Vergerijeva povezanost s Primožem Trubarjem in slovensko reformacijo ter njegov lik v ocenah literarnozgodovinske stroke

VERGERIJEVA POVEZANOST S PRIMOŽEM TRUBARJEM IN SLOVENSKO REFORMACIJO TER NJEGOV LIK V OCENAH LITERARNOZGODOVINSKE STROKE2

Peter Pavel Vergerij ml. (1498–1565), koprski protestantski škof in mislec, je še vedno povsem prezrt ob vsakoletnem prazniku reformacije na Slovenskem, kakor tudi ob novo uvedenem dnevu Primoža Trubarja, obenem pa še vedno predmet številnih raziskav in polemik tako v širšem evropskem kot v ožjem slovenskem nacionalnem prostoru. Že leta 1954 mu je tedanje Zgodovinsko društvo za jugoslovansko cono STO v Kopru odkrilo spomenik, leta 1984 mu je istrsko-tržaški pisatelj Fulvio Tomizza poklonil biografski roman z naslovom Zlo prihaja s severa (Tomizza, 1984) leta 1998 pa je Zgodovinsko društvo za južno Primorsko v sodelovanju z Znanstveno-raziskovalnim središčem v Kopru pripravilo mednarodni simpozij z naslovom Peter Pavel Vergerij ml. / Polemični mislec v Evropi 16. stoletja / Ob 500-letnici rojstva. 3 V veliki meri je šele ta simpozij ponudil možnosti za objektivnejšo in stvarnejšo oceno njegove dejavnosti, vloge in povezanosti s slovensko reformacijo, oziroma kot je navedla dr. Francka Premk z Inštituta za slovenski jezik ZRC SAZU: »Vergerijeva pomembna vloga pri Trubarjevih objavah, Trubarjeva mila sodba njegovih spodrsljajev in dokazi o njegovi požrtvovalnosti, so močni razlogi za Vergerijevo človeško rehabilitacijo« (Premk, 1999, 85). Trubarjevo sodelovanje z Vergerijem se je pričelo s skupno težnjo oziroma tiskom svetopisemskih besedil v živem domačem jeziku. Oba sta hotela posredovati svoje dosežke, to je prevode Biblije, širokim ljudskim množicam, da bi branje svetih besedil brez posrednika oblikovalo tudi laičnega slovenskega človeka. Trubar in Vergerij sta izrecno želela, da pride slovenska Biblija do čim večjega števila ljudi. Vergerij je imel pri Trubarjevem izobraževanju pomembno vlogo. Kot kažejo dejstva, je s svojo vsestransko izobrazbo Vergerij, človek iz najvišjih družbenih plasti, opozarjal ukaželjne teologe nove smeri na metode pridobivanja dodatnega znanja. Vergerijeva podpora Trubarju se je pričela s spodbudo njegovega prevajalskega etosa, podžiganjem njegove gorečnosti in zanosa, nadaljevala pa se je tudi na nemanifestativni, posredni, psihični ravni. S tem pa prehajamo k psihološki analizi duhovnega bratstva, sodelovanja, prijateljstva, ki je bilo v 16. stoletju zelo živo. Napetosti celo med podobno mislečimi, čeri in paradoksi, notranji boji v človeku samem, so pogosto spodbujali ustvarjalnost tega obdobja k njegovemu dozorevanju. Genialnost Trubarja in Vergerija je bila predpogoj in osnova njunega medsebojnega ustvarjalnega sodelovanja. Junaško in popolnoma predano premagovanje težav s skupnim ciljem v smeri duhovnosti, kljubovanje tudi v smrtni nevarnosti, potrjuje misel, da pri od-

2 Ob dnevu slovenskega reformatorja Primoža Trubarja, 8. juniju. (Neobjavljeni članek za dnevnik Delo iz meseca junija 2021). 3 Referati s simpozija so objavljeni v zborniku Acta Histriae VIII (Acta Histriae, 1999) v izdaji Zgodovinskega društva za južno Primorsko in Znanstveno-raziskovalnega središča Republike Slovenije v Kopru. Ravno tako so prispevki z mednarodnega simpozija, ki je potekal v Čedadu 15.–16. oktobra 1998, objavljeni v zborniku Pier Paolo Vergerio il Giovane, un polemista attraverso l’Europa del Cinquecento (Rozzo, 2000).

