Page 1

Vetrnik Kozjanski lepotec Dostop: Hrib Vetrnik (708 m) najdemo na vzhodu Bohorja, najlepše pa je dostopen s ceste Podsreda–Brestanica, s prevala Železno, od koder se cesta na desno, na jug odce­pi h gradu Podsreda, cesta na levo, na sever pa začne vijugati med južnimi pobočji Vetrnika. Priporočljiv zemljevid: Celjska kotlina, 1 : 50 000.

Naravne lepote Zgodovinsko-kulturne znamenitosti

               

Hrib z lepim imenom Vetrnik (ki ga brez skrbi, da se geografsko pregrešite, lahko imenujete tudi gora) je pravzaprav hribovje (ali gorovje) v osrčju Kozjanskega, ki se na svoji severni strani nekoliko bolj strmo spušča proti Kozjemu in dolini Bistrice, na svoji južni strani pa je položen, prijazno poseljen z zaselki in samotnimi hišami, travniki in vinogradi, razpreden s cestami in kolovozi. Kot tak Vetrnik na tej strani vabi k sebi in nase zlasti pešpotnike, ki radi vandrajo z zemljevidom v žepu, ne brani pa se tudi avtomobilistov, ki jim ni hudo, če zapeljejo čez kakšno mlako ali ruknejo v kak kamen. Hrib je rajska dežela zaljubljencev v pomlad ali jesen, tuskulum popotnikov, ki iščejo zatišja in zatočišča. Domačini so hribu gotovo – kakor povsod in zmeraj  – dali pravo ime, zakaj vetrniški kuclji so s severa in vzhoda lovilci panonskih vetrov. Gorotvorne sile pa so v milijonletjih naklonile

Na vrhu Vetrnika. V ozadju se širita kozjansko in zagorsko Obsotelje vse do Donačke gore.


Štajerska

V odmaknjenih koncih Štajerske lahko naletite na zanimiv primerek ljudske umetnosti, kakršna so ta 160 let stara hlevska vrata.

Vetrniku vlogo blažilca; da so se zračne horde v njegovih gostih laseh nekoliko pomirjale. No, eolska abrazija je Vetrnik morda nekoliko znižala, od vetrov ima stanovitni lepotec na svojih ogolelih ovršjih rad osušeno kožo. Strokovni delavci Kozjanskega regijskega parka, ki so svoji deželici Kozjansko in Obsotelje hvalevredno in temeljito raziskali, imajo zaslugo, da se obiskovalci parka poleg užitka v naravnih lepotah lahko tudi kaj naučijo o zgodovini, ljudski kulturi in prirodoslovnih znamenitostih. Delček njihove mreže, ki bi jo lahko imenovali kar kozjanska kultura, je tudi Vetrnik. Informacijske table ob cesti nekaj pod vrhom med drugim obiskovalca poučijo o posebni življenjski združbi, tako imenovanem suhem travniku. Nekaj, kar naj bi bilo suho, je na poševni vršni planoti, na velikanski zemeljski dlani, nastavljeni soncu, spomladi čudovito obarvano od neštevih travniških rastlin. Vetrnik ima na apniški podlagi značilno suho travišče, ki jih v Sloveniji sicer ne primanjkuje. Za njih je značilno izjemno veliko število rastlinskih in živalskih vrst, med njimi nekaterih zelo redkih. Na suhih travnikih naj bi po strokovnih ocenah raslo več kot 700 različnih rastlin. Ali kaj ko na njih kmetovalci nametujejo vse več kemije. Tam gledamo velike pomore, ne da bi se jih zavedali, ker so zakriti z visoko in gosto rastjo samo nekaterih trav in zlasti regrata. Drugače je na Vetrniku: tik pod vrhom kakor v vetru valovi nekaj hektarjev velika in označena cvetana, ki nas, poučene s podatki na informacijski tabli, osupne s svojim bogastvom. Na Vetrniku cveti na primer 25 vrst orhidej. In koliko je še vrst zelišč, ki imajo na primer imena: škro­ botec, trpotec, vrednik, glavinec, lan, kadulja, mračica, osat, repuš, strašnica, dušica, grin­ tavec, črnoglavka, zlatica, ranjak, oslad, kosmatinec, kukavičevka ..., in koliko je še teh prečudo­vitih imen, ki so jih v naš besed­ni zaklad prispevali prirodoslovci, poučeni tudi od ljudstva, ki kakor na Vetrniku vztraja na svoji zemlji. Za našo lepo slovenščino nimata zaslug le literatura in gledališče!


