Raziskave v beneških ustanovah

zaledje«, je na pobudo dr. Miroslava Pahorja prišlo leta 1978, ko je pri Založbi Lipa izšel prvi zvezek, nato pa do leta 1984 še 6. in 7. številka. Kot soustanovitelji zbornika so nastopile nekatere vidnejše obalne kulturne ustanove, Morska biološka postaja v Portorožu in Založba Lipa Koper. Sam sem prevzel funkcijo odgovornega urednika revije. Miroslav Pahor je bil tudi prvi, ki je utiral pot znanstvenemu zgodovinopisju in dosegel naziv doktorja zgodovinskih znanosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani leta 1965 z doktorsko tezo Socialni boji v občini Piran od XV. do XVIII. stoletja, ki je v knjižni obliki izšla pri Mladinski knjigi v Ljubljani leta 1972 (Pahor, 1972). V uvodnem besedilu naglaša, da je bila problematika socialnih bojev v naših srednjeveških mestih oziroma v slovenskem zgodovinopisju, skorajda neobdelana. Po njegovem mnenju je postala ta vrzel še bolj očitna po osvoboditvi, ko so se naša obalna mesta začela intenzivno vključevati v slovenski gospodarski in kulturni prostor. Pri tem je pomembna tudi njegova navedba, da je večino arhivskega gradiva črpal v tedanjem Mestnem arhivu v Piranu, deloma pa tudi mikrofilme starega koprskega arhiva, ki jih je hranil Državni arhiv v Trstu, beneško gradivo pa je seveda preučeval v Državnem arhivu v Benetkah. Kar nekaj let naju je povezovalo delo v obeh muzejih, uredniško delo pri reviji »Slovensko morje in zaledje«, pa tudi samo strokovno delo na področju zgodovinopisja. Miroslav Pahor je bil tisti, ki me je končno vzpodbudil k preusmeritvi v starejša obdobja, zlasti v dolgo in razgibano obdobje Beneške republike. Začel sem s temo Solno tihotapstvo na območju piranskih, koprskih in miljskih solin v času Beneške republike in članek objavil v št. 2/3 omenjene revije, ki je izšla leta 1979 (Žitko, 1979b).

Raziskave v beneških ustanovah

Tri leta kasneje, torej od leta 1982 pa do 1987, sem končno tudi sam začel z bolj sistematičnimi raziskavami beneškega gradiva v tamkajšnjem Državnem arhivu, biblioteki Marciana in biblioteki muzeja Corer. Vsekakor mi je to delo predstavljalo prvo dragoceno izkušnjo pri raziskovanju bogatega arhivskega gradiva, ki se nanaša na beneško Istro oziroma Koper kot njegovo nekdanjo prestolnico, hkrati pa je bila to tudi priložnost, da sem spoznal nekatere ugledne strokovnjake in raziskovalce istrske preteklosti, med njimi zlasti prof. Francesca Semija, ki je že leta 1975 v Trstu izdal svoje znano delo Capris, Iustinopolis, Capodistria: la storia, la cultura e l′arte (Semi, 1975) ter se v njem v veliki meri naslonil na bogato listinsko in slikovno gradivo beneškega arhiva. V ta leta sodijo tudi stiki s prof. Albertom Rizzijem, umetnostnim zgodovinarjem in strokovnjakom za heraldiko oziroma kamnito plastiko beneški levov kot simbolov nekdanje Serenissime, razširjenih po nekdanjih beneških provincah. Kasneje je bil vrsto let italijanski kulturni ataše na Poljskem. Sicer pa sem, razen pri njem, večinoma ob svojih študijskih obiskih Benetk bival pri svojem nekdanjem koprskem prijatelju, arh. Igorju Siliču, ki je po študiju arhitekture vrsto del živel in deloval v Benetkah. Tu sem spoznal tudi nekdanjega Koprčana, slikarja in grafika Nella Pacchietta, Ottavia de Manzinija iz Mester in nekaj drugih. Prof. Semiju sem bil globoko hvaležen, da me je ob prvem obisku, marca 1982, pospremil do beneške arhivske ustanove in me predstavil tedanji direktorici, dr. Francesci Tiepolo, kar mi je kasneje olajšalo raziskovalno delo v tej ustanovi, veliko naklonjenost pa mi je od samega začetka izkazoval tudi dr. Eurigio Tonetti, vodja Oddelka za fotoreprodukcijo, ki je še dandanes zaposlen v tej ustanovi. Svoje delo

