Slika 34: Udeleženci okrogle mize o beneških akademijah, junija 1997 v koprskem muzeju, z gostoma iz Roviga: E. Raimondijem in A. Mazzettijem (L′Accademia dei Concordi dal 1985 al 2004, 2017, 587).

član Akademije Agiati iz Rovereta. S strokovnjaki iz Roviga nas je vrsto let povezovalo tudi raziskovalno delo, povezano z osebnostjo enega vidnejših škofov nekdanje koprske škofije, Baldassarom Bonifaciom, ki je bil po rodu iz Roviga. Po dolgih letih raziskovalnega dela je leta 2013 izšla zajetna študija z naslovom Baldassare Bonifacio – Peregrinazione (Zerbinati, 2013), ki ga je uredil Enrico Zerbinati, izdala pa Akademija dei Concordi, s tem pa se je nekako zaključilo tudi moje dolgoletno sodelovanje s to pomembno in ugledno ustanovo, ki me je leta 1999 imenovala za svojega zunanjega člana.

Leta 2003 je v seriji Knjižnica Annales izšlo zelo zanimivo delo Tite Kovač – Artemis z naslovom Grški feniks. Življenje Joannisa A. Capodistriasa (1776–1831) – prvega grškega predsednika (Kovač Artemis, 2003). V spremni besedi je zgodovinar Stane Granda, s katerim sem se kasneje udeležil simpozija ob 200-letnici Ilirskih provinc, ki je potekal v Parizu, navedel, da ime tega grškega politika, državnika, prvega predsednika grške države ter dolgoletnega ruskega diplomata in udeleženca kongresa Sv. alianse v Ljubljani leta 1821, kaže na njegove istrske oziroma koprske korenine. Med drugim je opozoril na filhelensko gibanje, ki je nastalo v začetku 19. stoletja in je bilo zaradi nekaterih svojih nosilcev iz krogov evropskih izobražencev, zlasti pesnikov in pisateljev (lord Byron), zelo popularno.

Slika 35 in 36: Kip prvega grškega predsednika J. Kapodistriasa že od leta 2002 krasi istoimenski trg, ki ga obdaja nekdanji samostan sv. Klare, danes pa v njem domuje Pokrajinski arhiv v Kopru. Na desni v družbi s tedanjim koprskim podžupanom, Albertom Scherianijem (zasebna fototeka).

Navedena tematika me je v tistih letih dokaj pritegnila, zato sem se začel poglabljati zlasti v osebnost istrskega romantičnega pesnika Pasquala Besenghija degli Ughija, edinega znanega istrskega filhelena, ki so ga njegovi romantični in filhelenski nagibi privedli v Grčijo v času, ko si je po dolgoletni vojni za osvoboditev izpod Turkov pod vodstvom predsednika J. Kapodistriasa in ob pomoči evropskih sil, priborila neodvisnost (1828). Romantični zanos in privrženost do klasične Grčije sta v naslednjih dveh letih Besenghija vodila po večini grških pokrajin in antičnih spomenikov, hkrati pa ga privedla tudi v stik z nekaterimi vidnejšimi predstavniki grškega osvobodilnega gibanja in do spoznavanja tedanje grške stvarnosti. Zaradi zgodovinskih vezi je grška vlada Kopru podarila kip J. Kapodistriasa, ki je bil odkrit 7. decembra 2001 v prisotnosti tedanjega grškega veleposlanika v Sloveniji. Veliko zaslug za postavitev in umestitev kipa je imela prof. dr. Lucija Čok, tedanja rektorica Univerze na Primorskem, župana Kopra in Krfa pa sta ob tej priložnosti podpisala sporazum o sodelovanju med obema mestoma. V Koper je na sedež ZRS-ja prispela tudi grška delegacija, v kateri je bila tudi dr. Anita Prassa-Kordatzi, direktorica Državnega arhiva v Volosu in avtorica nekaterih del o J. Kapodistriasu. Spomladi 2002, ko smo vrnili obisk in sem v spremstvu z muzejskim arheologom, Matejem Župančičem, in arheologinjo kranjskega muzeja, Vereno Vidrih Perko, prispel v Atene, mi je Anita Prassa organizirala obisk Nafpliona, prve grške prestolnice, kjer sem imel 13. aprila 2002 tudi predavanje o Pasqualu Besenghiju in njegovem bivanju v Grčiji, kasneje pa še Missolonghija, kjer se je leta 1824 izteklo življenje lorda G. Byrona. V Atenah smo obiskali tudi vilo slavnega nemškega arheologa Heinricha Schliemanna, ki jo je leta 1880 poslikal slikar Jurij Šubic (ob našem obisku so jo ravno obnavljali) ter sedež Univerze J. Kapodistrias.

