings that finally brought the plaintiff a larger amount of money because he did/ did not recognize himself in the artwork. The event opens up (too) many (too) broad fields: the ontological question of “reality”, the ontological status of artistic narrative (and consequently of an artwork), the question of authorship in relation to a fictional narrator, the absurd situation of simultaneously recognizing and not recognizing a subject, the legal issues regarding the whole field of personal rights, the question on the limits of artistic freedom, (self)censorship, the legal status of an artwork. It also raises the question of an artist’s responsibility to society and individuals, the right to imitate reality and the capability of creating ex nihilo, the poor artist myth and its attraction.

Dance Theatre Ljubljana @ 8 PM Maja Kalafatić and Jasna Zavodnik This is This, dance performance

November 22 – 23, 2010 Cankarjev dom, Duše Počkaj Hall, Ljubljana @ 8 PM Irena Tomažin As a Rain Drop Into the Mouth of Silence

November 24 – 25, 2010 Cultural Centre Španski borci, Ljubljana @ 8 PM Dalija Aćin, Ivica Buljan, Jordi Casanovas, Olga Pona, David Zambrano 10 MIN SOUTH, dance performance

The performance Making Medea by Uroš Kaurina is a search for one’s identity, poetics and politics, a search for self-approval, a search for meaning and value of what we do.

In this international co-production under the frame of EN-KNAP, five renowned authors creating in the medium of contemporary dance and theatre: Dalija Aćin, Ivica Buljan, Jordi Casanovas, Olga Pona, David Zambrano with the help of the dancers of EnKnapGroup: Gyula Cserepes, Luke Dunne, Lada Petrovski, Ana Štefanec, Tamás Tuza, Evin Hadžialjević are meditating, from their personal experience, on the dimension of time, offering their personal imagery on the nature of time in no longer nor shorter than 10 minute pieces of the full-fledged production.

November 11, 2010

November 28 – 29, 2010

Cankarjev dom, Linhart hall, Ljubljana @ 7:30 PM Janez Janša, Janez Janša, Janez Janša

Old Power Station, Ljubljana @ 8 PM Leja Jurišić & Teja Reba Between Us

The More of Us There Are, The Faster We Will Reach Our Goal

If, in the ‘60s, the question was ‘How to be together?’ and if this question always turned into particular relations of power,

November 8 – 9, 2010 Dance Theatre Ljubljana @ 8 PM Uroš Kaurin Making Medea, performance


the basic question in the conditions of radical individualism is ‘Is there anything at all between the two of us?’ What is it that defines a relationship between two individuals? What is it that exists between the two, for which both of them could claim to be something that is between them?

November 29 – December 3, 2010 PERFORMA 2010, festival Maribor Program

November 29 – December 2, 2010

Johan Thom Challenging mud

Celine Larrere Papalačinke

Nastja & die Orloves, Jazz club Satchmo

December 2 – 4, 2010 The Old Power Station, Ljubljana Forum Ready To Change Ready to Change forum will take place in Ljubljana from December 2nd to 4th, 2010. We will be advocating for Culture as a factor of economic and social innovation. The forum is aimed especially at cultural professionals, artists and actors of the civil society but public institutions, local authorities and elected representatives are also invited to come and debate, testify, exchange and make proposals for the recognition of the cultural and artistic sector as a generator of social innovation in the territories of the Mediterranean space.

December 4, 2010 Arcadia Lightwear, Tržaška 222, Ljubljana @ 8 PM Gregor Kamnikar & Marjeta Kamnikar M 2.3, documentary performance M is a documentary performance. It is about Mother. Mother of our perception, understanding, knowledge, communication, creation, destruction. It goes beyond feminine and masculine to reach the human(e) by means of femininity.

Ljiljana Tasić, Hot Lollipop

(V žarišču)

Valovanje jadranske modrine... Davor Mišković


slišimo, da se večina

(več kot petdeset odstotkov) hrvaške kulturne infrastrukture nahaja Zagrebu. To nato vodi k sklepu, da je kulturni sistem treba decentralizirati. Na žalost pa v resnici to ni nekaj, kar bi bilo mogoče popraviti z razumno kulturno politiko. Kulturna produkcija je praviloma tesno povezana z ekonomijo – kjer je denar, tam je muzika. To torej pomeni, da je treba, zato da bi decentralizirali kulturno politiko, decentralizirati celotno državo. Vprašanje pa je, kdo naj bi to storil. Že dolgo velja, da hrvaški politiki primanjkuje vizije, da se prihodnosti sploh ne omenja, razen kadar je namen tega takojšnje zavarovanje nekega načina življenja oziroma ohranjanje statusa quo. To pa pušča bore malo prostora za pričakovanja. Glede na splošno stanje v hrvaški politiki je naša kulturna politika izjemna. v glavnem mestu, torej v

Onstran centralizacije Pogosto slišimo, da se večina (več kot petdeset odstotkov) hrvaške kulturne infrastrukture nahaja v glavnem mestu, torej v Zagrebu. To nato vodi k sklepu, da je kulturni sistem treba decentralizirati. Na žalost pa v resnici to ni nekaj, kar bi bilo mogoče popraviti z razumno kulturno politiko. Kulturna produkcija je praviloma tesno povezana z ekonomijo – kjer je denar, tam je muzika. To torej pomeni, da je treba, zato da bi decentralizirali kulturno politiko, decentralizirati celotno državo. Vprašanje pa je, kdo naj bi to storil. Že dolgo velja, da hrvaški politiki primanjkuje vizije, da se prihodnosti sploh ne omenja, razen kadar je namen tega takojšnje zavarovanje nekega načina življenja oziroma ohranjanje statusa quo. To pa pušča bore malo prostora za pričakovanja. Glede na splošno stanje v hrvaški politiki je naša kulturna politika izjemna.