nosu Trubar-Vergerij kljub vsem tolikokrat citiranim spletkam Koprčana lahko govorimo o pravem duhovnem prijateljstvu. Prav v 16. stoletju pa to ni bila nobena redkost, saj ga je vodilo in podžigalo posebno ozračje v verskem čustvovanju (Premk, 1999, 74). Med programskimi zamislimi obeh reformatorjev Trubarja in Vergerija, je prišlo prav zaradi Vergerijevega slabega poznavanja in vrednotenja slovenščine (mislil je namreč, da gre samo za različne južnoslovanske dialekte) sicer do velikih nesoglasij, ki pa njune zveze vendarle niso zavrle, saj je trajala tako rekoč do Vergerijeve smrti leta 1565. Peter Pavel Vergerij je zaradi svojih značajskih potez v življenju prešel zelo različne faze, doživljal pa je tudi težke trenutke. Kot diplomat rimske kurije (nuncij) je bil sprva oster nasprotnik mladega Trubarja, pozneje pa se je prelevil v gromkega novoverskega propagatorja. Tako je leta 1540 iz Francije, kamor je spremljal kardinala Hipolita d‘Esteja na diplomatski poti k francoskemu kralju Francu I., pisal svojemu sorodniku Ottonellu Vidi, notarju v Kopru: »Zlasti mi je bilo in mi hkrati ni všeč, kar ste mi pisali o tistem pridigarju iz Ljubljane. Čeprav to mesto ni na Saškem, se tam vendar javno pridiguje luteranstvo. Zato bi vi dobro storili, ko bi nastopili zoper njega« (Rupel, 1962, 52). To pismo je prva znana vest, da je bil nekdanji papeški nuncij pri avstrijskem cesarju Ferdinandu I. seznanjen z idejami in delovanjem slovenskega reformatorja Primoža Trubarja. To pismo daje slutiti škofovo odločnost, da s Trubarjem, kot svojim idejnim nasprotnikom, obračuna. Vergerij si je namreč, računajoč na skorajšnjo smrt ostarelega in bolehnega škofa Petra Bonoma, prizadeval pridobiti tržaško škofijo. Vergeriju se ta želja ni izpolnila, ker je Bonomo umrl šele leta 1546, takrat pa je bil Vergerij že osumljen, da se je pridružil reformaciji. Po Trubarjevih besedah se je torej Vergerij »iz Savla spremenil v Pavla« in bil s tem ena najbolj protislovnih osebnosti slovenske reformacije. Po oceni pretežnega dela slovenskega zgodovinopisja naj bi bil človek nasprotij, mož izredne diplomatske uglajenosti, mojster besede in dovršenega nastopa, kot človek pa nadut in bahav. Kot škofu se mu je poznalo, da je bil za duhovnika posvečen brez ustrezne priprave in očitno tudi brez ustrezne teološke izobrazbe. Prav vprašanje Vergerijeve teološke izobrazbe in njegovih teoloških nazorov, kot navaja dr. France M. Dolinar, v slovenskem zgodovinopisju doslej še ni bilo sistematično proučeno. Kakor je znano, ni še nihče sistematično analiziral ohranjenih Vergerijevih del, niti njegovih kasnejših ostrih napadov na katoliško Cerkev in rimskega papeža. Tako si še vedno ne moremo ustvariti celostne podobe o Vergerijevih prenovitvenih težnjah. Kot katoliški škof je Vergerij očitno pripadal krogu kardinala Contarinija in se je skupaj z njim udeležil verskih pogovorov v Regensburgu leta 1540, vendar pa še vedno ni jasno, zakaj ni bilo zaželeno njegovo sodelovanje na tridentinskem koncilu leta 1545. Morda je v gledanju na prenovo Cerkve v tem času že prevladovala struja brezkompromisnega kardinala Gianpietra Caraffe, kasnejšega papeža Pavla IV., ali pa morda Vergerijeva negotovost na teološkem področju, ki je ni zmogel premostiti niti kasneje kot reformator. Glede odločilnih teoloških vprašanj je nihal med Lutrovimi gledanji in nazori švicarskih reformatorjev, med katerimi se je o Vergeriju kot teologu kritično izrazil predvsem Heinrich Bullinger. Ker so kasneje Vergerija s Trubarjem povezovali več kot zgolj poslovni stiki, je postalo vprašanje Vergerijevih teoloških nazorov in s tem njegovega morebitnega vpliva na teološke poglede slovenskih protestantov, izjemno zanimivo (Dolinar, 1999, 7). Kljub temu, da ostaja vprašanje morebitnega Vergerijevega vpliva na teološke poglede slovenskih protestantov še naprej odprto, je Vergerijevo ime neločljivo povezano s slovensko reformacijo, saj je poleg Trubarjevega častno zapisano v zgodovino nastajanja slovenske tiskane knjige in s tem tudi oblikovanja slovenskega knjižnega jezika. V posvetilu

