Page 1

Polhograjsko hribovje Kroženje v malem svetu Dostop: Številni vrhovi v Polhograjskem hribovju zaslužijo posebno pozornost obis­ kovalcev, med njimi po našem izboru zlasti Grmada, Gora in Mali vrh. Najbližja in naj­laž­ ja pot na Grmado pelje s Topola pri Medvodah ali Sv. Katarine po dobro utrjeni in oz­načeni poti: dolga je 1 uro hoje. Strmo je samo pod vrhom; ta je visok 899 m. Druga pot na Grmado pelje iz Dvora pri Polhovem Gradcu, od koder je do vrha treba premagati 550 metrov višinske razlike. Ta pot je dolga 2 uri, vendar ni pretežka. Pot na Goro pa se zače­ nja v Polhovem Gradcu. Od polhograjske graščine (na višini 400 m) je na Goro (824 m) uro hoda. Za obisk Malega vrha pa je treba z avtom v Polhov Gradec in v bližnjo vas Briše, od tam pa desno v breg do vasi Praproče (359 m), kjer parkirate. S Praproč je do Malega vrha (708 m) lagodnega vzpona za tri četrt ure. Greste po cesti v zaselek Mali vrh, od tam na levo po gozdni poti do vodovodnega črpališča in naprej na bližnji vrh. Priporočljiv zemljevid: Ljubljana in okolica, 1 : 50 000.

Naravne lepote Zgodovinsko-kulturne znamenitosti

             

Polhograjsko hribovje, nad katerim Ljubljančanom zahaja sonce, je v vsakem letnem času poln pravih izletniških ciljev. Strma pobočja in globoke senčne grape vzbujajo vtis sredogorja, po­šev­ ne senožeti in prisojne njive skupaj s hribovskimi kmetijami ponujajo na ogled najlepše vzorce­ slovenske kulturne krajine. Strmine se ponekod prepadno odpirajo in kažejo svoj kamniti drob, triadni dolomit. Po tem dolomitu je hribovje dobilo svoje ime, ne pa morda po podobnosti s slovito alpsko verigo italijanskih Dolomitov. Prirodoslovno navdihnjeni izletniki imajo tu svojo rajsko učilnico, a svoj paradiž doživljajo tudi tisti, ki jim ni do geologije ali kmečke starosvetnosti, ki pa znajo uživati le oblake gori, oblake, ki potujejo, kakor bi rekel Baudelaire. Ali je treba še dodati, da je na območju mo­goče odkriti tudi nekaj dobrih domačih go­s­tiln ter turističnih kmetij, ob nedeljah posebej okrepljenih? Izletnik se v Polhograjskih dolomitih lahko že po pol ure vožnje iz Ljubljane seznani s

Informativna plošča na vrhu Grmade kaže smeri neba in sosednjih vrhov.


Okolica Ljubljane

Na vrhu Grmade, 1. januarja 2001

posebno lepoto gozdov. Polhograjski bukovi gozdovi so zračni in svetli, odprti, kakor da nad njimi bedi nenehna kmetovalčeva skrb. Bukev namreč podse nastelje veliko lahkega listja, ki veselo odskakuje od ko­rakov. Debla stojijo slovesno, kakor spomeniki prastarega reda v naravi. Kakor da jim je vseeno za lepoto, a veliko do živ­ljenja, posebno spomladi. Njihov les je takrat prebujen od pomladne lakote. Slišiš, kako ga veter upogiba, kako škripa in ječi. Zdi se ti, da slišiš smeh nekega praslovanskega drevesnega boga. Seveda, žgečkajo ga tista bitjeca, ki jim gozd nudi bogato pogrnjeno mizo okoli dreves­nih korenin, vse tiste beraške gosenice, glive, mahovi, polži, žabe, kuščarji, deževniki, mikrobi, klopi, vse božje stvarce, bi tudi rade živele.

Gora spominja na sončnega kralja Razposajenci se kotalikajo po mehkem travnem pobočju na Osolniku.

