Page 1

AvtentiÄ?ni interes

Zdenka Badovinac

ur. Petja Grafenauer


Zbirka TRANSformacije PRISOTNOST, PREDSTAVLJANJE, TEATRALNOST, zbornik Blaž Lukan DRAMATURŠKE FIGURE Bojana Kunst NEMOGOČE TELO TELO, UJETO V DROBOVJE RAČUNALNIKA, zbornik ZADNJA FUTURISTIČNA PREDSTAVA, zbornik TEORIJE SODOBNEGA PLESA, zbornik Jana Pavlič, Boris Pintar KASTRACIJSKI STROJI

Zbirka Mediakcije Serge Halimi NOVI PSI ČUVAJI Naomi Klein NO LOGO Sandra Bašić Hrvatin, Lenart J. Kučić MONOPOLI. DRUŽABNA IGRA TRGOVANJA Z MEDIJI Olivier Razac EKRAN IN ŽIVALSKI VRT Ariel Dorfman in Armand Mattelart KAKO BRATI JAKA RACMANA. IMPERIALISTIČNA IDEOLOGIJA V DISNEYEVIH STRIPIH

STELARC, zbornik

McKenzie Wark HEKERSKI MANIFEST

Amelia Jones BODY ART. UPRIZARJANJE SUBJEKTA

Mike Davis BUDOV VOZ. KRATKA ZGODOVINA AVTOMOBILA BOMBE

ZERO VISIBILITY, zbornik Alexei Monroe PLURALNI MONOLIT. LAIBACH IN NSK Hans-Thies Lehmann POSTDRAMSKO GLEDALIŠČE THE FUTURE OF COMPUTER ARTS, zbornik Tomaž Toporišič MED ZAPELJEVANJEM IN SUMNIČAVOSTJO Bojana Kunst NEVARNE POVEZAVE Katrien Jacobs LIBI_DOC: JOURNEYS IN THE PERFORMANCE OF SEX ART Katrien Jacobs LIBI_DOC. SLOVENIJA: MISTIFICIRAJ TELO, POVZDIGNI DUHA READY 2 CHANGE, zbornik DEMOKINO – VIRTUAL BIOPOLITICAL AGORA, zbornik SODOBNE SCENSKE UMETNOSTI, zbornik Inke Arns AVANTGARDA V VZVRATNEM OGLEDALU Nicolas Bourriaud RELACIJSKA ESTETIKA. POSTPRODUKCIJA Jacques Attali HRUP Beti Žerovc KURATOR IN SODOBNA UMETNOST. POGOVORI Aldo Milohnić TEORIJE SODOBNEGA GLEDALIŠČA IN PERFORMANSA PRIŠLI SO PUPILČKI, zbornik Jacques Rancière EMANCIPIRANI GLEDALEC

Posebne izdaje FAMA POSTDRAMATIC FISHING MEMORY_PRIVACY_SPECTATORSHIP COLLECT-IF ON FORM/YET TO COME WATCH IT! Janez Janša LIFE [IN PROGRESS] RECONSTRUCTION, VOICE, IDENTITY


Zdenka Badovinac

AvtentiÄ?ni interes uredila Petja Grafenauer

Maska Ljubljana 2010


CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 7:06(081) 7(4-11)”20”(081) BADOVINAC, Zdenka   Avtentični interes : zbornik / Zdenka Badovinac. - Ljubljana : Maska, 2010. - (Zbirka Transformacije ; knj. št. 28) ISBN 978-961-6572-18-7 252013824


Kazalo Uvod7

MUZEJ Sodobna umetnost straši po domačiji: U3 − Weiblov izbor v Moderni galeriji Moderna galerija po šestdesetih letih Stičišča, imenovana sodobnost Muzej sodobne umetnosti in produkcija konteksta Muzej kot prostor (re)definiranja Avtentični interes muzeja Neformalne matrice delovanja Moderne galerije Nevidno mesto

11 27 36 41 52 62 70 77

VZHODNOEVROPSKA UMETNOST Izbrisani / priklicani spomin Kakšna bo naslednja revolucija? Bienali za pravičnejšo vidnost sveta Body and the East Form-Specific umetnost Prekinjene zgodovine Šengenske ženske Kako važno je imenovati se Janez? Šiška, International

89 95 103 113 128 141 152 159 170

Spremna beseda Petja Grafenauer: Konstrukcija lastnega diskurza

179

Imensko in stvarno kazalo

187


Uvod

Najrajši imam uvod, ki bistvo knjige povzame tako dobro, da mi je ni treba niti brati. Danes smo pač v večni časovni stiski! Drugačen in enako dober pristop pa je ravno nasproten, ko so uvodne besede napisane tako spretno enigmatično, da si bralec kljub pomanjkanju časa res zaželi prebrati knjigo. Kako torej vzbuditi njegov interes? Ne glede na to, kako globoke ideje in koliko daleč segajoče vizije ponudimo v branje, se zdi, da bi bralca verjetno najhitreje pritegnila vsaka, še tako skromna informacija o naravi ljudi, ki stojijo za svetom umetnosti in ki se jih strokovna besedila običajno ne dotaknejo. Tudi moja se jih ne. Bralec lahko sicer zasluti mentaliteto slovenskih kulturnih politikov, ki sem jim posvetila nekaj zapisov, v katerih na primer predstavljam težave pri ustanavljanju muzeja sodobne umetnosti na Metelkovi. V drugih besedilih pa lahko bere o tem, kako nas znajo ljudje še vedno presenetiti s svojo solidarnostjo. Ko se je več kot dvajset slovenskih galerij združilo v akciji Gostimo Moderno galerijo!, se mi je zdelo, da je naše delo spet dobilo več smisla. Čeprav so zapisi moji, so na neki način tudi kolektivno delo, saj se v največ primerih povezujejo z Moderno galerijo. Skupaj s kolegi, zlasti z Igorjem Zabelom, sem se borila za boljši status sodobne umetnosti v Sloveniji in za enakopravnejši položaj vzhodnoevropske umetnosti v mednarodnem umetnostnem sistemu. Moj prvi in hkrati najbolj kritičen bralec je bil vedno 3X, k izdaji besedil pa me je opogumil Roman Uranjek. Ključne teme mojih besedil zadnjih dvanajstih let, ki sem jih skupaj s Petjo Grafenauer izbrala za to publikacijo, so sodobna umetnost in njen muzej ter vzhodnoevropski kontekst. Vidim se predvsem kot opisovalka lastne prakse, povezane zlasti z mojim kuratorskim delom in razvijanjem koncepta muzeja sodobne umetnosti. Že od začetka službovanja v Moderni galeriji se mi je zdela ena od ključnih nalog, da povežem naš dokaj zaprt prostor z mednarodnim. Delo mi je omogočilo številne dragocene stike s kolegi in umetniki po vsem svetu, s katerimi sem neprestano izmenjevala ideje. Izkušnje, ki sem jih ob tem nabrala, so večplastne. Čeprav zdaj z marsikom od njih prijateljujem, moram reči, da so bili v naših odnosih vendarle vedno v ozadju profesionalni interesi. Toda, hm, – kje je 7