prvega dela novega testamenta leta 1557 je namreč Trubar med drugim zapisal, da je bil Vergerij »poleg Boga prvi in najimenitnejši povzročitelj, da se je začelo prevajanje Svetega pisma v slovenski jezik« (Rupel, 1962, 75–76). Več kot očitno je, da se je Vergerij kot koprski škof čutil poklicanega Slovencem, Hrvatom in Italijanom posredovati nauk »čistega evangelija«, kot so se izražali reformatorji. Z bistrim umom je spoznal, da tiči moč in uspeh protestantske reformacije v pospeševanju slovstva v narodnem jeziku. Zato si je tako prizadeval za slovensko in hrvaško knjigo. Slovencem in Hrvatom je želel čim hitreje posredovati božjo besedo v njihovem materinem jeziku, da bi se lahko vsak človek osebno in neposredno s pomočjo Svetega pisma srečal z Bogom. Vergerij se je v tem času namreč začel ukvarjati z nekim svojim konceptom, ki se v zamišljeni obliki sicer ni uresničil, dal pa je vseeno nadvse pomembne pobude v južnoslovanskem kulturnem in slovstvenem življenju. V štiridesetih letih 16. stoletja se je ukvarjal z mislijo, da loči furlansko in istrsko Cerkev od Rima; obema je zaradi »različnosti« želel pridružiti še Tirolsko, Kranjsko, Koroško in Štajersko, saj so bile to po njegovem pokrajine, ki so »tako rekoč v tkivu Italije«. Prav tako vemo, da je dolgo časa iskreno želel postati tržaški škof, saj bi s tem v tako razširjeni pokrajini mesto Trst imelo nekakšno posebno in središčno vlogo. Vergerij je svoje načrte širil torej na ozemlja, na katerih so živeli Slovenci. Svoj koncept o geografski in verski integraciji teh predelov pa je navezoval, kar je za 16. stoletje predstavljalo novost, na narodni jezik (Pogačnik, 1999, 93). Ko se je Vergerij srečal z navedenim teritorijem, v katerem so bili prebivalci večinsko slovenskega ali hrvaškega rodu, se je moral dotakniti tudi fenomena slovanstva. V njegovem spisu Alg‘inquisitori, che sono per l‘Italia, del Catalogo di libri eretici, stampato nell‘anno presente MDLIX (Vergerij, 1559) je tudi naslednja navedba:

la lingua schiava è intesa in più parti del Mondo, che ogn‘ altra, ella occupa credo la quarta parte dell‘Europa. Poi ho fatto io tradur l‘Evangelio di San Matteo in quella lingua che più serva alla Carnia e Carniola. Poi nella medesima M. Primo Trubero Carno ha tradoto il Nuovo Testamento, il quale e stampato in Tubinga. (Hubad, 1881, 139)

Vergerij se je torej srečal z notranjimi delitvami slovanstva. Očitno je vedel, da se slovanski jezik govori v precejšnjem delu Evrope; iz lastnih potovanj je poznal Češko, Poljsko in Južne Slovane ter opazil, da so si slovanski jeziki ob mnogih različnostih tudi zelo podobni. Vergerij je sprva mislil, da so današnji slovanski jeziki v tedanjem času samo narečja slovanščine. Od Trubarja je pričakoval, da bo prevedel Sveto pismo v takšno obliko jezika, ki bi jo lahko uporabljali vsi Južni Slovani. Ko pa mu je Trubar, ki je prihajal iz teh krajev in je bil jezikovni pragmatik, razkril, da Vergerijevega koncepta v praksi ni mogoče izpeljati, je sprejel načelo, ki je izviralo iz tega Trubarjevega spoznanja. Vmesno stopnjo pred dokončnim sprejetjem slovenščine za prevod biblije razkriva naslednje Trubarjevo sporočilo:

Zgoraj omenjeni gospod Vergerij mi je pisal, brž ko me je iztaknil, zapovrstjo nekaj pisem, želeč od mene izvedeti, če bi se upal prevesti biblijo v slovenski in hrvatski jezik; pri tem delu da mi hoče pomagati z dušo in telesom; da ima dobra poroštva od nekaterih gospodov knezov ki so tudi pripravljeni pomagati pri tem prepotrebnem in blagem podjetju.

