Zaključek

Šturm-Kocjan in pa seveda prva predsednica našega frankofonskega društva, prof. dr. Lucija Čok in moji kolegi iz vrst društva na čelu z Nevo Zajc in Bredo Zuzič-Žerjal, ki sta mi s francoskega Sèta, Valéryjevega rojstnega kraja, že pred leti prinesli zajetno biografijo Michela Jarretyja. V sklepnih mislih sem sicer zapisal, da se je znal Valéry dvigniti nad zaverovanost v veličino lastnega naroda, ki je temu narodu včasih bolj škodovala kot koristila, in se vse bolj posvečal evropskemu človeku ter njegovemu duhu. Bil je eden vnetih zagovornikov francosko-nemške sprave in prepričanih zagovornikov evropskega primata na področju znanosti, umetnosti in kulture. Kljub nekaterim pomanjkljivostim in napakam, je s svojim intelektom in prodornim duhom naredil velik vtis: bil je izjemen človek, katerega intelekt in razmišljanje sta daleč presegla sredino, v kateri se je običajno gibal. Bil je sicer človek svojega časa, a njegove vizije, snovanja in razmišljanja so segala daleč naprej in hrepenela po Evropi, ki se je začela oblikovati in uresničevati šele po njegovi smrti, žal pa danes znova drsi v krizo lastne identitete. Vredno se mi je zdelo, tudi v kontekstu lastnih razmišljanj in afinitet, zapisati, da je Valéry v prelomnem obdobju miselne in duhovne preobrazbe na naših tleh v času med obema vojnama, kakor tudi v povojnem času, veliko pomenil tudi Slovencem in Hrvatom, ki smo zlasti na svojem zahodnem robu gravitirali v romanski kulturni prostor in tu iskali navdihov za svojo duhovno rast in literarno ustvarjalnost. Pri tem ni bilo zaznati časovne cezure in nihanj. Skozi prevode in komentarje je Valéry nenehno prisoten kot pesnik in esejist; s svojim delom sem torej želel doseči, da bi se v kontekstu časa, v katerem je živel on in v katerem živimo mi, razodel tudi kot človek, intelektualec in mislec. Moja dolgoletna vpetost v romanski kulturni prostor mi je preprosto narekovala, da sem se poglobil vanj, ga odstrl pozabi in mu posvetil pozornost, ki si jo zasluži. Kljub temu sem pri nekaterih kolegih zgodovinarjih zaznal začudenost, da sem se lotil tega dela in posvetil tolikšno pozornost »tujcu«, namesto, da bi dal prednost kakemu domačemu, primorskemu protagonistu. A morda bi moja zavzetost in predanost temu mojstru francoskega jezika in verza godila zlasti prof. Petru Martincu, ki mi je znal že v mladih letih vliti toliko privrženosti do tega istega jezika, na najboljši možen način pa sem se mu lahko oddolžil s tem, da sem mu, kot že omenjeno, posvetil to svoje zadnje pomembnejše delo.

Zaključek

Ob branju dokaj zanimivega dela francoskega zgodovinarja Françoisa Fureta z naslovom Minule iluzije. Esej o komunistični ideji 20. stoletja (Le passé d′une illusion. Essai sur l′idée communiste au XXᵉ siècle) (Furet, 1998), sem zasledil zanimivo misel, v kateri avtor pravi: »Prav nič ni osupljivo, če intelektualec deli duhá svojega časa, presenetljivo pa je, da se mu podredi, namesto da bi mu dodal in vtisnil svoj pečat«. V razponu najmanj petdesetih let, ki sem jih po vrnitvi s študija v Ljubljani preživel v obalnem prostoru, bodisi na področju učno-vzgojnega kot znanstveno-raziskovalnega dela, se ni bilo moč povsem izogniti vplivu in težnjam ter pritiskom vsakokratnega političnega sistema. Pred osamosvojitvijo leta 1991 predvsem ideološko obarvanega v smeri socialističnega samoupravnega sistema, po tem letu mnogo bolj pluralnega in svobodnega, po drugi strani pa tudi polnega pragmatizma in kameleonstva. Najprej ga je bilo možno zaznati v oblastnih in strankarskih vrstah, kasneje tudi v stroki. Nekatere vrednote, ki so se še nekaj časa

Slika 46 in 47: Skici Kopra in Pirana; mesti, ki sem jima posvetil večji del svojih raziskav, privlačita pa me tudi s svojo značilno mediteransko podobo (zasebna zbirka).