Grmada (898 m) je srečen osredek v otočju drugih polhograjskih hribov in gora, med katerimi so tri celo višje od nje: Pasja ravan (1029 m), Tošč (1021 m) in Veliki Babnik (905 m). Srečen je ta otok zato, ker je med izletniki­najbolj priljubljen in ker ima naj­lepši razgled med sosedi, po zaslugi vršne odsekane piramide, ki je ogolela. Na vsako stran kaže Grmada drugačen obraz. S Sv. Katarine, z vzhodne strani, je videti njen robati plešasti greben, z Barja oziroma juga si lahko og­ le­dujemo njena kam­nita rebra, na severno stran pa se nad senokosi pne nekaj goš­če. Ohranilo se je tudi posebno ljud­sko geografsko izročilo o Grmadi:


Po l h o g r a j s k o h r i b o vj e

da njen čudno rogljati greben z nav­pično odsekano glavo včasih v posebni dnevni svetlobi dobi obris obraza moža z močno bra­do in dolgim povešenim nosom. Francoze je za časa Ilirskih provinc (1809–1813) ta fantomski profil spominjal na njihovega sončnega kralja Ludvika XIV., zato so Grmado imenovali tudi Louis Quatorze. V čast Roi Soleilu lahko razgled z Grmade razdelite na štirinajst odsekov. Na jugovzhod je videti Ljubljansko kotlino, predvsem Barje, ki ga zastavlja mračni Krim. Za njim v modrikasti dalji stoji Snežnik. Če se obračamo na desno, vidimo globoko na Notranjsko, na Nanos, dalje na Loško pogorje z Blegošem in Ratitovcem. Bliže, skoraj »da bi jo prijel«, je sestrska gora, znana po rastiščih blagajevega volčina in prav tako priljubljena pri izletnikih, slavna Gora, imenovana tudi Polhograjska gora. In še bliže je zavistni brat Tošč, zavisten zaradi poraščenosti svojega vrha, zaradi česar pač nima takšnega razgleda in tolikšne čaščenosti kot Grmada. Za Toščem se vidi visoka alpska pregraja z nazobčanimi snežniki od Triglava in Stola prek Storžiča do Kočne in Ojstrice, nad njimi čisto modro nebo. Okoli in okoli Grmade pa valovi hribovje z vesinami polj in travnikov. Vihrajo grive zemlje. Tu in tam se beli cerkvica. Okoli deset jih našteješ, če je lep dan. Vasice so odete v prediva dimov iz domačij. Iz Belške grape na jugu vstaja nekakšen toplejši vzbuh, vonjajoč na suho listje. Po pehanju na goro, ki ni bilo preveč naporno, nudi počitek na vrhu še druge srečne občutke. Človek predevlje svoje sedalo po skalah, kakor si pač razdeljuje koščke razgleda, posluša žužnjanje insektov v pripeki ali pa pošumevanje ivja z vej, hrustljanje zmrzlega snega pod koraki drugih izletnikov pozimi. Slovenec je tu zagledan v svojo deželo. V njej malce narcisoidno občuti tudi svoj duhovni obraz in ta občutek je na vrhovih gora praviloma ugoden. O, srečna slovenska samozaljubljenost v pokrajino, Prešerna in zatišja. No, ni vsem do vzdihovanja nad razgledi in občudovanja vasic s ptičje perspektive. Tudi takšnih, ki jim je samo do naprezanja mišic in možatosti, boste na Grmadi srečali v velikem številu. Kako pa se volja in možatost šele okrepita, če so blizu pečenice s kislim zeljem. Do Sv. Katarine in njenih gostiln je z Grmade manj

Gotsko zasnovana cerkev sv. Lovrenca stoji na vrhnjem skalnem stožcu Polhograjske Gore.


Okolica Ljubljane

kakor uro spusta, celo v snegu. Trikilometrska pot je lepo speljana po poraščenem slemenu Goljeka. Še bliže pa je z Grmade na Gonte, na turistično kmetijo, ki leži pod njimi, ne več kakor 20 minut. Gonte so sedlo med Grmado in Toščem ter med Mačkovim Grabnom in Ločnico. Z njih je na Tošč okoli 45 minut nezahtevne hoje po označeni poti. Morda se bo kdo odločil za sestop proti vasici Setnica. Spust je najprej zahteven, vsaj za vrtoglave. Okoli pol ure je do sedelca pod Malo Grmado, kjer tiči častitljiva in ljubka cerkev sv. Uršule. Izpričana je že v letu 1526 in je mešanica gotike in baroka, kakor številne druge podružnice na Slovenskem. Svetnica z burnim mučeniškim življenjem je zavetnica dobrega (samo)vzgajanja.

