Page 1


b bá (st.egipt. ) V st.egipt. religiji višja nesmrtna duša, s počeloma AH in KA tretje duhovno počelo bitij. Upodabljali so jo kot človeku podobno ptico, kar simbolizira gibljivost duše po smrti. Je ena od oblik zagrobnega življenja. Po smrti še naprej opravlja vse življenjske funkcije. B. so sprva pripisovali le božanstvu, ki se je lahko utelesilo, pozneje pa so ga začeli pripisovati tudi ljudem. Baál (hebr. ba‘al 'Gospodar, Gospod') Pri ant. zahodnosemit. ljudstvih (Aramejci, Kanaanci, Feničani) ime in splošno poimenovanje nekaterih božanstev. B. je bil bog rodovitnosti (viharja, ki prinaša dež), kot simbol moške moči je imel podobo bika. V Kanaanu so ga častili na kultnih krajih, navadno na vzpetinah (hebr. bāmôt). Starozavezni monoteizem se je s preroki ELIJO, OZEJEM in JEREMIJO silovito upiral Baalovemu kultu, saj je veljal za malikovalskega. Baál Hatánja (hebr. ba‘al ha-tanja 'Lastnik Tanje; Avtor Tanje') > Šneur Zalman Ben Baruh. Baál Haturím (hebr. ba‘al ha-tûrîm 'Gospodar vrst') >Jakob Ben Ašer. baál šém (hebr. ba‘al šēm 'gospodar imena') V judovstvu naslov ljudskega zdravnika in čudodelnika, ki obvladuje ime ali imena Boga. Oznako so prvič uporabili v zgodnjem srednjem veku. V 11. stol. je zaslovel b. š., ki so ga hkrati videli na dveh različnih krajih. Neki drug b. š. pa je celo naredil GOLEMA (BAAL ŠEM TOV). Baál Šém Tôv (hebr. ba‘al šēm tôb 'Gospodar dobrega imena', pr. i. Izrael Ben Eliezer) (Okopy v Ukrajini, ok. 1700–1760, Międzybórz, Poljska) Ukrajinski rabi, mistik in ljudski zdravnik, splošno znan pod okr. imenom Bešt.

Odraščal je kot sirota, dobil je le skromno formalno izobrazbo, a se je vpeljal v skrivnosti KABALE, ko je prebiral rokopise, ki mu jih je zapustil legendarni Baal Šem Adam; od drugih mojstrov pa se je naučil, kako se vzdigneš v nebesa. Med enim svojih vnebohodov je spoznal MESIJO. Kot potujoči zdravnik je poleg zdravilnih zeli uporabljal čarila in zarotovanje, povrhu pa je naredil GOLEMA. B. Š. T. je ustanovil HASIDIZEM; njegov verski nauk, svojevrstna uporabna kabala, je imel močan vpliv, saj ga je prilagodil potrebam preprostih, za silo pismenih Judov. baál tef íla (hebr. ba‘al tefillāh 'gospodar molitve') >hazan. baál tešúva (hebr. ba‘al tĕšûbāh 'gospodar pokore') V judovstvu skesani grešnik. Njegova zasluga pred Bogom je lahko celo večja kakor pri človeku, ki samo formalno spoštuje Božjo postavo. Kabalisti povezujejo skesanost z odkupom, ortodoksni judje z vstajenjem; iskreno kesanje z etično spreobrnitvijo pa je zastopalo MUSARSKO GIBANJE. Báb (arab. Bāb ad-Dīn 'Vrata vere'; pr. i. Mirza Ali Mohamed) (Širaz, 1819–1850, Tabriz) Šiitski reformator, ustanovitelj BABIZMA. Bil je reven šiit, privrženec meditacije, človek s širokim znanjem brez formalne izobrazbe. L. 1844 se je razglasil za »vrata vere«, dvanajstega IMAMA, pričakovanega MAHDIJA. Izzval je močno egalistično mistično gibanje: perz. oblasti so gibanje zadušile, B. usmrtile, njegove privržence pa izgnale v Irak. Med njimi je bil tudi Mirza Husajn Ali, ustanovitelj BAHAJSTVA. Babovo telo danes počiva v BABOVEM MAVZOLEJU na pobočju gore KARMEL pri Hajfi v Izraelu in je eno od bahajskih svetišč. Njegovi glavni

96

0096-0170-B.indd 96

10/1/2007 8:02:15 AM


bábilonska relígija deli sta 'Knjiga med dvema svetiščema' in Bayān ('Knjiga razodetja'). Bábilon (hebr. Babel, iz akad. Bab-ilu 'Božja vrata') Ant. mesto ob sp. toku Evfrata, nekdanja prestolnica Babilonije. Ustanovili so ga Sumerci v 4. tisočl. pr. n. š., v 2. tisočl. pr. n. š. pa so ga Babilonci naredili za glavno mesto kraljestva; postalo je največje in najrazkošnejše mesto antike. V času HAMURABIJA (18. stol. pr. n. š.) je B. dosegel veliko gospodarsko in vojaško moč ter postal versko središče (Mardukov tempelj, zigurat Entemenanki, Ištarina vrata). V SZ je B. simbol malikovalske velesile, v NZ pa se tako imenuje RIM. Pogost motiv v likovnih umetnostih. bábilonska relígija Politeistična religija, ki je na podlagi sumer. religije nastala v Babiloniji, značilna pa je tudi za vse druge mezopotamske religije. Viri za spoznavanje b. r. so klasični zgodovinarji Herodot, Strabon, SZ in starodavna besedila, napisana v klinopisu, ki so jih odkrili v 20. stol.: ENUMA ELIŠ, ep o GILGAMEŠU, Ištarina in Nerg alova pot v pekel idr. V b. r. so bila čaščena mnoga božanstva: ADAD, ANU, Bel, EA, IŠTAR, MARDUK, Nebo, NERGAL, Ninurta, ŠAMAŠ, SIN, TAMUZ. Ta božanstva Babilon, tloris: 1 Nebukadnezarjeva poletna palača, 2 tempelj novoletnega slavja, 3 glavna palača, 4 Nimahin tempelj, 5 viseči vrtovi, 6 babilonski stolp (zigurat), 7 Sveta vrata, 8 Mardukov tempelj, 9 Sveta cesta, 10 Ištarin tempelj, 11 helenistično gledališče, 12 Mardukova vrata, 13 Ninurtova vrata, 14 Urašova vrata, 15 Belit/Ninin tempelj, 16 Adadov tempelj, 17 Šamašev tempelj, 18 Hiša mrtvih, 19 Šamaševa vrata, 20 Ninurtov tempelj, 21 Lugargirova vrata, 22 Ištarina vrata, 23 pokopališče

Babilon, Ištarina vrata

so po večini pobožanstveni naravni pojavi in pobožanstveni ljudje, zlasti kralji. Glavni bog je bil Marduk. Hamurabi iz 18. stol. pr. n. š. ga je razglasil za zavetnika Babilona; njemu v čast je napisan Enuma eliš. Med asir. vladavino je prevladoval bog ASUR. Pri naštevanju bogov so se pojavljale triade Anu – Enli – Ea ali Šamaš – Sin – Ištar (Sonce – Mesec – ozvezdja). Boginje so se stapljale v eno boginjo Ištar. Poleg verovanja v božanstva so Babilonci verovali tudi v duhove in demone. Prakticirali so MAGIJO in magijske obr ede. Verjeli so v vpliv neba na dogajanje na zemlji. Pri razlaganju božjih znamenj na zemlji so imeli posebno vlogo svečeniki. Prihodnost so prerokovali iz zvezd (ASTROLOGIJA). Središče bogočastja je bil tempelj (ZIGURAT), običajno zgrajen stopničasto. Glavni praznik je bil novo leto. Praznovali so ga med poletnim enakonočjem, s procesijami in službo božjo, s katero so ovekovečali poroko bogov. V molitvah in obredih se izraža njihovo zavedanje greha: k bogovom so molili, da jim odpustijo greh, kakor pričajo spokorniški psalmi, podobni biblijskim. Verovanje v POSMRTNO ŽIVLJENJE ni bilo posebno razvito. Duše pokojnikov so odhajale v podzemlje, iz katerega ni bilo vrnitve in v katerem je vladal bog Alatu. V nekaterih besedilih se pojavlja tudi misel o božji sodbi. 97

0096-0170-B.indd 97

10/1/2007 8:02:16 AM


bábilonska súžnost bábilonska súžnost >babilonsko izgnanstvo.

babilónski stòlp Po bibl. zgodbi stolp, ki so ga gradili potomci NOETA, da bi se vzdignili do neba. Bog jim je preprečil načrt tako, da je graditeljem »zmešal jezik vse zemlje« (1 Mz 11,9). Zgodba po vsej verjetnosti izvira od bab. ZIGURATA. B. s. je simbol brezglavega hlastanja za slavo in oblastjo, simbol ošabnosti civilizacije brez duhovnih in moralnih vrednot.

babilonski stolp, Graditev babilonskega stolpa, miniatura iz 11. stol., Britanski muzej, London

Babilónski Tálmud >Talmud. babilónsko izgnánstvo Izgon prebivalcev Jeruzalema in Jud. kraljestva v Mezopotamijo (597, 587 in 582 pr. Kr.), potem ko je bab. kralj NEBUKADNEZAR II. zavzel JERUZALEM in uničil TEMPELJ; tudi babilonska sužnost. V izgnanstvu sta delovala preroka EZEKIEL in DRUGI IZAIJA, tolažila ljudstvo in mu vlivala upanje na vrnitev. Duhovniki so zbirali svete spise in jih prepisovali. Razvijali so oblike bogoslužja, ki niso bile povezane s tempeljskim kultom. Poudarjali so, kako pomembni so ZAVEZA, OBREZOVANJE in ŠABAT (sobota). B. i. je bilo

za Jude obdobje duhovnega preroda. Pod vodstvom duhovnikov in prerokov si je ljudstvo pridobilo versko in narodno zavest, tako da b. i. pomeni začetek judovstva. 539 pr. Kr. je mogočni BABILON strl perz. kralj KIR II. VELIKI, leto zatem je dal Judom svobodo in možnost vrnitve v domovino. Vrnitev v Judejo popisuje starozavezna zgod. knjiga Ezra. babísti Privrženci BABIZMA. babízem (po vzd. Bab arab. reformatorja, iz perz. bāb 'vrata nebeškega kraljestva') Šiitsko reformno gibanje iz 19. stol., ki je nastalo v Perziji. Njegov začetnik je bil Mirza Ali Mohamed, im. BAB. Babistični nauk vsebuje Babov Bayān ('Knjiga razodetja'). V b. so odpravljeni šeriatski predpisi o molitvi, postu, ženitvi, ločitvi in nasledstvu; uvedeno je duhovno razlaganje islam. eshatologije (raj, pekel, vstajenje); nova KIBLA je postalo Babovo bivališče; Bog se neprestano razodeva skozi svojega odposlanca v verski skupnosti; uveden je novi »duhovni« koledar, ki ima 19 mesecev, vsak mesec pa 19 dni. Babisti so pridigali o družbenih reformah, vseobčem bratstvu in enakopravnosti žensk v družbi. Perz. oblasti so gibanje zadušile v krvi, nekatere babistične ideje pa so se ohranile v BAHAJSTVU. Bábov mavzolêj Bahajsko svetišče na obronkih gore KARMEL v Izraelu. Tam so grobovi, v katerih ležijo BAB, BAHA ULAH in ABDUL BAHA, duhovni začetniki BAHAJSTVA. Zgrajen je v klasicističnem slogu in ima pozlačeno kupolo. Tja romajo BAHAJCI. babúni V srv. Srbiji slabšalni izraz za BOGOMILE. V 12. stol. jih je ostro preganjal Štefan Nemanja, Dušanov zakonik iz 15. stol. pa proti njim predpisuje določene kazni. Bach, Johann Sebastian [báh, jóhan sebástjan] (Eisenach, 1685–1750, Leipzig) Nem. skladatelj, po rodu iz ugledne glasbeniške družine. Glasbeno izobrazbo je dobil v rojstnem mestu, izpopolnjeval pa se je v Lüneburgu in Lübecku. L. 1703 je postal član dvorne kapele v Weimarju, 1717 voditelj dvorne kapele v Köthnu, 1723 pa KANTOR cerkve sv. Tomaža in mestni glasbeni ravnatelj v Leipzigu. Je glavni predstavnik poznega baroka v evr. glasbi. S svojo vzgojo je bil vezan na luteranstvo, klasično humanistično izobrazbo in teocentrično-simbolično razumevanje glasbe. Njegova glasba je ustvarjalna sinteza protestantske cerkv. glasbe (KORAL) ter it. in fr. kult. vplivov. Njegov

98

0096-0170-B.indd 98

10/1/2007 8:02:18 AM


bahájstvo duhovni glasbeni opus (pasijoni, maše, oratoriji, kantate, moteti, koralne zborovske priredbe) je navdihnjen z globoko kršč. vero in prežet z visoko duhovnostjo. Glavna duhovna dela: Magnificat 1723–30 (Magnifikat), Johannespassion 1723 (Janezov pasijon), Matthäuspassion 1729 (Matejev pasijon), Die h-Moll-Messe 1732–37 (Maša v h-molu), Die Kunst der Fuge 1749 (Umetnost fuge). Bachelard, Gaston [bašlár, gastón] (Bar-sur-Aube, 1884–1962, Pariz) Fr. filozof; bil je prof. filozofije znanosti na dijonski univerzi in Sorboni. Ukvarjal se je z vprašanjem epistemologije in psihoanalizo znanstvenega spoznanja. Obenem je preučeval pesniško domišljijo, s čimer je pripomogel k boljšemu razumevanju relig. simbolov. Glavna dela: L'eau et les rêves 1942 ('Voda in snovi'), La poétique de la rêverie 1960 ('Poetika sanjarjenja'), La flamme d'un chandelle 1961 ('Plamen sveče'). Báčkovo (bolg. Бaчкoвo) Bolg. pravoslavni samostan blizu Asenovgrada, južno od Plovdiva; po velikosti drugi največji v Bolgariji. Ustanovil ga je 1083 dvorjan z biz. dvora Komnenov, v 14. stol. je bil središče bolg. srv. kulture. Na njegovem dvorišču stoji cerkev sv. Bogorodice iz 1604 s freskami. bádal (arab. badal 'namestnik') V islamu tisti, ki v imenu drugega in na njegove stroške opravi romanje v MEKO (HADŽ). Pošljejo ga namesto osebe, ki bi morala obvezno opraviti romanje, pa tega zaradi bolezni ali starosti ne more. PETERO STEBROV. Bádb >Danu. badhán (aram. badhan 'burkež') Zlasti pri vzhodnoevr. Judih šaljivec, ki je zabaval svate s petjem, ugankami in šalami, predvsem o nevesti in ženinu. Ker je rad prestopil mejo dobrega okusa, ne da bi bil prizanesljiv vsaj do mladoporočencev, bi ga bili nekateri najraje prepovedali. A razvedrilo se je ohranilo, mogoče tudi po zaslugi preroka ELIJE, ki se je (po Talmudu) med enim svojih spustov iz nebes na zemljo zavzel za b., češ da si zasluži prostor v OLAM HABI, ker spravlja žalostne v dobro voljo. bádnjak (st.slovan. b'deti 'bdeti, čuvati') Panj ali hlod, ki ga pri Slovanih na BOŽIČNI VEČER med posebnim obredom s polivanjem prinesejo v hišo in položijo na ogenj. Južni Slovani so prevzeli običaj BOŽIČNEGA PANJA na ognjišču in mu dali svojo razlago in poimenovanje v skladu z verskimi predstavami o vrhu in dnu

leta: badnji dan 'dan na dnu (leta)' in badnji večer 'večer na dnu (leta)'. Baeck, Leo [bék, léo] (Leszno, Poljska, 1873–1956, London) Nem. filozof in teolog jud. rodu, rabi v Opolah in Düsseldorfu, od 1912 v Berlinu. Predaval je midraš in homiletiko na berlinski jud. univerzi. Bil je duhovni vodja reformnega judovstva, od 1922 predsednik Zadruge nem. rabijev (B’nai B’rith); 1943 je bil aretiran. Po 1945 se je nastanil v Londonu, postal eden ustanoviteljev ter vodja Svet. zveze naprednega judovstva. Po B. je jud. religija najvišji izraz moralnih norm, »klasična« vera dejavnosti in ne občutkov, v nasprotju z »romantičnim« krščanstvom. Judovstvo ima univerzalno nalogo, vendar je zaradi zgod. danosti vezano na en sam narod. Glavna dela: Das Wesen des Judentums 1905 ('Bistvo judovstva'), Romantische Religion 1922 ('Romantično verstvo'), Dieses Volk 1955–57 ('To ljudstvo'). bága (avestsko baga 'ki deli, razdaja, oskrbuje', sansk. bhaga 'ki daruje, milostni gospodar') V MAZDAIZMU eden od božanskih atributov; v novoperz. jeziku b. pomeni boga. bahaízem (po arab. bahā’ 'sijaj') >bahajstvo. bahájci Privrženci BAHAJSTVA; tudi bahaisti. bahájstvo Moderno relig. gibanje in nauk, ki sta se v 19. stol. razvila iz perz. ŠIIZMA; tudi bahaizem. B. se imenuje po ustanovitelju BAHI ULAHU, privržencu BABA (BABIZEM). Nastalo je 1863, ko se je Mirza Husajn Ali v Bagdadu razglasil za dvanajstega IMAMA in pričakovanega MAHDIJA. Čeprav je b. iz islama prevzelo strogi monoteizem, iz šiizma pa pričakovanega Mahdija, se je oblikovalo kot posebna sinkretična religija. Iz neoplatonizma je prevzelo nauk, da je Bog svetloba spoznanja in ljubezni, ter nauk o kozmičnih ciklusih. Vključene so tudi nekatere sestavine razsvetljenstva (uskladitev vere in znanosti) ter nekatere humanitarne prvine krščanstva. NAUK V b. je Bog transcendenten, eden in neustvarjen, izraža pa se skozi stvarjenje, EMANACIJO. Je nespoznaven in se razodeva skozi preroka, poslanega ob določenem ciklu in določeni duhovni rasti. Božje razodetje ni končano, temveč se dogaja neprestano in v določenih ciklih. Vsak cikel je imel po enega glasnika (Adama, Noeta, Abrahama, Mojzesa, Budo, Jezusa, Mohameda). Prerok današnjega ciklusa 99

