Issuu on Google+

Kras in Istra

Veli Badin Uho, ki sliši Istro Dostop: S primorske avtoceste izvoz pri Črnem Kalu, nato mimo Hrastovelj in skozi Kubed do Sočerge. Od tam pelje na levo cestica na planoto, kjer sta cerkev sv. Kirika in poko­ pališče. Tu parkirate. Na Veli Badin se spustite po desni označeni poti k spodmolom in naravnemu mostu v Kraškem robu tik pred državno mejo. Pod mostom se vrnete na rob in nazaj k Sv. Kiriku. Sem in nazaj je slabe tri ure razmeroma udobne hoje, med katero pa je pri spustu pod Kraški rob treba malce poplezati po jeklenih vrveh in stopnicah. Tu je pot zahtevna! Priporočljiv zemljevid: Primorje in Kras, 1 : 50 000. (Na njem je Naravni most nad Mlini kot »naravna znamenitost« označen nekoliko zamaknjeno.)

Cerkvica sv. Kirika stoji na sredi lepe slemenske poti med Lačno in Velim Badinom.

Naravne lepote Zgodovinsko-kulturne znamenitosti

              

Prepadni Kraški rob se steza v Istro od Trsta doli do Učke. Oko­ li Movraške vale se rob zaviha v obliki velike črke J. Pri spod­njem, kljukastem delu črke leži na eni strani Movraška vala, na drugi strani pa se od Gračišča in Sočerge proti hrvaškemu Buzetu steza druga, prav tako plodna flišna dolina rečice Reke. Vmes je ponekod zaraščen, ponekod gol kraški greben, ki se tu in tam nekoliko poleže in ima videz planote. Del te planote se na svojem južnem robu imenuje Veli Badin; to so stene, ki strmo padajo proti mejnemu prehodu Sočerga na naši in Požane na hrvaški strani; v svojem najlepšem delu pa se stene stezajo nad vasico Mlini, tik pred mejo. Stene so v najbolj atraktiv­ nem delu konveksne; spodmo­li so ostanki zrušenih kraških jam, na kar kažejo na obodih ostanki kapnikov, drugje pa so stene navpične, visoke tudi do 120 metrov. Ker so tople in zavetrne, gnezdijo v njih plašne vrste ptic: puščavec, skalni golob, rdeča lastovka in planinski hudournik. Še posebno zani­miv je izredno plahi, skrivnostni


Ve l i B a d i n

puš­čavec, za katerega je vredno s seboj vzeti daljnogled, da bi ga odkrivali od daleč. Ptičji lepotiček je enotne, kovinsko modre barve. Plezanje po stenah in stikanje za gnezdišči je ostro prepovedano! Zahvaljujoč naravi je tudi zelo nevarno. Če k tem spodmolom prištejemo še bližnji naravni most, lahko izlet na Veli Badin označimo kot vrhunsko naravoslovno doživetje. Cerkvica sv. Kirika (410 m) nad Sočergo s pokopališčem, kjer so noč in dan odprta groba vrata (Prešeren) je že od antičnih časov naprej (in morda še od prej, saj je blizu, na zahod pro­­­­ti Lačni, prazgodovinsko gra­dišče z visokimi okopi) za­ četek čudovite razgledne pešpoti. Na začetku nam veselje

Naravni most v Velem Badinu

Sloviti spodmoli, »ušesa Istre«.


Kras in Istra

Pot po Velem Badinu poteka med grmički ruja.

Spodmol nad mednarodnim mejnim prehodom Sočerga

sicer skazi kovinski pretvorniški stolp, a so kmalu, ko se steza prelamlja na mehkih terasah in ko rada zavije k robu sten, na vrsti sama čudesa. Najprej luk­ nja v steni, imenovana bunker, potem hrastov gozdiček, ravno dovolj skrivnosten, da pomisliš, ali nimajo v njem svetišče kak­ šni častilci drevesnih duhov, pod njim pa obolne poljane po­ rdelega ruja. Kjer steza »ponik­ ne« v steni, je Orlovo gnezdo (359 m), nekakšno središče Velega Badina. Tam je skrinjica z vpisno knjigo in tu se v obeh smereh sme steno preplezati. Plezarija je zavarovana, vendar bo izlet­nik z vampom ali debelim nahrbtnikom težko prišel skozi. Kot rečeno, se svet spodaj pogrezne v previse in od vlage, alg in kapnikov marogaste spodmole. Spominjajo na velike apside v bizantinskih cerk­ vah. Steza zavije tudi pod njihovo streho, po nekaj minutah blagega spusta pa obstanemo pred lokom iz velikanskih skalnih kvadrov, pred naravnim mostom, s katerim se je narava izkazala tudi s svojo zidarsko veščino. Je to preduh, skozi katerega žvižga burja, so to vrata v Kraškem robu, skozi katera si pohodniki poiš­čejo bliž­njice? Oboje, resnično zanimiva pa je ljudska oznaka, da so to ušesa Istre, ki slišijo vse, kar se v deželi govori; naj bo to uho na­rave, ki vse sliši in vse ve, greh se delati ne sme (nad naravo pa res ne). Pisec teh vrst, katerega oko se je velikokrat že paslo po poljanah ruja, še ni videl tako lepo pordelih poljan kakor tu. Apnenčeva tla so gosto posejana s škrapljami, ponvicami in z žlebiči, deževnica je na njih umetniško izdolbla odtoke, burja pa je odtresavala v njih rujeva semena. Cvetje se je bilo pomladi dvignilo iz kamna kakor tisočerni vzrasti polževih rožičev, ki jih je sonce natopilo z medičasto prevleko. Tako si je ruj osladil muke rasti iz drobnih meli, ki si jih je bil nadrobil v razpoke. Polnil se je s soncem, spreminjal se je v sončno uro, ki kaže čas enega leta. Vzel si je na posodo vse njegove barve, v jeseni pa je začel krvaveti. Kadar je najlepši, se vse manj smehlja. Pravzaprav se kremži in krči, ko pošilja v nas svojo zadnjo toploto, zadnjo žerjavko sonca.


/Veli+Badin