A vtentični interes

pravzaprav meja med osebnim in profesionalnim? Če druženje temelji na osebni privlačnosti, potem lahko rečem, da je bila večina mojih stikov v mednarodnem prostoru osebnih. Vendar pa moram poudariti, da v vseh teh odnosih nikoli nisem pozabila, od kod prihajam. Pa ne zaradi sentimentalnega patriotizma, ampak zato, ker me je ves čas živo zanimala realnost umetnostnega sveta, v katerem se geopolitične pozicije moči ne nazadnje prenašajo tudi na odnose s posamezniki. Omeniti moram tudi, da je površno spoznavanje vse širšega sveta umetnosti, stremljenje za novim in presenetljivim, sicer splošna značilnost današnjega časa. Kot sem zapisala v enem od besedil, je današnji umetnostni svet predvsem ciničen, toda ta oznaka nima pozitivnega ali negativnega predznaka. Tak pač je. Profesionalci, ki se po njem sprehajamo, lahko postanemo dobri prijatelji in zavezniki, potem pa se razidemo zaradi izzivov, ki nas vlečejo k vedno novim ljudem, prostorom in idejam. Zvestoba v tem svetu nima nobenega operativnega pomena. Knjigo sem naslovila Avtentični interes, da bi poudarila razlikovanja v okvirih istega postfordističnega sveta. Med pisanjem sem si morala izmisliti nove termine, kot sta denimo zgodovinjenje in samozgodovinjenje, saj v tem svetu, v katerem prevladuje odkrivanje novosti, preprosto zmanjkuje izrazov, ki bi opredeljevali avtentično spominjanje, ne čisto kompatibilno z mrežo drugih prostorov. Ali kot bi rekla Boltanski in Chiapello: »V svetu vsesplošnih medsebojnih povezovanj je zvestoba sebi videti kot neprilagodljivost, odpor proti drugim se zdi kot odklanjanje povezovanja, na resnico, ki jo opredeljuje istovetnost med upodobitvijo in izvirnikom, pa se gleda kot na nezmožnost razumevanja neskončne raznolikosti bitij, ki krožijo po mreži in se spreminjajo vsakič, ko vzpostavijo odnos z drugačnimi bitji, tako da nobene od njihovih manifestacij ne moremo vzeti za izvorno točko, s katero bi lahko primerjali druge izrazne oblike. V svetu mreženj formalno ne moremo več zastavljati vprašanja avtentičnosti.«1 Zaključek bi bil lahko: s svojim pisanjem skušam postaviti avtentični interes v novo luč v smislu iskanja lokalnih prioritet in njihove uglašenosti s podobnimi primeri znotraj sveta mreženj.

1 Boltanski, L. in Chiapello, E., The New Spirit of Capitalism, Verso, London in New York 2005.

8


MUZEJ


Prenovljeni prostori Moderne galerije, 2009 Foto: Dejan Habicht, Š Moderna galerija, Ljubljana


Sodobna umetnost straši po domačiji: u3 − Weiblov izbor v Moderni galeriji 1 Jelka Šutej Adamič V pogovoru sodelujejo: Zdenka Badovinac, Igor Zabel, Andrej Medved, Jure Mikuž, Brane Kovič, Gregor Podnar, Jurij Krpan

Trienalna razstava sodobne slovenske umetnosti U3, ki so jo pred nekaj dnevi zaprli v Moderni galeriji, je sprožila val ogorčenih ali navdušujočih mnenj, ki so se širila bodisi v pisni bodisi v govorni obliki. Pogovarjali smo se z Zdenko Badovinac, direktorico Moderne galerije v Ljubljani, Igorjem Zabelom, kustosom v Moderni galeriji (s kustosom razstave U3), Andrejem Medvedom, umetniškim vodjo Obalnih galerij, dr. Juretom Mikužem, kritikom in likovnim teoretikom, Branetom Kovičem, likovnim kritikom, Gregorjem Podnarjem, umetniškim vodjo Galerije Škuc v Ljubljani, in Jurijem Krpanom, umetniškim vodjo ljubljanske Galerije Kapelica. Zakaj ste se v Moderni galeriji pred leti odločili za ta projekt in zakaj je bil letošnji selektor tuji kustos Peter Weibel, kar je dodatno vznemirilo slovenske likovne kritike? Badovinac: Za U3 smo se odločili v prvi vrsti zato, ker je v določenem trenutku prišlo do pomanjkanja predstavitev sodobne slovenske umetnosti. Tovrstne razstave so se pojavljale redko, bolj naključno, ni pa bilo kontinuiranega predstavljanja sodobne umetnosti ali tendenc v sodobni umetnosti. Zakaj trienale? Prepričani smo, da je prav obdobje treh let dovolj dolgo, da se v tem času »nabere« toliko novega »materiala« in umetnikov, da lahko z razstavo že ponudimo nekaj svežega, aktualnega. Prvi U3 je selekcioniral domači kustos (dr. Tomaž Brejc, op. ur.), zdaj je bil na vrsti tuji, naslednji U3 pa bo spet podpisal domači selektor. Pomembno je, da smo se že takoj na začetku zavestno odločili, da izbor podpiše en sam selektor, in da smo določili, da se izmenjajo domači in tuji. Tako namreč lahko opazimo razliko, vidimo, kako se obravnavamo sami, in po drugi strani, kako nas vidijo drugi. Domači selektor vedno izbira pod pritiskom umetnikov, ki jih osebno pozna, 1 Objavljeno v: Delo, št. 13, 17. 1. 1998, str. 37–38, z dovoljenjem: Delo, d.d. (op. ur.)

11


A vtentični interes

poleg tega pa se v vsakem okolju – hote ali nehote – izoblikujejo precej podobni pogledi na situacijo, v kateri živimo in delujemo, zaradi česar izgine tista nujno potrebna distanca, ki jo povabljeni selektor iz tujine laže vzpostavi do slovenske produkcije. Izbiramo seveda ugledne in priznane tuje kustose, ki imajo – tako kot domači – povsem proste roke pri izboru sodelujočih umetnikov. Po mnenju nekaterih pa Peter Weibel ni dovolj poznal naše umetniške scene, da bi lahko svojo nalogo ustrezno opravil. Nekateri so mu očitali celo nekompetentnost in neprofesionalnost. Kovič: Ne gre za to, da Peter Weibel ne bi bil primeren kustos, niti ne za to, da bi imel kakršnekoli pomisleke glede njega ali samega trienala. Mene je zmotila njegova ekskluzivistična poza, skozi katero sem razbral, da je samo tisto, kar je izbral on, tudi nekaj vredno, vse ostalo pa ne. To je edini razlog, da sem se na njegovo postavitev odzval tako, kakor sem se. V nobenem primeru pa ni šlo za kakšno zaroto, bedna obračunavanja, užaljenost ali zamero. Znotraj umetnosti je danes toliko različnih usmeritev, smeri, ki potekajo vzporedno in ki zaradi svoje drugačnosti še ne morejo obveljati za nepomembne ali neveljavne. Gre za zavzetje določenega stališča do zelo kompleksnega pojava. Če bi Weibel izbor utemeljil kot svoj pogled na stvari, bi ga sprejel, ker pa je – vsaj glede na njegove izjave – zavzel stališče, da je predstavil umetniško produkcijo, ki edina nekaj velja, se z njim nisem strinjal. Zabel: S tem se ne morem strinjati. Že samo izhodišče, odločitev Moderne galerije, da razstavo vedno postavi en sam selektor, implicira, da bo kustos z razstavo postavil tudi svojo osebno tezo. Zdi se mi neproduktivno, da bi prirejali razstave, na katerih bi prikazali vse, kar je zanimivo, relevantno ali kakovostno. Takšen način bi lahko primerjali z barvanjem, ko dobimo z zmešanjem vseh barv neko čudno sivino. Tako nekako bi s predstavitvijo »vsega, kar nekaj velja« v slovenski likovni produkciji, dobili mišmaš, ki ne bi imel nobene funkcije. Se pravi, da ste šli zavestno v ekskluzivizem? Zabel: Zavestno. Že samo dejstvo, da povabimo enega kustosa, ki ima pri izboru proste roke, zagotavlja izoblikovanje subjektivnega koncepta in »enostransko« razstavo. To seveda še ne pomeni, da je ta teza tudi (ne)relevantna. Umetniška scena se vendar dogaja kot diskusija različnih osebnih stališč, nastaja in oblikuje se v tem medsebojnem dialogu in tudi konfliktu. Edino to je lahko produktivno. Če se vrnemo k Weiblu … Zabel: Njegovo izhodišče je bilo nedvoumno: da bo izbral umetnike, ki ustrezajo določenim problemskim sklopom, določenim točkam, ki so po njegovem mnenju aktualne in 12