0096-0170-B.indd 99

10/1/2007 8:02:19 AM


Bahá Uláh je bil Baha Ulah, sinteza dosedanjih razodetij. Bistvo vseh religij je Božja ljubezen, enost Boga in bratstvo vseh ljudi: razne rase, jeziki in narodi so le pisano cvetje enega vrta. KULT v b. je reduciran, nima svečeništva niti posebej predpisanih obredov. Bahajci vendarle zidajo svetišča in letno proslavljajo 9 praznikov, ki so povezani s počitkom. Bahajsko leto se začenja 21. marca in ima 19 mesecev po 19 dni. Vsakega prvega dne v mesecu se verniki sestanejo zaradi branja svetih besedil, molitev, administrativnih opravil in skupnega praznovanja. Od 2. do 21. marca poteka post na musl. način. Bahajci imajo tudi svoje svete kraje (BABOV MAVZOLEJ v Hajfi pod KARMELOM, vrt Ridvan pri Bagdadu in Babov dom v Širazu), kamor romajo. SKUPNOST v b. je organizirana kot zveza krajevnih duhovnih svetov, ki jo na svet. ravni združuje Univerzalna hiša pravice z 9 vrhovnimi svetovalci. Njeno središče je v izr. Hajfi. Na čelu skupnosti je »varuh Božjega naročila«, ker pa ŠOGI EFENDI ni zapustil neposrednega krvnega naslednika, to funkcijo od 1963 opravljajo vrhovni svetovalci. Bahajci so razširjeni v Aziji, Afriki, Zahodni Evropi in ZDA, nekaj jih je tudi v Sloveniji. Danes jih je ok. 6 mil. Bahá Uláh (arab. Bahā’Allāh 'Alahov sijaj'; pr. i. Mirza Husajn Ali) (Teheran, 1817–1892, Ako) Ustanovitelj BAHAJSTVA. V mladosti je bil navdušen privrženec BABA in nekaj let po njegovi usmrtitivi je vodil neko babistično sekto. Ko je perz. oblast BABISTE izgnala v Irak, je z njimi odšel tudi Mirza Husajn Ali. L. 1863 se je na praznik ridvan v nekem vrtu blizu Bagdada pred svojimi privrženci razglasil za B. U., dvanajstega IMAMA, tj. MAHDIJA, ki ga je napovedal Bab. Tur. oblasti so ga zaprle v Ako, trdnjavo na pobočjih KARMELA; od tam je razvil intenzivno politično dejavnost, tam je tudi u. in je pokopan v BABOVEM MAVZOLEJU. Svoj nauk (BAHAJSTVO) je razložil v Sv. knjigi. Za svojega naslednika je določil najstarejšega sina po imenu ABDUL BAHA. Báhram >Verethragna. Bajamónti, Júlije (Split, 1744–1800, Split) Hrv. duhovni skladatelj. V Padovi je študiral medicino in glasbo ter 1773 doktoriral. V l. 1785–90 je bil zdravnik in orglar v Hvaru, zatem zdravnik v Splitu, kjer je bil še kapelnik splitske katedrale. V rokopisu je zapustil skoraj 200 del, večidel cerkv. motete, maše, litanije, dva rekviema (Rekviem iz 1787 ob smrti

R. J. BOŠKOVIĆA) idr. Scenski oratorij Prijenos sv. Dujma 1770 (Prenos sv. Dominika) je najzgodnejši ORATORIJ kakega hrv. avtorja. Njegove skladbe navdajata vedrina in optimizem. bajanízem (lat. baianismus) Nauk katoliškega teologa BAJUSA, po katerem je človek zaradi posledic IZVIRNEGA GREHA popolnoma nezmožen opravljati dobra dela in lahko samo greši. B. je obsodil papež Pij V. z bulo Ex omnibus afflictionibus 1567. bajít (hebr. bajît 'hiša, škatla') V judovstvu ena od dveh kockastih škatlic iz črnega usnja, v katerih je pergament s prepisom 4 odlomkov iz Tore (2 Mz 13,1–10; 11–16; 5 Mz 6,4–9; 11,13–21). Pravoverni si ju ob vsakdanji jutranji molitvi z jermeni privežejo k levici in na čelo kot znamenje, da imajo Toro vseskozi pri srcu in v mislih (5 Mz 6,8); vendar ju nosijo samo ob delavnikih, kajti ŠABAT in prazniki so znamenje že sami zase. TEFILIN. bájram (tur.-perz. bayram 'slavje, praznik') V islamu izraz za dvoje glavnih musl. praznikov. Ramadanski b. se praznuje po koncu ramadanskega posta, v prvih treh dneh meseca ŠAVALA. Hadžijski b. ali KURBANSKI BAJRAM se slavi med HADŽEM v Meko, 10.–13. dne v mesecu zulhidža, ko se zakolje KURBAN, žrtvena žival. Oba praznika počastijo s SALATOM in HUTBO. bajrámi šêrif (perz.-arab. 'častni bajram') V islamu spoštljivo poimenovanje, ki ga včasih dajo glavnemu islam. prazniku BAJRAMU. bajramíti (po arab. bayram 'slavje, praznik') Derviški red, ki ga je na prehodu iz 14. v 15. stol. v Ankari ustanovil Hadži Bajram Veli, po katerem se imenuje; tudi bajramije. B. so razvili poseben skriti ZIKR in se razvejili na več sekt: hamzeviti, šejhiti, dželvetiti idr. Pripadniki reda nosijo posebno derviško kapo (TADŽ) s 6 ploskvami, simbolom celotne stvarnosti. Svetišča b. (TEKIJE) so bila v Ankari, Carigradu in Izmirju. Bajus, Michael [bájus, míhael] (Mélin, 1513–1589, Louvain) Valonski teolog, začetnik BAJANIZMA; kot zagovornik teorije o nepoboljšljivosti človekove sprijene narave soroden brit. menihu PELAGIJU; oba sta zavračala nauk AVGUŠTINA o IZVIRNEM GREHU, češ da si lahko človek sam pridobi večno blaženost, če le izpolnjuje Božje zapovedi. Bakábi (majevsko Bacab) V majevski mitologiji 4 božanski bratje, potomci vrhovnega boga ITZAMNÁJA in boginje tkanja, zdravilstva

100

0096-0170-B.indd 100

10/1/2007 8:02:19 AM


baldahín ter rojevanja IXCHEL. Na dvignjenih rokah nosijo nebeški svod, vsakdo med njimi stoji na eni od strani neba, označenih z barvami (vzhod je rdeč, sever bel, zahod črn in jug rumen), in uravnava po en štiriletni cikel. B. so najbrž manifestacije enega samega božanstva. Bákač, Tóma (?, 1435–1521, ?) Zagrebški škof (od 1487) in kardinal (od 1510). V l. 1510–18 je upravljal Zagrebško, 1513–21 pa Senjsko škofijo. Bil je vzgojitelj mladoletnega kralja Ludvika II., osrednja osebnost v Ogrski in Hrvaški 15.–16. stol. Za obrambo Zagreba pred Turki je dal pozidati Bakačev stolp, ki je bil porušen 1906. bakáš (aram. bāqāš 'prošnja') Jud. spokorna molitev, ki se poje pred svitom zimskih šabatov. Nastala je ob koncu 16. stol. in sčasoma spodbudila razvoj bratovščin, t. i. stražarjev svita, ki so se, negujoč to petje, razširile po evr. deželah, zlasti v Italiji. SINAGOŠKA GLASBA. Bákh (gr. Βάκχος) Pridevek, EPIKLEZA imenu st.gr. boga DIONIZA. bakhanálije (lat. bacchanalia) Rim. praznovanja v čast boga BAKHA s skrivnimi verskimi obredi, ki so jih BAKHANTI in BAKHANTKE bučno in razuzdano proslavljali ponoči. Grki so jih razširili po svojih sredozemskih naselbinah, pozneje pa iz Velike Grčije v Etrurijo in mesto Rim. V začetku 2. stol. pr. n. š. so se skrivne združbe bakhantov in bakhantk zelo namnožile. Ker so prišle na slab glas, je rim. senat malodane prepovedal njihovo delovanje. bakhánti (lat. bacchari 'bučno proslavljati Bakha') V starem Rimu privrženci in slavitelji gr. boga BAKHA. BAKHANALIJE. bakhántke (gr. Βάκχαι) Pri starih Grkih ženske, obsedene z BAKHOM, Bakhove oz. Dionizove privrženke. BAKHANALIJE. báki (aram. baki 'omikani') V judovstvu naslov omikanega, izobraženega in duhovitega talmudista. Bákoš, Míhael (Šalovci, ok. 1742–1803, Surd na Madžarskem) Slov. nabožni pisec; bil je protestantski župnik v Surdu, naslednik Š. KÜZMIČA. Sestavil je rokopisni obrednik (Agenda sermone vandalico conscripta 1785), izdal abecednik 1786 in prvo tiskano evangeličansko pesmarico s 374 pesmimi in 10 psalmi (Nouvi graduval 1789). Balántič, Francè (Kamnik, 1921–1943, Grahovo) Slov. pesnik; padel (zgorel) kot domobranec v Grahovem. V poeziji je izhajal iz

France Balantič

katoliške pesniške tradicije, gojil ekspresivno religiozno liriko, v kateri se vidna razklanost med človekovo čutnostjo in svetostjo pomiri v boguvdanosti in smrti. Prvi izbor pesmi (V ognju groze plapolam) je izšel posmrtno 1944; po 2. svet. vojni so ga objavljali v Argentini, v Sloveniji je njegovo delo izšlo šele v 80. l. 20. stol. (Muževna steblika 1984). baldahín (it. baldacchino, iz Baldacco 'Bagdad, svilena tkanina iz Bagdada') 1. Tkanina, ki so jo razpeli nad OLTARJEM, škofovim prestolom ipd. Pogosto je okrašena z vrvicami in vezenjem in pritrjena na 4 nebesne stebre. baldahin v cerkvi sv. Petra v Rimu

101

0096-0170-B.indd 101

10/1/2007 8:02:19 AM


baldaršêr Pri procesijah se nosi NEBO. 2. Zidana streha, ki stoji na stebrih nad kipi ali oltarjem. B. je najpogosteje narejen iz kamna ali marmorja in je nemalokrat zelo dragocena umetnina. baldaršêr (jid. baldaršer, iz hebr. ba’al daršān 'gospodar razlage') Jud. popotni pridigar v vzhodnoevr. deželah. Živel je od miloščine, hodil večinoma po istih krajih, spotoma sporočal novice raznim jud. skupnostim. Najslovitejši b. je bil Rajezer Rebe (konec 18. in zač. 19. stol.). DARŠAN, DERAŠA. Baldur [báldur] (st.nord. Baldr 'Gospod') V st.germ. religiji bog svetlobe in pravice iz rodu AZOV, sin ODINA in FRIGG. Je utelešenje nord. idealnega človeka, ljubljenec bogov, ki so mu podarili neranljivost, ranljiv le z orožjem, napravljenim iz omelinega lesa. Umrl bo zaradi podlosti boga LOKIJA, preboden z omelo. Njegova smrt bo naznanila in začela propad bogov in uničenje sveta (RAGNARÖK), preobrazbo kozmosa v kaos, po vsem tem pa bo B. vstal od mrtvih v novo očiščeni svet v ASGARDU. Balić, Kárlo [bálič, ~] (Katuni pri Omišu, 1899–1977, Rim) Hrv. katoliški mariolog; frančiškan. Bil je prof. teologije na Frančiškanskem bogoslovju v Makarski, 1933–73 na Frančiškanski bogoslovni univerzi Antonijanu v Rimu ter 1959–73 na Papeški univerzi LATERAN. Njegovo teol. delo je bilo usmerjeno v SKOTIZEM in MARIOLOGIJO. L. 1946 je ustanovil MEDNARODNO PAPEŠKO MARIJANSKO AKADEMIJO ter kot njen predsednik organiziral in vodil mednarodne mariološke in marijanske kongrese. Bil je vodilni svet. medievalist, eden od najuglednejših mariologov. Glavna dela: Les commentaires de Jean Duns Scotus sur les quatre livres des Sentences 1927 ('Komentarji Janeza Dunsa Škota k štirim knjigam Sentenc'), Theologiae marianae elementa 1933 ('Elementi mariologije'), Sv. Toma Akvinski i drugi naučitelji 1938 ('Sv. Tomaž Akvinski in drugi učitelji'), De debito peccati originalis in B. Virgine Mariae 1941 ('O izvirnem grehu pri Bl. Devici Mariji'), Testimonia de assumptione Beatae Virginis Mariae ex omnibus saeculis 1948 ('Pričevanja o vnebovzetju Blažene Device Marije iz vseh stoletij'). baltekíja (hebr. ba’al tôqēa‘ 'trobentač') V judovstvu vernik, ki pri sinagoški liturgiji ob novem letu in na spravni dan zatrobi v ŠOFAR. Balthasar, Hans Urs von [báltazar, háns úrs fon] (Luzern, 1905–1988, Basel) Švic. katoliški teolog. Teologijo je študiral v Lyonu,

v Münchnu in na Dunaju, v Berlinu in Zürichu pa književnost in filozofijo. V duhovnika je bil posvečen 1936. L. 1929 je vstopil v Jezusovo družbo; 1940 je jezuite zapustil, ustanovil Inštitut sv. Janeza in začel 1969 izdajati mednarodno teol. revijo Communio ('Obhajilo'). Balthasarjevo obsežno in vsestransko teol. delo zaznamujejo trojni vplivi: vplivi moderne zahodne kulture, vzhodnih cerkv. očetov in mistična izkušnja Adriane von Speyer. Vodil je dolgoletno polemiko s K. BARTHOM. Poleg J. DANIÉLOUJA in H. de LUBACA je glavni predstavnik TEOLOGIJE IZPOLNITVE (celotna relig. izkušnja človeštva stremi k svojemu izpolnjenju v Kristusu). Bog se po B. razodeva v svetu (teol. estetika), LOGOSU (teol. logika) in zvezi z ljudmi (teol. dramatika). Glavna dela: Theologik 1947 ('Božanska logika'), Herrlichkeit 1961–69 ('Gospodovanje'), Theodramatik 1973–83 ('Božanska dramatika'). báltska relígija Sistem verskih predstav in mitskih izročil davne skupnosti balt. plemen: Prusov, Litovcev, Aukštaitov, Letoncev, Kurijev idr. Prve vesti o b. r. je najti v 45. poglavju Tacitove Germanije, zatem v zapisih anglosaških in nem. srv. piscev. Po končanem pokristjanjevanju v 16. stol. so se ostanki poganstva, odrinjeni v domeno neuradne kulture, še naprej vztrajno ohranjali. Pomemben vir je tudi tradicionalna kultura, zlasti latvijska in litovska. Kot glavno božanstvo so balt. ljudstva častila boga nebeščana (DIEVAS). V nekakšni povezavi z njim je gromovnik PERKUNAS. Dievas ima dvojčke (pri Letoncih DIEVA DELI, pri Litovcih Dievo sunelai); z njimi je povezano izročilo, ki se navezuje na indoevr. mit o božanskih dvojčkih (ind. AŠVINA, gr. DIOSKURA). Pomembno vlogo ima tudi boginja sonca SAULE (tudi litov.); včasih je povezana z boginjo meseca (litov. Menuo). Drugi arhaični mitski motiv je nebesna poroka Sonca in Meseca; ta motiv se pojavlja v več različicah. Zlasti pomembna je bila boginja usode LAIME, ki prinaša uspeh in srečo, daje rodovitnost zemlji in plodnost živini. Številni liki iz b. r. so preprosto personifikacije naravnih pojavov: VEJOPATIS je gospodar vetra, Gabija ognja, Medeina zavetnica gozda ipd., obstajal pa je tudi pisan svet duhov. bálzam (gr. βάλσαμον 'dišeča smola') Dišeča tekoča smola nekaterih dreves; uporablja se pri obredih zaradi vonja in zdravilnosti.

