Page 1

STROKOVNI PRISPEVEK

GOZD dr. Staša Tome, Prirodoslovni muzej Slovenije

Gozdovi pokrivajo tretjino Zemljine površine in več kot polovico Slovenije. So največji in ekološko najbolj zapleteni kopenski ekosistemi. Pomembno vplivajo na sestavo ozračja, podnebje, kroženje vode in na druge procese na Zemlji. V gozdovih živi več kot 90 odstotkov vseh znanih kopenskih organizmov, mnogih še nismo odkrili. Gozd človeku ponuja surovine, pa tudi prostor za rekreacijo in sprostitev. A ohranili ga bomo lahko le, če bomo z njim sonaravno gospodarili. Kaj je gozd? Na prvi pogled se zdi vprašanje preprosto. Če bi povprašali osemletne otroke, bi verjetno rekli: »To je veliko dreves, pa srnice in medvedi in volkovi in gobe …« In potem ne bi bilo konca naštevanju različnih gozdnih organizmov. Resnica ni daleč od te otroške interpretacije gozda. Če gozd opišemo »po odraslo«, se definicija glasi: Gozd je površina, večja od 0,5 hektarov (50 arov), na kateri drevje porašča vsaj 10 odstotkov površine in kjer drevesa dosežejo višino vsaj 5 metrov (definicija organizacije FAO – Food and Agriculture Organization of the United Nations) ali Gozd je zemljišče, poraslo z gozdnim drevjem v obliki sestoja ali z drugim gozdnim rastjem, ki zagotavlja katerokoli funkcijo gozda, ter vsa zemljišča v zaraščanju, ki so kot gozd določena v prostorskem delu gozdnogospodarskega načrta (v Sloveniji veljavni Zakon o gozdovih iz leta 1993). Otroci imajo torej prav, le da so pri svojem opisu manj natančni, predvsem pa njihov opis ne omenja bistvene lastnosti gozda: gozd deluje kot značilen ekosistem – kot velik »organizem«, v katerem je vse med seboj povezano in znotraj katerega vladajo bolj ali manj zapleteni odnosi. Tako po slovenskem Zakonu o gozdovih h gozdu ne štejemo posamičnega gozdnega drevja ali skupin gozdnega drevja na površini do 5 arov, neavtohtonih obrečnih in protivetrnih pasov drevja, drevoredov, parkov, plantaž gozdnega drevja, obor za rejo divjadi in pašnikov, poraslih z gozdnim drevjem, če jih uporabljamo za pašo. Ker ne delujejo kot gozdni ekosistem.

Svetovni gozdovi Danes gozdovi poraščajo približno tretjino kopne površine Zemlje (približno 4 milijarde hektarov), vendar več kot polovica svetovnih gozdov leži v samo petih državah: v Rusiji, Braziliji, Kanadi, ZDA in na Kitajskem. Svetovne gozdove lahko razvrščamo na več načinov. Glede na spreminjanje oz. prilagojenost gozdov na letne čase in na geografsko širino, kjer rastejo, ločimo tri glavne tipe: tropske gozdove, gozdove zmernega pasu in borealne ali severne gozdove, tako imenovane tajge.

