Takšen kakršen … Tel quel

Slika 43: Priznanje hrvaških kolegov z imenovanjem za častnega člana »Kastavske čitalnice« ob gostovanju v Kastvu, 28. oktobra 2016 (zasebni arhiv).

Gorazda Bajca, o samem delu pa sva se pogovarjala s prvo predsednico društva, prof. dr. Lucijo Čok. Predstavitvi je prisostvovala tudi francoska veleposlanica v Sloveniji, Florence Ferrari. Navedeno delo je izšlo, kot rečeno, v okviru Založbe Annales, seveda pa kot rezultat mojih osebnih afinitet do francoskega jezika in kulture, ki me spremljajo že iz gimnazijskih let. Hkrati sem se lahko z njim na ustrezen način oddolžil prof. Martincu za pozornost, ki mi jo je izkazal že davnega leta 1961 z dodelitvijo štipendije za študij zgodovine in umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V vseh letih, od gimnazijskih naprej, pa tudi potem, ko sem kot mlad profesor v letih 1966/67 začel poučevati na Gimnaziji Koper in ga krajši čas srečeval v gimnazijski zbornici, saj je še poučeval francoski in italijanski jezik, sem ohranjal do njega globoko spoštovanje in bil počaščen, da sem bil, ob prof. dr. Luciji Čok in Nevi Zajc, med ustanovitelji našega frankofonskega društva, ki smo ga poimenovali po njem.

Takšen kakršen … Tel quel

Delo o Paulu Valéryju je bilo seveda tudi plod mojega naključnega srečanja s sedaj žal že pokojno Judith Robinson-Valéry, predstojnico Nacionalnega središča za znanstvene raziskave v Parizu (CNRS), sicer ženo starejšega Valéryjevega sina Clauda, ki je leta 2002 obiskala koprski muzej, v katerem sem bil tedaj še zaposlen. Po obisku mi je iz Pariza poslala brošuro Renéja Dollota z naslovom Un précurseur de l′Unité italienne. L′aїeul de Paul Valéry: Giulio Grassi (1793–1874), ki je izšla leta 1932 (Dollot, 1932). Z njo se mi je postopno začela razpirati podoba slavnega francoskega pesnika in esejista, zlasti pa njegovih prednikov po materini strani; njegova stara mati je namreč izhajala iz Kopra, mati pa je bila rojena v Trstu. Razlog več, da sem začel razmišljati o raziskavah njegovih prednikov, zlasti starega očeta Giulia Grassija in njegove vpetosti v tržaško poslovno življenje, ter Giuseppeja Lugnanija, starejšega brata njegove stare matere, pomembnega v kulturnem življenju Trsta v štiridesetih in petdesetih letih 19. stoletja. Šele prebiranje obsežnega biografskega dela Michela Jarretyja o Paulu Valéryja iz leta 2008, zlasti pa srečanje z Valéryjevo vnukinjo, gospo Martine Boivin-Champeaux, leta 2012, me je dokončno prepričalo, da sem se lotil pisanja navedena dela. V njem je podan krajši pregled Valéryjevega ustvarjalnega življenja, ki je bilo večinoma vezano na njegova pariška leta v času med obema vojnama. Ob tem mi je bil pomemben tudi odnos Slovencev in Hrvatov do

Slika 44 in 45: Naslovnici mojih zadnjih obširnejših del, ki sta izšli pri Knjižnici Annales Majora (2016) oziroma Založbi Annales (2018).

njegovega publicističnega opusa s prevodi in komentarji njegovih del, kakor tudi Valéryjev pogled in odnos do slovanskega sveta na splošno. Verjetno pa je prezgodnja smrt Judith Robinson Valéry (2010), ki je med drugim zbrala, uredila in objavila njegove »Cahiers«, torej zapiske in dnevnike, ki jih je vodil od svojih prvih pariških let dalje, vplivala na to, da se nisem uspel dokopati do številnih virov in podatkov, ki sem jih kasneje zaman iskal po različnih revijah in časopisih. Delo kljub temu, kot sem lahko zasledil na podlagi primerljive literature, ki mu je posvečena, prinaša številne novosti in nekatere nove (tudi kritične) poglede, ki jih ni zaslediti niti v francoski literaturi. Še manj seveda v slovenski oziroma hrvaški. Kljub ugodni oziroma pohvalni oceni obeh recenzentov, dr. Aleša Maverja in dr. Gorazda Bajca, na domačem knjižnem trgu in ne glede na nekatere Valéryjeve poglede, ocene in stališča do evropskega duha, ki so ob dogajanju v današnji Evropi znova aktualna, delo v širšem slovenskem prostoru žal ni opazno oziroma deležno večje pozornosti. Veliko zahvalo za poklonjeni izvod in priznanje za opravljeno delo sta mi sicer izrazila Boris A. Novak, tudi sam dober poznavalec in prevajalec Valéryjevega pesniškega opusa, in novinarka »Dela«, Mimi Podkrižnik, ki že vrsto let spremlja politično in kulturno dogajanje v Franciji in Španiji ter me navdušuje s svojimi tehtno in izvrstno napisanimi članki, razgledanostjo in empatijo. Ravno tako mi je bila zanj hvaležna prof. Jasna Čebron, s katero sva moje delo o Valéryju jeseni leta 2020 predstavila v Kosmačevi knjižnici v Piranu, naša nekdanja veleposlanica v Argentini, Jadranka