Sopotnik ZRS-ja in predavatelj na Fakulteti za humanistične študije

Slika 25: S prof. dr. Lucijo Čok, prvo direktorico Znanstveno-raziskovalnega središča v Kopru in prvo rektorico Univerze na Primorskem, ob priložnostnem nagovoru, 12. oktobra 2000 (zasebna fototeka).

in premalo »nacionalnega«, list Il Piccolo pa je celo opustil geslo »Trieste o nulla« in ga zamenjal z zahtevo »ali čisto italijanska fakulteta, ali nič«! Takšne so bile nekako tedanje okoliščine, ki so vodile k prvim razmišljanjem o osnovanju Pravne fakultete v Kopru, okoliščine, ozadja in sam nastanek Primorske univerze po dobrih stotih letih, pa je v svojem delu z naslovom Hic et nunc aude! Ustanovitev Univerze na Primorskem v času in prostoru (Čok, 2013), opisala njena prva rektorica, prof. dr. Lucija Čok. Z nekaj skromnimi nasveti sem pri tem delu sodeloval tudi sam, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko pa je njeno delo tudi izdalo.

Sopotnik ZRS-ja in predavatelj na Fakulteti za humanistične študije

Če sledimo pomembnejšim mejnikom razvoja ZRS-ja od leta 1994 dalje, zaznavamo med drugim podpis sporazuma z našim Zgodovinskim društvom o soizdajateljstvu revije Annales in formiranje Založbe Annales leta 1996. Že od samega začetka sem bil odgovorni urednik revije, kolega D. Darovec pa glavni urednik, ki je prevzel tudi vodenje in urednikovanje revij Acta Histriae in Knjižnice Annales. Pospešeno so začeli znotraj ZRS-ja nastajati tudi posamezni inštituti, npr. Inštitut za družboslovne študije z dr. Matejo Sedmak na čelu, Inštitut za jezikoslovne študije s prof. dr. Vesno Mikolič, zelo pa sem bil vesel Inštituta za zgodovinske študije s prof. dr. Egonom Pelikanom na čelu, v njem pa se je kmalu pojavil in uveljavil krog tržaških slovenskih zgodovinarjev z dr. Jožetom Pirjevcem in mlajšima kolegoma, dr. Gorazdom Bajcem in dr. Borutom Klabjanom. Postal je snovalec številnih mednarodnih oziroma evropskih projektov, promotor številnih znanstvenih monografij in