Slika 37: Med kolegi iz Grčije ob kipu J. Kapodistriasa v družbi s koprskim podžupanom A. Scherianijem, desno muzejski kustos-arheolog Matej Župančič (zasebna fototeka).

V Grčiji oziroma v Atenah sem bil prvič sicer že kot študent IV. letnika Filozofske fakultete, ko so nas leta 1965 v Grčijo in Bolgarijo peljali na ekskurzijo, a je bilo bivanje v Atenah in Nafplionu toliko let kasneje precej drugačno, zame osebno predvsem polno novih spoznanj in doživetij ob stikih z nekaterimi izobraženci in ogledih tamkajšnjih znamenitosti, od atenske Akropole do Miken in Tyrinsa. Še dragocenejša je bila izkušnja ob dvakratnem gostovanju v Parizu, kjer sem zastopal naše Zgodovinsko društvo oziroma UP ZRS. V Parizu sem sicer dober mesec dni preživel že leta 1972, ko sem še poučeval na gimnaziji in ga ob tej priliki sorazmerno dobro spoznal. Že meseca maja 2001 je v Kopru in Ljubljani gostoval Jean Louis Schefer, ugledni umetnostni zgodovinar, predavatelj na École Normale Superiéure in na univerzah Paris VIII in Paris I, več let pa je bil tudi urednik in založnik revije Café ter avtor številnih del, med drugimi Le Déluge, la Peste Paolo Uccello (Schefer, 1976). Moje znanje francoskega jezika, ki je izviralo še iz gimnazijskih let in sem ga izpopolnjeval zlasti z branjem francoske literature in obiskovanjem konverzacijskih tečajev v okviru našega frankofonskega društva, je bilo dovolj solidno, da sem se nekako znašel tudi na obeh gostovanjih leta 2007 in 2009. Srečno naključje je tudi hotelo, da je bil v tistem času naš veleposlanik v Franciji dr. Janez Šumrada, zgodovinar in odličen poznavalec napoleonskega obdobja. Že v dneh med 8. in 10. decembrom 2005 se je v Kopru in Zadru, kot nekdanjih središčih beneške in francosko-italijanske Istre in Dalmacije, odvijal mednarodni simpozij, ki je skušal ob udeležbi strokovnjakov z obeh strani osvetliti in razgrniti problematiko tedanjih razmer oziroma značilnosti napoleonske vladavine na vzhodno jadranski obali

