Slika 13: V družbi z Avrelijem Jurijem, tedanjim koprskim županom, in njegovo soprogo Natašo Lampe, ob otvoritvi razstave »Likovna umetnost južne Primorske«, 20. maja 1994 v muzejskem atriju (zasebna fototeka).

Ob mojem prihodu v Koper leta 1957 je že delovala Študijska knjižnica, katere prvi ravnatelj je bil dr. Miroslav Pahor, za njim pa Srečko Vilhar. Oba sem pobliže spoznal po končanem študiju oziroma vrnitvi v Koper. Kar nekaj časa sta me oba, kot mladega zgodovinarja, vabila v svoji ustanovi, a sem se takoj po diplomi, junija 1966, zaposlil v tedanjem Mestnem arhivu, ki ga je vodila gospa Marta Bevk in je, po preselitvi iz muzejske stavbe, dobil svoje prostore v pritličju nekdanjega Fontika na takratnem Trgu revolucije. Po razformiranju občinskega štipendijskega sklada so namreč posamezne ustanove ali podjetja prevzela dotedanje štipendiste in me je k sreči v zadnjem letu študija prevzel tedanji Mestni arhiv. Po diplomi so me nemudoma poslali v Državni arhiv v Ljubljano na prakso, a sem že konec avgusta 1966 prejel depešo takratne Občine Koper, da bom moral s 1. septembrom nastopiti službo na Gimnaziji Koper, saj je po odhodu prof. Benjamina Slavca to mesto ostalo nezasedeno. To je precej spremenilo moje načrte in možnosti po bolj poglobljenem raziskovalnem delu. Natrpan urnik in poučevanje dveh predmetov, torej zgodovine in estetske vzgoje, sta mi vzela veliko časa in energije, poleg tega pa je bil revialni tisk v obalnem prostoru šele v povojih, da ne govorimo o kaki znanstveni periodiki. Učno-vzgojno delo je sicer nenehen izziv in hkrati način preverjanja samega sebe, koliko si namreč kot pedagog in predavatelj suveren, zanimiv in uspešen. Že v svojih šolskih letih sem se namreč zavedal, koliko lahko dober predavatelj pripomore k temu,

da ti nek predmet priraste k srcu. V nižji gimnaziji v Črnomlju je to pri pouku zgodovine uspelo prof. Jožetu Koropcu, drugim pa mnogo manj. Zlasti nisem maral, da so se profesorji preveč oklepali učbenikov, čemur sem se sam kasneje skoraj v celoti izognil in bil zadovoljen, da so si učenci moja predavanja zapisovali, zlasti pa, če sem pri kom še posebej vzbudil zanimanje za predmet zgodovine in ga kasneje vzpodbudil za študij tega predmeta. Eden kasnejših, mlajših kolegov v vrstah Zgodovinskega društva, ki smo ga osnovali leta 1989, sociolog dr. Avgust Lešnik, mi je pred nekaj leti poklonil svoje dokaj zajetno in tehtno delo z naslovom Rdeča mavrica. Delavska socialistična gibanja na razpotjih: 1848–1918–1948, historično-sociološki traktati (Lešnik, 2018), in dodal posvetilo: Svojemu gimnazijskemu profesorju in stanovskemu kolegu v prijateljski poklon! A humanistični predmeti – zlasti zgodovina – so bili v tistem času tudi po-

