Page 1

Idrijsko–Cerkljansko

Zgornja Idrijca Slovenske piramide Dostop: Dva kilometra pred Idrijo se na cesti Logatec–Tolmin na levo odcepi lokalna in nato gozdna cesta mimo Divjega jezera, ki je že del Krajinskega parka Zgornja Idrijca, in se nadaljuje po soteski Strug. Na Lajštu se odcepi cesta ob Idrijci do Idrijskih klavž (17 km). Če pa peljete na Lajštu naprej ob rečici Belci, zavijete okoli Štrukljevca v sotesko Belce. Čez 4 km pridete do Belčnih klavž in 2 km naprej še do Putrihovih klavž. Od tam se cesta dvigne na Krekovše in po 9 km doseže zaselek Mrzla Rupa, kjer izvira Idrijca. Po cesti mimo Idrijskih klavž dosežete tudi Vojsko (višina 920 m), od koder se peljete bodisi v Trnovski gozd bodisi v dolino Trebuščice. Zelo primerno za gorske kolesarje. Zgornja Idrijca je skoraj brez markiranih poti. Ubiranje lastnih smeri je primerno le za primerno opremljene in utrjene pešpotnike, ki se dobro orientirajo v brezpotjih. Priporočljiv zemljevid: Škofjeloško in Cerkljansko hribovje, 1 : 50 000.

Fotograf Joco Žnidaršič se preoblači po naporni zimski turi v območju Zgornje Idrijce.

Naravne lepote Zgodovinsko-kulturne znamenitosti

              

Najprej pridemo torej do Divjega jezera. To je velik kraški izvir pod prepadno steno. Iz njega se izteka Jezernica, najkrajša slovenska reka, dolga 55 metrov. Do Divjega jezera se pride tudi po prijetni poti ob vodnem kanalu Rake, imenovani Pot idrijskih naravoslovcev, ki je iz Idrije dolga dva kilometra. Jezero, temačno temnomodro zemeljsko očesce sredi razbrazdane idrijske deželice, leži kakor v zemeljskem kotlu. Z južne stra-


Zg o r n j a I d r i j c a

ni ga zapira stometrska prepadna stena kred­ nega apnenca, v kateri je lepo viden navpičen pre­lom. Jezero je ovalne oblike, dolgo 65, široko pa 30 metrov. Če se vam mudi, lahko jezero obhodite že v desetih minutah. Jezero ni le divje. V sušnih dneh nima odtoka, zaradi česar zna biti spokojno, kakor zamiš­ ljeno in utrujeno po divjem zgodnjepomladanskem vretju, po katerem je dobilo ime. Takrat je mogočen kraški izvir. Po večjih nalivih ali otoplitvah bruhajo na dan velikanske količine vode s črnovrške planote. Izdolblo se je jezero na prelomnici dveh silnih zemeljskih gmot, ki se še zmeraj »bodeta«. Nad njim kot vrh ledene gore vidimo to prelomnico: navzdol ukriv­ljene kamnite sklade, ki pod hudimi pritiski ponikajo pod gladino in naprej v zemeljskih nedrih uprizarjajo svojo nikoli končano dramo. Voda pa kot voda: spodjeda, kar je mehkejšega, polega in dolbe prehode. In vre na dan, če ji je v zemlji pretesno. Potapljači se še niso prebili do skrivnostnih začetkov jezera. Ali se sploh kdaj bodo? Trije raziskovalci so do tja morda prišli, a se niso od tam nikoli več vrnili. Vemo le, da je ta 120 metrov globoki sifon eden najglobljih v Sloveniji. V teh krajih je tekla zibelka slovenskega prirodoslovja. Na breži­ nah jezera si lahko ogledate, kaj endemičnega, znanstveno novega so tu našli zdravniki v znamenitem idrijskem rudniku živega srebra:­ Giovanni Scopoli (1723–1788), Balthazar Hacquet (1739–1815) in Franc Hladnik (1779–1844): tevje, kranjski jeglič, dlakavi sleč, preostanek iz ledene dobe. Kranjski jeglič, nežni otrok divjih voda, razpira svoje rdeče-vijoličaste cvetove v tem muzeju na začetku poletja. Nedotakljiv je, zakaj Divje jezero je zaščiteno že več kot 30 let, od 1972. leta pa je urejeno kot muzej v naravi.

