Page 1

Zgodba z naslovne strani – Vinske bravure •2–3•

Knjiga – moja najboljša svetovalka •24–25•

Zbirka Poteze – knjige z značajem •4–7•

Modrijanova knjigarna •28–29•

Bralec – Preberite na dušek! •15–18•

Križem po svetu Modrijanovih knjig •31•

Znanost v knjigi •22–23•

NOVEMBER•2011

{t. 11

Modrijan z aložba, d . o. o. Poljanska cesta 15 1000 Ljubljana

Brezplačni izvod Poštnina plačana pri pošti 1102 Ljubljana

Ob srečanju z žlahtno

Ne spreglejte Hotel Chelsea (str. 4) Hotel Chelsea je naslov najdaljšega poglavja v knjigi Patti Smith Pač mulca. O Hotelu Chelsea na prelomu tisočletja piše novinar Ervin Hladnik Milharčič, dr. Leonora Flis pa ga je obiskala te dni in nam iz New Yorka poslala kratko poročilo in nekaj fotografij. Kava – čarobni napoj (str. 8) Črna kot pekel, močna kot smrt, sladka kot ljubezen – vse to je lahko kava ... Če jo radi uživate, ne boste nič manj uživali v branju nove knjige dr. Božidarja Jezernika, ki jo v kratkem zapisu predstavljamo nekaj mesecev pred izidom. Knjiga jeseni (str. 9) Čeprav smo si želeli, da bi bila že »knjiga pomladi«, ni šlo. Ecov Vrtinec seznamov se je tako dolgo »vrtinčil« k nam iz tiskarne v daljni Kitajski, da je vmes nastopila jesen. Zato naj bo – knjiga jeseni. Priporočamo! Evropska nagrada za Draga Jančarja (str. 14) Drago Jančar si je letos po tretjem kresniku v pisateljski karieri »pripisal« še evropsko književno nagrado, ki jo podeljuje Zveza ACEL v Strasbourgu. Slovesna podelitev bo marca na Evropskih literarnih srečanjih v Strasbourgu. Čestitamo! Če ne bi bila prevajalka ... bi bila vseeno prevajalka! (str. 19) Lili Potpara je na Modrijanovo knjižno polico postavila nov prevod – Tigrov grič Sarite Mandanna, enega izmed romanov, zaradi katerih si Lili želi biti ... samo prevajalka. Predstavljamo še druge knjige v njenem prevodu in vas vabimo k e-vprašanju. Obdobje ran in čudežne svetilke (str. 20) Andrej Predin je pred štirimi leti, v 3. številki našega časopisa, izid svojega prvenca Na zeleno vejo pospremil s člankom »Naj se mi še kar malo vrti«. »Edino, kar je slabo pri izdaji knjige, je pisanje posvetíl,« je zapisal na koncu. In kaj pravi danes? Zadnjo besedo ima ... (str. 32) Pisatelj Roman Rozina knjige ne samo piše in bere, temveč zna z njimi tudi potovati. In z njihovimi avtorji – z Márquezom in Calvinom, s Kosmačem in Saramagom, s Sepúlvedo, z Rushdiejem in Hrabalom. Prijetno pot tudi vam!

www.modrijan.si

casopis-november-2011.indd 1

kapljico, kot radi poimenujemo vino, pogosto uporabimo latinski pregovor IN VINO VERITAS. Pri založbi Modrijan pa to jesen dodajamo – če je v vinu resnica, je je v Vinskih

bravurah še za kapljico več. Več o vinu in vinski kulturi boste namreč zaman iskali v kakšni drugi knjigi.

Foto: Igor Modic

Z ZELENE NA SUHO VEJO

M O D R I J A N O VA

Običajno na tem mestu dvakrat letno tolčem po nekakšnem imaginarnem bobnu in skušam bralstvo prepričati, naj kupi kako Modrijanovo knjigo. Tokrat bi za to početje imel še razlog več – prebili smo namreč 109.000 naklade, kolikor znaša seštevek natisnjenih sobotnih Dnevnikov in Večerov ter izvodov, ki jih dostavimo na naslove zvestih kupcev naših knjig. Naj bo tokrat malce drugače. Zavod RS za šolstvo se mi je vedno zdel nekakšen generalštab šolskega ministrstva, torej vrh operative, ki usmerja delo na terenu, snuje doktrino, strategijo in taktiko izobraževanja. Tri centurije strokovnjakov za vsak šolski predmet posebej in vsako šolsko in obšolsko dejavnost, ki jim trajno ali občasno pomaga še legija pedagogov, metodikov, didaktikov ali specialistov. Minister lahko vsak hip računa na strokovno podporo za svoje odločitve, naj si gre za vprašanje, kaj je zdrava šolska malica, za proceduro ob pritožbi staršev ali celo za nove učne načrte. Zavod je torej zelo razvejano drevo, ki mora, hočeš nočeš, odgovoriti na vsako šolsko vprašanje, pojasniti vsako šolsko zadrego. Delovati mora z vizijo in hkrati braniti ves teritorij države, ne oziraje se na to, kaj si kdo misli o tem. In o šoli ima vsak svoje mnenje – že na podlagi svoje izkušnje. Skratka, zelo zapleten sistem, ki sega od skrbi, da se nobenemu otroku ne zgodi kaj hudega, do manevrov, da zadosti vsem strokovnim (univerzitetnim) lobijem, ki krono svojega poslanstva vidijo v tem, da se njihova stroka v pomanjšani obliki zrcali že v osnovni šoli. Verjamem, da je to silno težka naloga. Ves čas med kladivom in nakovalom. Med najnovejšimi spoznanji o genetiki in med pretežko šolsko torbico, in to v sebičnem okolju, ki ne pozna milosti. Sliši se pretirano, a verjamem, da je tako. Denimo, ob vsej ljubezni do naraščaja sredi države ne dajo soglasja za vrtec, v polruralnem okolju soseska minira gradnjo doma za starejše. In kje so še vsi malo manj in malo bolj drugačni. Na srečo se v našem generalštabu z vsem tem niti ni treba ukvarjati. Šola je velik filter in še malce po strani se drži, nekako tradicionalno in načelno, samo da bo vse prav. Na srečo imajo tam tudi prijetnejša opravila. Recimo izbor knjig za tekmovanje za Cankarjevo priznanje. Vsaj doslej je bilo tako, dasiravno se je vedno našel kdo, ki je ugovarjal. Letos poleti pa se jim je tudi tu zalomilo. Dušebrižniki so se spravili nad knjigi, namenjeni bralcem prostovoljcem (ki jim je, tako je videti, prva skrb nabiranje točk za nadaljnji vpis in morebitno štipendijo). Spravili so se pogromaško, in kot je običaj v takih situacijah, ko je vsa pamet v trobenti, večina niti ni vedela, za kaj sploh gre. Na forumih in televizijah so tako glasno trobili, da je štabna komisija tako rekoč nemudoma eno od knjig prekvalificirala v priporočeno branje. Taktična napaka ali še kaj več? Najprej je knjigi naredila reklamo, boljšo, kot bi jo lahko brali tukaj, hkrati pa posredno dala vedeti, da je v državi »manj kvarno« zaužitje literarnega videnja nasilja od soočenja z odraščanjem, pravzaprav njegovo seksualno platjo. Štab je klecnil ob preprostem dejstvu, da se začne s seznamom knjig, konča pa s seznamom ljudi, kot navaja tudi avtor sporne knjige v tem Modrijanu. Veja, na kateri so sedeli, se je tako posušila že sredi poletja. Utegne komu pasti na glavo, pa bo spet kraval. Sicer pa štabne vaje še trajajo.

KNJIGARNA

MODRIJANOVA KNJIGARNA – UGODJE S KNJIGO Pričakujemo vas od 9. do 20. ure od ponedeljka do petka in od 9. do 14. ure ob sobotah. Dobrodošli v Modrijanovi knjigarni na Trubarjevi 27 v Ljubljani!

Z Modrijanovim novoletnim darilnim bonom si nakup pocenite za

5 €, unovčite pa ga lahko najpozneje 31. decembra 2011. Glejte str. 26–27. E

L

C

CM

E

L

Branimir Nešović

12.11.2011 10:24:42


www.modrijan.si

2

Modrijan zal ožba, d. o. o.

Zgodba z naslovne strani Vodnik po zemljevidu vinske v o no kulture v Sloveniji in po svetu

Poljanska cesta 15 1000 Ljubljana

Ob srečanju z žlahtno kapljico, kot radi poimenujemo vino, pogosto uporabimo latinski pregovor IN VINO VERITAS. Pri založbi Modrijan pa to jesen dodajamo – če je v vinu resnica, je je v Vinskih bravurah še za kapljico več. Več o vinu in vinski kulturi boste namreč zaman iskali v kakšni drugi knjigi.

472 strani 205 × 265 mm trda vezava 75,90 €

Drago Medved

Vinske bravure O podobi vina ter njegovih snovnih in duhovnih poteh skozi našo zavest

Izkoristite možnost plačila na več obrokov!

Fotografije Drago Medved, Tomo Jeseničnik Vinske bravure so vodnik po zemljevidu vinske kulture v Sloveniji in po svetu. Napisane so z ljubeznijo do trte in žuljavih rok vinogradnikov, z ljubeznijo do žlahtne opojne pijače. Popeljejo nas po Sloveniji, po vseh treh vinorodnih deželah in med njihove vinarje, in po svetu, celo po deželah, ki so bile doslej na vinskem zemljevidu manj prepoznavne (Peru, Venezuela, Brazilija, Indija, Kitajska, Rusija, Ukrajina, Velika Britanija itd.). Spremljajo nas skozi zgodovinsko in aktualno vlogo socialnih funkcij vina – od pijače opoja do zdravila in statusnega simbola; beseda je o vsem, kar je vino spremljalo v njegovih pojavnih oblikah: o spreminjanju kulturne krajine, o vplivu na različne zvrsti umetnosti, o pravni regulativi itd. Predstavljajo nam mnoge znane osebnosti iz sveta vinske kulture, pa tudi neznane, a pomembne ljudi, ki so in še sooblikujejo podobo vina doma in v svetu. Odstirajo psihološke in duhovne razsežnosti povezav med vinom in človekom ter pogled na hedonistične pojave v zvezi z vinom, poudarjajo etični in moralni vidik človeka v odnosu do vina ter opozarjajo na zlorabe v promociji in na neprimerne načine pitja. V vodniku boste našli tudi številne praktične informacije o slovenskih vinorodnih deželah in razlage izrazov, ki opisujejo vina in instrumentarij, s katerim vino postrežemo, čisto na koncu pa še seznam vinorodnih okolišev in priporočenih sort ter imensko kazalo.

Naročite Vinske bravure: • Zaradi novih spoznanj, ki spreminjajo nekatere dosedanje ustaljene predstave o vinu. • Zaradi odkrivanja novih vinskih območij in držav, ki jih doslej nismo šteli za vinorodne. • Zaradi utrjevanja lastne razgledanosti o vinski kulturi. • Zaradi koristnih informacij o tem, kako živeti z vinom, kako ga spoznavati, uživati v njem in se od njega učiti modrosti.

IZ VSEBINE Najbolj zanesljiva in slastna je poroka vina s hrano, ne glede na to, kdo je koga osvajal

Podzemni svet Šampanje je podoben samostanskim križnim hodnikom

Kelti so Rimljanom kazali pot do vinogradov in iz krhkih vrčev preselili vino v varne lesene sode

Rusi so slavili zmago nad Napoleonom s šampanjcem iz Reimsa, kjer so kronali večino francoskih kraljev

Prizor iz svetopisemskih dežel. Model za Novi svet ali vinograd v puščavi Voda kot taka ima samo Boga stvarnika, vino pa célo plejado bogov in zavetnikov

Katere šampanjce so pili na Titaniku in kaj so postregli na krožnikih te glamurozne krste

Sonce srednjega veka ali Petrarka se ni motil, le vsega ni imel prav

Slovenija je po številu pridelovalcev penine svetovna velesila v primerjavi z obsegom vinogradov

Kdor dobro vino prideluje, zre Bogu v obraz – pri tem naj ne pozabi na svojega

Slovenske penine so nekaj posebnega, ena od njih pa pride pred goste še z usedlino v steklenici

Škof je dal zastražiti boljše vino, da ni pil tistega, ki je bilo kislo kot vrisk

Ženske in vino

Z vinogradom ni šale, kar sta dokazala že Mojzes in Hamurabi, Sromeljčana pa sta dala življenje za trto Šampanjec je spremenil sliko vinskega sveta kot Gutenbergova galaksija meščanstvo in demokracijo Od vojaškega škornja do damskega čevlja ali kako se piše zgodovina užitka in strasti Klasični francoski šampanjec je iz dveh tretjin rdečih sort in samo ene bele Dolga pot do mehurčkov v steklenici, ki se vijejo kvišku in hrepenijo po dotiku damskega poljuba Kako so mehurčki zašli v vino oziroma zakaj se šampanjec iskri Nekdaj kraljevsko vino je danes dostopno vsakomur in nič pomembnega na tem svetu ni brez njega

casopis-november-2011.indd 2

Vino je bilo pogosto zlorabljeno zaradi popačenih vrednot in za napenjanje mišic Vse življenje je pil na zdravje, potem pa je umrl, ker je bil ves bolan Vino je kot umetnina, je pa hkrati prodajni artikel, ki mora upravičiti svoj obstoj Klopotec je samosvoj posebnež – če ni koristen, je pa zanimiv! Vinske kleti kot domovanja vina in zunanja podoba vinogradnika Najstarejša trta na svetu je žametovka na mariborskem Lentu Kdo nas poučuje o vinski kulturi in o kulturi pitja Spontana prazničnost martinovanja in kako so Japonci postali martinci Vinski vitezi v tretjem tisočletju kot arhaična straža pred zlorabo časa

Foto: Igor Modic

Drago Medved (1947) se že dvajset let ukvarja s kulturo pitja in kulinarike ter predava

o vinski kulturi. Je vitez slovenske viteške dvanajstije reda sv. Fortunata in vitez vina v Ordo equestris vini Europae. Napisal je več kot 20 knjig, nekatere so tudi prevedene; osem jih je posvetil vinski kulturi: Trta življenja (1992), Najlepše trte na Slovenskem (1995), Vinski brevir (1997, tudi angleška izdaja), Šampanjec, sreča sveta (1999), Sto resnic o vinu (2001), Refošk, resnična pravljica o rdečem kralju (2008, soavtor), Istenič penine, življenjska zgodba družine Istenič (2009), Vinske bravure (2011).

Moja knjiga je kakor vino; ima vse njegove barve in vse njegove arome in okuse, prosojnost svetlobe in globino izraza. Kakor v dobrem vinu, če to hočete in znate, najdete vso človeško civilizacijo, tako je v mojih Vinskih bravurah veliko njenih sporočil. Skozi vino, seveda. Zato vzemite knjigo v roke, kadar imate čas, se udobno zleknite v fotelju in se začnite pogovarjati z njeno vsebino. Vsrkavajte jo, počasi in uživaško. Slej ko prej vas bo napolnila kot čaša opojnosti, toda ne z alkoholom, temveč z načinom odstiranja skrivnosti, ki bivajo v vinski kulturi in v vas samih ... Drago Medved

12.11.2011 10:24:55


www.modrijan.si

brezplačni klic: 080 23 64 e-naslov: prodaja@modrijan.si

3

Zgodba z naslovne strani

Martinovo je mimo, ostal je spomin na dobro vino in jedačo, in tisto najpomembnejše, kar sodi zraven – dobro družbo, uglajeno v pogovoru in tudi v uživanju vina.

Če so bile takrat v vaših rokah Vinske bravure, že veste, da ob tej knjigi niti za pogovor zlepa ne zmanjka. Na primer o tem, ali je vsako peneče vino šampanjec.

Ali ste vedeli, da je Slovenija po številu pridelovalcev penine svetovna velesila v primerjavi z obsegom vinogradov?

Slovenija je po številu pridelovalcev penine svetovna velesila v primerjavi z obsegom vinogradov Radgonsko-Kapelske gorice so kot ozek pas med prekmurskimi in srednjimi Slovenskimi goricami. Podnebje je tam izredno naklonjeno vinski trti. Znane so odlične lege na Kapelskem in Janževskem Vrhu, kjer uspevajo predvsem odlične bele sorte, zadnja leta tudi modri pinot. Ta je ob chardonnayu vse pogosteje v družbi zlate radgonske penine, ki jo v kleti delniške družbe Radgonske gorice že od leta 1850 pridelujejo po klasični metodi. Radgončan Alojz Klenošek se je izpopolnjeval v francoski Šampanji. Tam je bil štiri leta. Ko se je vrnil v domači kraj, je leta 1850 s pridobljenim znanjem začel pridelovati penino. Pisalo se je torej revolucionarno leto, ko je na Dunaju vrelo od svobodomiselnih idej prebujajočih se narodov, ki so hoteli razrahljati trdni oklep monarhije in ga celo razbiti. To politično kipenje in brbotanje lahko primerjamo s poskusi, ki jih je v svoji kleti opravljal Alojz Klenošek, da bi pridelal enako vino, kot ga je videl, okušal in vzljubil v daljnji Šampanji. Uspelo mu je. Leta 1850 so dozorele prve steklenice in leta 1852 jih je poslal tudi na trg. O tem so naslednje leto pisale Kmetijske in rokodelske novice, ki jih je v Ljubljani izdajal oče naro-

da, dr. Janez Bleiweis, in sicer na prvi strani pod naslovom Štajerska penina Kleinošekova. Uvodoma je pisec zapisal, da je šampanjec tisto vino, ki najbolj godi gospodi in ji je najbolj milo. Potem pa nadaljuje: »Penina, pa se ve, ni naravno ali naravno izvrelo vino, temuč je umetno pripravljeno. To umetnost so znajdli francozki Šampanjci in so bili dolga leta edini posestniki te skrivnosti, ki jim je kaj lepih penezov donašala ..., ker pa se po celej Evropi in še drugod po 100 in 1000 krat več penine potrebuje in spije, kakor v Šampanjskem vina prirase, je očitno, da je dokaj ponarejene in iz druzega vina pripravljene. Tudi v našem cesarstvu so se že nekteri penine lotili ali, slobodno rečem, da še ni noben tak izvrstne zmogel, kakor zdaj naš verli Radgončan A. Kleinošek (po pravem Klenošek) […] kdor je imel priložnost njegovo penino pokušati, se od nje dobrega, čistega okusa in nježnega živega peničenja prepričati, bode moje besede poterdil. Pri mnogterih – tu v Gradcu zlasti osnovanih – skušnjah in primerjavah Kleinošekove penine s pravimi francozkimi, je mnogim – inače štimanim vino – in peninoznancem spodletelo spoznati: kterga je Kleinoše-

Stara peninska klet v Radgonskih goricah

casopis-november-2011.indd 3

kova, kterga francozka! Marsikateri jo čislajo više od francozkih posebno za važnega vzroka voljo, da zdravju zmirom ljubi. G. Kleinošek pa je to imenitno reč tudi po pravem začel. Podal se je v Šampanjo (Champagne), kjer je pri izverstnem vinorejcu in peničarju za drage dnarje v njegovi vinarni čez pol leta sam pomagal, delal in še drugod pridno zvedaval, dokler je skrivnosti do živega prišel. Vrativši se počne leta 1850 iz slovenskega vina kraj Radgone penino pripravljati. Perva pokuščina obeta srečen uspeh. Mahom se nadepolnemu početniku oba brata, ki jima je eden v Gradcu trgovec, s svojim premoženjem pridružita. Ali vlastitost štajerskega vina pokaže berž, da mu nobeden v Šampanji navadnih načinov vino peničiti, na tenko ne prileže. Treba je bilo mnogo drugih skušinj, preden se je pogodilo značajnosti štajersko-slovenskega vina čisto primerno pripravljanje. Dve dolgi leti so te drage skušnje terpele. Tu ne zdvojiti, svojih stroškov ne zgubiti – temoč uspešno zmagati – je le zamogla teh treh mladih vse hvale vrednih početnikov umna, stalna za svojo stvar vneta nadušenost. Konec leta 1852 se je srečno dognana Kleino-

šekova penina že v prodajo razposlala. Mahom je tako dopadla, da je v nekih mescih že 12.000 sklenic poličnih prodano ...« Danes je v avstrijskem Gradcu, na Anton KleinoschegStrasse 66, podjetje Brüder Kleinoscheg Gesellschaft m.b.H Wein-und Sektkellerei. Leta 1882 je švicarski Francoz Clothar Bouvier ustanovil Šampanjsko tvrdko Radgona, in od tedaj je v Gornji Radgoni tekla neprekinjena pridelava klasične penine. Le-to pridelujejo iz grozdja bele sorte chardonnay in rdeče sorte modri pinot. Pri Clotharju Bouvierju je delal tudi Ivan Štampar. Bouvier ga je poslal v Épernay, da bi se tam poučil o modrostih pridelovanja šampanjca. Po štirih letih se je vrnil, in s pridom uporabljal pridobljeno znanje in izkušnje. Pozneje je bil lastnik velikega posestva in vinogradov na Svetinjah. Od leta 1936 je tam prideloval svojo penino po klasični metodi. Leta 1984 je njegovo hišo z gospodarskimi poslopji – kompleksu še danes pravijo Štamparjevo – kupil Jože Kupljen, vinogradnik in vinar, ter si tam uredil Mon Royal: pridelovalno in arhivsko klet, vinoteko in prvo vinsko banko na Slovenskem ter vinsko akademijo. Od leta 1985 tudi Jože Kupljen prideluje penino po klasičnem postopku in na istem mestu nadaljuje to tradicijo. Dolgoletni glavni enolog radgonske kleti Alojz Filipič, diplomirani inženir živilske tehnologije, o zlati radgonski penini govori s posebno ljubeznijo. Zanjo pravi, da se v njej ne sme čutiti nič asimetričnega, torej mora biti povsem harmonična, skladna. S tistimi, ki pravijo, da mora pri penini ostati še nekoliko opazen okus po kvasovkah, ker je to značilnost penine, se Alojz Filipič ne strinja, ker meni, da je vsak priokus po kvasovkah, tudi pri penini, vendarle tehnološka napaka. Po njegovem, ni pa seveda edini, ki tako

misli, mora biti penina lepe svetle barve z razpoznavno, a zadržano cvetico. Delovati mora sveže, elegantno. To je njeno temeljno poslanstvo. Sproščati mora majhne, čisto drobcene mehurčke, ki se morajo dolgo dolgo časa vzpenjati k vrhu ozkega in tankega, kar se da elegantnega kozarca. Velikost in trajnost mehurčkov sta odvisni od tlaka v steklenici, ki je običajno okoli treh barov. V radgonski kleti hranijo tudi stare francoske šampanjske steklenice iz prejšnjega stoletja. Njihov ponos je kapniška klet, z naravnim vodnim virom in pravimi kapniki. Ob 150-letnici pridelovanja penine po klasični metodi so pri obnovi te kleti v njene stene vzidali 150 steklenic zlate radgonske penine. Izjemen razvoj v pridelavi penin je dosegla družina Istenič z Bizeljskega. Pred štirimi desetletji se je Janez Istenič odločil, da bo prideloval penino v Stari vasi na Bizeljskem. Janez Istenič je na bizeljskih legah videl podobne razmere za dozorevanje posameznih sort, kot jih ima Šampanja. Zato je ob chardonnayu in modrem pinotu zaradi prijetne kisline obdržal tudi lokalno sorto rumeni plavec, in tako dobil sveža in sadna osnovna vina za široko paleto svojih penin. Isteničevi so v svet penin na Slovenskem vnesli nov slog promocije pa tudi trženja. Ustanovili so prvi Klub ljubiteljev penin, se tesno povezali s kulinariko, popeljali svoje simpatizerje po mnogih vinskih deželah starega in novega sveta ter odprli svoje lastne prodajne točke s penino. Občasno izdajajo tudi revijo.