Onstran centralizacije

Preostanek kulturne infrastrukture, ki se ne nahaja v Zagrebu, je povečini razpršen okrog večjih mest ob jadranski obali. Leta vključujejo Split, Reko, Zadar, Pulo,

Dubrovnik, Šibenik in več manjših mest. Ta mesta so v primerjavi z mesti v drugih delih Hrvaške in Balkana v veliki prednosti – imajo namreč morje. To jih ločuje od običajnega pomena province. Obalna mesta so sicer res na periferiji, toda to je periferija na plaži. Kljub temu pa prebivalci teh mest živijo tam zato, ker se jim v centru ni posrečilo ustvariti življenja oziroma kariere, ker niso dovolj ambiciozni, da bi se podali tja, ker so (oziroma ker se počutijo) na tak ali drugačen način ujete, ali pa zato, ker preprosto ne morejo živeti brez morja. Predstavljajo patološki element obalnih mest in njihove kulture, kajti iz tega stanja izhajajoča mešanica razočaranja, nevednosti, neprilagodljivosti in pomanjkanja volje dodatno obremenjuje obrobje in zmanjšuje njegov potencial. Periferijo obdaja siv oblak in ljudje, ki si prizadevajo to stanje spremeniti, ponavadi to počno tako, da vabijo v goste operne dive, znane igralce ali glasbenike, katerih glamuroznost bi morala pregnati sivino celo v teh morečih družbenih okoljih. Zato imajo ta mesta, kar zadeva kulturne dogodke, raje festivale in bienala, kajti to so proizvajalci dejavnosti, ki jim včasih uspe privabiti kakšnega zvezdnika ali zvezdnico. Ker je kulturni ustroj prebivalcev tako boren, taktika privabljanja slavnih postane negotova in navsezadnje jo nadomesti privabljanje kogar koli, ki se mu vsaj približno prilega oznaka zvezdnika; običajno je to kakšen estradni voditelj ali zvezdnica v zatonu. Osebno sicer ne nasprotujem tem strategijam,

ker so še vedno rezultat vere v kulturno dejavnost oziroma rezultat poskusa, da bi v hierarhijo kulturnih vrednot vključili tudi popačene družbene vrednote. V nekem čudnem smislu so te strategije prav romantične. Vir zadovoljstva oziroma nezadovoljstva organizatorjev teh dogodkov je dejstvo, da se ne zavedajo svoje nesposobnosti – denimo nesposobnosti, da bi gledališče reševali s Severino (zelo popularna pevka in estradna umetnica). Prava ironija pri tem je, da so prav tisti ljudje, ki so v gledališče pripeljali Severino, zdaj zgroženi, ker je bil za upravnika splitskega gledališča izbran Duško Mucalo (priljubljen pevec narodnozabavne glasbe). To je absurdno, kajti mar ne bi bilo logično pričakovati, da bo Dušku Mucalu uspelo spremeniti gledališče v zabavišče prej kot kakšnemu teatrologu ali dramatiku? Proizvajanje aktivnosti med festivali je bistvenega pomena za razumevanje kulturne dejavnosti na obali. Proizvajanje aktivnosti v prostorskem smislu pomeni kopičenje ljudi, vsebin, denarja in infrastrukture v manjšem številu mest, ki postajajo vse večja in tako širijo provinco, za katero sta značilna nekakovosten socialni kontekst in siromašna infrastruktura. S tem ko kraji, ki jih lahko opredelimo kot obrobne, rastejo, se veča tudi moč centra, kar zadeva prostor in kulturo, in delo v kulturnem sektorju na obrobju postane avtomatizirano. To se zgodi zato, ker se kulturna pričakovanja oblikujejo izključno v urbanem centru, kulturna pričakovanja na periferiji pa vedno


Vsaka hiša ima vrata, vedno pomislimo na to. Nikoli ne govorimo o tem. posnemajo pričakovanja centra. Zato je za nas na obrobju bistveno, da spremljamo dogodke v urbanem centru in nato uporabimo svoji glavni sredstvi – sonce in morje. Največji festivali z najodmevnejšimi imeni se praviloma odvijajo poleti, ob morju in na soncu. Poletje je najprimernejši letni čas za privabljanje slavnih. Kulturo požiramo med sončenjem in ponočevanjem; je turistična atrakcija, spremenjena v kič. Na teh festivalih (od dubrovniškega poletnega festivala do motovunskega filmskega festivala) se umetnost izčrpa v reprezentaciji in dovršenosti. Tovrstna umetnost ne potrebuje teme ali družbenega konteksta; obstaja zgolj zaradi sonca in morja. Toda poleti med Umagom in Prevlako (med najsevernejšo in najjužnejšo točko na hrvaški obali) nastajajo tudi drugačni kulturni programi; gre za manifestacije, ki se stapljajo s kontekstom, za kulturne izdelke, ki prenašajo sporočilo in potrebujejo temo. Kako je te programe mogoče ločiti od prej omenjenih? Kaj je tisto, zaradi česar nekatere festivale cenimo, drugih pa ne? Ali lahko te dogodke in manifestacije vrednotimo s kulturnimi kriteriji ali zgolj na osnovi obiskanosti in potrošnje? Kako lahko določimo kakršne koli kriterije, če kvadratni metri in minute medijskega prostora določajo vrednost posameznega dogodka? Ali so novinarji in uredniki, ki jih kulturni ustvarjalci običajno vidijo kot neizobražene in/ali podkupljive, res razsodniki, kar zadeva kakovost? Kriterij, na katerega bi rad opozoril, se zdi abstrakten, vendar še vedno opazen in razumljiv. Specifičnost logike, ki preveva


dogodke dandanes, je v tem, da niso več reprezentativni, da ničesar ne predstavljajo. Dogodki se preprosto zgodijo, obstajajo, ponujajo pomene – toda ne pomenov, ki bi jih lahko razbrali, temveč pomene, skozi katere drsimo. Ti pomeni niso izven naše resničnosti, temveč so njen del, ki je prepleten z vsemi drugimi pomeni. Prav zato celota pomenov – vse, kar tvori neki dogodek – postane relevantna, zlasti za javnost. Ali kino ponuja pokovko ali ne, je prav tako pomemben element pri interpretaciji nekega dogodka kot film sam. To pomeni, da je kriterij celota pomenov, ki jih ustvari neki dogodek. Vse postane pomembno, ne le igra, film ali odigrana glasba. Danes je na jadranski obali pet ali šest prostorov, ki jih zlahko štejemo za plod lokalnih posameznikov, kjer lokacija dogodka predstavlja problem in ne le prizorišče. To so produkti, katerih umetniški program je relevanten lokalno in globalno. Produkti, ki so plod kulturnega dela in ne le delci sestavljanke turistične ponudbe. Mednje sodijo Pula z Gledališčem Dr. Inat (Kazalište Dr. Inat) in festivalom PUF (Puljski alternativni festival), Festival plesa in neverbalnega gledališča San Vincenti (Festival plesa i neverbalnog kazališta Svetvinčenat), Zadar s mednarodnim festivalom sodobnega gledališča Zadar sanj (Zadar snova), Dubrovnik z Umetniško delavnico Lazareti (Art radionica Lazareti / ARL) in Sceno Karanteno, Split z Dopustom (Dnevi odprtih predstav / Dani otvorenog performansa) in Reka z Drugim morjem (Drugo more) in festivalom ZOOM. Te kraje odlikuje močno sodelovanje s središči