v letih 1806–1809. Ob tej priložnosti je prišlo v Koper kar številčno zastopstvo francoskih kolegov, med katerimi je bil tudi eden najvidnejših francoskih zgodovinarjev in strokovnjakov za obdobje francoske revolucije, Michel Vovelle. Sicer pa so poleg njega nastopili še Michel Kerautret, Jacques Olivier Boudon in Jacques Rémi Dahan. Med italijanskimi kolegi so bili prisotni Roberta Corbellini, Paolo Foramitti in Almerigo Apollonio, med hrvaškimi Slaven Bertoša, Josip Vrandečić, Marko Trogrlić, Anita Mažibradić in Darko Antović, med slovenskimi pa Janez Šumrada, Darko Darovec, Aleksander Panjek, Egon Pelikan in Stane Granda. Sam sem na tem srečanju predstavil prispevek o vlogi istrskega prefekta Angela Calafatija v kontekstu političnih in družbenih sprememb v Istri v letih 1806–1809, D. Darovec pa o Napoleonu in njegovem Italijanskem kraljestvu v luči zakonodajnih in sodnih sprememb v Istri. Že leta 2006 je pri Založbi Annales izšel zbornik razprav z naslovom Napoleon na Jadranu / Napoléon dans l′Adriatique, ki ga je uredil J. Šumrada (Šumrada, 2006). Tako omenjeni zbornik kot delo Napoleon in njegova uprava ob vzhodnem Jadranu in na ozemlju vzhodnih Alp 1806–1814, ki sta ga uredila Janez Šumrada in Josip Kolanović (Kolanović & Šumrada, 2005), smo kasneje, in sicer 7. junija 2006, predstavili na pariški Sorboni (Amphithéâtre Guizot). Predstavitev je vodil Jacques Olivier Boudon v sodelovanju z urednikom obeh publikacij, J. Šumrado. V Pariz sem ob tej priliki odpotoval z dr. Aleksom Kalcem, kolegom iz ZRS-ja oziroma Fakultete za humanistične študije v Kopru. V naslednjih dneh sva obiskala tudi našo ambasado in se z dr. Šumrado pogovarjala o simpoziju, ki naj bi se ob 200-letnici Ilirskih provinc odvijal v Ljubljani. Na Sorboni sva se tudi ponovno srečala z J. Olivierjem Boudonom in nekaterimi kolegi, ki so nama razkazali notranje prostore znamenite pariške univerze, med kosilom pa je pogovor tekel zlasti o sistemu študija zgodovine tako v Franciji kot pri nas, pa tudi o bodočem simpoziju v Ljubljani. Kolega J. Olivier Boudon je tudi predlagal, da bi podaljšali projekt Proteus tudi na naslednje leto in v njegovem okviru organizirali daljše študijsko bivanje v Parizu. Obenem je tudi najavil svoj obisk Kopra in Ljubljane v septembru istega leta, do katerega je dejansko prišlo in mi je bilo v veliko čast, da sem ga lahko ob tej priliki pospremil do Pokrajinskega arhiva v Kopru, kjer sva si ogledala nekaj fasciklov iz družinskega arhiva Gravisi, nato pa še na ogled Izole in Pirana, kjer sva ob kosilu nadaljevala razgovore, začete v Parizu. Ob tej priliki je obiskal tudi Ljubljano in nekaj tamkajšnjih ustanov. Pariz sem ponovno obiskal aprila 2008 v družbi s študenti in študentkami ter nekaj kolegi predavatelji s Fakultete za humanistične študije v Kopru. Organizatorja ekskurzije sta bila dr. Braco Rotar in Taja Kramberger, ki sta sicer že nekaj let gojila stike s kolegi s pariške École des hautes études en sciences sociales, ki smo si jo ob tej priložnosti tudi ogledali. Sledil je še ogled Nacionalnega arhiva (Archives nationale), Panthéona, Luksemburškega parka, več muzejev, Slavoloka zmage in nekaterih knjigarn, doživeli pa smo tudi dobro organizirano manifestacijo dijakov na Boulevard St. Michel, ki sem ga ob svojem prvem bivanju v Parizu leta 1972, prehodil domala vsak dan. Ob koncu oktobra 2008 sem se udeležil tudi simpozija v Narodnem domu v Trstu, posvečenega stoletnici Glasbene matice, ene najpomembnejših kulturnih ustanov slovenske narodne skupnosti v Italiji. Osrednja tema je bila: Trst – umetnostni izraz ob nacionalnem vprašanju. Glasba, likovna in besedna umetnost ob slovensko-italijanski meji v drugi polovici XIX. stoletja do prihoda fašizma. V svojem prispevku

Slika 38, 39 in 40: Naslovnice treh publikacij, posvečenih 200-letnici francoske vladavine na vzhodno-jadranski obali oziroma Ilirskih provinc. Prvo je uredil J. Šumrada in je izšla leta 2006 v okviru Založbe Annales v Kopru in Zadru (Šumrada, 2006), drugo B. Šterbenc Svetina in M. Godeša, izšla leta 2012 pri Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU (Šterbenc Svetina & Godeša, 2012), tretja pa pod uredništvom M. Ferle, J. Polajnar in I. Žmuc pri Mestnem muzeju v Ljubljani leta 2009 (Ferle, Polajnar & Žmuc, 2009).