4

solnica-14-1.indd 4

NARAVOSLOVNA SOLNICA

Tropski gozdovi rastejo v bližini ekvatorja v Južni in Srednji Ameriki, Afriki in jugovzhodni Aziji. Na tem območju ni letnih časov, kakršne poznamo na območju z zmernim podnebjem, kjer leži tudi Slovenija. Izmenjujeta se le deževno in suho obdobje. Dolžina dneva se malo spreminja, skoraj vedno dan traja 12 ur. Podnebje je toplo (povprečne temperature so med 20 in 25° C), razlika med najtoplejšim in najhladnejšim mesecem je manj kot 5° C. Padavin je veliko (2000 mm/leto). Ker organska snov hitro razpada, a dež hranila hitro izpira iz tal, so ta revna s hranili in zakisana. Drevesa so visoka do 35 m, njihove krošnje zapolnjujejo vse plasti. Med njimi in na njih rastejo orhideje, ananasovke, vzpenjavke, praproti, mahovi, lišaji in palme, zato do tal prodre le malo svetlobe. Večina vrst je vednozelenih in imajo velike, temnozelene liste. Rastlinje je zelo raznoliko – na površini 1 km2 lahko raste celo več kot 100 različnih drevesnih vrst. V tropskih gozdovih je pestrost življenja (biodiverziteta) največja. Gozdovi zmernega pasu rastejo na območju z zmernim podnebjem v zahodni, srednji in vzhodni Evropi, na vzhodu Severne Amerike in v severovzhodni Aziji. Značilno je menjavanje letnih časov z različno dolžino dneva in različnimi količinami padavin (750–1500 mm/letno), zato rastna doba traja 140–200 dni. Temperature lahko nihajo med –30 in 30° C. Prst je rodovitna, obogatena z razpadajočimi organskimi snovmi. Večina dreves je listopadnih, njihove zmerno goste krošnje pa omogočajo prodiranje svetlobe do tal, zato je podrast dobro razvita. Rastlinje je vrstno manj bogato (3–4 različne drevesne vrste/1 km2) kot v tropskem gozdu, prav tako je manjša raznolikost življenja. Večino gozdov zmernega pasu je v preteklosti spremenil človek, ohranjenih je le še nekaj nedotaknjenih, ki jih danes imenujemo pragozdni ostanki. Borealni ali severni gozdovi (tajge) rastejo na severu Evrazije in v Severni Ameriki – velika večina (2/3) v Sibiriji, preostali v Skandinaviji, Kanadi in na Aljaski. Od letnih časov je tu le kratko, mokro in zmerno toplo poletje in dolga, zelo hladna in suha zima, padavin je razmeroma malo (400–1000 mm/leto, večinoma v obliki snega), zato je rastna doba kratka (manj kot 130 dni). Prst je plitva, revna s hranili in kisla. Med drevesnimi vrstami so najpogostejši

LETNIK 14 / ŠT. 1 / JESEN 2009

10.10.2009 12:51:39


STROKOVNI PRISPEVEK

Velik del Slovenije pokrivajo gozdovi. (Fotografija: Davorin Tome)

proti mrazu odporni iglavci, na primer smreka in bor. Njihove krošnje so goste in prepuščajo razmeroma malo svetlobe, zato je podrasti malo. Raznolikost rastlinja, kot tudi celotna raznolikost življenja je majhna. Največ (56 %) gozdov je v tropskem in subtropskem pasu, tretjina vseh gozdov raste v borealnem pasu, le 11 % je gozdov zmernega pasu.

Gozdovi v Sloveniji Danes je Slovenija za Finsko in Švedsko tretja najbolj gozdnata država v Evropi. Brez človekovega vpliva bi gozd poraščal najmanj 93 % površine Slovenije, tako pa je gozdnate le nekaj več kakor polovica Slovenije (58,5 % površine). Pretežni del slovenskih gozdov je bukovih, jelovo-bukovih in bukovo-hrastovih (70 %). Med drevesnimi vrstami močno prevladujeta smreka in bukev (vsake je po tretjina), sledi jelka (8 %). Sicer raste v Sloveniji 71 samoniklih vrst gozdnega drevja, med njimi je 10 vrst iglavcev. Ta bogata pestrost drevesnih vrst kaže, da so slovenski gozdovi, v primerjavi z večino evropskih gozdov, dobro ohranjeni. Vzrok je po eni strani razmeroma težka dostopnost do gozdov v goratem svetu in težka prehodnost kraškega sveta, po drugi strani pa ustrezno gospodarjenje z gozdovi v preteklosti. Za primerjavo: v severni Evropi raste komaj malo nad 20 in v Veliki Britaniji malo nad 30 samoniklih drevesnih vrst. Takšne pestrosti, kot jo zasledimo v slovenskih gozdovih, ne dosegajo niti druga območja v Evropi, razen redkih (npr. Balkanski in Apeninski polotok). Tradicija sonaravnega gospodarjenja z gozdom na Slovenskem je dolga. Že v drugi polovici 19. stoletja so na velikih gozdnih posestih na Kočevskem in Notranjskem začeli uvajati nov način gospodarjenja z gozdom. Gozdarji so se uprli golosečnemu nemškemu načinu gospodarjenja, ki je prevladovalo do tedaj. Že leta 1892 so uvedli za kraški svet primernejše prebiralno gospodarjenje in zavarovali več pragozdnih ostankov. Tudi po drugi svetovni vojni je Slovenija kot edina dežela poleg Švice v vsej državi prepovedala golosečni sistem gospodarjenja in nadaljevala s sonaravnim in večnamenskim gozdarstvom, ki omogoča