sodobna umetnost straši po domačiji : u 3 − weiblov izbor v moderni galeriji

žive, da predstavi tiste probleme, ki so v tem trenutku intrigantni. Verjame, da lahko kot človek, ki je v stalnem stiku s sodobnim likovnim dogajanjem in vprašanji, ki jih to sproža, poskusi v Sloveniji najti avtorje in dela, ki so relevantni v kontekstu teh problemskih sklopov. Nikoli ni trdil, da druga dela nimajo vrednosti, saj je eksplicitno dejal, da določeni avtorji, ki jih je zavrnil, niso slabi. Trdil je, da se pač ukvarjajo z vprašanji, ki so po njegovem mnenju že rešena, vsaj v primerjavi s tistimi, ki jih je sam odpiral. Mikuž: Koncept U3 se mi zdi zanimiv in smiseln. Takšne predstavitve so nujno potrebne, in kakor je že povedal Brane Kovič, se mi zdi smiselno, da vsako drugo razstavo izbere tuj kustos. Pripomnil bi le, da v Ljubljani manjka razstavišče, kjer bi takšna razstava laže zaživela, ker se mi zdi, da v konceptu same Moderne galerije prihaja do dvojnosti – po eni strani je to muzej moderne umetnosti ali umetnosti 20. stoletja, po drugi strani pa skuša promovirati določene usmeritve, ki se vsebinsko bolj navezujejo na razstavni program institucij tipa »kunsthalle«. Dvojnost vedno škoduje razstavam, kakršna je U3; mislim namreč, da je ključna naloga Moderne galerije muzejska. Badovinac: Moderna galerija je muzej moderne in sodobne umetnosti, kar pomeni, da zbiramo tudi dela sodobnih umetnikov. V ustanovitvenem aktu Moderne galerije je že od samega začetka zapisana tudi obveznost, da prireja tako sodobne razstave kot razstave umetnikov iz preteklih obdobij. Prav ob razstavi U3 pa se je prvič pojavilo vprašanje, ali naj Moderna galerija prireja razstave sodobne umetnosti. U3 torej odpira vprašanja, ki do zdaj niso bila sporna. Se predstavitev sodobne umetnosti v Moderni galeriji po vašem mnenju šele zdaj postavlja kot problem? Badovinac: Mislim, da ne gre toliko za načelen problem kot za konkretno sodobno umetnost samo, za izbor na U3. Moderna galerija že od ustanovitve pred 50 leti kontinuirano predstavlja tudi tisto umetnost, ki nastaja danes, tako rekoč pred našimi očmi. Gospod Mikuž, ste imeli pri omembi novega razstavišča v mislih galerije, kakršni sta na primer Škuc ali Kapelica? Mikuž: Ne, mislil sem na večje razstavišče, ki bi bilo namenjeno tipu razstav, kakršna je U3. Takšnega razstavišča namreč nimamo. Kovič: Zdaj smo odprli vprašanje, ki je v Sloveniji zelo akutno in kronično, namreč pomanjkljiva infrastruktura za likovno umetnost. Gre za že predolgo trajajočo lajno, ampak še vedno manjka osnovna struktura galerij, kakršno poznajo na Zahodu. Nimamo mreže zasebnih galerij, kajti vse, ki obstajajo, so razen redkih izjem navadne trgovine. Alternativna, vzporedna razstavišča – npr. Kapelica ali Škuc – zelo primerno bogatijo naš 13


A vtentični interes

likovni prostor. Prav je tudi, da imamo Moderno galerijo, ki je pripravljena slediti novejšim, najaktualnejšim, če hočete, »modnim« dogajanjem, vendar pa je res, da nam manjka reprezentančno »vmesno« razstavišče, v katerem bi nastajale problemske razstave, projekti, ki bi jih lahko umestili v prostor med akademijo in muzejem. Če želimo biti še tako odprti, mislim, da moramo imeti določen filter za avtorje, ki komaj končajo šolanje, da se vzpostavi razmerje med njimi in tistimi, ki so umetniško in osebnostno že izoblikovani. V tujini to vlogo prevzemajo razstavišča odprtega tipa, ki jih pri nas nimamo. Podnar: Takšen razgovor je precej laskav za mlado generacijo umetnikov. Ne vem, kako lahko govorite o tem, ko pa sploh nimamo strokovnjakov za sodobno umetnost. Tema okrogle mize je U3, kar kaže na to, da je prišlo do polarizacije, ki se do zdaj v javnosti ni vzpostavila, kaj šele da bi bila takšna razstava v določenih strokovnih publikacijah obdelana znanstveno in podprta z argumenti. Zakaj se kritiki niso z razstavo argumentativno spopadli in tako ugotovili, zakaj je bila po njihovem mnenju slaba ali dobra? Sicer pa me to v tem trenutku niti ne zanima. Pomembno je, da v Sloveniji preprosto ni tradicije poučevanja sodobne umetnosti. Novi trendi so – vsaj zame – stara zadeva, pojavljajo se že najmanj od 60. let naprej. Žal pa ni foruma, kjer bi lahko o tem tudi argumentativno spregovorili. Kovič: Spet smo prišli do problema kroničnega pomanjkanja osnovne likovne strukture, pri čemer mislim tudi na pomanjkanje periodike s področja umetnosti. Podnar: Iščemo samo vrzeli. Vprašal pa bi, kaj sploh pomeni to ločevanje »tuji« – »domači« umetnik, »tuji« – »domači« kustos? Sam namreč pri tem ne delam razlik in sem prepričan, da je treba tovrstno ločevanje preseči. Badovinac: Razstavišč ne moremo in ne smemo deliti generacijsko, kakor je to storil Brane Kovič. Takšne omejitve bi namreč pomenile, da ohranjamo sistem »filtra«, da morajo biti mladi umetniki do določene starosti v senci in čakati, da bodo vendar lahko prišli do uglednega razstavišča na nacionalni ravni, na primer. Sodobnih smernic nikjer ne ustvarjajo šestdesetletniki ali sedemdesetletniki, institucija, kakršna je Moderna galerija, pa si ne more privoščiti, da bi predstavljala samo tisto, kar je bilo aktualno v preteklosti. Paziti moramo na ravnotežje med različnimi generacijami in njihovimi umetniškimi usmeritvami. Kovič: Ne gre za to, da bi kogarkoli a priori blokirali. Gre le za razliko med muzejem, ki načelno revalorizira stvari za nazaj, in razstaviščem, ki evidentira sprotno dogajanje. Badovinac: In vendar si govoril o generacijskem ločevanju … Kovič: Morda bi vseeno lahko upoštevali postopnost brez ekstremov. 14


sodobna umetnost straši po domačiji : u 3 − weiblov izbor v moderni galeriji

Pred leti je bila začrtana nekakšna pot, ki so jo »morali« ubrati mladi likovni umetniki. Najprej Škuc, nato morda Equrna in tako naprej do Moderne galerije. Ali na poti k umetniški slavi še vedno obstaja določena hierarhija? Podnar: Če bi šlo za zelo natančno razvrščanje umetnosti, ki ne upošteva samo generacijskega momenta, se lahko konec koncev vprašamo, kaj je sploh na voljo v tej mali Sloveniji. Le nekaj relevantnih umetniških pozicij imamo, vse ostalo je tvegano. Slovenski prostor je majhen, zato so stvari pogosto zamejene, koncept »kulture« kot take pa je hierarhičnega značaja, česar se moramo zavedati. Vendar se hierarhije spreminjajo. Kakšno vlogo imajo pri predstavitvi sodobne umetnosti Obalne galerije? Medved: Postavljena je bila vrsta vprašanj, ki se odpirajo tudi zato, ker pri nas ni dialoga stroke. Ob U3 se je sprožil plaz kritik ne samo v zvezi z avtorjem, ki je razstavo postavil, ampak tudi institucijo, ki jo je gostila. Dialoga ni že desetletja, ni ga bilo niti med starejšimi likovnimi kritiki in zgodovinarji, niti ga ni med mlajšimi. Zakaj ne? Medved: To se tudi sam sprašujem. V osemdesetih letih sem začel dialog ob razstavi v Piranu, vendar sem naletel le na določeno distanco, nisem pa doživel kritičnega pogovora, odziva na moja stališča. Dialog ni mogoč, morda je možen samo navzven. Ali pač – ko se kritiki združijo proti določeni poziciji, na primer Weiblovi. To se mi zdi sicer v redu … Mislite na glasno in ostro kritiko Weibla s strani nekaterih slovenskih kritikov? Medved: Da, kritika se je postavila v bran določenemu znanju, ki ga ima. Weiblovo stališče v slovenskem prostoru ne zdrži. Slovenski prostor nikakor ni manjši od drugih, vsaj ne po kritiški moči, še več, kritiška moč naših selektorjev in likovnih kritikov ni nič manjša od moči tujih poznavalcev. Dialog se je v tem primeru vzpostavil v besedilih posameznih kritikov in morda zdaj z okroglo mizo. Sam sem že imel polemike z Moderno galerijo v zvezi z drugimi projekti, na primer slovensko selekcijo za Beneški bienale. Takrat se z Moderno galerijo nisem mogel strinjati, medtem ko ob U3 menim, da ima vso pravico, da takšne razstave prireja, da so koristne in da je programska politika Moderne galerije v zadnjih letih – če govorim z vidika Obalnih galerij – ustreznejša kot prejšnja. Prej je bil njen razstavni program preveč podoben tistemu, ki smo ga vodili v Obalnih galerijah. Različnost v usmeritvah galerij, ki se ukvarjajo s tradicionalnimi in sodobnimi mediji, se mi zdi dobra in primerna. Je dialog morda živahnejši med mlajšimi umetniki oz. kustosi, umetnostnimi zgodovinarji? 15