Alojz Filipič

Živo mi je v spominu ostala degustacija penin ob 35-letnici te hiše. Bila je 26. septembra 2003, pokušali pa smo Barbare letnikov 1968, 1972, 1973, 1974, 1975, 1976 in 1977 ter Gourmet 1991, Gourmet brut de brut 1995, Gourmet polsuho 1995, Chardonnay 1997 in Gourmet rosé brut 1999. Vsa Isteničeva družina – Janez in soproga Mihaela, sin Miha in hči Barbara – se je in se še sedaj zbira v častitljivem kraju, ki sta mu dala pečat enolog mag. Janez Istenič in njegov sin Miha kot direktor podjetja, ki prideluje in trži ne le penine, temveč tudi mirna vina in balzamični kis. Leta 2008 je hiša Istenič praznovala 40-letnico obstoja – v tem času jim v kleti zori 500.000 steklenic – kar so leta 2009 lepo proslavili z izdajo monografije z naslovom Istenič penine – življenjska zgodba družine Istenič. Vinske bravure, str. 207–210

Obiščite Modrijanov razstavni prostor na 27. slovenskem knjižnem sejmu, ki bo od 23. do 27. novembra v Cankarjevem domu v Ljubljani. Preverite na www.modrijan.si, kdaj bo Drago Medved na našem razstavnem prostoru, ki bo v znamenju Vinskih bravur, podpisoval svojo novo knjigo.

12.11.2011 10:24:59


www.modrijan.si

4

Zbirka Poteze – knjige z zna~ajem

Oblikovanje zbirke: Branka Smodiš

Modrijan zal ožba, d. o. o. Poljanska cesta 15 1000 Ljubljana

Zbirka Poteze je bogatejša za zelo posebno delo – avtobiografijo ameriške glasbenice, pesnice in likovne umetnice Patti Smith. Avtorica – 30. decembra bo dopolnila 65 let – je knjigo Pač mulca (Just Kids) objavila lani januarja pri založbi Ecco (HarperCollins), novembra je prejela ameriško državno nagrado za književnost (stvarna literatura), letos pa bila nominirana še za ameriško kritiško nagrado, književno nagrado losangeleškega Timesa in nagrado Lambda. Ugledni Publishers Weekly je knjigo uvrstil med najboljših 10 leta 2010, letos je pristala tudi na seznamu »pomembnih knjig«, ki ga sestavlja Zveza ameriških knjižnic.

135 × 220 mm trda vezava s ščitnim ovitkom označevalna vrvica

Jezus je umrl za grehe drugih, za moje ni. Patti Smith

Pač mulca

novo

Prevod Jure Potokar, spremno besedilo Peter Lovšin in Gregor Bauman

312 strani | 37,10 €

Patti Smith je leta 1989 Robertu Mapplethorpu, preden je umrl zaradi aidsa, obljubila, da bo napisala njuno življenjsko zgodbo. Dvajset let pozneje je obljubo uresničila ... Robert Mapplethorpe (1946–1989), umetnik, fotograf, Pattijin ljubimec in prijatelj, je bil najpomembnejša oseba v njenem umetniškem življenju. Spoznala sta se kot dvajsetletna pribežnika v Brooklyn, julija 1967. V želji, da bi uspela kot umetnika, sta se komaj prebijala, pogosto celo stradala, če pa že nista bila lačna, jima je vedno zmanjkalo denarja za vse tiste umetniške radosti, po katerih sta hrepenela. Zgodba je napisana neposredno in brez olepševanja. Je pripoved o svetu, ki je oddaljen samo dobrih štirideset let, pa vendar se zdi svetlobna leta daleč, pripoved o danes mitičnih in za marsikoga čarobnih šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja s celo galerijo slovitih osebnosti (Jimi Hendrix, Janis Joplin, Jim Morrison, Andy Warhol ...), ki so zaznamovale zgodovino glasbe pa tudi popularne kulture nasploh. Pač mulca je ganljiva ljubezenska zgodba, ki se prične z naključjem (ali pa naj to imenujemo usoda), ki je povezalo Patti in Roberta, da sta postala cimra, prijatelja in ljubimca, predvsem pa navdih drug drugemu, in se konča kot elegija, kot poklon mrtvemu prijatelju. Pač mulca je dosti več kot še ena avtobiografija umetnice in opis romantičnega boemskega življenja v mladosti, je tudi ena najboljših in najbolj berljivih knjig o tem, kako postati umetnik. V knjigi je objavljenih več kot 30 fotografij.

Hotel Chelsea je naslov najdaljšega poglavja v knjigi Pač mulca Patti Smith. Ta znameniti newyorški hotel na Zahodni triindvajseti ulici št. 222, med Sedmo in Osmo avenijo, ki je prve goste sprejel davnega leta 1884, je bil dom številnih znamenitih umetnikov, pisateljev, glasbenikov, filmskih ustvarjalcev. Bi vas mikalo prespati v sobi Thomasa Wolfa, Dylana Thomasa, Williama Burroughsa, Arthurja Millerja, Allena Ginsberga, Jacka Kerouaca, Charlesa Bukowskega, Stanleyja Kubricka, Dennisa Hopperja, Janis Joplin, Jimija Hendrixa, Leonarda Cohena, Patti Smith in Roberta Mapplethorpa ...? Patti Smith je v mladosti preživela noč v Hôtel des Étrangers v Latinski četrti v Parizu. V tem hotelu na št. 2 rue Racine, ki je danes Hôtel Belloy Saint-Germain, je spal Arthur Rimbaud. V njem lahko prenočite, ko boste naslednjič v Parizu. V Hotelu Chelsea ne morete, kajti avgusta letos so ga zaprli. Kupil ga je neki nepremičninski mogotec, po prenovi pa hotel bržkone nikoli več ne bo isti. Hotel Chelsea je konec oktobra obiskala dr. Leonora Flis, literarna znanstvenica, kritičarka, prevajalka in publicistka, avtorica spremnega besedila k romanu T. C. Boyla Ženske, ki so v prevodu izšle malo pred Pattijinim delom. Za naš časopis je poslala kratko poročilo in nekaj fotografij.

Ne pojdi nežno v to dobro noč

Foto: Ronald Milland

Pesniku Dylanu Thomasu v spomin

casopis-november-2011.indd 4

Foto: Leonora Flis

Hotel Chelsea. Preveč mogočen, da bi bilo mogoče z ulice celega »ujeti« v sliko.

Zaradi prenove v hotelu trenutno ne sprejemajo gostov, mimoidoče obiskovalce pa odpravijo z nekaj nevljudnimi frazami, tako da mi je uspelo vstopiti le v sprejemni prostor, kjer je recepcija. Mimo mene so švigali ljudje s prenosnimi telefoni in se nekaj dogovarjali. Ozrla sem se po stenah, ki so me obdajale, in priznam, da je, kljub velikim posodam s stensko barvo in različnimi orodji, ki so ležala na tleh, do mene prišel duh preteklosti, duh boemskosti. Preprosto dihal je skozi pore sten. Že spominske table ob vhodu nas opozorijo na slavne prebivalce: pesnike, pisatelje, igralce, režiserje, glasbenike, fotografe, arhitekte in nasploh »kreativce na potenco«. Ob kratkem postopanju po recepciji in po okolici hotela me je presunil občutek nekakšnega upora zoper minevanje, goreče kljubovanje smrti, simbolni in tudi dejanski. Zdi se, kot da se

Chelsea in njeni duhovi preminulih in še živečih umetnikov ravnajo po besedah valižanskega pesnika Dylana Thomasa, ki je leta 1953 v Hotelu Chelsea tudi umrl. Naj prevedem začetek njegove pesmi Do not go gentle into that good night, ki jo je posvetil umirajočemu očetu: Ne pojdi nežno v to dobro noč, plamti in divjá naj starost ob zatonu dneva; ugašajoči plamen naj divje strese tvoja moč. Plamen umetniškega izraza v Hotelu Chelsea plamti brez predaha in komaj čakamo, da hotel svoja vrat spet odpre za širen pretok idej in inspiracij. Leonora Flis

12.11.2011 10:25:08


www.modrijan.si

brezplačni klic: 080 23 64 e-naslov: prodaja@modrijan.si

Zbirka Poteze – knjige z zna~ajem

Tam okrog so hodile zgodbe Ervin Hladnik - Milharčič S prijateljico Julie Sender sem se sprehajal po Triindvajseti ulici. »A veš, kaj je to?« me je vprašala pred zgradbo med Sedmo in Osmo avenijo. Bil se zamišljen in nisem opazil rdeče opečnate zgradbe, mimo katere sva hodila. Julie je bila moja vodička po mestu in mi je rada kazala kraje, ki jih uporabljajo lokalci. Judovsko delikateso Katz na Prvi aveniji z domoljubnimi plakati iz druge svetovne vojne, japonski bar Metronom, kjer so v tretji kleti pod zemljo ob štirih zjutraj utrujenim kuharjem iz japonskih restavracij točili sake, in druge skrite znamenitosti. »A, prosim?« sem rekel. Zasmejala se je. »To je Hotel Chelsea. To moraš vedeti, če živiš tukaj. Lokalne mite moraš spoštovati.« »Ja, ja. Vem. Sem že bil tukaj.« Julie se ni dala odpraviti. Hotel je hudo obrabljena neogotska stavba, ki spominja na arhitekturo angleških univerz. Če ne bi bilo nevpadljivega napisa nad vrati, bi lahko mirno

ra Flis

šel mimo, ne da bi vedel, da hodim mimo newyorškega templja junakov. »Bob Dylan je živel tukaj.« »Vem.« »Jimi Hendrix.« »Ja.« »Janis Joplin.« Vedel sem, da se ne bo ustavila do večera. Za temi opekami so živeli vsi, ki so se iz New Yorka povzpeli na nebo ameriške mitologije. V poceni hotel so prišli, še preden so sosedi vedeli zanje, in so se po odrih in galerijah v mestu tepli za preživetje. »Pa ti veš, kaj je bilo v zgradbi na drugi strani ulice?« sem jo vprašal. Zvedavo je pogledala sivo zgradbo z anonimno fasado. »Tam so neke nevladne organizacije.« Zdaj sem jaz dobil priložnost, da bom poznavalec. Vsak ima svoje mite. »Ne. Tisto je bila zgradba centralnega komiteja komunistične partije Amerike. Tam sem leta 1988 intervjuval njenega generalnega sekretarja Gusa Halla. Njegova tajnica se je imenovala Carrol Marx. Sekretar newyorške celice pa je bil pohabljeni center Knicksov Jarvis Tyner. V pritličju je bila knjigarna Revolution Books, ki se je preselila na Broadway v bližino trga Union.« »Ja,« Julie ni bila preveč impresionirana. »Tukaj okoli je vse mogoče. To je res lep kraj.« ***

Foto: Ronald Milland

Napis ni nič posebnega. Najbrž ga bodo zamenjali.

casopis-november-2011.indd 5

Ko sem na prelomu tisočletja živel v New Yorku, sem imel rad Triindvajseto ulico na zahodni strani Manhattna. Tam sem kupil kolo in računalnik, po Deveti aveniji pa sem ob sobotah stopil do Petnajste ulice, kjer je bila v stari tovarni tržnica Chelsea. Pekarna Fat Witch je prodajala domače piškote, na dnu dolgega hodnika pa je Izraelec ponujal industrijsko kuhinjsko posodo. Korejci so imeli najboljšo ribarnico v mestu s celo jato živih jastogov v akvarijih. Od Petindvajsete ulice dol proti repu otoka se je začel skoraj pravljični svet New Yorka. Nekdanji industrijski del mesta se je preoblikoval v umetniške ateljeje, klavnice so čez noč spremenile podobo in postale restavracije, razpadajoče hiše s pročelji iz litega železa

so se pomladile in izobesile izveske Prada, Antropologie in Appla. En čas mesta je mineval. In ker v New Yorku čas ali stoji pri miru ali pa bezlja, včasih po enem tednu skoraj nisi več prepoznal ulice. Jasno je bilo, da bodo umetniki v nekaj letih izginili iz velikih ateljejev v nekdanjih tekstilnih tovarnah in da se bodo ljudje, ki so desetletja preživeli v cenenih stanovanjih, preselili v Brooklyn ali Queens. Hotel Chelsea je bil samo obrabljen poceni hotel, ki je sobe oddajal na dolgi rok. Še vedno so v njem živeli gosti, ki so se zelo trudili gojiti podobo ljudi, ki jim bo vsak čas uspelo narediti nekaj velikega. Včasih mi je bilo žal, da živim v mestu in ne potrebujem hotelske sobe. Tam okrog so hodile zgodbe. Allen Ginsberg je v sobi v drugem nadstropju napisal Howl (»Tuljenje«), Charles Bukowski pa je pisal besedila za stripe Roberta Crumba. Tam so se motali duhovi Sex Pistols in okostnjaki skoraj slavnih ljudi, ki se nikoli niso izkopali iz potrebe po poceni najemninah, ker so do konca ostali skoraj slavni. V spokojnem tonu ljudi, ki pripovedujejo zgodbe, si tam okoli slišal hrup avtomobilov iz Bronxa, ki so s počasno vožnjo in navitimi basovskimi zvočniki pretresali celo ulico. Bam. Bam. Bam. Soseda, ki je doma ob treh zjutraj navijal popevke, sem se spomnil kot bebca. Portoričana, ki je explorerja predelal v potujoč stroj za demoliranje z zvočnimi efekti in se ponoči pod okni plazil po cestah, pa si zaznal kot kulturo. Svojo kulturo.

Foto: Igor Modic

Hotel Chelsea je v popoldanskem soncu žarel v barvah New Yorka, nosil njegove vonjave in dotike. Njegove znamenite okrogle stopnice si lahko pogledal samo od spodaj iz preddverja, ker je receptor skrbno čuval zasebnost svojih čudnih gostov. Tekali so ven noter v nenehni zamudi. Od tam so zdrveli v svobodo nesmiselnega drvenja skozi mesto in se z matematično natančnostjo premikali med skrbno varovanimi privatnimi prostori med potniki na podzemni. Bil je čas, ko so se Američani pripravljali na vojno. Hotel Chelsea je slovel kot domovanje ljudi, ki z vojno nikoli nimajo opraviti drugače kot na demonstracijah proti njej. Z Julie sva govorila o politiki. Julie je zelo skrbelo, da Bush morda ne bo izgubil na volitvah. Govorila je, da se bo odselila, če bo še štiri leta predsednik. Bush je zmagal še enkrat in ona se ni odselila. New York je mesto, ki se ga je težko znebiti. »Ne berem časopisov,« je ponosno rekla pred razgrnjeno sobotno izdajo Timesa. In potem povedala vse, kar je pisalo v njem.

»V soboto ga prelistam. Ampak čez teden ga ne vzamem v roke. Sobotna izdaja me zanima samo zaradi razprodaj. Nič nočem vedeti o politiki.« Spotoma se je spustila v pedantno analizo razmerij v ameriški politični družbi in na hitro analizirala razmerja moči v Bushevem kabinetu. Odpravila sva se na protivojne demonstracije na trgu Union. Iz Brooklyna sva šla z vlakom po gornji poti in z vlaka G prestopila na številko 7, ki je prišla iz Queensa. Na vlaku E sta se v mesto peljala fant in punca, ki sta bila prav tako namenjena na demonstracije. Oblekel sem suknjič in si v trenutku neprevidnosti nadel majico z napisom »New York Times«. Onadva sta pametno oblekla kratke hlače in lahko majico. »Imava vse?« je vprašal on. »Saj veš, kakšna sem,« je odgovorila s prijaznim nasmehom. »Vse sem pripravila. Tukaj je steklenica z vodo in tukaj še ena. Obliži, sprej proti odrgninam, tablete proti bolečinam, ruta proti solzivcu in rezervno perilo za vsak primer. Nikoli ne veš.«

5

Priprave na spopade s policijo so bile nepotrebna folklora. To v resnici niso bile demonstracije, ampak nedolžni shodi. Na njih si srečal starodavne socialistične aktiviste, ki so proti vojni demonstrirali že v šestdesetih letih, in študente NYU, ki so odkrivali veselje do pisanja sloganov na velike pole iz šeleshamerja. Na Unionu ni bilo prav veliko ljudi. Na robu parka so postavili dva velika zvočnika. Govorili so člani političnih skupin z eksotičnimi imeni, škof episkopalne cerkve in razvneti politični aktivisti. Organizator protesta Lou Posner se je umaknil in prepustil mikrofon suhljati skuštrani ženski, ki je bila oblečena, kot da je ravnokar vstala s postelje. Na pol recitirala, na pol pela je »People Have the Power« z albuma Dream of Life in pozvala prisotne, naj pojejo z njo. Za ljudi ne vem, ampak ona je kazala neverjetno moč. »Veš, kdo je to?« me je zbadljivo vprašala Julie. »Ja, vem. To je Patti Smith. Na vseh protivojnih demonstracijah je in vedno je videti kot nepospravljena postelja.« Bila je na protivojnem shodu v Centralnem parku, na velikih demonstracijah v Washingtonu in v provincialnem klubu Varšava v Greenpointu v Brooklynu. Kjerkoli so demonstrirali proti vojni, je stopila na oder in zapela »People Have the Power«. In če je imela s seboj kitarista in bobnarja, še »So You Want to Be a Rock 'n' Roll Star«. Prihajala je iz časov, ko sta bili politika in glasba eno in isto. Prelepa podoba silovite moči preživetja, politične inteligence in neskončnega veselja do življenja. »A veš, da je živela v hotelu Chelsea?« je vprašala Julie. »Ja, vem. Vsi so živeli tam.«

© Judy Linn

Robert in Patti leta 1970 v sobi 204 Hotela Chelsea.

12.11.2011 10:25:16


www.modrijan.si

6

Zbirka Poteze – knjige z zna~ajem

Umetnost v najboljšem primeru ne more biti nič več kot sredstvo, da za trenutek pozabiš na človeško polomijo. Isaac Bashevis Singer

Ljubezen in izgnanstvo Avtobiografska trilogija

Zakoni in pravila so zasnovani za povprečneže. (F. Lloyd Wright) T. C. Boyle

Ženske

novo

Prevod Primož Trobevšek, spremna beseda Klemen Jelinčič Boeta 392 strani

34,90 € Isaac Bashevis Singer (1902–1991), Nobelov nagrajenec leta 1978, se je rodil v Leoncinu blizu Varšave in odrasel v globoko verni in zelo izobraženi družini (oče je bil hasidski rabin). Na pisateljsko pot se je podal pod vplivom starejšega brata, še preden je leta 1935 emigriral v ZDA, kjer je do smrti živel tesno povezan – duhovno in fizično – z judovsko skupnostjo. Že kot mladenič se je na Poljskem, ravno tako pod bratovim vplivom, odmaknil od tradicionalnega judovstva ter začel razmišljati o večnih vprašanjih, ki tvorijo idejno jedro njegovega leposlovja: obstoj Boga in njegova krutost, grešnost človeka, strasti, etika in morala, ravnanje posameznika v primežu težkih zgodovinskih in siceršnjih okoliščin. Spomini Ljubezen in izgnanstvo bodo odstrli zanimivo življenjsko izkušnjo, iz katere je zraslo Singerjevo leposlovje. Verjetno bodo vzbudili nekaj začudenja nad tem, koliko je v pripovedništvu avtobiografskega, morda tudi nad moralizmom in religioznostjo, celo misticizmom umetnika, ki s svojo mešanico resnicoljubnosti ter humorja in zastrte ironije včasih ustvarja vtis, da je cinik.

novo

Prevod Aleksandra Rekar, spremna beseda Leonora Flis

Modrijan zal ožba, d. o. o. Poljanska cesta 15 1000 Ljubljana

Kar se je zgodilo, se je po skritem nedoumljivem nareku zgodovine moralo zgoditi. 640 strani

49,10 €

Andrej Inkret 536 strani

35,20 € T. C. Boyle (roj. 1948) velja za enega izmed najpronicljivejših pripovedovalcev na ameriškem literarnem prizorišču. Ženske so njegov dvanajsti roman – napisal je še več zbirk kratkih zgodb –, a prvi, ki je preveden v slovenščino. Zgodba temelji na življenju Američana Franka Lloyda Wrighta, enega izmed največjih arhitektov 20. stoletja, ki ga svet pozna zlasti po poslopju Guggenheimovega muzeja in hiši Fallingwater, poznavalci pa še po mnogih drugih mojstrovinah. Okvirno zgodbo zapisuje Wrightov fiktivni japonski učenec, izrisuje pa se zlasti skozi oči štirih žensk, ki so usodno zaznamovale njegovo življenjsko pot: predane Catherine Tobin, samosvoje, mamilom vdane kiparke Maude Miriam Noel, feministke Mamah Borthwick Cheney in črnogorske plesalke Olgivane Lazović Miljanov, ob kateri se je ustalil in z njo ostal do smrti. Čeprav gre za roman, se avtor trdno opira na – resnično fascinantna – zgodovinska dejstva iz življenja ekscentričnega arhitekta, medtem ko je notranje življenje pripovedovalcev plod njegove domišljije. Slog je samosvoj, bogat, mestoma baročen, več pripovednih perspektiv pa ponuja slikovit portret, že kar razkošno fresko nekega življenja in časa.