konferenc ter zbirališče mlajših kadrov, v veliki meri s Tržaškega. Velikega pomena je bilo tudi nadaljnje sodelovanje s prof. dr. Claudijem Povolom z Univerze Ca′ Foscari v Benetkah. Zgodovinska znanost je postala neke vrste »paradni konj« humanističnih študij in vrsta nagrad ter priznanj v naslednjih letih je le dokazovala njegovo uspešno rast in vsestranski razvoj, z osnovanjem Fakultete za humanistične študije pa torišče vzajemnega raziskovalnega in pedagoškega dela. Tudi sam pri sebi sem moral sprejeti nekatere pomembnejše odločitve glede pridobivanja strokovnih nazivov, zlasti v krogu mlajših kolegov, ki so že opravili magisterij in doktorski študij ter pridobivali ustrezne nazive v okviru svojega raziskovalnega in pedagoškega dela na Fakulteti za humanistične študije. Že v študijskem letu 1996/97 sem namreč na Filozofski fakulteti v Ljubljani vpisal podiplomski študij ter začel pri prof. dr. Vasiliju Meliku pripravljati magistrsko delo z naslovom Nacionalni in politični antagonizmi v Istri v času zasedanja istrskega deželnega zbora v Kopru v letih 1899–1910, v študijskem letu 2004/5 pa sem v okviru študijskega programa »Zgodovina Evrope in Sredozemlja« z isto temo (tudi na pobudo in nagovarjanje D. Darovca), prešel na neposredni doktorski študij na Fakulteti za humanistične študije Primorske univerze (UP FHŠ). Navedeno doktorsko temo, pod mentorstvom prof. dr. Jožeta Pirjevca, sem zagovarjal 3. marca 2014 ter s tem pridobil strokovni naziv doktorja znanosti in opravil vse obveznosti iz podiplomskega programa. Sprva sem od leta 2004 pedagoško delo na fakulteti v okviru predmeta »Zgodovina in etnologija Istre« opravljal kot asistent, 10. marca 2015 pa me je Senat UP FHŠ izvolil v pedagoški naziv docenta za področje zgodovine in sem s tem lahko nekaj let samostojno, oziroma z asistentko dr. Petro Kavrečič, predaval omenjeni predmet. Na določen način sem bil zadovoljen, da sem vse te obveznosti opravljal pri svojih zrelih letih in brez pritiska glede predvidenih rokov za pripravo in oddajo doktorske teze, predvsem pa, da sem se lahko po tolikih delih, ob raziskovalnem, posvečal vsaj nekaj let tudi pedagoškemu delu. Seveda je bilo le-to na fakultetnem nivoju vse kaj drugega kot ono na srednješolskem nivoju pred tolikimi leti. Nadaljeval sem tudi z raziskavami na področju kulturne dediščine Kopra in bil počaščen, da je leta 2004 pri Mestni občini Koper izšlo delo z naslovom Koper – mesto stoterih dimnikov (Babič & Pikel, 2004), ki smo ga na pobudo ing. arh. Valterja Pikla zasnovali v okviru projekta »Identitetni elementi mestnega jedra«. Katalog koprskih dimnikov je bil zasnovan interdisciplinarno in je predstavljal prvi element v omenjenem projektu, s katerimi smo želeli postopno raziskati in obdelati vse najbolj značilne arhitekturne elemente koprskega mestnega jedra; po dimnikih npr. portone, vodnjake oziroma cisterne, vrtove in parke, žal pa je ostalo le pri prvem projektu. Leta 2005 so me povabili v Mešano slovensko-hrvaško zgodovinsko komisijo; slovensko je vodil moj nekdanji kolega na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani, dr. Janko Prunk. Sestajali smo se izmenično na naši in hrvaški strani in čeprav smo si zadali nalogo, da pripravimo teze z območja Slovenskega primorja in Istre v obdobju od sredine 19. stoletja do osamosvojitve leta 1991, do končne redakcije in objave zbornika ni prišlo. Pri tem mi je bilo v veselje, da sem že od prej poznal nekaj hrvaških kolegov zgodovinarjev, s katerimi sem tudi v naslednjih letih ohranjal tesne stike. V največje zadovoljstvo pa mi je bilo, da je leta 2016 v okviru Knjižnice Annales Majora izšlo tudi moje doktorsko delo z naslovom Avstrijsko primorje v vrtincu nacionalnih, političnih in ideoloških nasprotij v času ustavne dobe (1861–1914) (Žitko, 2016), s katerim sem želel zapolniti dolgoletno vrzel na tem področju, zlasti ob primerjavi italijanskega,