Na Vergerijevo prepričevanje je Trubar pristal, s tem pa se je pri obeh pojavilo vprašanje, kako širiti protestantizem pri ostalih južnoslovanskih narodih. Vergerij pa slovenske kulturne in verske problematike ni poznal le preko Trubarjevih informacij v pogovorih in korespondenci, temveč je, vsaj Ljubljano, poznal tudi iz osebnih obiskov. Pozimi leta 1558 se je prišel pogajat z deželnimi stanovi o prevodu Svetega pisma in o problematiki protestantskega tiska. Omenimo pa naj, da so tej njegovi poti in misiji nasprotovali Vergerijevi predpostavljeni; vojvodi Krištofu ni bilo všeč, da si Vergerij na ta način poskuša zagotoviti nekakšno posebno vlogo v protestantskem gibanju na Slovenskem, zato je skušal skupaj z duhovščino to njegovo dejavnost zmanjšati in preprečiti. To pa opozarja hkrati na še nerazčiščene odnose med italijansko, švicarsko in nemško reformacijo, predvsem pa na vlogo, ki jo je sredi njih imel Vergerij (Pogačnik, 1999, 95). Mimo vsega povedanega seveda nista mogli slovenska kulturna in literarna zgodovina, saj se je z zanimanjem za reformacijo vse bolj pojavljalo tudi vprašanje, kakšen delež je imel pri njej Peter Pavel Vergerij ml. Že v prvem orisu njegovega življenja in dela, ki ga je leta 1881 orisal F. Hubad v prispevku Petrus Paulus Vergerius in njegovo sodelovanje pri Trubarjevem prevajanju Sv. pisma, Letopis Matice slovenske (Hubad, 1881), so se pojavile določene značajske konstante, ki so ostale sprevračajoči se vodilni motiv nadaljnjega pisanja o koprskem škofu. Negativne ocene so imele svojo podlago v tradiciji, ki jih je ohranjala, prišle pa so tudi v znanstveno publicistiko. Opirale so se na podatke iz Vergerijevega življenja in na odlomke v korespondenci. Mnenje o Vergerijevih negativnih značajskih posebnostih se je od tu naprej prijelo in prvobitne slabosti so se širile in napihovale. Kratka preglednica naj pokaže, kaj vse so bili nekateri literarni zgodovinarji sposobni napisati:

K. Glaser: bogoslovec, dasi ne temeljit; nemiren in vroče krvi, vendar preveč gledal na lastno čast; F. Kidrič: Vergerijevo bahanje, častihlepnost, prilastitev literarnega deleža, nepošteno ravnanje z denarjem, ovaduštvo; M. Rupel: beneška samozavest, prevzetnost, častihlepnost, nadut in bahav svetovljan, gostobesednost burnega Laha, rad laže (po L. Sociniju), tat avtorskih pravic, nepoštenost z denarjem, ovaduštvo; J. Rajhman: prevelika težnja po vodilnem uveljavljanju; J. Humar: nadut in bahav, ne preveč stanoviten gospod, rimska megalomanija in dvorske navade, občutek nenadomestljivosti, uživanje s samim sabo, nečimrnost (po E. Colombi).

Takih zgledov je še kar nekaj, opozoriti pa velja, da so posamezniki v tisku radi citirali kakšno negativno misel o Vergeriju, ki so jo našli v tuji literaturi. Tako, na primer, M. Valjavec obravnava hrvaško knjigo iz leta 1555, v kateri je objavljen pogovor med papistom in luteranom. Na enem mestu je najti tudi takole formulacijo:

[…] jesu počala biti včena od Martina Luterai: od onoga inoga imenom Vergeria, ki hote veće raditi i brže pojti služiti onim luteranom i njim pomoći nego biti biskup i služiti papi, i da bi ga djaval ponesal toga istoga, zać nam veliku škodu čini. (Valjavec, 1884, 59)

Slika 48: Bronasto poprsje koprskega protestantskega škofa Petra Pavla Vergerija ml., delo kiparja Oresta Dequela, krasi istoimenski trg v Kopru od leta 1954 (Foto: Darko Darovec). Slika 49: Ena od grafičnih Vergerijevih podob, ki jo hrani Pokrajinski muzej Koper (Acta Histriae, VIII, 1999, 19).