In stoletje bo zardelo Kocbek, življenje in delo Tretjega novembra je minilo trideset let od smrti Edvarda Kocbeka, morda ene najkontroverznejših slovenskih osebnosti 20. stoletja. In stoletje bo zardelo velja za njegovo prvo biografijo in prinaša poglobljeno branje o Kocbekovem življenju in delu. Je tudi dragocen dokument, ki se na trenutke bere kot napeta kriminalka iz slovenske novejše zgodovine. Kritik, esejist, raziskovalec in urednik dr. Andrej Inkret se je pri opisovanju Kocbekovega življenja striktno, natančno in nepristransko oprl na vso razpoložljivo dokumentacijo, na Kocbekove knjige, pesmi, novele, članke, avtorefleksije – predvsem na tisoče strani njegovih dnevniških zapiskov – kakor tudi seveda na dokumente in pričevanja o njegovem življenju in delu ...

Foto: Igor Modic

Andrej Inkret

Avtorjev namen je, kot pravi, »pripovedovati o tem, od kod je Kocbek prišel, kako je živel in kako umrl, v kaj je verjel in o čem dvomil, kako – zakaj, čemu – se je odločal, kakor se je, in sploh – kaj je storil v življenju in kako so se dogajale stvari, ki so bile močnejše od njega in ki so se zgodile proti njegovi volji« ... V knjigi je objavljenih več kot sto fotografij.

V začetku naslednjega leta v zbirki Poteze izide Špicelj češkega pisatelja Petra Placáka (prevod in spremna beseda Nives Vidrih).

© Spencer Boyle

Spremljajte zbirko na www.modrijan.si. T. C. Boyle

odlomek na  preberite www.modrijan.si

Vladimir Nabokov

Andy Warhol

Mohandas K. Gandhi

Ingmar Bergman

Ryszard Kapuściński

George Orwell

Viktor Jerofejev

Govori, spomin

Filozofija Andyja Warhola

Avtobiografija

Laterna magica

Poklon Kataloniji

Dobri Stalin

Od A do B in spet nazaj

Zgodba o mojih eksperimentih z resnico

prevod in spremna beseda Breda Biščak | 408 strani | 31,50 €

prevod Lili Potpara, spremna beseda Lev Kreft | 256 strani | 27,20 €

prevod Uroš Kalčič, spremna beseda Andrej Ule | 664 strani | 44,90 €

prevod Lea Kozman, spremna beseda Jurij Meden | 288 strani | 25,30 €

Potovanja s Herodotom

prevod Uroš Kalčič, spremna beseda Peter Vodopivec | 248 strani | 31,20 €

prevod Lijana Dejak, spremna beseda Miha Javornik | 336 strani | 32,10 €

Barvasta spirala v stekleni kroglici, tako vidim svoje življenje.

Treba je torej misliti na nič.

Iskalec resnice mora biti ponižnejši od prahu.

Dihal sem zrak enakosti ...

Stalin je ustvarjalec magičnega totalitarizma.

Premlajena avtobiografija

casopis-november-2011.indd 6

Bil sem človek moči, ki se ni naučil uživati v moči.

prevod in spremna beseda Nikolaj Jež | 256 strani | 25,30 €

Prvi, ki se je zavedel mnogoterosti sveta kot njegovega bistva, je bil Herodot.

12.11.2011 10:25:20


www.modrijan.si

brezplačni klic: 080 23 64 e-naslov: prodaja@modrijan.si

7

Zbirka Poteze – knjige z zna~ajem

Reinaldo Arenas

Daša Drndić

Svetlana Aleksijevič

Fritz Zorn

Ernest Renan

Etty Hillesum

Preden se znoči

Sonnenschein

Černobilska molitev

Mars

Jezusovo življenje

Pretrgano življenje

prevod in spremna beseda Barbara Pregelj | 376 strani | 35,30 €

prevod in spremna beseda Ðurđa Strsoglavec | 416 strani | 32,20 €

Kronika prihodnosti

prevod Marko Trobevšek, spremna beseda Vesna Kondrič Horvat | 224 strani | 30,80 €

prevod Saša Jerele, spremna beseda Katarina Marinčič | 352 strani | 31,00 €

Dnevnik Etty Hillesum, Pisma iz Westerborka

Če moram zdaj umreti, moja smrt ne bo naključna, ampak skrajno tipična, ker sem zbolel za tistim, za čimer v naši današnji družbi bolj ali manj boleha vsakdo.

Kdor je iz resnice, posluša moj glas. (Jn 18, 27)

Morali bi postati obliž za neštete rane.

Varlam Tihonovič Šalamov (roj. 1907 v Vologdi v Rusiji), sin duhovnika, se je politično angažiral že pri dvajsetih letih, ko je demonstriral ob desetletnici Oktobra z gesli Dol s Stalinom! in Izpolnimo Leninovo oporoko! Prvič je bil aretiran februarja 1929, po zaporu v Butirkah je bil poslan v Višersko taborišče na severnem Uralu, kjer je delal pri gradnji kemijskega kombinata; izpuščen je bil oktobra 1931, vrnil se je v Moskvo in delal pri sindikalnem časopisu. Januarja 1937 je bil drugič aretiran zaradi »kontrarevolucionarne trockistične propagande« in obsojen na pet let delovnega taborišča; dve leti je delal v rudnikih zlata na

Kolimi, potem pa je bil decembra 1938 ponovno postavljen pred sodišče v Magadanu v »zadevi pravnikov«. Naslednje leto je prebil v tifusni karanteni magadanskega zapora, potem je do 1943 delal kot kopač in kurjač v kazenskem rudniku. Maja 1943 so ga po prijavi sotaboriščnika zaprli zaradi »antisovjetskih izjav« in pohvale pisatelja Ivana Bunina; leto pozneje je bil aretiran zaradi istih stvari, vendar je obsodba ostala enaka: deset let delovnega taborišča. Leta 1945 je težko zbolel in se zdravil v bolnišnici, potem pa se je jeseni, kot drvar v tajgi, odločil za pobeg; po neuspelem begu je bil kaznovan z vrnitvijo v rudnik. Leta 1946 se je blizu Magadana izučil za bolničarja in nato postal bolničar zaporniške bolnišnice v vasi Debin, osrednje bolnišnice na levem bregu Kolime, 400 km od Magadana. Oktobra 1951 je odslužil kazen in nato delal kot svobodnjak, da bi zaslužil denar za vrnitev s Kolime. Leta 1953 se je vrnil v Moskvo, kjer je delal kot dopisnik revije Moskva ter pisal pesmi in proze. Leta 1972 je bil sprejet v Zvezo sovjetskih pisateljev, 1980 je dobil nagrado francoskega Pena. Umrl je leta 1982 v domu za ostarele.

Kričim, torej sem. Toda ta drža me je drago stala.

Za vsakim imenom se skriva zgodba.

prevod in spremna beseda Veronika Sorokin | 328 strani | 34,20 €

26. april leta 1986, ob enih, 23 minut in 58 sekund

Delo je stvar časti, slave, srčnosti in junaštva. Varlam Šalamov

Kolimske zgodbe

o i m i d e z pr d

776 strani

54,70 €

Prevod Lijana Dejak in Drago Bajt, spremna beseda Drago Bajt Kolimske zgodbe so krute in surove zgodbe o življenju v gulagu na severovzhodnem robu Azije, ob reki Kolimi in njenih pritokih. Pripovedujejo o razčlovečenem človeku na robu življenja in smrti; človek se ohranja le kot telo, ker le tako lahko preživi, pozabljajoč na vse zakone etike in morale, zatirajoč sleherni duhovni in miselni vzgib svoje zavesti. Prisilno delo, pretepanje, neznosne razmere v taborišču, nevzdržno podnebje, pomanjkanje hrane in zdravil ga silijo v nenehno životarjenje in boj za obstanek; na pragu smrti se posveča običajnim opravilom vsakdanje higiene in prehranjevanja, vendar je sposoben opaziti tudi sočloveka, »brata po oseminpetdesetem

členu«, ali droben dogodek v naravi, ki mu razsvetli življenje. Šalamov je Kolimske zgodbe pisal v letih 1954– 65; prvič so bile objavljene leta 1978 v Londonu, leta 1981, po nagradi francoskega Pena, pa so postale svetovna uspešnica. So »ogledalo, ki odseva dno taboriščnega sveta ... drugega sveta, sveta, v katerem velja zakon: ti umri danes, jaz jutri, sveta brez morale,« je o njih zapisal Mihail Geller. Andrej Sinjavski pa jih je označil za »priročnik o odpornosti človeškega materiala«, ki s »pošastnim realizmom« kaže nepolepšano resnico o sovjetskih gulagih. Na naslovnici je slika ukrajinskega slikarja Nikolaja Getmana (1917– 2004).

Josip Vidmar, Živa Vidmar (ur.)

novo

Josip Vidmar: Moj obraz predgovor in biografija Živa Vidmar | 464 strani | 150 × 220 | 35,20 €

Knjiga je zbirka osebnih izpovedi Josipa Vidmarja (1895–1992), ene osrednjih kulturno-političnih osebnosti 20. stoletja. Vidmarjeva najmlajša hči Živa je zapise zbrala iz očetovih del, kot so Srečanje z zgodovino, Obrazi, Sile časa in Slovensko pismo, ter jih razvrstila tako, da sestavljajo svojevrstno avtobiografsko delo. V njem srečujemo Vidmarja skozi dolgo življenje na poteh

casopis-november-2011.indd 7

umetnosti, boja za preživetje, za osvoboditev, za osamosvojitev in za človeka vredno življenje. Njegova življenjska zgodba se razteza od začetka 20. stoletja v Avstroogrski monarhiji, prve svetovne vojne z ruskim ujetništvom in oktobrsko revolucijo, propada dveh velikih cesarstev in ustanovitve Jugoslavije do vznika fašizma in nacizma, druge svetovne vojne z razpadom

kolonializma in velikih imperijev ter najusodnejših let v zgodovini slovenskega naroda: okupacije Jugoslavije, osvobodilne vojne, revolucije in svobode. Njegova razmišljanja rastejo iz dramatičnega spoznanja petnajstletnika, ko se

je izoblikovalo temeljno doživetje, v katerem je nato dozorevala miselna in duhovna zavest z vprašanji in odkrivanji bistvenih podob življenja in s tem tudi odločitve za nadvse občutljiv pogled na človeka in njegovo naravo. Ta prvina se potem odpira kot stalnica Vidmarjevega razmišljanja in iskanja odgovorov na težka vprašanja, ki so ga spremljala v obeh vojnah pa tudi v osebnem življenju. Njegov življenjski zapis stalno spremlja tudi umetnostna prvina v opisih življenjskih položajev, npr. tudi staranja, ob katerem se Vidmarju odkrivajo tiste točke, v katerih

išče in najde dobre strani dogajanja, življenjskega dopolnjevanja in vrednosti naravnega poteka časa. V kulturni zgodovini človeštva je katolicizem odigral neko vlogo. Njegovega pomena seveda ni iskati v njegovi mitologiji, ki je pravljična in naivna, kakor vse mitologije. Njena metafizična misel je skromna, antropocentrična in celo antropomorfna, skratka zadostna samo za preproste pameti ali pa za pregnane umovalce, ki se ravnajo po geslih, kakršno je znani izrek: »Credo, quia absurdum.« Verujem, ker je nesmiselno. Podobno je

prevod in spremna beseda Martina Soldo | 280 strani | 31,00 €

z mistično vsebino krščanstva, ki je tako in tako dostopna le redkim – recimo – izbrancem in ki le redkim pomeni življenjsko resničnost. Edini resnično pomembni del krščanskega nauka je njegova moralna misel, ki dejansko vsebuje napotke za razvoj človeka v razumno in blago bitje. In ravno ta žlahtni del svojega nauka je slovenska cerkev izdala najogabneje. Tudi ta zločin je znan, vendar se mi zdi, da je le premalo razjasnjen in da nam premalo določno živi v zavesti. Kakšna je njegova neizkrivljena podoba? 1968 v: J. V.: O izdanem nauku, Dnevniki

12.11.2011 10:25:36


www.modrijan.si

8

Modrijan zal ožba, d. o. o.

Napovedujemo

Poljanska cesta 15 1000 Ljubljana

Kava – čarobni napoj

Črna kot pekel, močna kot smrt, sladka kot ljubezen Pa tudi črna kot hudič, vroča kot pekel, čista kot angel ... Prispodob je še več, in večinoma so jih izrekali ali ponavljali njeni častilci. Spadate mednje? Začenjate dan s skodelico kave? Si jutra brez omamno dišeče črne tekočine ne morete niti predstavljati? Pa poznate njeno zgodovino? Dolgo pot, po kateri se ta čarobni napoj nekega jutra naposled prelije v vašo najljubšo skodelico? V zgodovini bržkone o nobeni pijači ni bilo izrečenih in zapisanih toliko besed kot o kavi. Njeni ljubitelji so pogosto pretiravali v poudarjanju njenih odlik in zdravilnih učinkov, nasprotniki pa niso skoparili z omalovažujočimi oznakami tako za kavo kakor za njene pivce. A grenke črne pijače, imenovane kava, na njenem zmagovitem pohodu iz »Srečne« Arabije (Jemen) okrog sveta ni mogel zaustaviti nihče, niti sam Kajr beg, muhtasib (»tržni inšpektor«) svetega mesta Meka, ki je pred natanko 500 leti dosegel prepoved uživanja kave. Številne prepovedi kavnih užitkov med pravovernimi muslimani kljub sklicevanju na koran niso obrodile sadov – že sredi 16. stoletja so kavo v prestolnici ogromnega Osmanskega cesarstva uživali vsi »od cesarja do govedarja«. Na začetku

18. stoletja je bilo po vsem Osmanskem cesarstvu razširjeno mnenje, da je muslimane naučil uživati kavo nadangel Gabrijel. Menda jo je namenil samo pravim muslimanom in jo je zato najprej ponudil preroku Mohamedu. Tako se je nekoč prikazal pred izčrpanim Mohamedom in mu prinesel neznano pijačo, ki je bila tako črna, kot je črn kamen, vgrajen v vogal Kaabe v Meki. Njeno ime je bilo qahwa ali kahveh, »tisti, ki poživlja«, »krepi«. Menda je Mohamed, ko je zaužil ta napitek, dejal, da se čuti tako močnega, da bi lahko s konja podrl štirideset mož in si vzel štirideset devic. Nasprotujoča si mnenja o koristnosti oziroma škodljivosti tega napitka so se kresala tudi v Evropi. Eden izmed nasprotnikov kave je bil švedski kralj Gustav III., ki je vladal v letih 1771–92.

Zapomnite si. Kava – čarobni napoj. Knjiga o kavi, kakršne v slovenskih knjigarnah še ni bilo. Rad jo pije tudi Božidar Jezernik. Zmagoviti pohod kave na vse celine sveta preučuje že desetletja. Koliko skodelic kave je v teh desetletjih popil, nam še ni zaupal, je pa zbral okoli 500 razglednic, katerih motiv je kava – njena proizvodnja, razširjenost in uporaba. In rezultat njegovega raziskovanja, zbirateljstva in – zagotovo – tudi pitja in preizkušanja kave na vseh koncih sveta je knjiga, ki jo pripravlja in bo pri založbi Modrijan izšla spomladi prihodnje leto. V njej bodo slovenskim kupcem knjig prvič na ogled razglednice tako iz bogate avtorjeve zbirke kakor iz zbirk drugih ljubiteljev kave.

Božidar Jezernik je posebno pozornost posvetil obdobju, ko je kava prišla v slovenske dežele. V 17. in 18. stoletju so jo pili le ljudje iz najvišjega sloja, sredi 19. stoletja so si jo privoščili tudi premožni kmetje, še posebej rade pa so se z njo krepčale ženske. Kavo so uživali v kavarnah, ki so postale priljubljeni družabni prostori meščanov. Večina kave je na Slovensko prihajala iz Trsta, in še danes je tako. Sicer pa je Trst pomembno pristanišče za kavo tudi v svetovnem merilu, o čemer boste brali v zadnjem poglavju knjige, ki govori o svetovnih trendih proizvodnje kave.

Mmmmmm, kako diši!

Da bi dokazal domnevno pogubni učinek njenega pitja, je ukazal na smrt obsojenima enojajčnima dvojčkoma spremeniti kazen v dosmrtno ječo, nato pa enemu vsak dan postreči kavo in drugemu enako količino čaja. Posebej sestavljen zdravniški konzilij je z vso natančnostjo spremljal zapornika, jima meril tlak in prešteval ure nespečnosti ter vsak dan s posebnim biltenom obveščal kralja in vlado o zdravstvenem stanju dvojčkov. Dvorjani so o tem, kdo

bo prej podlegel, celo sklepali stave, kot bi bili na razburljivi konjski dirki. A dvojčka sta pila in pila in bila iz dneva v dan živahnejša. Minili so meseci. Minila so leta. Umrl je eden od članov zdravniškega konzilija. Umrl je kralj Gustav. Dvojčka pa sta še vedno srebala svoji pijači. Naposled je, star 83 let, umrl pivec čaja. Sporno vprašanje je končno dobilo odgovor, a šaljivci se še danes sprašujejo: »Kaj pa, če drugi dvojček sploh še ni umrl in še vedno pije svojo kavo?«

Foto: Maja Avsenik

Božidar Jezernik avgusta 2011 v kavarni Stofan v Reykjaviku

Boste kavico?

casopis-november-2011.indd 8

Nabiralki – temni kot kava

Božidar Jezernik (1951) je redni profesor za etnologijo Balkana in kulturno antropologijo. Diplomiral je na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, magistriral in doktoriral (1987) pa na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. V letih 1988–92 in 1998–2003 je bil predstojnik Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, v letih 2003–07 pa dekan Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Njegova področja raziskovanja so zgodovina in kultura Balkanskega polotoka in slovenskih dežel; percepcija in

konstrukcija »Drugega«; antropologija spola in spolnosti; zgodovina in politika (kulturne) dediščine; globalizacija, civilizacija in terorizem, življenje v ekstremih razmerah (italijanskih, nemških in jugoslovanskih koncentracijskih taborišč) ter kulturna dediščina in kolektivni spomin. Samostojno je izdal 18 knjig s prevodi nekaterih v angleški, poljski, turški, srbski, italijanski, albanski in bosanski jezik. Knjiga o kavi je leta 2011 izšla v poljskem jeziku. Prejel je Kajuhovo nagrado (1983), Murkovo priznanje (1999) in Zlato plaketo Univerze v Ljubljani (2007).

12.11.2011 10:25:41


www.modrijan.si

Knjiga jeseni

brezplačni klic: 080 23 64 e-naslov: prodaja@modrijan.si

9

Umberto Eco je semiolog, prevajalec angleških in francoskih avtorjev 19. stoletja, specialist za dela Jamesa Joycea, pisec več kot dvesto predgovorov h katalogom sodobnih slikarjev in prijatelj ter libretist sodobnih glasbenikov, med katerimi je najbolj znan Luciano Berio. Slovenci in večina svetovnega bralstva pa gospoda iz Alessandrie, ki bo kmalu, 5. januarja 2012, dopolnil osemdeset let, najbolje poznamo po knjigah, zlasti kot avtorja romana Ime rože © BALTEL/SIPA/Scanpix ter knjig Zgodovina lepote in Zgodovina grdega. Pred štirimi leti, kmalu po izidu Zgodovine grdega, je gostoval v Ljubljani, kjer je prevzel častni doktorat ljubljanske univerze. Delo Vrtinec seznamov je izdal leta 2009, potem ko je v pariškem Louvru kot »gostujoči kurator« postavil razstavo, ki jo je po Mozartovem Don Juanu, ki se je rad ponašal s seznamom svojih ljubezenskih zmag, naslovil »Tisoč in tri«, njena rdeča nit pa so bili seznami. Razstave si ni več mogoče ogledati, na voljo pa je knjiga, enako bogata in privlačna kot njeni predhodnici, zato jo razglašamo za Modrijanovo knjigo jeseni.

Umberto Eco

Vrtinec seznamov

novo

Prevod Maja Novak idr. Eco v knjigi obravnava območja v umetnosti, ki jih zaznamuje naštevanje, seštevanje, dodajanje, zbiranje in kopičenje elementov. Za izhodišče jemlje Ahilov ščit in Homerjev katalog ahajskih ladij in vojščakov, nato pa z antologijskimi odlomki prekrižari mnoga obdobja, avtorje in dela svetovne literarne zgodovine. To literarno ilustracijo avtorjevih teoretskih razlag delovanja

472 strani 170 × 235 mm trda vezava s ščitnim ovitkom

41,30 €

seznamov, spiskov, katalogov, popisov, imenikov, razvidov ... spremljajo smiselno izbrane likovne reprodukcije, ki tudi po svoje prispevajo k mozaiku »velikih« zgodb življenja – vanj lahko le bežno pokukamo, lahko le odstiramo tančice z njega, vendar nas v vseh smislih presega, je brez konca, tako kot so neskončni pravi umetniški seznami.

Vendar ta knjiga ne odkriva le literarne oblike, ki je bila do danes le redko analizirana, temveč pokaže, kako lahko tudi likovne umetnosti dajejo misliti na neskončne sezname, celo kadar se zdi, da je njihova predstavitev strogo omejena z okvirjem slike. Tako bo bralec na njenih straneh odkril seznam podob, ki mu bodo pomagale, da se bo potopil v vrtinec neomejenega.