Slika 18 in 19: Večina mojih del je posvečenih Kopru: monografija Beneški Koper, ki jo je izdalo Humanistično društvo Histria (2019), je predstavila grafično gradivo, zlasti risbe in skice, posvečene beneškemu Kopru in njegovemu zaledju. Vodič po mestnih znamenitostih Kopra in okolice pa je leta 2011 izdala Založba Libris iz Kopra.

sem sprva usmeril predvsem v raziskovanje listinskega gradiva, ki vključuje nekaj najpomembnejših faz in mejnikov v odnosih med Benetkami in Koprom od 10. do 14. stoletja in se nahaja v obliki kasnejših prepisov v kodeksih in zbirkah rokopisov: Codex Trevisianus, Liber Albus, Liber blancus, Pacta in Liber pactorum. Za zadnje tri je Državni arhiv v Benetkah izdal poseben katalog, ki mi je omogočil podrobnejši vpogled tudi v dogajanje na istrskih tleh. Hkrati z listinskim gradivom sem pričel (novembra 1983) tudi z raziskavami in preslikavami slikovnega gradiva, kot npr. načrtov beneškega Kopra, Levjega gradu, tržaških, miljskih in koprskih solin itd. Navedeno gradivo sem zbiral z namenom, da bi ga v okviru novega koncepta muzejskih zbirk ob kompleksni prenovi palače Belgramoni-Tacco (sedež Pokrajinskega muzeja Koper) v letih 1981–1985, uporabil za stalno razstavo o Kopru v beneškem obdobju. Hkrati sem nameraval celotno gradivo tudi zbrati, urediti in izdati v dvojezični publikaciji z naslovom Izseki iz zgodovinske dediščine koprskega ozemlja, a žal za to ni bilo pravega posluha. Pri prevodih, transkripciji in urejanju gradiva mi je nudila veliko podpore in koristnih nasvetov prof. dr. Darja Mihelič z Inštituta Milka Kosa ZRC SAZU v Ljubljani, ki je sicer vrsto let sistematično raziskovala dragocene fonde piranskega arhiva in ob vrsti člankov ter razprav objavila dvoje temeljnih del, in sicer Najstarejša notarska knjiga Pirana 1281/1287–89 (Mihelič, 1984) in Neagrarno gospodarstvo Pirana od 1280–1320 (Mihelič, 1985), ki sta izšli leta 1984 oziroma 1985.

Slika 20 in 21: Enega prvih založniških projektov iz leta 1989 z dokaj izvirnim grafičnim oblikovanjem Matjaža Vipotnika, je predstavljal dvojni katalog v slovenskem in italijanskem jeziku, ki ga je izdal Medobčinski zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine v Piranu. V prvem katalogu je predstavljeno izkopavanje na vrtu kapucinskega samostana v Kopru, v drugem pa so zbrani prispevki k zgodovini Kopra. Oba kataloga je uredil dr. Mitja Guštin.

Bil sem ji tudi hvaležen, da je mnogo let kasneje napisala uvodne misli k mojemu delu Beneški Koper: Izseki iz zgodovinske dediščine (Žitko, 2019), ki je izšlo pri Založbi Histria Editiones, kjer je bilo zbrano slikovno oziroma grafično gradivo, posvečeno beneškemu Kopru in ostalim krajem v Istri, ki sem ga, kot omenjeno, zbiral v letih 1982–1987 in je bilo nekaj od tega gradiva tudi prvič objavljenega. Imel sem dober občutek, da smo s to izdajo, zahvaljujoč zlasti kolegom v krogu Humanističnega društva Histria, v glavnem Deanu Krmacu in Deborah Rogoznica, vendarle do neke mere nadoknadili tisto, kar sta Center za zgodovinske raziskave v Rovinju, oziroma kolega Marino Budicin, izvrstno opravila že pred leti s svojimi edicijami in objavami. Krona vsega tega snovanja in pozornosti do urbanega razvoja Kopra, od znanega mestnega načrta Giacoma Fina iz leta 1619 do prvega katastrskega načrta Kopra iz leta 1819, pa se kaže v obsežni dvojezični publikaciji z naslovom Koper – urbana geneza / Capodistria – genesi urbana (Rogoznica, 2020). Sicer pa sem raziskavam in publicističnemu delu slovenskih zgodovinarjev, posvečenih beneški Istri, krajši prispevek namenil že v prvi številki zbornika Acta Histriae (Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, Koper-Milje, 1993), kjer sem naglasil, da je slovensko zgodovinopisje prostoru nekdanje beneške Istre namenjalo razmeroma malo pozornosti. Slovenska Istra kot najbolj zahodni predel Slovenije sorazmerno dolgo ni vstopila v vsesplošno zavest in obravnavo humanističnih strok, ali pa so ga le-te obravnavale pretežno