Ve t r n i k

Priraščen v deželo Na jugovzhod od Vetrnika valovijo hribi, valovijo, kakor da bi radi vzleteli; ni čudno, saj se imenujejo Orlica. No, zgodovina jih tišči dol, zemeljska zgodovina. Pa tudi tisti človeški se nikamor ne mudi. S kremplji, kakor orlovimi, je zajedena v staro deželo: grad Podsreda, ki leži nižje od Vetrnika – se pa z vrha lepo vidi, kakor tudi Svete Gore nad Bizeljskim – že vzbuja tak vtis; kakor bi bil zraščen s časom in prostorom. Podsredški grad ni grad brez oken in brez vrat, kakor je mrka srednjeveška plemiška gnezda vrh sivih pečevij označila ljudska pesem; čeprav je bil kot castrum Herbech v zgodovinskih listinah omenjen že leta 1213. Od tistega sivega časa grad skoraj v ničemer ni spremenil svoje podobe: še zmeraj je ponosno zajeten in zbit, naščeperjen nad staro kmečko pokrajino, še zmeraj se vanj pride skozi čokat in visok, strmo ostrešen obrambni stolp, bergfrid. Bil je v svojem dolgem obstoju varen in tolpam oblegovalcev gotovo neosvojljiv, saj sploh ni potreboval obzidij in vogalnih stolpov; in jih tudi zdaj nima. Je prava prikazen zgodovine ob robu razvojno zagozdenega Kozjanskega, pokrajine, ki ji po dobrih 150 letih odrivanja na rob družbenih in prometnih tokov postaja največja dobrina prav to: na videz nekoristna, nedobičkonosna zgodovina. Podsredški grad ponuja pogled v preteklost skozi široko odprta okna in ima tudi na stežaj odprta svoja visoka vrata: od 10. do 18. ure vsak dan razen ponedeljka. Do njega peljejo stare deželne ceste, še zmeraj vijugave, a asfaltirane, iz dveh starosvetnih trgov: z juga iz Brestanice, s severa iz Podsrede. Le z vzhoda, s Svetih Gor nad Bizeljskim, se pride (na lastno odgovornost, kakor piše na opozorilni tabli) po gozdni cesti, ki po svoji zdrtosti in drznih okljukih zbuja občutje, kako se je včasih potovalo na podsredški grad, k različnim viteškim in plemiškim družinam, ki so se tu menjavale po zakonih dedovanja, kupčij ali pa kar po skrivnostnih usojenostih; nazadnje se je na grad prišlo k Windischgraetzem, ki so tu gospodovali do konca druge svetovne vojne.

Grad Podsreda pozno popoldne

Kozjanski mislec na trgu v Lesičnem


Štajerska

Suhi travnik na Vetrniku, na katerem v času cvetenja med številnimi cvetnicami raste tudi 25 vrst orhidej.

