Issuu on Google+

10 | 11 |

Smo Slo­ven­ci

lju­bo­sum­ni? Lju­bo­sum­je je ne­ga­tiv­no čust­vo, ki se naj­po­go­ste­je po­jav­lja v lju­be­zen­skem odno­su. Ven­dar ne pri­za­na­ša ni­ti otro­kom so­ro­jen­cem, pri­ja­te­ljem, ko­le­gom. Kakš­ni smo Slo­ven­ci? Lju­bo­sum­ni, za­vist­ni? Da­je so­se­do­va kra­va več mle­ka kot na­ša? Ima so­de­la­vec lep­šo pi­sar­no in so­rod­nik bolj­še sta­no­va­nje? Na­ši mož­je le­ta­jo za kri­li? Že­ne ra­de ko­ke­ti­ra­jo?

Na­ta­ša Tič Ra­li­jan, gle­da­liš­ka igral­ka Po vsem sve­tu se pla­zi in tu­di v Slo­ve­ ni­ji naj­de žr­tve, na ka­te­rih se vzdr­žu­je. Vsak je ima to­li­ko, ko­li­kor se mo­ra s to na­lo­go ukvar­ja­ti. Mi smo bi­li ti­hi na­rod in nas nad­zi­ra bolj po ti­ho, na sa­mem, da sra­mo­ta ne bi bi­la pre­ve­li­ ka. Sa­ma s tem ne­ga­tiv­nim čust­vom na sre­čo ni­mam ve­li­ko prob­le­mov, pri ka­te­rem dru­gem pa mi ni pri­hra­nje­no. De­la še pa še. Ven­dar, to je živ­lje­nje. Pre­ma­go­va­ti, pa zma­ga­ti, pa glej ga, spet po­raz, pa spet uži­tek in zma­gi­ca za vo­ga­lom. Objem vsem, ki de­la­te na se­bi! Ar­ne Ho­da­lič, fo­to­graf in sve­tov­ni po­pot­nik Mi­slim, da Slo­ven­ci prav­za­prav ni­smo lju­bo­sum­ni. Pa ne iz raz­lo­ga lju­bo­sum­ no­sti kot ta­ke, ampak iz raz­lo­ga na­še po­dalp­ske, avstro-ogr­ske za­ko­re­ni­nje­ no­sti, zadr­ža­no­sti, zapr­to­sti. Smo ze­lo paz­lji­vi, pre­vid­ni, te­me­lji­to pre­mi­sli­

Lea Kalc Fur­la­nič Fo­to­gra­fi­je: arhiv Pri­mor­skih no­vic

mo, za­ta­ji­mo svo­ja čust­va, če se le da, ne eksplo­di­ra­mo kot de­ni­mo Špan­ci in dru­gi juž­ni na­ro­di, ki so bolj tem­pe­ra­ ment­ni, erup­tiv­ni. Mi smo pač intro­ver­ ti­ra­ni, tež­ko navz­ven po­ka­že­mo svo­ja čust­va. In to ve­lja tu­di za lju­bo­sum­je. Ti­sto v lju­be­zni je se­ve­da ne­kaj dru­ge­ga kot na pri­mer lju­bo­sum­je do do­brin. Bolj kot lju­bo­sum­ni na do­bri­ne dru­gih smo za­vist­ni. Lo­rel­la Fle­go, vo­di­te­lji­ca Po mo­jem mne­nju lju­bo­sum­nost ni odvi­sna od te­ga, ali je člo­vek Slo­ve­nec, Ita­li­jan, Mad­žar ali kaj dru­ge­ga. Je del člo­ve­ka, in če imaš ne­ko­ga rad, je lju­bo­ sum­je nor­mal­no sprem­lja­jo­če čust­vo. Se­ve­da mo­ra­mo raz­li­ko­va­ti med zmer­ no lju­bo­sum­nost­jo in ti­sto, ki je, ka­kor se re­če, bol­na. Le zdra­va lju­bo­sum­nost je po mo­jem mne­nju znak pra­ve lju­be­ zni. Pri Slo­ven­cih res ne mo­rem oce­ni­ti kakš­ne po­seb­ne lju­bo­sum­no­sti. Smo kot osta­li na­ro­di, eni ljud­je so bolj, dru­ gi manj lju­bo­sum­ni.