trajno in optimalno delovanje gozda kot ekosistema in hkrati omogoča trajno uresničevanje vseh njegovih funkcij. S tem si je Slovenija pridobila ugled ne samo v Evropi, ampak po vsem svetu.

Gozd kot ekosistem Ekosistem je bolj ali manj omejen del našega planeta, sestavljen iz vseh neživih dejavnikov (anorganske hranilne snovi, količine vode, svetlobe, toplote …) in vseh živih bitij, ki so med seboj funkcionalno povezana tako, da je med njimi vzpostavljeno ravnovesje. Primeri ekosistema so morje, travnik, mlaka … Gozdovi so največji in ekološko najbolj zapleteni kopenski ekosistemi. Glavni dejavniki ekosistema so dejavniki nežive narave (abiotični dejavniki), primarni proizvajalci (zelene rastline), potrošniki in razkrojevalci. Slojevitost gozda Osnovni gradniki gozda so drevesa, ki skupaj z drugim rastlinjem zaradi tekmovanja za svetlobo ustvarjajo navpično slojevitost ali vertikalno stratifikacijo gozda.

krošnje

debla grmovna podrast sloj praproti, zelišč, mahov gozdna tla in opad Navpična slojevitost gozda v območjih z zmernim podnebjem. (Ilustracija: Jurij Mikuletič)

LETNIK 14 / ŠT. 1 / JESEN 2009

solnica-14-1.indd 5

NARAVOSLOVNA SOLNICA

5

13.10.2009 14:24:52


STROKOVNI PRISPEVEK Od tal do vrha krošenj se neživi dejavniki, kot so količina svetlobe in vode ter temperatura, spreminjajo in ustvarjajo različna življenjska okolja, različne ekološke niše. Slojevitost je najbolj izrazita in razčlenjena v tropskih gozdovih, v borealnem gozdu pa je zelo preprosta. V gozdovih zmernega pasu je bolj izrazita v listnatih kot v iglastih gozdovih. Talnemu sloju z opadom sledijo sloj praproti, zelišč in mahov, sloj grmovne podrasti, sloj debel in sloj krošenj. Tudi živali in drugi organizmi v gozdu zasedajo različne ekološke niše. Manjši in manj gibljivi organizmi vse življenje preživijo v določenem sloju, bolj gibljive živali, na primer ptiči, so lahko bolj ali manj vezane na določen sloj, a se gibljejo v vseh. Od slojevitosti gozdnega ekosistema je odvisno delovanje združbe, izkoriščanje in pretok energije ter kroženje snovi. Odločilni dejavnik pri tem je svetloba, ki jo rastline potrebujejo za fotosintezo. Količina svetlobe upada od krošenj proti tlem. V listopadnem ali mešanem gozdu se zaradi sprememb v olistanosti dreves in grmov v različnih letnih časih svetlobne razmere zelo spreminjajo. Poleti, ko so drevesa olistana, tla doseže le 1 % svetlobe, ki doseže vrh krošenj. Na jesen listje odpade, veje so gole do naslednje pomladi, zato ima svetloba neoviran dostop do gozdnih tal. Spomladi nekatere cvetnice v gozdni podrasti listopadnih gozdov (npr. podlesna vetrnica) izkoristijo za cvetenje in skladiščenje hrane, saj morajo preostanek leta preživeti v senci.