Sijajen oder narave Tudi svet Krajinskega parka Zgornja Idrijca, ki se začenja pri Divjem jezeru, je strm, rogljičav, od bistrih voda svetlikav in svež. Pobočja nad rečicama Idrijca in Belca so vrezana v apnenčeve in dolomitne sklade. Menjavanje trdote kamnin in večja ali manjša odpornost proti preperevanju in odnašanju sta povzročila nenavadno, divjo razgibanost reliefa, veliko število brzic in slapičij,

Tevje, endemična rastlina na Idrijskem, ki jo je v 18. stoletju odkril in evropskemu znanstvenemu svetu predstavil rudniški zdravnik in sloveči botanik Giovanni Scopoli.


Idrijsko–Cerkljansko

Češnja je vzcvetela, v domačiji na Hudem polju pa ne živi nihče več.

tolmunov in prodišč. Če k temu dodamo še velike tektonske napetosti v zemlji, ki se sproščajo v potresih, napetosti, v katerih se velikanske zemeljske gmote narivajo in odrivajo, je dobro vedeti, kdo je v tej geološki drami gledalec in kdo igralec. Mi gledalci smo nekaj muhoenodnevnega, igralec pa je star milijone let, njegova dramaturgija je matematično točna in neizprosna, zunaj človeških meril počasna in neodjenljivo zanesljiva. Inspicient čas natančno določa vstope in izstope. Stojimo torej na sijajnem odru narave: tista scena, ki se obnavlja vsako leto, se zlasti v jeseni izpoveduje v najlepših barvah. Kar pa je skritega v zemlji, se zdi večno in neomajno. Zapornice na obeh rečicah, imenovane klavže – služile pa so za splavilo jamskega lesa v idrijski rudnik – so postale vraščeni del narave. Trde dolomitne kocke in plošče, iz katerih so grajene, so še vedno skladno vložene druga v drugo, kakor so si jih bili v prejšnjih stoletjih zamislili in jih dali sezidati Mrak, Putrih ali Brus, gradbeni inženirji iz Idrije, sijajni inženirji brez univerzitetnih diplom. Vse svoje izredno praktično geološko in gradbeniško znanje so dobili v domači šoli idrijskih montanistov. Živa, gibljiva narava je sprejela njihove kamnite velegradnje v svoja nedrja. Po stopnicah in mrzlih preduhih v njihovih zapornicah za­ču­ timo vlažno ozračje, poznano iz kraških jam. Lahko otipamo podobno patino sten in prehodov. Človekovo delo je v klavžah si­jaj­ no ohranjeno. Zdi se brezčasno, kakor kitajski zid ali egiptovske piramide. Albert Struna je za­ pi­sal, da so idrijske klavže slovenske piramide, tako so ga pre­­­­­­­vzele po moči svoje lepote in monumentalnosti. Preden so klavže zgradili, so idrijski gozdarji les za rudniške podpornike ali drva za topilne peči in oglarske kope zvlekli v struge Idrijce in Belce, potem pa čakali, da jih je kakšna visoka voda plavila dol proti Idriji, do grabelj, posebnih pregrad iz kolov, kjer so les spet lovili. Ta tehnika je bila preveč odvisna


Zg o r n j a I d r i j c a

od dežja, preveč prepuščena naključjem in muhastim pastem ob strugah. Že v 16. stolet­ ju si je rudnik tako pomagal z lesenimi zapornicami, ki so najprej zadrževale hlode, potem pa so, dvignjene, odplavljale hlode naprej. A neurja so te zapornice sproti podirala, zato so okoli leta 1770 prve klavže sezidali. Jožef Mrak jih je postavil v zgornji tok Idrijce, z zidovjem, širokim okoli 40 metrov, pri temelju debelim 18 metrov, pri vrhu pa skoraj 11 metrov. Tako močnih monolitnih gradenj na Slovenskem še nismo imeli. Skozi te jezove je napeljal dvoje širokih in visokih ka­nalov. Zapirala so ju mogočna lesena vrata, od katerih se je ohranilo samo še zjedeno vretensko deb­ lo. Ta vrata so zadrževala več kot 200 tisoč kubikov vode (kar je enako tovoru enega naftnega supertankerja). Odpiranje in za­­­­­piranje velikih vrat je omogočal zapleten mehanizem, ki ga je gnala vprega nekaj volov. Ko so torej volički zaškrebljali iz vseh sil, se je akumulacijsko jezero, kakor bi rekli danes, izpraznilo­ v manj kot pol ure. Povodenj skozi strugo Idrijce ali Belce je bila tako silovita, da je nakopičeno hlodje in drva plavilo vse do 20 kilo­ metrov oddaljene Idrije. Vodni padec je bil visok okoli 400 metrov. Italijani so za časa svoje vladavine med obema svetovnima vojnama klavže opustili. Vodne ujme so odnesle vrata, le zidovje je ostalo. Za njih zdaj vzorno skrbi Mestni muzej Idrija. Gozdovi, nekoč izsekavani za rudnik, večno lačen lesa, se na najbolj strmih delih spreminjajo nazaj v pragozdove. Na položnejših delih so

