pred | 5 primerna | 5 programov | 5 strani | 5 svoje | 5 te | 5 znova | 4 aprila | 4 bilo | 4 bo | 4 bomo | 4 dovolj | 4 ga | 4 gledališča | 4 gledališče | 4
kulturno-umetnostno vzgojo v izobraževanju, strokovni priročnik Kulturno-umetnostna vzgoja: priročnik s primeri dobre prakse iz vrtcev, osnovnih in srednjih šol ter Katalog ponudbe kulturno-umetnostne vzgoje za šolsko leto 2012/2013. Dodala je še, da ministrstvo ne podpira tovrstnih posegov v šolski prostor, da so vodstva šol tarča številnih interesov, strokovnih mnenj, zahtev, ki ustvarjajo nemir v šolskem delu. Mnenja nove delovne skupine ministrstva do zaključka redakcije (še) ni, na vprašanje, zakaj so na ministrstvu sploh odreagirali na obvestila in pozive zasebnega inštituta Utrip, pa nisem dobila jasnega odgovora. Glede na to, da so dijaki Osnovne šole Prule obiskali predstavo, ki ji je sledil pogovor s policijskim in državnim uslužbencem in da je gospod Dušan Merc, ravnatelj šole, sledil javnemu dialogu, ki ga je sprožil Utrip, sem se za mnenje obrnila tudi nanj. Njegov odziv je bil oster in neposreden: »Inštitut Utrip se je vrinil v zgodbo. Kakšen inštitut pa to je? Očitno je, da se nekateri imenujejo inštitut, da so slišati kompetentnejši. Ne vem, kdo so in me ne zanima. Njihovo posredovanje je diletantsko in hinavsko. Spadajo pač v kategorijo samozvanih dušebrižnikov. Če se prav spomnim, so protestirali tudi pri meni, pa sploh nisem razumel zakaj. Otroci oziroma mladostniki (če so malo starejši) natančno ločijo med predstavo in realnostjo. V gledališki predstavi je bila po mnenju Utripa zabrisana meja med tistim, kar bi lahko bilo res, in tistim, kar je res. Ali če drugače rečem, ne vedo, ali bi jemali vso umetnost za vzgojno in od nje zahtevali javno moralo (kdo to zahteva, vemo!), otrokom pa vsiljevali Žogice marogice in še kakšno basen in mogoče pasijon in moraliteto … Po vsakem ogledu katerekoli predstave je del dogodka tudi pogovor z otroki, ki ga usmerjajo pedagogi in pomagajo (lahko tudi otežkočijo) osmisliti videno. Pri predstavi Zlati šus, ki je bila res šokantna (pa ne za vse otroke), je bil dodatni razgovor s strokovnjaki o realnih problemih, ki jih otroci tako ali tako dobro poznajo, seveda dobrodošel. Če ministrstvo zaradi ene gledališke predstave ustanovi posebno »komisijo«, je to zastrašujoče. Kaj se dogaja z avtonomijo šolskega sistema? Tako centraliziranega in nadziranega sistema, kot ga že imamo, si niti v najhujši mori niso zamišljali niti Kafka, Huxley in Orwell. (…) Otroci so bili, za na vrh, starejši od 12 let. (Kdo pa je določil to mejo? Samo gledanje televizijskih filmskih programov – kar pa je daleč od gledališča.)« Tudi profesor Robi Kroflič z Oddelka za pedagogiko in andragogiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani,
12 LJUBEZEN IN DRŽAVA
ki se že vrsto let posveča teoriji vzgoje, se je prijazno odzval mojemu vabilu in zapisal svoj pogled na afero Zlati šus, ki ga v celoti povzemam: »Zlati šus sem si ogledal in tudi spremljal akcijo Mateja Koširja v imenu njegovega zavoda Utrip. Predstava se mi zdi zelo dobra, netendenciozna, a vseeno pretresljiva, predvsem pa ponuja obilico priložnosti za pogovor z mladostniki o tem, kako se narkomanija zažira v njihov vsakdan. Ali je primerna za dvanajstletnike ali kako leto starejše, je irelevantno. Konec osnovne šole se mladostniki srečujejo z drogami in verodostojno predstavljanje te problematike (tako s pričevanji ljudi, ki so se srečali z drogami, kakor tudi z umetniškimi upodobitvami te tematike) je nujno, če jih želimo opremiti za srečevanje z nevarnostmi sodobnega življenja. Besednjak g. Koširja o »znanstveno preverjenih preventivnih programih«, v katerih ne sme biti »zastraševanja mladostnikov« in »seznanjanja z vrstami drog«, je skrajno zavajajoč. Kot strokovnjak na področju teorije vzgoje vem, da se učinkov vzgojnih in preventivnih programov v celoti ne da predvideti, anekdotsko utemeljeno nasprotovanje rabi umetnostnih vsebin (naveden ogled filma Otroci s postaje ZOO) pa je več kot tendenciozno. Na eni strani g. Košir ironizira zapis v medijih, da »če je predstava Zlati šus streznila vsaj enega mladostnika, je dosegla svoj namen«, na drugi strani s pričevanjem o enem pretresenem gledalcu filma Otroci s postaje ZOO in nekaj drugih, ki so posnemali snifanje, opozarja na splošno neustreznost rabe umetniških doživetij, ki upodabljajo tragične izseke iz življenja, ne da bi vedel, kako so skupino mladostnikov, ki so si ogledali film, na ogled pripravili in ali je ogledu sledil strokovno voden pogovor ne z namenom »dodane moralke«, ampak s ciljem, da mladostniki poročajo o svojem doživljanju vsebine, poslušajo drug drugega in so od vodje razprave opozorjeni na morebitne druge plasti sporočila umetnine. Da so že predšolski otroci zmožni kompetentnega soočenja z zahtevnimi umetninami, priča vrsta primerov, ki smo jih zbrali ob vodenju in spremljavi projekta Kulturno žlahtenje najmlajših. Akcija g. Koširja, ki naj bi šole svaril pred ogledom predstave in pri ministrstvih zahteval ustrezne zaščitne ukrepe, je več kot čudna. Kot vodja zasebne institucije, ki si očitno poskuša odrezati čim večji del pogače v sektorju javnih šol, je po moje presegel mero dobrega okusa in le upam lahko, da na šolah obstajajo dovolj kritični učitelji in mentorji, ki bodo znali presoditi, koga spodbuditi k ogledu predstave in kako vsebino predstave vpeti v šolske aktivnosti.« Krofličevemu mnenju sta se pridružili tudi Ines Kvaternik s Fakultete za socialno delo ter Andreja Hočevar z Oddelka za andragogiko in pedagogiko na Filozofski