tako Univerzi kot knjižnici in prestižni tuji zbirki originalnih del ter obsežnega arhiva umetnostnega gibanja iz šestdesetih let z imenom Fluxus, ki jo je Sloveniji ljubeznivo poklonil Francesco Conz iz Verone«. Njegovim izjavam ob bok le pripomba, da leta 1984 ob skupnih prizadevanjih Pokrajinskega muzeja v Kopru, Pomorskega muzeja »Sergej Mašera« v Piranu, Društva obalnih likovnih umetnikov in samih Obalnih galerij, ni želel sodelovati pri obširnejši postavitvi razstave »Likovna umetnost južne Primorske 1920–1990«, ki jo je oblikovala in postavila Lilijana Stepančič (Sorosov center za sodobne umetnosti v Ljubljani) in ki naj bi kasneje prerasla v stalno zbirko. Nekako po tistem znanem reku – cuius regio eius religio (čigar dežela, tega vera) –, si je torej zamišljal delovanje obalne kulture z nesporno dominantno vlogo Obalnih galerij oziroma Zavoda za spomeniško varstvo v Piranu na področju celotne kulturne dediščine, ne glede na nekatere njegove skrajno vprašljive in sporne rešitve; naj spomnim le na »prenovo« semedelskega gradu in notranjščine palače Gravisi-Barbabianca. Zaradi izteka mandata tedanjega župana, Dina Pucerja, nismo uspeli realizirati prenove še zadnjega, levega trakta Pretorske palače za tkzv. »malo ložo«, ki je še dandanes, po več kot dvajsetih letih, nedokončana in znova, kljub nekaterim dragocenim arhitekturnim elementom in poslikavam, postopno propada. Hkrati ni bilo možno razrešiti niti vprašanja lastništva nad temi prostori, ki jih deloma še danes zaseda slaščičarna »Dehar«, oziroma naj bi bili v lasti Stanovanjskega podjetja »Dom« Koper (sic !). Žal se mi je ob tem postopno utrdilo spoznanje, da je Koper kljub svoji dragoceni kulturni dediščini in mikavnosti, tudi mesto mnogih nasprotij interesov, različnih mnenj in nerazrešljivih zagonetk, pri tem pa ni manjkalo osebnih obračunavanj, diskvalifikacij in žalitev.

Že ob samih začetkih svojega raziskovalnega dela sem se zavedal specifike pojma »dihotomija med mesti in zaledjem«, saj so ta nasprotja v Istri bolj kot na socialnem oziroma družbenem področju, zlasti z obdobjem narodne prebuje obeh nacionalnih komponent v drugi polovici 19. stoletja, dobivala značaj nepomirljivega nacionalnega konflikta. To je samo po sebi izzvalo moj interes kot zgodovinarja, ki se je posvečal temu prostoru, kakor tudi z željo, da na določen način nadaljujem z delom, ki ga je začel že moj predhodnik, prof. Janez Kramar, ter se enako kot on posvetim tudi istrskemu podeželju, zlasti tamkajšnjemu kulturnemu oziroma društvenemu življenju. Že leta 1979 sem vodil uredniški odbor, ki je pripravil publikacijo Dekani v preteklosti in danes (Žitko, 1979a), leta 1981 pa prevzel vodenje uredniškega odbora, ki je začel pripravljati dvojezični krajevni zbornik z naslovom Marezige, simbol upora 1921–1981 (Babič, 1981) ob 60-letnici marežganskega upora, izšel pa je pri Založbi Lipa v Kopru. S prof. Kramarjem sva napisala tudi publikacijo Hranilnice in posojilnice v slovenski Istri (Kramar & Žitko, 1985), ki je izšla leta 1985 pri Splošni banki Koper. Leta 1997 je izšla monografija o Slovenskem pevskem in bralnem društvu Domovina Osp 1897–1997 (Cunja, 1997), kjer sem spregovoril o nastanku in delovanju društva, predvsem pa o istrskem narodnem buditelju, Josipu Komparetu. Leto kasneje je izšel še zbornik z naslovom Kubejska skala. Kubed skozi društveno in prosvetno življenje (Vidali et al., 1998), v njem pa sem priobčil sestavek »Kubed skozi čas«. Naslednji je bil zbornik Na obrobju Movraške vale (Knez et al., 1999), kjer sem ravno tako podal zgodovinski razvoj kraja z naslovom »Movraž skozi zgodovino«.

Slika 27: Z muzejsko kustosinjo, Zvono Ciglič, v pogovoru z domačinom Lucijanom Žigante iz Rakitovca, februarja 1993 (zasebna fototeka).