102

0096-0170-B.indd 102

10/1/2007 8:02:20 AM


baptísti balzamíranje Prepojitev pokojnikovega telesa z dišečimi olji, smolami in skrivnimi snovmi, ki preprečujejo razkroj. Nekoč so b. uporabljali Egipčani, Inki in Azteki. MUMIFICIRANJE. Bamberg [bámberg-] Staro nem. mesto na Bavarskem, ki so ga v 10. stol. pokristjanili menihi iz Fulde. Stolnica iz 1. tretjine 13. stol., ki jo je dal zgraditi Oto Bamberški, je triladijska krožna obokana bazilika s prečno ladjo, 4 stolpi po vzoru iz LAONA (po 81 m), korom s pritlikavsko galerijo, portalom in slovito stavbno plastiko (Bamberški jezdec ok. 1200). V cerkvi je grobnica Henrika II. in papeža Klemena II.; ob cerkvi sta stara škofovska rezidenca iz 16. stol. (Alte Hofhaltung) in nova iz 17. stol. Bána (sansk. Bāa) 1. V brahmanizmu mitski lik, prijatelj ŠIVE in sovražnik VIŠNUJA; eden od sinov boginje Diti, od katere izvira rod demonov in velikanov, ki se bojujejo z bogovi in motijo opravljanje daritev. 2. Ind. pisec iz ok. 600. Živel je na dvoru kralja Harše (606 do 647) in je pisec njegovega življenjepisa Haracarita ('Harševo življenje'). V njem piše tudi o dvornih in relig. običajih in obredih ter se izkazuje kot častilec boga Šive in kulta Velike matere v podobi boginje DURGE. Njegov ŠIVAIZEM je izpričan tudi v pomembnem delu sansk. umetniške proze Kādambarī, ki govori o ljubezni med Kadambari in Čandrapido. Banáras (tudi Benares) >Varanasi. bandêra 1. Izvezena cerkv. zastava, ki se obeša na prečko; tudi bandero. Na b. so upodobljeni verski simboli, podobe svetnikov ali angelov; navadno se nosi na drogu ob procesijah in romanjih. 2. Prapor cerkv. redov. Báñez, Domingo [bánjes, domíngo] (Medina del Campo, 1528–1604, Medina del Campo) Špan. dominikanski teolog. Študiral je na univerzi v Salamanci. L. 1547 je vstopil v dominikanski red; bil je prof. teologije na špan. dominikanskih učiliščih (Ávila, Valladolid, Salamanca). V teol. spisih je sledil TOMIZMU in polemiziral z molinisti (MOLINIZEM) o svobodi in milosti. Njegov teol. nauk se imenuje BANJEZIZEM, privrženci pa BANJEZISTI. Glavni deli: De fide, spe et charitate 1584 ('O veri, upanju in ljubezni'), De jure et justitia 1594 ('O pravu in pravičnosti'). banjezísti Privrženci BANJEZIZMA. banjezízem Nauk o svobodi in milosti špan. dominikanca D. BÁÑEZA. Uprl se je MOLI-

NIZMU in njegovemu poudarjanju človeške svobode na škodo milosti. Bankei Jotáku [bankêj ~] (jap. Bankei Yōtaku; tudi Bankei Eitaku) (1622–1693) Jap. budist, učitelj zenbud. šole RINZAJ. Zavračal je ortodoksno učenje ZENA. bantújska relígija Etnična religija bantujskih ljudstev, ki živijo v osrednji in južni Afriki. Čeprav se v relig. smislu ta ljudstva medsebojno precej razlikujejo, imajo skupne značilnosti: verovanje v duhove prednikov, ki so varuhi moralnega reda; strah pred čarovnicami in čaranjem; vero v enega, daljnega vrhovnega boga, ki ga redko častijo, vendar se pojavlja pod mnogimi imeni (Iruva, Katonda, Leve, Modimo, Mulangu, Nzambi idr.); nekatera od teh označujejo očeta neba in sonca ali pa je vrhovno božanstvo celo jasno ločeno od naravnih pojavov. baptistêrij (lat. baptisterium) >krstilnica. baptísti (gr. βαπτίζω 'krstim, potopim') Člani kršč. skupnosti, ki krstijo odrasle. Mestna cerkev je skupnost vernikov, neodvisna in navadno urejena kot KONGREGACIJA. Baptistična načela so avtoriteta Biblije za vsa vprašanja nauka in življenja, ločenost cerkve od države, svoboda vesti in razlaganje Biblije, posvečenost vseh vernikov. Od obredov za Kristusova dejanja štejejo le Gospodovo večerjo in KRST. B. so nadaljevali nauk švic. ANABAPTISTOV, čeprav z njimi niso bili neposredno povezani. L. 1608 sta J. SMITH in T. Helwys, ki sta pobegnila iz Anglije, v Amsterdamu ustanovila prvo baptistično skupnost. Helwys se je 1611 vrnil v London in osnoval skupnost odprtih (splošnih, generalnih) b. z arminijansko teologijo (ARMINIJANSTVO); obe zvezi sta se 1891 združili. Najbolj znani ang. b. so bili W. CAREY, ustanovitelj Brit. baptistične misije, sloviti pridigar C. H. SPURGEON in državnik Lloyd George. V Ameriki je prvo skupnost b. neodvisno od ang. gibanja 1639 ustanovil R. Williams v mestu Providence. Znana am. b. sta bila M. Luther KING in evangelizator B. GRAHAM. Največja od 30 podružnic je Južnobaptistična zveza, pomembna je tudi Zveza am. b. (prej Severni b.). V Evropi je prvo baptistično cerkev 1834 v Hamburgu ustanovil J. G. Oncken. L. 1905 je bila ustanovljena Svet. baptistična zveza, ki ima danes ok. 150 000 cerkva in 40 mil. vernikov, skupaj z otroki in simpatizerji pa ok. 100 mil. V Sloveniji je 6 baptističnih

103

0096-0170-B.indd 103

10/1/2007 8:02:20 AM


Barába cerkv. občin; prva občina je bila ustanovljena 1923 v Trbovljah. Barába (aram. bar-’abbā’ 'Očetov sin') Morilec, soimenjak JEZUSA, omenjen v evangeljskih pričevanjih (Mt 27,16–21) o Jezusovem trpljenju. Tega razbojniškega Jezusa je PONCIJ PILAT, rim. upravitelj Judeje, izpustil na prostost namesto Jezusa Kristusa na zahtevo množice, ki so jo pregovorili jud. veliki duhovniki in starešine. barabán (po svetopisemskem razbojniku Barabi) Pred koncilsko prenovo molitvenika hrup in udarjanje ob tla v VELIKEM TEDNU po jutranji službi (lat. officium tenebrarum). Ugašanje sveč in udarjanje s šibo naj bi ponazarjali trpljenje in udarce, ki jih je prenašal Jezus Kristus. Baradêj, Jákob (arab. Al-Baradai) (?–578, Edesa) Sir. menih; monofizitski škof v Edesi in ustanovitelj JAKOBITOV. Báraga, Fríderik Irenêj (Mala vas pri Dobrniču, 1797–1868, Marquette, Michigan) Slov. misijonar, od 1831 je misijonaril med severnoam. Indijanci. L. 1853 je postal škof in apostolski vikar v Michiganu. Pokristjanil je večino Indijancev iz plemena Otava in Očipva, jih učil brati in pisati, gradil zanje REDUKCIJE, jim napisal molitvenik in katehezo (Katolik enamiad 1850), slovar in slovnico očipvejščine v ang. jeziku. Raziskoval je kulturo severnoam. Indijancev (knjiga Popis navad in sadershanja Indijanov polnozhne Amerike 1837 (istega leta tudi nem. in fr. izdaja). V slovenščini tudi Krščanski nauk za Indijance 1997.

Friderik Irenej Baraga

Báragovo semeníšče Bogoslovno semenišče na bivšem ljubljanskem pokopališču

sv. Krištofa ob Navju za Bežigradom, im. po misijonskem škofu F. I. BARAGI. Načrt zanj je naredil arhitekt J. PLEČNIK; gradbena dela so se začela 1936 in prekinila 1941. L. 1956 je A. BITENC osrednji del stavbe preuredil; danes so v štirinadstropni polkrožni stavbi (im. Akademski kolegij) z obhodnim hodnikom po zgledu rim. Koloseja in Angelskega gradu Festivalna dvorana (z monumentalnim stebrnim stopniščem, preddverjem in veliko dvorano ter okrasnimi skulpturami), Slov. mladinsko gledališče, Pionirski dom ter Študentski dom. Barák (hebr. bārāq 'blisk') Po Bibliji Abinoamov sin iz Kedeša v Galileji, vodja DVANAJSTIH IZRAELOVIH RODOV v boju s Kanaanci. Pripada skupini 6 velikih sodnikov. Potem ko ga je prerokinja DEBORA opomnila, kaj mu je ukazal Gospod (Sod 4,5), je pod goro TABOR potolkel Sisero, poveljnika vojske kralja Jabina. Ustno izročilo o teh dogodkih ok. 1125 pr. Kr. je bilo po Kirovem razglasu 538 pr. Kr. zapisano v Sodnikih. báratron (gr. βάραθρον 'prepad', lat. barathrum) Sprva morišče blizu Aten, kamor je krvnik pehal obsojence; pozneje pri Plavtu, Lukreciju idr. rim. piscih izraz za pekel. PODZEMLJE. barbár (gr. βάρβαρος, lat. barbarus) Gr. izraz za človeka, ki ne govori grško; tujec. V NZ je z izrazom »Grki in barbari« označeno vse človeštvo. Prepad med Grki in barbari kot tudi med Judi in pogani je odpravil Kristus. bárd (ir. bard, velško bardd 'pevec') >druidi. bárdo (tibet. bardo 'medstanje', sansk. antarābhava) V tibet. budizmu stanje ali obdobje med smrtjo in ponovnim rojstvom. Razlikujemo 6 takih stanj: b. rojstva, sanj, meditacije, smrtne ure, vrhovne stvarnosti in nastajanja. Prvi trije bardi zaznamujejo življenje, zadnji trije pa obdobje 49 dni, tj. proces smrti in ponovnega rojstva. Bárdo thodól >Tibetanska knjiga mrtvih. barehú (hebr. bārĕkû 'Blagoslavljajte!', iz bērak 'blagosloviti') V judovstvu uvodna beseda BLAGOSLOVA, slovesno povabilo, ki mu v jutranji molitvi ŠAHRISU sledita še dva blagoslova in molitev ŠEMA JISRAEL, izpoved vere v enega Boga; pri večernem obredu se tudi MAARIV začne z barehujem. Zanj mora biti navzočih vsaj 10 odraslih moških, tj. MINJAN.

104

0096-0170-B.indd 104

10/1/2007 8:02:21 AM


barók Bár Kóhba (aram. bar kokbā 'Sin zvezde'; pr. i. Simeon Ben Kosiba) (Kosiba?, ?–135, Bethar) Voditelj upora Judov proti Rimljanom 132–135, ki se je razglasil za MESIJO. V talmudskih anekdotah nastopa kot silak in samodržec, o tem pričajo tudi zapisi iz časa upora, najdeni 1947–52 v jami ob Mrtvem morju, med njimi tudi Bar Kohbovo pismo. Osvobodil je JERUZALEM, vendar je bil poražen in ubit pri Betharju. Barmenska deklarácija [bármenska ~] (nem. Barmer Theologische Erklärung) Teol. dokument evangeličansko-protestantskih cerkva, nastal na sinodi v Wuppertal-Barmenu 1934. Povod za B. d. je bila brauneška sinoda 1933, na kateri so t. i. nem. kristjani poskušali z liberalno teologijo upravičiti nacionalsocializem. Načrt za deklaracijo je podal K. BARTH: sestoji iz 6 tez, ki so podkrepljene s citati iz Sv. pisma. Deklaracija obsoja nekatere teze, npr. tiste, da so viri razodetja tudi zunaj Sv. pisma in da za nekatera področja življenja ni potrebno, da so podrejena Kristusu. B. d. je bila primeren načrt za ekumenske napore, ki so potekali po 2. svet. vojni. bár mícva (hebr. bar mi vāh 'sin zapovedi') Obred, s katerim Judje proslavijo dečkovo versko odraslost, ki jo doseže en dan po 13. letu, ko postane polnopraven član skupnosti in lahko pride v MINJAN. B. m. je bil prvič zapisan v 13. stol., čeprav je verjetno obstajal zdavnaj prej. Slovesnost poteka v SINAGOGI; ob blagoslovu se dečkov oče zahvali Bogu, ker ni več odgovoren za sinova dejanja. Osrednji del proslave je povabilo dečku, naj pride na bimo (ALMIMAR), da bo bral iz Tore. AŠKENAZI ta dogodek zmeraj proslavijo v soboto. BAT MICVA. Bárnaba (aram. bar-nābā 'Sin tolažbe') (?–61 n. š., Salamina) Svetnik. Ciprski levit Jožef, B. so ga klicali apostoli (Apd 4,36). V Jeruzalemu je sprejel kršč. vero, predstavil apostolom spreobrnjenca PAVLA in postal njegov spremljevalec. Prodal je vso posest, izkupiček pa podaril dvanajstim apostolom. Po njihovem naročilu je obiskoval kristjane v Antiohiji, prvo večinsko skupnost spreobrnjenih poganov. S Pavlom je misijonaril na Cipru in v Mali Aziji 46–49. Izročilo pravi, da je bil do smrti kamenjan v Salamini. barnabíti (tudi regularni kleriki sv. Pavla) Duhovniška bratovščina, ki so jo 1530 ustanovili A. M. Zaccari, G. Morigi in B. Ferrari in

je im. po matični hiši sv. BARNABE v Milanu. L. 1533 jo je priznal papež Klemen VII., Gregor XIII. pa 1579 končno potrdil način njenega delovanja. Bratovščina se je usmerila na utrjevanje ljudske pobožnosti in moralne čistosti, dosežene z vzornim življenjem. Posebno je negovala evharistijsko pobožnost. Žensko vejo b. je 1535 ustanovila Luisa Torelli in jo poimenovala angleške sestre. V 17. stol. so si b. prizadevali za vzgojo mladine, v 18. stol. pa za misijone v Burmi, skand. deželah in Rusiji. Ustanavljali so kolegije v Italiji, Španiji, Franciji in Avstriji. barók (iz port. barocco 'nenavaden biser') Slogovno obdobje evr. umetnosti in kulture med renesanso in klasicizmom (1580–1730), ki se je uveljavilo zlasti v arhitekturi, kiparstvu, slikarstvu, glasbi in literaturi. Deli se na zgodnji, srednji in visoki ali pozni b. (slednji im. tudi rokoko); v večjem delu se prekriva z obdobjem PROTIREFORMACIJE in KATOLIŠKE PRENOVE. Izraža razklanost sveta in človeka med tostranstvom in onstranstvom, čutnostjo in razumom, življenjem in smrtjo. V arhitekturi odlikuje b. gradnja monumentalnih cerkva, samostanov in dvorcev, razgibanih s stavbno plastiko (kariatide, stebri, vodnjaki, kipi) in iluzionističnimi poslikanimi stropi. B. se je začel v Italiji z zgradbami G. L. BERNINIJA, G. Guarinija in F. Borrominija; pomemben je še v Španiji (bujen dekorativni slog plateresco), na Portugalskem (slog kralja Emanuela), v Nemčiji in Avstriji (samostana MELK, Einsideln). Med slikarji b. so pomembni Caravaggio, G. B. Tiepolo, RUBENS, EL GRECO, D. VELÁZQUEZ, B. E. Murillo, F. de ZURBARÁN, J. de RIBERA; v fr. slikarstvu pa zlasti umetniki poznega b. ali rokokoja (J.-A. Watteau, F. Boucher, J.-H. Fragonard). V glasbi b. izraža ekstatična duševna stanja, goji monodijo s pevskim okrasjem, med zvrstmi pa MOTET, madrigal, ORATORIJ, KANTATO, CERKVENO SONATO in fugo. Poglavitni baročni skladatelji so A. in G. GABRIELI, C. MONTEVERDI, G. CARISSIMI, H. PURCELL, D. BUXTEHUDE, J. PACHELBEL, H. SCHÜTZ, J. S. BACH, A. CORELLI, G. F. HÄNDEL, A. SCARLATTI, G. P. TELEMANN. V književnosti je za b. značilen nabrekel slog, teme in motivi minljivosti, ničevosti, smrti, hrepenenja po duhovnem; doživljanje sveta kot gledališkega odra (THEATRUM MUNDI, JEZUITSKA DRAMA); raba alegorije; zvrsti oda, HIMNA, relig. ep, 105