Postavite Vrtinec seznamov k Ecovima zgodovinama! Če ju še nimate, ju naročite v kompletu – za obe hkrati, za skoraj 900 strani LEPOTE (in grdega, seveda, a tudi grdo je lahko lepo) boste odšteli samo 66 €. Cena posamezne knjige pa je 41,30 €.

casopis-november-2011.indd 9

12.11.2011 10:25:46


www.modrijan.si

10

Nostalgija – po~utite se doma

Modrijan zal ožba, d. o. o. Poljanska cesta 15 1000 Ljubljana

Oblikovanje zbirke: Vesna Vidmar; 150 × 220 mm, mehka vezava s ščitnim ovitkom

Jan Jacob Slauerhoff

Prepovedano kraljestvo Prevod Martina Soldo, spremna beseda Mateja Seliškar Kenda Jan Jacob Slauerhoff (1898– 1936) velja za enega pomembnejših ustvarjalcev nizozemske književnosti, in to predvsem kot pesnik, saj je poleg dveh zbirk kratke proze in dveh romanov objavil kar deset pesniških zbirk. Bil je nemirnega duha, v življenju ga je vodila predvsem želja po svobodi in dogodivščinah. Prvič je z ladjo odpotoval na tuje že med študijem. Potovanje ga je zaznamovalo za vedno in do konca življenja je več časa preživel na morju kot na kopnem. Kot ladijski zdravnik je prepotoval dobršen del sveta. V Macau,

majhni portugalski enklavi na kitajski obali, je spoznal portugalsko kulturo 16. in 17. stoletja, časa velikih odkriteljev, kar je odločilno vplivalo na njegov odnos do življenja in navdihnilo prenekatero njegovo delo, tudi pričujoče. Prepovedano kraljestvo (Het verboden rijk) je zgodba o iskanju sreče, želji po svobodi in pustolovščinah, ki izziva domišljijo, o prekoračenju meja. Je nevsakdanji in popolnoma samosvoj, poln čarov in eksotike. Poigrava se z ustaljenimi bralčevimi predstavami o svetu, z njegovo

percepcijo časa in prostora, ki jo uklanja s potujitvenimi elementi – halucinacijami, zamaknjenji in sanjami. Pretežni del romana se dogaja na Kitajskem, kamor je bil izgnan pesnik, ki mu je bilo usojeno, da bo do smrti preganjan. Luis de Camões se po mnogih tragičnih pustolovščinah nazadnje izgubi; potem ko se njegova vez z življenjem pretrga v na pol puščavskih prostranstvih Kitajske, se njegovo bivanje izlije in preseli v pesnitev, ki nadomesti dejanski svet in vse tisto, kar je mogoče doživeti ali izživeti v njem.

novo 208 strani

18,90 € Stoletja pozneje se po spletu usodnih naključij znajde na isti poti drugi junak, Irec, radiotelegrafist na ladji, izkoreninjenec, človek brez imena in porekla. Ta prestreza signale, ki ga pripeljejo na rob norosti in obenem v bližino pesnika, ki je nekaj stoletij pred njim blodil po istih prostranstvih. Na vrhuncu dogajanja se junaka prelijeta drug v drugega. Roman se konča s slutnjo odrešitve, ki je nerazdružljivo povezana z vprašanjem usode.

Lawrence Durrell

vo n o Temni labirint 288 strani

Prevod Marjeta Gostinčar Cerar, spremna beseda Seta Knop Angleški pisatelj, pesnik, dramatik in potopisec Lawrence Durrell (1912–1990) se je rodil v Indiji angleško-irskim staršem. Pri enajstih letih so ga poslali na šolanje v Anglijo, toda študija ni dokončal. Pri triindvajsetih je z ženo odpotoval in v selitev prepričal celo mater ter preostale tri brate in sestre. Ustavili so se na otoku Krfu, kjer je preživel nekaj srečnih let, se med drugim družil s pisateljem Henryjem Millerjem, svojim dosmrtnim prijateljem, in objavil svoja prva

Virginia Woolf

Flush

dela. Pred nemško okupacijo Grčije v drugi svetovni vojni se je prek Krete zatekel v Aleksandrijo, zatem na Rodos, v Argentino in Jugoslavijo, na Ciper. Zadnja leta življenja je preživel v južni Franciji. Osrednji del zgodbe Temnega labirinta (The Dark Labyrinth; roman je izšelˇleta 1947 z naslovom Cefalu ) se dogaja na Kreti, eni od Durrellovih »postaj«. Skupina popotnikov se med postankom na Kreti odpravi v labi-

rint, toda podor kamenja zasuje izhod. Lokalni vodič umre, popotniki pa so v iskanju izhoda in rešitve prepuščeni sami sebi. Že se zdi, da bo pot mimo strašnega »minotavra« pripeljala do rešitve, ko se zgodijo nepredvidljivi obrati. Kaj je torej res in kaj ne, kaj je »minotaver« in kaj, ne nazadnje, sam labirint ter kako najti pot iz njega? V pustolovskih zametkih zgodbe se tako skriva vznemirljiva duhovna igra, ki se steka v misel: človek vedno odkrije le

casopis-november-2011.indd 10

tisto, kar je iskal, išče pa le to, kar lahko dobi. Temni labirint je, čeprav priljubljen med bralci, kar potrjujejo številni ponatisi vse od izida leta 1947, dolgo veljal za eno njegovih manj pomembnih del. Toda poznavalci tega velikega angleškega pisatelja – med svetovne klasike se je vpisal z mojstrovino Aleksandrijski kvartet, doslej tudi njegovim edinim v slovenščino prevedenim delom – v njem danes odkrivajo pravi literarni biser.

novo 144 strani

Prevod in spremna beseda Jana Unuk Angleška pisateljica Virginia Woolf (1882–1941) je ena izmed najpomembnejših predstavnic evropskega modernizma in poleg Joycea velja za začetnico literarnega postopka toka zavesti pa tudi za klasično predstavnico feminističnega pisanja. V njenih knjigah je bolj kot zunanja resničnost pomembna notranja, psihološka resničnost posamičnih likov, ki se razkriva skozi tok njihove zavesti in vpliva na čas in prostor romana, da prav tako postaneta subjektivna, defor mirana, odstopajoča od časa in prostora »zunanjega

24,90 €

sveta«, in bolj kot zgodba lirični način pripovedovanja, preprežen s simbolnimi pomeni in subtilnimi literarnimi aluzijami in navezavami. Subjektivizirana čas in prostor omogočata prehajanje iz ene zavesti v drugo in menjavanje pripovednih perspektiv. Njeni najbolj znani romani so Jakobova soba, Gospa Dalloway, K svetilniku, Orlando, Valovi, Leta in Med dejanji. Na začetku druge svetovne vojne, 28. marca 1941, se je Virginia Woolf, v stalnem strahu pred nemškimi bombardiranji in novicami o no-

23,90 € vih izgubah, utopila v reki Ouse v bližini svojega doma v Rodmellu v Sussexu. Flush (1933) je življenjepis koker španjela angleške romantične pesnice Elizabeth Barrett Browning. S portretom Flusha se je pisateljica, kolikor je to sploh mogoče, približala predstavljanju »skrivnostnih, tihih, nepredstavljenih življenj«, medtem ko je upodobitev njegove gospodarice pogled na zasebno življenje ženske – od dolgih ur bolezni v spalnici v zadnjem delu hiše na Wimpole Streetu, ljubezni

do pasjega prijatelja, dvorjenja Roberta Browninga, do pretresljive Flusheve ugrabitve in srečanja z revno narobno stranjo bahave prestolnice, skrivne poroke in pobega v Italijo, rojstva otroka in srečanja s smrtjo. Toda v ospredju zgodbe je vseskozi Flush, in pisateljica se poskuša približati pasjemu doživljanju tudi skozi opise vonjev ter vidnih in slušnih zaznav, s pomočjo katerih se, med drugim, zarisuje kontrast med meglenim Londonom 19. stoletja in sijočo, toplo in sproščeno Italijo.

12.11.2011 10:25:49


www.modrijan.si

brezplačni klic: 080 23 64 e-naslov: prodaja@modrijan.si

Nostalgija – po~utite se doma

Preberite odlomek Nasploh velja, da je rod, iz katerega izhaja junak teh spominov, eden izmed najstarejših. Zaradi tega ni nič čudnega, da je izvor imena samega pozabljen. Pred mnogimi milijoni let je dežela, ki se danes imenuje Španija, nemirno kipela v vretju stvarjenja. Minevale so dobe; pojavilo se je rastlinstvo; kjer pa je rastlinstvo, zakon narave določa, naj bodo tudi zajci; kjer so zajci, je božja previdnost odredila, naj bodo tudi psi. V tem ni nič takega, kar bi zahtevalo vprašanja ali razlago. Toda ko se vprašamo, zakaj se pes, ki je ujel zajca, imenuje španjel, se začnejo dvomi in težave. Nekateri zgodovinarji pravijo, da so takrat, ko so Kartažani pristali v Španiji, navadni vojaki v en glas zavpili: »Span! Span!« – kajti zajci so švigali iz vsake goščave, iz slehernega grma. V deželi je vse vrvelo od zajcev. Span pa v kartažanskem jeziku pomeni zajec. Zato so deželo poimenovali Hispania, ali Zajčja dežela, pse, ki so jih skoraj nemudoma opazili v pogonu na zajce, pa so začeli klicati španjeli ali zajčji psi. Številni med nami bi na tem mestu z veseljem pustili zadevo pri miru; toda resnici na ljubo moramo dodati, da obstaja še druga filozofska šola, ki meni drugače. Beseda Hispania nima, trdijo ti učenjaki, prav nič skupnega s kartažansko besedo span. Hispania izvira iz baskovske besede espan ~a, ki pomeni rob ali mejo. Če to drži, potem moramo zajce, grme, pse, vojake – vso to romantično in prijetno podobo, odsloviti iz domišljije in moramo preprosto domnevati, da španjelu rečemo španjel, ker se Španija imenuje Espan ~a. Kar pa zadeva tretjo šolo starinoslovcev, ki trdi, da so, prav kakor ljubimec svojo ljubico kliče pošast ali opica, Španci svoje najljubše pse klicali pokvečeni ali zmaličeni (beseda espan ~a lahko zaobseže tudi tadva pomena), ker je španjel pravo nasprotje tega – je ta domneva preveč čudaška, da bi jo vzeli resno. Če pustimo ob strani te teorije in še številne druge, za katere ni potrebe, da bi se na tem mestu ustavljali ob njih, se znajdemo v Walesu na sredini desetega stoletja. Španjel je že tam, kot pravijo nekateri, ga je že dolga stoletja prej tja pripeljal španski rod Ebhorjev ali Ivorjev, in zagotovo je na sredini desetega stoletja zelo cenjen in dragocen pes. »Kraljev španjel je vreden en funt,« je zapisal Howel Dha v svojem Zakoniku. In če se spomnimo, kaj vse je bilo v letu Gospodovem 948 mogoče kupiti za funt – koliko žena, sužnjev, konj, govedi, puranov in gosi – je jasno, da je bil španjel že takrat cenjen in dragocen pes. Že takrat je bilo njegovo mesto ob kraljevi strani. Njegova rodbina je uživala velike časti pred marsikatero rodbino slavnih monarhov. Brezskrbno je živel v udobju palač, ko so Plantageneti in Tudorji in Stuarti še stopali po tujem blatu za tujimi plugi. Rod španjelov je bil ugleden, prepoznaven rod, že dolgo preden so se Howardovi, Cavendishevi ali Russellovi povzdignili nad navadno množico Smithov, Jonesov in Tomkinov. V teku stoletij so se od starševskega debla odcepile manjše veje. Ko se je odvijala angleška zgodovina, se je postopoma razvilo vsaj sedem slavnih družin španjelov – clumberški, susseški, norfolški, blackfieldski, koker, irski vodni in angleški vodni, ki so vsi izhajali iz prvobitnega španjela iz predzgodovinskih dni, vendar so izkazovali posebne značilnosti in so si zato nedvomno lastili posebne privilegije. O tem, da je v časih kraljice Elizabete obstajala pasja aristokracija, priča sir Philip Sidney, ki v Arkadiji zapiše: »... veliki angleški hrti, španjeli in goniči, od katerih se nam prvi lahko zdijo velikaši, drugi plemiči in zadnji svobodniki med psi.« Če potemtakem sklepamo, da so španjeli sledili človeškemu zgledu in velike angleške hrte spoštovali kot plemenitejše od sebe, goniče pa imeli za nižji sloj, moramo priznati, da se je njihova aristokracija opirala na trdnejše temelje kakor naša. Do takšnih zaključkov mora vsaj priti vsakdo, kdor prebira pravila Društva španjelov. Ta častivredni odbor je natančno predpisal, kaj so španjelove napake in kaj njegove vrline. Svetle oči, na primer, niso zaželene, kodrasta ušesa so še slabša, če se španjel rodi s svetlim smrčkom ali čopom vrh glave, pa je to naravnost usodno. Prav tako jasno so določene španjelove odlike. Njegova glava mora biti gladka, brez opaznega zastoja se mora dvigati od gobčka; lobanja mora biti razmeroma zaobljena, dobro razvita in dovolj prostorna za možgane; oči morajo biti okrogle, vendar ne izbuljene; dajati mora splošni vtis bistrosti in miline. Španjele, ki izkazujejo te značilnosti, spodbujajo in odbirajo za razplod; španjelom, ki trmasto prenašajo naprej čope na glavi in svetle smrčke, odrečejo privilegije in prednosti, ki gredo njihovi pasmi. Tako sodniki predpisujejo zakon, in potem ko ga predpišejo, nalagajo kazni in privilegije, ki zagotavljajo, da se bo zakon spoštoval. Če pa se zdaj ozremo na človeško družbo, s kakšnim kaosom in zmešnjavo se sreča oko! Noben klub nima kakšne podobne zakonodaje za razmnoževanje ljudi. Iz romana Flush Virginie Woolf (prevedla Jana Unuk)

casopis-november-2011.indd 11

11

novo 288 strani

27,40 €

Antal Szerb

Potnik in mesečina Prevod in spremna beseda Judita Trajber Madžarski romanopisec, pripovednik, prevajalec in književni zgodovinar Antal Szerb (1901–1945) je zrasel med knjigami v zelo omikani judovski družini, ki se je spreobrnila v krščanstvo. Študiral je madžarščino in nemščino, pozneje še angleščino. Že mlad je slovel po izjemni razgledanosti in iskrivi duhovitosti. Prve pesmi in novele je objavil pri dvajsetih, in v njih se je že pokazal njegov občutek za obliko, uglajen slog in humor. Pisal je tudi književne kritike in književnozgodovinska dela, kot sta Zgodovina madžarske književnosti in Zgodovina svetovne književnosti. V letih 1924–1929 je živel v Franciji in Italiji, leto dni je s štipendijo preži-

vel v Londonu. Leta 1933 je bil izvoljen za predsednika Madžarske akademije književnosti, leta 1937 pa je postal profesor književnosti na univerzi v Szegedu. Leta 1944 so ga odpeljali v koncentracijsko taborišče v Balfu na Madžarskem in ga tam nekaj mesecev pred koncem vojne ubili. Roman Potnik in mesečina (Utas és holdvilág, 1937), Szerbovo glavno leposlovno delo poleg Legende o Pendragonu (1934; sl. prevod 1980), skozi tavanje glavnega junaka Mihálya po Italiji in uličicah svoje razbolele duše iskrivo duhovito prikazuje človekove nezavedne silnice, ki skušajo zbežati iz domačih malomeščansko-me-

ščanskih okvirov, ne da bi natančno vedele, kam. Obzorje, kamor pogledujejo nastopajoči, ostaja vseskozi na ravni slutnje, ki spominja prej na upanje kot na stvarnost. Junaki Szerbovega romana potujejo skozi življenjske vloge, v katerih se znajdejo od svojih mladostnih do uradno zrelih let, a se v nobeni teh vlog dokončno in nekako pomirjeno ne najdejo. Izgubljeni sin Mihály, ki navzlic nenehnemu prizadevanju, da bi bil »normalen kot vsi drugi« in da bi »vse spravil v red«, ostaja neprilagojen, v sklepnem stavku svojo opustitev namere po veličastnem samomoru upraviči sam pri sebi, premišljujoč: »In če človek živi, se še zmeraj lahko kaj zgodi.«

D'Arcy Niland

Mário de Sá-Carneiro

Ayn Rand

Shiralee

Lucijeva izpoved

Mi, živi

prevod in spremna beseda Katarina Mahnič | 248 strani | 24,20 €

prevod in spremna beseda Barbara Juršič | 152 strani | 13,70 €

prevod in spremna beseda Katarina Mahnič | 592 strani | 33,70 €

Roman, ki ga prežema pregovorno avstralsko tovarištvo iz časov, ko so ljudje še hodili peš in so se še zanimali drug za drugega, poseben nadih pa mu daje kruta, neskončna, na trenutke nezemska avstralska pokrajina.

Klasično delo portugalske književnosti, v katerem so jasno vidne modernistične poteze. V njem se pisatelj obsesivno ukvarja z vprašanji identitete, človeškega bivanja, lepote in umetniškega ustvarjanja.

Roman o diktaturi, katerikoli, kjerkoli in kadarkoli, ter zgodba o Človeku proti Državi. In o ljubezni, ki je po svoji naravi prevratna, saj deluje mimo norm in pravil, četudi objektivizem – filozofija Randove – ne goji nikakršnih sentimentalnosti.

Naslednja knjiga v zbirki je Izklic predmeta št. 49 ameriškega pisatelja Thomasa Pynchona (prevod Jure Potokar).

Spremljajte zbirko na www.modrijan.si.

12.11.2011 10:25:52


www.modrijan.si

12

Branje za izbran okus

Avtorjev romanov, ki jih predstavljamo na tej strani, ni treba podrobneje predstavljati – Rushdie, McGahern, Magris, Saramago, Carey ... so velika pisateljska imena, katerih romanom se bralec, ki dá nekaj nase in na razvoj svojega literarnega okusa, preprosto ne more odpovedati. Izmed Margisovih del smo za prvi prevod

Claudio Magris

Drugo morje

novo

prevod in spremna beseda Veronika Simoniti | 112 strani | 135 × 220 mm | trda vezava | 17,20 €

Glavni protagonist romana Drugo morje (Un altro mare) je Enrico Mreule (1886–1959), prijatelj Carla Michelstaedterja (1887–1910), enega ključnih italijanskih mislecev 20. stoletja. Carlo in Enrico sta kot dijaka goriškega Staatsgymnasiuma s prijatelji v podstrešni sobici enega izmed njih debatirala o filozofiji, literaturi in umetnosti. Pod vplivom Michelstaedterjeve filozofske misli, ki bi jo lahko poenostavljeno povzeli z besedami, da prepričanost pomeni imeti ta hip svoje življenje »v lasti«, polno in svobodno živeti v sedanjosti brez pričakovanj, hrepenenja ali želja, medtem ko je vse drugo ali nasprotno retorika, je Mreule odpotoval v daljno Patagonijo in se tam preživljal kot puščavniški pastir. Po desetih letih se je vrnil domov, se preselil v Savudrijo in tam vse do smrti živel odmaknjeno in »prepričano« življenje brez slepil. Opis njegove poti, ki ga vodi čez morje ali k njemu, je pretanjena pripoved, prežeta z Michelstaedterjevo duhovno zapuščino.

pri Modrijanu izbrali Drugo morje, krajši roman iz leta 1991. Carmen Martín Gaite (1925–2000) se slovenskemu bralstvu predstavlja prvič, čeprav velja za eno najbolj priljubljenih in nagrajevanih španskih pisateljic; njena Spremenljiva oblačnost je bila napisana leta 1992. Kajn je zadnje dokončano delo Nobelovega nagrajenca

Carmen Martín Gaite

Spremenljiva oblačnost

novo

prevod Marjeta Drobnič, spremna beseda Maja Šabec | 440 strani | 135 × 220 mm | trda vezava | 31,20 €

Roman Spremenljiva oblačnost (Nubosidad variable) je epistolarni dialog, pravzaprav gre za monologa, ki bosta morda nekoč postala epistolarni roman, saj si glavna lika, prijateljici, pisma pišeta, a jih iz različnih razlogov ne odpošiljata. Osrednja tema je vnovično obujenje prijateljstva, ki je po številnih letih zamrlo, a je vez še tako močna, da se lahko navzlic razdoru preteklosti poraja znova. Sofía Montalvo, ki je še zmeraj poročena, in Mariana León, psihiatrinja, ki ni bila nikoli, se srečata po dolgih desetletjih, obe v težavnem trenutku na svoji življenjski poti, in si obljubita, da si bosta dopisovali. Tako se začneta zapisovati njuna sedanja stvarnost in njun spomin, preteklost, ki ima dvoje različic, vse to pa sestavlja živahen kolaž s spremenljivim okvirom. V tej zbirki so izšli še naslednji romani: Salman Rushdie, Klovn Šalimar; Ladislav Fuks, Sežigalec trupel; Leonard Cohen, Lepi zgubljenci; Hugo Claus, Govorice, Philip Roth, Ameriška pastorala; John McGahern, Med ženami, Salman Rushdie, Tla pod njenimi nogami; Alessandro Baricco, Ta zgodba.

Sebastian Barry

Peter Carey

novo

Oscar in Lucinda prevod in spremna beseda Miriam Drev | 608 strani | 135 × 220 mm | trda vezava | 39,10 €

Ta roman je po kritiški presoji eden od vrhov v literarnem opusu mednarodno priznanega avstralskega pisatelja Petra Careyja. Njegova podlaga je široko zasnovan prikaz Avstralije v drugi polovici 19. stoletja in vzporedno tudi viktorijanske Anglije tistega časa. Glavna lika sta Oscar Hopkins, mlad anglikanski duhovnik, vzgojen v strogem religioznem duhu, a obseden s hazardersko strastjo, in Lucinda Leplastrier, svojeglava avstralska dedinja, ki v težnji po neodvisnosti postane lastnica steklarne. Bookerjeva nagrada 1988.

casopis-november-2011.indd 12

prevod Jure Potokar, spremna beseda Jasna Vombek | 328 strani | 135 × 220 mm | trda vezava s ščitnim ovitkom | 33,10 €

Skoraj stoletno Roseanne McNulty čaka negotova usoda, saj naj bi bolnišnico za duševno bolne, kjer živi večino svojega življenja, zaprli. Pogosto se pogovarja s psihiatrom, na katerega jo veže sicer previden, vendar tudi zaupljiv odnos, ki se začne poglabljati, ko psihiater žaluje za svojo umrlo ženo. Skozi dnevniške zapise se razkriva pogled na Roseannino družino v tridesetih letih prejšnjega stoletja, pa tudi na družbo in zgodovinske okoliščine, ki so šokantne in hkrati ganljivo lepe. Skrito sporočilo je eden izmed najboljših romanov v angleščini leta 2008. Za las je izgubil bookerja, zato pa prejel Spominsko nagrado James Tait Black, Irsko književno nagrado in nagrado Costa v kategorijah roman in knjiga leta.

