Na določen način se je s tem oblikovalo tudi vzdušje, ki je sredi maja 2002 privedlo do znane tiskovne konference takratnega podsekretarja na italijanskem Ministrstvu za kulturno dediščino, Vittorija Sgarbija, v Rimu in prve predstavitve umetniških del, odpeljanih iz Istre junija 1940. Takrat se je namreč Italija, ki se je znašla v vojnih razmerah, pridružila nacistični Nemčiji, in kot enega zaščitnih ukrepov podvzela množično evakuacijo umetnin iz Julijske krajine, ter s tem tudi iz Kopra, Izole in Pirana. Tedaj so jih prepeljali v zbirni center v vilo Manin v Passarianu, kasneje, in sicer leta 1944, so evakuirali v Benetke še stari koprski arhiv in vrednejše knjižne izdaje.

S problemi restitucije sem se ukvarjal domala vsa leta svojega delovanja v muzeju, v glavnem kot član ekspertnih skupin, ki so jih sestavljali predstavniki muzejskih in galerijskih ustanov z naše in hrvaške strani. Sestanki so potekali bodisi v Kopru oziroma v Ljubljani, pred sklepnim sestankom mešane jugoslovansko-italijanske komisije na Brionih, še v Pulju v dneh 3. – 5. februarja 1987. Dragoceno izkušnjo sem pridobil zlasti na zadnjem zasedanju navedene komisije, ki je potekalo na Brionih, v dneh 24. in 25. marca 1987, ko so bila že aktualna vprašanja o sukcesiji držav ter so najvišji mednarodni forumi za kulturo, kot npr. UNESCO, za vračanje kulturnih dobrin uveljavili načelo provenience, česar pa italijanska stran nikakor ni hotela sprejeti. O tem sem sicer ob dr. Sonji A. Hoyer iz piranskega Zavoda za kulturno dediščino, podrobneje pisal v delu z naslovom V Italiji zadržane umetnine iz Kopra, Izole, Pirana (Žitko, 2005a), ko je v tržaškem muzeju Revoltella prišlo do razstave, takrat že restavriranih del pod naslovom »Histria. Opere d′arte restaurate: da Paolo Veneziano a Tiepolo«. Hkrati je italijanska stran pripravila zajeten razstavni katalog, iz katerega je razvidno ne le temeljito opravljeno restavratorsko delo, temveč tudi utemeljevanje, zakaj Italija ne namerava odpeljanih del vrniti na njihove izvorne kraje. V vrsti člankov oziroma intervjujev, bodisi za dnevnik Delo kot za Primorske novice, sem pojasnjeval okoliščine, ki so privedle do odtujitve umetnin in starega koprskega arhiva, predvsem pa historiat jugoslovanskih diplomatskih not, zahtevkov in pogajanj za vračilo kulturne dediščine. Že pred rimsko tiskovno konferenco, 15. maja 2002, sem se, na njegovo željo, v Kopru sestal z Vittorijem Sgarbijem, v Rimu pa dan pred tiskovno konferenco, ravno tako pa tudi z našim veleposlanikom Markom Kosinom in z novinarjema, Mojco Širok in Tonetom Hočevarjem. Kot sem dejal v dokaj izčrpnem intervjuju za Delo, 17. decembra 2005, z naslovom Zakonito odnesene, nezakonito zadržane umetnine, so bila prizadevanja slovenske diplomacije, zlasti Marka Kosina in Ignaca Goloba, v okviru odprtih bilateralnih vprašanj venomer prisotna. Tudi novi veleposlanik v Rimu, Vojko Volk, je ob različnih priložnostih dal italijanski strani jasno vedeti, da zadržane umetnine pri nas ne bodo utonile v pozabo. Septembrska nota dr. Dimitrija Rupla ob razstavi »Histria. Opere d′arte restaurate: da Paolo Veneziano a Tiepolo« leta 2005 v Trstu, je bila zadnji uradni in javnosti dostopen slovenski protest zoper italijansko nepripravljenost za resne razgovore o vračilu umetnin. Zato trditve nekdanjega podsekretarja na italijanskem ministrstvu za kulturno dediščino, Vittorija Sgarbija, da nikoli nismo jasno postavili zahtev po vračilu, ne držijo in predstavljajo zgolj notorično sprenevedanje italijanske diplomacije do tega vprašanja. Novinarju Iztoku Lipovšku sem tudi omenil, da sem bil z muzejskima