Issuu on Google+

Strunjanski klifi Globinska slika Istre Dostop: Z obalne ceste Koper–Piran izvoz v Strunjanu. Treba je priti do obale oziroma kopališča in se takoj za Vilo Tartini napotiti po naravni obali. Pešpot do Mesečevega za­ liva je dolga kakšen kilometer. Najbolje se je podati ob oseki.

Naravne lepote Zgodovinsko-kulturne znamenitosti

             

V pozni jeseni ali celo pozimi na slovensko morje? Pogledati, kako se z zahoda začne nad Slovenijo jasniti – ali obratno, oblačiti? Videti od zimskega sonca svoje lastne dolge sence? Zadihati mehki, slaničavi zrak? Poiščite jih torej, te strunjanske klife, strme, ponekod navpične stene strunjanskega polotoka, ki padajo naravnost v morje; male, skrite zalivčke, v katerih ste se poleti morda kdaj samotno kopali. Pri teh nekaj desetih kilometrih istrske obale, ki jo imamo, pri vsem tem prerivanju plaž, solin, lagun, izlivov, cestišč, industrije, pristanišč in naselij, je ta naravna obala za Stru­ njanom pravi čudež, velika učilnica geologije, geomorfologije in botanike, je staro izročilo narave sredi razdivjane urbanizacije. Ko se z Belvedera nad Izolo spustite v zeleno obokani dvojni pinijev drevored, najlepši v Sloveniji, ste že v Strunjanu, in vsaka

Nekateri bi radi daleč čez morje, nekaterim pa je dobro kar doma.


Kras in Istra

Flišne plošče se nižajo še daleč v morje.

od ne ravno smotrno speljanih cest vas mimo lagune Stjuže pripelje na plažo, k Vili Tartini. Lahko pa se spet zapeljete vkreber, k cerkvi Marijinega prikazovanja, in se med kmetijskimi zemljišči sprehodite do vrhov rtov Strunjan in Ronek (ki se nad morje dviga spoštljivih 116 m). Vendar se je treba izogniti nevarnemu prostemu plezanju po krušljivih flišnih stenah in poiskati kozji stezi, ki se spuščata k veliki vodi. Najlepše je strunjanski klif doživeti med obema rtoma, v blagem zalivu, ki ima ime po Sv. Križu. Do zaliva pridete – ali se ob mirnem morju do njega prebijete – če se takoj za Vilo Tartini, desno od plaže, napotite po položnem, a ozkem obrežju. Prepadni klifi se grezijo tudi 80 metrov globoko. Kot razviharjeni valovi se po njihovih stenah vijejo značilne plasti fliša. V vznožju, ki se lepo podaja sprehodom, se širi značilna abrazijska prodna terasa, nasuta z odkruški fliša, ki jih je v ritmičnem dvigovanju in upadanju, še bolj pa seveda v viharjih, razsulo morje. Zlasti je zanimiv obisk ob oseki, ko v bibavičnem pasu opazujemo živozelene kvadraste kamne z gosto algasto zarastjo, lep »podvodni travnik« z morskimi ježki, leščurji, morsko solato, spalancanijevimi črvi in različnimi rakci ter


S t r u n j a n s k i k l i fi

raznimi endolitskimi školjkami, ki razjedajo kamnine in so v tem pogledu zaveznice rušilnim valovom. Nekatere živalce, kot na primer rdeča morska vetrnica, so prilepljene. Sprehajalec mora občudovati njihovo fiziologijo, odporno proti okrutnim spremembam vode in suše, pripeki in mrazu. Kar opazujemo nad tem »travnikom«, so ostanki morja v eocenu, skladi, ki so jih dvignili gorotvorni procesi. Če bi stotisočletja lahko strnili v eno minuto, bi bili osupli od njene dinamike in dramatičnosti. Koliko narivanja, gubanja, sesuvanja krhkega ostenja! Koliko odpihovanja! Koliko zdiranja po hudih nalivih! V burji ali morskem pršcu boste bliže čutili gibala teh nenehnih sprememb, v katerih je en človeški vek krajši kot švist nevidne razpoke v kamnu. Kadar je bibavica nizka, se obrežni pas pod tem največjim flišnim klifom ob vsem Jadranu pomakne daleč v morje in podvodno življenje začne migetati pred vašimi očmi in za hip se vam zazdi, kakor da ste zagledali odrto kožo velikanskega bitja našega sveta. Če se boste ozrli okoli po ljudeh, boste morda začutili, da še kdo blodi v podobnih mislih. Sedeli bodo vsak na svojem kamnu, po navadi zaprtih oči, ker je tako nemara najlepše občutiti sonce. In če jih bo nizko sonce grizljalo po zamaknjenih obrazih in nekatere tudi po goli koži, kakor so jo prejeli od matere, vas bo to pleme z nevidnimi nit­kami primaknilo k sebi. Resda vas ne bo nihče pogledal v oči. Sploh se bo delal, kakor da vas ni. Tako se vedejo živalce, ki vedo, da bolehajo za isto boleznijo; ali ljubeznijo.

Strunjanski klifi razkrivajo notranjo zemeljsko podobo Istre.

Obrežje pod klifi je vedno obljudeno, tudi pozimi. V ozadju na desni vidimo obris Pirana.


/Strunjanski+klifi