kulturne produkcije, predvsem z Ljubljano in Zagrebom. Velik potencial teh krajev je tudi možnost sodelovanja z drugimi centri, kot so Beograd, Bukarešta in Dunaj. Sodelovanja ustvarjajo močne mednarodne mreže, ki proizvajajo lokalno relevantne pomene. Brez takšnih sodelovanj z različnimi kulturnimi središči obalna mesta ne morejo ustvariti relevantnih umetniških programov in edini dejavnik, ki omogoča sodelovanje, je Jadransko morje. Če jadransko periferijo primerjamo z obrobjem v Sloveniji, Srbiji ali na Madžarskem, hitro spoznamo, da je jadransko področje v kulturnem pogledu daleč najbogatejše. Modro Jadransko morje je torej differentia specifica teh krajev. GLEDALIŠČE DR. INAT je nastalo leta 1984 kot posledica potrebe po formiranju neodvisne gledališke scene v Puli. Ustanovitelji so bili režiser Branko Sušac in skupina mladih. Številni umetniki, producenti in tehniki, ki tvorijo jedro kulturnega življenja v Istri, izhajajo iz tega gledališča. Mednarodni gledališki festival PUF je bil ustanovljen leta 1994 v sodelovanju z gledališči Dr. Inat (Pula), Lero (Zagreb), Daska (Sisak) in Pinklec (Čakovec). PUF se je pojavil kot neposreden komentar na hrvaško gledališko realnost, kot reakcija na zanemarjanje neinštitucionalnih gledališč in na strogo ločnico med profesionalnimi in amaterskimi gledališči. S svojimi dejavnostmi je festival ustvaril drugačno poetiko, ki išče nove gledališke smernice in druži umetnike in gledalce ob pojmu gledališča. Posebno zanimiv del festivala je projekt »Anno Domini«. Vsako leto povabijo drugega lokalnega

ali gostujočega režiserja, da pokomentira umetniška, politična in družbena dogajanja, ki so zaznamovala tekočo sezono. Ta praksa je navrgla nekaj legendarnih predstav. UMETNIŠKA DELAVNICA LAZARETI je nastala leta 1988 kot umetniška iniciativa, ki združuje umetnike, filozofe, pisce in teoretike ter podpira aktiven in raziskovalen pristop k sodobni umetnosti, kulturi, družbi in politiki ter njihovim medsebojnim povezavam. Med vojno na Hrvaškem je bila ARL ena redkih organizacij na Balkanu, ki je ponudila alternativen pogled na morečo resničnost. Njeni programi in dejavnosti so številni in raznoliki, saj segajo na vsa področja umetnosti in družbene kritike.

dubrovniška scena. Novoustanovljena SCENA KARANTENA je dejavna vse leto in odprta tako za koprodukcije kot tudi za rezidenčne programe. ZADAR SANJ je neodvisna kulturna organizacija, ki je nastala leta 1997. Mednarodni festival sodobnega gledališča Zadar sanj je festival uprizoritvenih umetnosti, ki združuje moderno gledališče, plesne in glasbene produkcije, umetniške performanse in umetniške intervencije na starodavnem dalmatinskem prizorišču. Festival je znan po tem, da predstavlja in podpira lokalne neodvisne umetnike in je ustvaril vrsto lastnih produkcij in produkcij v sodelovanju z drugimi. Organizacija Zadar

lokaliziran, saj ustvarja lokalen kontekst v sodelovanju z lokalnimi umetniki. Namen festivala je tudi organizacija celoletnih aktivnosti v Sredozemskem plesnem centru. Festival so osnovali leta 1999 in odtlej se je uveljavil kot eden najzanimivejših dogodkov na področju sodobnega plesa v tej regiji. DRUGO MORJE deluje na Reki od leta 2002, in sicer na področjih uprizoritvenih in vizualnih umetnosti ter vseh mogočih interdisciplinarnih kombinacij. Drugo morje vsako leto organizira več kot petdeset javnih dogodkov na Reki. Njegov cilj je Reki predstaviti sodobno umetnost in teorijo, toda zdi se, da je uspešnejši pri predstavljanju Reke umetnikom in teoretikom. FESTIVAL ZOOM

Vsaka hiša ima vrata, vedno pomislimo na to. Nikoli ne govorimo o tem. Festival KARANTENA so osnovali leta 1996 kot mednaroden festival, kjer naj bi prevladovale koprodukcije. Razvil se je iz sodelovanja med ARL in Teatrom Gromki iz Ljubljane. Skozi leta se je tam pojavilo mnogo koprodukcij: Bad Company, Vax Factory, Mini Teater, Compagnie Begat, Teatar Exit, HIPP, Novo Kazalište, Hotel Bulić, Glej Teatar, Bitef Teatar, Ex Scena in Kufer. Deseta in zadnja izdaja festivala je potekala pod geslom »Če ste zamudili zadnjih devet festivalov Karantena, zamudite tudi zadnjega«. Pri ARL so se odločili za konec tega festivala, da bi se osredotočili na projekte manjšega formata in se tako izognili temu, da bi jih vase vsrkala