z naslovom Odmevi tržaške Edinosti na francosko družbeno-politično stvarnost na prelomu 19. in 20. stoletja v kontekstu njenih idejno-nazorskih opredelitev / Gli echi della triestina Edinost riguardo la realtà sociale e politica francese a cavallo tra Ottocento e Novecento nell′ambito delle proprie valenze ideologiche, sem predstavil tematiko, ki me je že dalj časa pritegovala, vsekakor pa je bila povezana z dogajanjem v Franciji v času Tretje republike. Referati so bili objavljeni leta 2015 v zborniku z istim naslovom (Rojc, 2015). Do mojega ponovnega in obenem zadnjega obiska Pariza je prišlo maja 2010, ko se je v Vojnem muzeju (Musée National de l′Armée) v Domu Invaldov (Hôtel national des Invalides), in sicer v Sale d′Austerlitz, odvijal mednarodni simpozij, na katerem sem nastopil tudi sam, sicer pa sta Slovenijo zastopala še dr. Stane Granda in Matevž Košir z Državnega arhiva Slovenije. Tokrat sem v Pariz pripotoval z vlakom in se ob prostem času nekoliko sprehodil po tistih kotičkih mesta, ki niso bili preveč oddaljeni od hotela Marceau na istoimenski aveniji, v bližini Champs Elysée. Zvečer prvega dne nas je dr. Šumrada, ki je bil še vedno naš veleposlanik v Parizu, povabil na večerjo na Montmartre v prijetnem okolju trga Place du Tertre, ob povratku pa smo se popeljali še skozi nočni Pariz. Moram reči, da je mesto zelo dobro poznal, odlično govoril francosko in veliko pripomogel k dostojni obeležitvi 200-letnice Ilirskih provinc. Zadnjega dne smo se odpeljali še na ogled Versaillesa, oziroma njegovih parkov z Velikim in Malim Trianonom, ob povratku pa smo se, na mojo željo, ustavili še v Malmaisonu, eni od Napoleonovih rezidenc, do jeseni 1802 edini podeželski rezidenci, ki jo je potem poklonil nesrečni Josephine Beauharnais. Danes je tam v prijetnem okolju nekdanjega parka Musée national des chateaux de Malmaison et Bois Préau, kjer pa je ostalo bolj malo od nekdanje notranje opreme. Ob tej priložnosti je bila v Parizu tudi na ogled

Slika 41: Z dr. D. Darovcem v muzejski dvorani ob predstavitvi prevoda Naldinijevega Cerkvenega krajepisa, ki je izšel ob 300-letnici njegovega izida (Beljan, 2002, 56).

razstava Narodnega muzeja iz Ljubljane (v nekoliko skrčeni obliki) z naslovom Pod Napoleonovim orlom. 200 let ustanovitve Ilirskih provinc, ki je bila v Ljubljani na ogled od 14. oktobra 2009 – 28. februarja 2010. Za zaključek vseh teh obeležij sem se v Ljubljani leta 2011 udeležil simpozija z naslovom Zgodovinske dimenzije Ilirskih provinc, referati pa so zbrani v istoimenskem zborniku, ki sta ga uredila Barbara Šterbenc Svetina in Matija Godeša, izdal pa Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU (Šterbenc Svetina & Godeša, 2012). Tokrat sem nastopil s temo Ilirska deputacija v Parizu in proces vključevanja Istre v okvir Ilirskih provinc (1809/10). Zgodovinsko društvo je z Založbo Ognjišče v Kopru sodelovalo tudi pri pripravi znanstvene monografije Eremita doctus – episcopus Iustinopolitanus Paulus Naldini (1686–1713). Zapuščina koprskega škofa Paola Naldinija, ki jo je uredila dr. Vesna Kamin Kajfež, izšla pa je v začetku maja 2014 v sodelovanju s Škofijo Koper (Kamin Kajfež et al., 2014). Med ostalimi avtorji sem pri njej sodeloval s prispevkom Škof Paolo Naldini med erudicijo, pastoralo in zavzemanjem za slovansko bogoslužje. Sicer pa smo v sodelovanju s koprsko škofijo oziroma tedanjim škofom msgr. Metodom Pirihom že leta 2001 1400-letnici nastanka škofije in omembe Slovanov v Istri posvetili poseben simpozij, na katerem so sodelovali strokovnjaki iz Slovenije, Avstrije, Italije in Hrvaške. Prispevki so zbrani v dveh številkah revije Acta Histriae (Acta Histriae, 2001). Sam sem predstavil prerez delovanja tržaško-koprske škofije v 19. stoletju, D. Darovec pa je nastopil s temo Koprska škofija in Slovani od srednjega do novega veka (Darovec, 2001). Med kolegi iz tujine je bila zaznavna prisotnost Haralda Krahwinklerja, Giovanne Paolin, Ljudevita Antona Maračića, Lare Pavanetto, Adriana Mazzettija, Lovorke Čoralić, Slavena Bertoše in drugih.