0096-0170-B.indd 105

10/1/2007 8:02:21 AM


Baronio, Cesare (ABRAHAM A SANTA CLARA). Med književniki b. so vodilni pesniki in dramatiki L. de Gongora, Calderón de la Barca, G. Marini, ang. METAFIZIČNI PESNIKI, zlasti J. DONNE, J. MILTON. Na Slovenskem je b. doživel razcvet zlasti v cerkv. graditeljstvu (cerkve v NOVI ŠTIFTI, Sv. Rok nad Šmarjem pri Jelšah, SLADKA GORA, TUNJICE, GORNJI GRAD, uršulinska cerkev v Ljubljani). Med graditelji so se uveljavili G. MAČEK ST., C. ZULLIANI, M. Perski, L. PRAGER. Bogati so baročni zlati oltarji, sakralna plastika, cerkv. oprema (prižnice, korne klopi) in cerkv. posodje; izdelovali so jih F. ROBBA, J. STRAUB, A. POZZO, J. J. SCHOY, M. KUŠA. V slikarstvu s stenskimi poslikavami cerkva izstopajo G. QUAGLIO, F. JELOVŠEK, V. J. METZINGER, F. BERGANT, A. CEBEJ, A. J. LERCHINGER, F. I. FLURER, F. M. STRAUSS, J. M. KREMSER SCHMIDT. Poznobaročne (rokokojske) so zlasti Jelovškove freske na Sladki Gori, Lerchingerja v Petrovčah, OLIMJU, Slovenski Bistrici, pa tudi knjižne miniature S. T. V. Grahovarja. Med baročnimi glasbeniki so se uveljavili G. PLAVEC, I. Posch, J. K. DOLAR, med umetniki besede pa zlasti pridigarji (JANEZ SVETOKRIŠKI, ROGERIJ LJUBLJANSKI). Baronio, Cesare [barónijo, čézare] (lat. Baronius) (Sora, 1538–1607, Rim) It. cerkv. zgodovinar. Po študiju teologije v Veroni in Neaplju se je pridružil ORATORIJANCEM in postal naslednik FILIPA NERIJA pri oratorijancih. Dejavno je sodeloval v reformi cerkv. molitvenika, postal kardinal in načelnik Vatikanske knjižnice. Njegovo glavno delo so Annales ecclesiastici I–XII 1588–1607 ('Cerkveni letopisi'), do tedaj najobsežnejši prikaz cerkv. zgodovine od pracerkve do 1198. Delo, ki želi dokazati, da imata nauk in urejenost Katoliške cerkve svoj začetek v apostolskih časih, je odgovor na Magdeburške centurije M. VLAČIĆA Ilirika. Bártelj, Lúdovik (Mirna Peč, 1913–2006, Dole pri Litiji) Slov. teolog in filozof. V duhu filozofije F. Vebra, zlasti njegove Knjige o Bogu 1934, je utemeljil realistično filozofijo o biti Boga kot etične Pravrednosti, Svetosti, na globinskem razumu kot zmožnosti duha, da zre bistvo stvarnosti. Dela: Človek-svet-Bog 1970, Globinski razum in prastvarnost I–II 1983. Barth, Karl [bárt, kárl] (Basel, 1886 do 1968, Basel) Švic. kalvinistični teolog. Prvotno je bil pastor v Safenwilu, zatem od 1921 prof. v Göttingenu, od 1925 v Münstru in od 1930 v Bonnu. Kot nasprotnik nacionalsocializma PRIDIGA

in ustanovitelj IZPOVEDUJOČE CERKVE je 1935 izgubil profesuro in odtlej do 1962 deloval v Baslu. Bil je soustanovitelj in zagovornik DIALEKTIČNE TEOLOGIJE. Boga lahko razume samo človek, izpolnjen z vero, ki je razodeta v Jezusu Kristusu. Središče njegove religije, BARTIZEM, ni več človek s svojo »religiozno« zavestjo, temveč Božja beseda; poskus »religije«, da ustvari neskončno oddaljenost med Bogom in človekom, je napačen. Kršč. oznanilo je »oznanilo Božjega humanizma«: »Božje človeštvo« je izvor človeškega dostojanstva. Barthova kritika KULTURNEGA PROTESTANTIZMA (F. SCHLEIERMACHERJA) je bila preobrat v protestantski teologiji. Glavna dela: Der Römerbrief 1919 ('Pismo Rimljanom'), Kirchliche Dogmatik 1936 do 1967 ('Cerkvena dogmatika'), Die protestantische Theologie im XIX. Jh. 1947 ('Protestantska teologija v 19. stol.').

Karl Barth

bartízem Teol. smer, im. po K. BARTHU; poudarja misel o transcendentalnem, nedoumljivem in nedostopnem Bogu ter o Božjem humanizmu kot izvoru človekovih pravic in dostojanstva. Bártol, Vládimir (Sv. Ivan pri Trstu, 1903–1967, Ljubljana) Slov. pripovednik, dramatik in esejist. Pod vplivom psihoanalize (S. FREUD, C. G. JUNG, A. Adler) je ustvaril sodobno psihološko, zgod. in fil. prozo; preučeval je platonski dialog, Koran ter arab.-perz. filozofijo in literaturo, dela N. Machiavellija in F. W. NIETZSCHEJA. Na tej podlagi je napisal zbirko novel Al Araf 1935 in roman Alamut 1938, ki govori o HASANU IBN SABI (»starcu z gore«), vodji perz. ISMAILITOV v 11. stol. na gori Alamut, ki je izuril ASASINE, da so pod vplivom hašiša opravljali teroristične napade v seldžuškem imperiju.

106

0096-0170-B.indd 106

10/1/2007 8:02:21 AM


Báška plôšča Bartolomêj >Jernej. Báruh (hebr. bārûk 'Blagoslovljeni') Pisar preroka JEREMIJE, za nekatere celo navdihovalec njegovih prerokb, iz ugledne rodovine. Deloval je v JERUZALEMU, ko je Judeji vladal kralj Sedekija (598–587 pr. Kr.). Po padcu Jeruzalema 587 je bil z Jeremijo odpeljan v Egipt, kjer se je sled za njim izgubila. Zapisoval si je Jeremijeve besede in jih potem bral ljudstvu v TEMPLJU. Nekatera poglavja v Jeremiji, zlasti tista o prerokovem preganjanju, so najbrž njegova. Pripisujejo mu tudi starozavezno knjigo Baruh, ohranjeno v grščini, ki ji je bilo v 1. stol. pr. Kr. dodano Jeremijevo pismo. Po barvitosti slovijo poznejše psevdonimne Baruhove apokalipse, zlasti sir. in grška. Baruzi, Jean [barizí, žán] (Pariz, od 1881 do 1953, Pariz) Fr. religiolog; bil je prof. za zgodovino religij na Fr. kolegiju. Preučeval je mistično izkušnjo; ta je po njem izkušnja sebe, Boga in sveta v ekstazi, ki usklajuje celotnost obstajanja in ga obnavlja. Svojo izkušnjo mistiki najpogosteje zapišejo (sv. JANEZ OD KRIŽA), vendar ne vedno (sv. FRANČIŠEK ASIŠKI); zapisana mistična izkušnja postane predmet fenomenološkega raziskovanja. Glavna dela: Leibniz et l'organisation religieuse de la terre 1907 ('Leibniz in religiozno urejanje Zemlje'), Saint Jean de la Croix et l'experience mystique 1924 ('Sv. Janez Od Križa in mistična izkušnja'), L'intelligence mystique 1986 ('Mistični um'). bárve V religiji ena izmed oblik verske simbolike; b. simbolizirajo naravne prvine, prostor in čas. Poleg besed, tonov ter kretenj so glavno sredstvo izražanja in sporočanja verske izkušnje. Še posebej se izražajo v sakralni umetnosti, pri liturgični opravi in kultnih predmetih. Simbolika b. obstaja v vseh religijah. Tako se 7 mavričnih b. usklaja s 7 notami, 7 nebesi, 7 planeti, 7 dnevi v tednu. B. simbolizirajo naravne prvine, prostor in čas. V ANIMISTIČNIH IN POLITEISTIČNIH RELIGIJAH imajo b. magično moč. SZ ne uporablja navadnih imen b., marveč jih označuje s konkretnimi stvarmi (mleko pomeni belo, zemlja rdečo, nebo modro barvo). V KRŠČANSTVU imajo b. natančno določeno simboliko v liturgiji (LITURGIČNE BARVE) in cerkv. slikarstvu. V ISLAMU je simbolika b. tudi zelo raznovrstna, povrhu imajo magično vrednost. Zelena se povezuje z Božjimi sli, zlasti z MOHAMEDOM, z barvo Koranovih platnic, minbar-

jevih zaves idr. predmetov v DŽAMIJI. Bel je turban verskih uslužbencev, črna obleka asketov, rdeč šiitski turban. Pri obredih večine religij imajo b. ustaljeno vrednost, njihovi simbolični pomeni so le redko pridržani samo posvečenim. Básar, Jêrnej (Bitnje, 1683–1738, Ljubljana) Slov. pridigar, jezuit v Trstu, Gorici, Celovcu in Dobrli vasi na Koroškem. Po vzoru Duhovnih vaj IGNACIJA LOJOLSKEGA je objavil zbirko 52 slov. nedeljskih pridig, v katerih govori zlasti o grehu in kazni (Pridige iz bukvic, imenuvanih Exercitia s. očeta Ignacija, zložene na usako nedelo čez lejtu 1734). baselski koncíl [bázəlski ~] Sedemnajsti EKUMENSKI KONCIL, ki se je začel 1431 v Baslu, nadaljeval pa 1438 v Ferrari, kamor ga je prestavil papež Evgen IV., in nato v Firencah 1439. Isto leto so koncilski očetje v Baslu zamenjali papeža z novim, Feliksom V., a ta je moral odstopiti, ker si je prejšnji kmalu pridobil naklonjenost vladarjev. V Firencah so kljub vsemu dosegli začasno združitev carigrajske in rim. cerkve. Bástet (st.egipt. stt) St.egipt. boginja glasbe in plesa, žena boga PTAHA, članica memfiške božanske triade. V obdobju Nove države so jo v podobi levinje častili kot boginjo vojne. Včasih so jo istovetili z boginjo SEHMET. Od ok. 1500 pr. n. š. so jo častili v podobi mačke, večinoma v nilski delti, zlasti v Memfisu. Sledove kulta so odkrili tudi v Italiji, kamor so ga prenesli Rimljani. Bastide, Roger [bastíd-, rožé] (Nîmes, 1898–1974, Maisons-Laffite) Fr. antropolog in religiolog. V l. 1958–68 je bil prof. socialne in relig. etnologije na Sorboni. Preučeval je odnos med krščanstvom ter afr. in indijan. religijami v Lat. Ameriki, pri čemer se je osredinil na AKULTURACIJO in SINKRETIZEM. B. je razlikoval materialno akulturacijo (današnje kult. vsebine) od formalne akulturacije (preostala mentaliteta). Glavna dela: Les problèmes de la vie mystique 1931 ('Problemi mističnega življenja'), Elements de sociologie religieuse 1935 ('Prvine religijske sociologije'), Religions africaines au Brésil 1960 ('Afriške religije v Braziliji'), Le sacre sauvage 1975 ('Divje sveto'). Báška plôšča (hrv. Bašćanska ploča) Skrajšan zapis darovnice kralja Zvonimirja iz ok. 1100 cerkvi sv. Lucije v Baški na otoku Krku. Oble glagolske črke so vklesane v kam107

0096-0170-B.indd 107

10/1/2007 8:02:22 AM


Batalha

Baška plošča

nito ploščo. Je eden najstarejših spomenikov hrv. jezika. Batalha [batálja] Kraj na Portugalskem z znamenitim dominikanskim samostanom Marije Zmagovalke (port. Mosteiro de Santa Maria Vitoria), zgrajen 1388–1533, po zmagi Portugalcev in Angležev nad Španci v bitki pri Aljubarroti 1385, v slogu cvetoče emanuelovske gotike. Samostanska triladijska bazilika ima prečno ladjo, 7 kapel, križni hodnik, 15 m visok portal s kiparskim okrasjem in nedokončano kapelo iz 16. stol.; v grobni kapeli so sarkofagi kralja Janeza I. iz dinastije Avis in njegove žene Filipe Lancastrske ter njunih otrok. batiníti Mistiki sunitske in šiitske, v prvi vrsti ismailitske usmeritve. Zunanji svet ( āhir) je zanje le simbol in odsev notranjega sveta (bā in), ki se poučenim odkriva s posebnim postopkom (ta’wīl); ta postopek se uporablja za sveta besedila, zato se tudi Koran razlaga alegorijsko in ezoterično (BATINIZEM). Nekateri derviši so razvili posebne obrede, s katerimi se poglabljajo v notranje duhovno življenje. SUFIZEM, ISMAILITI. batinízem (po arab. bā in 'notranji, skrit') V islamu ezoterično razlaganje koranskega besedila. Do skritega notranjega smisla se prodre z alegorijsko metodo. Zunanja oblika besedila ( āhir) je zgolj koprena za oči nepoučenih. Privrženci ezoteričnega razlaganja so BATINITI. B. je razširjen med šiiti, zlasti v ismailitskih sektah in SUFIZMU. ZAHIRITI.

bát kól (hebr. bat qôl 'hči glasu') V rabinskem, zlasti talmudskem slovstvu nebeški glas, ki sporoča Božjo voljo; menda nenehno svari s Sinaja, da je zanemarjanje Tore strašen greh. Sliši ga lahko kateri koli človek ali skupina ljudi, v nasprotju z RUAH HAKODEŠEM. Po izročilu deluje tudi po smrti zadnjega starozaveznega preroka, tako da dopolnjuje in razlaga že izpolnjene prerokbe. bát mícva (hebr. bat mi vāh 'hči zapovedi') V judovstvu proslava polnoletnosti deklice; ko dopolni 12 let in en dan, velja za odraslo in se mora držati zapovedi. Na slovesnosti v sinagogi jo pokličejo k branju Tore, podobno kakor BAR MICVO. V reformiranem judovstvu pa so že v 19. stol., ne ravno v veselje pravovernih rabijev, tako za dečke kakor za deklice vpeljali lažji obred potrditve. Batšéba (hebr. bat-šeba‘ 'Hči razkošja') Najljubša žena izr. kralja DAVIDA, mati njegovega naslednika SALOMONA. V bibl. zgodbi o prešuštvu je prikazana kot žena hetitskega vojaka Urijaja, ki ga je David zaradi B. poslal v smrt tako, da ga je dal postaviti v najhujši bojni metež (2 Sam 11,15). Po talmudski razlagi je bila B. ločenka, tako da Davidovo razmerje z njo ni bilo prešuštno. Imela je pomembno vlogo ob prehodu kraljeve oblasti na Salomona. Bávčer, Martín (tudi Martin Bauzer ali Martin Bautscher) (Selo pri Ajdovščini ali Solkan, 1595–1668, Gorica) Slov. humanist, teolog, zgodovinar; dr. filozofije, prof. na jezuitski gimnaziji. Preučeval je zgodovino OGLEJSKEGA

