Page 8

emancipirani gledalec

gledališke predstave.3 Ta izraz tu uporabljam za oznako vseh oblik predstav – dramskega dejanja, plesa, performansa, pantomime in drugih oblik –, ki pred zbrano občinstvo postavljajo telesa v akciji. Številne kritike, ki jih je gledališče sprožalo skozi vso svojo zgodovino, je dejansko mogoče zvesti na bistveno formulo. Imenoval jo bom paradoks gledalca, ki je mogoče bolj temeljen od slovitega paradoksa o igralcu. Ta paradoks je mogoče zelo lahko izraziti: ni gledališča brez gledalca (četudi je to en sam in skrit gledalec, kakor v namišljeni uprizoritvi Nezakonskega sina, ki je bila povod za Diderotove Pomenke o Nezakonskem sinu 4). Vendar pa obtoževalci pravijo, da je slabo biti gledalec, in to iz dveh razlogov. Prvič je gledati nasprotno od spoznati. Gledalec se znajde pred nekim videzom, ne da bi poznal proces proizvajanja tega videza ali realnost, katero prekriva. Drugič je gledati nasprotno od delovati. Gledalka negibno in pasivno ostaja na svojem mestu. Biti gledalec pomeni biti ločen tako od sposobnosti spoznanja kot od moči delovanja. Diagnoza odpira pot dvema možnima sklepoma. Prvi je, da je gledališče absolutno slaba stvar, prizorišče iluzije in pasivnosti, ki ga je treba ukiniti v korist tistega, kar onemogoča: spoznanja in akcije, akcije spoznanja in akcije, ki jo vodi védenje. To je sklep, ki ga je že davno oblikoval Platon: gledališče je kraj, ki nevedneže vabi h gledanju trpečih ljudi. Gledališki oder jim ponuja predstavo patosa, manifestacijo bolezni, bolezni želje in trpljenja, se pravi bolezni samorazdvojenosti, ki izhaja iz nevednosti. Gledališču lasten učinek je, da prenaša to bolezen s pomočjo druge: bolezni pogleda, ki so ga podjarmile sence. Bolezen nevednosti, ki povzroča trpljenje oseb, prenaša s strojem nevednosti, optičnim strojem, ki navaja poglede na iluzijo in pasivnost. Pravična skupnost je torej tista, ki ne dopušča gledališkega posredovanja, tista, v kateri je mera, ki vlada skupnosti, neposredno vključena v žive drže njenih članov. To je najbolj logična izpeljava, ki pa ni prevladala pri kritikih gledališkega mimezisa. Najpogosteje so ostali pri istih premisah, sklep pa so spremenili. Kdor reče gledališče, reče gledalec, in to je slabo, so rekli. Tak je krog gledališča, kakršnega poznamo, kakršnega si je po svoji podobi izoblikovala naša družba. Potrebujemo torej drugačno gledališče, gledališče brez gledalcev: ne gledališča pred praznimi sedeži, ampak gledališče, v 3 Fr.

le spectacle: v Pavisovem Gledališkem slovarju (Knjižnica MGL, 1997) je ta izraz prevajan kot »predstava« (in označuje vse »dejavnosti, ki implicirajo soudeležbo publike (šport, obredi, kulti, socialne interakcije), skratka […] vse uprizarjalne prakse«); vendar je treba upoštevati, da ta termin izpostavlja predvsem »razmerje do vidnega« (cf. B. Lukan, »Uvod v Artauda«, v A. Artaud, Gledališče in njegov dvojnik), in ker izvorno pomeni vse, kar se ponuja očem, se včasih njegov pomen razširi na širši družbeni fenomen »spektakla« kot medijske posredovanosti po Guyju Debordu. Kadar gre za tak »spektakelski« pomen, termin temu ustrezno prevajamo s »spektakel«, sicer pa s »predstava«. Poleg tega Rancière v tem besedilu tudi izraz la performance uporablja v splošnejšem smislu uprizoritvenega dogodka, nastopa, in ne v smislu sodobne multidisciplinarne uprizoritvene prakse, ter ga tako velikokrat meša z le spectacle – v takih primerih tudi performance prevajamo s »predstava« (op. prev.).

4

8

Entretiens sur le Fils naturel, 1757 (op. prev.).

Emancipirani gledalec  

Emancipirani gledalec (prvič objavljeno leta 2008) je knjiga Rancièrovih zapisov o sodobni umetnosti. Rancièrova znamenita teza, da je polit...

Emancipirani gledalec  

Emancipirani gledalec (prvič objavljeno leta 2008) je knjiga Rancièrovih zapisov o sodobni umetnosti. Rancièrova znamenita teza, da je polit...

Advertisement