Slika 14: Moj nagovor ob otvoritvi gostujoče razstave, posvečene J. Gallusu, 30. novembra lje nenehne režimske kontrole oziroma bedenja nad »idejnostjo pouka«. Zadnji 1991 (zasebna fototeka). dve leti poučevanja v razponu od leta 1966, z vmesnim služenjem vojaškega roka v letih 1967/68, pa do leta 1977, sem doživel za nameček še uvedbo predmeta »samoupravljanje s temelji marksizma« (STM). Predmet je bil uveden na račun zmanjšanja števila ur s področja zgodovine in za nameček vključen v predmetnik I. in II. letnikov gimnazije, kar je kazalo na veliko mero povsem nepremišljene indoktrinacije učno-vzgojnega procesa. Tako kot po maturi, sem se znova znašel na razpotju: ali ostati na gimnaziji in nadaljevati z učno-vzgojnim delom, ali si poiskati kakšno ustreznejše delovno mesto. Srečno naključje je hotelo, da je tedanji Pokrajinski muzej v Kopru po odhodu ravnatelja, prof. Janeza Kramarja, ki se je upokojil, in dveh kustosov, ostal brez strokovnega kadra. Prof. Janeza Kramarja sem, tako kot Srečka Vilharja in Miroslava Pahorja, spoznal že sredi svojega študija in sem v muzeju v poletnem času, podobno kot pred menoj Tomaž Šalamun, opravljal delo receptorja in vodiča po zbirkah, v začetku pa tudi s sošolcem Jožkom Petkom čistil kletne prostore in sekal drva. Ob svojem angažiranem muzejskem delu, ki je do leta 1966 vključevalo tudi spomeniškovarstveno področje, se je prof. Kramar usmerjal predvsem v znanstveno raziskovanje, ki ga je zaradi pomanjkanja arhivskih virov v domačih arhivih vodilo v Trst, Benetke, Rim in na Dunaj, tako da je že v tistih letih nastal zajeten arhivski in dokumentarni fond, ki mu je kasneje omogočil pripravo in izdajo obsežnih monografskih del iz obdobja 19. in 20. stoletja. A njegovo

Slika 15: Kmalu po prihodu v muzejsko ustanovo sem moral po zbirkah popeljati visoki gostji, princeso Monique, soprogo Norodoma Sihanuka, in Jovanko Broz z njunim spremstvom, ki sta obiskali Koper 18. decembra 1975; levo od njiju stoji tedanji koprski župan, Mario Abram (zasebna fototeka).

dosledno upoštevanje zgodovinskih virov, ki so zlasti pri obravnavi narodnoosvobodilnega boja (NOB) ovrgli nekatere stereotipe, je v obdobju, ko je zlasti lokalna partijska struktura prek svojih zgodovinskih komisij zgodovinsko stroko pogosto vpregla v svoj voz, izzvalo polemike z nekaterimi udeleženci NOB, pritiske nekaterih političnih struktur in končno leta 1974 tudi njegovo predčasno upokojitev, ki pa ga ni odvrnila od nadaljnjega znanstvenoraziskovalnega dela. Že tedaj sem ob prevzemanju ravnateljskega mesta v koprskem muzeju, hkrati pa z vstopom v svet »novejše zgodovine« zlasti pa zgodovine protifašizma, revolucionarnega gibanja in NOB, spoznaval, kako sta oba pojma pravzaprav različna in diametralno nasprotna: zgodovina neke problematike ali pa, bolj kot to, problematika neke zgodovine! Sicer pa so bili delovni prostori muzejske uprave takrat še v spodnji medetaži, kjer je bilo tajništvo, ob njej pa ravnateljeva soba z veliko mizo, ogromno omaro, kjer je prof. Kramar hranil tudi svoje spise, in pečjo na kurilno olje. Na drugi strani hodnika je bila večja soba za kustose s knjižno omaro in veliko delovno mizo, kjer smo imeli tudi strokovne kolegije. Razmerje med zgodovinsko stroko in politiko je kar nekaj let krojilo moje delo v muzejski ustanovi. Ob tem sem v različnih strukturah tedanjih družbeno-političnih organizacij, zlasti Občinske zveze združenj borcev, zaznal dve konkurenčni skupini. Eno je vodil Albert Klun, avtor številnih del o prekomorskih brigadah, drugo skupino sta vodila Vid Vremec in Milan Guček, ki sta v tistem času kot urednika pričela pripravljati zbornik Slovenska Istra v boju za svobodo (Vremec & Guček, 1976). V pripravo zbornika sta me vključila kot avtorja pa tudi kot člana uredniškega odbora. Pri nastajanju tedanjih publi-