ohranjale iz prejšnjega socialističnega sistema, so se začele umikati in so jih nadomeščale druge, ki pa so bile po drugi strani včasih tudi nujne in potrebne za učinkovitejše vodenje ustanov in zavodov ter vnašanje modernejših in učinkovitejših metod dela. Zlasti v času prejšnjega sistema je bilo na tako občutljivem področju, kot je bilo področje vzgoje in izobraževanja, težko ohranjati osebno integriteto in vzpostavljati kritično distanco do režima. Že v svojih študentskih letih sem zavzeto spremljal dogajanja okoli revije »Perspektive«, prebiral poezijo Tomaža Šalamuna in drugih pesnikov, kasneje sledil zlasti »Novi reviji« in njenemu krogu, a misel na politično angažiranje po študiju in vrnitvi v Koper mi je bila tuja. Pripadnost stroki mi je ostala temeljno vodilo vsa naslednja leta. Obalni prostor je predme dokaj hitro postavil še drugo preizkušnjo: odnos do italijanske narodne skupnosti, do zgodovinske preteklosti tega prostora in nekaterih pojavov, ki jih je bilo mestoma zaznati iz besed, dejanj in teženj posameznikov ene in druge narodnosti, s katerimi sem prihajal v stik ob svojem dolgoletnem strokovnem delu oziroma vodenju muzejske ustanove, pa tudi kasneje. Če mi je bila torej po eni strani primarna pripadnost stroki, sta mi razum in značajske poteze narekovala toleranten odnos, spoštovanje in naklonjenost do življa druge narodnosti, zlasti pa do kolegov, ki delujejo v društvih narodnih manjšin na ožjem oziroma širšem prostoru Koprskega primorja in Istre. Četudi se nisem vedno strinjal z njihovimi mnenji, sem ostajal na stališču, da je potrebno ohranjati dialog in strpnost. Duhu svojega časa sem se torej prilagajal, nisem pa se mu nikoli podrejal, niti danes. Kot zgodovinar sem vedno cenil in se boril za trajne vrednote, zlasti svobodo mišljenja in duha, ter občudoval pokončne duhove, bodisi v ožjem ali širšem prostoru Istre. Pogosto je ožji prostor take duhove, zlasti če je bil nasičen s sovraštvom, nestrpnostjo in prezirom do drugačnih, izločil in poteptal. V našem prostoru je bilo primerov te vrste razmeroma veliko. Prej ali slej njihova veličina vendarle pride na dan in naloga zgodovinske stroke je, da jih pravilno ovrednoti, oceni in jim odmeri mesto, ki si ga zaslužijo. Lastne preizkušnje, degradacije, razočaranja in ponižanja so pogosto potrebna, da nas utrdijo na naši življenjski poti in pri našem delu. Okolje, v katerem živimo in delamo, zna biti mestoma krivično in pristransko, lahko pa nas preseneti in nagradi, ko najmanj pričakujemo. Ravno to okolje je morda bolj subtilno, naklonjeno in hvaležno, kot si mislimo. V svojih poznih letih sem dočakal dvoje takih priznanj: širše priznanje iz vrst svojih stanovskih kolegov, in sicer iz Slovenskega umetnostno-zgodovinskega društva, ki mi je aprila 2019 podelilo častno priznanje Izidorja Cankarja za temeljni doprinos k preučevanju kulturne dediščine Slovenske Istre, in na predlog Humanističnega društva Histria, naziv častni občan Mestne občine Koper za pomemben doprinos na področju raziskovanja zgodovine Kopra in Istre, širjenja znanstvenih spoznanj ter vsestranskega prizadevanja za sožitje in sodelovanje ljudi različnih narodnih pripadnosti, ki so mi ga podelili 15. maja 2021. Tudi ožji krog sodelavcev znotraj Zgodovinskega društva za južno Primorsko oziroma Inštituta IRRIS skupaj s kolegom D. Darovcem, mi te naklonjenosti ni nikoli prenehal izkazovati, bodisi s potrjevanjem moje predsedniške funkcije v okviru našega Zgodovinskega društva oziroma funkcije odgovornega urednika revije Annales, kakor s tiskanjem in izdajo mojih del, zlasti pa z izdajo pričujočega jubilejnega zbornika, v katerem sem lahko razgrnil svoje delo in življenjsko pot, objavil nekatere še neizdane ali manj poznane prispevke, ter zbral in objavil svojo bibliografijo.

Hvala vsem! Salvator Žitko