sanj je popestrila svoje dejavnosti in zdaj ponuja programe skozi vse leto. Njihove aktivnosti je treba razumeti v političnem in družbenem kontekstu devetdesetih let, ko je ustanovitev tega festivala pomenila ponovno osvojitev prostora, ki se je zelo dolgo zdel izgubljen. FESTIVAL PLESA IN NEVERBALNEGA GLEDALIŠČA SAN VINCENTI je festival, ki ga je treba videti kot izjemo v naši obalni zgodbi, kajti odvija se v notranjosti Istre, organizirajo pa ga ljudje iz Zagreba. Kljub temu pa pripada skupini obalnih manifestacij, kajti celotno Istro lahko razumemo kot del obale (tako se vsaj zdi poleti). Festival je

je nastal zato, da bi ustvarili popolnoma nov kontekst z drugačnimi umetniškimi programi. DOPUST je festival uprizoritvenih umetnosti, ki predstavlja različne oblike predstav: predstave v živo, inštalacije, akcije, multimedijska dela in družbeno angažirane, samouničujoče ter destruktivne predstave. Festival ima vsako leto novo temo – ena od preteklih je bila, na primer, lokalni izvirnik. Namen festivala je ustvariti mrežo uprizoritvenih umetnikov. Davor Miškovićje predsednik ž Drugega morja in mreže Clubture.


(V žarišču) »… Še








v za

delovanje sodobnega plesa, kjer bi občinstvo lahko






Tanurovska Kjulavkovski, LocoMotion, Skopje)


programa festivala

Praksa sodobnega plesa je v balkanski regiji (še vedno) v krhki, razvojni fazi in terja takojšno angažiranost in sodelovanje vseh vpletenih struktur. Še vedno se izvaja s pomočjo neodvisnega nevladnega sektorja, občasna sodelovanja z državnimi inštitucijami pa so redka. Po skoraj dveh desetletjih izolacije in napačnih informacij je treba prevetriti postopke produkcije, sodelovanja in promocije in vsi vpleteni potrebujejo dobro mero znanja, jasnosti in pripravljenosti za spremembe. Spremembe v mišljenju na področjih umetnosti in kulture se odvijajo počasi, z roko v roki s počasnimi političnimi spremembami, od katerih so čedalje bolj odvisne. Vsem razvijajočim se prizoriščem

organiziranja in sprejemanja odločitev, ki jih je ta projekt ustvaril. Upirajoč se potrebi kapitalistične logike po doseganju najcenejših učinkov za neko ceno je projekt uvedel nove modele nehierarhizirane, necentralizirane strukturne in komunikacijske organizacije. Eden glavnih interesov NDA v letih 2006 in 2007 je bil ustvariti serijo promocijskih strategij kot osnovo za razumevanje plesa. Iz teh dejavnosti se je skoraj hkrati razvilo pet festivalov sodobnega plesa. Nekateri od njih pomenijo prvi poskus promocije sodobnega plesa v državi, v kateri se odvija festival. Festivali, ki so nastali na pobudo NDA, so Antistatic (Sofija), Kondenz (Beograd), LocoMotion (Skopje), Pleskavica (Ljubljana) in Zvrk (Sarajevo). Od vsega začetka smo imeli organizatorji teh festivalov skupen cilj, namreč promocijo sodobnega plesa, ki naj bi ga predstavili kar najširši publiki, hkrati pa smo uvideli tudi potrebo po razmisleku o možnih položajih in vlogah festivala v tem zgodovinskem trenutku. Vsak od omenjenih festivalov ima samostojen

»mreženja«, »izmenjave«, »vrednotenja« itd. kot okvira za naše dejavnosti. Če ne bomo podvomili v te izraze oziroma se ne bomo vprašali o njihovih resničnih pomenih v konkretnih regionalnih kontekstih, ne bomo razumeli dejanskih potreb in se ne bomo mogli sistematično odzvati na lastno delo. Na sodobnih umetniških prizoriščih na Balkanu sta »mobilnost« in »izmenjava« zelo cenjeni potezi pri vsakem projektu, saj obetata, da bo do procesa učenja ali nasprotovanja in emancipacije prišlo na obeh straneh izmenjave. V praksi je izmenjava videti takole: čim večje je število mednarodnih gostov na mednarodnem dogodku, večje so možnosti, da bo dogodek dobil veliko finančno podporo. Neki umetnik(-ca)/ teoretik(-čarka)/producent(ka) pride na festival/konferenco/srečanje, ostane samo toliko časa, kolikor je potrebno za izvedbo načrtovanih aktivnosti (običajno predstave ali predavanja), in izčrpan(a) odide, kajti poleg učinkovite izvedbe svojega dela v prostem času skuša spoznati tudi kraj in ljudi.

Plesalci v vseh smereh

O samoizčrpavajočih se praksah festivalov sodobnega plesa v balkanski regiji Dragana Alfirević

in njihovim najaktivnejšim udeležencem so z neznatnimi odstopanji skupna ista pomanjkanja in težave; premikajo se v začaranih krogih opažanja potreb, negovanja prepoznanih potencialov ter končno priznavanja ovir in porazov, nato pa se spet zavejo svojih potreb.

Plesna akademija Nomad in njeni nasledniki Plesna akademija Nomad (Nomad Dance Academy / NDA), regionalna platforma za sodobni ples, skuša neposredno posredovati na mnogo različnih ravneh: od izobraževanja mladih avtorjev, plesalcev in samoukov do nenehnega sodelovanja s tistimi, ki sprejemajo odločitve, in komunikacije z občinstvi. Toda v prvi vrsti je NDA razvojni model sodelovanja posameznikov in organizacij, ki sam poživlja svoje delovanje. Najzanimivejša poteza projekta je njegova pripravljenost na spremembo dejanskega stanja na tem področju in v dolgoročnem pogledu so njegovi najpomembnejši dosežki metode


program, ne promovirajo enotnega pogleda na estetiko in razvijajo se v različnih smereh v skladu s specifiko lokalnih kontekstov in občinstev. Spreminjanje sistema s spreminjanjem sebe Zastavlja se vprašanje, ali neodvisne iniciative, projekti in sodelovanja lahko spremenijo sistem, katerega del so, in če je temu tako, kako lahko to dosežejo. Morda pa je še zanimivejše vprašanje, kako naj bi neodvisne iniciative hkrati s spremembo sistema, katerega del so, spremenile tudi sebe. In kako dolgo si bomo še lastili privilegij, da se strukturnih sprememb lotevamo »od zunaj«, mahajoč z zastavo spreminjanja družb, khrati pa sami ostajamo imuni za spremembe? Retorika mednarodnih in nacionalnih investitorjev oziroma pokroviteljev ter modeli sodelovanja, ki izvirajo iz te retorike, ožijo prostor za resnične naložbe in raziskovanje, zato jih je nujno treba preoblikovati. Zanašajoč se na besednjak prijavnic se oklepamo zastarelih in obrabljenih pojmov »mobilnosti«, »vidnosti«, »vzdržljivosti«,