kacij s tovrstno tematiko sta redno sodelovala tudi moj nekdanji profesor na gimnaziji, slavist Jože Hočevar, takrat že vrsto let urednik pri Založbi Lipa v Kopru, in prof. Raul Šiškovič. Naslednje delo, kot neke vrste nadaljevanka, je izšlo leta 1985 z naslovom Napredna mladina Slovenske Istre 1919–1947 (Dekleva, 1985), v njem pa so sodelovali tudi Miro Kocjan, Mario Abram, Branko Babič in vrsta drugih avtorjev. Ob tem moram vendarle reči, da je generacija, ki jo je dodobra zaznamoval najprej čas fašizma, zatem pa še narodnoosvobodilne borbe, nekatere med njimi udeležence I. in II. tržaškega procesa, konfinirance, borce NOB-a in prekomorce, v tistem času že postopno odhajala. Bili so torej še žive priče najbolj krutih in prelomnih časov, ki jih je doživljala Primorska v svoji novejši zgodovini. France Perovšek, eden pomembnih protagonistov v zaključnem obdobju narodnoosvobodilnega boja na istrskih tleh, in eden recenzentov, je v sklepni besedi zbornika Napredna mladina Slovenske Istre 1919–1947 (Dekleva, 1985) zapisal, »da je ta generacija verovala vase in v cilje, ki si jih je zastavila ter vse dala in žrtvovala za dosego teh ciljev v veri za lepši jutrišnji dan«. Branko Babič, tudi eden najvidnejših protagonistov osvobodilne borbe na istrskih tleh in prvega povojnega obdobja na Tržaškem, je še dodal: »To je bila cela generacija mladih, ki je v najburnejših časih narodove zgodovine kot prednji odred bojevala bitko za njegovo usodo, izražala njegovo stoletno težnjo po svobodi in enakopravnosti, socialni pravičnosti, ko je s svojimi dejanji izražala identiteto naroda kot celote, zato se je tudi v vseh svojih segmentih te dejavnosti vedno istovetila z njimi, tako zgodovinsko kot v vsakokratnih konkretnih dejanjih«. Morda tudi za današnji čas in prostor še ena njegovih misli: »Kar je potrebno še posebej poudariti, so vrednote, ki jih je ta generacija mladine imela, izražala, uveljavljala in se ob njih oblikovala za velike cilje svobode, enakopravnosti in sožitja med narodi. Na narodnostno mešanih predelih tedanje Julijske krajine je ta univerzalnost svobode in enakopravnosti povezovala mladino in narode obeh nacionalnosti – slovenske in italijanske – in tu v protifašizmu tlakovala temelje za sodelovanje in sožitje jutrišnjega dne«. Branka Babiča sem tudi osebno spoznal. Postal je namreč predsednik muzejskega sosveta za novejšo zgodovino s ciljem, da vanj vključimo različne skupine in akterje, ki so se ukvarjali s preučevanjem protifašističnega gibanja, predvsem pa narodnoosvobodilne borbe na istrskih tleh in s tem preprečimo poskuse, da bi se ena od teh skupin zasidrala v muzejski ustanovi in jo v nekem smislu postopno spremenila v svojo postojanko. Take tendence so očitno obstajale in za njimi sem zaznaval avtoritarno oblast tedanjega Občinskega komiteja, ki mi je dajal vedeti, kateri kader mora zasesti oddelek za novejšo zgodovino, tudi za ceno tega, da spremenimo in prilagodimo muzejski statut, na kar seveda nisem pristal. Znova sem bil v dilemi, ali dati odpoved in se vrniti v prosveto, ali vztrajati in graditi vizijo muzejske ustanove na mladih, strokovnih kadrih, ki so se po končanem študiju v Ljubljani k sreči začeli vračati v obalni prostor. Med njimi je bila tudi Vlasta Beltram, ki je ob mojih prizadevanjih zasedla mesto kustosa za novejšo zgodovino in kasneje s sodelavci postavila muzejsko zbirko, ki stoji še danes ter se uveljavljala tudi na raziskovalnem področju. Kasneje sem se moral boriti tudi za zaposlitev ostalih kustosov: etnologinje Zvone Ciglič, arheologa Mateja Župančiča in Radovana Cunje, umetnostnega zgodovinarja Edvilija Gardine, dokumentaristke Daniele Milotti-Bertoni in mladega zgodovinarja Darka Darovca, ter, ne nazadnje, prezgodaj umrlega Gorazda Marušiča. Očitno je v tistih letih nad muzejsko ustanovo, od prvega direktorja, Emila Smoleta, ki je to mesto zasedel že leta 1953 in je bil kmalu zaradi prevelikega zavzemanja za ohranjanje beneške kulturne dediščine suspendiran, viselo nekakšno »prekletstvo«, saj