Kavarna

Ljubosumje:

izraz šibkega samospoštovanja

V

Lea Kalc Fur­la­nič Fo­to­gra­fi­je: Can­Stock­Pho­to

Da, tr­pi­jo, pa še ka­ko! Že­ne, če mož­je pre­več “po­gle­du­je­jo“ za dru­gi­mi žen­ ska­mi, še po­seb­no na jav­nih me­stih. Mož­je pa, ko so nji­ho­ve part­ne­ri­ce ta­ ko priv­lač­ne, da mi­moi­do­či “zgub­lja­jo oči“. A to so le ne­dolž­ne oko­liš­či­ne, ki se­ve­da ni­so pri­jet­ne. Huj­ših pri­pet­lja­ jev za­ra­di lju­bo­sum­ja je še nič ko­li­ko.

sa­ke­mu od nas se je že kdaj zgo­di­lo, da je v part­ner­skih, pri­ja­telj­skih, po­slov­nih ali dru­žin­skih odno­sih do­ži­vel lju­bo­sum­je. To ne­ga­tiv­no čust­vo nas do­be­sed­no raz­je­da. Po­sta­ne­mo pre­ti­ra­no sum­ni­ča­vi, do­ma­la bo­lest­no se ve­de­mo. V nas se kar ko­pi­či­jo še dru­ga ne­ga­tiv­na čust­va, od ža­lo­sti, je­ze, za­vi­sti do na­si­lja. Za­ra­di lju­bo­sum­ja lah­ko tr­pi­jo vsi, otro­ci in odra­sli. Pre­po­ve­di izho­dov, sle­de­nje in za­le­zo­ va­nje, pri­sluš­ko­va­nje, ne­ne­hen nad­zor, br­ska­nje po oseb­nih stva­reh in še mar­ si­kaj. Ko pa se bla­go lju­bo­sum­je med part­ner­je­ma pre­le­vi v agre­si­jo, muč­no tr­plje­nje, po­sta­ne sko­raj pa­to­loš­ko, po­ tem je nuj­no, da se obr­ne­ta po stro­kov­ no po­moč.

Iz­vor lju­bo­sum­ja Za vsa­ke­ga od nas obsta­ja dru­ga­čen odgo­vor, od kod pri­ha­ja lju­bo­sum­je. Stro­kov­nja­ki se stri­nja­jo, da ko­re­ni­ne te­ga čust­va se­ga­jo da­leč na­zaj, v na­še najz­god­nej­še otrošt­vo. Ba­je je iz te­ga obdob­ja po­memb­no, ka­ko smo oseb­no do­živ­lja­li odno­se s star­ši in dru­gi­mi, ki


12 | 13 |

Ko se bla­go lju­bo­sum­je med part­ner­je­ma pre­le­vi v agre­si­jo, muč­no tr­plje­nje, po­ sta­ne sko­raj pa­to­loš­ko, po­tem je nuj­no, da se obr­ne­ta po stro­kov­no po­moč. so nas vzga­ja­li, kakš­ne pred­sta­ve smo si ustva­ri­li o lju­be­zni, med­se­boj­nih raz­ mer­jih ... A­me­riš­ki psi­ho­log Nan­do Pe­lu­si je pos­ tre­gel z za­ni­mi­vo raz­la­go izvo­ra lju­bo­ sum­ja. Psi­ho­log je pre­pri­čan, da ima­mo v svo­jem te­le­su in mi­slih že sto­let­ja dol­ go za­pis o uspeš­nem pre­ži­vet­ju in par­je­ nju in ta­ko kot v ne­an­der­tal­skih ča­sih tu­di zdaj ču­va­mo svo­je­ga part­ner­ja. Ker je bi­la živ­ljenj­ska do­ba na­ših pred­ni­kov ta­ko krat­ka in so bi­li zmen­ki red­ki, so si lah­ko le ob red­kih pri­lož­no­stih izbra­li še eno dru­ži­co. Za­to so se men­da do po­ tan­ko­sti izu­ri­li v lju­bo­sum­no­sti (se­ve­da so zna­li pre­ti­ra­va­ti) in se zaš­či­ti­li pred nez­ve­sto­bo svo­je­ga part­ner­ja, saj je bi­la kon­ku­ren­ca res moč­na. Med part­ner­je­ma, ki se lju­bi­ta Še da­nes ne­za­ved­no pri­ča­ku­je­mo, da bo naš part­ner zvest le nam. In ta­ko ne bo pri­za­de­ta na­ša čast. A žal ni ved­no ta­ko. So ljud­je, ki se zna­jo do­be­sed­no pre­fi­nje­no obna­ša­ti do nas­prot­ne­ga spo­la, in to sa­mo za­to, da pri svo­jem part­ner­ju vzbu­di­jo lju­bo­sum­je in ta­ko do­bi­jo potr­di­tev, da jih ima rad, da jih lju­bi. Po mne­nju mno­gih re­sor­nih stro­ kov­nja­kov je to vr­sta psi­ho­loš­ke­ga na­si­ lja, ki si ga ne­ma­lo­krat naš part­ner res ne za­slu­ži. S ta­kim po­čet­jem bolj ško­ du­je­mo svo­je­mu odno­su. Ali ne? Vseh vr­st nas je, mor­da pa ko­mu go­de ... Za­kaj je lju­bo­sum­je kot ne­ga­tiv­no čust­ vo med za­kon­ce­ma ta­ko škod­lji­vo, smo