108

0096-0170-B.indd 108

10/1/2007 8:02:22 AM


bazílika PATRIARHATA in tržaške škofije. Glavno delo: Historia rerum Foroiulensium 1857–63 (Zgodbe iz Norika in Furlanije 1975). Bayle, Pierre [bêl, pjêr] (Le Carla, od 1647 do 1706, Rotterdam) Fr. filozof. Vzgojen je bil v KALVINIZMU; 1668 je prestopil v katolištvo, a se je 1670 vrnil h KALVINIZMU in emigriral v Ženevo. Od 1675 je v Sedanu predaval filozofijo, od 1681 pa v Rotterdamu zgodovino. Čeprav je vse življenje ostal kalvinistični vernik, je s svojim racionalističnim duhom utrl pot razsvetljenstvu in vplival na ateistično usmeritev L. A. FEUERBACHA. V svojih delih si je prizadeval za svobodo mišljenja, raziskovanja in svet. nazora, tudi ateističnega. Relativiziral je religijo v korist MORALE, ki se po njegovem lahko določa sama iz sebe le s splošno veljavnimi stališči. Zato je menil, da je mogoča tudi ateistična družba (ateist je po njegovem bližji Bogu kot praznoveren kristjan). Zaradi njegove ostre kritike dogem in tradicije mu je reformirana cerkev odvzela profesuro v Rotterdamu, Katoliška cerkev pa ga je dala na SEZNAM PREPOVEDANIH KNJIG. Njegovi glavni deli sta Pensées diverses 1680 ('Različna razmišljanja') in Critique de l'histoire du calvinisme 1682 ('Kritika zgodovine kalvinizma'). Bazilíd (gr. Βασιλείδης) Aleksandrijski gnostik iz 2. stol.; rodil se je v Siriji, poučeval pa v Aleksandriji. Trdil je, da stvarjenje ni bilo neposredno Božje delo, temveč delo posrednika med Bogom in človekom. Ustanovil je sekto BAZILIDIJANCEV, ki se je ohranila do 4. stol. Ukvarjal se je z gnostično eksegezo evangelija (Exegetica, 24 knjig). GNOSTICIZEM. bazilidijánci Gnostična aleksandrijska sekta, ki jo je ustanovil BAZILID v 2. stol. Ohranila se je do 4. stol. GNOSTICIZEM. Bazílij >Janez Besarion. bazilijánci (lat. Ordo Basilianus 'Bazilijev red'; kr. OB) Grškokatoliški meniški red, ki živi po vodilu sv. BAZILIJA VELIKEGA. Poimenovanje je nastalo v Italiji (14. stol.) za tamkajšnje menihe gr. tradicije. Red obsega tri veje (kritoferatinci, JOZAFATINCI in malkitski b.); malkitski b. so se razčlenili na tri podveje (SALVATORIJANCI, SOARITI in ALEPINCI). B. pripadajo cenobitskemu meništvu in živijo v manastirjih (samostanih). Predstojnik MANASTIRJA je IGUMAN. Obstaja tudi ženska veja reda, BAZILIJANKE. B. delujejo na Češkem, Poljskem, Bližnjem vzhodu, v Ukrajini in ZDA. Včasih se ime b. rabi tudi za

pravoslavne menihe, ki se držijo prilagojenega vodila sv. Bazilija Velikega. bazilijánke Ženska veja reda BAZILIJANCEV. Predstojnica manastirja se imenuje IGUMANKA. Na Hrvaškem sta 2001 delovali dve provinci: Ukrajinska provinca vasilijank ('Ukrajinska provinca bazilijank') v Osijeku in Hrv. viceprovinca bazilijank v Križevcih in Zagrebu (7 hiš). Bazílij Véliki (lat. Basilius Magnus, gr. Βασίλειος  Μέγας) (Cezareja v Kapadokiji, 329–379, Cezareja v Kapadokiji) Svetnik, škof, starejši brat sv. GREGORJA IZ NISE. Šolal se je v rodnem Carigradu in Atenah, kjer se je sprijateljil s sv. GREGORJEM NAZIANŠKIM. Menih je postal 356, duhovnik 362, cezarejski škof 370. Propagiral je helenistično izobrazbo, zlasti PLATONIZEM. Z 'Velikim in Malim vodilom' je organiziral cenobitsko meništvo v Kapadokiji (BAZILIJANCI). Reformiral je liturgijo (liturgija B. V.); pisal homilije, dogmatične, asketske spise; bojeval se je proti ARIJANSTVU. Glavna dela: Φιλοκαλία ('Ljubezen do lepote'), ξάμερον 378 ('Heksameron'), πιστολαί 357–378 ('Poslanice'). Goduje 2. januarja in 14. junija na Zahodu ter 1. januarja na Vzhodu. bazílika (gr. βασιλική 'kraljevska dvorana') Zgodnjekršč. bogoslužna stavba; razvila se je v 4. stol. iz ant. bazilike, stavbe za javne potrebe. Razlikujemo dva glavna tipa: zahodni ali lat. in vzhodni tip. Zahodna b. je podolgovata dvorana s 3 ladjami: srednja ladja je višja od stranskih, prečna ladja (transept) s polkrožno apsido je na vzhodnem delu, ATRIJ (portik) pa na zahodnem. Vzhodna b. je centralna zgradba v obliki GRŠKEGA KRIŽA, nad križiščem je kupola. Na vzhodni strani je znotraj polkrožna, bazilika, prerez bazilike Sv. Apolinarij v Classeju, Ravena

109

0096-0170-B.indd 109

10/1/2007 8:02:23 AM


bazílika sv. Márka bdênje >vigilije. Bea, Augustin [béa, agustín] (Riedböh-

bazilika, tloris: 1 oltar, 2 ambona, 3 katedra, 4 subselije, 5 krstilnica, 6 kantar, 7 proteza, 8 diakonion, 9 katehumenej

zunaj poligonalna APSIDA, na zahodni strani je preddverje (narteks) in atrij (pozneje se ORIENTACIJA spremeni). Glavni liturgični prostor sestavljajo: OLTAR, AMBONA, KATEDRA, SUBSELIJE, KRSTILNICA, KANTAR, PROTEZA, DIAKONIKON, KATEHUMENEJ idr. bazílika sv. Márka (it. Basilica di San Marco; tudi Sveti Marko) Katedrala po biz. zgledih na trgu sv. Marka v Benetkah, zgrajena 1094; služila je kot kapela beneških dožev. L. 832 je bila na tem mestu posvečena kapela z grobom sv. MARKA, pozneje so cerkev predelovali v romanskem, got. in renesančnem slogu. Zgrajena je v obliki GRŠKEGA KRIŽA, nad njim je 5 kupol. Krasijo jo v vogal vzidana skupina rim. četrtnih oblastnikov (Dioklecijan, Maksimijan, Konstancij Hlor, Galerij), zlata ikona nadangela Mihaela iz 19. stol., 4 pozlačeni bronasti konji sv. Marka. V notranjosti stoji dvoranska kripta, zlat oltar (Pala d'Oro), ok. 8000 m2 mozaikov na stenah, obokih, kupolah z zgodbo sv. Marka ter prizori iz SZ in NZ. Poleg bazilike stoji KAMPANILE iz 12. stol., na katerem je kip nadangela Gabriela. bazílika Sv. Pétra >Sveti Peter. Bazilísa (Nikomedija, zdaj Izmid v Turčiji, ok. 294–304, Nikomedija) Svetnica, mučenka, usmrčena kot deklica med Dioklecijanovim preganjanjem; omenjena pri sir. zgodnjekršč. martirologih; prikazana tudi na Drevesu sremskih svetnikov in blaženih (Arbor Sanctorum ac Beatorum Syrmiensium) iz l. 1777 v vukovarskem frančiškanskem samostanu. Goduje različno, v Sloveniji npr. 3. septembra, na Hrvaškem 29. avgusta.

ringen, 1881–1968, Rim) Švic. jezuit; knjižničar, prof. na papeškem Bibl. inštitutu. L. 1959 je bil im. za kardinala, 1960 je postal vodja Tajništva za edinost kristjanov, 1963 član Sv. oficija. Eden najpomembnejših udeležencev drugega vatikanskega koncila. Veliko je prispeval k razvoju EKUMENIZMA in dialoga ter koncilske obnove. beatifikácija (lat. beatificatio 'razglasitev za blaženega') V katolištvu slovesno dejanje, s katerim PAPEŽ pokojni krščeni osebi podeli naslov BLAŽENEGA; druga stopnja v procesu KANONIZACIJE. Beatificirana oseba se časti v delni cerkvi, ne pa tudi splošno. Beati pauperes spiritu [beáti páperes spíritu] (lat. 'Blagor ubogim v duhu') Novozavezni izrek iz poglavja o blagrih (Mt 5,3), kjer so ubogi v duhu ljudje, ki se iz pobožnih nagibov odpovejo premoženju in sprejmejo uboštvo; pomeni, da si polnost duhovnega življenja pridobijo tisti, katerih duha ne ovirajo materialne dobrine, čeprav jih smejo posedovati. Ti ljudje so duhovno odprti tudi za druge, zlasti duhovne in kulturne dobrine. Becalél (hebr. bĕ al’ēl 'Božja senca') Mojzesov sorodnik, Urijajev sin Hurovega rodu, rokodelski mojster (2 Mz 31,2). Postavil je shodni šotor, izdelal SKRINJO ZAVEZE, svetiščno pohištvo in najraznovrstnejšo opremo iz zlata, srebra, bakra, kamenja in lesa. Po HAGADI je delal samostojno, neodvisno od MOJZESA; po jud. izročilu ga je navdihnil Sv. Duh, zato se mu pripisuje iznajdba ezoterike, še zlasti tam, kjer razpravlja o nebeškem svetišču. Becket, Thomas [béket, tómas] (London, 1118–1170, Canterbury) Ang. prelat in kancler normanskega rodu; svetnik. Bil je izvrsten pravnik in je opravljal različne diplomatske misije. L. 1155 ga je kralj Henrik II. imenoval za kanclerja, 1162 pa je postal canterburyjski nadškof. Čeprav je bil kraljev prijatelj, se je na zboru v Clarendonu 1164 uprl podrejanju cerkve državnim interesom, obdavčevanju cerkv. posesti, zlasti pa zahtevi, da duhovnikom sodijo posvetni sodniki (CLARENDONSKE KONSTITUCIJE). Podprl ga je papež Aleksander III., vendar so ga kraljevi privrženci ubili v katedrali. Za svetnika je bil razglašen 1173. Goduje 22. decembra.

110

0096-0170-B.indd 110

10/1/2007 8:02:23 AM


begúni

Thomas Becket, usmrtitev

Béda Častivrédni (lat. Beda Venerabilis; tudi Beda Častitljivi) (Northumbrija, 673– 735, Jarrow) Svetnik, ang. benediktinec, cerkv. učitelj. Zelo mlad se je šolal v samostanu v Wearmouthu, po 3 letih je odšel v benediktinsko opatijo v Jarrowu, kjer si je pridobil književno in teol. izobrazbo. Tam je ostal vse življenje; 692 je prejel diakonsko, 703 mašniško posvečenje. V latinščini je pisal teol., zgod., slovnična in znanstvena dela, življenjepise svetnikov, pesmi, kronike, pisma; spisi v njegovi materinščini se niso ohranili. Glavna dela: Historia Ecclesiastica Gentis Anglorum 731 ('Cerkvena zgodovina angleškega naroda'), De Natura Rerum ('O naravi'). Goduje 25. maja. begárdi (iz nizoz. beggaert 'berač, menih') V cerkv. zgodovini verske razsvetljenske sekte, v 13. in 14. stol. razširjene po Flandriji in Nizozemski. Poudarjale so evangeljski radikalizem in bile bolj ali manj heterodoksne. B. so obsodili na vienskem koncilu 1311 in so zaradi preganjanja izginili ob koncu 14. stol. begíne (srv.lat. beguina) Pripadnice srv. verskih združb, ki so nastale ok. 1200 v Flandriji in na Nizozemskem. Posvečale so se skupnemu duhovnemu življenju brez dajanja

trajnih zaobljub. Živele so v beginažah, hišicah okrog vrtne kapelice, in se posebej ukvarjale s karitativno dejavnostjo. Ime naj bi dobile po utemeljitelju Lambertu Beghu ali Le Bégueu. bég pred svétom (lat. fuga mundi) V kršč. ASKEZI in duhovnosti umik iz sveta kot področja sle in greha. V SZ ni asketske izkušnje tega bega, saj se dojema kot primeren prostor, ki ga je Bog s stvarjenjem daroval človeku za njegovo uresničenje. Šele v helenizmu je platonski dualizem prinesel judovstvu pesimistično vrednotenje sveta (ESENI). V SINOPTIČNIH EVANGELIJIH ni nikjer odklonilnih stališč do sedanjega sveta, marveč samo spodbuda k iskanju prihodnjega sveta in notranje neodvisnosti od snovnih dobrin, ki ne smejo postati ovira pri posnemanju Kristusa. JANEZ in PAVEL poglabljata evangeljski pogled na svet in poudarjata nezdružljivost posvetne sle in duha Božjega kraljestva. CERKVENI OČETJE priznavajo pozitivnost bitja, vendar poudarjajo potrebo po afektivni ločenosti od sveta, da bi se negovalo nagnjenje k duhovnim dobrinam. V 2. pol. 3. stol. je vzniknilo asketsko duhovno gibanje (EREMITIZEM, CENOBITIZEM), ki je poudarjalo beg pred svetom. To gibanje je nastalo po MILANSKEM EDIKTU 313, da se krščanstvo ne bi poenačilo z družbeno-političnimi sistemi in hedonizmom rim. cesarstva. Z askezo menihom ni šlo za dualistično zaničevanje sveta, z njo so poudarjali eshatološko razsežnost Božjega kraljestva. V srednjem veku se je meniška askeza včasih spodbujala tudi z manihejskim prezirom do ustvarjenega sveta, a to ni bil nikdar uradni nauk. FRANČIŠEK ASIŠKI je pozitivno vrednotil in sprejemal posvetne vrednote, solidarnost z vsemi bitji, zlasti z ljudmi. Sodobna kršč. duhovnost si prizadeva popraviti nekatere zmote askeze, zato podpira pozitivno vrednotenje ustvarjenega sveta, sodelovanje pri njegovi graditvi ter uskladitev delovanja in kontemplacije. begúni (rus. бегуни 'begunci') Rus. sekta STAROVERCEV, ki jo je konec 18. stol. ustanovil pobegli vojak Evfimij. B. so zavračali duhovništvo, se upirali tlačanstvu in socialnim reformam PETRA I. VELIKEGA, rus. državo pa šteli za zver iz Razodetja. Od privržencev so zahtevali pretrganje vseh vezi z družbo (nesluženje vojske, neplačevanje davkov) in beg v puste predele. V 19. stol. so to zahtevo zamenjali s simbolnim predsmrtnim umikom v skrivne celice, 111