A vtentični interes

Krpan: Ljudje, s katerimi delam v galeriji Kapelica (Galerija ŠOU), imajo toliko opraviti sami s sabo, da nimajo časa še iskati dialoga. Naša galerija je nekakšen otrok med enim in drugim U3. Galerija zdaj deluje tri leta, svoje delo v njej pa razumem kot določen servis za ustvarjalce: mi jim odpremo vrata, damo jim možnost, naprej pa morajo delovati sami. Ne bi bilo prav, da bi zaradi svojih osebnih nagnjenj do določenega ustvarjalca promoviral samo njega za vsako ceno. Zato nad njimi ne držimo rok. V čem vidite prednost U3? Krpan: Razstava U3 je bila v našem prostoru zelo dobrodošla, predvsem zato, ker so mladi – nekatere smo predstavili že v Kapelici in lahko zatrdim, da so zelo delovni in ustvarjalni – spet dobili upanje, da bo njihovo ustvarjanje kdaj predstavljeno. Moderna galerija je na svoja pleča vzela »breme« te razstave zelo suvereno in brezkompromisno, projekt je preprosto uresničila. S tem dejanjem je v resnici že zdaj postala sodobna galerija, saj vendar ne moremo čakati, da nam bodo zgradili nov hram, kjer bo prišla do besede tudi sodobna umetnost, ker bo do takrat že vse zamujeno … Preprosto nimamo časa! Situacija se je do zdaj zdela zelo neobetavna. Z eno samo gesto Moderne galerije pa so tudi najmlajši ustvarjalci dobili realno možnost za svoje ustvarjanje. V tem vidim največjo kvaliteto zadnjega dogajanja v našem prostoru. Galerij imamo glede na število prebivalstva veliko, vendar so le redke vsebinsko jasno prepoznavne. Zakaj razstavišča niso bolj profilirana oziroma nimajo izrazitejših in bolj jasnih konceptov? Krpan: Nimamo dovolj galerij, ker so vsi ti prostori, ki se tako imenujejo, pravzaprav izpraznjena stanovanja ali javne ustanove. Samo Moderna galerija ima velik zid, na katerega lahko postaviš večje delo … Zabel: Sedanja »mreža« niti ni tako slaba in neučinkovita, predvsem pa je veliko boljša, kot je bila še pred nekaj leti. Prvič je prišlo do tega, da so se zanimive galerije (poleg Obalnih, ki so bile dejavne že prej) začele pojavljati tudi zunaj Ljubljane, na primer v Celju in Mariboru. Deluje tudi že nekaj galerij, ki imajo jasno profiliran program, veliko bolj so ambiciozne in predstavljajo tudi tuje umetnike, kar je bilo pred desetimi leti še iluzorno pričakovati. V zvezi z Moderno galerijo kot muzejem pa bi rad dodal, da tudi v Evropi prihaja do zanimivega razvoja ustanov, kakršna je Moderna galerija, torej institucij srednje velikosti z zbirko moderne umetnosti, nastajajočo zbirko sodobnih del in z velikim poudarkom na razstavnem programu, zlasti sodobne mednarodne produkcije. O Moderni galeriji kot čim bolj odprti instituciji so razmišljali že njeni ustanovitelji, ki so v njej videli celo ateljeje, trgovino z umetnostjo ipd., skratka živ organizem. Njihov koncept je bil dejansko zelo vizionarski. 16


sodobna umetnost straši po domačiji : u 3 − weiblov izbor v moderni galeriji

Podnar: Pogovori o sedanjih in sploh o novi galeriji bodo nesmiselni vse do takrat, ko bomo imeli tudi dovolj strokovnjakov, ki se bodo kot znanstveniki ukvarjali s sodobno umetnostjo. Za zdaj namreč na področju sodobne umetnosti nimamo znanstvene platforme. Je bil Tečaj za kustose, ki ste ga v sodelovanju s Sorosom pripravili v Galeriji Škuc, eden od možnih načinov preseganja te situacije? Podnar: Tečaj je bil pilotni, vendar vsekakor pomemben projekt. Od tu naprej pa je vse odvisno od posameznikov. Predavanja in praktična priprava razstave so bili v prvi vrsti spodbuda. Medved: Nemogoče je pričakovati, da bo takšen tečaj tudi ustvaril mlade kustose ali celo kritike, saj tega ne moremo pričakovati niti od šole kreativnega pisanja – da bi ta na primer zares ustvarjala pisatelje. Določena generacija prinese pisce, teoretike, kustose, druga spet ne. K temu seveda pomembno prispeva tudi izobraževalni sistem, saj je od njega veliko odvisno.

Nika Špan, Retrospektiva, 1997 Postavitev na razstavi U3. 2. Trienale sodobne slovenske umetnosti, Moderna galerija, Ljubljana, 1997 Foto: Lado Mlekuž, Matija Pavlovec; © Moderna galerija, Ljubljana

17


A vtentični interes

Mikuž: Način našega življenja in funkcioniranja v celoti je problematičen. Največja težava je v slovenski mentaliteti, tako pri umetnikih kot pri kritikih. Ne živijo v svetu, ampak v Sloveniji, kjer se imajo lepo. Pretoka informacij pa še vedno ni. Kovič: Tudi vprašanje tolerance je pomembno, saj če nekdo misli drugače, ga je treba takoj križati, čeprav ni nujno, da se tudi moti. Izključujočnost je res problem slovenske mentalitete. In vendar je pretok informacij v zadnjih letih bistveno boljši … Zabel: Na področju likovne produkcije je pretok veliko boljši, medtem ko je na področju kritike že prišlo do posameznih nastavkov, zato menim, da bo kmalu tudi tu prišlo do preobrata ter bo nastopilo nekaj informiranih in izobraženih ljudi. Badovinac: Vse več piscev prihaja tudi iz drugih krogov, ne samo s področja umetnostne zgodovine, s sodobno umetnostjo se vse pogosteje ukvarjajo sociologi, »primerjalci«, arhitekti idr., ki so včasih celo bolj kompetentni. Kovič: V tem ne vidim nič slabega. Krpan: S stališča mladih umetnikov, ki se uveljavljajo tudi v mednarodnem prostoru, to ni pomembno. Dober primer je Marko Peljhan, ki se seveda zelo razlikuje od nekaterih svojih kolegov … Sedim nekoč v pisarni in pride človek s specialke, ki bi rad pripravil razstavo. Prosim ga za curriculum vitae in portfolio, on pa me vpraša, kaj je to. Nisem mogel verjeti. Je torej naloga umetnika, da je tudi sam svoj menedžer in da obvlada načine samouveljavljanja, ali je to tudi delo galerista? Mikuž: Pri nas na tem področju očitno še vedno prevladujejo momenti socialističnega sistema, v katerem so bili umetniki popolnoma zavarovani, zaviti v vato in navajeni drugih načinov, kako živeti dobro in biti uspešen. Nekateri to še vedno spretno izkoriščajo, Marko Peljhan je izjema. Krpan: Saj ni treba veliko pameti, da se tega naučiš. Vendar res ni mogoče delati tako, da z enim projektom na leto opraviš, nato pa se zavališ na posteljo, »zaspiš« in čakaš. Marko je v treh letih naredil zelo veliko tako v kreativnem kot samopromocijskem smislu. Kovič: V Sloveniji je še vedno odprt problem zavarovane pozicije umetnika. Študent ALUO konča študij, dobi ustrezen dokument in reče »tukaj sem, narod, zdaj moraš skrbeti zame, kajti jaz sem najboljše, kar imaš«. V svetu je samostojni angažma umetnikov običajna praksa. 18