Nekatere rastline spomladi izkoristijo priložnost, ko so tla v listnatem gozdu dobro osvetljena, in množično zacvetijo. (Fotografija: Davorin Tome)

6

solnica-14-1.indd 6

NARAVOSLOVNA SOLNICA

V iglastih gozdovih drevesa (razen macesna) obdržijo zelene iglice vse leto, zato svetloba ne more neovirano prodirati do gozdnih tal. Tako je v strnjenih sestojih iglavcev podrast navadno zelo skromna. Pomemben dejavnik, ki vpliva na slojevitost gozda, je voda. Krošnje prestrezajo padavine, ki čez čas padejo na tla. Koreninski sistem rastlin vsrka vodo z mineralnimi snovmi iz tal. Ta potuje po pretočnih rastlinskih sistemih navzgor, kjer skozi listne reže izhlapeva, rastline pa jo tudi aktivno izločajo skozi listne reže. Temperaturna nihanja v gozdu so manjša kot v njegovi okolici, saj drevesa in drugo rastlinje omilijo gibanje in mešanje zraka. Zlasti pozimi goste krošnje iglavcev pomagajo ohranjati toploto, zato mnogi ptiči tu prenočujejo. Sloj krošenj je v gozdu najobsežnejši. Tu je življenje živahno, v listnatih gozdovih predvsem med vegetacijo, v iglastih pa vse leto. Mnogo je pajkov ter žuželk, ki se hranijo z zelenimi listi, pijejo rastlinske sokove ali plenijo druge žuželke. Z njimi se hranijo številni ptiči, ki tu najdejo tudi dovolj rastlinske hrane – listov, semen in plodov. Mnogi ptiči v krošnjah dreves tudi gnezdijo. Tu najdejo hrano in zavetje tudi nekateri sesalci (npr. veverica, polh, kuna zlatica …). Sloj debel sega od korenin v višino, dokler se ne razcepi v veje. V razpokanem lubju, predvsem pri iglavcih, najdejo skrivališča številne žuželke in pajkovci. Nekatere med njimi pod lubje ali v les odlagajo jajčeca, kjer se ličinke hranijo in včasih uničijo celotno drevo. Plenijo jih različni ptiči, npr. dolgoprsti in kratkoprsti drevesni plezalček, brglez, žolne in detli. Nekateri ptiči (npr. detli in žolne) v debla dolbejo dupline, v katerih gnezdijo, kasneje jih lahko zasedejo drugi ptiči, netopirji, polhi, kune in druge živali. Sloj podrasti in grmovja je razvit v listopadnih in presvetljenih borovih gozdovih, medtem ko ga v strnjenih iglastih gozdovih skoraj ni. Tudi tu živijo številni pajkovci (klopi, pajki) in žuželke, ki pa običajno pripadajo drugim vrstam kakor pajkovci in žuželke iz sloja krošenj ali debel. V in na grmovju si hrano iščejo ptice (divji petelin, gozdni jereb, taščica, stržek …), mnoge v tem sloju tudi gnezdijo (siva pevka, cikovt, kos, kalin …). V grmovni podrasti občasno iščejo kritje večji sesalci, kot so zveri in parkljarji, na primer srna in jelen. Tu gnezdi tudi podlesek, ki je naš najmanjši polh. Tudi sloj praproti, zelišč in mahovja je dobro razvit v nekaterih listopadnih in presvetljenih iglastih gozdovih. Praproti so opora za razpete pajkove mreže ali gnezdišča nekaterih žuželk. Zelišča so hrana za travojede in nekatere glodavce, na skromnem cvetju dobijo nekaj hrane žuželke. Mahovi, ki so razviti na bolj vlažnih mestih, so življenjski prostor številnih drobnih živali (npr. skakačev). V tem sloju najdejo zatočišče in hrano nekateri mali sesalci (rumenogrla miš, gozdna voluharica, gozdna rovka, beloprsi jež), tu se občasno pasejo tudi veliki travojedi (jelen, srna). Na gozdnih tleh je veliko opada (odpadlo listje, vejice, padlo drevje), ki zadržuje vlago in počasi razpada. Razgrajene snovi živi organizmi ponovno vgrajujejo v svoja telesa. Pri razpadanju sodelujejo številni razkrojevalci – bakterije, glive, številne živali (kolobarniki, mehkužci, pajkovci,