Mnogo večji podvig je predstavljal zbornik Kraški rob in Bržanija (Žitko, 1990), posvečen 500-letnici fresk v Hrastovljah. Tudi tu sem prevzel vodenje uredniškega odbora ter pripravo dveh prispevkov Gospodarska rast in narodna prebuja v 19. stoletju ter Pod italijansko zasedbo, kolega D. Darovec pa daljši, preglednejši prispevek Od prihoda Slovanov do propada Beneške republike (Darovec, 1990). Zbornik je predstavljal pomemben doprinos k vsestranski osvetlitvi tega mejnega, prehodnega območja med Krasom in morjem, žal pa se ni uresničila zamisel, da bi na podoben način raziskali in predstavili tudi območje Šavrinije, torej območje med zaledjem obalnih mest in reko Dragonjo. Za likovno opremo in fotografijo je poskrbel Dušan Podgornik, akademski slikar, grafik, fotograf in oblikovalec, ki je tesno sodeloval tako s koprskim kot piranskim muzejem, leta 2004 pa je skupaj s sodelavci Pomorskega muzeja prejel Valvasorjevo priznanje za »Ulični muzej« v Izoli. Leta 1990 je začel sodelovati pri snovanju revije Annales in ji kot prepoznavni znak vtisnil miško, ki je čepela na vrhu stiliziranih črk AN in se je ta značilni logotip ohranil vse do danes. Žal je njegovo več kot dvajsetletno sodelovanje tako pri reviji Annales, kot pri drugih publikacijah, leta 2010 prekinila nepričakovana smrt. Nedvomno gre tudi njemu zasluga, da je Založba Annales leta 2005 prejela priznanje Prometej znanosti za odličnost v komuniciranju znanosti. Pomemben založniški projekt pod uredništvom dr. Mitje Guština, je predstavljala tudi dvojezična monografija iz leta 1989 z naslovom Koper med Rimom in Benetkami / Capodistria tra Roma e Venezia (Guštin, 1989), v prvem delu z orisom izkopavanj na vrtu kapucinskega samostana v Kopru (razstavni katalog), v drugem pa so zbrani prispevki k zgodovini

Slika 28: Na domačiji dr. Vinka Šribarja na Kortini pri Sv. Antonu v družbi z dr. Brigitto Mader in dr. Feliksom Bistrom ter njegovo soprogo (zasebna fototeka).

Slika 29: Ob predstavitvi krajevnega zbornika avtorice Natali Gak, posvečenega Sv. Antonu, v župnijski cerkvi, julija 2009 (zasebna fototeka).

Kopra. V tem delu je odlična študija Jaroslava Šašlja o začetkih Kopra, prispevek Mateja Župančiča z naslovom Inter utrumque tuta in Radovana Cunje Arheološko izkopavanje na bivšem vrtu kapucinskega samostana v Kopru (1986–1987). Sledi moj daljši, pregledni prispevek z naslovom Politični in upravni razvoj Kopra od pozne antike do konca 13. stoletja, nato prispevek R. Bratoža in Janeza Peršiča »Koprska cerkev skozi stoletja«, Ane Lavrič, »Podoba Kopra v vizitacijskem poročilu veronskega škofa Agostina Valiera«, Sonje Hoyer, »Srednjeveški Koper danes«, na koncu pa je še transkripcija oziroma ponatis listine Rižanskega placita /Il Placito del Risano, A. Petranović in A. Margetić, objavljen v ATTI del CRS v Rovinju, 14, 1983/84. Junija 1989 smo z omenjeno razstavo »Capodistria tra Roma e Venezia« gostovali v pobrateni Ferrari, in sicer v palači Marfisa d′Este – loggia degli Aranci, ter tudi v koprski muzej iz Ferrare pripeljali Slika 30: Publikacija s prikazom društvenih nekaj zanimivih razstav, a je žal to sode- praporov s Tržaškega in Istre je nastala leta 1997 lovanje trajalo le nekaj let. kot plod nekajletnega sodelovanja z Borisom V tistih letih sem dokaj zavzeto sodeloval tudi z Odsekom za zgodoviKuretom, neumornim lokalnim raziskovalcem iz Ricmanj, pa tudi z Odsekom za zgodovino pri Narodni in študijski knjižnici v Trstu. no pri Narodni in študijski knjižnici v Trstu (NŠK), zlasti z Milanom Pahorjem in nekaterimi drugimi sodelavci, preko njih pa sem spoznal tudi zavzetega in neumornega raziskovalca Borisa Kureta iz Ricmanj. Obilica društvenih praporov, ki so se hranili deloma v koprskem muzeju, deloma pa na sedežu NŠK v Trstu, naju je vzpodbudila k raziskavi njihovega nastanka, zlasti pa svečanih razvitij in njivo nadaljnjo usodo. Pri tem je B. Kuret dragoceno dokumentarno gradivo pridobival zlasti v Državnem arhivu v Trstu pa tudi v nekaterih knjižnicah, sam pa sem na tej osnovi pripravil temeljitejši pregled društvenega življenja oziroma podrobnejši oris slovesnosti ob razvitju praporov. Leta 1997 je tako izšlo najino delo z naslovom Zastava, sveta bodi ti nam vez. Društveni prapori na Tržaškem in v Istri pred prvo svetovno vojno (Kuret & Žitko, 1997), ki sva ga nato predstavila v nekaterih krajih tržaškega zaledja in v Kastvu nad Reko. Med večje založniške in publicistične projekte uvrščam tudi prvo pravo monografijo Kopra v slovenski, italijanski in angleški verziji z naslovom Koper / Capodistria (Žitko, 1992), pri kateri je sodelovalo tudi nekaj muzejskih kolegov: Radovan Cunja in Zvona Ciglič, sicer pa sem imel tesnega sodelavca zlasti v Raulu Šiškoviču, drugi avtorji pa so bili še Ivan Lozej, Zdenka Lovec, Valerij Novak in Manlio Vidovich, spremno besedo pa je napisal tedanji župan Miro Kocjan. Vodič po Kopru z naslovom