sodobna umetnost straši po domačiji : u 3 − weiblov izbor v moderni galeriji

Podnar: Je in ni. Portfolio že mora imeti, ampak prezrli smo, da nimamo državnih institucij, kakršne so na primer British Council, KulturKontakt ali druge tovrstne ustanove, ki so odgovorne tudi za to, da na mednarodnem prizorišču podprejo določene nacionalne umetnike. Marko Peljhan je morda dober primer, ki mu je uspelo prodreti tudi brez posebne državne podpore, vendar bi bila takšna posebna podpora nujno potrebna. Krpan: Saj pomoč države potrebuje tudi on, zato si jo je izboril. Napisal je gore papirja in mu je uspelo. Badovinac: Načine obnašanja oblikujeta tudi trg in okolje, v katerem umetnik živi in dela. »Socialistični« ali, kakor radi rečemo, romantični tip umetnika je danes preživet. Manjka pa sistem, stimulativno okolje, v katerem bi se lahko oblikovali sodobnejši načini prodora umetnikov. Krpan: Pri tem morajo sodelovati galerije. Prav tako namreč razumem Weibla kot trenerja. On sodeluje in pomaga umetniku, da pove, kar želi. Umetnik ima idejo, vibrira, in če mu prisluhneš ter ga poskušaš razumeti, mu lahko pomagaš, da izpove najboljše, kar zna. Kovič: Dobra ideja še ni dovolj. To je lahko zelo enostavno. Idejo uresničiti in narediti nekaj, kar lahko nato imenuješ artefakt, pa je druga, težavnejša pot. Kakšna pa je trenutno vloga galerij pri uveljavljanju slovenskih umetnikov v tujini? Badovinac: Pri promociji smo vsi še v obdobju »tipanja« in preizkušanja, jasne vizije še ni. Ne moremo se zgledovati samo po primerih iz zahodnih ali vzhodnih evropskih držav, ker moramo najti svojo pot. V Moderni galeriji smo prav zato načrtno najprej začeli z intenzivnim mednarodnim programom predstavljanja pomembnih imen, da smo lahko galerijo sploh umestili na evropski likovni zemljevid. V veliki meri nam je uspelo, tako da lahko zdaj s svojim prepoznavnim imenom promoviramo tudi slovenske umetnike. To se dogaja na različne načine. Eden je priprava razstav slovenskih umetnikov v tujini, pri čemer pa je treba paziti na ugled razstavišča. Za tujino pa je mogoče promovirati tudi doma. U3 je dober tovrsten primer, saj si je razstavo ogledalo veliko število pomembnih likovnih kritikov in umetnostnih zgodovinarjev iz tujine, ki so o projektu pisali v nekatere avstrijske časopise, daljši članek je izšel v Frankfurter Allgemeine Zeitung, poročali pa bodo še Flash Art, revija Art iz Hamburga … in to je neke vrste presedan v našem prostoru. Še nikoli se v tujini ni toliko pisalo o kakšni slovenski razstavi, in to ne samo o razstavi, novinarji so prišli v Ljubljano in nato poročali tudi o širšem kulturnem kontekstu, spoznali so kulturnega ministra, obiskali nekatera druga razstavišča ipd. Pri tem je veliko vlogo odigral prav Peter Weibel, saj je številne pisce v Ljubljano zvabilo v prvi vrsti njegovo ime. 19


A vtentični interes

Jože Barši, Pozor…, 1997 (podnevi, ko je bila streha Moderne galerije dostopna); Postavitev na razstavi U3. 2. Trienale sodobne slovenske umetnosti, Moderna galerija, Ljubljana, 1997 Foto: Lado Mlekuž, Matija Pavlovec; © Moderna galerija, Ljubljana

20


sodobna umetnost straši po domačiji : u 3 − weiblov izbor v moderni galeriji

Sodelujoči na razstavi U3. 2. Trienale sodobne slovenske umetnosti, Moderna galerija, Ljubljana, 1997 Foto: Bojan Salaj;© Moderna galerija, Ljubljana

21


A vtentični interes

Medved: Galerija ima obveznost promoviranja avtorjev, ki jih predstavlja, tudi v tujini. Navezujemo stike z vodilnimi tujimi galerijami, pri čemer jim vedno ponudimo tudi slovenske umetnike. Zagovarjam določen izbor avtorjev, ki ni samo moj; gre za umetnike, ki so kakovostni v nacionalnem merilu in ki si po mnenju več slovenskih kritikov, strokovnjakov, zaslužijo predstavitev v tujini. Država za tovrstno galerijsko dejavnost nima posluha in ga pod tem vodstvom še dolgo ne bo imela. Načinov promocije je več. Eden je, kot pravi Zdenka, promocija domačih avtorjev skozi oči tujega kritika, vendar ne verjamem, da je to promocija teh umetnikov tudi v tujini. Uspešna promocija je gotovo Peljhan v Kasslu, ne pa tudi Barši na bienalu v Benetkah. V nacionalnih paviljonih na Beneškem bienalu težko uveljavljaš slovenske ustvarjalce. Ali pa tudi, vendar sam verjamem v dva ali tri druge načine. Možen način je seveda potujoča razstava, vendar ne v vsakem razstavišču, ampak v ekskluzivnih in pomembnih javnih državnih galerijah v Evropi, pri čemer je treba pokazati najboljše, kar nastane na področju slovenske likovne produkcije. Že pred desetimi leti smo v Obalnih galerijah načrtovali, da bi v Slovenijo povabili 15 vodilnih ameriških in evropskih kritikov, ki bi si izbrali določen segment, področje ali avtorje, ter izbrano predstavili v samostojnih besedilih. Tako bi dobili zbornik 15 esejev, študijskih tekstov, ki bi ga morali natisniti v nekaj tisoč izvodih ter jih poslati na vse ključne naslove umetniških institucij, galerij in posameznikov po svetu. Zakaj ni prišlo do uresničitve tega projekta? Medved: Ker ni bilo denarja. Čeprav bi lahko na ta način tuja strokovna javnost prišla do pomembne in strokovne informacije o sodobnem slovenskem likovnem dogajanju. Zbornik bi nato pospremila še študijska razstava. Drugi način, ki se mi zdi zelo primeren, je odpiranje »slovenskih« galerij v velikih evropskih metropolah. Galerija A+A, ki smo jo v Madridu pred kratkim zaprli, je opravljala pomembno poslanstvo slovenske kulturne ambasadorke. Morda je bila res preveč vezana samo na Madrid, vendar so imele v španski prestolnici naše razstave velik odmev in so bile pri kritiki dobro sprejete. V Evropi bi morali imeti več tovrstnih galerij, na primer v Parizu, Berlinu, Pragi. Najprimernejša promocija slovenske sodobne umetnosti pa so konkretni dogovori za predstavitev nekaterih slovenskih posameznikov v vodilnih galerijah po svetu. Kakovostnih galerij je 20 ali 30, mi se zdaj precej uspešno dogovarjamo z galerijo Lelong v Parizu, ki ima prostore tudi v New Yorku. V njihovo »ekipo« petih, šestih avtorjev, ki jih zastopajo, je težko vstopiti, vendar smo se v zadnjem letu uspešno dogovorili za sodelovanje. Kovič: O uveljavljanju slovenske umetnosti v tujini govorimo že dolgo, zgodilo pa se je zelo malo. Umetnost je predvsem dvosmerna cesta. Začeli smo se odpirati svetu, zaradi česar so se nam tudi nekoliko izboljšale možnosti, da se dela naših umetnikov večkrat pokažejo v tujini. Poti do enakovredne izmenjave umetnikov pa bodo za nas zaprte toliko časa, dokler ne bomo dobili muzeja moderne umetnosti v pravem pomenu besede, namreč muzeja s stalno zbirko, v kateri bo mogoče videti tudi dela Nemcev, 22