0096-0170-B.indd 111

10/1/2007 8:02:26 AM


bég v Egípt kjer so živeli kot puščavniki. Danes živi nekaj b. na Srednjem Uralu in v vzhodni Sibiriji. bég v Egípt V Evangeliju po Mateju bežanje JOŽEFA z JEZUSOM in MARIJO v Egipt, da bi se izognili morilcem, ki jih je nadnje poslal HEROD I. VELIKI. Pogost ikonografski motiv v srv. in renesančnem slikarstvu (mdr. A. ALTDORFER, A. Carracci idr.). Bektáš, Velí (arab. Wālī Bektāš) (ok. 1210– 1271) Tur. musl. mistik, po rodu iz Horasana v Perziji; ustanovitelj in zavetnik derviškega reda BEKTAŠITOV. Bil je učenec babe ISHAKA. Redovna pravila so podana v Bektaševem zborniku pod naslovom Maqālāt ('Govori'); v 16. stol. so jih v stihih prevedli iz arab. v tur. jezik. Bektašev grob je v Haci Bektaşu, kjer stoji matična bektašijska TEKIJA. SUFIZEM, DERVIŠI. bektašíti (arab. bektāšīyya) Tur. red DERVIŠEV, ki ga je v 13. stol. ustanovil Veli BEKTAŠ; tudi bektašije. Redovna pravila so opisana v Bektaševem zborniku Maqālāt ('Govori'). Temelj tega reda je šiitski nauk, priznavanje 12 imamov, zlasti pa čaščenje ALIJA. Pripadniki reda zanemarjajo islam. bogoslužne dolžnosti, zlasti SALAT. Poleg izrazite ljudske mistike so v njihovih obredih tudi predislam. sestavine, zlasti kršč.: med sprejemanjem novih članov delijo vino, kruh in sir; za grehe se verniki spovedujejo duhovnim vodjem in od njih sprejemajo odvezo; v obredih sodelujejo ženske z razkritimi obrazi. Na čelu reda je čelebi, ki je bival v matični TEKIJI, sezidani nad svetnikovim grobom v Haci Bektaşu. Ta služba je prehajala z očeta na sina. Neoženjeni člani (manjša skupina) imajo posebnega poglavarja (dede) in se prepoznavajo po nošenju uhana. Poglavar tekije se imenuje baba, član, ki je dal zaobljubo, DERVIŠ, tisti, ki je podal le prvo zaobljubo, muhib, neposvečeni privrženec pa ašik. Pripravnike vodi muršid. B. nosijo belo kapo s 3–4 gubami, simboli 4 vrat in 12 imamov, okrog vratu pa dvanajstcevni emblem teslim taš ter dvorezno sekirico teber. Bektašitske tekije so zidali od Bagdada, Karbale in Kaira prek Anatolije do Makedonije, Albanije in Bosne (Sarajevo). Ta red je globoko zaznamoval pobožnost tur. naroda, razširil bogato mistično književnost in lirsko pesništvo. Od 15. do 19. stol. so bili b. posebej povezani z janičarji, ki so bili člani tega reda. Ukinitev janičarjev 1826 je prizadela tudi b., 1925 pa so jih skupaj z drugimi DERVIŠKIMI REDOVI v Turčiji

ukinili. Red se je do danes obdržal v nekaterih balkanskih državah: v Albaniji, na Kosovu in v Makedoniji. SUFIZEM. Bél (akad. bel 'veter') >Enlil. béla magíja Magija, ki okultne sile priklicuje v dobre namene, zlasti ob poljedelskih in lovskih obredih, obredih za dež, ozdravljenje, pomiritev in uspešno delovanje. Njeno nasprotje je ČRNA MAGIJA. belarminízem (lat. bellarminismus) Nauk R. BELLARMINA o odnosu med cerkvijo in državo. Po njegovem se cerkv. oblast nanaša samo na duhovne stvari, v posvetne pa se lahko vmešava le posredno, kadar to zahtevajo ogrožene duhovne in moralne vrednote. S tem je bilo odstranjeno srv. prepletanje dveh ravni, cerkv. in politične. Bélcebub (iz hebr. ba‛al zebûb 'gospodar muh') 1. Knez hudobnih duhov, čigar različno razlagano ime je najverjetneje slabšalna popačenka od Baala Zebuba, boga iz filistejskega preročišča v Ekronu. 2. V Bibliji poglavar demonov, s katerim je Jezus izganjal zle duhove (Mt 12,24; Mr 3,22). Belén (kelt. belenus 'sijajen, bister') Eno od najstarejših kelt. božanstev, povezano s pastirsko dejavnostjo. Izvira iz predrim. obdobja, njegov kult je bil zelo razširjen. Častili so ga v severni Italiji, Noriku v vzhodnih Alpah, južni Galiji, verjetno tudi v Britaniji, zlasti pa na območju Ogleja (venetski Belin). V rim. obdobju so ga istili z APOLONOM (na galskih napisih Apolloni Beleno), postal je bog zdravja, zdravljenja in ozdravljenja, njegov kip so postavljali po bolnišnicah. Na njegov kult se verjetno navezuje starodavna verska majska proslava BELTANE. Beliál (hebr. bĕlijja‛al 'ničvreden, neuporaben') V SZ zlobnež, hudoba; v NZ omenjen samo enkrat kot Beliar (2 Kor 6,15), kot satan, Kristusov nasprotnik. V jud. apokrifnem in rabinskem slovstvu knez zla, duh teme, SATAN, Božji nasprotnik, glavar padlih angelov; premagal ga bo Pravičnik z angeli, v vojni na koncu časov. M. LUTHER ga uporablja kot poosebitev greha. V Izgubljenem raju J. MILTONA je B. eden od padlih angelov. béli kanóniki >premonstratenci. béli meníhi Nekdanji slov. izraz za CISTERCIJANE, nastal zaradi njihovega belega HABITA. Zaradi tega in črnega škapulirja so jih na podeželju imenovali tudi »srakarji«.

112

0096-0170-B.indd 112

10/1/2007 8:02:26 AM


beltane Béli očétje (fr. Pères Blancs, lat. Missionarii Africae, Patres Albi 'Misijonarji Afrike, Beli očetje'; kr. PA) Misijonarska družba, ki jo je v Alžiru 1868 ustanovil kardinal C. M. LAVIGERIE z namenom, da bi delovala v Afriki. Imenujejo se po belih talarjih; 1908 jih je potrdil papež Pij X. Vrhovno kurijo imajo od 1952 v Rimu. B. o. namesto običajnih zaobljub delajo misijonarsko. Družbo sestavljajo duhovniki in redovniki neduhovniki. Njihova prva naloga je vzgoja domačih duhovnikov, katehetov in učiteljev, širjenje obrtnih in poljedelskih šol, v novejšem času pa tudi družbenih ustanov. L. 1963 so imeli 8 semenišč. Bell, Daniel [bél, dénjel] (New York, 1919) Am. sociolog religije; od 1970 je bil prof. sociologije na Kolumbijski in Harvardski univerzi. Preučeval je pojav in širjenje novih religioznih in fundamentalističnih gibanj v začetku 80. l. 20. stol. B. gleda nanje kot na »vrnitev svetega«, resakralizacijo družbe po močni sekularizaciji v 19. in 20. stol., ko se je zgodil »zaton svetega«. To prebujanje religioznosti je po njegovem povzročila duhovna kriza moderne družbe. Njegovo glavno religiološko delo je The Return of the Sacred 1977 ('Vrnitev svetega'). Bellah, Robert Nelly [béla, róbərt néli] (Albus v Oklahomi, 1927) Am. relig. sociolog; prof. sociologije na Kalifornijski univerzi v Berkeleyju. Preučeval je vrednote, ki jih pripadniki kake družbe štejejo za svete, in družbeni odziv nanje. Po zgledu M. WEBRA je preučeval odnos jap. relig, izročila na družbeno uspešnost. Preučeval je tudi preobrazbo posvetnih vrednot v svete; pri tem je vpeljal pojem CIVILNA RELIGIJA, ki skupaj s tradicionalnimi relig. vplivi funkcionira kot prava. Njegovi glavni deli sta Tokugawa Religion 1957 ('Tokugavska religija') in Civil Religion in America 1967 ('Civilna religija v Ameriki'). Bellarmin, Robert [belarmín, róbert] (pr. i. Francesco Romolo) (Montepulciano pri Sieni, 1542–1621, Rim) It. katoliški teolog, svetnik, cerkv. učitelj. Bil je nečak papeža Marcela II. V jezuitski red je stopil 1560. V l. 1570–76 je predaval teologijo v Louvainu, 1576–88 pa v Rimu, 1594–97 je bil provincial Jezusovske province v Neaplju. L. 1599 je bil imenovan za kardinala, 1602–05 je deloval kot capuanski nadškof, zatem je služboval v Rim. kuriji. Sodeloval je pri koledarski reformi

papeža Gregorja XIII. in popravkih lat. prevoda Biblije (VULGATA). Pri Galilejevem procesu se je trudil, da bi ga spravil s kršč. cerkvijo. Njegova Dottrina cristiana breve 1597 ('Krščanski nauk na kratko') je dosegla ok. 400 izdaj v 60 jezikih. Glavno delo: Disputationes de controversiis christanae fidei I–III 1586–93 ('Razprave o sporih krščanske vere'). Goduje 17. novembra. Bellini, Giovanni [belíni, džováni] (tudi Giambellino) (Benetke, 1427 ali 1430–1516, Benetke) It. renesančni slikar, najpomembnejši član beneške slikarske družine. Slikal je pretežno religiozne podobe, velike oltarne table ali manjše slike s temo »svetega pogovora« (sacra conversazione). Znane so njegove upodobitve svetnikov (Boštjanov triptih 1460–64, Sv. Justina 1476) in madone s svetniki (Frizionijeva Madona 1460–64, Pietà/Sočutna 1460, Davisova Madona 1460–65, Marijino kronanje 1475, Madona z drevesom 1487, Marijin triptih 1488). V sliki Spremenitev na gori (ok. 1480) je izrazil čudenje ob misteriju stvarjenja in narave. Belóna (lat. Bellona, iz bellum 'vojna') V st.rim. mitologiji UBOŽANJENJE razdiralne in mestnemu redu nasprotujoče sile; družica MARSA, oborožena s krvavim bičem, včasih prikazana s kačami v laseh. V svečanih obrednih izjavah so jo omenjali takoj za bogom JANOM ter JUPITROM, Marsom in KVIRINOM kot gospodarji vojnih dogajanj; pred njenim svetiščem in stebrom (lat. columna bellica) zunaj mestnega obzidja so FECIALI opravljali obred pred oznanitvijo vojnega spopada.

Belorúska avtokefálna pravoslávna cérkev Kanonsko nepriznana cerkev belorus. pravoslavne diaspore. L. 1995 je imela ok. 140 000 vernikov v ZDA, Kanadi in Avstraliji. Nastala je 1922, po oktobrski revoluciji 1917.

Belorúski zbòr severnoamêriških pravoslávnih cerkvá Kanonsko priznana Pravoslavna cerkev belorus. eparhij v ZDA in Kanadi. Z njo upravlja upravitelj s sedežem v New Jerseyju in je pod neposredno jurisdikcijo CARIGRAJSKEGA EKUMENSKEGA PATRIARHATA. beltane [béltejn] (ir. Beltine 'Belov ogenj') Kelt. verski praznik z obredom očiščenja pred poletno pašo; domnevajo, da je bil povezan z bogom BELENOM. V prvih majskih dneh so se sestajali DRUIDI, da bi oznanili začetek svetlega letnega časa, kurili kresove na odprtem in med dvema ognjema vodili živino, da bi jo s tem zaščitili pred boleznijo in zlom. 113

0096-0170-B.indd 113

10/1/2007 8:02:27 AM


béma béma (gr. βμα 'vzpetina, povišanje') 1. V zgodnjekršč. cerkvah pridvignjen in ograjen prostor, na katerem stoji oltar. 2. OLTAR v cerkvah z biz. obredom. Sprva so biz. cerkve imele samo b., sčasoma pa sta nastala še dva pomožna oltarja: DIAKONIKON in PROSKOMIDIARION (PROTEZA). 3. V sinagogi bima (ALMIMAR). Benamozegh, Elia [benamózeg-, elíja] (Livorno, 1823–1900, Livorno) It. jud. teolog, rabi, pridigar v Livornu. Bil je naklonjen mističnemu razglabljanju (polemiziral je s kritikom kabalističnega izročila S. D. LUZZATTOM), velja za enega zadnjih evr. kabalistov. Preučeval je jud. izročilo kot poseben fenomen v razmerju do krščanstva, potem jud. verski univerzalizem in etnični partikularizem, pa judovstvo kot vero duhovniškega ljudstva in krščanstvo kot vero drugih Noetovih potomcev (človeštva). Dela: Matrice della Scrittura I–V 1862 ('Svetopisemska matica'), Storia degli esseni 1865 ('Zgodovina esenov'), Teologia apologetica e dogmatica 1877 ('Apologetska in dogmatična teologija'), L'Israël et l'Humanité 1914 ('Izrael in človeštvo'). Benáres (tudi Banaras) >Varanasi. Ben Chorin, Šalóm [bén horín, ~] (pr. i. Fritz Rosenthal) (München, 1913–1999, Jeruzalem) Jud. pisatelj in religiolog, 1935 se je odselil v Palestino in tam ustanovil skupnost reformističnega judovstva. Preučeval je jud.-kršč. teol. teme, zavzemal se je za večje medsebojno razumevanje kristjanov in judov, Nemcev in Judov. Dela: Das Messiasspiel 1933 ('Igra o Mesiji'), Die Antwort des Jona 1956 ('Jonov odgovor'), Juden und Christen 1960 ('Judje in kristjani'), Bruder Jesus 1967 ('Brat Jezus'), Jüdischer Glaube 1975 ('Judovska vera'), Paulus 1980 ('Pavel'), Mutter Mirjam 1982 ('Mati Mirjam'), Jüdische Ethik 1983 ('Judovska etika'). Bendída (gr. Βενδĩς) Tračanska boginja lova. Enačili so jo z gr. ARTEMIDO, HEKATO in PERZEFONO. Tračani so njen kult ok. 430 pr. n. š. prinesli v Atene. Praznik bendidije (Βενδίδεια) so praznovali v Pireju, v njenem svetišču Bendidiju, z obhodom, celonočnim bdenjem in tekmo ob baklah. Benedictus [benedíktus] (lat. 'Hvaljen') >Hvaljen. Benédik, Metód (Stražišče pri Kranju, 1943) Slov. teolog in cerkv. zgodovinar; kapucin. Teologijo je študiral v Ljubljani in bil 1968 posvečen v duhovnika; na GREGORIANI v Rimu

je doktoriral 1973 z disertacijo Die Kapuziner in Slowenien 1600–1750 ('Kapucini v Sloveniji'). Je prof. cerkv. zgodovine na Teol. fakulteti v Ljubljani (od 1973), predstojnik Inštituta za zgodovino Cerkve in urednik publikacije Acta Ecclesiastica Sloveniae (od 1988); bil je dekan 1990–94. Preučuje Cerkev v obdobju KATOLIŠKE PRENOVE, posebej na Slovenskem. Kot urednik in soavtor je pripravil knjige Zgodovina Cerkve na Slovenskem 1991, Zgodovina katoliške Cerkve 1999 in Cerkev na Slovenskem v 20. stoletju 2002. Med samostojnimi deli B. so najpomembnejša: Papeži – od Petra do Janeza Pavla II. 1989, 21996, Kapucini na Slovenskem v zgodovinskih virih 1994, Sveto leto 2001 in Gospodov dan z besedo 2005. benedikcionál (iz lat. benedictio 'blagoslov') Liturgična knjiga z besedili BLAGOSLOVOV, ki jih daje škof. V poznem srednjem veku je b. vseboval tudi besedila za zaklinjanje. Benedíkt I. (lat. Benedictus) 62. papež (575–579), po rodu Rimljan. Med njegovim pontifikatom so Langobardi zavzeli Italijo. Benedíkt II. Svetnik; 81. papež (684 do 685), po rodu Rimljan. Za papeža so ga izbrali 683 in je dolgo čakal na potrditev biz. cesarja. Dosegel je, da prihodnjim papežem po izboru ni bilo treba čakati na cesarsko potrditev. Goduje 8. maja. Benedíkt III. 104. papež (855–858). Cesar Ludvik II. mu je postavil nasproti protipapeža Anastazija III. Bibliotekarja in ta ga je dal vreči v temnico. B. III. je ponovno vzpostavil oblast ob pomoči ljudstva in klera. Benedíkt IV. 117. papež (900–903), po rodu Rimljan. Med njegovim kratkim pontifikatom ni bilo pomembnejših cerkv. dogodkov. L. 901 je okronal cesarja Ludvika III. Benedíkt V. Gramátik (lat. Benedictus Grammaticus) (?–966, Hamburg) 132. papež (964). Po smrti Janeza XII. so ga Rimljani izbrali za papeža in ga postavili nasproti Leonu VIII. Odstavil ga je cesar Oton I. in ga zaprl v Hamburgu; tam je tudi umrl. Nekateri ga štejejo za protipapeža. Benedíkt VI. 134. papež (973–974), kandidat cesarja Otona I. Po cesarjevi smrti ga je zrušila in umorila protinem. stranka (Krescencij in kardinal Franco); slednji je bil izbran za protipapeža (BONIFACIJ VII.). Benedíkt VII. 135. papež (974–983), po rodu iz družine tuskulanskih grofov in kandidat

114

0096-0170-B.indd 114

10/1/2007 8:02:27 AM


Benedíkt XV. cesarja Otona II. Na lateranski sinodi 981 je obsodil SIMONIJO. Benedíkt VIII. (pr. i. Teofilakt) 144. papež (1012–24), po rodu iz družine tuskulanskih grofov. Zrušil je protipapeža Gregorja in pregnal Saracene s Sardinije. Na pavijski sinodi 1022 je poostril cerkv. disciplino in obsodil konkubinat med duhovništvom. Benedíkt IX. (pr. i. Teofilakt) (?–1055) 146. papež (1033–45), po rodu iz družine tuskulanskih grofov, posinovljenec Benedikta VIII. Ob izboru za papeža še ni bil star 15 let. Papeško službo je opravljal trikrat. Sprva ga je podpiral cesar Konrad III., zatem je bil pregnan v korist Silvestra III. L. 1045 se je ponovno vrnil v Rim in abdiciral v korist Gregorja VI. Benedíkt X. (pr. i. Johannes Mincius) Protipapež (1058–59). Vsilila ga je tuskulanska stranka, zrušila pa reformna stranka (HILDEBRAND in sv. PETER DAMIANI) in ob pomoči Normanov izbrala Nikolaja II. Benedíkt XI. (pr. i. Niccolò Boccasini) (Treviso, 1240–1304, Perugia) Blaženi; 192. papež (1303–04). Dominikanec, vrhovni predstojnik dominikanskega reda (1296) in ostijski škof (1298). Bil je privrženec Bonifacija VIII. Ko je postal papež, je obsodil Bonifacijeve morilce, vendar je poskušal zgladiti spor s Filipom IV. Lepim in rim. rodbino Colonna; ta je imela v Rimu oblast, zato je dvor preselil v Perugio in bil tam verjetno zastrupljen. Benedíkt XII. (pr. i. Jacques Fournier) (Saverdun, ok. 1285–1342, Avignon) 195. papež (1334–42); Francoz, cistercijan in opat v Fontfroidu. L. 1317 je postal škof v Pomiersu, 1327 pa kardinal. Bil je izvrsten teolog in je sodeloval v glavnih kontroverzah tedanjega časa. Poskušal je reformirati nekatere redove in papeško kurijo. Začel je graditi papeško palačo v AVIGNONU. Benedíkt XIII. (pr. i. Pietro Francesco Orsini) (Gravina, 1649–1730, Rim) 243. papež (1724–30); dominikanec in beneventski nadškof (1686). Odobraval je bulo UNIGENITUS, vendar je bil nepopustljiv z janzenisti. Benedíkt XIII. (pr. i. Pedro de Luna) (Illueca, 1324–1423, Peñiscola) Protipapež (1394–1423), po rodu Španec. Pridružil se je avignonskemu protipapežu Klemenu VII. in ga nasledil. Zrušili so ga na koncilih v Pisi 1409 in Konstanci 1417.