Utrujen(a) se vrne domov ali odpotuje kam drugam in šele nato domov, še bolj izmučen(a). V kontekstu, kamor je odpotoval(a), ne more imeti nikakršnega resničnega vpliva, ker tega ne dopuščajo ne časovne ne delovne omejitve. Na obiskano mesto torej ni imel(a) nobenega vpliva, prav tako pa nekega pomembnejšega vpliva ne more imeti niti v lastnem kontekstu, kajti večino časa preživlja na »izmenjavah«. Kako lahko torej ohranimo kontinuiteto, ko pa se vsa prizadevanja in možni učinki drobijo v neskončnost? Če temu dodamo še geopolitično osredotočenost nekaterih pokroviteljev, se lahko heterogenost možnih interesov kmalu konča v slepi ulici, ne da bi se lahko vprašali o resničnih učinkih in pomenu tega, kar počnemo.

Festivala Antistatic LocoMotion


Festival Antistatic, ki ga od leta 2008 vsako leto aprila organizirajo v Sofiji, predstavlja niz mejnih projektov in najprodornejših avtorjev mlajše generacije z očitnim interesom za

Celine Larrere, Papalačinke; fotograf: Urška Boljkovac. multimedije in za vprašanja estetike in politike plesa. Kot pravijo organizatorji, je Antistatic »izjava proti inerciji«. Namensko izmikanje mainstream kulturi in ustvarjanje specifične niše za predstavljanje »radikalnih« in resnično novih predlogov dajeta festivalu Antistatic zelo specifičen položaj na bolgarskem prizorišču. Na začetku je bila skupna ambicija festivalov, ki so nastali na pobudo NDA, vključitev širše publike, hkrati pa tudi preseganje pričakovanj te širše publike, kajti ambicija je temeljila na prepričanju, da je informirano, zavzeto in kritično občinstvo [gonilna?] sila vsakega prizorišča skupaj z njegovimi dejavnimi udeleženci. Umeščanje dejanskih festivalov na regionalni zemljevid podobnih dogodkov je ena najpomembnejših nalog. Ali svoje delo istovetimo s podobnimi obstoječimi dogodki na tem zemeljevidu, in če je temu tako, kako? Ali sledimo podedovani logiki reprezentacije in kako razumemo posledice tega samopozicioniranja? Ali sprejemamo pravilo igre, ki pravi, da je število gledalcev merilo našega »uspeha«, ali pa nas bolj zanima ustvarjanje skupnega prostora? Kakšne so naše organizacijske ambicije, kar zadeva občinstvo? Ali privzemamo frazo »razvijanje občinstva« in zanemarjamo heterogenost publike? Ali res menimo, da občinstvo ni dovolj razvito? Kakšne prostore sodelovanja in soudeležbe lahko ustvarimo za občinstvo? LocoMotion, festival sodobnega plesa v Skopju, ki ga organizira Lokomotiva, ponuja izbor delavnic, razprav in predstav. Letos se podnaslov festivala glasi »Prostor za dialog« in celo v uvodnem besedilu nas selektorji nagovarjajo s položaja nekoga, ki si zastavlja nevarna vprašanja o naravi in smislu lastnega dela. Sebe umeščajo na stran, o kateri zastavljajo vprašanja, kar pomeni pomemben premik glede na prejšnjo paradigmo, ko je bil festival predstavljen kot subjekt z znanjem, občinstvo pa kot subjekt brez znanja, ki bi se moral od festivala kaj naučiti. Tradicionalno tako LocoMotion kot tudi Antistatic zagotavljata prostor za regionalne in mlade lokalne avtorje ter jim omogočata, da predstavijo svoje trenutno delo in se srečajo z občinstvom. Festivali, ki so nastali na pobudo NDA, se zavestno lotevajo ustvarjanja neprestižnih, nezvezdniških okvirov, ki se zoperstavljajo ekskluzivnosti, tako da vztrajajo pri kritičnih pozicijah umetnikov in del ter tako vključijo občinstvo, namesto da bi sebi in publiki ponudili »paket uspeha«. Ta v nekem smislu radikalna pozicija ne komunicira s številnimi občinstvi, zato to, kar počnemo, ne bo nikoli množično popularno, kot so popularni večji inštitucionalni festivali. Kljub temu pa sledimo njihovim modelom (reprezentacije, parade dokončanih del, konceptualnim in organizacijskim modelom itd.), vendar smo

brez številnih občinstev in pokroviteljev obsojeni na to, da to počnemo v mnogo manjšem obsegu. Guido Reimitz, ustanovitelj enega največjih festivalov sodobnega plesa na svetu, je dejal: »Festival je kot umetnina; povezan je s selektorjevim egom, močjo in umetniško identiteto in bi verjetno moral imeti vse lastnosti predstave.« To misel bi rada izzvala z naslednjimi vprašanji: Kakšen festival? Kakšna moč? Kakšna predstava? Kondenz, beograjski festival sodobnega plesa, gosti dela, ki raziskujejo naravo plesa kot takega, njegovih možnih meja in pomenov, ki niso nikoli nespremenljivi, in se nenehno sprašujejo: »Je tudi to lahko ples?« Kondenz organizirajo vsako leto v drugem terminu in na drugem prizorišču v Beogradu in njegovo občinstvo šteje približno tristo ljudi, večinoma študentov in mladih kulturnih delavcev iz Beograda, kar pomeni, da tu nekako »pridigamo tistim, ki so se že spreobrnili«. Medtem ko pišem tole besedilo, pripravljamo tretjo izdajo festivala Kondenz. Festivalski proračun se iz leta v leto drastično manjša, nespremenjena pa ostaja pozornost medijev in občinstva. Državni delež v proračunih Kondenza in LocoMotiona znaša približno 3.000 evrov na festival, pa še ta vsota je vsako leto manjša. Ponovno bomo morali razmisliti, ali se sploh hočemo igrati to igro, kaj je resnično lahko naš prispevek in ali lahko kontekstualiziramo svoje delo. Po treh letih menimo, da smo dosegli prej zastavljene cilje; naša vprašanja so se s spremenjenimi političnimi, družbenimi in ekonomskimi okolji izčrpala. Kakšne vrste festival sodobnega plesa je lahko (oziroma lahko postane) relevanten v času terorizma in Youtube?