sodobna umetnost straši po domačiji : u 3 − weiblov izbor v moderni galeriji

Francozov, Japoncev, Angležev idr. Iluzorno bi bilo pričakovati, da bi lahko katerikoli slovenski umetnik pred tem prišel v katero od pomembnejših muzejskih umetniških zbirk v svetu. Obalne galerije so z A+A uspešno predstavile nekaj pomembnih slovenskih umetnikov, vendar vidim v tovrstni dejavnosti tudi nevarnost getoizacije. Takšni centri se zapirajo sami vase in razstave, ki jih prirejajo, prej ali slej postanejo same sebi namen oziroma se v domačiji predstavljajo kot veliki dosežki slovenskih umetnikov na tujem, v resnici pa si jih ogleda skromno število (predvsem laičnega) občinstva. Zelo smiselno pa se mi zdi navezovanje čim večjega števila osebnih stikov tako z zasebnimi kot javnimi institucijami v tujini, pri čemer bi morala naša kulturna politika razmišljati o večjem številu usposobljenih kulturnih atašejev v tujini in ne o odpiranju slovenskih kulturnih centrov. Kulturni atašeji bi morali poznati tako slovensko sceno kot kulturni utrip okolij, v katerih bi delovali, ter navezati čim več stikov z uglednimi muzejskimi in galerijskimi institucijami, s kritiki in mediji. Seveda so moja razmišljanja precej iluzorna glede na znane tendence slovenske kulturne politike in njene zablode. Badovinac: Se strinjam, da Moderna galerija še ni pravi muzej sodobne umetnosti in da ne bo takšna, vse dokler ne bomo imeli mednarodne zbirke. Dodala bi le, da smo začeli z odkupi, vendar za tovrstno dejavnosti nimamo proračuna, zato se za vsako delo tujega umetnika borimo na različne načine. Tudi sama menim, da gre v primeru odpiranja slovenskih galerij v tujini za getoizacijo slovenske umetnosti. Seveda imajo tudi tovrstne razstave kdaj pozitivne kritike in dober odmev v okolju, kjer so predstavljene, vendar domačim umetnikom hkrati vzbujajo iluzijo, da razstavljajo v tujini, v bistvu pa so na »domačih« tleh. Priznavam samo tri merila za uspešnost promocije, in to so: prvič, razstavljanje v splošno priznanem razstavišču, drugič, povabilo na splošno priznano selekcionirano razstavo, kakršni sta na primer Documenta, Skulptur Projekte Münster ipd., in, tretjič, odkup dela slovenskega umetnika za splošno priznano mednarodno zbirko v tujini. To so tri merila rezultatov promocije, vse ostalo je metanje peska v oči. Medved: To so merila sama zase, drugo vprašanje pa je, kako do njih priti ali kako jih zagotoviti umetniku. Badovinac: Lahko se pogovarjamo konkretno, kako je prišlo do tega, da je bila Marjetica Potrč povabljena v Münster ali zakaj je Peljhan sodeloval na Documenti in v Johannesburgu. To so konkretne zgodbe. Medved: Mislim, da je bila v teh primerih močnejša individualna kot pa institucionalna pozicija. Badovinac: To ne drži. Peljhan je bil povabljen v Johannesburg na osnovi kataloga Moderne galerije Občutek za red, ki je prišel v roke organizatorjem. Marjetica Potrč je 23


A vtentični interes

bila povabljena v Münster zato, ker je Kasper König, selektor kiparskega projekta, videl razstavo Moderne galerije v Bochumu v Nemčiji. Kovič: Promocija mora biti čim bolj celovita. Do »metanja peska v oči« pride zelo pogosto zaradi povratnih informacij, ko v Sloveniji do neba povzdignejo vsak podatek o tem, da je določen umetnik razstavljal nekje v tujini. Medved: Ne bi ukinjal vsake možnosti pri odpiranju galerij v prestolnicah, ker mora promocija potekati po več tirih hkrati. Merila, ki jih je omenila Badovinčeva, so precej visoko postavljena in subjektivna. Spet ponavljam, da je bila A+A – glede na razstavo, ki jo je imela – večkrat predstavljena kot ena vodilnih v Madridu. Podnar: K temu bi dodal, da me pravzaprav ne zanima »slovenska umetnost« kot taka, ampak predvsem to, kar v tem prostoru nastaja. Če izhajam iz lastnih meril, gre v tem primeru samo za morda pet umetnikov, ki vzdržijo mednarodno umestitev. Še enkrat pa opozarjam na možnost oblikovanja nekakšne posredniške neodvisne ustanove, v kateri bi morali strokovnjaki (tudi iz tujine) suvereno in načrtno pomagati nekaterim kakovostnim nacionalnim avtorjem pri predstavitvah v tujini. V tujini – na Zahodu – mislijo nacionalno, delujejo pa mednarodno. Kovič: Pri tem je bistvena uskladitev stroke, države in same produkcije, torej umetnikov. Promocije umetnikov ni mogoče delati prek državnih uradnikov, torej birokratsko, ampak edino v sodelovanju s stroko. Ustanove (kot že omenjeni British Council, francoska AFAA, KulturKontakt in podobne agencije) se zavedajo, da niso tam zato, da bi v svojih vrstah zbirale rojake, ampak zavestno, načrtno in organizirano predstavljajo dosežke svojega okolja v drugem prostoru. Pri nas tega ni in državi preprosto ni mogoče dopovedati, da bi bila taka ustanova nujno potrebna. Država se sicer rada kiti z umetniškimi dosežki, a likovno umetnost še vedno obravnavajo kot nujno zlo, ki je sicer zelo »simpatično«, a pri podpori na to pozabijo in je proporcionalno v primerjavi z drugimi področji marginalizirana. Badovinac: Ne smemo zanemariti nobenega načina promocije, vendar bi država kljub temu morala videti ali priznavati določeno gradacijo, torej kateri načini so bolj in kateri manj pomembni, kateri so eksperimentalni ipd. Medved: Država se mora zavedati, da lahko svojo slovensko substanco in identiteto v svetu uveljavlja samo skozi kulturo. Nekatere države so to pravočasno spoznale, naša pa se tega nikoli ne bo zavedla. Pri tem sem pesimist. Zabel: Pri nas res ni institucije, ki bi se organizirano ukvarjala samo s promocijo, a vseeno mislim, da gre pri uveljavljanju slovenske umetnosti v mednarodnem prostoru za 24


sodobna umetnost straši po domačiji : u 3 − weiblov izbor v moderni galeriji

Matej Andraž Vogrinčič, Streetwear, 1997 Postavitev na razstavi U3. 2. Trienale sodobne slovenske umetnosti, Moderna galerija, Ljubljana, 1997 Foto: Lado Mlekuž, Matija Pavlovec ; © Moderna galerija, Ljubljana

25


A vtentični interes

kompleksen projekt, ki ni vezan na eno samo ustanovo. V zadnjih letih je bilo na tem področju narejenega veliko, opazni so tudi prvi učinki nekajletnega uspešnega predstavljanja slovenske umetnosti. Lansko leto je bilo prav v tem smislu zelo uspešno, saj so bili slovenski umetniki prisotni tako rekoč na vseh velikih mednarodnih razstavah – na Documenti, v Münstru, na bienalih v Sydneyju, Istanbulu in v Johannesburgu. Pet ali deset let nazaj o čem takem ne bi mogli niti sanjati. Do tega pa je prišlo prav zaradi razvoja, navezave stikov, zaradi prisotnosti mednarodnih umetnikov in kustosov v naših razstaviščih … Ta trend preobrazbe je vplival tudi na umetnike, ki so bistveno bolj informirani, se drugače obnašajo in so bolj profilirani. Gre torej za daljši proces, ki me navdaja z optimizmom. Kovič: Vse lepo in prav, dodal bi le, da bi konec koncev lahko tudi država, ki Moderno galerijo financira, za ta proces vedela in ga ustrezno podprla. Ne moremo si delati iluzij, da bomo imeli kmalu institucijo, kakršna je British Council, zato bi morala država v tem času ceniti in podpreti vsaj tisto, kar je že bilo narejeno. Mikuž: Ko sem pol leta sodeloval z Ministrstvom za kulturo, sem se zavzemal za ustanovitev take »posredniške« institucije, vendar se strinjam, da je kulturna politika trenutno takšna, da do tega prav gotovo ne bo prišlo. Gre za znane zadeve, na katere smo že večkrat opozarjali. Naša država se ne zaveda, da se lahko uveljavlja s kulturo. Od tod lahko razpredamo naprej, vendar bo debata brez konca. Krpan: Pri promociji na mikro sceni igrajo ključno vlogo tudi mediji, ki večkrat delajo iz muhe slona, dejanskih dosežkov pa ne podprejo. Medved: Kje se umetnost začne in konča, je verjetno stvar nove debate. Kaj je historični »remake« ali pa predstavlja nekaj novega; kaj je z idejo, ki je po mojem mnenju še vedno bolj prisotna v klasičnih likovnih zvrsteh kot pa v novih postavitvah in instalacijah, kjer ideje ne vidim oziroma je skrajno revna. Zanima me, kje se danes likovna umetnost konča in začne nekaj, kar bomo morda imenovali drugače … Podnar: … ali pa če vas vprašam: kje se konča umetnostna zgodovina? To pa je že možna tema nove okrogle mize …