Benedíkt XIV. (pr. i. Prospero Lambertini) (Bologna, 1675–1578, Rim) 245. papež (1740–58); strokovnjak za kanonsko pravo, erudit in izvrsten diplomat, največji papež 18. stol. Podpiral je zgod. in naravne vede in dal tiskati popis rokopisov Vatikanske knjižnice. Dopisoval se je z znanstveniki in učenimi ljudmi (VOLTAIRJEM, R. BOŠKOVIĆEM). Dal je revidirati SEZNAM PREPOVEDANIH KNJIG (G. GALILEJ in N. KOPERNIK sta bila s spiska zbrisana 1759). V 2. pol. svojega pontifikata je postal strožji proti prostozidarstvu, teizmu in materializmu. Bil je popustljiv glede preganjanja jezuitov na Portugalskem in v Braziliji in je obsodil prilagajanje (AKOMODACIJA) jezuitskih misijonarjev kit. in ind. kulturi. S konstitucijo Ex pastorali munere ('Iz pastoralne službe') je odredil, da morajo duhovniki GLAGOLJAŠI uporabljati mašno knjigo in bogoslužni molitvenik v st.slovan. tiskani glagolici. Podprl je ustanovitev glagoljaškega semenišča v Priku pri Omišu (1750) in romanje v Marijo Bistrico (posebni odpustki). L. 1751 je ukinil OGLEJSKI PATRIARHAT, za slov. ozemlje pa 1752 ustanovil nadškofijo v Gorici in imenoval za goriškega nadškofa M. ATTEMSA.

Benedikt XIV.

Benedíkt XIV. (pr. i. Bernard Garnier) (?–1430) Protipapež (1425–?). Postavili so ga nasproti Klemenu VIII. Benedíkt XV. (pr. i. Giacomo della Chiesa) (Genova, 1854–1922, Rim) 256. papež (1914–22). Deloval je v diplomatski službi Sv. sedeža. L. 1907 je postal bolonjski nadškof, 1914 pa kardinal. Med 1. svet. vojno je deloval miroljubno, poskušal izboljšati položaj vojnih ujetnikov in omiliti sovražnost vojskujočih se strani. Zaradi tega stališča so Sv. sedež izključili iz mirovne konference. Po vojni so se odnosi med Sv. sedežem, Veliko Britanijo, Nizozemsko in Francijo izboljšali. B. XV. je vzpostavil 115

0096-0170-B.indd 115

10/1/2007 8:02:27 AM


Benedíkt XVI. diplomatske povezave z novonastalimi članicami (Madžarsko, Češkoslovaško, Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev). V Italiji je katoličanom dopustil, da sodelujejo v političnem življenju, ko je bila 1919 ustanovljena kršč. usmerjena It. ljudska stranka. Njegov pontifikat zaznamujeta skrb za misijone in želja po vzpostavitvi cerkv. enotnosti (Kongregacija za vzhodno cerkev in Vzhodni inštitut). B. XV. je spodbujal delovanje katoliških laikatov in katoliških društev. Razglasil je novi Zakonik cerkvenega prava 1917. Prizadeval si je zaščititi verske in narodnostne pravice istrskih Slovencev in Hrvatov znotraj it. države; predstavniki slov. in hrv. duhovščine so mu 1920 izročili spomenico o nasilju nad duhovniki in verniki obeh narodov pod Italijo, zato je obsodil nasilje.

nem. narodnosti), naslednika Janeza Pavla II. Glavna dela: Einführung in der Christentum 1968 (Uvod v krščanstvo 1975, 2005), Demokratisierung in der Kirche, s H. Meierjem 1970 ('Demokratizacija cerkve'), Salz der Erde 1996 (Sol zemlje 1998), Aus meinem Leben 1998 (Iz mojega življenja 2005), Gott und die Welt 2000 (Bog in svet 2003), Gesù di Nazaret 2007 (Jezus iz Nazareta 2007).

Benedikt XVI.

Benedikt XV.

Benedíkt XVI. (pr. i. Josef Alois Ratzinger) (Marktl am Inn, 1927) 263. papež (od 2005), nem. teolog in kardinal. Filozofijo in teologijo je študiral 1946–51 v Freisingu in Münchnu, v duhovnika je bil posvečen 1951. V l. 1952–59 je predaval katoliško teologijo na Teol. fakulteti v Freisingu, 1959–63 v Bonnu, 1963–69 v Münstru, 1966–69 v Tübingenu in 1969–77 v Regensburgu. V l. 1962–65 je bil koncilski teolog, 1969–77 pa član Mednarodne teol. komisije. L. 1977 je bil imenovan za münchenskega nadškofa, 1978 za kardinala; od 1981 je bil prefekt KONGREGACIJE ZA VERSKE NAUKE. Mnogo ugovorov so izzvale njegove uradne odločitve v imenu cerkv. učiteljstva proti kritičnim stališčem univerzitetne teologije H. KÜNGA in E. Drewermanna ter proti nekaterim načelom TEOLOGIJE OSVOBODITVE, zlasti L. BOFFU. Opravil je redakcijo novega Katoliškega katekizma. L. 2005 so ga na KONKLAVU izbrali za novega papeža (po dolgem času spet

Benedíkt Anianski [~ anjánski] (ok. 750 do 821, Aachen) Svetnik; benediktinski opat. S podporo cesarja Ludvika Pobožnega je reformiral benediktinske samostane v frankovskem cesarstvu. Ustanovil je opatijo v Anianu pri Montpellieru. Komentiral in kodificiral je pravilo BENEDIKTINCEV. Goduje 11. februarja. Benediktbeuern [bénedigdbojərn] (lat. Benedigdoburum) Nekdanja benediktinska opatija v augsburški škofiji na Nemškem, ustanovljena 739–740 kot škofovski samostan. V njej so sprva stanovali REGULARNI KANONIKI, od 1031 pa BENEDIKTINCI. V srednjem veku je bila pomembno kult. in politično središče. Opatijska cerkev iz 17. stol. je pomemben spomenik baročne umetnosti; freske je poslikal C. D. Asam. L. 1803 so opatijo ukinili; danes je v njej Visoka teol. šola, ki jo vodijo salezijanci. Benedíkt Biscop [~ bískop] (tudi Biscop Baducing) (Northumbrija, 628–690, Wearmouth) Svetnik; anglosaški menih, opat samostana sv. Avguština v Canterburyju. Pomagal je TEODORJU IZ TARZA, canterburyjskemu nadškofu, pri reorganiziranju cerkve na Angleškem. Ustanovil je benediktinska samostana v Wearmouthu in Jarrowu. Podpiral je prežemanje rim. in kelt. obreda. Goduje 12. januarja. benediktínci (lat. Ordo Sancti Benedicti 'Red sv. Benedikta'; kr. OSB) Najstarejši kato-

116

0096-0170-B.indd 116

10/1/2007 8:02:28 AM


Benedíkt iz Núrsije liški meniški red. Ustanovil ga je sv. BENEDIKT IZ NURSIJE 529 in sestavil zanj redovno VODILO (Regula po 530). Žensko vejo reda (BENEDIKTINKE) je ustanovila sv. SHOLASTIKA, Benediktova sestra. Matični samostan so zgradili na MONTE CASSINU 529, jugovzhodno od Rima. Geslo reda moli in delaj (ORA ET LABORA) pomeni združitev meditacije (skupna molitev) in dejavnosti (telesno in umsko delo). Redovniki delajo poleg treh ustaljenih redovnih zaobljub (POKORŠČINA, UBOŠTVO in ČISTOST) še četrto: zaobljubo stalnega bivališča (stabilitas loci). Nosijo črn habit, škapulir in kapuco. Živijo v samostanu (opatiji), katerega predstojnik je opat. Od 6. do 13. stol. so b. zaznamovali versko, družbeno in kulturno življenje zahodnega kršč. sveta (misije, prepisovanje ant. in srv. rokopisov, vpeljava germ. in slovan. narodov v rim. civilizacijo). Doživeli so tri reforme, clunyjsko (10. stol.), cistercijansko (11. stol.) in trapistovsko (17. stol.). V 19. stol. so doživeli prerod v Franciji (opatija SOLESMES) in Nemčiji (opatija BEURON) kot izrazito kontemplativni red, ki neguje liturgijo in koralno petje. V zgodovini so imeli ok. 37 000 samostanov in so dali 40 papežev. V 20. stol. je ostalo ok. 170 moških samostanov (8000 redovnikov) in 300 ženskih (13 000 redovnic). Danes so razširjeni po Evropi, Ameriki, vzhodni Afriki in Južni Koreji. V Sloveniji bližnjih deželah so imeli več opatij v Furlaniji in na Koroškem: v 6. stol.

so imeli samostan sv. Janeza Krstnika v ŠTIVAob reki Timavi, b. iz Salzburga pa so pod vodstvom škofa sv. MODESTA misijonarili v Karantaniji; ustanovili so samostana v Innichenu (769) in Kremsmünstru (777). Benediktinske opatije na robu slov. etničnega ozemlja so bile v OSOJAH (ok. 1000), Admontu (1074), Št. Pavlu (1091), Millstattu (1091), PODKLOŠTRU (1106), ROŽACU in MOŽACU (1115); priorati pa v Valdoltri (1072), Sv. Benediktu v Slovenskih goricah (1093), Monoštru in GORNJEM GRADU (1140, do 1473). Danes imajo priorat v Sv. Križu nad Mariborom. benediktínke Ženska veja reda BENEDIKTINCEV. Ustanovila jih je sv. SHOLASTIKA (6. stol.), sestra sv. BENEDIKTA IZ NURSIJE. Danes je v Evropi ok. 300 ženskih benediktinskih samostanov z ok. 13 000 redovnicami. Samostan, ki ima status opatije, vodi opatica, tistega s statusom priorata pa priorka. Najstarejša samostana b. na Slovenskem sta bila Jezero (1002) in KRKA (1043). Benedíkt iz Núrsije (lat. Benedictus Nursiensis) (Nursija, zdaj Norcia, Italija, ok. 480–547, Monte Cassino) Ustanovitelj zahodnega kršč. redovništva, svetnik; im. tudi OČE ZAHODNEGA MENIŠTVA. Vzgojo in izobrazbo je dobil v Rimu. Po triletnem puščavniškem življenju v votlini pri Subiacu so ga menihi iz samostana Vicovaro imenovali za predstojnika. Od tam se je umaknil na MONTE CASSINO, kjer NU

benediktinci, samostan v Fuldi, Nemčija (levo); grb (desno)

117

0096-0170-B.indd 117

10/1/2007 8:02:30 AM


benef ícij je ustanovil prvi benediktinski samostan 529. V njem je napisal redovno pravilo (Regula po 530, slov. prevod PRAVILO SV. BENEDIKTA 1920, 1980), tam je bil tudi pokopan ob sestri SHOLASTIKI. Potem ko so opatijo 584 razdejali Langobardi, so bili Benediktovi posmrtni ostanki preneseni v Fleury (Saint-Benoît-sur-Loire). Njegov življenjepis je sestavil papež GREGOR I. VELIKI ('Dialogi'). Upodobitve: redovnik v črnem habitu z opatsko palico in mitro (včasih tudi z drugimi atributi: golobica, vran, kristalen KELIH s kačo, kazalec na ustih). L. 1958 je bil razglašen za »očeta Evrope in zavetnika Zahoda«. Goduje 11. julija.

Benedikt iz Nursije

benefícij (lat. beneficium 'dobrota, milost') 1. V cerkv. zgodovini cerkv. fevd, ki so ga od kralja dobivali škofje in opati. 2. V cerkv. pravu NADARBINA oz. prebenda, tj. prihodki, vezani na kako cerkv. službo (župnija, škofija) ali čast (kanonikat, priorat, opatija). Bené Hamizráh (hebr. bĕnê ha-mizrāḥ 'Sinovi Vzhoda') >Vzhodni Judje. Bené Ízrael (hebr. bĕnê Jiśrā’ēl 'Sinovi Izraela') Etnična skupina jud. vere, nastanjena na mumbajskem območju. Več stoletij so živeli ločeno od vplivov drugih ind. Judov. Po enem izročilu so potomci 7 parov Judov, ki so preživeli ladjelom iz 2. stol. po Kr., po drugem otroci 10 rodov SEVERNEGA KRALJESTVA, ki so izginili, ko so Izrael 721 pr. Kr. osvojili Asirci. Večino vere so postopoma pozabili, a so ohranili OBREZOVANJE, držali so se postav prehrane ter spoštovali ŠABAT in pomembnejše praznike.

Prvo sinagogo v Mumbaju (nekoč Bombaj) so si zgradili šele 1796. Po ustanovitvi izr. države 1948 so se številni odselili tja, ker pa se niso dosledno držali HALAKE (predvsem zaradi nespoštovanja ortodoksne poročne postave), so šele 1964 dobili status polnopravnih Judov. Bénjamin (hebr. binjāmîn 'Sin desnice, Sin juga') Sin RAHELE, brat JOŽEFA, 12. sin JAKOBA (1 Mz 35,18), praoče Benjaminovega rodu, iz katerega sta izšla prvi izr. kralj Savel in apostol PAVEL (Rim 11,1). Tudi Jakobov najljubši sin, ker je bil pač najmlajši. Benjaminov rod je skupaj z Judovim sestavljal JUŽNO KRALJESTVO Judejo. Benković, Benedíkt [bénkovič, ~] (blizu Zadra, ok. 1460–1522, Judenberg) Hrv. teolog in filozof; frančiškan. Dvakrat, 1493 in 1518, je bil provincial Dalmatinske province sv. Hieronima. V 2. desetletju 16. stol. je postal prof. teologije in filozofije v Rimu. Imajo ga za avtorja spisa s 23 stranmi Navigium B. M. Virginis 1495 ali 1498 ('Ladja Bl. D. Marije'), ki se je ohranil v knjigi Stella clericorum 1538 ('Kleriška zvezda'). bén Tóra (hebr. ben tôrāh 'sin Tore') Jud. vernik, ki je dobro vpeljan v talmudski in rabinski nauk ter se drži verskih postav in predpisov, v nasprotju z neomikanim ljudstvom (AM HAAREC). Pri sinagoškem bogoslužju bere iz Tore. ALIJA. Benveniste, Émile [benveníst, emíl] (Alep, 1902–1976, Versailles) Fr. lingvist in orientalist. Od 1937 je bil prof. na Fr. kolegiju. Zgodovino religij je preučeval z lingvističnega stališča (indoevr. leksika in indoevr. predzgod. ustanove in verovanja; leksika kršč. skupnosti v Srednji Aziji). Glavna religiološka dela: The Persian Religion According to the Chief Greek Texts 1929 ('Perzijska religija v primerjavi z glavnimi grškimi besedili'), Les mages dans l'ancien Iran 1938 ('Magi v stari Perziji'), Le vocabulaire des institutions Indo-européennes I–II 1969, 1989 ('Slovar indoevropskih ustanov'). beráha (hebr. bĕrākāh 'blagoslov') V judovstvu liturgična in zasebna zahvalna molitev, ki se je ustalila v dobi drugega TEMPLJA (navadno se začne z obrazcem: »Blagoslovljen si, Gospod naš Bog, Kralj vesolja«) in katere različice obstajajo za dolgo vrsto priložnosti. Da ne bi pozabili, da je vir vseh blagoslovov Bog, pravoverni judje zmolijo po sto berah na dan (EVLOGIJA, DOKSOLOGIJA).