hrvaškega pa tudi tedanjega avstrijskega zgodovinopisja. Eden od recenzentov, dr. Aleksej Kalc, je ocenil, da je navedena monografija zaradi teritorialne in konceptualne zasnove ter pritegnitve virov in literature vseh narodnih komponent nekdanjega zahodnega dela Avstrijskega cesarstva, pomemben doprinos k celovitemu branju zgodovine nacionalnega vprašanja v Avstrijskem primorju v ustavni dobi. V osebno zadovoljstvo mi je bil tudi nastanek Centra za beneško zgodovino in kulturno dediščino pod vodstvom dr. Tilna Glavine, ki naj bi svoj bodoči sedež dobil v obnovljeni palači Tiepolo-Gravisi. Udeleževal sem se nekaterih sestankov in predstavitev v okviru mednarodnega projekta SHARED CULTURE – strateškega projekta za poznavanje in dostopnost skupne kulturne dediščine v okviru evropskega sklada za programe čezmejnega sodelovanja Slovenija – Italija 2007–2013. Z ostalimi kolegi sem si včasih tudi ogledal napredujoča obnovitvena dela v starodavni, zelo sugestivni palači, katere nastanek in nedokončan videz sem začel po koščkih odkrivati in spoznavati s preučevanjem številnih družinskih arhivov družine Gravisi. Kar nekaj napačnih imen se je prijelo palače – od palače Vida, do palače Baseggio, a raziskave, ki sem jih z nekaterimi sodelavkami in sodelavci strnil in objavil v monografiji z naslovom Palača Tiepolo-Gravisi v Kopru. Odstiranje mestne zgodovine (Bratož et al, 2015), so nedvomno pokazale, da gre za palačo Tiepolo-Gravisi. Hkrati me je preveval tudi nenavaden občutek, da sem pred skoraj 60-leti s svojim pokojnim očetom, kmalu zatem ko smo se preselili v Koper, neko deževno novembrsko nedeljo odšel na obisk k njegovemu znancu, ki je stanoval v prvem nadstropju te palače, kjer se je še čutil vonj minulih stoletij in se mi je ohranil spomin na slabo osvetljeno dvoramno leseno stopnišče ter slikovit »piano nobile« z ovalnim krožnim balkonom v podstrešnem delu. Če bi o tem pisal kako literarno delo ali pa kriminalno zgodbo – sedaj so na Slovenskem zelo popularne take zgodbe Tadeja Goloba – bi prihod v to isto palačo označil kot »vrnitev na kraj zločina«, tako pa mi je morda ta prvi obisk ene koprskih palač leta 1957 začrtal pot, po kateri sem hodil vsa naslednja desetletja. Očitno so me družinska razmerja, posamezne usode, dediščine, želja po prestižu, razkošju in svetovljanstvu, skratka blišč in beda posameznih družin, pritegnila do te mere, da sem se, zlasti v zrelih letih, začel tem temam posvečati čedalje bolj. Največ gradiva in zadovoljstva sem kasneje našel v družini Grisoni in njihovi bogati knjižnici, ki danes krasi Domoznanski oddelek Osrednje knjižnice v Kopru. Svoje raziskave o Knjižnici grofa Francesca Grisonija med razsvetljenstvom in risorgimentom, smo s kolegoma iz ljubljanskega NUK-a, Veselinom Miškovičem, in Petrom Štoko, vodjo Domoznanskega oddelka Osrednje knjižnice v Kopru, strnili v istoimenski publikaciji (Mišković & Žitko, 2018) in na razstavi, ki je gostovala v prostorih NUK-a v Ljubljani, z naslovom »Knjige koprskega plemiča« (2017) ter v Kopru v prostorih Skupnosti Italijanov Santorio Santorio (palača Gravisi-Buttorai). V krog raziskav koprskega plemstva in njihovih palač sodijo tudi nekatere moje raziskave, posvečene plemiškim družinam albanskega izvora, zlasti družinam Dukadjini, Bruti in Borisi, ki so izzvale veliko zanimanja in zadovoljstva v krogu albanske skupnosti v Kopru, zlasti pa njihovega Kulturnega društva »Iliria«, ki izdaja tudi svojo istoimensko revijo. Potekale so v sodelovanju z mag. Petrom Štoko oziroma Osrednje knjižnice v Kopru, ki je v začetku leta 2015 ob jubileju palače Bruti, kjer domuje že vse povojno obdobje, pripravila simpozij z osvetlitvijo različnih vidikov delovanja albanskih družin na političnem, cerkvenem in kulturnem področju. V publikaciji z naslovom Palača in družina Bruti v Kopru s knjižnimi deli škofa Agostina grofa Brutija / Il palazzo e la famiglia Bruti a Capodistria coi libri del vescovo Agostino conte Bruti