vpra­ša­li pri­zna­ne­ga slo­ven­ske­ga psi­ho­lo­ ga dr. Jan­ka Mu­ska, pred­stoj­ni­ka oddel­ ka za psi­ho­lo­gi­jo Fi­lo­zof­ske fa­kul­te­te v Ljub­lja­ni: “Lju­bo­sum­nost je komp­leks ne­ga­tiv­nih emo­cij in mi­sli, ki jih ču­ti­ mo do lju­di, ki ogro­ža­jo na­še odno­se ali naš po­lo­žaj. V part­ner­skih odno­sih je lju­bo­sum­nost le do ne­ke me­re na­rav­ na, na pri­mer v zgod­njem, strast­nem obdob­ju lju­be­zni. Lju­bo­sum­nost, ki se raz­vi­je pri enem ali obeh part­ner­jih v te­ku part­ner­ske­ga odno­sa, pa sko­raj nuj­no po­ru­ši do­ber part­ner­ski odnos, če je traj­na in inten­ziv­na. Do­bre­ga part­ ner­ske­ga odno­sa ni mo­go­če gra­di­ti na ne­ga­tiv­nih čust­vih in na ne­za­u­pa­nju, lju­bo­sum­nost pa nuj­no pov­zro­či obo­je. Pri tem ni nič manj po­gub­na lju­bo­sum­ nost, ki sploh ni ute­me­lje­na.“ Mu­sko­va sta­nov­ska ko­le­gi­ca dr. Po­lo­na Mat­jan Štu­hec, spe­cia­list­ka kli­nič­ne psi­ho­lo­gi­je, ki tu­di de­la na Fi­lo­zof­ski fa­kul­te­ti, pa po­jas­nju­je: “Lju­bo­sum­je je škod­lji­vo čust­vo za­to, ker ima ele­men­te des­truk­tiv­no­sti ozi­ro­ma agre­siv­no­sti uni­če­val­no­sti in ker ga ti­sti, ki ga ču­ti, tež­ko kon­tro­li­ra. Obi­čaj­no je po­ve­za­no z ne­kon­tro­li­ra­ni­mi akci­ja­mi. Raz­log, ka­dar ni re­al­ne osno­ve (to je pri­sot­nost tret­je­ga v zve­zi), je ne­za­u­pa­nje, naj­prej va­se in za­ra­di te­ga še v part­ner­ja.“ Raz­li­ke med moš­ki­mi in žen­ska­mi Kdo je bolj lju­bo­su­men? Moš­ki ali žen­ske? Dr. Mu­sek stro­kov­no ute­me­ lju­je, da bolj kot za to, ka­te­ri od spo­lov