LETNIK 14 / ŠT. 1 / JESEN 2009

10.10.2009 12:51:40


STROKOVNI PRISPEVEK žuželke in drugi), ki so hrana za druge živali. Organizme, ki živijo v tleh, imenujemo edafski organizmi ali edafon. Na vlažnih gozdnih tleh se dobro počutijo mnoge dvoživke (sekulja, močerad), tu živijo tudi nekateri plazilci (smokulja, belouška, živorodna kuščarica …). Gozdna tla z opadom so prehranjevalna niša za mnoge ptiče (cikovt, kos, sloka). Krekovt in šoja v tleh za zimsko zalogo skrivata lešnike in želode. Ker pozimi in zgodaj spomladi ne najdeta vseh zalog, semena vzklijejo. Tako pomagata pri razširjanju dreves v gozdu. Na gozdnih tleh najdemo tudi gnezda divjega petelina, gozdnega jereba, sloke, podhujke, grmovščice, meniščka in celo race mlakarice. V tla kopljejo rove voluharice, rovke, lisica, jazbec in drugi. Mali sesalci se hranijo predvsem z nadzemnimi in podzemnimi deli rastlin, glivami, plodovi in semeni, nekateri so tudi žužkojedi. So hrana lisici, ježu, kuni in sovam. Odnosi med organizmi V ekosistemu snov in energija krožita med neživim svetom, primarnimi proizvajalci, potrošniki in razkrojevalci. Zelene rastline v procesu fotosinteze iz energije sončne svetlobe, ogljikovega dioksida, ki ga sprejemajo iz zraka, in vode izdelujejo organsko snov, ki potem nekaj časa kroži med živimi bitji. Zelene rastline zato imenujemo primarni proizvajalci. Rastlinojede organizme imenujemo primarni potrošniki, mesojede pa sekundarni potrošniki. Organizme, ki se hranijo z rastlinsko in živalsko hrano, imenujemo vsejedci. Razkrojevalci odmrle organizme razgrajujejo v snovi, ki jih lahko rastline zopet uporabijo. Med vsemi organizmi gozdnega ekosistema vladajo zapleteni odnosi, ki so posledica tisočletne evolucije in postopnega prilagajanja organizmov na življenjske razmere – vsak organizem v tem sistemu ima svojo vlogo, ki je nerazdružljivo povezana z vlogo drugih organizmov v ekosistemu. Za rast gozda je življenjskega pomena sožitje (simbioza) gliv in rastlin, imenovano mikoriza. Glive niso ne rastline, ne živali, ampak so samostojna skupina organizmov. Večinoma jih bolje poznamo kot gobe, ki pa so le trosnjaki (razmnoževalni organi) gliv – večina njihovega telesa so hife, ki se razraščajo v tleh in se povezujejo s koreninami rastlin.

Vražji goban je le razmnoževalni organ glive. Veliko podgobje se skriva v tleh. (Fotografija: Davorin Tome)

Mikoriza se je v evoluciji razvila kot rezultat vzajemnega prilagajanja na različne naravne stresne dejavnike. Podgobje, ki od zunaj obrašča korenine, za rastline pomeni večji volumen tal, ki ga lahko izkoriščajo. Zato so rastline bolje preskrbljene z vodo in minerali, kar je še posebej pomembno na revnih tleh. Glive hitreje sprejemajo hranila, ki nastajajo ob razkroju organskega materiala v tleh, zato jih voda počasneje izpira. Mikorizne glive zato preprečujejo izgubo hranil ter siromašenje ekosistema. Rastline pa glivam zagotavljajo ogljikove hidrate, vitamine in rastne snovi, ki so nujni za njihovo rast in razvoj. Podgobje v tleh se lahko razrašča na zelo veliki površini in se povezuje z več rastlinami. To omogoča pretok snovi med organizmi, na primer od drevesa z intenzivno fotosintezo k drevesu v podrasti, ki prejema manj svetlobe.