Poljanska cesta 15 1000 Ljubljana

Joséja Saramaga in prvo, ki je bilo prevedeno po njegovi smrti. Naposled pa je na policah tudi roman Oscar in Lucinda, mogočno delo pri nas tako rekoč prezrtega avstralskega pisatelja Petra Careyja, čigar roman Tatvina – ljubezenska zgodba (Modrijan, 2007) je bil doslej edini dostopen v slovenščini.

José Saramago

Kajn

novo

prevod in spremna beseda Barbara Juršič | 152 strani | 135 × 220 mm | trda vezava | 17,40 €

»Človeški družbi bi bilo bolje, ko ne bi poznala Svetega pisma,« je José Saramago dejal ob predstavitvi romana Kajn (Caim), v katerem nekatere najbolj znane biblijske prizore obnovi tako, da jih preizprašuje na podlagi odnosa človek – bog in pokaže, da je zgodovina ljudi »zgodovina njihovih nesoglasij z bogom: on ne razume nas, mi pa ne razumemo njega«. Kajn namreč spoznava, da je bog trmast, muhast, egoističen in nagnjen k jezi. Ob pogledu na Adama in Evo, ki jesta s prepovedanega drevesa, se sprašuje, ali ni bil gospod nepreviden, ko je posadil strupeno drevo, »kajti če bi res hotel, da ne jesta od tistega sadeža, bi imel enostavno zdravilo za to, pač ne bi posadil drevesa ali pa bi ga postavil na drugo mesto ali bi ga obdal z žično ograjo«. Ko Abraham na gospodov ukaz žrtvuje sina Izaka, se sprašuje: »Kakšen gospod je to, ki ukaže očetu, naj ubije lastnega sina?« Naslednji izide Galíndez, roman španskega pisatelja Manuela Vázqueza Montalbána (prevod Ferdinand Miklavc, spremna beseda Peter Vodopivec).

Spremljajte zbirko na www.modrijan.si!

novo

Skrito sporočilo

Modrijan zal ožba, d. o. o.

novo John McGahern

Pornograf prevod Maja Novak | 280 strani | 135 × 220 mm | trda vezava s ščitnim ovitkom | 25,10 €

Tridesetletni Michael je hladen opazovalec življenja in pisec pornografske plaže. Ustvarja idealen fikcijski svet neugnanih ljubimcev, sam pa nadvse ponesrečeno usmerja, vodi in izpelje različne faze razmerja z osem let starejšo žensko, ki z njim zanosi in ima vrhu tega še to smolo, da se vanj zaljubi. Vzporedno z ljubezensko zgodbo se v romanu odvija zgodba o Michaelovem sočutnem spremljanju počasnega umiranja njegove tete v eni od dublinskih bolnišnic.

12.11.2011 10:25:58


www.modrijan.si

Branje za izbran okus 13 Romanopisec s premalo časa za vse talente

brezplačni klic: 080 23 64 e-naslov: prodaja@modrijan.si

Oče učitelj književnosti. Mati knjižničarka. Sin pisatelj. Če v bistvu ne bi bil glasbenik z dvema romanoma. Ali pa romanopisec s premalo časa za vse talente. Če ne bi bil neuvrstljiv. Glasba je njegova rdeča nit, kjerkoli je, karkoli počne. Njegov svet je gnusen z razlogom, in črn, tako se mu riše, pa naj piše o čemerkoli. To si priznava: »Gojim nekako melanholičen pogled na svet. In gnus do njega. Ne morem se ga znebiti. Svet je gnusen. O tem ni debate.« Nick Cave, rojen 22. septembra 1957, Avstralec. In kot se na prvi pogled zdi, da je najbolj nenavaden Avstralec, to velja tudi za njegov prvi roman. A le na prvi pogled. Cave je roman Ko je oslica zagledala angela (And the Ass Saw the Angel, 1989) pisal, po njegovih navedbah, v precej skrajnih in obsesivnih razmerah, v obdobju, ko je živel v Zahodnem Berlinu, tik pred padcem Berlinskega zidu: »Bil sem precej odtujen od sveta. Zelo obsedeno obdobje.« Ob tej izjavi bi si lahko zamislili precej kaotičen roman, vendar nas presenetijo njegova verističnost, močna nazorna zgodba in fabulativna kvaliteta, ki si jo je avtor dobro zamislil. Dogajanje romana je postavljeno v Ukulorsko dolino, vrti pa se okrog verske ločine ukuliti. Cave temeljito razišče zgodovino okvarjene psihe svojih likov in splete izjemno slikovito in silovito povest o ozkogledi verski licemernosti, ki se nasilno sooča z dušo drugačnega posameznika in ga pahne na rob in čez. Kot njegovi glasbeni liki, ki se opotekajo ob robu civilizirane družbe, pijani in umazani in osamljeni, se tudi glavni lik romana Evkrid znajde v sve-

tu, za katerega avtor ni predvidel nobene utehe, zgolj nelagodno zavetje za zidom »normalnosti«. Ko je oslica zagledala angela je danes kultna knjiga v vseh angleško pišočih kulturah in tistih mnogih, ki premorejo njen prevod.

Konec je lep. Srhljiv. Za vrhunski užitek si je treba takoj po zadnji besedi predvajati peklensko »Tupelo« z albuma The Firstborn Is Dead (1985). Andraž Gombač Dvajset let pozneje. Smrt Zajčija Munra (The Death of Bunny Munro, 2009). Že naslov razkriva dvoje – nenavadno ime glavnega lika s kopulacijskimi potenciali in dejstvo, da v pričujočem delu bržkone umre, kar podčrta že prva poved romana. Obenem priklicuje tudi avtorjevo Oslico, kjer na prvi strani vrani prav tako naznanjajo protagonistovo smrt, pa tudi Evkrid nam sporoča, da odhaja. Vrane v Zajčiju nasledijo škorci in galebi, a ne

Foto: Anže Kokalj

Na predvečer Cavovega 54. rojstnega dne, 21. septembra 2011, je bil v Kinu Šiška literarni večer »Nick Cave – oratorij za morilca z mehkim srcem«. O tem, kdo in kaj je Nick Cave, kaj ali kdo je oslica, kaj je našel v njenem močvirju in zakaj po njej nikoli več ni bilo tako, kot je bilo, so se pogovarjali Andrej Pleterski, Cavov poznavalec in prevajalec, Igor Vidmar, mož, ki je Nicku vročil bianco povratno karto za koncerte v Sloveniji, in Gregor Bauman, glasbeni publicist.

casopis-november-2011.indd 13

Foto: Gavin Evans

delujejo nič manj zlovešče in zloslutno. Bralcu pa približajo obmorsko dogajališče v Brightonu in njegovi okolici (leta 2003), ki je v zadnjem desetletju tudi Nicku Cavu novi dom. Prav tako se roman motivno spogleduje z avtorjevim delovanjem v še sveži glasbeni zasedbi Grinderman. Spomnimo zgolj na njihovo paradno pesem No Pussy Blues, ki deluje, kakor bi Zajčiju vseskozi švigala po možganskih celicah. Kot kažejo zapiski, si je prvotno avtor za roman zamislil celo naslov Smrt seksualnega manijaka. Delo je bilo tako – mdr. v konkurenci Johna Banvilla in Philipa Rotha – uvrščeno v ožji izbor za nagrado britanske revije Literary Review za najbolj »zanič seks v literaturi«, njegov založnik pa je v odziv zapisal: »Po pravici povedano bi bili užaljeni, če ne bi bil v ožjem izboru.« Avtor pa meni, da se roman »zoperstavlja mizoginističnemu in plenilskemu vidiku moške psihe«, ki ga nemalokrat prižene do skrajnosti. Tudi tokrat Cavovo pisanje odlikuje ohranjanje bralčeve pozornosti in tudi tokrat je pisateljeva največja vrlina izgradnja osrednjega lika, tokrat ljudomrznega, mrzkega in samoljubnega, ki ga ponovno spremlja galerija zelo uspelih stranskih likov. Spregledati ne gre niti avtorjeve namere, da bi po 20 letih od jezikovno sila ambicioznega, bralsko in kritiško cenjenega prvenca napisal nekaj korenito drugačnega, v skladu s svojo ustvarjalno

zrelostjo in sodobnim časom – delo je presenetljivo obvladano, lahko berljivo, a vse prej kot lahkotno branje, kar sprevidimo že v prvem poglavju. Na površini preprosta pisava se naglo levi v vse bolj diabolično in kruto, v domala filmskih sekvencah, vsebina pa izziva bralce in tolaži bralke. V ospredje Nick Cave postavlja človeka v vlogah očeta, sina in moža, ki ga vodijo predvsem vzgibi spolne narave z ambicijo alfasamca. Glas glavnega lika je plehek, pripovedovalec pa izjemen opazovalec, medtem ko je na drugo stran tehtnice postavljen lik njegovega devetletnega sina, ki zavoljo svoje brezpogojne ljubezni do očeta v bralcu vzbuja vse večjo empatijo. Avtor dečka pospremi z nemalo ganljivimi odlomki, ki s svojo liričnostjo spominjajo na občutenja ob poslušanju nekaterih cavovskih balad. Roman je uspela študija družinske disfunkcionalnosti, v kateri je na preizkušnjo postavljena samohranilska odgovornost in tudi siceršnja očetovska in moška vloga v otrokovem življenju. Osrednjemu liku težko oporekamo spretnost v akviziterskem poslu, vendar nas ne preneha opominjati, kolikšno ceno za to plača družina. Nick Cave je pri vživljanju v osrednja dva lika prepričljiv, pri čemer bo Smrt Zajčija Munra, kot že Oslica, v večje zadoščenje bralcu, ki ceni domišljene podrobnosti in ne stavi preveč adutov na fabulativnost, ne gre pa zanemariti številnih humornih vložkov (značilno avstralsko mrtvohladnih), ki delujejo v vzajemnosti z neredkimi bralskimi doživetji odpora, vznemirjenja, obžalovanja in bridkosti, zato meji na črno komedijo. Po romaneskni predlogi Zajčija gre pričakovati tudi televizijsko miniserijo. Romana vam je predstavil prevajalec Andrej Pleterski.

novo

328 strani | 150 × 235 | trda vezava s ščitnim ovitkom | 33,10 €

pred izidom

216 strani | 150 × 235 | trda vezava s ščitnim ovitkom | 27,20 €

12.11.2011 10:26:11


www.modrijan.si

14

Branje za izbran okus

Drago Jančar

To noč sem jo videl 192 strani | 135 × 220 mm | trda vezava s ščitnim ovitkom | 17,30 €

To je roman o nekaj letih življenja in skrivnostnem izginotju Veronike Zarnik, mlade ženske iz ljubljanske meščanske družbe, ki

Modrijan zal ožba, d. o. o.

jo je vase potegnil vrtinec nemirne zgodovine. Pet oseb pripoveduje o njej, pa vsaka od njih tudi o sebi in razburkanem slovenskem času pred drugo svetovno vojno in med njo. O času, ki je kot moloh goltal ne samo tako ali drugače prepričane udeležence zgodovinskih dogodkov, ampak tudi ljudi, ki so živeli na robu burnega dogajanja, ki ga niso niti dobro razumeli – hoteli so samo živeti. Toda »samo« živeti je bila iluzija, bil je čas, ko se tudi v na videz varnem in idiličnem zavetju neke graščine na Gorenjskem ni bilo mogoče izogniti drvečemu vlaku nasilja.

O Veroniki pripoveduje njen nekdanji ljubimec, oficir jugoslovanske kraljeve vojske, ki se je leta petinštirideset znašel v ujetniškem taborišču v Palmanovi; zgodbo nadaljuje njena mati, ki isto leto čaka na vrnitev hčere v ljubljanskem predmestnem stanovanju, potopljena v spomine in blodna od negotovega upanja; o njej govorita zdravnik nemške okupacijske vojske in družinska gospodinja; nazadnje nekdanji partizan, ki je iz nejasnega osebnega nagiba, polnega nesporazumov, sprožil vlak, ki je zdrvel čez nočno pokrajino in njene ljudi.

Poljanska cesta 15 1000 Ljubljana

Navadni človek sredi vojne vihre, človek, ki hoče »samo živeti« in ga ne zanimajo velika zgodovinska dogajanja, ideologije, Resnice, temveč zgolj življenje sámo, je razmeroma redka podoba v slovenskem romanu o drugi svetovni vojni, vendar ne edina. Skoz oči otroka – in skoz svojo lastno izkušnjo – sta jo v osemdesetih letih denimo podala že Marjan Rožanc in Lojze Kovačič. A Jančar je vendarle drugačen. dr. Tomo Virk

Foto: Igor Modic

Drago Jančar je za roman To noč sem jo videl leta 2011 prejel Delovo nagrado Kresnik, že tretjo v svoji pisateljski karieri.

Evropska književna nagrada ACEL Dragu Jančarju Dvanajstega novembra 2011 je Association Capitale Européenne des Littératures (ACEL – »Glavna evropska zveza za književnost«) v Strasbourgu razglasila prejemnike literarnih nagrad mesta Strasbourg za leto 2011: evropske nagrade za frankofonsko literaturo, evropske prevajalske štipendije in evropske književne nagrade. Evropsko književno nagrado, najprestižnejšo nagrado ACEL, za svoj literarni opus kot sedmi zaporedni nagrajenec prejme slovenski pisatelj, dramatik, esejist in urednik Drago Jančar. Nagrade bodo lavreatom slovesno podelili marca naslednje leto med sedmimi Evropskimi literarnimi srečanji, ki bodo v sodelovanju s tamkajšnjo univerzo tako kot doslej potekala v Strasbourgu. Tako se bo Drago Jančar pridružil Špancu Antoniu Gamonedu, ki je nagrado kot prvi prejel leta 2005, Fincu Boju Carpelanu (2006), Poljaku Tadeuszu Różewiczu (2007), Nemcu Tankredu

Španski pesnik Antonio Gamoneda (roj. 1931) je prvi književnik, ki je prejel evropsko književno nagrado ACEL.

casopis-november-2011.indd 14

Dorstu (2008), grški pesnici Kiki Dimoula (2009) ter pesniku, dramaturgu in cineastu Tonyju Harrisonu iz Velike Britanije (2010). Zveza ACEL je nastala leta 2005 s poslanstvom, da bi presegala vsakdanje ločnice med najrazličnejšimi kulturnimi dejavniki in okolji ter pri doseganju skupnega cilja: dialoga jezikov in kultur. In da ima sedež prav v alzaškem Strasbourgu, nikakor ni naključje.

Francoska neodvisna literarna revija Le Matricule des Anges, ki od leta 1992 izhaja v Montpellierju in jo berejo tudi v Belgiji, Švici in Québecu, je v 128. številki (november–december) objavila obsežen portret Draga Jančarja z inter vjujem na kar desetih straneh, njegov potret pa je tudi na naslovnici. V Franciji je namreč pred kratkim izšel njegov roman Zvenenje vˇglavi (Des bruit dans la te te, 2011), ki je že peti prevod katerega od Jančarjevih del v francoščino.

Strasbourg namreč ni le sedež sveta Evropskega parlamenta in Evropskega sodišča za človekove pravice, temveč tudi glavno mesto francoske pokrajine Alzacije, dežele na prepihu nemškega in francoskega jezika, kjer se je v srednjem veku oblikoval še tretji jezik, alzaščina. Ta je uvrščena na seznam ogroženih jezikov EU in število njenih govorcev močno upada, sicer pa je po svojem bistvu mešanica nemških narečij, ki jih govorijo v tej pokrajini. Tako se na primer Strasbourgu, mestu s prelepo stolnico, znamenito po vitražih, v alzaščini reče Strossburi. Le malokdo ve, da se je alzaška literatura kljub temu, da pokrajina pripada Franciji že od leta 1648, začela izražati v francoščini šele po koncu druge svetovne vojne. Tako sta zgodovinsko najpomembnejša alzaška pisca, Pfeffel in Oberlin, ki sta živela v 18. stoletju, še pisala v nemščini, medtem ko sta v 19. stoletju Arnold in Marie Hart začela pisati v alzaščini. Celo po letu 1945 sta oba nobelovca alzaškega rodu, fizik Alfred Kastler in filantrop Albert

© Bigstock

Slikovito alzaško mesto Strasbourg bo od 23. do 31. marca 2012 gostilo 7. evropska srečanja literature.

Schweitzer, svoja dela objavljala v nemščini, medtem ko številni sodobni literati še danes ustvarjajo bodisi v alzaščini bodisi, tako kot Claude Vigée, čigar najboljša besedila so napisana v alzaščini, tudi v francoščini. In tako, so zapisali ustanovitelji Zveze ACEL in prireditelji vsakoletnih ev-

ropskih literarnih srečanj, Alzacija ni imela izbire: frankofonska je lahko ostala le znotraj dialoga jezikov, krajevnih in evropskih, ki odpirajo poti k novim političnim, gospodarskim in kulturnim razsežnostim sveta v začetku 21. stoletja. V tej novi perspektivi se bo Evropa končno lahko pre-

poznala kot enotna kultura, ki se izraža v mnogoterih jezikih: kot prostor čudovite polifonije. Korak k temu cilju je tudi letošnja nagrada, za katero prejemniku Dragu Jančarju iskreno čestitamo. V okviru projekta Evropska prestolnica kulture 2012 izide kmalu nova izdaja Jančarjevega romana Severni sij.

© Bigstock

Eno od prizorišč 7. evropskih srečanj literature bo Renska palača.

12.11.2011 10:26:17


www.modrijan.si

brezplačni klic: 080 23 64 e-naslov: prodaja@modrijan.si

15

Bralec – preberite na du{ek Oblikovanje zbirke: Vesna Vidmar 130 × 200 mm mehka vezava z zavihi

Catalin Dorian Florescu

Slepi maser prevod Jana Ambrožič | 280 strani | 19,90 €

Pierre Michon

Mala življenja

novo

prevod Saša Jerele | 208 strani | 18,90 €

Mala življenja so zgodbe o nesreči, besu in norosti. Osem portretov deželanov iz avtorjevih rojstnih krajev pripoveduje o ljudeh, ki niso nikdar uresničili svojih sanj: o izseljenem kmetiču, ki ga pogubi Afrika, o zapitem župniku, ki mašuje v prazni cerkvi, o umrlem detetu ... V roman jih povezuje eliptična avtobiografija, kajti te male usode, »sirene avtorjevega otroštva«, so obenem metafore pisateljskega iskanja. Michonovi »značaji s

podeželja« trpijo za sindromom gospe Bovary. Da bi jim povrnil dostojanstvo, jih pisatelj ovije v jezik, za katerega so bili sami prikrajšani, in skozi vibrirajočo pisavo, polno odzvenov in hipnotičnih period, jih uzremo kot skozi barvasto okno, hagiografsko presijane. Leta 1984, v obdobju estetskih iskanj po zatonu novega romana, je ta prvenec naznanil premlajeno psihologistično naravnanost francoske proze.

Pierre Michon je leta 1984 opozoril nase z žanrsko neuvrstljivimi Malimi življenji in se profiliral kot samosvoj pisec flaubertovskega kova, s čimer je hipoma osvojil naklonjenost zahtevnega bralskega občinstva. Nagrada »France Culture«

je igralcu v potujoči gledališki skupini omogočila, da je začel živeti od svojega peresa. Še naprej je ustvarjal drobne, izbrušene tekste, med njimi Življenje Josepha Roulina (1988), Rimbaud sin (1991), Kraljevo telo (2002), s katerimi je utrdil

Erlend Loe

novo

Tihi dnevi v Mixing Partu prevod Marija Zlatnar Moe | 192 strani | 13,20 €

hrani in sanjam o prelomni drami, ki jo bo napisal. In o Angležinji, ki je ni nikoli srečal ... Please, read this, Nigella, please! I am not just another fan.

Erlend Loe se je rodil leta 1969 v Trondheimu na Norveškem. Je avtor več kot 20 knjig za odrasle in otroke, piše tudi filmske scenarije in kritike. Mednarodno slavo mu je prinesel že

drugi roman, Naiven.Super (1996), ki je preveden v več kot 20 jezikov. Leta 1997 je prejel norveško literarno nagrado Cappelen. Roman Tihi dnevi v Mixing Partu je izšel leta 2009.

tranzicijskim povzpetništvom, pokaže svoj dvojni obraz, nostalgičen in krut obenem. Teodor vse bolj drsi v njena nedrja, dokler ne obtiči v zakotnem romunskem zdraviliškem kraju, kjer ga očara slepi maser, nekakšen lokalni guru, ki masažo prepleta z literaturo in filozofijo. Teodor se v novem okolju začenja spreminjati – tako navznoter kot navzven –, dokler na koncu ne ostane dobesedno brez svoje identitete. Izkaže se, da ima tudi slepi maser, ta skorajda pravljični lik, dvojni obraz. Vprašanje slepote se na koncu tako postavi na povsem nepričakovan način.

Catalin Dorian Florescu (1974) je leta 1982 s starši iz Romunije prebežal v Švico. V Zürichu je študiral psihologijo in psihopatologijo, se zaposlil kot psihoterapevtski svetovalec in se izpopolnjeval v gestalt terapiji. Od leta 2001 je svobodni pisatelj, ki se vedno znova ukvarja s problematiko izseljenstva in iskanja domovine, ki se je med

odsotnostjo spremenila. Njegov slog pisanja se navdihuje pri balkanskem ljudskem izročilu in pripovedovanju, zaradi česar se ga je oprijel vzdevek »Kusturica v literaturi«. Odmevni so bili predvsem njegovi romani Kratka pot domov (2002), Slepi maser (2006), Zaira (2008) in Jakob se odloči, da bo ljubil (2011). Za svoja dela je prejel

Michal Viewegh

novo

številne delovne štipendije v Švici in Nemčiji. Slepi maser, prvo njegovo delo, ki je prevedeno v slovenščino, vsebuje prepoznavne avtobiografske elemente, kot model za naslovni lik v romanu pa je avtorju služil resnični romunski slepi maser, o katerem je posnel tudi kratek dokumentarni film.