Slika 16: Ob predstavitvi knjige J. Kramarja »Marezige trdnjava slovenstva v Istri 1861–1930«, maja 1982 v čitalnici Osrednje knjižnice Koper (zasebna fototeka).

je moral tudi moj predhodnik, Janez Kramar, kot omenjeno, v prezgodnji pokoj, a je to dodobra izkoristil za raziskovalno in publicistično delo in v naslednjih letih izdal troje obsežnejših in preglednejših del: že leta 1970 krajše delo z naslovom Prvi tabor v Istri (Kramar, 1970) ob stoletnici kubejskega tabora leta 1870, leta 1982 je pri Založbi Lipa Izšlo obsežno delo Marezige. Trdnjava slovenstva v Istri 1861–1930 (Kramar, 1982), pet let kasneje pa Izola, mesto ribičev in delavcev (Kramar, 1988), ter leta 1991 še Narodna prebuja istrskih Slovencev (Kramar, 1991). Zadnje delo iz leta 2001 nosi naslov Primorski in istrski železničarji 1857–1947 (Kramar, 2001). Tudi sam sem vrsto let kasneje ob oblastnih strukturah, polnih pragmatizma, populizma in arogance, ki jih je naplavilo zlasti obdobje po osamosvojitvi, kot v posmeh novim demokratičnim vrednotam, prihajal do grenkih spoznanj, ki se zrcalijo v latinskem izreku: honores mutant mores! Torej, časti (ali bolje rečeno, funkcije), spreminjajo značaje! Oblastne funkcije so nekaterim dejansko stopile v glavo in argument moči je bil pri njih vedno pred močjo argumenta. Zgodovinar in klasični filolog moje generacije, Luciano Canfora sicer pravi, da demokratični sistem po starogrškem vzgledu lahko deluje kvečejmu v majhni skupnosti, za velike nacionalne države ali celo federacije je povsem neuporaben. Žal je ravno primer majhne skupnosti, v kateri sem tedaj živel in deloval, dokazal, da temu ni bilo tako, saj sta se samovolja, samopašnost in netoleranca dokaj hitro razširila po oblastnih strukturah. Tako kot moj predhodnik sem moral tudi sam iskati uteho in smisel življenja v raziskovalnem in publicističnem delu. Iz tistih let mi ostaja v spominu zlasti sodelovanje z Založbo Lipa in objavljanje prvih strokovnih tekstov v tedanjem revialnem tisku.