Pa­ri, ki ima­jo te­ža­ve z lju­bo­sum­jem, se po­na­va­ te­žav­no, po­seb­no ko part­ner ne zmo­re pre­pri­ča­ ka­že več lju­bo­sum­no­sti, gre za to, da pri moš­kih in žen­skah prev­la­du­je­ta raz­lič­ni obli­ki lju­bo­sum­no­sti. Moš­ki so men­da bolj kot žen­ske lju­bo­sum­ni na spol­no nez­ve­sto­bo. Moš­ki v več­ji me­ri kot žen­ske že­li­jo spol­no “mo­no­ po­li­zi­ra­ti“ part­ne­ri­co (kljub te­mu pa so v spol­nih odno­sih sa­mi bolj pro­mi­ skui­tet­ni). Žen­ske pa so bolj kot moš­ki lju­bo­sum­ne na emo­ci­o­nal­ne odno­se part­ner­ja in tež­je pre­na­ša­jo mi­sel, da se nji­hov part­ner čust­ve­no na­ve­zu­je na ne­ko­ga dru­ge­ga. Na­ta­ša Ri­ja­vec Klo­bu­čar, spe­cia­list­ka za­kon­ske in dru­žin­ske te­ra­pi­je, ki ima ve­li­ko izku­šenj pri sve­to­va­nju part­ner­ jem ali za­kon­cem, pa do­da­ja: “Kar se ti­če raz­li­ke med moš­kim in žen­sko, k nam pri­ha­ja­jo ta­ko lju­bo­sum­ni moš­ki kot lju­bo­sum­ne žen­ske s ‘prob­le­mom‘, da je lju­bo­sum­je šlo čez vse me­je nor­ mal­ne­ga, kri­te­ri­je nor­mal­no­sti pa do­ lo­ča vsak par po­se­bej - po­me­ni le, da ju je to za­če­lo to­li­ko mo­ti­ti, da sta se odlo­či­la poi­ska­ti po­moč.“ Ka­ko naj se obna­ša lju­bo­sum­ni part­ ner, da se bo zne­bil te­ga uni­ču­jo­če­ga čust­va? “Ve­li­ko je odvi­sno od nje­go­ve čust­ve­ne, oseb­nost­ne in so­ci­al­ne zre­lo­ sti. Že sa­mo po­jav­lja­nje lju­bo­sum­no­sti, če ni za­njo ja­snih do­ka­zov, je lah­ko znak čust­ve­ne la­bil­no­sti in niz­ke­ga sa­ mo­spoš­to­va­nja, kar sa­mo ote­ži re­še­va­ nje prob­le­mov, ki jih pri­na­ša lju­bo­sum­ je. Vse­ka­kor jih ni mo­go­če re­ši­ti brez te­me­lji­te­ga med­se­boj­ne­ga raz­go­vo­ra


Kavarna

o­na­va­di ra­zi­de­jo, saj je živ­lje­nje z lju­bo­sum­ne­žem ča­ti lju­bo­sum­ne­ža o svo­ji ne­dolž­no­sti. in spoš­to­va­nja part­ner­jev. Zla­sti hu­do je pri ne­u­te­me­lje­nem lju­bo­sum­ju, ki sprem­lja dru­ge mot­nje, na pri­mer alko­ ho­li­zem,“ je ja­sen dr. Mu­sek. Mat­ja­no­va pa za tak pri­mer na­sto­pi ze­lo ostro: “Predv­sem naj lju­bo­sum­ ni part­ner kon­tro­li­ra svo­je akci­je in raz­miš­lja, od kod takš­no ne­za­u­pa­nje. Obi­čaj­no iz last­ne ne­kon­stant­no­sti in občut­kov, ki jih sam po­zna v zve­zi z na­ ve­za­nost­jo, ki pri njem ni sta­bil­na.“ Te­ ra­pevt­ka iz sve­to­val­ni­ce Stik pa sve­tu­je, ka­ko naj lju­bo­sum­než zač­ne, da se bo otre­sel ne­pri­jet­nih občut­kov: “Za­če­tek je go­to­vo v iskre­no­sti in prist­no­sti do se­be - pri­zna­ti si, ka­ko se po­ču­tiš, ka­ko ti je, pri­zna­ti si, da si lju­bo­su­men. Ko sprej­meš odgo­vor­nost za svo­je občut­ke, lah­ko s tem tu­di ne­kaj na­re­diš. Zač­neš go­vo­ri­ti o se­bi, na­me­sto da kri­ti­zi­raš

Lju­bo­sum­nost na no­vo­ro­je­ne­ga bra­ta ali ses­tro naj bi bi­la nor­ma­len po­jav, ki pa, pra­vi­jo stro­kov­nja­ki, v nor­mal­nih raz­me­rah in odno­sih v dru­ži­ni ne po­me­ni ve­li­ke te­ža­ve. Se­ve­da pa je otro­ku tre­ba po­ma­ga­ti. in obso­jaš part­ner­ja ... In si pri­znaš, da si vre­den, da te ima nek­do rad, da te sprej­me, sprej­me tu­di tam, kjer se še sam ne sprej­meš.“ Tu­di otro­ci so izpo­stav­lje­ni V dru­ži­ni se je raz­ši­ri­la no­vi­ca, da je na po­ti dru­gi otrok. Pr­vi je še maj­hen, ni­ti dve le­ti še ni­ma, je izred­no zah­te­ven, ve­li­ko se mo­ra­jo ukvar­ja­ti z njim. Ko ima ma­mi­ca že opa­zno ve­lik tre­buš­ček, ga zač­ne skr­be­ti, kaj se do­ga­ja. Tu­di če mu raz­lo­ži­mo, da bo do­bil brat­ca ozi­ ro­ma ses­tri­co, ne ra­zu­me, ne zmo­re si pred­stav­lja­ti. Ko ta tre­nu­tek pri­de, je zanj se­ve­da pr­vi šok, da je mo­ra­la ma­ mi­ca v bol­niš­ni­co. Na­sled­nji šok pa je, ko se majh­no bit­je­ce ta­ko “vsi­lji­vo“ sti­ ska k njej, se­sa iz dojk in ga za­povr­h še vsi ljub­ku­je­jo in obču­du­je­jo. Na­en­krat