Belčne klavže, izreden spomenik slovenske tehnične kulture


Idrijsko–Cerkljansko

Tu je stala partizanska bolnišnica Pavla, še eden izreden spomenik osvobodilnega boja na Primorskem.

gozdarji pred preveč zagnanimi avtomobilisti svoje ceste pone­kod zaprli. Tako so se pridružili veliki akciji varovanja tega izjemne­ga naravnega okolja oziroma blagi parkovni zaščiti, ki velja že več kot desetletje.

Okamnine in odtisi

Trdoživo kmečko jabolko, ki ni dočakalo obiralca.

Krajinski park Zgornja Idrijca obsega 4230 hektarjev in se dviga proti robu Trnovskega gozda, kjer pri vršacu Poslušajne doseže svojo najvišjo točko: 1346 metrov. V skalovju sredi bogatih sestojev jelovo-bukovih gozdov utegnemo naleteti na okamnine davnih morskih živali, še laže pa ob številnih izvirih in lužah zasledimo stopinje gamsa, jelena, risa, srnjadi, divje mačke, divjega petelina, pa tudi odtise medvedjih šap. V globoko vrezanih strminah se skrivajo tudi botanične dragocenosti, kakor so endemična kranjski in idrijski jeglič, avrikelj, bodika, kluzijev svišč in širokolistna lobodika. Najlepše je v park vstopiti iz prijazne doline Belce, v katero se pride iz soteske za Divjim je­ ze­rom. Na travnati ravnici je ne­ kaj domačij, na sami Belci pa je poleti tudi priljubljeno kopališ­ če. Voda, da bi jo lahko pil, je studena; ob pripeki doseže prijetno svežih 19 stopinj. H klav-


Zg o r n j a I d r i j c a

žam peljeta dve cesti, vsaka po svoji dolini, lepi in veličastni, da se ju splača prehoditi, vsaj eno od njih. Za orientacijo v krajinskem parku potrebujete zem­ ljevid, bodisi za razpletavanje šte­vilnih cest bodisi za iskanje iz­­­­rednih razglednikov, ki te dvig­ nejo nad razgi­bano hribovje, ti nudijo orientacijsko varnost in počitek. Na pojasnjevalni tabli krajinskega parka so zapisana njihova lepa imena: Pri Gnezdu, Nad Putrihom, Sončni rob, Nad Šinkovcem, Žuntovše, Navrh ključev, Vodonos, Klobučani, Na Orlivcu, Prižnica in Glad­­­ke skale. Pred šestdesetimi leti je med temi razgledišči potekal junaški ep partizanske bolnišnice Pavla. Blizu tisoč partizanskih ranjencev in bolnikov se je zdravilo po barakah, skritih po kotanjah in jasah. Med bukvami, ki veljajo za matere Idrijskega hribovja, je ostalo 51 gomil mladih ljudi, ki jih zdravnica Pavla in drugi požrtvovalni sanitejci niso mogli rešiti. Prostor je poln tišine in spoštljivosti do tistih, ki so mu dali visoko človeško ceno gverile in rodoljubja. Marsikatera domačija je po hudi domovinski vojni ostala razseljena in prazna. Je tihi oder človeške drame, ki jo je s kleno presunlji­ vostjo znal izraziti Rafael Podobnik: Praded ga je izkrčil, ded posadil, oče razširil, sin poškropil s krvjo in vnuk prepustil pustoti.

Kljuka na opuščeni sušilnici sadja

Marelica objema dom.

Profile for Modrijan zalozba, d. o. o.

Zgornja%20idrijca  

http://www.modrijan.si/slv/content/download/2112/37571/file/Zgornja%20Idrijca.pdf

Zgornja%20idrijca  

http://www.modrijan.si/slv/content/download/2112/37571/file/Zgornja%20Idrijca.pdf