118

0096-0170-B.indd 118

10/1/2007 8:02:30 AM


Bergánt, Fortunát Berdjájev, Nikoláj Aleksándrovič (rus. Николай Александрович Бердяев) (Kijev, 1874–1948, Clamart) Rus. relig. filozof; privrženec kršč. EKSISTENCIALIZMA in PERSONALIZMA. Študiral je v Sankt Peterburgu in Heidelbergu. Zaradi svobodomiselnih idej sta ga preganjali carska in sovjetska oblast. L. 1922 so ga kot »ideološkega nasprotnika komunizma« izgnali iz SZ; odtlej je živel in deloval v Franciji. Bil je prof. filozofije na INŠTITUTU SV. SERGIJA v Parizu, v l. 1925–40 je izdajal revijo Путь ('Pot') in v ESPRITU sodeloval z E. MOUNIEROM. B. je sprva pripadal legalnemu marksizmu, potem pa se je prek neokantovstva in rus. bogoiskateljstva vrnil h krščanstvu. Njegovo eksistencialistično in personalistično misel sta navdihnila vzhodnokršč. teologija (KOZMIZEM, KENOZA, TEOZA v Duhu) in zahodnokršč. MISTICIZEM (J. ECKHART in J. BÖHME). V številnih fil. delih se B. ukvarja s temo osebe, svobode in objektivizacije. Po njegovem so glavne značilnosti kršč. religiozne izkušnje oseba, svoboda in ljubezen. Objektivizacija (odtujenost, Dasein) je znamenje človeškega padca, izgube nagonske izkušnje. Padec je duhovni in kozmični dogodek, pripada pranagonu in je permanenten. SVOBODA je iracionalna in primarna (nebit, Ungrund), je izvor človekove ustvarjalnosti, polnosti in tragedije. Zgod. krščanstvo je Boga postavilo nasproti človeku, moderna misel pa človeka nasproti Bogu. Prihodnost krščanstva je B. videl v bogo-človeški enotnosti v Duhu (TEANDRIZEM). Relig. misel B. je doživela svet. odmev. Glavna dela: Ηoвый cpeдний вeк 1924 (Novi srednji vek 1999), Филocoфия cвoбoднoгo дyxa 1927 do 1928 ('Filozofija svobodnega duha'), L'Esprit et la Liberté 1933 ('Duh in svoboda'), De la destination de l'homme 1935 ('O človekovem poslanstvu'), O paбcтвe и cвoбoдe чeлoвeкa 1939 (O človekovi zasužnjenosti in svobodi 1998), De la dialectique existentielle du divin et de l’humain 1947 ('Eksistencialna dialektika božanskega in človeškega'). beregínje (st.rus. берегыни) V vzhodnoslovan. verovanju ljudem nenaklonjena nadnaravna bitja. Nekateri znanstveniki menijo, da ime b. izvira iz imena boga PERUNA. VILE. bêreket (arab. baraka 'blagoslov') V islamu obilje gmotnih dobrin, ki ga spremlja sreča. B. je Božji dar in Alah ga daje zlasti svojim odposlancem.

Berengar iz Toursa [berengár ~ túra] (Tours, ok. 1000–1088, Tours) Fr. teolog; arhidiakon v Toursu. S svojim naukom o evharistiji je zanikal stvarno navzočnost in priznaval samo simbolično. Njegov nauk je obsodilo nekaj papežev (Leon IX., Gregor VII.) in sinoda; po cerkv. obsodbi se mu je odrekel. berešítska déla (po hebr. ma‘ăśeh bĕrē’šît 'dela v začetku') >berešitski misticizem. berešítski misticízem (po hebr. bĕrē’šît 'v začetku') V jud. mistiki anonimna ezoterična razglabljanja, ki raziskujejo poročilo o nastanku sveta, predvsem odlomke o stvarjenju v 1. poglavju Geneze; tudi berešitska dela. Takšen je Ma‘ăśeh bĕrē’šît ('Delo stvarjenja'); poleg narave ustvarjenega sveta obravnava tudi nebeški svet, posebej sestavo in število nebes, vzpon duše v višje svetove (s tem vpelje HEKALOTSKI MISTICIZEM) idr. Palestinski rabiji so jih po metodi MIDRAŠA sestavljali od 2. stol. po Kr., vendar jih niso smeli širiti. Iz te mistične smeri se je razvil MERKAVSKI MISTICIZEM. Bergánt, Fortunát (tudi Fortunat Wergant) (Mekinje, 1721–1769, Ljubljana) Slov. baročni slikar, prefinjen kolorist; šolal se je na Akademiji sv. Luke v Rimu, slikal po naročilu ljubljanske posvetne in cerkv. gosposke. Poleg Fortunat Bergant, Sveti trije kralji, cerkev sv. Križa, Križna gora pri Ložu

119

0096-0170-B.indd 119

10/1/2007 8:02:31 AM


Bergánt, Húbert portretov je ustvarjal predvsem oljne slike s svetopisemsko tematiko; najbolj znane so v cerkvi na Križni gori pri Ložu, Sv. Jožef in Sv. Frančišek Asiški v samostanu Nazarje, Žalostna Mati Božja, Sv. Janez Nepomuk v cerkvi na Veseli Gori, Križev pot v STIČNI 1766. Bergánt, Húbert (Kamnik, 1934–1999, Ljubljana) Slov. organist in glasbeni pedagog; bil je prof. za orgle na AG v Ljubljani 1965–99. Na orglah je izvedel celoten orgelski opus J. S. BACHA, poleg tega je izvajal zlasti dela starejše glasbe. Berger, Peter [bêrdžər, pítər] (Dunaj, 1929) Am. relig. sociolog. Od 1981 je prof. sociologije na Bostonski univerzi. S fenomenološko metodo je preučeval religiozno mišljenje in občutenje znotraj vsakdanjega življenja. Njegovi glavni deli sta The Sacred Canopy. Elements of a Sociological Theory of Religion 1967 ('Sveti baldahin. Temelji sociološke teorije religije') in Pyramids of Sacrifice 1976 ('Žrtvene piramide'). Bêrgles, Ciríl (Repče pri Grosupljem, 1934) Slov. pesnik in prevajalec moderne špan. in južnoam. lirike. V njegovi poeziji so močne prvine duhovnosti, v zadnjih zbirkah elementi izrazito katoliške vernosti (ljubezen do Boga, prošnja za Božjo milost, upanje po smrti ipd.). Glavne zbirke: Ta dom je večen 1991, Via dolorosa 1996, Noč, nato še dan 1996, Čas darovanja 1999, Tvoja roka na mojem čelu 2006. Bergson, Henri [berksón, anrí] (Pariz, 1859–1941, Pariz) Fr. filozof; intuicionist, evolucionist in vitalist. Bil je prof. na Collège de France. V delu Les deux sources de la morale et de la religion 1932 ('Dva izvira morale in religije') ločuje dva tipa religije: statično in dinamično. Statična religija izhaja iz »fabulacijske funkcije«, s katero se človek odzove na neizbežno smrt; ta si prizadeva za ohranitev človeštva. Dinamična religija pa izhaja iz duhovnega zanosa (élan vital), primarne izkušnje Boga, kakor je opisana pri mistikih; njen namen je razvoj in napredek človeštva. berílnik V srv. katedralnih in redovniških cerkvah (večinoma v severozahodni Evropi) zidana pregraja, ki deli posvečeni prostor od cerkv. ladij, kjer so bralni pulti, podobni AMBONOM, s katerih berejo evangelije in pisma; tudi lektorij. berít (hebr. bĕrît 'zveza, pogodba, zaveza') Zveza, ki jo je Bog v SZ sklenil z ljudstvom Izraela. ZAVEZA.

Bernanos, Georges [bernanós, žórž-] (Pariz, 1888–1948, Neuilly-sur-Seine) Fr. književnik s kršč. navdihom. Šolal se je v katoliških šolah in v Parizu diplomiral iz književnosti. Sprva je bil novinar in rojalist, angažiran v Fr. akciji. V romanih se je ukvarjal s temo navzkrižja med božansko milostjo in grehom. Za velikimi notranjimi dramami, ki jih doživljajo njegovi liki, je slutiti brezno zla v svetu, junaki pa se skozi tragične situacije vzpenjajo k svetlobi. Ob F. MAURIACU in J. GREENU je B. glavni predstavnik kršč. navdihnjenega romana v fr. medvojni književnosti. Glavna dela: Sous le soleil du Satan 1926 ('Pod Satanovim soncem' 1997), La grande peure des bien-pensants 1931 ('Veliki strah častitih'), Dialogues des carmélites 1952 ('Karmeličanski razgovori'). Bernardín Sienski [~ sijénski] (Massa-Carrara Marittima, 1380–1444, L'Aquila) Frančiškan, svetnik; študiral je pravo v Sieni, 1400 se je posvetil negi kužnih bolnikov. Imetje je razdelil revežem; 1402 je postal frančiškan, 1404 je prejel mašniško posvečenje. Po 1417 je zaslovel kot spokorniški pridigar. Kot generalni vikar frančiškanskih OBSERVANTOV je s svojim učencem JANEZOM KAPISTRANOM skrbel za observante po vsej Italiji. Na firenškem koncilu 1439 se je zavzel za združitev z Grki. Za svetnika je bil razglašen 1450; goduje 20. maja. Bernárd iz Clairvauxa [~ klervója] (lat. Bernardus) (dvorec Fontaine pri Dijonu, od 1090 do 1153, Clairvaux) Svetnik; cerkv. učitelj, katoliški mistik in teolog. Bil je pobudnik cistercijanske reforme in duhovni vodja tedanjega zahodnokršč. sveta. Šolal se je v Parizu. S 23 leti je vstopil v red CISTERCIJANOV v Cîteauxu. Bil je opat v Clairvauxu in po opatiji dobil tudi ime. Na sinodi v Troyesu se je zavzel za uradno priznanje TEMPLJARJEV. Po smrti papeža Honorija II. je podprl Inocenca II. proti Anakletu II. Pridigal je o DRUGI KRIŽARSKI VOJNI. Uprl se je preganjanju jud. skupnosti v Porenju. Pisal je duhovne in kontroverzijske spise, zapustil številne pridige (340) in pisma. V teologiji je zastopal mistično usmeritev in bil nasprotnik racionalizma P. ABELARDA, kar je izrazil v delu Capitula errorum Abaelardi 1140 ('Poglavja o Abelardovih zmotah'). V duhovnosti je zastopal skladnost milosti in svobodne volje ter ljubezni in ponižnosti. Spodbude je dobival iz Biblije in od sv. AVGUŠTINA, poudarjal pa je Kristusovo človeškost (praktični odmev duhovnosti).

120

0096-0170-B.indd 120

10/1/2007 8:02:31 AM


bersêrk Ikonografsko ga predstavljajo kot cistercijana v belem habitu s knjigo ali peresom v roki. Druga dela: Apologia ('Apologija'), De gradibus humilitatis et superbia 1125 ('O stopnjah ponižnosti in napuhu'), De moribus et oficiis episcoporum 1127 ('O škofovskem vedenju in službi'), De consideratione libri V 1149–52 ('Pet knjig o premišljanju'). Goduje 20. avgusta.

Bernard iz Clairvauxa, miniatura iz molitvenika, 15. stol.

Bernárd iz Menthona [~ mantóna] (Menthon-Saint-Bernard, ok. 923–ok. 1009, Menthon-Saint-Bernard) Svetnik; benediktinec in ustanovitelj gostišča na alpskih prelazih Mali in Veliki sv. Bernard. Tam so si benediktinski redovniki (bernardinci) pri reševanju potnikov, izgubljenih v snežnih neurjih, pomagali z velikimi psi, ki so jih po njih poimenovali za bernardince. B. je zaščitnik alpinistov. Goduje 15. junija. Bernárdka Soubirous [~ subirú] (fr. Bernadette Soubirous) (Lourdes, 1844–1879, Nevers) Svetnica; fr. katol. mističarka in lurdska vidkinja. Potem ko se ji je 1858 v votlini pri LURDU nekajkrat zapovrstjo prikazala Marija, je to mesto postalo glavno katoliško romarsko središče. L. 1866 je vstopila v samostan sester

usmiljenk v Neversu. Za svetnico je bila razglašena 1933. Napisala je delo Carnet intime ('Intimna beležnica'). Goduje 16. aprila. Bernárd Máriborski (pr. i. Ivan Anton Apostel) (Maribor, 1711–1784, Celje) Slov. redovnik (pater Bernard), kot kapucin živel v različnih štajerskih samostanih. Spisal je priročnik za previdevanje bolnikov (Enchiridion slavis informis assistentium 1757), sestavil nem.-slov. slovar z ok. 55 000 gesli (Dictionarium germanico-slavonicum 1760); oboje je ostalo v rokopisu. Bernini, Gian Lorenzo [berníni, džán lorénco] (Neapelj, 1598–1680, Rim) It. kipar in arhitekt, največji baročni mojster 17. stol. Ustvarjal je pod vplivom ant. umetnosti in renesanse, njegov pokrovitelj je bil zlasti papež Urban VIII. Začel je z marmornimi kipi ant. junakov in bogov (David 1623–24); spoj kiparstva in arhitekture je pokazal v bronastem BALDAHINU na Petrovem grobu v cerkvi sv. Petra v Rimu 1624–33. L. 1929 je postal arhitekt Sv. Petra in palače Barberinijev. Ravnal je v skladu z odloki tridentinskega koncila 1545– 1563, po katerih naj bi umetnost vlivala upanje in propagirala krščanstvo. Izdeloval je doprsja cerkv. dostojanstvenikov in nagrobnike (Urban VIII. 1628–47, Kardinal S. Borghese 1632, Aleksander VI. 1671–78), tudi kipe svetnikov (Ekstaza sv. Terezije 1647–52, Habakuk in angel 1655–61, Sedež sv. Petra 1657–66). Opremil je tudi kapelo Cornarijev v cerkvi Marije Zmagovalke (Santa Maria della Vittoria) v Rimu in rim. kapelo Altierijev. Bernon [bernón] (lat. Berno) (Jura, 850 do 926, Cluny) Blaženi; benediktinec. Prvi opat v CLUNYJU (910) in sestavljalec Clunyjskega vodila. Glavno delo: Testamentum ('Oporoka'). Berruguete, Pedro [berugéte, pédro] (Paredes de Nava, ok. 1450–1504, Ávila) Špan. dvorni slikar iz Kastilije; bil je slikar Ferdinanda in Izabele Kastiljske pod vplivom it. slikarstva. S freskami je poslikal zakristijo toledske katedrale 1485–88. bersêrk (st.nord. bersërkr 'ogrinjalo iz medvedjega kožuha') Germ. bojevnik, posvečen bogu ODINU. Berserki so se zbirali v zveze in bili znani po svetem besnilu, v katerem so brez oklepa jurišali na nasprotnika, verujoč, da so neranljivi. Za njihovo čaščenje Odina je bilo značilno ekstatično oblačenje v kožuhe, najpogosteje medvedje. 121

0096-0170-B.indd 121

10/1/2007 8:02:31 AM


SA VERSTVA SVETA POD ENO STREHO Od animizma, totemizma in šamanizma prek velikih monoteističnih religij in vzhodnoazijskih verstev do sodobnih ezoteričnih in alternativnih verovanj

Leksikon je zelo dobrodošel za vse, ki jih zanima svet verovanja in iskanja nadnaravnega, večnega smisla življenja. Takšni pa smo bolj ali manj vsi. Msgr. dr. Anton Stres

O krščanstvu, še posebej katoliškem, tako rekoč ni dejstva ali vprašanja, osebe ali pojma, ki ne bi našli svojega mesta v leksikonu in o katerih ne bi nudil zanesljive informacije in opore. Dr. Marko Kerševan

ok. 11 000 gesel oz. 10 316 geselskih iztočnic ok. 6500 strokovnih izrazov iz splošne religije, teologije, filozofije, cerkvene zgodovine, sakralne umetnosti 3220 lastnih imen 1037 stvarnih imen (stavbe, ustanove, papeške enciklike, cerkveni dokumenti, tisk idr.) 356 zemljepisnih imen (sveti kraji, verska središča, samostani) naglaševanje in izgovor besed izvor in/ali pomen besed ok. 1000 fotografij in risb 30 zemljevidov 5 preglednic

ISBN978-961-241-183- 1

9

789612 411831

Splošni religijski leksikon  

Splošni religijski leksikon je prvi tovrstni leksikon v Sloveniji in je zasnovan brez vrednostnih ali ideoloških sodb in stališč. Leksikon j...

Splošni religijski leksikon  

Splošni religijski leksikon je prvi tovrstni leksikon v Sloveniji in je zasnovan brez vrednostnih ali ideoloških sodb in stališč. Leksikon j...