Kaj pri­na­ša lju­bo­sum­je? Spe­cia­list­ka za­kon­ske in dru­žin­ske te­ra­pi­je Na­ta­ša Ri­ja­vec Klo­bu­čar po­jas­ nju­je: “pa­ri, ki ima­jo te­ža­ve z lju­bo­sum­jem, se ra­zi­de­jo, ker je živ­lje­nje z lju­bo­ sum­ne­žem te­žav­no, po­seb­no ko part­ner ne zmo­re pre­pri­ča­ti lju­bo­sum­ne­ža o svo­ji ne­dolž­no­sti. Ta­krat ko part­ner­ja ču­ti­ta, da lju­bo­sum­nost pre­se­ga ti­sti kan­ček lju­bo­sum­no­sti, o ka­te­ri sta­ri mo­dre­ci go­vo­ri­jo, da je ‘sol lju­be­zni‘, ko ju ne­go­to­vost in ne­za­u­pa­nje va­se zač­ne­jo mo­ti­ti, po­tem ni nič na­ro­be, da po­iš­če­ta zu­na­njo po­moč. Pa tu ne gre za to, da sta ‘pa­to­loš­ko‘ lju­bo­sum­na, tem­več da si že­li­ta spre­me­ni­ti svo­je ne­za­do­volj­stvo z odno­som in ho­če­ta za­ ži­ve­ti dru­ga­če. In tu je stro­kov­na po­moč lah­ko ti­sta, ki po­ma­ga, da se člo­vek zač­ne ce­ni­ti in spoš­to­va­ti. To pa zmo­re­ta moš­ki in žen­ska na­re­di­ti tu­di drug ob dru­gem - za­to ju je lju­be­zen tu­di pri­pe­lja­la sku­paj. Da drug ob dru­gem za­pol­ni­ta ti­sti ‘ra­nje­ni‘ del­ček se­be ...“

pr­vo­ro­je­nec ni več pr­vi, ampak zad­nji. Na­en­krat se vsi vr­ti­jo oko­li kremž­lja­ ve­ga, po­ka­ka­ne­ga bit­je­ca, on pa mo­ra bi­ti sam ... Zna­na, mi­li­jon­krat po­nav­lja­jo­ča se zgod­ba. Na­sto­pi­jo te­ža­ve, ki jim mar­ si­ka­te­ri star­ši ni­so kos. Ka­ko po­ma­ga­mo otro­ku, ki je do­bil brat­ca ali ses­tri­co in ga za­ra­di več­je po­zor­no­sti, ki jo star­ša in osta­li na­me­ nja­jo do­jenč­ku ali mlaj­še­mu brat­cu/ses­ tri­ci, mu­či hu­do lju­bo­sum­je? Pri­zna­ni slo­ven­ski psi­ho­log, naš moš­ki so­go­vo­ rec, po­da­ja tak odgo­vor: “Do­lo­če­na me­ra ele­men­tar­ne (po­go­sto tu­di ne­za­ ved­ne) lju­bo­sum­no­sti na no­vo­ro­je­ne­ga bra­ta ali ses­tro je nor­ma­len po­jav, ki v prav ta­ko nor­mal­nih raz­me­rah in odno­sih v dru­ži­ni ne po­me­ni ve­li­ke te­ža­ve. Po­memb­no je, da star­ši rav­na­ jo z otro­ki ta­ko, da tovr­stnih re­ak­cij in odno­sov ne spod­bu­ja­jo še do­dat­no, pa­zi­ti mo­ra­jo, na pri­mer, da ohra­ni­jo svo­jo po­zor­nost do pri­za­de­te­ga otro­ka in mu s tem do­ka­že­jo svo­jo lju­be­zen in za­go­tav­lja­nje var­no­sti.“ Da to ni lju­bo­sum­je, ampak za­vist in ri­va­li­te­ta, ki sta v raz­vo­ju nor­mal­ni čust­vi in je do­bro, da ju vsak otrok po­ zna, saj ga ča­ka­ta ka­sne­je v živ­lje­nju, pa zatr­ju­je dr. Mat­ja­no­va. “O­tro­ku je tre­ba za­go­to­vi­ti pri­mer­no ko­li­či­no po­ zor­no­sti, ča­sa, na­klo­nje­no­sti in ga uči­ ti, da kon­tro­li­ra izbru­he v odno­su do do­jenč­ka. Vse­ka­kor po­tre­bu­je čas, da se orga­ni­zi­ra in pre­ži­vi naj­huj­še občut­