1

Zgodbe o ljubezni in seksu novo izbor in prevod Nives Vidrih | 280 strani | 23,80 €

Rdeča nit zgodb so družinski in ljubezenski odnosi. V prvih zgodbah se v Oskarjevem zakonu začnejo pojavljati razpoke, ki naposled privedejo do ločitve od mladostne ljubezni; sledi obdobje nebrzdane sproščenosti, svobode in bolj ali manj neobveznega seksa – toda kmalu se pokažejo tudi negativne plati takega samskega življenja: osamljenost, celo nostalgija za

Nina Telemann. 43 let. Učiteljica norveščine v srednji šoli. Kratkovidna. Štiricentimetrska stekla v očalih. Saj ne. En centimeter. Ampak to je tudi veliko. Bror Telemann. 42 let. Dramaturg v Narodnem gledališču. Sanja o tem, da bo tudi sam napisal teater. Zajebano dober komad. Ki bo vse postavil na svoje mesto. Odličen vid. Težave z alkoholom? Neeeeeee. V bistvu ne. Nina in Bror Telemann se z otroki odpravita na počitnice v Nemčijo, na Bavarsko, natančneje v Garmisch-Partenkirchen. Nina si v družbi otrok in gostitelja ogleduje znamenitosti, Bror pa se vse bolj zavzeto predaja

casopis-november-2011.indd 15

sloves svoje eruditske poezije v prozi. Leta 2009 je za pripoved o slikarju Corentinu in francoskih revolucionarjih Enajsteri prejel veliko nagrado Francoske akademije za roman, ki je obenem priznanje njegovemu življenjskemu delu.

Vračanje v domovino po dvajsetih letih Teodorju zbuja mešane občutke in pričakovanja. Nekoliko nenavadna je že namera, da se švicarski poslovnež na višku uspešne kariere odpravi v Romunijo. Toda le na videz. Tja ga namreč žene nekakšna kriza srednjih let, ki izostri občutek izkoreninjenosti, spodbudi hrepenenje po domačih krajih, predvsem po neizpolnjeni – pa tudi izdani – mladostni ljubezni, in pod vprašaj postavlja smisel življenja sploh. Nekdanja domovina, prežeta z balkansko barvitostjo, ljudskimi pripovedkami in vraževerjem, a tudi z brezobzirnim

© Jan Karásek

preteklimi časi, želja po bolj umirjenem življenju. »Zame je eno temeljnih meril za izbor teme njena notranja nujnost. Izbrana tema mora biti za avtorja osebno pomembna – in družinski in ljubezenski odnosi zame popolnoma izpolnjujejo ta pogoj,« pravi Viewegh. In celo: »Tudi jaz se s distance nekaj let nekaterih svojih oseb malce sramujem ... Ampak vsaka moja knjiga

hočeš nočeš govori o tem, kar me je v času njenega nastanka pritegovalo, zanimalo, mučilo.« V zgodbah iz druge knjige se avtorjev alter ego (večinoma) umakne v ozadje in pripoveduje zgodbe z večje distance in z drugimi protagonisti. Tu nastopi (zrela) ljubezen v bolj ali manj presenetljivih variantah, ne nujno med žensko in moškim in ne nujno erotično obarvana.

Michal Viewegh je velika zvezda na češkem literarnem nebu. Bralsko občudovanje in kritiško naklonjenost si je pridobil z romanom Čudoviti pasji časi (1992, slov. prevod 2003), humorno družinsko kroniko iz obdobja pred padcem komunizma. Doslej je izdal dvaindvajset knjig, skoraj vsako leto po eno. Piše tudi kratke zgodbe, psihološke novele, literarne parodije in knjige za otroke. Po njegovih delih je bilo posnetih šest filmov.

Je berljiv, humoren, duhovit, ironičen, zna se ponorčevati tudi iz samega sebe in je odkritosrčen – najbrž je prav zato najpopularnejši sodobni češki avtor. Zadnja leta se ne more znebiti nalepke, da je komercialen – njegove knjige dosegajo naklade več kot petdeset tisoč izvodov in so prevedene v enaindvajset jezikov. Vendar z nekaterimi deli vsekakor presega to oznako.

2

Zgodbe o ljubezni in seksu lahko berete v dveh različnih ovitkih, na katerih je Schielejev »ljubezenski par« iz leta 1913 v dveh različnih ljubezenskih položajih. Bodite pozorni pri nakupu in si izberite tistega, ki vam je bolj všeč. (Ob naročilu z našo naročilnico vpišite št. 1 oz. 2.)

12.11.2011 10:26:22


www.modrijan.si

16

Bralec – preberite na du{ek

Modrijan zal ožba, d. o. o. Poljanska cesta 15 1000 Ljubljana

Marie NDiaye

št. 50 Dorota Masłowska

novo

Poljsko-ruska vojna pod belo-rdečo zastavo prevod Tatjana Jamnik, ilustracije Iztok Sitar | 232 strani | 22,30 €

Pripovedovalec Silni je, kljub ekscesnosti in zadrogiranosti, pripadnik srednjega razreda: živi v predmestni hiši z materjo, ki je redno zaposlena v Zepterju in vzdržuje dva polnoletna sinova, zato si lahko Silni redno jemanje amfetamina privošči le zaradi družinskega standarda. Svet v tem romanu je izkrivljen, grotesken, skoraj fantastičen. In ta svet Masłowska zgradi z jezikom. Slenga ne posnema mimetično, temveč ga stilizira in hkrati preplete z literarno tradicijo – tekst je poln medbesedilnih navezav na dela svetovne in poljske literature. Besedilni svet Poljsko-ruske vojne je kontaminacija različnih, tradicionalno nezdružljivih diskurzov oz. hibrid – in nedvomno avtorski konstrukt. To razsežnost poskuša ohraniti tudi slovenski prevod, ki se opira na rabo pogovornega jezika na spletnih forumih, hkrati pa se od te oddaljuje v neobstoječo govorico, ki naj bi imela podoben učinek, kot ga ima na poljskega bralca izvirnik.

Fakju, tko se jst tega ne grem, zamrmram pa gledam gor. Ampak to niti ni noben nebo, to je strop, s katerga se lušči omet, in tale ni nobena igre željna lutkica, ampak prezgodi umrla TV-napovedovalka, k si je zapovrh nataknla špegle z zlatimi okvirji in pregleduje revije, si slin prst. K bi mi dala vsaj un kalkulator, kar sem že poudaru. Da bi mel vsaj za hip kšno razvedrilo, seštevanje, odštevanje, najprej vse cifre z leve na desno, pol z desne na levo, nazadne pa množenje. Vse bi zračunu. V zvezi z Magdo. Njeno višino. Njeno starost. Dolžino njenih las. Dolžino njenga domnevnga življenja. Naklonski kot Kacperja do nje. Količino spida v krvi. Procent njenga zadovoljstva. Sigurno nizek. Sigurno negativen. Hitrost, s katero se ruska vojska približuje mestu. Količino prodanih klobas. Vse bi preračunu, če bi mi ona dala kalkulator. Ampak ona ne. Ona sedi, mal bul vame, z drugo roko si pa neki treb iz zob. In ji niti ne kapne v možgane, da bo glihkar pase. Da je na tehtnci usoda njenih trakcev, prlimanih na okn, pa šip v njeni vitrini, da bom vse glihkar zakuru, vključno z njenmi lasmi, k jih bom postrigu in sam z lastnimi nogami poteptal v prah. Nazadne rečem tkole. Kajti to ni več mačji kašelj: blablabla, kaj misliš o meni, Andrzej, a sem lepa, a sem grda, a je ona taka kt jst. Kajti po naravi sm dobr, ampak Karitas na dveh nogah pa tut nism, da bi poslušu kontracepcijske pomenke iz domačih priročnikov pa še clo nč ne mel od tega, nobenga užitka, sam melodrame pa melorecitale, pa dolge pogovore o umetnosti, poeziji in zaščiti spočetega življenja ob sončnem zahodu. A si ti bolj varčne sorte? takrat reče ona, kukr da v pogibel mojim mislim, kukr da bi brcala na tleh ležečga človeka, na, na, tle maš, se nisi hotu pogovarjat o vremenu, se nisi

casopis-november-2011.indd 16

Dorota Masłowska (1983) je za svoj prvi roman, Poljskoruska vojna pod belo-rdečo zastavo (2002), prejela nagrado Paszport Polityki in bila nominirana za glavno nagrado Nike (prejela je Nike po izboru bralcev). Leta 2005 je objavila roman Kraljičini jeleni, napisan v rimani prozi, stilizirani v hiphopovsko popevko, in zanj dobila Nike 2006. Prozni deli sta bili večkrat uprizorjeni na odru, po predlogi Poljsko-ruske vojne pa je bil posnet tudi istoimenski celovečerni film (2009, rež. Xawery Żuławski). Njeni drami Dva revna Romuna, ki govorita po poljsko (2006) in Mi se mamo fajn (2008) so igrali v številnih gledališčih na Poljskem in po svetu. Piše tudi feljtone in knjižne recenzije ter je članica uredniškega odbora literarne revije Lampa.

hotu pogovarjat o nosečnostni zastrupitvi, pol se bova pa o varčnosti pogovarjala, ja, Andrzej, konc je heca, kamera, akcija, dober dan, dame in gospodje, lepo pozdravljeni, moje ime je Alicja Burczyk in zdaj vam bom naštela vse proizvode po promocijskih cenah, ki jih lahko kupimo, da bi bilo naše gospodinjstvo varčnejše in funkcionalnejše. Kajti ni tako, da bi lahko kupovali vse proizvode po vrsti in jih metali v nakupovalni voziček brez repa in glave ter tako gospodinjili skromno in varno. Nakupovanje je problem, ki ga je treba natančno premisliti, načrtovati, prešteti vse za in proti. Poglejmo, kako se to meso na videz zdi dobro, ampak samo poglejte ceno, ki je strahovito visoka, še posebej ker poleg leži čisto podobno meso, proizvedeno komaj nekaj dni poprej, a še čisto dobro, in stane dva- krat manj. Prvo vprašanje se glasi, katero meso boš izbral, Andrzej, ker menda ne boš tako razsipen, da bi izbral dražje, a posledično gotovo manj okusno. Ni treba odgovoriti, važno je, da se strinjaš. Zdaj peljemo naš voziček na naslednje polje naše table. Pred nami je polica s tekstilnimi izdelki. Tvoja naloga, Andrzej, je izbrati najprimernejše nogavice. Seveda, te so precej trpežne, ampak za njihovo ceno dobiš lahko tri pare manj trpežnih, čeprav so enako dobre. Odlično, ta premik glave razumem kot pritrditev in obenem pravilni odgovor. Torej greva naprej, naslednje polje predstavlja polico z alkoholom. Naloga se glasi: ne kupuj alkohola, še manj pa cigarete. Če jih kupiš, samodejno izgubiš nagrado. Če jih ne kupiš, prideš v naslednje kroge, ki so enako čudoviti in polni čustev kot ta. In vemo, da se ti kot resen in razumen človek nagibaš k naši skupni izbiri, pri kateri vsi naenkrat vstanemo in vsi v en glas vzkliknemo: dol z alkoholom, ukinite tobačne tovarne, prepovejte prodajo alkohola nad pet odstotkov vsebnosti, Andrzej, nemirno se prestopaš, gotovo komaj čakaš na naslednjo tablo, ki predstavlja stojnico s sadjem. Košarica A, to je drago sadje, uvoženo z daljnega

Tri močne ženske novo prevod Suzana Koncut | 272 strani | 14,90 €

Roman sestavljajo tri zgodbe, bridke usode treh žensk, ki jih povezujejo drobni narativni elementi. Norah je morala zapustiti Pariz, svojo družino in odvetniško kariero in oditi k očetu v Afriko. Tesnobno srečanje z nekdanjim egocentričnim tiranom, ki se je spremenil v molčečneža na meji človeške eksistence, se spremeni v pravi preizkus, ki ogrozi njen zakon, odnos do hčere, njen spomin in celo razum. Fanta je zapustila rodni Senegal in svoje delo ter sledila možu Rudyju v Francijo. Zdaj hira v povprečnem in omejenem življenju nekje na francoskem podeželju – tako položaj vsaj vidi Rudy, saj zgodbi sledimo skozi njegov notranji monolog, poln občutkov krivde in zagrenjenosti. Mla-

da Afričanka Khady je po moževi smrti prisiljena zapustiti njegovo družino. Poskuša se prebiti proti Franciji, kjer naj bi se pridružila daljni sorodnici, toda tragično potovanje skupaj z drugimi ilegalnimi prebežniki je ne bo pripeljalo nikamor.

Marie NDiaye (1967) je francoska pisateljica senegalske krvi in ena tistih sramežljivih prikazni v francoski književnosti, kakršne v njej pravzaprav nikoli niso bile redke, kakor tudi ni nikoli manjkalo njihovih nasprotij. Poredkoma nastopi v javnosti, v intervjujih je zadržana. Zato pa jo odlikuje velika notranja odločnost: svoj prvi roman je objavila pri rosnih sedemnajstih. Marie je na Sorboni študirala jezikoslovje, prejela je štipendijo Francoske akademije za bivanje v Villi Medici v Rimu in se poročila s pisateljem Jean-Yvesom Cendreyjem. Po številnih selitvah po francoskem podeželju se je s svojim sopotnikom in njunimi tremi otroki pred nekaj leti ustalila v Berlinu. Za roman Rosie Carpe (2001) si je prislužila nagrado Femina, za Tri močne ženske (2009), svoj zadnji (deveti) roman, pa je prejela Goncourtovo nagrado in mednarodno nagrado Hiše svetovnih kultur (2010). Piše tudi kratko prozo, otroške knjige in drame.

Zahoda, prekrito z debelim slojem strupenih pesticidov – klic, ki jih raznašajo črnci, ki so se ga dotikali. Zdaj pa poglejmo v košarico B, to je rusko sadje, nekoliko cenejše od našega, vendar so to ponarejeni posnetki, gotovo notri prazni. V košarici C pa je pravo poljsko nedrago sadje, celo obtolčena poljska jabol- ka so bolj okusna kot jabolka z gnilega Zahoda, logično, Andrzej je preudaren in izbere košarico C, in to je čudovit, pravilen odgovor, ki nam je vsem omogočil dobro skupno zabavo v naslednjem krogu tevekviza! A grem lohk lulat? vprašam precej zamorjen, nakar hitr letim na skret. Glasno potegnem vodo in upajoč, da se nč ne sliš, pretaknem vse omarce. Nivo vsebnosti drog v te hiši je takle. En persen. Ena škatlca panadola. Nakar tedva orto trda dragsa oba hlastno zaužijem, kajti nenadoma me je začel skrbet. Da se mi je zmešal, al kaj, a sm preveč spida skonzumiru zadnje dni, a mam kratek stik pod streho, zafeclane kable. Ja ja, Andrzej, zdele panadol, persen, pol pa železniška, prec slišm in se oziram okol sebe, vendar je bil zgolj odmev v moji glavi. Impotenca, totalna nezainteresiranost za žensko, k sedi zraven, mogoče clo homoseksualnost, in če sam pomislm, prec pogledam v špegu, če se na men že vidjo kšni fizični znaki pederastije, vendar nč ne zapazm, nobene sledi. Koj, da ne bi zbudu suma, sem nazaj in se usedem na svoj mest. Igra traja še naprej. Pozdravljeni po odmoru. Bistvo tega kroga je, da zase, Andrzej, kupiš najprimernejšo obutev. In tukaj ti dajemo na izbiro fantastične in funkcionalne čevlje iz CCC, firme, ki ima svoje podružnice na območju cele države. To so čevlji za vsako vreme, kajti vsi so enako praktični, enako enostavni za uporabo, preprosto jih obuješ in nosiš, za v službo in za doma, za h krilu in k hlačam. K hlačam, hitr odgovorim, da bi mel kar najhitrejš za sabo pravilen odgovor in me neb javno obtožil pederastije pa drugih trans variant.

12.11.2011 10:26:29


www.modrijan.si

brezplačni klic: 080 23 64 e-naslov: prodaja@modrijan.si

J. M. Coetzee Tistega večera, preden so se stvari začele sesuvati, sem dejansko dobro uro delal bilanco svoje splošne situacije in sklenil, da sem, če prav premislim, v dokaj dobri formi. Bližal sem se petdesetim, kar je psihološko komaj kaj manj strašljiv prag od smrti, in zdelo se mi je, da se od štiridesetega ali celo tridesetega leta nisem dosti spremenil. Če kaj, potem sem bil bolj zdrav. Kazalo je, da bo zadnje desetletje stoletja in tisočletja manj stresno od osmega, ki so ga zaznamovali neki dogodki v Srednji Ameriki, in devetega, obremenjenega s škandali tu doma. Bil sem duhovnik v času, ki za duhovščino ni ravno prijeten. Prepričan pa sem bil, da sem kljub temu dosegel ozaveščeno duhovnost in jo bil sposoben gojiti s kar najmanj frazarjenja in hinavščine. Sprijaznil sem se celo z mračnimi nejasnostmi o preteklosti svoje družine, kar v okolju, kjer ljudje poveličujejo tudi najbolj puste podatke o svojih prednikih, ni majhen dosežek. Moj oče je bil pankrt. Mama je bila tujka, ki sta jo veliko prezgodaj pokopala razočaranje in tuberkuloza. Bil sem, in to v najbolj dobesednem pomenu, otrok vojne. Izračunal sem, da sem bil spočet nekaj dni predtem, ko je očetova enota 23. oktobra 1943 odplula iz Anglije proti sovražnim italijanskim obalam. Med njegovimi papirji je skrivnosten zapis o skrajšanem sodnem postopku in globi (v znesku petdnevnega zaslužka) zaradi nedovoljene odsotnosti v noči na 17. oktober. Jaz sem se rodil v Londonu v Angliji 15. julija 1944. Osama? Privadil sem se, čeprav morda ne povsem, celibatu, institucionalnemu zanikanju najbolj človeške izmed vseh interakcij. Do neke mere sem bil in sem še vedno izločen iz družbe kolegov, bratov duhovnikov; zapleteni razlogi za to bodo kmalu jasni. Toda v tistem času sem mislil, da sem odkril pomembno univerzalno resnico: da prostovoljno sprejeta osama postane dar samote; da disciplina požlahtni telo. V tistem bežnem trenutku umirjenosti sem se dobro počutil. Zdaj gledam na to kot na neko drugo življenje, tisti človek, takratni jaz, je zdaj tujec. /…/ Večkrat sem se poskušal spomniti, kako se je začelo, kako sem postal ... kaj? Kaj sploh sem? Najbrž je vse odvisno od tega, kako gledaš na to. Takole bom rekel: drugi duhovniki me niso veseli, če se prikažem na njihovem pragu. Prvi sestanki pri škofu so se zdeli še kar nedolžni. Podrobnosti so se že izgubile, saj so jih zameglili veliko mučnejši spomini; spominjam pa se, da je rekel: »Prosil sem vas, da pridite sem, ker premorete dovolj zdrave pameti.« Želel je, naj opravim neko občutljivo zadevo. Vedno je tako govoril o teh rečeh. Občutljive zadeve. Vprašanja, ki so terjala zdravo pamet in trdno roko. Najbrž je bilo to v poznih sedemdesetih. Ravno ko sem se po dveh letih vrnil iz Hondurasa. »Po tistem, kar ste prestali doli na jugu,« je rekel, »se vam bo to verjetno zdelo mala malica. Ampak tukaj nam stvari uhajajo iz rok. Dobremu staremu Janezu triindvajsetemu, Bog daj mir njegovi duši ... se ni niti sanjalo, v kaj nas pelje.« Spominjam se, da sem pazljivo poslušal in se trudil uganiti, kam meri. Globoko je zavzdihnil. »Za nekega mladega duhovnika gre ... Verjetno ga poznate.« Verjetno sem ga res, nekoč. Kraja raje ne bi imenoval. Predstavljajte si pač eno izmed mnogih revnih majhnih skupnosti, stisnjenih ob stotine zalivov in zalivčkov, ki jim je nekoč dajala značaj prav njihova zaprtost vase. Tisti duhovnik in njegova mlada gospodinja sta postala vir vaških govoric. Spominjam se, da je imela ona ljubek obraz s toplimi, prestrašenimi očmi in polnimi ustnicami, ki so vztrepetale, ko sem jo vprašal, ali je gospod doma. Predvsem pa se spominjam grešnikovega obnašanja, njegove domišljavosti, neizrečenega občutka vzvišenosti. Njegove očitne prepričanosti, da se je dvignil nad laži in položaje, ki so nas druge, manjvredne duhovnike stiskali v naši goli nečloveškosti. Vse to sem že ničkolikokrat videl in slišal. Rekel sem: »Videti je, da se je vaša gospodinja malo poredila.« Nasmehnil sem se, upal sem, da mrzlo. Zasmejal se je. »Saj vem, zakaj ste tukaj. Ne hodiva kot mačka okrog vrele kaše.« »Pa najprej vi povejte,« sem rekel in srknil čaj. »Popolnoma iskreno« mi je povedal, da je ta položaj napravil iz njega boljšega človeka. Dejansko je to verjel. Priznam, da bi ga najraje mahnil. Mislim, da sem uredil, da je moral iti za neko obdobje razmišljat v Toronto, in v nekaj tednih je izginil. Njo sem prepričal, naj bo nekaj časa čim bolj neopazna. Življenje je polno začasnih odsotnosti, sem ji rekel. Tako preprosto je bilo. Toda to je bil šele začetek, žalostna vaja za zahtevne naloge, ki so prišle pozneje. /…/ Mojo prvo nedeljo po maši sem kosil v jedilnici z Ligo katoliških žensk. V nekaterih sem prepoznal samozavestna dekleta iz srednje šole, ki jih je čas spremenil v debelušne in pobožne matrone. Spraševal sem se, ali se me spominjajo, kakor se jaz spominjam njih. Hotele so vedeti, ali jih bom podprl v kampanji za oživitev vsakodnevne molitve rožnega venca doma. Zakaj pa ne, sem si mislil. Zdaj potrebujemo to bolj kot kdajkoli, so rekle, in jaz sem prikimal. Nekoč smo molili rožni venec za mir, sem rekel. Morda bi se lahko osredotočili na Balkan ali na Bližnji vzhod. Še posebno na Sveto deželo. Videti je bilo, da jim to ni čisto po volji, in predlagale so raje integriteto družine in svetost življenja. Molili naj bi za moč proti silam, ki skušajo uničiti tradicionalne strukture doma. In življenja samega. Tam se začnejo vse težave. Vključno s kriminalom in vojnami. Več tradicije, več vere, več tribalizma – recept kot nalašč za Jugoslavijo, sem pomislil. »Tu mi boste pa morale pomagati,« sem zavzdihnil in nemočno dvignil roke. »Nimam dosti izkušenj z župnijo.« »Oh, saj bomo pazile na vas,« je rekla ena rahlo spogledljivo. Druge so se zasmejale kakor deklice, kakršne so nekoč bile. Zavedel sem se, da mi je tista spogledljivost nekam znana, vendar se nisem mogel spomniti imena. Potem se je spet zresnila. »Družina, ki skupaj moli, tudi skupaj ostane. K tej ideji se moramo vrniti, pa se bodo vsi drugi problemi sami uredili.«

casopis-november-2011.indd 17

17

Bralec – preberite na du{ek novo

Poletje

Prizori iz podeželskega življenja III prevod Primož Trobevšek | 256 strani | 21,30 €

Poletje je nadaljevanje Deških let in Mladosti, prvega in drugega dela Coetzeejevih literariziranih spominov, odvija pa se v Južni Afriki, s težiščem na sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Tudi podoba zrele dobe je trpka; naslikana je podobno resnicoljubno in literarno prepričljivo, kot sta bili otroštvo in mladost, po drugi strani pa so opazni znatni vsebinski in formalni premiki. Ob zares kratkih »lastnih« beležnicah na začetku in koncu se pisatelj večinoma prikazuje

skozi izmišljene – mojstrsko izmišljene – intervjuje, ki jih opravlja literarni zgodovinar po njegovi smrti, in sicer pretežno z ženskami, ki so ga kdaj pobliže spoznale. Tako je knjiga zelo osebna, a obenem hladna v soočanju več perspektiv, ki omogočajo sintezo prejšnjih dveh knjig in korak naprej – korak v smeri avtorjevega dokončnega obračuna s seboj, v smeri poudarjene moralne in etične refleksije tako na osebni kot družbeni, zgodovinski ravni.