Obisk tega po vzdevku najbolj grajskega med slovenski­mi gradovi je blagodejen, je pra­va paša za oči in maša za dušo, dojemljivo za skrivnosti in legende, za razmisleke o odtekanju časa mrtvim in živim stvarem. Na ploščadi pred berg­ fridom se da v miru posedeti in se tudi podpreti s pijačo pa prigrizkom, pred ogledom ali po njem. V obnovljenih prostorih si lahko ogledate kakšno občas­ no razstavo, če pa se vam ne mudi pred televizor, morda zvečer v dvorani prisostvujete koncertu. In kaj se še da videti v gradu? V prvi etaži sta prikazana pre­ teklost gradu in prizadevanje za njegovo obnovo. Predstavljeno je tudi partnerstvo med gradovoma Wolfsegg (v bližini nemškega Regensburga) in Podsreda. V renesančni dvorani visijo kolorirani lesorezi s prikazom oblačil in opreme iz sredine prejšnjega stoletja, v stolpu in na galeriji pa kolorirane litografije štajerskih gradov. V pritličnih prostorih je razstavljeno steklo, ki temelji na glažutarski tradiciji na Kozjanskem. Tukajšnje steklarne so podobno kot tiste na Pohorju izdelovale steklovino za shranjevanje zdravil in živil, svetila, servirno in jedilno posodo, šipe in tudi steklenice za slatino. Ko so glažute ugasnile, je industrija na Kozjanskem zamrla do današnjega dne; in ni veliko manjkalo, da bi se deželica do kraja razselila. Delavci kozjanskega parka tudi v teh časih pehanja za gotov denar uspešno varujejo bogato naravno in stavbno dediščino teh krajev. V dveh informacijskih središčih: na trgu in na gradu Podsreda so na voljo lične, tako strokovne kot poljudne knjige, prospekti in zemljevidi. V vsesplošnem pehanju za uspešnimi zgodbami, tako značilnem za današnje čase, je kozjanski park pri­ mer stare slovenske formule uspeha, ki se glasi, da se počasi daleč pride. Spočet je bil iz davne ideje – ideološko in finančno izdatno podprte – da bi bilo namreč treba ohraniti pokrajinska in kulturna bogastva deželice ob Sotli, ki je rodila nekdanjega največjega sina jugoslovanskih narodov in narodnosti. Z leti je dozorelo spoznanje, da je območje na slovenski strani reke vredno ohranjanja


Ve t r n i k

predvsem zaradi širokega seznama vrednot, ki imajo poreklo iz časov pred Titom. In tistih, ki so ostale po njem. Ki jih je treba ohraniti za potomce.

Vidimo se v sredo na prangerju Obiskati danes kozjanski park pomeni priti v razvojno še zmeraj zaostalo območje Slovenije, ki pa zna svoje pokrajinske lepote, naravne in kulturne spomenike predstavljati gostoljubno in poučno, nevsiljivo privlačno ter tudi turistično učinkovito. Kozjansko je postala vzorčna pokrajina svobodnega in samostojnega, razkoš­ nega raziskovanja prvobitne narave in zgodovinskih, umetnostnih ter narodopisnih točk, pri tem pa je preprežena z ne preveč napornimi izletniškimi smermi, z dobro označenimi potmi in s številnimi pojasnjevalnimi tablami. Izgubiti se v tej pokrajini ne moreš, povsod so prijazni ljudje. Odprtih kmetij in gostišč je dovolj, da ne govorimo o vinskih kleteh in vinotočih. Če ste se že potrudili na grad in v gozdove okoli njega, pač ne smete obiti trga pod gradom, Podsrede, nekoč po vsej spodnji Šta­jerski razglašenega po sejmih, ki so tu potekali ob sredah (kakor so v 24 kilometrov oddaljenem Podčetrtku potekali ob četrtkih). Sredi mirnega, skoraj opustelega tržnega prostora je na ogled postavljen sramotilni steber, ob katerega so še dolgo v tlačanske čase priklenjali tatove, goljufe, prešuštnice in druge prestopnike, po podsredškem kazenskem pravu vredne javnega zasmehova­nja. Kovinska ovratnica, pripeta na pranger, kdaj pa kdaj zarožlja v vetru, za katerega ne veš, od kod je prišel in kam je odšel, ka­kor da je hušknila mimo sama magistra vitae, zgodovina. Tudi pesnik Anton Aškerc, ki je leta 1880 kaplanoval v starem zatohlem župnišču in pod psevdonimom Gorazd pošiljal iz Podsrede svoje najboljše balade, je bil zaradi nje zamišljen in zbegan:  ... jaz gledam, kak vali se mimo mene \ čas v večnosti brezdanji ocean.

Gotska cerkev na Stari sveti gori, še en primerek bogate stavbne dediščine v kozjanskem parku

/Vetrnik  

http://www.modrijan.si/slv/content/download/2107/37546/version/1/file/Vetrnik.pdf

Advertisement