Pograjska roža mogota

Polhograjski dolomiti so zelo pripravni za nedeljske družinske izlete.

Kot na dlani je z Grmade videti tudi njeno v izletniškem smislu konkurenčno goro. Znamenita pohodniška in romarska Gora nenavadno strmo vstaja nad Polhovim Gradcem, ki ga je bil Ivan Cankar (1876–1918) imel za najlepši slovenski kraj. Iz doline je videti poveznjena nad njim kakor napo­ leonski klobuk ali grška črka omega. Prav po oboku tega klobuka ali desni liniji te črke se v lepo speljanih okljukih skozi gozd vzpenja planinska pot na vrh, za katerega se zdi, da je položen in plešast. Vendar take predstave vzbuja samo videz iz doline. Gotsko zasnovana cerkvica sv. Lovrenca na vrhu je nasajena na vršni skalni stožec, tako da jo je stari taborni zid lahko oklenil le na tesno. Tista pleša pa so strmi travniki, padajoči desno od cerkve. Nekaj ravnine je položene le v pregibu med glavnim vrhom in vzhodnim vršnim grebenom. Tam se (pre)upehani izletniki lahko potešijo v kmečki gostilni. Privezana duša se voljneje prepusti zgodovinskemu spominu, še posebno če ga podpre znanost. Ta sporoča, da je bilo na okoliških njivah ob koncu antike postavljeno pribežališče pred barbari. Zadnji Rimljani so imeli tu svoj ostrog in ekonomijo; za njimi so v dveh izkopavanjih (v letih 1884 in 1938) našli različno posodje,


Po l h o g r a j s k o h r i b o vj e

orodje, uteži, spravljene v usnjenih tokih, žrmlje, kopačice, verige, kose ... Ti prvi kristjani se verjetno od tod niso imeli kam odseliti. Ožganine govore, da je nad njih prišla nasilna smrt. Morda so pred tem že oni polhograjski pokrajini s krčevinami, potmi in naselji vdihnili njen značilni videz. Seveda je k Polhograjskim dolomitom oziroma lepoti valovanja pograjskih gričkov, košenic in polj, vasi ter samotnih domačij prispevala glavni delež narava, pri tem pa so jim stoletni kmečki rodovi vtisnili še svojsko pristnost in domačnost, mehkobo in ljubeznivost. K slavi tega čudovito prehodnega, dobesedno ljudomilega sveta je pomagala tudi velika privrženost izletnikov iz Ljub­ ljane. Ob lepem vremenu oblegajo Goro, kakor da bi bil nizki zid okoli čokatega zvonika Sv. Lovrenca, na katerem se da počivati, prva vrsta balkona v gledališču slovenske pokrajine. Od tod je kakor na oživljeni topografski karti videti v dolini tloris polhograjske graščine in njenega parka; videti je širokopotezen, samozavesten poseg baročnega plemiča v kmečko pokrajino, storjen v drugi polovici 17. stoletja. V prvi polovici 19. stoletja

Pot k Sv. Jakobu iz vasi Topol oziroma s Katarine, kakor svojo priljubljeno izletniško točko imenujejo Ljubljančani.


Okolica Ljubljane

Volčin, slavna polhograjska roža

se je v to graščino naselil bogati grof Rihard Blagaj, goreč slovenski rodoljub, ki si je bil tudi uradno dopisoval v slovenščini, pospeševalec kmetijstva, obrti in kulture v teh krajih, znan tudi kot gojitelj vrtnic in pridelovalec rožnega olja, zlasti pa kot poznavalec narave. Po njem je znanost imenovala volčin, slavno zalo rožo, najdeno na Gori: Daphne blagayana. (Cvete aprila. Pred trganjem jo varuje zakon!) V dobi prešernovske romantike, ko je botanika še zmeraj veljala za eno najbolj priljubljenih in češčenih ved, je odkritje volčina zbudilo znanstveno senzacijo. Na Goro se je leta 1838 potrudil saški kralj Friderik II. Avgust, zakaj veljalo je, da bo kot ljubiteljski botanik cvetico lahko občudoval samo nad Polhovim Gradcem. V spomin na ta obisk, za današnji čas popolnoma osupljiv, je dal grof Blagaj v podnožju Gore postaviti obelisk, ki še zdaj stoji ob poti in ga ni mogoče zgrešiti. Ljudstvo je zaradi tako visoke počastitve začelo zalo dafno imenovati kraljeva roža.