26


Imensko in stvarno kazalo A Abramović, Marina 60, 114, 122–124 Adorno, Theodor 133 Akademija za likovne umetnosti in oblikovanje 18 Alterazioni Video 80 altermodernost 38 Arhipov, Vladimir 106 Arns, Inke 50, 96

bela kocka 40, 55, 104, 107, 129, 170, 174, 177 Beneški bienale 15, 22, 103–105, 107, 108, 111, 112, 159, 164 Benjamin, Walter 46, 49, 50, 97, 161 Beres, Jerzy 120, 123 Beuys, Joseph 60, 70, 114 Bhabha, Homi 144 bienale v Sao Paulu 103, 106, 107, 111

Ars Aevi 70

Body and the East 54, 57, 58, 66, 72, 113, 181, 184, 185

Artaud, Antonin 120

Boltanski, Luc 8

Arteast 2000+ 32, 47, 51, 52, 55–58, 60, 61, 66, 68, 70, 72, 76, 184

Borghesia 124

Arteast razstave 66, 72

Bratescu, Geta 157

Artpool 48

Brecht, Bertolt 93, 99–102, 118

Autoperforationsartisten 124

Brejc, Tomaž 11

Bor, Matej 100

Avakumov, Jurij 139

Brener, Aleksander 114, 117, 118, 125

avtentični interes 8, 62, 64, 66, 69, 181–183, 186

British Council 19, 24, 26

B

Brus, Günter 123 Buck-Morss, Susan 40

Bajević, Maja 152, 154

Bulatov, Erik 121, 181

Barak, Ami 127

Bulloch, Angela 139

Barr, Alfred 42

Burden, Chris 122

Barši, Jože 81, 186

Buren, Daniel 130, 135, 139

Bataille, Georges 119 Bauhaus 128

C

Bauman, Zygmunt 173

Calder, Alexander 70

Beck, Ulrich 78

Cankar, Izidor 27, 35

187


A vtentični interes

Center in galerija P74 75 Chang, Chien – Chi 107 Chiapello, Ève 8 CoBrA 160 Collective Action Group 121

G Gabo, Naum 135 Galántai, György 48 Galerija A+A 22, 23, 24 Galerija Alkatraz 74

Courbet, Gustave 155

Galerija Equrna 15

Černigoj, Avgust 161

Galerija Kapelica 11, 13, 16

Čto delat? 92, 100, 101

Galerija Škuc 11, 13, 15, 17, 74–76, 152, 180

Ćosić, Vuk 80

Gargarsh, Lamya 104

D Dakić, Danica 152, 154 Damjan, Radomir 123 De Appel 121 dekolonialnost 37, 38 Delimar, Vlasta 123, 152, 153 Demokracije 105

Gielen, Pascal 103, 104 Gillick, Liam 140 Gombrich, E. H. 139 Gostimo Moderno galerijo! 7, 74–76, 152 Gotovac, Tomislav 123 Gregorič, Alenka 62, 70, 74 Grigorescu, Ion 121, 123

Denegri, Jerko 132

Groys, Boris 42, 44, 48, 51, 52, 78, 95, 96, 147, 150, 160

De Stijl 128

Gržinić, Marina 36, 40, 58, 184

Dimitrijević. Braco 161

Gutov, Dmitrij 93

Documenta 22, 23, 26, 104, 123, 159 Dolar, Mladen 82, 96, 102

H

Duchamp, Marcel 38, 43, 47, 74, 120, 130, 173, 174

Haacke, Hans 108

Dyogot, Ekaterina 115, 116

Habermas, Jürgen 83 Habicht, Dejan 82, 90

E

Hajas, Tibor 123

East Art Map 48, 161

Hartung, Hans 70

ev+a 105

Heidegger, Martin 105

EXAT 51 132, 133

Henriksson, Minna 82 Higgins, Dick 120

F

Hiša v času 181

Fiškin, Vadim 81, 186

Holzer, Jenny 60

Fluxus 120

Horvat, Sebastijan 100

Form-Specific 61, 69, 73, 128–130, 132–134, 136–140, 182, 185

Hrvatin, Emil 161

Foster, Hal 38, 43, 47, 50

I

Foucault, Michel 151, 167 Fraser, Andrea 108

identiteta 89, 90, 93, 96, 97, 99, 114, 124, 131, 138, 142–144, 158, 185

Freud, Sigmund 96, 113, 119

Ilich Klančnik, Breda 52

Fried, Michael 116, 129, 130, 138

Imagine Limerick 105

Frlic, Metod 167

Interpol 117

188


I mensko in stvarno kazalo

Kulik, Zofija 48, 117, 118, 152, 153

Irwin 45, 48, 49, 75, 81, 98, 108, 111, 114, 161, 162, 186

Kulunčić, Andreja 79, 81, 152

Istanbulski bienale 99, 104

Kusturica, Emir 114

Iveković, Sanja 123, 152, 154

J

L Laibach 75, 98, 114, 124

Jakimovič, Aleksander 119

Lambri, Luisa 139

Jakopičev paviljon 27

Lažetić, Tanja 82, 90

Janša, Janez 99, 161–169

Le Corbusier 137

Jaša 82

Lefebvre, Henri 42

Jerman, Željko 152, 153

Likovno razstavišče Rihard Jakopič 30, 34

Jones, Amelia 115

Ljubičič, Jadranka 74

Judd, Donald 129

Loos, Adolf 138

Jurjević, Božidar 125

Lovšin, Polonca 82

K Kabakov, Ilya 60, 96, 108, 121, 181

Lubitsch, Ernst 153 Lukenskas, Česlovas 124 Lulić, Marko 134

Kamerić, Šejla 152, 154 kanonizirana zgodovina 43, 49, 68, 93, 141, 143, 150, 161, 183, 186 Klaniczay, Júlia 48 Klocker, Hubert 120 Knížák, Milan 120 Knowles, Alison 120 Kobra, Katarzyna 135 kolektivizem 53, 160 kolektivni narativ 43, 93, 142, 146, 148 Komar in Melamid 60, 121, 181

M Malevič, Kazimir 49, 96, 98, 118, 128, 135, 161, 173 Mančevski, Milče 114 Mangelos 161 Manifesta 52, 76, 121, 184 Margreiter, Dorit 105 Matisse, Henri 161 Mc Evilley, Thomas 118, 119 Mednarodni grafični bienale 30, 31, 68, 121 Mednarodni grafični likovni center 31, 180, 182

komunizem 63, 66, 90, 95, 100, 102, 113, 119, 120, 122–124, 127, 143, 144, 146, 147, 154, 156, 167, 179

Medved, Andrej 11, 15, 17, 22–24, 26

König, Kasper 24, 62

Menaše, Luc 28

Kosuth, Joseph 108

Mercier, Mathieu 140

Kovačič, Mare 124

Mesquita, Ivo 111

Kovič, Brane 11, 12, 13, 14, 18, 19, 22, 24, 26

metanarativ 40

Kozira, Katarzyna 123

Mignolo, Walter 36, 38, 40

Menaše, Lev 29

Krasiński, Edward 135

Mikuž, Jure 11, 13, 18, 26, 28, 31, 179, 180

Krastev, Rassim 127

Milikić, Nebojša 82

Krauss, Rosalind 138

Ministrstvo za kulturo 26, 28, 29, 34, 58, 166, 167

Krpan, Jurij 11, 16, 18, 19, 26

Moderna galerija 7, 11–16, 19, 23, 24, 26–32, 34–36, 43, 45, 47, 52–55, 57, 58, 60–64, 66, 68, 69–77, 79, 84, 91, 93, 96, 107, 111, 113, 119, 128, 141, 152, 159, 160, 179–186