Alfirević je programska STANICE – Servisa za sodobni ples Beograd in selektorica festivala Kondenz. koordinatorka

---------------------------------------------------------------------------------------1) Naslov »Plesalci v vseh smereh« je napol izposojen. Igralec v vseh smereh

(Igrač u svim pravcima) je naslov knjige avtorja

Vujice Rešina Tucića. 2) Namesto da bi se sublimirali z besednjakom dnevne politike in uporabljali nenehno spreminjajoče se sintagme »jugovzhodna

Evropa«, »zahodni Balkan« spopademo z izrazoma

itd., smo se v




odločili, da se


svoje delo rekonstruiramo njun pomen.


in da skozi

vsebuje več

kot zgolj svoj geopolitičen pomen in za nas so najzanimivejša zgodovinska in kulturna ozadja, ki so skupna ljudem in ki močno zaznamujejo delo sodobnih kulturnih praks.

3) Te besedilo so navdihnile debate z mojima kolegoma Biljano Tanurovsko


Dejanom Srhojem

ter besedila o festivalih na

spletni strani


Michael M. Kaiser is one of the most well known arts managers in the United States. As President of the Kennedy Center in Washington, which is the national center for the performing arts, his position in the arts field in the US is quite unique. Leadership he provides to arts managers from around the world has been inspirational for years. In his mission to reach arts managers and arts communities he just recently finalized his tour of 69 cities and towns around America during which he talked to more than 11000 arts managers about the challenges for arts in today’s social climate. A two day Arts Management Symposium that takes place during Perforacije Festival on October 19 and 20, 2010 marks his first visit to the South East European region and over 200 participants from 8 countries of the region will have the opportunity to share experiences about strategic planning, fundraising and marketing. Sneak preview of some of Mr Kaiser’s thoughts on arts management are presented in this short interview.


President of The John F. Kennedy Center for the Performing Arts, Washington, DC




Ability To Plan For The Future Makes A Good Leader In The Arts Zvonimir Dobrović

Michael M. Kaiser, President of John F. Kennedy Center for the Performing Arts, photographer Ilan Mizrahi

Arts management is practically unrecognized as a field in the Balkans. Who are arts managers and what is their role? Arts managers are those people who provide administrative support to artists within arts organizations. They are the people who do the marketing, financial management, human resources, IT, facilities and fund-raising work for museums, opera companies, ballets, symphonies and theaters. Their primary function is to provide the infrastructure, audiences and resources that artists need to do their work.

With majority of arts organizations in this region relying heavily on state funding and support, what is the responsibility of the organizations and perhaps private sector and the local and national governments to change that circle of dependance on one or two sources of funding? In most countries of the world, governments provide the majority of funding required for arts organizations to function. Unfortunately, most governments cannot keep pace with the dreams of artists and new sources of funding are becoming essential. Private contributions, the central funding source in the United States, is one new source of funding that many countries are beginning to explore.

How do you recognise a successful arts organization? A successful arts organization is one that consistently achieves its mission. While every arts organization formulates its own mission, they typically focus on creating high quality performances or exhibitions and/or superior educational opportunities. To create strong artistic and educational programming requires artistic vision, great artists, strong marketing, quality staff and financial health.

What makes a good leader in the arts? A good arts leader respects the mission of the organization and the artists, has the ability to plan for the future, knows how to build visibility for the organization, and welcomes new audience members, volunteers and donors into the organizational ‘family.’

What kinds of projects excite you personally and professionally? I am most excited by projects that are surprising: a brilliant new work, a young artist of astonishing virtuosity, a creative approach to showcasing great art. Arts organizations are meant to lead the public rather than follow. When they produce something new and wonderful, they excite the audience and they excite me. Zvonimir Dobrović is the Founder and Program Director of Queer Zagreb and Perforacije festivals.


Besedilo o odnosu med umetnostjo in politiko

Umetnost in Politika bi morali biti hkrati umetnost in politika

Oliver Frljić

Janez Janša, Življenje (v nastajanju) / Life (In Progress) V svojem prelomnem delu Postdramsko gledališče se Hans-Thies Lehmann le dvakrat neposredno loti vprašanja političnega v postdramski paradigmi. A kar je pomembnejše od pomanjkljive obravnave politike je prepojenost tega besedila z neoliberalno obupanostjo. Lehmannova postdramska paradigma je končno ponudila konceptualen okvir in sredstvo za vrednotenje tistih umetniških praks in del, ki so imela prej potencial za odpor oziroma kršenje norm sistema vrednotenja na umetnostnem trgu. Z Lehmannovim delom so te prakse in umetnine hkrati z omenjeno knjigo vstopile v proces komercializacije in v postdramsko paradigmo. Ali gledališče lahko ustvari politično realnost? Čemu bi o tej knjigi pisali na začetku besedila, ki obravnava vprašanje odnosa med umetnostjo in politiko v specifičnem geopolitičnem kontekstu? Ker delo ponazarja splošno sprejetje stanja, v katerem je sposobnost spreminjanja obstoječih družbenih odnosov izgubila ne le umetnost, ampak tudi družbene inštitucije, če niti ne omenjamo izgube sposobnosti razmišljanja o kakršnem koli družbenem redu onstran parlamentarne demokracije in, kot pravi Alain Badiou, kategoričnega »zanikanja, da so volitve proces iskrene izbire«. Lehmann gledališču odreka vsako sposobnost »predvidevanja ali pospeševanja revolucije družbenih odnosov – ne, kot mu to brezbrižno pripisujejo, zaradi apolitičnega cinizma,