Prerezana šiška z ličinko ose šiškarice. (Fotografija: Davorin Tome)

Zajedavstvo ali parazitizem je odnos med dvema vrstama organizmov, pri katerem ima zajedavec korist na račun gostitelja. Glede na intenzivnost odnosov med zajedavcem in žrtvijo poznamo več oblik zajedavstva (pravi zajedavci, polzajedavci, tatinski zajedavci ali kleptoparaziti – gostitelju kradejo hrano in gnezdo, občasni zajedavci ali parazitoidi – ne zajedajo vse življenje). V gozdu najdemo različne oblike zajedavstva. V rastlinskem svetu npr. bela omela poganja svoje korenine v veje dreves in jim tako »krade« vodo. Vsem dobro znane šiške, ki jih najdemo na hrastih in šipkih, povzročajo ose šiškarice, ki s svojimi izločki prisilijo rastlino, da okoli njihovih jajčec izgradi šiško. V njenem zavetju se razvija ličinka. A ni povsem varna – vanjo lahko svoja jajčeca odloži katera druga parazitska vrsta os najezdnic, ki sčasoma požre prvotno naseljenko – parazit tako parazitira na parazitu. Tudi ljudem, ki obiščejo gozd, so dobro znani krvosesi, kot sta klop in komar. Čeprav ima zajedavstvo s človeškega stališča precej negativen prizvok, je za ohranjanje naravnega ravnovesja v gozdu zelo pomembno. Zajedavci so naravni sovražniki številnih gosenic metuljev, ličink hroščev in drugih žuželk, ki grizejo listje in les. Če ne bi imele naravnih sovražnikov, bi se tako namnožile, da bi lahko povsem uničile gozd. V gozdovih, kjer je zaradi intenzivnega gospodarjenja naravna raznovrstnost osiromašena, se to pogosto dogaja. V zdravem gozdu pa večino gosenic in drugih ličink pokončajo zajedavci in plenilci.

LETNIK 14 / ŠT. 1 / JESEN 2009

solnica-14-1.indd 7

NARAVOSLOVNA SOLNICA

7

10.10.2009 12:51:40


STROKOVNI PRISPEVEK Med velikim številom gozdnih plenilcev naj omenimo le velike zveri, katerih obstoj je zaradi naraščanja človeške populacije, tehnološkega razvoja in intenzivnega izkoriščanja naravnih virov vedno bolj vprašljiv.

Volk je v Sloveniji redek. (Fotografija: Davorin Tome)

Medved, volk in ris za svoje življenje potrebujejo velike površine strnjenih gozdov, ki pa so v Evropi že zelo redki. V Sloveniji se še lahko pohvalimo s to dobrino: strnjeni gozdovi zavzemajo velike površine in so povezani z velikimi gozdovi na Balkanu, v njih še živijo vse tri evropske vrste velikih zveri. Ris je bil sicer v drugi polovici 19. stoletja iztrebljen, a so ga leta 1973 znova naselili. Vlogo velikih zveri v ekosistemu skuša z odstrelom parkljarjev (srn, jelenov) prevzeti človek, vendar ne more dosegati učinkov, ki jih imajo naravni mehanizmi. Naravni procesi so med seboj nepredvidljivo prepleteni in odvisni kot domine – ena podrta domina lahko povzroči razpad celotnega sistema. Vendar nikoli ne vemo, katera domina je to.

Pomen gozda Povsod po svetu je kakovost življenja ljudi odvisna od gozdov. Gozdove pogosto imenujemo »pljuča našega planeta«, saj imajo pomembno vlogo pri kroženju plinov na našem planetu. Rastline ob fotosintezi iz zraka sprejemajo ogljikov dioksid in izločajo kisik. Gozd, katerega glavna značilnost in največja biomasa so drevesa, naj bi nam tako zagotavljal kisik za življenje. Vendar je pomen gozda še bolj povezan z drugim plinom – ogljikovim dioksidom. Zaradi izgorevanja fosilnih goriv in lesa njegova vsebnost v ozračju zadnja desetletja strmo narašča, posledica je globalno segrevanje planeta. Gozd igra pomembno vlogo pri odvzemanju ogljikovega dioksida iz ozračja in vezavi ogljika v biomaso gozdnega ekosistema. Drevesa, osnovni gradniki gozda, za svojo rast in razvoj ob fotosintezi iz ozračja črpajo ogljikov dioksid in ogljik akumulirajo v lesu, listju in opadu. V prehranjevalnem spletu je v obliki organskih spojin »ujet« tudi v heterotrofnih prebivalcih gozda (živalih, glivah, bakterijah …). Ker lahko tako gozd kakor tudi ocean privzameta in shranita velike količine ogljika za daljše obdobje, pravimo, da sta »ponor ogljika« (ang. carbon sink).

