1 minute read

sodelovanje z dr. Miroslavom Pahorjem

Slika 17: V družbi z italijanskim konzulom v Kopru in kasnejšim veleposlanikom, Luigijem Solarijem, in njegovima hčerkama, v muzejskem lapidariju ob Dnevu italijanske republike, junija 1992 (zasebna fototeka).

kolegoma, Edvilijem Gardino in Alojzom Umekom, že pred letom 1990, ko so bile umetnine še zapečatene v zabojih v kletnih prostorih Beneške palače v Rimu, pri tedanjem predstojniku rimskega nadzorništva, prof. Berniniju, z željo, da si kot nekdanji lastniki ogledamo svoje umetnine. Ta nam je potrdil, da se dela dejansko še vedno nahajajo na istem mestu, vendar nam jih brez izrecnega dovoljenja takratnega ministra za kulturno dediščino oziroma zunanjega ministra ni smel pokazati. Nad temi umetninami je bil očitno vzpostavljen nekakšen režim »nedotakljivosti« in so jih šele leta 1990 začeli katalogizirati ter jih začeli postopno pripravljati za restavriranje. A pot v Rim vendarle ni bila brez pomena. Pri tem me je včasih motilo tudi obnašanje piranskega Zavoda za spomeniško varstvo, oziroma dr. Sonje A. Hoyer, ki je bil sicer v skladu z zakonodajo pristojen zlasti za nepremično kulturno dediščino, a si je lastil skoraj izključne pravice nad usodo in vprašanjem vračanja umetnin, ki so seveda same po sebi sodile v pristojnost koprskega oziroma piranskega muzeja, posredno pa tudi Narodne galerije v Ljubljani.

Začetki raziskovalne in publicistične dejavnosti ter sodelovanje z dr. Miroslavom Pahorjem

Še vedno pa ni bilo, če se vrnem k prejšnji tematiki, v tem obdobju ustrezne znanstvene periodike in so se posamezni članki pojavljali najprej v reviji »Obala«, nato pa »Primorska srečanja«, kjer sem začel objavljati tudi sam. Do prvega poskusa osnovanja zbornika za humanistične, družboslovne in naravoslovne raziskave z naslovom »Slovensko morje in