temveč zaradi spremenjenega vrednotenja njegove potencialne učinkovitosti«. In nadaljuje takole: »Gledališče pravzaprav ne postane politično z neposredno tematizacijo političnega, temveč z implicitno vsebino svojega načina predstavljanja.« Lehmannov odnos do političnega potenciala oziroma nezmožnosti sodobnega gledališča in umetnosti na splošno je tako simptom kot tudi posledica globalne depolitizacije umetnosti. Referat, ki sem ga predstavil na lanski mednarodni gledališki konferenci »Dramsko in postdramsko gledališče: Deset let pozneje« v Beogradu, naj bi bil kritična ocena te knjige. Sklenil sem ga z besedami: »Ali ima gledališče dandanes dovolj moči, da ustvari politično realnost? In kaj naj bi pravzaprav bila ta politična realnost?« Ali naj bi pomenila, če parafraziramo Morada Farhadpourja, pretirano politizacijo »ljudi, da bi dosegli depolitizirano družbo s svobodnimi trgi, majhno državo in minimalnimi trenji, v kateri bi se ljudje lahko zatopili v svoje zasebne življenjske sloge«? Ali kaj drugega? Lehmannovo delo jemljem kot izhodišče za analizo dveh umetniških »dogodkov«, ki sta se pred nedavnim zgodila na Hrvaškem. Vsak dogodek po svoje pomeni izziv odnosu med umetnostjo in politiko ter konceptualizaciji političnega v umetnosti, ki sta tako reprezentativno predstavljena v Lehmannovi knjigi. Prevladujoča zgodba o umetnosti v družbi je še vedno tista, ki jo ponuja Jacques Ranciere,

ki to pojasnjuje takole: »… estetika pomeni konstitucijo avtonomne sfere, v kateri so umetniška dela izolirana v lastnem svetu, kjer so podvržena zgolj kriterijem forme ali lepote ali ›resnice medija‹«. Čeprav je razvoj tehnološke reprodukcije izbrisal mejo med »umetniško produkcijo in tehnološko reprodukcijo« ter tudi med »avtonomnimi umetninami in oblikami potrošniške kulture«, ta zgodba še vedno oblikuje nenapisane zakone umetnosti. Slednji podeljuje drugačne stopnje avtonomije. Povedano drugače, dejanjem umetnikov podeljuje drugačen status v primerjavi z drugimi oblikami družbenega vedenja. Zdi se, da v ustaljenih umetnostnih normah slišimo odmev J. L. Austina, ki pravi, da je »performativni izrek, na primer, na poseben način prazen ali ničen, če ga reče igralec na odru«. Zdaj pa mi dovolite, da ponovno citiram Ranciera v zvezi z odnosom med umetnostjo in politiko: »Umetnost ni politična zaradi sporočil in čustev, ki jih izraža glede stanja družbenih in političnih zadev. Niti ni politična zaradi načina, kako reprezentira družbene strukture, konflikte ali identitete. Politična je prav zaradi distance, ki jo zavzema v odnosu do teh funkcij. Politična je […] [zato ker zaobsega] neki specifični prostorsko-časovni senzorij«, ker na tem prizorišču ponovno opredeli moč govora ali koordinate zaznavanja, ker premika položaje igralca in gledalca itd. Čeprav bi lahko našli drugačne definicije odnosa med umetnostjo


Janez Janša, Life [in progress]

in politiko, najraje začnem z Rancierovo, ker izvira iz platonske geste, po kateri »ista delitev čutnega odstrani politično prizorišče s tem, ko rokodelcem odreče vsakršen čas, v katerem bi lahko počeli kaj drugega kot lastno delo, in ›umetniško‹ prizorišče s tem, ko zapre gledališče, v katerem pesnik in igralci utelešajo druge osebnosti poleg lastne«. Umetniška dogodka, o katerih bom govoril, sodita nekam vmes med te tri opise. Po eni strani svojo politiko uresničujeta kot neke vrste začasno ukinitev dominantne reprezentacijske ekonomije, čeprav jo začasno ukineta prav s svojim polnim udejstvovanjem v njej. Po drugi strani pa izzoveta odstranitev političnega in »umetniškega« prizorišča kot prostora, kjer je mimezis izolirana in normirana. In navsezadnje predstavljata tudi izziv prevladujoči družbeni in zakonodajni zgodbi o avtonomiji umetnosti. Dogodka sta uspešno zabrisala razlikovanje in razporeditev čutnega in njegove politike nespremenljivih identitet, na kateri temelji platonska gesta. Platonov izgon pesnikov je posledica dejstva, da oder, »ki je hkrati lokus javne aktivnosti in razstavni prostor ›domišljije‹, ogroža jasno delitev identitet, dejavnosti in prostorov«. Toda zdi se, da se je z aristotelskim umikom mimezis v njej prikladen lasten prostor in z vključitvijo tragedije v logiko žanrov spremenila politika gledališča in posledično tudi politika vseh drugih vrst umetnosti. V normativni dramski teoriji Aristotelove Poetike lahko opazimo učinek še vedno prevladujoče zgodbe o umetnosti v naši družbi in njenega zakonodajnega korelata. Gledališka produkcija in množenje identitet sta postopoma prenehala predstavljati grožnjo družbeni porazdelitvi identitet. Aristotelovo delo je ponudilo konceptualno osnovo za


družbeno in zakonsko vključitev gledališča v širšo družbeno mrežo. Politika, ki vlada umetnosti Prvi primer je razstava/predstava slovenskega umetnika Janeza Janše Življenje (v nastajanju) / Life (In Progress). Premierno je bila uprizorjena na festivalu ZOOM na Reki. Umetnik sam pravi, da se delo umešča nekam med razstavo in predstavo, saj ga tvori niz uprizoritvenih napotkov. Napotki so zamišljeni kot poskus prevoda oziroma morda bi bilo bolje reči kot poskus transpozicije reprezentativnih del sodobne umetnosti v niz uprizoritvenih akcij za občinstvo. Napotki se nanašajo na značilna dela slovenske in mednarodne sodobne umetnosti ter tudi na nekaj neumetniških dogodkov (na primer, na zaprtje slovenskega politika Janeza Janše in demonstracije v podporo njegovi izpustitvi). V nekem delu Janševe razstave/ predstave člane občinstva povabijo, naj razrežejo nacionalno zastavo (na Reki je bila to seveda hrvaška zastava). Rekvizite, zastavo in škarje spremljajo ustrezna navodila: »Če se sramuješ svoje nacije, vzemi škarje in odreži košček zastave.« Dva dni po odprtju razstave je bila proti Janši vložena obtožnica in začela se je policijska preiskava. Uradni odziv na ta dogodek razkriva mehanizem, ki je ustvaril prelom s prevladujočo zgodbo o umetnosti in njeni avtonomiji. Nenadoma se je pokazalo, da aristotelska izolacija »mimezis v njej prikladen lasten prostor« ne deluje več. Kar naj bi bilo spričo narave konteksta, v katerem se je zgodilo, »zgolj« reprezentacija (in tu se lahko znova spomnimo Austinovih besed, da je »performativni izrek, na primer, na poseben način prazen ali ničen, če ga reče igralec na odru«), je porušilo standardno porazdelitev čutnega. In »porazdelitev