Založba Lipa in Založništvo tržaškega tiska sta nekako v tem času, točneje leta 1986, v zbirki »primorski portreti« izdala tudi eno prvih memoarskih del, in sicer delo Julija Beltrama Pomlad v Istri. Istrsko okrožje cone B Svobodnega tržaškega ozemlja 1947–1952 (Beltram, 1986). Kot nekdanji sekretar Istrskega okrožja in obenem nosilec pomembnih političnih funkcij, ki je imel pregled domala nad celotnim družbeno-političnim in gospodarskim življenjem nekdanjega STO-ja, je v tej knjigi obdelal tedaj nedvomno aktualno in perečo problematiko tistih let. Novo narodnostno in kulturno ravnovesje, še bolj pa izgradnja ljudske oblasti, sta namreč v Istri izzvala napetosti in konflikte, ki so se kazali deloma v bojkotu, predvsem pa v odseljevanju večjega dela italijanskega, pa tudi dela slovenskega in hrvaškega prebivalstva. Njegovo delo je torej do neke mere zapolnilo občutno vrzel v tovrstni zgodovinski literaturi, a hkrati pokazalo, da obalno zgodovinopisje v tistem času še ni bilo na znanstvenem nivoju in institucionalizirano, temveč še vedno prepuščeno pobudam posameznikov oziroma posameznih kulturnih ustanov. Drugo pomembno delo, ki je leta 1985 izšlo pri Založništvu tržaškega tiska in Založbi Lipa Koper, je bilo delo Branka Babiča z naslovom Odmevi. Pripombe na italijansko zgodovinopisje o dogajanju v Julijski krajini med NOB in v povojnem obdobju (Babič, 1985). Boris Gombač je v spremni besedi naglasil, »da je kritični esej Branka Babiča izraz nekega gibanja, hotenj in želja tistih ljudi, ki so globoko verjeli v socialno in nacionalno udejanjenje nove vizije sveta. Tematika v tem delu je zelo pestra in slikovita, a glavno prizorišče njegovih obravnav je bilo narodno vprašanje, a Babičevi polemični zapisi so le delček mozaika bogate historiografije o Trstu«. Mnogo let kasneje, in sicer leta 2001, je izšlo delo Slovensko-italijanski odnosi / Rapporti italo-sloveni / Slovene-italian relations 1880–1956 (Ara et al., 2001), in ki mu je uvod napisal takratni zunanji minister dr. Dimitrij Rupel. Delo je nastalo kot plod dolgoletne dejavnosti »Slovensko-italijanske zgodovinsko-kulturne komisije« v letih 1993 do 2000. Zgodovinarji z ene in druge strani naj bi skrbno in objektivno opisali zgodovinsko dogajanje ob naši zahodni meji, a čeprav je pobuda prišla z državne ravni, so bili raziskovalci pri svojem delu povsem avtonomni. Sklepno poročilo naj bi primorskim Slovencem priznavalo trdoživo narodno in politično zavest ter kritično razpravlja o italijanskem fašizmu. Ob tem je D. Rupel še zapisal, »da je komisija svoje delo končala 25. julija 2000 s parafiranjem usklajenega skupnega poročila, ki ga je poslala obema zunanjima ministrstvoma. Po pol stoletja je 14 slovenskih in italijanskih zgodovinarjev poskušalo rekonstruirati zgodovino odnosov med Italijo in slovenskim narodom, zlasti s slovensko Istro, torej tistim delom nekdanje Jugoslavije, ki je bil predmet še posebej zaostrenih političnih razlag«. Slovenski del komisije je vodila, žal že pokojna ugledna zgodovinarka, dr. Milica Kacin-Wohinz, člani pa so bili France Dolinar, Boris Gombač, Branko Marušič, Boris Mlakar, ki pa je kmalu odstopil, Nevenka Troha in Andrej Vovko. Z italijanske strani so v komisiji sodelovali prof. Sergio Bartole, Fulvio Tomizza, Lucio Toth, Fulvio Salimbeni, Elio Apih, Paola Pagnini in Angelo Ara. Na italijanski strani so iz različnih razlogov odstopili Giorgio Conetti, Fulvio Tomizza in Elio Apih; zadnja dva sta nadomestila prof. Raoul Pupo in Marina Cattaruzza. Večino med njimi sem tudi osebno poznal, zlasti slovenske člane, nekatere italijanske pa predvsem po njihovih delih. Ena od sej komisije, in sicer 20. novembra 1999, je potekala tudi v glavni dvorani koprskega muzeja in bilo mi je v veliko čast, da sem lahko kot opazovalec prisostvoval njenemu delu.