14 | 15 |

Lju­bo­sum­je ve­li­ko­krat ska­li tu­di pri­ja­telj­ske odno­se. ke. Na sploš­no pa ne mo­re­mo go­vo­ri­ti, ker je na­čin rav­na­nja z otro­kom naj­bolj odvi­sen od nje­go­ve sta­ro­sti - ali je do­bil brat­ca v sta­ro­sti dveh let ali v sta­ro­sti de­se­tih, na pri­mer.“ Ka­kor­ko­li - pre­vid­no­sti ni ni­ko­li pre­ več. Po­ma­gaj­mo sta­rej­še­mu otro­ku. Izmi­sli­mo si na pri­mer pre­prost trik: ko nas pr­vič obiš­če v po­rod­niš­ni­ci, mu na skri­vaj ku­pi­mo naj­ljub­šo igrač­ko

in se de­la­mo, da jo je do­bil od no­vo­ ro­je­ne ses­tri­ce ali brat­ca. Fi­no se mu bo zde­lo! Ali: opo­zo­ri­mo obi­ske, naj tu­di nje­mu ku­pi­jo da­ril­ce, ko pr­vič obiš­če­jo do­jenč­ka. Obi­ski pa: sto­pi­te naj­prej k sta­rej­še­mu otro­ku, prib­li­žaj­ te se na nje­go­vo te­le­sno vi­ši­no in ga pri­ja­zno poz­dra­vi­te ter vpra­šaj­te, ali ga do­jen­ček kaj ubo­ga. Po­ču­til se bo po­memb­ne­ga.

Lju­bo­sum­je na ma­te­ri­al­ne do­bri­ne So­sed ima no­vo tra­to, so­de­la­vec se je pre­se­lil v lep­šo pi­sar­no, pri­ja­te­lji­ca si je ku­pi­la bolj­šo oble­ko, ko­le­ga se je za­ čel več dru­ži­ti s tret­jim pri­ja­te­ljem ... Iz če­sa izvi­ra lju­bo­sum­je, ki se pri lju­ deh po­ra­ja za­ra­di do­brin, bo­gast­va in osta­le­ga ma­te­ri­al­ne­ga, kar po­se­du­je­jo so­se­di, so­de­lav­ci, so­rod­ni­ki? “Tu je bo­lje go­vo­ri­ti o za­vi­sti na­me­sto lju­bo­sum­no­sti,“ raz­la­ga dr. Mu­sek. “Tu­di pri za­vi­sti gre za komp­leks ne­ ga­tiv­ne­ga čust­vo­va­nja in mi­sel­no­sti. Psi­ho­loš­ki izvor za­vi­sti je, po do­ma­če re­če­no, ‘ra­nje­na‘ sa­mo­za­vest, ker pač tež­ko pre­na­ša­mo spo­zna­nje, da so dru­ gi upra­vi­če­no bolj­ši od nas. Pre­ti­ra­na za­vist nam se­ve­da lah­ko za­gre­ni živ­lje­ nje ta­ko kot lju­bo­sum­nost.“ Po Mat­ja­ no­vi pa ta­ko lju­bo­sum­je de­fi­ni­tiv­no ni lju­bo­sum­je, ampak za­vist. “To sta dve po­pol­no­ma raz­lič­ni čust­vi, ki sta raz­voj­no da­leč na­ra­zen.“ In vpra­šaj­mo se še, ali smo Slo­ven­ci lju­bo­sum­ni. Nič bolj in nič manj kot dru­gi. Lju­bo­sum­nost je kar pra­vič­no po­raz­de­lje­na po vsem sve­tu, skle­ne dr. Mu­sek, so­go­vor­ni­ca pa, da smo Slo­ven­ ci bolj za­vist­ni kot lju­bo­sum­ni.


Smo slovenci ljubosumni?