čutnega razkriva, kdo ima lahko delež v tistem, kar je skupnega skupnosti, glede na to, kaj počne, in glede na čas in prostor, kjer se ta dejavnost odvija«. Zdi se, da sta »čas in prostor, kjer se ta dejavnost odvija«, tu bistvenega pomena, kajti muzej, v katerem je bila na ogled Janševa razstava, je prenehal delovati kot prostor, v katerem je izolirana mimezis, in njegov politični potencial se je udejanjil s tem, ko je muzej udejanjil svojo antireprezentacijsko zmožnost. Zato Življenje (v nastajanju) ni politično zato, ker napada nacionalne simbole, temveč zato, ker prisili aristotelski vključevalni model, da se povrne v platonskega prepovedovalnega. Drugi primer, ki bi ga rad analiziral tu, je incident, ki se je zgodil ob otvoritvi 50. poreškega anala. Župana Istrske županije Ivana Jakovčića so povabili, naj otvori ta dogodek. Ob konceptu in tematskem fokusu razstave je v pričujočem kontekstu najpomembnejši komentar Ivana Jakovčića na otvoritvi. Jakovčić je namreč dejal, da »bi bilo treba to razstavo nemudoma zapreti«. Ne da bi se spuščali v razloge za takšno reakcijo, je zanimivo analizirati instanco, ki je izrekla to izjavo. Če si zadevo ogledamo podrobneje, vidimo, da gre za križanje dveh reprezentacijskih modelov. Eden predstavlja politično moč, drugi pa umetniško reprezentacijo. Čeprav Jakovčićeva izjava (doslej) ni imela neposrednih uradnih posledic, implicira prepoved in izraža potrebo po zunanjih regulativnih načelih v polju umetniške reprezentacije. Zdi se, da izolacija mimezis v tej galeriji ne zadošča za njeno sprejetje in regulacijo v družbi. Jakovčićev komentar sam po sebi ne bi bil problematičen, če ne bi tega izjavil kot župan. In politični potencial razstave, o katerem je

govoril Jakovčić, se ni udejanjil na tematski ali konceptualni ravni, temveč prav na nivoju križanja teh dveh reprezentacijskih modelov – tistega, ki bi umetniški reprezentaciji moral priznati vsaj nominalno avtonomijo v skladu z aristotelskim modelom mimetične izolacije, in tistega, ki vedno teži h kršenju dopuščene avtonomije. Navsezadnje se tako soočamo s starim/ novim vprašanjem potenciala in vloge umetnosti v globalni razporeditvi moči. Izguba monopola nad reprezentacijo celotne družbene resničnosti je umetnost pomaknila k implicitni politiki. Osredotočenje na proces in razvoj alternativnih načinov sprejemanja odločitev, drugačnih od tistih, ki prevladujejo v družbi, ustvarja varljiv vtis, da v umetnosti še vedno obstaja politika. Obrat umetnosti k svoji inherentni politiki, nevidno delo, proces in produkcija nove kolektivnosti itd. so prizadevanja, vredna truda, zdi pa se, da vprašanje umetnosti in makrofizike moči ni več aktualno. Zgodba o avtonomiji umetnosti, aristotelska izolacija in pomiritev mimezis ter tudi antimimetično opuščanje reprezentacijske vloge umetnosti v stiku s sedanjo družbeno realnostjo spreminjajo umetnost v hlapca obstoječih družbenih odnosov. Ne glede na vse formalne inovacije umetnost dandanes sodeluje v ustvarjanju temeljne zmede. Opustila je svojo vlogo »ustvarjanja nečesa, kar je brez primere v resničnosti«. Oliver Frljić

je eden najslavnejših mladih

gledaliških režiserjev na

Hrvaškem. Njegova Balkanu in v

dela so bila prikazana povsod na




BCC [Balcan Can Contemporary] No. 1, October 2010

BCC is joint project of Asocijacija Kulturanova Drugo more Frakcija Performing Arts Journal Maska (Institute for Publishing, Production and Education) Perforacije Tanzelarija, organisation for the promotion of contemporary dance in BiH TkH platforma Stanica BCC is distributed free in Bosnia and Herzegovina, Croatia, Macedonia, Slovenia and Serbia. Supplement of MASKA, Performing Arts Journal ISSN 1318-0509 Published by: Maska (Institute for Publishing, Production and Education) Metelkova 6, 1000 Ljubljana, Slovenia Phone +386 1 4313122 Fax +386 1 4313122 E-mail For the publisher: Janez Janša Subscription and distribution: Issue edited by Zvonimir Dobrović International Editorial Board: Dragana Alfirević, Una Bauer, Andraž Golc, Ivana Ivković, Janez Janša, Davor Mišković, Nevena Redžić, Iva Srdanov, Milan Vračar, Ana Vujanović, Jasmina Založnik English Language Editor: Kat Bowman Art Director: André von Ah Cover Picture: Ljiljana Tasić, Hot Lollipop Print: Printera Circulation: 5000

Maska, Performing Arts Journal is financially supported by the Slovenian Book Agency. BCC is financially supported by the Ministry of Culture of the Republic of Slovenia.

BCC - No.1(slo)  

BCC vzpostavlja mednarodno informacijsko umetniško okolje z namenom nudenja podpore, povezovanja, predstavitve, pripoznavanja in povečanja v...

Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you