(Štoka, 2014), sem sodeloval tudi sam z obširnejšim prispevkom z naslovom Plemiška družina Bruti in njena vloga v družbenem, verskem in kulturnem življenju beneškega Kopra (Žitko 2014). Že novembra leta 2000 je bil v času županovanja Dina Pucerja ustanovljen Odbor za prenovo starega mestnega jedra Kopra, kot nekakšno županovo posvetovalno telo. Odbor je sprva vodil Andrej Bratkovič, med člane pa sva bila ob dr. Darku Likarju povabljena tudi midva s kolegom D. Darovcem. Odbor se je posvečal zlasti problematiki oživljanja oziroma revitalizacije mestnega jedra. Sprejel je svoj poslovnik in iz svojih vrst izbral ožji strokovni odbor, ki naj bi pripravljal predlog programa in posamezne projekte prenove. V okviru Fakultete za arhitekturo Univerze v Ljubljani je bil sredi septembra 2001 izdelan Predlog vzpostavitve strategije uveljavljanja učinkovitega procesa Slika 26: Naslovnica razstavnega kataloga prenove mestnega jedra Kopra (dr. Darko z naslovom »Knjižnica grofa Francesca Likar), žal pa se delo obeh odborov v novem

Grisonija med razsvetljenstvom in risorgimentom«, avtorjev S. Žitka in V. Miškoviča. mandatu Borisa Popoviča ni več nadaljevalo ter je s tem znova zavladala stihija, pa tudi nepotrebno rušenje nekaterih objektov v samem mestnem jedru, kakor tudi izven njega. Pri prenovi nekaterih koprskih palač sem dragocene izkušnje pridobil najprej s kompletno prenovo muzejske stavbe oziroma nekdanje palače Belgramoni-Tacco v letih 1981–1985. Idejni in izvedbeni projekt je pripravil ing. arh. Marko Skrt s koprskega Invest-biroja, s katerim sva se poznala že iz gimnazijskih let. Nekaj izkušenj pri tovrstnih prenovah starih koprskih palač si je pridobil že s prenovama palač Gravisi-Barbabianca (Glasbena šola) in Brutti (Osrednja knjižnica Koper). Tekom prenove muzejske palače sem imel nemalo težav tako s tedanjimi finančno-nadzornimi službami (Služba družbenega knjigovodstva) zaradi njihovega birokratskega pristopa, občinskimi strukturami, kot s samim Zavodom za varstvo naravne in kulturne dediščine v Piranu, ki nam je vsiljeval svoje principe in rešitve ter celo arhitekte, težave pa so se v polni meri pokazale kasneje, zlasti pri prenovi Pretorske palače v Kopru (2000/2001). Veselilo me je, da je vodja projekta, ing. arh. Dunja Kinkela s koprskega Invest-biroja, v veliki meri sprejemala moje nasvete glede tlakov (beneški terazzo), poslikanih gred na stropovih, stenskih oblog, dekorativnih elementov in same opreme. Vesel sem bil tudi, da je strokovna ekipa, ki je spremljala prenovo Pretorske palače, upoštevala moj nasvet in smo si na enodnevni ekskurziji po bližnji Furlaniji in Benečiji, ogledali nekatere podobne objekte v krajih Portogruaro, San Vito al Tagliamento, Conegliano in Humin. Ugotavljali smo, da so si v teh mestih pomagali z namestitvijo »mestnih arhitektov«, ki so se ukvarjali izključno s prenovo mestnih jeder oziroma posameznih dragocenejših javnih zgradb in palač.