John Maxwell Coetzee (1940) se je rodil v Cape Townu, preživel nekaj let v Angliji, se selil v Ameriko in se vrnil v Južnoafriško republiko. Od leta 2002 živi v Avstraliji in dela kot častni profesor na univerzi v Adelajdi. Njegovi najbolj znani romani so V srcu dežele (1977), V pričakovanju barbarov (1980), Sovražnik (1986) ter kar dve knjigi, nagrajeni z

Bookerjevo nagrado: Življenje in časi Michaela K. (1983) in Sramota (1999). Leta 2003 je prejel Nobelovo nagrado za literarni opus; kot so med drugim zapisali v obrazložitvi, ga označujejo izpiljena zgradba, duhoviti in vsebinsko bogati dialogi ter analitična briljanca. Pisatelj, znan po tem, da nerad govori o sebi, je leta 1997

presenetil z odločitvijo, da bo svoje življenje »sistematično« prelil v literaturo: objavil je literarizirane spomine Deška leta, ki sta jim sledila še Mladost (2002) in Poletje (2009); s Poletjem, ki mu je prinesel nominacijo za Bookerjevo nagrado, je zaključil svojo avtobiografsko trilogijo in se tudi v tem žanru potrdil kot mojster besede.

Linden MacIntyre

Škofova desna roka prevod Maja Kraigher | 416 strani | 27,30 €

Roman obravnava občutljivo in zelo aktualno temo: pedofilijo med katoliškimi duhovniki. Njegovi protagonisti niso žrtve in prestopniki, ampak predvsem duhovnik, ki je nekakšna škofova desna roka z nalogo brisati sledi za zločini in disciplinirati krivce. Kar navadno pomeni premestitev v kako odročno, od Boga pozabljeno faro ... Oče Duncan ve vse o skušnjavah in sprevrženih izgovorih grešnih sobratov, vendar se pod vplivom spoštovanega in občudovanega škofa dolgo ne vpraša po dejanskih posledicah svojih »ukrepov«: za brez-

vestneže je premestitev morda res kazen in Cerkev se je izognila škandalu, umazano početje pa se v novem, odmaknjenem kraju nadaljuje še bolj nemoteno in nove žrtve so v svoji osami še bolj nemočne. Potem pa iznenada šok: oče Duncan zaloti svojega »mentorja«, uglednega priletnega duhovnika, v družbi mladega fanta v okoliščinah, ki mu vzbudijo zlovešč sum. Sam kar ne more (in noče) verjeti, drugi ga prepričujejo, da se moti, črviček pa kljub vsemu gloda naprej. Posledica vsega skupaj je, da ga pošljejo za dve leti v Honduras ...

Linden MacIntyre (1943) je znan, ugleden in večkrat nagrajen raziskovalni novinar, ki se je pisanja leposlovja lotil dokaj pozno, vendar že z drugim romanom Škofova desna roka posegel po enem najvišjih kanadskih literarnih priznanj – nagradi Doris Giller 2009. Rojen je bil leta 1943 v St. Lawrenceu v Novi Fundlandiji, odraščal pa je v Port Hastingsu v Novi Škotski. Po

končanem študiju v Halifaxu je delal kot novinar in dopisnik pri več časnikih, od leta 1976 pa sodeluje predvsem s CBC (Canadian Broadcasting Corporation – radio in televizija): kot raziskovalni novinar, reporter, voditelj, avtor reportaž in dokumentarcev z vsega sveta, producent ... Od leta 1980 živi v Torontu. V pisanju leposlovja se je prvič preizkusil leta 1999. Ro-

novo

man The Long Stretch (to je krajevno ime) je pravi predhodnik Škofove desne roke, saj v njem nastopa kar nekaj njenih protagonistov, le da v precej mlajših letih. Njegovi najbolj znani neleposlovni knjigi pa sta dokumentarno delo Kdo je ubil Tya Conna (2001) in večkrat nagrajeni spomini iz otroštva z naslovom Nasip: prehod iz nedolžnosti (2006).

12.11.2011 10:26:30


www.modrijan.si

18

Bralec – preberite na du{ek

Modrijan zal ožba, d. o. o. Poljanska cesta 15 1000 Ljubljana

Jeroen Olyslaegers

Mi prevod Mateja Seliškar Kenda | 280 strani | 22,90 €

Roman Mi (Wij, 2009) se odvija vročega poletja 1976, ko se skupina prijateljev s svojimi družinami odpravi počitnikovat v Španijo v tamkajšnje prestižne vile. Vročina še stopnjuje že tako napete medsebojne odnose med posameznimi protagonisti, vse do tragičnega konca glavnega junaka, pikrega karikaturista Georgesa, ki ga skupina izloči, da konča v psihiatrični bolnišnici. Izločitev »problematičnega« člana iz skupine, ki jo družijo želja po

novo

nelegalnem bogatenju, plehkost in cinična vzvišenost petičnežev ter nacionalizem, je znak sadizma sodobne elite celotnega Zahoda, zaradi česar je roman danes nadvse aktualen. Osebne konflikte spremljajo iskrivi, mestoma duhoviti in drugič zbadljivi dialogi, v katerih pride do izraza Olyslaegersova gledališka izkušnja, nadgradi pa jih z zanimivo pripovedno strukturo, s katero osvetljuje pripoved iz perspektive različnih junakov.

Flamski avtor Jeroen Olyslaegers (1967) se je že kot študent priključil udarnejšim gledališkim skupinam in se pozneje uveljavil kot scenarist, prevajalec, dramaturg in igralec. Leta 1994 je presenetil s prvencem Popek, v katerem je ostro nastopil proti sodobni »medijski« družbi, ki se izgublja v pehanju za kapitalom. Z zbirko kratke proze Il faut manger (1996) se je v slogu velikih flamskih klasikov lotil obračunavanja s flamsko zgodovino in njeno dediščino v postmoderni dobi. S tem si je pridobil sloves kritičnega pisca z izjemnim uvidom v stanje sodobne družbe, ki jo razgalja tudi v drznih romanih Odprto kot usta (1999) in Mi (2009).

Julia Franck

Oslepelo srce prevod Ana Jasmina Oseban | 400 strani | 23,80 €

Sestri Helene in Martha odraščata v Lužicah; oče se z Vzhodne fronte vrne hudo ranjen, duševno zmedena mati že mnogo let živi umaknjena v svoj svet. Po očetovi smrti se sestri iz podeželskega Bautzna v zlatih dvajsetih preselita k teti v velemestni vrvež Berlina, središče kulture in razvratnih zabav. Medtem ko Martha zaživi s prijateljico Leontine, pa se Helene v spletu nesrečnih okoliščin znajde v objemu moškega, ki ji v nevarnih časih sicer omogoči novo identiteto, a jo hkrati pahne v sa-

motno životarjenje. Po selitvi v Stettin Helene rodi sina in ga sama vzgaja. Razdejanje po koncu druge svetovne vojne jo slednjič prisili v navidez nemogočo izbiro. Pripoved o usodi različnih generacij družine z judovskimi koreninami na meji med Nemčijo in Poljsko še pred pohodom nacionalsocializma in na njegovem vrhuncu, o trdoživosti žensk in nenehni negotovosti zaradi prikrivanja identitete je zapisana po resničnih biografskih fragmentih avtoričine družine po očetovi strani.

novo

Julia Franck (1970) se je rodila v Vzhodnem Berlinu materi igralki in očetu režiserju. Pri osmih letih je z materjo in sestrami emigrirala v Zahodni Berlin. Na Svobodni univerzi v Berlinu je študirala pravo, amerikanistiko, sodobno nemško književnost in filozofijo. Na literarno prizorišče je stopila leta 1995 s kratkimi zgodbami, prvi roman, Novi kuhar, je objavila leta 1997. Pred letom 2007, ko je objavila roman Die Mittagsfrau (v slovenščini Oslepelo srce), je napisala še dva romana in zbirko kratkih zgodb in prejela več nemških nagrad in štipendij. Z romanom Oslepelo srce, ki ji je leta 2007 prinesel Nemško književno nagrado, ji je uspelo prodreti tudi na mednarodno književno sceno in danes so njena dela prevedena v okoli 35 jezikov.

Zoran Benčič

Psi brezčasja 240 strani | 21,90 €

Osrednji lik in glavni pripovedovalec zgodbe je Rok Osterberg, molčeč in odločen avtsajder, ki se po štirih letih vrne v rodno mesto. Za to ima tehten razlog: raziskati želi nepojasnjen umor mlajšega brata. Kmalu po prihodu se znajde v labirintu lokalnih mogočnežev, kriminalcev, nekdanje ljubezni in starih pajdašev. Drugi pripovedovalec je Robert Polak, brezkompromisen karierist in podkupljiv detektiv, ki se iz samo njemu znanih razlogov prične zanimati za primer Osterbergovega brata.

Benčičev knjižni prvenec črpa iz tradicije »hardboiled« kriminalk in »noir« kriminalnih romanov, vendar žanr že z vpeljavo dveh pripovednih perspektiv po svoje zasuka. V zgodbo z živimi in izvirnimi liki mestnih obstrancev in kriminalcev vpleta sočne prispodobe ter glasbene, filmske in literarne reference, mesto pa se vse bolj razrašča v nekakšno narobe obrnjeno kafkovsko metaforo: tisto, kar ga poganja, ne prihaja z vrha, temveč z dna. Morda pa je to celo eno in isto.

novo

Zoran Benčič (1972) živi v Velenju. Po srednji šoli je opravil dva nekajletna tečaja in postal komunalni inženir in diplomirani ekonomist. Vedno si je želel postati detektiv, a mu doslej to ni uspelo. Tako ali tako bi bil hitro razrešen vseh dolžnosti zaradi podkupljivosti in nagnjenja k alkoholizmu (to trdijo njegovi prijatelji in nihče ne ve, ali se šalijo ali mislijo resno). Nekateri ga morda poznajo kot frontmana skupine Res Nullius. Je neporočen, brez psov in mačk. Psi brezčasja so Benčičev prvenec.

Sodelujte v nagradni igri na Facebooku in glasujte za svojo najljubšo knjigo iz zbirke Bralec. Obiščite www.modrijan.si in preberite navodila. Zadnji dan za glasovanje je 30. november.

casopis-november-2011.indd 18

12.11.2011 10:26:32


www.modrijan.si

brezplačni klic: 080 23 64 e-naslov: prodaja@modrijan.si

19

Lili Potpara predstavlja

Če ne bi bila prevajalka ... bi bila vseeno prevajalka! Največje zadoščenje za prevajalca je, da »njegovo« knjigo po tistem, ko izide in se znajde na polici v knjigarni, vzame v roke, kupi in prebere kar največ ljudi. Koliko na odločitev kupcev vpliva (ne)poznavanje imena in dela tistega, ki je knjigo, ki jo držijo v rokah, podpisal kot prevajalec, žal ne vemo, saj o tem ne premoremo nobene raziskave. Zdi pa se, da so na kakovost prevoda pozorni le redki kupci – ti bodo knjigo kupili šele potem, ko se bodo prepričali, da je prišla izpod rok skrbnega prevajalca. In če je njegovo ime zapisano na naslovnici knjige, toliko boljše. Prevajalka iz angleščine Lili Potpara je ena najbolj vsestranskih prevajalk, katere prevodi izhajajo pri nas. Ne ustraši se še tako zahtevnega prevoda, naj gre za vrhunsko leposlovje ali strokovno besedilo, z enakim zadovoljstvom kot priročnik za srečno življenje pa bo v slovenski jezik prelila tudi kriminalni ali ljubezenski roman. »Ni pomembno, za kakšno literaturo gre,« pravi Lili, »pomembno je, da mi je všeč.« Zato vsako delo skrbno prebere, preden se odloči za prevajanje.

Zadnji prevod Lili Potpara, ki smo ga objavili pri Modrijanu, je romaneskni prvenec indijske pisateljice Sarite Mandanna Tigrov grič. Spominja na romana, kot sta V vrtincu Margaret Mitchell in Pesem ptic trnovk Colleen McCullough, ki so ju brale že naše babice in matere in ju imajo bržkone še vedno v domači knjižnici. Seveda pri tem nimamo v mislih vsebine, temveč čarobnost pripovedi in sloga, ki jo bodo prepoznale zlasti bralke. Čudoviti opisi pokrajine Kodagu na jugu Indije. Indijska

Modrijanov mali intervju V katerem času dneva vam gre prevajanje najbolj od rok? Zagotovo zjutraj, ko so misli še sveže in telefoni še ne zvonijo, ali pozno zvečer, ko potihne dnevni vrvež, če nisem preutrujena. Na vikendu, kjer ni interneta in še telefon bolj slabo vleče, skozi okno vidim le zelenje in slišim ptice, pa lahko z občasnimi prekinitvami v miru delam ves dan.

568 strani | 150 × 230 mm | trda vezava | 39,90 €

kolonialna zgodovina. Tradicionalna indijska družina. Rojstva in smrti. Usodne odločitve. Brezčasnost ljubezni ... Tigrov grič je bil med desetimi nominiranimi za nagrado za najboljši azijski roman 2011.

Ali je najboljša knjiga v vašem prevodu že za vami ali nanjo še čakate? Nekdo je nekoč dejal, da si »vedno tako dober kot tvoj zadnji projekt.« Besedo »projekt« bom zamenjala s »prevod«, ker je tudi sicer nimam preveč v čislih, sodbe o tem, kaj od prevedenega je ali nekoč bo najboljše, pa bi prepustila bralcem in kritikom. Ste ob prevajanju romana kdaj jokali? O ja, pa še kako! Spominjam se, da sem nekoč tako objokana sedela za računalnikom, da skozi solze sploh nisem videla besedila, in me je sin vprašal: »Mami, pa zakaj to prevajaš, če tako trpiš?« Ne vem več, ali sem odgovorila kaj zelo modrega ali ne, ampak brez čustev – avtorjevih in potem še mojih –, ki se pretočijo v besede, knjiga ne bi bila »živa«. Saj sem se tudi kdaj na ves glas smejala, seveda, in se jezila na »nespametne junake« ali frustrirano čutila njihovo nemoč. Kvalificiran bralec se menda ne bi smel vživljati v zgodbo, temveč brati (prevajati?) z distanco, ampak jaz tega ne znam.

casopis-november-2011.indd 19

360 strani | 150 × 230 mm | trda/mehka vezava | 32,70 €/19,90 €

384 strani | 150 × 230 mm | mehka vezava | 14,90 €

S čim bi se ukvarjali, če ne bi bili prevajalka? To vprašanje sem si tudi sama že večkrat postavila in pravzaprav ne vem. Odkar sem se v osnovni šoli začela učiti angleščino, sem želela biti prevajalka. Ta poklic imam rada in se ga ne naveličam, omogoča mi, da nenehno izpopolnjujem znanje tujega in svojega jezika ter spoznavam nove stvari, kar zelo ustreza moji radovedni in precej samotarski naravi. Če ne bi bila prevajalka ... bi bila vseeno prevajalka! Katero leposlovno delo, ki ste ga prevedli za založbo Modrijan, vam je najljubše? Težko vprašanje. Ko prevajam roman, ki mi je všeč – in če mi ni všeč, ga raje ne sprejmem v prevajanje –, se nanj zelo navežem, zato bi težko izbirala med njimi. Mesto tatov Davida Benioffa, Voda za slone Sare Gruen, Tigrov grič Sarite Mandanna ... In že imam slabo vest, ker nisem omenila 25. ure, Muharjenja v Jemnu ali Šele po koncu sončeve poti. No, naj vseeno nekako diplomatsko odgovorim – najljubša mi je vedno tista, ki jo imam trenutno v delu.

nas je izšel v zbirki Bralec (2008). Film, ki so ga začeli snemati lani, prikazovati pa letos aprila, je knjigo ponovno vrnil na New York Timesovo in druge lestvice. Čakajoč na istoimensko filmsko različico smo novo izdajo s filmskim motivom na naslovnici pripravili tudi pri Modrijanu, a filma kljub napovedim v slovenskih kinematografih ni bilo. Sara Gruen je septembra 2011 objavila svoj četrti roman – Opičja hiša; že aprila 2011 ga je bilo mogoče brati v prevodu Lili Potpara.

Lili Potpara je poskrbela tudi za prevod velike uspešnice Voda za slone kanadske pisateljice Sare Gruen. Ta veličastna pripoved, ki združuje elemente zgodovinskega, kriminalnega, pustolovskega in ljubezenskega romana, bralca popelje naravnost v cirkuško areno in mu pričara delček bogate zgodovine ameriškega cirkusa. Da ne omenjamo simpatičnih likov, kot sta Jacob in Marlena, zlasti pa – slonica Rozi. Roman je izšel pred petimi leti pri založbi Algonquin Books in se pri priči zavihtel na knjižno lestvico New York Timesa in na njej vztrajal 12 tednov; julija 2007 je mehko vezana izdaja dosegla celo njen vrh. Roman je bil tedne in tedne med najbolje prodajanimi tudi na Amazonu, zato je bilo pričakovati, da bo zanimanje za prevajanje v druge jezike izjemno – izšlo je najmanj 44 prevodov, pri

Gre za dinamično zgodbo, zelo aktualno umeščeno v zahodno potrošniško družbo, obsedeno z videzom, hrano, resničnostnimi šovi in senzacionalnimi novicami ter zaznamovano z negotovostjo glede zaposlitve. Tudi liki so izrisani v hitrem »potrošniškem« slogu, čeprav živo, največji junaki pripovedi pa so opice vrste bonobo (Pan paniscus) – bistroumne, radovedne, prijazne, ljubeče in navihane. Tako je avtorica ponovno potrdila, da ji največji pisateljski navdih zagotavljajo prav živali, ki pod

Foto: Aleksander Lilik

njenim pronicljivim peresom dobijo čvrste značaje in pogosto celo »preglasijo« človeške protagoniste. Lili Potpara je že oddala prevod romana Hči varuha spominov (The Memory Keeper's Daughter, 2005), prvenec ameriške pisateljice Kim Edwards. Gre za enega največjih založniških uspehov v ZDA v minulem desetletju. Roman je bil na New York Timesovi lestvici prodajnih uspešnic kar 122 tednov, od tega 20 tednov

na prvem mestu, USA Today, največji ameriški dnevnik, pa ga je na svoji lestvici »gostil« 119 tednov, petkrat povsem na vrhu, in ga razglasil za »knjigo leta 2006«. Prodanih je bilo več kot 4 milijone izvodov, prevodi so izšli v okoli 40 državah. Po romanu so posneli tudi TV film (2008). Prevod tega ganljivega romana o deklici, rojeni z Downovim sindromom, pričakujte v začetku prihodnjega leta. Druga leposlovna dela v prevodu Lili Potpara, ki so izšla pri založbi Modrijan: David Benioff, 25. ura David Benioff, Mesto tatov CormacM cCarthy, Ni dežela za starce Kevin Power, Črn dan vB lackrocku Johanna Sinisalo, Šele po koncu sončeve poti

© Deborah Feingold

Paul Torday, Muharjenje v Jemnu Filozofija Andyja Warhola

Kim Edwards

Nagradno e-vprašanje Kako se imenuje cirkus, ki se mu v romanu Voda za slone pridruži mladi Jacob? A Svetovna senzacija bratov Benzini B Cirkus Barnuma in Baileyja C Cirkus bratov Ringling Če ste v tistih letih, ko so roke že prekratke, da bi še lahko z užitkom brali brez očal, si romane Tigrov grič, Voda za slone in Opičja hiša privoščite brez skrbi.

Odgovor pošljite po e-pošti na naslov casopis@modrijan.si, in sicer do torka, 29. novembra 2011. Izžrebali bomo tri pošiljatelje pravilnega odgovora. Prvoizžrebani prejme komplet romanov Sare Gruen (Voda za slone in Opičja hiša), naslednja dva pa 25. uro Davida Benioffa, prvi roman v zbirki Bralec, ki ga je prav tako prevedla Lili Potpara. Izid žrebanja bomo objavili 1. decembra 2011 na www.modrijan.si. Vabljeni k sodelovanju!