Prav iz omenjenega hrvaškega citata je mogoče razbrati, zakaj je bil odnos do Vergerija takšen, kot ga je mogoče ugotoviti iz teh navedb. V ozadju je bila animoznost do vsega, kar ni katoliško, celotne navedbe te vrste pa utemeljujejo misel, da se tujec ne sme vtikati v razvoj nacionalne kulture in leposlovja. Zato se Vergerij, kot naglaša dr. Jože Pogačnik, v slovenski znanosti praviloma pojavlja s posebno emocionalno spremljavo, ki je komponirana izrazito negativno in odbijajoče. V tem kontekstu, ki je postavljen izrazito črno-belo, pa seveda vsi tisti, ki z Vergerijem prihajajo v stik, postajajo idealizirani, medtem ko se njihova individualnost in znanstvena vrednost precenjujejo. Zasluge se podeljujejo po moralističnem ali nacionalnem ključu, zato je vse, kar je Vergerij pozitivnega storil za slovensko reformacijo bolj ali manj črno in ostaja nerazkrito pod plastmi zgodovine ter negativne recepcije, katere nosilci so tisti, ki naj bi bili načeloma izpovedovalci resnice in ustvarjalci objektivnosti. Slovenska literarna zgodovina je torej, kot naglaša dr. J. Pogačnik, samo z opisom Vergerijevega značaja izlila na osebnost tega protislovnega koprskega škofa toliko gnojnice, da je popolnoma zameglila resničnost njegovega delovanja (Pogačnik, 1999, 96). V nadaljevanju svoje razprave J. Pogačnik ob razmišljanjih in zaključkih, ki se pojavljajo že v predvojnem kakor prvem povojnem obdobju v delih F. Kidriča,

J. Vidmarja in drugih slovenskih literarnih zgodovinarjev, izlušči nekaj nespornih dejstev in sicer, da je dal Vergerij vendarle odločilno pobudo za nadaljevanje Trubarjevega prevajalskega dela, saj je bilo od tedaj naprej Trubarjevo slovstveno delo za slovensko reformacijo stabilno in kontinuirano. Glede na študijo S. Bonazze (Bonazza, 1996, 22–33) je razvidno, da so bili Trubarjevi stiki z italijansko reformacijo in s tem z italijansko kulturo globlji, intenzivnejši in pomembnejši, kot izhaja iz objavljene literature. Zlasti v svojem drugem obdobju v Nemčiji, je Trubar prišel v stik z najpomembnejšimi predstavniki italijanskega protestantskega gibanja, kot so bili Peter Pavel Vergerij, Lelio Socini, Bernardino Ochino in Matteo Gribaldi, ki so bili pomembni v evropskem merilu. Ta skupina je pomembna predvsem zato, ker je odločilno vplivala nanj, da je znotraj reformacijskega gibanja iskal nove poti in nove možnosti. V tej skupini je bil Vergerij v prvi vrsti pragmatik, propagator, politik in organizator, ostali trije pa misleci, teoretiki in teologi. Vsi trije so bili nemirni duhovi in so na teološkem področju zastopali antitrinitaristične pozicije, ki so veljale za heretične tako v katoliškem kot tudi v protestantskem taboru. Odlikovali pa so se tudi po visoki intelektualni emancipaciji. Njihove ideje so sestavni del nekega širšega evropskega duhovnega gibanja, ki se je začelo z reformacijo in se sklenilo z razsvetljenstvom. Trubar je prišel v stik s temi misleci po zaslugi Vergerija, ki je bil osrednja osebnost italijanske verske emigracije v Nemčiji. Glede Bonoma in Vergerija ter njunih odnosov s Trubarjem Bonazza meni, da ne obstajajo motivirani razlogi za diferencirano sodbo o njima. Umestno bi bilo morda opozoriti na neobičajno veliko podobnost življenjske usode teh dveh italijanskih humanistov. Oba sta bila doma na skrajnem severovzhodnem delu italijanskega etničnega ozemlja, ki meji s slovenskim etničnim prostorom. Oba sta izhajala iz plemiške družine, oba sta končala študij prava na italijanskih univerzah, oba sta se šele kasneje odločila za duhovniško življenje, oba sta postala škofa, oba sta bila dolga leta v diplomatski službi, oba sta bila najprej energična nasprotnika protestantizma, nato pa sta se ga oprijela in ga v svojih škofijah širila, oba sta poznala slovenščino in imela v Trubarjevem življenju pomembno vlogo, mu pomagala in v marsičem vplivala nanj. Zato sta oba iz istih razlogov v enaki meri relevantni osebnosti za slovensko duhovno, kulturno in literarno življenje (Bonazza, 1996, 32). V teh besedah italijanskega slavista sta tako kritična in objektivna ocena raziskovalne tradicije v slovenski literarni zgodovini in tudi perspektiva, kaj bi bilo treba storiti v prihodnosti. Razmerja med reformacijo na Slovenskem in reformacijo v Italiji so torej v precejšnji meri še vedno poglavje, ki ga bo treba še napisati, predvsem pa ob 8. juniju, novo uvedenem dnevu Primoža Trubarja, tudi koprskemu škofu Petru Pavlu Vergeriju priznati in odmeriti tisto mesto, ki mu pripada zaradi zaslug pri Trubarjevem prevajalskem delu.