Kržišnik, Zoran 29, 30, 32, 34, 180, 182 Kulik, Oleg 114, 117, 125

189


A vtentični interes

MoMA 35, 41, 42, 51

Peljhan, Marko 18, 19, 22, 23, 139, 186

Monastirski, Andrej 121

Phelan, Peggy 116, 117

Mondrian, Piet 49, 97, 128

Picasso, Pablo 70, 161

monochrom 107

Piškur, Bojana 68, 181

Morris, Robert 129

Planišček, Anja 82

Morris, Sarah 140

Plečnik, Jože 80

Mueller, Christian Philip 108

pluriverzalnost 40

Munoz, Juan 180

Podnar, Gregor 11, 14, 15, 17, 19, 24, 26

Murak, Teresa 123

Pogačar, Tadej 54, 55, 77, 136, 152, 156, 157, 186

muzealizacija 53, 142, 143, 147

Pogačnik, Marko 82

muzej moderne umetnosti 13, 22, 28, 40–42, 47, 55, 68, 84

postmodernost 38

Muzej na cesti 77, 79, 80–82, 84, 85, 181 muzej sodobne umetnosti 7, 23, 28, 34, 35, 40–42, 44–51, 58, 61, 66, 68, 70, 71, 76, 77, 84, 152, 156, 166, 182–185

N Narodna galerija 27, 35, 154 Natalia LL 123, 153 Neagu, Paul 123 neoavantgarda 38, 48, 66, 68, 146, 161 Nicolai, Olaf 140 Nove tendence 121, 132 Novi kolektivizem 53 NSK 53, 75, 81, 96, 98, 99, 108, 111, 114, 161, 163, 186

Potrč, Marjetica 23, 108, 136, 186 Prekinjene zgodovine 48, 73, 91, 141, 142, 148, 150, 151, 185 produkcija narativa 47 Pumhösl, Florian 136 Pungerčar, Marija Mojca 91, 152, 155, 156 Putrih, Tobias 170–177

R radioCona 77 redefiniranje zgodovine 72, 73, 89, 93 Rehberger, Tobias 140 Repe, Božo 89 retroavantgarda 49, 161 Robakowski, Józef 124 Rockenschaub, Gerwald 108

O

Rogoff, Irit 37

Obalne galerije Piran 15, 22, 23 OHO 57, 162, 186

S

Oiticica, Hélio 130, 131

Salecl, Renata 117

Oldenburg, Serge 120

Salon de Fleurus 49, 161

Oliva, Achille Bonito 108

samozgodovinjenje 8, 50, 146, 175, 182

Ostojić, Tanja 125, 152, 155

Sartre, Jean Paul 134

Owens, Craig 172, 173

Schütte, Thomas 180 Sedem grehov Moskva Ljubljana 73

P

site-specific 78, 140

Paik, Nam June 108

Skulptur Projekte Münster 23

Pane, Gina 123

Slovenska likovna umetnost 1945–1978 29

participacija 37, 38, 165

Smisel za red 181

Peljevin, Viktor 96

Smithson, Robert 173

190


I mensko in stvarno kazalo

socializem 40, 51, 62–64, 68, 82, 85, 90, 102, 108, 122, 132, 134, 135, 153, 154, 157, 160, 170–172, 175, 183

V

sodobna umetnost 7, 16, 41, 47, 54, 58, 72, 76, 85, 167, 168, 182

Vidokle, Anton 140

Solakov, Nedko 114

Vsak človek je kustos 73

Stele, France 27, 30, 35

Vsak človek je kustos! 73, 181

Sterle, Sandra 152, 154

Vukotić, Dušan 133

Stilinović, Mladen 96, 161

vzhodnoevropska umetnost 56, 68, 182

Vautier, Ben 120 Vogrinčič, Matej Andraž 80

Suruvka, Jiří 124 Szeemann, Harald 123

W

Šengenske ženske 73, 76, 152, 153, 155, 156, 157, 158

Wajcman, Gérard 173

Šerić – Šoba, Nebojša 125 Špan, Nika 82 Štembera, Peter 123 Štromajer, Igor 82 Šušteršič, Apolonija 69, 139, 186 Šutej Adamič, Jelka 11, 183

T TANK! Slovenska zgodovinska avantgarda 52, 53 Tati, Jacques 137

Warhol, Andy 118, 168 Weibel, Peter 11, 12, 15, 19, 60, 119, 183 Whiteread, Rachel 180 WHW 99, 100 Wols, Alfred 120 Wurm, Erwin 180

Z Zabel, Igor 7, 11, 12, 16, 18, 24, 52, 68, 115, 180, 183, 185

Tatlin, Vladimir 128, 135

Za muzej sodobne umetnosti Sarajevo 2000 45, 183

Temp 68

Zbirka Arteast 2000+23 66

Thomann, Georg Paul 107

zgodovina vzhodnoevropske umetnosti 152, 153

Todosijević, Raša 123

zgodovinjenje 8, 43, 48, 49, 66, 68, 141, 142, 144, 147, 148, 150, 151, 163, 170, 182

Tolj, Slaven 125 Tót, Endre 82 Toynbee, Arnold 118 transmodernost 38 trg umetnin 43, 64, 112, 122, 132, 159 Truszkowski, Jerzy 123

zgodovinske avantgarde 38, 49, 52–55, 77, 111, 120, 128–130, 139, 161 Zolghadr, Tirdad 104 Živeti z genocidom 45, 66 Žižek, Slavoj 89, 90, 111, 114, 115, 119

U U3, trienale sodobne slovenske umetnosti 11, 13–16, 19, 183 Ulay 114 umetniški trg 122 Uranjek, Roman 7

191


Zdenka Badovinac

AVTENTIČNI INTERES Uredila: Petja Grafenauer Zbirka TRANSformacije, knjiga št. 28 Urednik zbirke: Janez Janša Izdala: MASKA, zavod za založniško, kulturno in producentsko dejavnost Metelkova 6, SI-1000 Ljubljana e-mail: maska@mail.ljudmila.org www.maska.si ©Maska in avtorica Prevodi: Tamara Soban Lektura in korekture: Mojca Hudolin Pomočnik urednika: Andraž Golc Priprava reprodukcij: Dejan Habicht in Sabina Povšič Oblikovanje ovitka: Novi kolektivizem Prelom in priprava za tisk: Vtis Tisk: Cicero Naklada: 500 Ljubljana 2010 Fotografija na naslovnici: Naslovna stran Jože Barši, Pozor…, 1997 in Marjetica Potrč, Lhasa, 1997 Postavitev na razstavi U3. 2. Trienale sodobne slovenske umetnosti, Moderna galerija, Ljubljana, 1997 Foto: Lado Mlekuž, Matija Pavlovec © Moderna galerija, Ljubljana Fotografija na zadnji strani: Gradnja Muzeja sodobne umetnosti, 2009 Foto: Matija Pavlovec © Moderna galerija, Ljubljana Portret Zdenke Badovinac Foto: Igor Andjelić Zahvaljujemo se Moderni galeriji za sodelovanje pri nastajanju te knjige, še posebej Tamari Soban, Dejanu Habichtu in Sabini Povšič. Zahvaljujemo se vsem založnikom pri katerih so bila besedila prvič objavljena in so prijazno dovolili njihovo objavo v tej knjigi.

Izid knjige je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS. Po 7. točki 25. člena ZDDV je davek na knjigo obračunan po stopnji 8,5%


Besedila, ki sestavljajo knjigo Avtentični interes, so avtoričina refleksija sveta sodobne umetnosti v času, v katerem je izoblikovala nekatere ključne termine in koncepte. Knjiga je zato tudi dokument potreb, usmeritev ter delovanja specifičnega umetnostnega prostora v zadnjih dveh desetletjih. Petja Grafenauer Muzej sodobne umetnosti mora omogočati percepcijo umetnosti, kot se je razvila v različnih kontekstih. Tak muzej ne more biti več zgolj muzej umetnosti. Biti mora tudi muzej javne sfere, ki sooblikuje mnoštvo naracij ter njihovega predstavljanja. Bela kocka je v tem muzeju samo ena od možnih kombinacij; pomembna so predvsem stičišča med različnimi površinami kocke. Zdenka Badovinac

Cena:19 EUR

Profile for Maska Ljubljana

Avtentični interes  

Knjiga Avtentični interes je 28. izdaja v zbirki Transformacije in že četrta v seriji, ki odpira razprave o kuratorstvu in sodobni (vizualni...

Avtentični interes  

Knjiga Avtentični interes je 28. izdaja v zbirki Transformacije in že četrta v seriji, ki odpira razprave o kuratorstvu in sodobni (vizualni...

Advertisement