raziskovalnega dela. To se je zlasti pokazalo ob oblikovanju projekta »Kultura narodnostno mešanega ozemlja slovenske Istre«, katerega nosilka je bila dr. Duša Krnel-Umek oziroma Znanstveni inštitut Filozofske fakultete v Ljubljani, ki je leta 1993 izdal tudi istoimenski zbornik (Krnel-Umek, 1993), v njem pa smo zaenkrat, ob nekaterih zunanjih sodelavcih, sodelovali tudi člani Zgodovinskega društva in nekaterih obalnih kulturnih ustanov. Z močjo argumentov in prepričljivo besedo dr. D. Darovca je zmagal koncept, ki je vodil v povezovanje, odprtost in interdisciplinarnost, postopno pa tudi k formiranju Znanstveno-raziskovalnega središča v Kopru (ZRS).

Že pred ustanovitvijo ZRS-ja smo začeli, v sodelovanju s Claudijem Povolom in Furiom Biancom s tržaške oz. beneške in videmske univerze, organizirati mednarodne znanstvene konference in srečanja. Tako so številne aktivnosti Zgodovinskega društva, obe znanstveni reviji in mednarodne konference, dokazovale upravičenost in potrebo po ustanovitvi prve javne znanstvenoraziskovalne ustanove na Primorskem. Z ustanovitvijo Znanstveno-raziskovalnega središča Republike Slovenije, Koper, 1. decembra leta 1994, mu je Zgodovinsko društvo kot gonilni pobudnik za njegovo ustanovitev, vse svoje aktivnosti podelilo v soizdajateljstvo oziroma soorganizacijo. To sobivanje se je uspešno nadaljevalo z nastankom Univerze na Primorskem, dejavnost društva je bila veljavno prepoznana v procesu ustanavljanja in v zagonskih letih osrednje izobraževalno-raziskovalne ustanove v Istri. Zadeve so se spremenile z izvolitvijo Dragana Marušiča za rektorja Univerze na Primorskem. Zgodovinsko društvo zaradi neopravičene in brutalne odslovitve Darka Darovca z mesta direktorja UP ZRS in z univerze leta 2012 ni želelo podaljšati pogodbe o soizdajateljstvu, nato pa se je moral leta 2016 od Univerze na Primorskem posloviti tudi ZRS Koper. Z zagonom in odprtostjo, ki jo je kazala prva direktorica ZRS Koper, prof. dr. Lucija Čok – poznala sva se še iz gimnazijskih let, ona kot prof. francoskega in italijanskega jezika, jaz pa kot prof. zgodovine, smo toliko let kasneje opravljali zelo pomembno poslanstvo. V Koper smo na znanstvene konference vabili ugledne domače in tuje raziskovalce, ime in prepoznavnost ZRS pa sta se uveljavljala doma in v tujini. Kot navaja sama, sta k njegovemu nastanku pripomogli predvsem raziskovalna vnema in vztrajnost generacije, ki je želela, hotela in dokazala, da je prvi in tedaj edini raziskovalni zavod zunaj slovenske prestolnice, in sicer na zahodnem nacionalnem obrobju, nujno potreben. Zrasel je namreč na tromeji med Trstom s svojo univerzo in pomembnimi raziskovalnimi ustanovami in instituti, ter med hrvaško Istro, ravno tako s svojima univerzama na Reki in Pulju ter močnim Središčem za zgodovinske raziskave v Rovinju. Z rovinjskim centrom sem sicer vrsto let tvorno sodeloval, a je bilo v slovenskem delu Istre potrebno razvijati lastno znanstveno misel in dejavnost, na osnovi katere je z vztrajnostjo in pogumom kasneje, in sicer leta 2003, zrasla še Primorska univerza, pri čemer je imel ZRS eno ključnih vlog. Težko sem si takrat predstavljal, da bo Koper, v katerem sem leta 1957 pričel obiskovati gimnazijo, in je mesto premoglo le nekaj srednjih šol in kulturnih ustanov, dobrih 40 let kasneje postal visokošolsko središče z lastno univerzo kot hramom kulture, znanosti in umetnosti. Cele generacije so morale v povojnem obdobju pa tja do

Slika 23: Sestanek mednarodnega odbora za znanstvene sestanke, od leve proti desni: Urška Bratož, Andrej Studen, Darko Darovec, Furio Bianco, Marco Bellabarba, Luca Rossetto, Claudio Povolo in Salvator Žitko (zasebna fototeka). Slika 24: V glavni muzejski dvorani se je odvila vrsta znanstvenih posvetovanj v organizaciji Zgodovinskega društva za južno Primorsko in

Znanstveno-raziskovalnega središča Koper. Eno prvih se je odvijalo oktobra 1995, posvečeno koprskemu razsvetljencu Gian Rinaldu Carliju. Ob meni v delovnem predsedstvu, dr.

Piero del Negro, za govorniškim pultom pa

Radovan Cunja (zasebna fototeka).

osamosvojitve Slovenije in še dlje, na študij v Ljubljano, nekateri, zlasti iz vrst italijanske manjšine, so se odločali za Trst, Padovo ali Benetke. Če povlečemo nekatere zgodovinske vzporednice, kar je za naš obmejni prostor včasih priporočljivo, je treba seči v leto 1866, ko je z vključitvijo Padove v okvir Italijanskega kraljestva, prebivalstvo v Dalmaciji in Avstrijskem primorju ostalo brez možnosti po visokošolskem študiju v lastnem italijanskem jeziku. Problem je bil sprva bolj čustvene in psihološke narave, saj tudi pred tem obdobjem število študentov z vzhodno jadranskih pokrajin ni bilo ravno visoko in so se tudi iz praktičnih razlogov mnogi mladi Tržačani raje odločali za študij na avstrijskih univerzah, medtem ko je bila Padova bolj privlačna za nekdanja beneška ozemlja Istre in Dalmacije. Avstrijske oblasti so si tedaj sicer prizadevale zmanjšati akutnost nastalega problema, vendar so odločno nasprotovale ustanovitvi italijanske univerze v Trstu. A zanimivo, da je primorski politik, dr. Henrik Tuma, že leta 1905 naglašal, »da univerze sodijo tja, kjer je težišče narodne moči in veljave«. Po njegovem naj bi ravno Trst imel prednost zaradi velikih knjižnic, kjer bi lahko mladina pridobivala široko izobrazbo, poleg tega pa naj bi bil italijanski živelj po svojem bistvu slovanskemu bližji kot nemški in ravno Ljubljana naj bi bila dokaz, da se tam niso znali otresti germanskega vpliva! V Trstu bi z ustanovitvijo univerze pritegnili celoten primorski živelj in mu odprli pot do izobrazbe, obvladanja italijanskega jezika in javne uprave ter bi s tem lahko postopno izpodrinili italijansko uradništvo. V Trstu že deluje Trgovska akademija, je naglasil (obiskoval jo je, kot omenjeno, tudi moj oče), ki bi se morala postopno zliti s Pravno fakulteto, katere sedež pa so že leta 1905 oziroma 1911, raje kot v Roveretu, predvideli v Kopru. S tem v zvezi se je že tedaj klerikalni list Slovenec spraševal, ali bi bil Koper primeren kot sedež pravne fakultete? Celo tržaški list Il Piccolo je glede Kopra, kot sedeža Pravne fakultete, kazal določene simpatije, čeprav bi v tedanjih razmerah italijanskim težnjam posebej ne koristila. A kot alternativa se jim je zdela ta fakulteta primernejša od Rovereta, ki so ga imeli za preveč »klerikalnega«