Page 9

emancipirani gledalec

katerem je pasiven optični odnos, kakršnega implicira sama beseda, podrejen nekemu drugemu odnosu, ki ga implicira druga beseda, beseda, ki označuje tisto, kar proizvajajo na odru, dramo. Drama pomeni akcijo. Gledališče je kraj, kjer gibajoča se telesa dopolnijo neko akcijo vpričo živih teles, ki jih je treba mobilizirati. Ta zadnja telesa so se morda odpovedala svoji moči. A ta moč je povzeta, reaktivirana v nastopu prvih, v inteligenci, ki gradi te nastope, v energiji, ki jo proizvaja. Prav na tej aktivni moči je treba graditi novo gledališče ali prej gledališče, vračajoče se k svoji izvorni vrlini, svojemu resničnemu bistvu, ki ga spektakli, ki se sami nazivajo s tem imenom, ponujajo samo v izrojeni različici. Potrebno je gledališče brez gledalcev, kjer se navzoči učijo, namesto da bi jih zapeljevale podobe, kjer postajajo aktivni udeleženci, namesto da bi bili pasivni voajerji. Ta preobrat je poznal dve veliki, v svojem načelu antagonistični formuli, četudi sta ju gledališka praksa in teorija pogosto mešali. Po prvi je gledalca treba iztrgati iz omamljenosti zijala, očaranega od videza in polnega empatije, zaradi katere se identificira z odrskimi osebami. Postavljen bo torej pred čudno, neobičajno predstavo, uganko, katere smisel bo moral iskati. Tako bo prisiljen, da položaj pasivnega gledalca zamenja za položaj preiskovalca ali znanstvenega eksperimentatorja, ki opazuje pojave in raziskuje njihove vzroke. Ali pa se mu bo ponudila zgledna dilema, podobna tistim, ki se angažiranim ljudem zastavljajo ob odločanju v akciji. Tako bo primoran izostriti svoj smisel za ocenjevanje razlogov, za razpravljanje o njih in za odločno izbiro. Po drugi formuli je treba ukiniti prav to modrujočo distanco. Gledalca je treba potegniti iz položaja opazovalca, ki si mirno ogleduje ponujeno predstavo. Treba mu je odvzeti to iluzorno obvladovanje, ga potegniti v čarobni krog gledališke akcije, kjer bo privilegij racionalnega opazovalca zamenjal za privilegij bitja, ki razpolaga s celoto svojih vitalnih energij. Taki sta temeljni drži, ki ju povzemata Brechtovo epsko gledališče in Artaudovo gledališče krutosti. Po enem mora gledalec zavzeti distanco; po drugem mora izgubiti vsakršno distanco. Po enem mora izostriti svoj pogled, po drugem se mora odpovedati samemu položaju gledajočega. Moderni poskusi reformiranja gledališča so stalno nihali med tema dvema poloma distanciranega preiskovanja in vitalne udeležbe, četudi so pri tem mešali njuna načela in učinke. Gledališče so hoteli preoblikovati, izhajajoč iz diagnoze, ki je vodila v njegovo ukinitev. Potemtakem ni čudno, da so prevzeli ne samo razloge Platonove kritike, ampak tudi pozitivno formulo, ki jo je postavljal nasproti slabemu v gledališču. Platon je hotel demokratično in nevedno gledališko skupnost nadomestiti z drugo skupnostjo, ki jo je povzemal drugi telesni performans. Nasproti ji je postavljal koreografsko skupnost, v kateri nihče ne ostane negibni gledalec, v kateri se mora vsak gibati v skupnostnem ritmu, ki ga določajo matematična razmerja, pa četudi je treba omamiti uporne starce, da se pridružijo kolektivnemu plesu. Gledališki reformatorji so na novo formulirali Platonovo nasprotje med χορός in gledališčem kot nasprotje med resnico gledališča in simulakrom spektakla. Iz gledališča so naredili kraj, kjer naj bi se pasivno občinstvo gledalcev preoblikovalo v svoje nasprotje: v aktivno telo ljudstva, ki udejanja svoje vitalno načelo. Predstavitveno besedilo 9

Emancipirani gledalec  

Emancipirani gledalec (prvič objavljeno leta 2008) je knjiga Rancièrovih zapisov o sodobni umetnosti. Rancièrova znamenita teza, da je polit...

Emancipirani gledalec  

Emancipirani gledalec (prvič objavljeno leta 2008) je knjiga Rancièrovih zapisov o sodobni umetnosti. Rancièrova znamenita teza, da je polit...

Advertisement