8

solnica-14-1.indd 8

NARAVOSLOVNA SOLNICA

Obsežni gozdovi imajo pomembno vlogo tudi pri kroženju vode (hidrološki cikel) na Zemlji. V tem ciklu drevesa in druga gozdna vegetacija vodo, ki bi sicer ostala ujeta globoko v tleh ali bi hitro odtekla v reke in jezera, črpajo proti površini in jo v obliki vodnih hlapov izločajo v ozračje. Proces imenujemo evapotranspiracija. Obsega izhlapevanje vode neposredno z mokrih površin drevja, drugih rastlin in tal (evaporacijo) ter izhlapevanje vode skozi listne reže (transpiracijo). Črpanje vode iz podzemnega zbiralnika vode poteka počasi in enakomerno in tako pomaga pri preprečevanju sezonskih poplav in suš. Ob padavinah veliko vode zadržijo tudi gozdna tla, saj ostanki listja, lesa in humus sestavljajo nekakšno vpojno plast. V splošnem lahko gozdna tla vpijejo do štirikrat več vode kot travnik in osemnajstkrat več kot gola, neporasla tla. S to zadrževalno sposobnostjo gozdovi vplivajo na stanje voda daleč okoli. Raziskave so pokazale, da delež gozdov in njihova zgradba pomembno vplivata tudi na količino in kakovost pitne vode. Ob pronicanju vode skozi gozdna tla, ki delujejo kot filter, se voda prečisti. Tako gozd zagotavlja čisto pitno vodo za življenje ljudi in živali in tudi za potrebe industrije in rekreacije. Gozd ima pomembno vlogo pri preprečevanju erozije. Krošnje dreves blažijo močne nalive in zadržijo dežne kaplje, da počasi spolzijo do tal. Podrast, listni opad, drobne vejice in prst z mnogo organskimi snovmi pomagajo k počasnemu prenikanju vode v prst. Preplet korenin dreves in drugih rastlin zadržuje prst na svojem mestu, gozdna vegetacija pa omili tudi vpliv vetra. Posegi v gozd, kot so steljarjenje, pretirano drvarjenje, požiganje ali celo goloseki, močno pospešijo erozijo. V gozdovih po vsem svetu živi več kot devetdeset odstotkov kopenskih vrst rastlin, živali in mikroorganizmov. Raznolikost življenja (biodiverziteta) je med vsemi kopenskimi ekosistemi največja v tropskih gozdovih: čeprav pokrivajo le 7 % kopnega, tu živi več kot polovica vseh doslej znanih vrst na planetu. Strokovnjaki ocenjujejo, da na našem planetu živi med 10 in 30 milijoni različnih vrst, a opisanih in taksonomsko uvrščenih jih je danes le okoli 1,7 milijona. Večina še neodkritih vrst verjetno živi prav v tropskem deževnem pragozdu, ki je še zelo slabo raziskan. Gozd je za človeka tudi neizmeren vir surovin, če z njim trajnostno gospodarimo – je eden od najpomembnejših obnovljivih virov snovi in energije na Zemlji. Zanemariti pa ne smemo niti socialne funkcije gozda – danes, ko nam je prosti čas vedno bolj skopo odmerjen in ko nas preplavlja ponudba zabavišč in različnih medijev, nam gozd ponuja možnost rekreacije in preživljanja kakovostnega prostega časa v zdravem okolju. Literatura: Tome, S. (ur.). Skrivnosti gozda, Ljubljana, Prirodoslovni muzej Slovenije, 2007. Zakon o gozdovih (ZG), Ur.l., RS št. 30/1993: http://www2.gov.si/zak/zak_ vel.nsf/zakposop/1993-01-1299?OpenDocument, 6. 10. 2009 http://www.zgs.gov.si/slo/gozdovi-slovenije/o-gozdovih-slovenije/ slovenski-gozd-v-stevilkah-2007/index.html, 6. 10. 2009

LETNIK 14 / ŠT. 1 / JESEN 2009

10.10.2009 12:51:41

/str+04-08  

http://www.modrijan.si/slv/content/download/3138/45799/version/1/file/str+04-08.pdf

Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you