Do svečane otvoritve Pretorske palače je prišlo 15. maja 2001, torej ob koprskem občinskem prazniku. V tedanjem časopisju, zlasti v Primorskih novicah, pa tudi Delu plus, je bilo moč prebrati vrsto pohval, pa tudi kritik, zlasti iz vrst stroke. Mnogi med njimi, npr. dr. Stane Bernik, očitno niso poznali ozadij oziroma poteka same prenove v okviru piranskega Zavoda za varstvo kulturnih spomenikov. Naglasil je, »da bi bilo potrebno poiskati kompromis med izvornim stanjem in novo, pragmatično funkcionalno vsebino, a pri tem žal prevlada okus nad strokovnostjo, zato pride pri snovanju notranje opreme med konservatorsko stroko in naročniki večkrat do navskrižij, a rešitev problema bi morala biti vzorčna za druge«. Zaključil je z besedami, »da bodo kaj več o konkretnem primeru sicer povedali kolegi iz piranskega spomeniškega zavoda, rekel pa bi, da je sedanja prenova palače velika pridobitev na poti k revitalizaciji starega Kopra«. Tone Mikeln je v intervuju z novinarjem Primorskih novic, Sašom Dravincem (1. april. 2003), ob njegovem vprašanju, kolikšen je delež ustrezno obnovljenih in reprezentativnih kulturnih spomenikov v Istri, odgovoril, »da takšnih ocen in analiz na piranskem Zavodu za spomeniško varstvo niso opravili, čeprav bi bilo verjetno potrebno, da bi jih. Del dediščine, a žal manjši, je ustrezno predstavljen, še vedno pa je zelo veliko kulturnih spomenikov, katerih stanje je žalostno, saj propadajo in so zelo ogroženi, veliko pa jih ima povsem neprimerno in neustrezno funkcijo, največ tovrstnih primerov pa naj bi bilo v Kopru«. V nadaljevanju je naglasil, da so na Zavodu za servitski samostan, zelo kvaliteten kulturni spomenik, izdelali konzervatorski program v katerem so predlagali nekaj primernih rab. Ena najbolj primernih bi bila za gotovo za potrebe univerze, soroden primer pa predstavlja tudi Pretorska palača, ki v »vseh detajlih sicer ni bila docela strokovno obnovljena«. Ob zadnjem vprašanju, ali so predstavniki piranskega Zavoda s koprskimi občinskimi možmi stopili v stik, je odgovoril, »da zaenkrat še ne in da so sodelovali le v Odboru za prenovo, ki ga je imenoval prejšni župan (Dino Pucer), zdaj pa koprska občina tovrstnih teles nima, če pa so, so oblikovana brez sodelovanja in prisotnosti strokovnjakov iz njihovega Zavoda«. Marko Brecelj se je potem obregnil ob to, da je bilo v prenovo Pretorske palače vloženih 400 milijonov (sic!), po drugi strani pa koprska mladina nepovratno propada in ga ni tistega restavratorja, ki jo bo rešil. Dragoceno stavbo je mogoče z dobro streho zaščititi še za nadaljnjih (na primer) sedemdeset let, ko bodo morda druge generacije imele boljše pogoje za življenje, delo in za popravila arhitekturnih spomenikov. »Seveda sem tudi jaz ponosen kot mi vsi, in zato imam tudi klobuk na glavi«, je zaključil. Na račun tedanje koprske mestne oblasti je nekaj pikrih misli izrekel Danijel Starman, najbolj kritičen do prenove oziroma nove podobe palače pa je bil Andrej Medved, kustos in umetniški vodja Obalnih galerij, ki je obnovo označil kot »provincialno in bahavo«. V nadaljevanju pogovora oziroma ob njegovi trditvi, da so želeli na občini Koper namesto predlagane kulturne revitalizacije mestnega jedra razprodati umetnostno-zgodovinske spomenike in je pri tem mislil zlasti na malo ložo, je pripomnil: »Da, pradavna mala loža, pod Pretorsko palačo naj bi postala bife, namesto da bi prostor na predlog Obalnih galerij namenili za kiparsko galerijo s slovenskim in mednarodnim programom. Armerijo nasproti stolnice pa, kljub sklepu Skupščine občine Koper in po dogovoru z nekdanjim kulturnim ministrom Sergejem Peljhanom, želijo nameniti – ob Foresteriji in mnogih drugih lokacijah v mestu, tretji univerzi, namesto da bi tam postavili stalni zbirki Sodobne slovenske likovne umetnosti po letu 1975 – po mnenju slovenske umetnostne stroke najkvalitetnejše, vrhunske zbirke del sodobnih slovenskih likovnih umetnikov in primorske umetnosti 20. stoletja. Prisluhniti nočejo niti ideji Obalnih galerij, da bi izjemen prostor nekdanje porodnišnice namenili