Sem biu tok korashen Eno od ljudskih rekel – bodi z malim zadovoljen – ki ga mladež rada presliši, starost pa ga hočeš nočeš mora upoštevati, kar lepo velja za Mali vrh, razgledni, vzhodnemu soncu nastavljeni kucelj nedaleč od Polhovega Gradca. Dve brhki lipici tik pod vrhom in samotna breza takoj zraven, bogme ena najlepših, kar se jih da srečati pri nas: tako je vitka, tako kodrolasa, da bi človek za kakšno urico kar prirasel k njej, v lepem vremenu seveda. Res mala velika stvar na obočenem senokosu, ki se stožčasto oži vse do čopastih dreves na vrhu. Desetero vrst travniških rož za učno uro jesenske botanike. Cvetovi drobni. Polno ivanjščic še v septembru. Niso jih še uničile mešanice kalija in fosforja. Pod enim od dreves, za dolžino svetovnega rekorda skoka v daljino oddaljenim od vršnega obronka, je klop, mala kajpak. Naslonjena je na deblo, na deblo pa je pribita tabla, na kateri je z lepimi zelenorumenimi črkami izpisana preprosta izpoved planincev iz Briš: »Moje največje veselje je na gorah.« Letos je 200. oblet­ nica te sentimentalne, a plemenite izpovedi, ki se tako rada izvije iz prenekaterega planinskega srca. Leta 1809 je bohinjski kaplan Janez Dežman namreč pustil na vrhu Triglava steklenico in v njej


Po l h o g r a j s k o h r i b o vj e

zapisek: Sem biu tok korashen, to mismize nai is vishik tukaj ostane, nekar ga un neusemi, narvezhi moje veselje je na gorah. Ne nosijo torej samo oceani steklenic in v njih mismise (namreč pisemca in v njih sporočila), nosijo ga tudi is vishik (iz viškov), se pravi z gorskih vrhov, nosijo v prostor in čas, tudi z malih vrhov. Tudi na Mali vrh v Pograjcih je ušel duh iz Dežmanove steklenice; zakaj z Malega vrha je razgled velik. Vzbuja narvezhi veselje. Srce in oko se popaseta najprej po hrbtih pograjskih gora in hribov, teh obstalih valov zemeljskega oceana, potem pa še doli proti Ljubljani, četudi je mnogokrat odeta v svojo mrakobno, revmatično megličavost. Mali vrh je mala gora, vendar ima imeniten gospodovalni položaj ob višjih gorah, kakršni sta Gora in Grmada, visok in odmaknjen nad širjavami vsenaokoli. Stoletni rodovi, tu na Malem vrhu Malovrhi, in na sosednjem, a nižjem Velikem vrhu predvsem Velkovrhi, so deželi vtisnili še svojsko pristnost in domačnost, mehkobo in ljubeznivost, lastnosti, po katerih Setnik, ki je skupno ime za oba vrha, kaže videz ene najbolj reprezentančnih podob kmečke kulturne krajine pri nas. Mali vrh je ena redkih tukajšnjih vzpetin, ki je brez cerkve, vendar je še kako primeren za doživljanje praznika v nedeljskem jutru ali dopoldnevu, v samoti, v sebi in ob sebi, ko hočeš biti miren sam s sabo ali nežen in dober z drugim. To je prostor, da krožiš okoli malih stvari. Pri nekaterih od blizu vidiš, kako znajo biti velike.

Pogled z Malega vrha proti polhograjskim vrhovom, kakor si sledijo z leve: Tošč, Polhograjska Gora in Grmada.

/Polhograjsko+hribovje  

http://www.modrijan.si/slv/content/download/2075/37386/version/2/file/Polhograjsko+hribovje.pdf

Advertisement