Page 15

emancipirani gledalec

nekaj drugega pa je zahteva, naj si gledališče postavi za cilj zbiranje neke skupnosti, ki bi napravilo konec ločenosti predstave. Prvo spodbuja iznajdevanje novih intelektualnih pustolovščin, drugo pa novo obliko razporeditve teles na pravo mesto zanje, ki je v tem primeru njihovo mesto v skupnosti. Zavrnitev posredovanja, zavrnitev tretjega, je namreč potrditev skupnostnega bistva gledališča kot takega. Manj ko dramatik ve, kaj od kolektiva gledalcev hoče, da bi naredili, bolj ve, da morajo vsekakor delovati kot kolektiv, preoblikovati svoj seštevek v skupnost. Vendar pa bi bil skrajni čas za preizprašanje ideje, da je gledališče samo po sebi skupnostni kraj. Ker se živa telesa na odru obračajo na telesa, ki so zbrana na istem kraju, je to na videz dovolj, da se iz gledališča naredi vektor smisla skupnosti, ki je radikalno drugačen od položaja posameznikov, sedečih pred televizijo, ali kinematografskih gledalcev, sedečih pred projiciranimi sencami. Začuda ni videti, da bi vse splošnejša uporaba podob in najraznovrstnejših projekcij v gledaliških režijah kakorkoli spremenila tako prepričanje. Projicirane podobe se lahko pridružijo živim telesom ali jih nadomestijo. A dokler so gledalci zbrani v gledališkem prostoru, se pretvarjamo, da je živo in skupnostno bistvo gledališča obvarovano, kot da bi se lahko izognili vprašanju: kaj se med gledališkimi gledalci pravzaprav dogaja takega, kar se ne bi moglo dogoditi drugod? Kaj je med temi gledalci bolj interaktivnega, bolj skupnostnega kot pa v mnoštvu posameznikov, ki ob isti uri gledajo isto televizijsko oddajo? Ta nekaj je po mojem mnenju zgolj predpostavka, da je gledališče samo po sebi skupnostno. Taka predpostavka še naprej hodi pred gledališko predstavo in predvideva njene učinke. Vendar pa so v gledališču, pred predstavo, tako kot v muzeju, v šoli ali na ulici, vedno samo posamezniki, ki začrtujejo svojo lastno pot skozi gozd stvari, dejanj in znakov, ki so pred njimi ali jih obdajajo. Skupna moč gledalcev ne izhaja iz njihove kvalitete članov kolektivnega telesa ali iz kakšne specifične oblike interaktivnosti. Gre za moč vsakega ali vsake, da po svoje prevajata, kar zaznavata, da to navezujeta na singularno intelektualno pustolovščino, ki ju dela podobna vsem drugim, kolikor ta pustolovščina ni podobna nobeni drugi. Ta skupna moč enakosti inteligenc povezuje posameznike, jih pripravi do izmenjave njihovih intelektualnih pustolovščin, kolikor jih drži ločene druge od drugih, enako sposobne uporabiti moč vseh, da bi začrtali lastno pot. Naši performansi/uprizoritve – pa naj gre za poučevanje ali za igro, za govor, pisanje, ustvarjanje umetnosti ali njeno gledanje – ne preverjajo naše udeležbe v moči, ki se uteleša v skupnosti. Preverjajo sposobnost brezimnih, sposobnost, ki vsakega in vsako dela enakega, enako vsem drugim. Ta sposobnost se izvaja prek nezvedljivih razdalj, z nepredvidljivo igro povezovanj in razvezovanj. Prav v tej moči povezovati in razvezovati je emancipacija gledalca, se pravi emancipacija vsakega od nas kot gledalca. Biti gledalec ni pasiven položaj, ki bi ga morali spremeniti v aktivnost. To je naše običajno stanje. Učimo se in poučujemo, delujemo in spoznavamo tudi kot gledalci, ki v vsakem trenutku navezujejo tisto, kar vidijo, na tisto, kar so videli in povedali, naredili ali sanjali. Privilegirana oblika ne obstaja nič bolj, kot ne obstaja privilegirano izhodišče. Povsod so izhodišča, križišča in vozli, ki 15

Emancipirani gledalec  

Emancipirani gledalec (prvič objavljeno leta 2008) je knjiga Rancièrovih zapisov o sodobni umetnosti. Rancièrova znamenita teza, da je polit...

Emancipirani gledalec  

Emancipirani gledalec (prvič objavljeno leta 2008) je knjiga Rancièrovih zapisov o sodobni umetnosti. Rancièrova znamenita teza, da je polit...

Advertisement