12.11.2011 10:26:50


www.modrijan.si

20

Pisateljeva beseda

Modrijan zal ožba, d. o. o. Poljanska cesta 15 1000 Ljubljana

Obdobje ran in čudežne svetilke Andrej Predin Ne znajdem se najbolje – kadar se pokvari avto, pokličem prijatelje in prosim za pomoč. Če se slučajno prižge lučka na armaturki, me zagrabi panika, preplavi me globoka otožnost in negotovost nad prihodnostjo. Strajkiju, mojemu najboljšemu prijatelju, sem nedavno opisoval nenavaden rumeni simbol z armaturke, ki ga nikakor nisem mogel ubesediti, ni bil okrogel, pa še neke črtice so bile, tam ob strani. Vedel sem le, da ne more pomeniti nič dobrega, ker grozeče zažari vsakič, ko obrnem ključ. Strajki me je vprašal, ali je videti kot Aladinova čudežna svetilka. Še enkrat sem ga pogledal in ugotovil, da je videti natanko kot Aladinova čudežna svetlika. »Ja, oranžna svetilka je!« sem bil iskreno navdušen nad uvidom. Od veselja mi je mobilnik skoraj padel iz rok. Ponosen sem bil na svoj avtomobil in njegovo prikupno svetilko. Strajki je počakal, da se umirim, in rekel: »Stari, potem si pa v pizdi. To pomeni, da je nekaj narobe z motorjem!« Se tudi vam kdaj zgodi teden, ko se neprestano z glavo zaletavaš ob pohištvo, ali pa teden, ko se večkrat brez pravega razloga opečeš, porežeš, zaletiš z nožnim mezincem ob vratni podboj? Ta zanimivi pojav sem poimenoval obdobje za rane. Po moji razlagi nastopi, ko se je nekaj končalo prehitro, potem pa si usoda vzame čas, da zamenja ploščo. To je pač njen smisel za humor, priložnost, da se sprosti.

V študentskih letih sem bil poln uvidov, kaj, brezplačno sem jih razmetaval ob pijanskih debatah o smislu življenja. Bil sem glavni, vse mi je bilo jasno. Bilo je, brez pretiravanja, bilo je imenitno! Lahko bi se na široko razpisal o teh časih, o vznemirjenju, o mladosti, o makaronih, ampak se zavedam, da dolgovezim, zato bom raje nadaljeval z uvidom, obdobjih za rane in na koncu mogoče spet zapisal nekaj malega o Aladinovi čudežni svetilki. Nikoli si nisem želel postati slehernik, a sem se z vsako odločitvijo približal neizogibnemu, bolj kot so bile moje poteze odbite, tesneje so me ovile lovke običajnosti. Danes vem, da sem padel na finto, nisem edini. Starši so me na to opozarjali, imeli smo pogovore, pa očitno ni zaleglo. Zlomljen sem opustil modo in investiral v praktično, kar se je izkazalo za udobno rešitev. Na zabavah sem se pričel držati v

Roman Na zeleno vejo je izšel leta 2007. Leto pozneje ga je žirija za večernico, nagrado za mladinsko književnost, uvrstila med pet najboljših knjig leta, Pionirska – center za mladinsko književnost in knjižničarstvo pri Mestni knjižnici Ljubljana pa ga je uvrstila med priporočene knjige.

casopis-november-2011.indd 20

ozadju in kmalu postal skoraj neviden. Naenkrat je postalo lažje, pojavil se je ves ta čas. Sprva sem ga nameraval podariti televiziji, nato pa sem ga raje posvetil pisanju, in nastal je moj prvenec Na zeleno vejo. To je bilo obdobje obilja. V zakulisju zabav sem naletel na skriti svet slehernikov, ki so bistveno bolj zanimivi od ostalih, ki pač niso sleherniki. Verjemite, zakulisje je zakon. To ni tisto zakulisje iz filmov, kjer bivajo izbranci in čakajo, da bodo rešili svet. V tem zakulisju so lahko vsi, ki zmorejo vanj vstopiti, in nikomur ne pade niti na kraj pameti, da bi rešil svet. Knjiga je pritegnila nekaj pozornosti in sledila ji je še ena, Učiteljice. In potem je zazvonil mobilnik in urednica z založbe mi je povedala, da je bil moj prvenec izbran za Cankarjevo tekmovanje. To je bila novica in pol. Uspeh. Pa ni dolgo trajalo, premislili so si. Zganilo se je drobovje in ugotovilo, da je knjiga neprebavljiva, v njej je preveč kletvic, pornografija, pa še povprečna je, polizdelek, fuj. Vprašali so me, kaj si o tem mislim, pa sem povedal. Knjigo je pač treba braniti, še posebej, če jo obmetavajo z lažmi. Nisem mogel razumeti, kako lahko nekaj tako nežnega označujejo za pornografijo. Časopisje ji je bilo večinoma naklonjeno, televizija pa se je zadeve lotila senzacionalistično. Opustila je dober okus in me pričela označevati kot vulgarnega povzpetnika, ki si je nezasluženo pozornost pridobil s poznanstvi. V resnici sploh ni šlo za knjigo, temveč za obračune med spr to javnostjo. Pritiski ogorčenih so bili preveliki, knjigo so degradirali v priporočeno branje. Na spletnih forumih so se pojavile goreče razprave o ustreznosti knjige in njenih domnevnih škodljivih posledicah za našo mladino. Kmalu je postalo očitno, da forume in njihovo nestrpnost spodbujajo angažirane osebe, ki se strahopetno

skrivajo za psevdonimi. Tovrstni hujskači se izgovarjajo na ugovor vesti, istočasno pa ustrahujejo ljudi s peklensko prihodnostjo, če jih ne bodo podprli v njihovih naporih izganjanja hudiča in v tolaženju osebnih frustracij. Toliko o tem, zadaj pa je res čas za uvid. Ste vedeli, da osnovna diplomatska veščina za doseganje interesov v določeni skupini ljudi predvideva, da jih spremo z drugo skupino ljudi? V konfliktu se stranki vzajemno izčrpavata, le gorivo je treba dolivati in počakati, da se iztrošita, ostane le zmagovalni sprehod po pogorišču. To je naša realnost. Načeloma se elite te hinavščine poslužujejo v tujini, naša elita je drugačna, zato se je poslužuje na nas, na svojih ljudeh. Vse v želji, da bi se polastila oblasti. Po meni so udrihali pripadniki ene opcije in me branili predstavniki druge. Pričela so se odpirati aktualna politična vprašanja in žolč je tekel v potokih. To je precejšen zalogaj za nekoga, ki nikoli ni želel biti na tovrsten način izpostavljen. Zanimivo je, da so se me v glavnem lotile ženske. Verjetno je imela novinarka Večera Petra Vidali prav, ko je zapi-

Foto: Igor Modic

sala, da je roman morda naletel na odpor zaradi problematičnega odnosa med protagonistom in njegovo mamo. Vsebina se dotakne tudi homoseksualnosti, zato ne preseneča, da je v luči perečega družinskega zakonika debata naletela na ugoden substrat. Knjiga se je znašla ob pravem času na pravem mestu, ne nazadnje je bil njen umik skladen s skorajšnjim padcem vlade. Čeravno so moralisti trobentali predvsem z izseki knjige, v katerih je največ kletvic, se prej omenjene homoseksualnosti in težav matere samohranilke niso niti dotaknili. V glavnem zato, ker večina knjige ni prebrala. Njihovi hujskači so se izkušeno omejili na kletvice, vedeli so, da nima smisla razlagati podrobnosti, in imeli so prav, saj jim je knjigo uspelo odstreliti. S tem pa pohod nestrpnosti še zdaleč ni končan.

Nedavno sem ob 50. obletnici Pedagoške fakultete v Mariboru gostoval na literarni predstavitvi knjige Na zeleno vejo z naslovom »Zagovor knjige«, ki ga je vodila prof. dr. Dragica Haramija. Vtisnila se mi je misel, ki jo je položila na srce študentom, namreč da pisanje seznama prepovedanih knjig kmalu preraste v seznam ljudi. Gre za pretresljivo spoznanje in resno opozorilo o zdravju naše družbe. Ne vem, zakaj ne premoremo pogleda v ogledalo, zakaj si ne priznamo, da smo strašansko ksenofobičen narod, ki ima popačeno predstavo o lastni zgodovini in mestu na tem planetu. Na primer, gospe iz neke krščanske izvenparlamentarne stranke so pristavile svojo skledico k pogromu romana z argumentacijo, da branijo dobro ime Ivana Cankarja. V imenu cerkve branijo velikega pisatelja. Kako ple-

Avtor: Tomaž Lavrič; objavljeno v Mladini št. 40/2011 (7. 10. 2011); z dovoljenjem: © Mladina.

12.11.2011 10:26:58


www.modrijan.si

menito. Več kot očitno je nekdo klepetal med poukom zgodovine! Smo se v obdobju ran, ko se usoda še ni odločila, kaj bo z nami. Kmalu bo prepozno, da bi ukrepali sami. Morda si tega niti ne zaslužimo, imeli smo svojo priložnost, mlado državo, ki smo jo v dveh desetletjih pošteno zavozili, sedaj pa celotno čorbo zlivamo na glavo iste mladine, ki jo moralisti domnevno branijo. Mar smo sploh lahko bolj zahrbtni? Vsi dvignjeni glasovi in veličastni govori mislijo le na svojo rit. Dobro vemo, kaj so kvalite-

te uspešnega politika, bolje kot laže, uspešnejši je. Izid zgodbe o mojem prvencu je bolj kot ne jasen. Knjigo verjetno bere več ljudi, kot bi jo, če je ne bi umaknili med priporočeno branje in če okoli nje ne bi zganjali tolikšnega cirkusa. Skozi razprave, ki so se pojavile na to temo, sem dobil vpogled v zakulisje literarne scene, delovanje Društva slovenskih pisateljev, ki je očitno prepričano, da se ga vse skupaj ne tiče. Celotna zgodba je skoraj pozabljena, prah se je polegel, vprašanje, ali bomo kdaj prilezli na zeleno vejo, pa je

Roman Učiteljice (2010) je nadaljevanje prvenca. Sledil bo še tretji del – Prihodnost, d. o. o.

seveda preloženo na ramena prihodnjih generacij. Za konec pa še samo to. Pred časom me je obiskal prijatelj iz tujine. Na sprehodu po Mariboru se je ustavil pred stojalom z razglednicami, pograbil eno in vzkliknil: »Jur kantri luks lajk a čiken.« To se mu je zdelo skrajno simpatično. Pred očmi mi je podržal znano sliko rumene kokoši s Prekmurjem namesto glave. Smejal se je na vsa usta in pričel kokodakati. Slika na razglednici me je močno spominjala na Aladinovo čudežno svetilko iz mojega avtomobila.

Preberite odlomek

afriška trajna pobegnila iz kopalk, kakor pravkar osvobojeni šimpanz steče proti džungli.

Strajkijeva salta je bila imenitna. Luca je priletela v vodo kot puščica, Majdička še elegantneje, jaz pa sem bil šele pri pasu. »Ka je, Luka, boš še danes prišo?« se reži kreten Strajki in me škropi. Punce se smejijo. »Pička ti materna!« še zakričim, ko mi ne preostane drugega, kot da se spustim v vodo. Škropimo se in igrivo vzklikamo. Kapljice se lesketajo v poletnem soncu in obadi brenčijo. Naenkrat me Majdička in Luca potunkata, naredim se, da mi je panika. Mimogrede ju prešlatam. Na brisačah se pogovarjamo o šoli. Strajki gre na kemijsko, odličnjakinja Majdička na Drugo gimnazijo, Luca na srednjo turistično, jaz, največje razočaranje pod soncem, pa na srednjo elektro. »Gremo na tobogan!« se navdušeno spomni Strajki. »Jaa!« zaploska Luca in me pogleda. Majdička ne reče ničesar in me pogleda, naj se odločim. Denarja sem imel ravno še za dve pivi. »Meni se nea da,« odvrnem. »Jaz bom tud tu ostala,« pričakovano reče Majdička. Strajki in Luca stečeta proti toboganu. »Kak to, da si se odločo, da greš na elektro?« me, ko sva sama, vpraša Majdička s svojim ženskim glasom. »To je samo za letos, nekaj so zajebali s šiframi pri prijavi pa me je računalnik narobe razvrsto,« se potožim. »Naslednje leto pridem tud jaz na Drugo,« pojasnim. »Bogi,« iskreno Majdička. »Nimaš kaj, jaz res nimam sreče v lajfu,« še dodam. »Sem pa ful hepi, da sva postala soplesalca.« »Jaz sem si tudi to želela,« skoraj šepne, da zardim. Debeli moški se sprehajajo med brisačami in ogovarjajo ženske s polakiranimi nohti na nogah. Otroci vreščijo. Majdička pa se nagne in me poškropi z mokrimi lasmi. Igrivo skočim nanjo in zakotaliva se z brisač, da se nama po hrbtu lepi trava. Vmes se pričneva strastno poljubljati. Nisem bil vajen takšnih čustev in moje s hormoni nabito telo je pričaralo tako silovito erekcijo, da mi je

Kar poljubljala sva se, ker nisva vedela, kaj se naredi potem, ko nehaš. To je trajalo. Majdička je erotično vzdihovala in se vztrajno zvijala, da se mi je hotelo zmešati. V glavi mi je zavrelo in prijel sem jo za joško. Trudil sem se zavlačevati kot vajeni ljubimci, saj sem bil doslej vajen le bliskovitih prijemov, ki so navadno prileteli med tekom na šolskem hodniku. Ali med tunkanjem. Naenkrat se mi zavrti in neustavljivo pričnem brizgati. Zvrnem se z Majdičke in obležim na trebuhu. Malo še pošpricam in sprva mi pašejo trda tla. Vem, da to ni to, kar bi moral narediti po prvem strastnem poljubu v življenju. Majdička se prestraši in me sprašuje, če mi je slabo, jaz pa še kar ležim s trebuhom na travi in poskušam oceniti nastalo škodo. »Ne, ne, fse je kul. Samo čustva so se me tak dotaknila, da sem mislo, da bom umrl,« nakladam, medtem pa že prejemam prve podatke o nastali škodi. Kopalke so čisto prepite, tudi stegna so prijetno topla. Večji pljunek je na travi in se bo verjetno razvlekel, ko bom vstal. Lulek pa še kar trd. To ni dobro. »Mi daš, prosim, brisačo,« končno rečem Majdički, ne da bi jo pogledal. Odleže ji, ker sem spregovoril. Poda mi brisačo, da si jo ogrnem, in sedem. Rdeč sem kot madžarski turist. Majdička se mi smehlja in pobira travo s telesa. Na mestu bi umrl, ko me prešine genialna ideja. »Greva se kopat!« vzkliknem. Presenečeno me pogleda, jaz pa že skočim na noge in stečem proti velikemu bazenu. Brez razmišljanja se vržem na glavo v klorirano vodo. Malo plavam sem in tja, se potapljam, vmes pa drgnem kopalke. Pomislim, da lahko zdaj katera od žensk v bazenu z mano zanosi. Postal bom očka stotim novim Mariborčanom. Ko je prišla Majdička v vodo, sem bil že normalen. Zaplaval sem do nje in jo postorgazmično pričel božati in poljubljati po vratu. Čisto se je stisnila k meni in pod vodo je bila še lažja kot med plesom. Takšen sem bil tudi jaz.



1. 2. 3. 4. 5.

 

Naročila sprejemamo: po pošti z naročilnico; po telefonu: 080 23 64; po faksu: (01) 236 46 01; po e-pošti: prodaja@modrijan.si; prek interneta: www.modrijan.si (cena posamezne knjige je za 5 % nižja – modra cena; obročno plačilo ni omogočeno) Plačilo z gotovino po povzetju: Celotno kupnino plačate ob prevzemu pošiljke. Plačilo na več obrokov: Lahko se odločite za nakup do 6 obrokov brez obresti. Prvi obrok plačate ob prevzemu pošiljke. Najmanjša vrednost obroka je 15 €.

casopis-november-2011.indd 21

21

Pisateljeva beseda

brezplačni klic: 080 23 64 e-naslov: prodaja@modrijan.si







Plačilo s kartico: Sprejemamo kartice American Express, MasterCard, Diners Club, Karanta, Visa. Ob oddaji naročila nam posredujete številko kartice in datum veljavnosti. Vse cene vključujejo DDV. Dostava po pošti: Naročeno boste prejeli najpozneje v 8 dneh od naročila. Stroški dostave se obračunavajo po veljavnem ceniku Pošte Slovenije. Osebni prevzem: Naročeno lahko vsak delovnik od 8.30 do 15.00 prevzamete tudi na sedežu Založbe. O prevzemu nas obvestite na tel. številko (01) 236 46 00.





Predstavitev knjige Na zeleno vejo v ljubljanskem Gleju novembra 2007.

Foto: Igor Modic

Takole sta Andrej Predin in Erica Johnson Debeljak sklenila predstavitev svojih knjig lani septembra v Modrijanovi knjigarni.

Cenzura v resnici razkriva pomanjkanje zaupanja. Gre za pomanjkanje zaupanja do morebitnih bralcev cenzurirane knjige, to pa na podlagi domneve, da se bodo trinajst- in štirinajstletniki po prebrani knjigi vedli kot avtomati, se dotikali dekliških prsi ali kadili travo, najbolj občutljivi pa bodo morda utrpeli trajne psihološke poškodbe po tem, ko bi se srečali z besedami, kot sta lulika in pičica. (Ne morem si kaj, da se ne bi vprašala, na katerem planetu živijo ti ljudje in na kakšnih šolskih igriščih se igrajo njihovi otroci in kako to, da ta ista slovenska družba, ki je tako navdušeno sprejela teorije o kompetentnem otroku danskega terapevta Jesperja Juula, obravnava lastne otroke kot povsem nekompetentne?) Navsezadnje pa gre za to, da cenzorji ne zaupajo sami sebi in družbi, v kateri živijo. Pomanjkanje zaupanja je sorodno strahu pred svobodnim kroženjem idej in, da, tudi vulgarnih izrazov, ki naj bi na neki način spodkopalo socialni red. Prav pomanjkanje zaupanja je tisto, kar me v tej nesrečni zgodbi od vsega najbolj navdaja z nelagodjem.

Garancija: Če z naročeno knjigo ne boste zadovoljni, jo lahko brez obveznosti (nepoškodovano) vrnete v 8 dneh od prejema. Zamenjali vam jo bomo za katerokoli drugo knjigo ali vam povrnili kupnino. Če želite naročeno vrniti, pokličite (01) 236 46 00 in razložili vam bomo način vračila. Splošni pogoji naročanja: S podpisom na naročilnici potrjujete, da ste seznanjeni s prodajno-plačilnimi pogoji, in dovoljujete, da Modrijan založba, d. o. o., pri neposrednem trženju uporablja vaše podatke. Njihovo uporabo lahko kadarkoli prekličete.

Erica Johnson Debeljak, Sobotna priloga (Delo), 22. 10. 2011



Pomembni e-naslovi: prodaja@modrijan.si ales.vesel@modrijan.si (vodja trženja) lidija.gorenc@modrijan.si (marketing) jozica.robnik@modrijan.si (klicni center)

NAJHITREJE DO KNJIGE

12.11.2011 10:27:04


www.modrijan.si

22

Znanost v knjigi

Za knjige v zbirki Intermundia je značilen ambiciozen, poljudno-strokoven pristop,

saj obravnavajo probleme, ki so kompleksni, zahtevajo globlji vpogled in tudi spodbujajo k razmišljanju ob prebranem. A vendar so napisane za »laike« in namenjene kar največjemu krogu

Modrijan zal ožba, d. o. o. Poljanska cesta 15 1000 Ljubljana

bralcev, da bi razumeli spoznanja, ki se porajajo v brezštevilnih laboratorijih po svetu, do širše javnosti pa prispejo bolj redko. Predstavljamo vam zadnje tri knjige, ki so izšle v zbirki.

Oblikovanje zbirke: Davor Grgičević; 160 × 235 mm, mehka vezava z zavihi prevod Stana Anželj | 264 strani | 34,70 €

prevod Urška Pajer | 192 strani | 29,90 €

prevod Andrej E. Skubic | 504 strani | 35,40 €

Preplet znanstvene pripovedi in intimnega reportažno-potopisnega vpogleda v iskanje novega pogleda na stvarnost, osvobojenega pogosto dogmatičnih spon tradicionalne, uveljavljene in konvencionalne znanosti.

Ker tudi naša družba ni ravno odporna proti takšnim virusom, bodo te sveže Saganove misli tudi pri nas gotovo dobrodošlo in poučno branje.

Temeljna razprava s področij jezikoslovja, psiholingvistike oz. evolucijske psihologije, ki se ozira tako v smer »univerzalne slovnice« kakor tudi razvojne biologije.

Andreas Weber Biolog Andreas Weber (1967) je bralcem (nemške) revije GEO poznan po zanimivih reportažah iz sveta zoologije, ob tem pa je ostajalo bolj v ozadju, da je po izobrazbi tudi filozof. V njegovi Čuteči naravi (Alles fühlt, 2007) tega ni mogoče prezreti. Knjiga je namreč poskus drugačne, alternativne, celostne osvetlitve biološke znanosti, kot smo je vsi vajeni še izza šolskih klopi in izpred stoletij od njenih prvih porodnih krčev. Naravoslovna znanost nam že dolgo razlaga, da delovanje živih bitij usmerjajo le refleksi in geni. Naše veselje nad naravo naj bi bilo zato le sentimentalno slepilo in naravoslovje se zdi povsem nezdružljivo s čustvi. Toda v novejšem času se v razume-

casopis-november-2011.indd 22

vanju življenja in živih bitij napoveduje revolucija. Biologija začenja odkrivati občutje kot osnovo vsega življenja. Vse več dognanj govori v prid temu, da organizme povezuje mogočna sila: občutenje tega, kaj jim dene dobro in kaj škoduje. Že preproste celice sledijo vrednotam. Niso mehanični avtomati, temveč subjekti – drugače si naravoslovci ne znajo pojasniti osupljivih življenjskih procesov, ki jih odkrivajo v naravi. Na njih izkušamo osrednje razsežnosti svojih občutij, brez katerih bi duševno zakrneli.

Carl Sagan

Ameriškega kozmologa in eksobiologa Carla Sagana (1934–1996) smo pred desetletji poznali predvsem kot »zvezdnika« naravoslovnih dokumentarcev, s katerimi je televizijske gledalce vodil po skrivnostih vesolja. Bil je navdih generacijam znanstvenikov po vsem svetu, mnogi pa ga poznajo po znanstvenofantastičnem romanu Stik, po katerem je bil posnet tudi film. Bogastvo znanstvenega izkustva je Saganov »osebni pogled na iskanje boga«. V knjigi so objavljena predavanja, ki jih je imel leta 1985 na Univerzi v Glasgowu. Posvečena so »naravni teologiji«, v njih pa temeljito pretresa svoj znanstveni pogled na večna vprašanja in odgovore, kot jih poznajo in zagovarjajo religije. Njegova premišljevanja so dragocena tudi zaradi vprašanj, s katerimi je svojim slušateljem in bralcem kot kak novodobni Sokrat nalagal razglabljanje o problemih tega in drugih svetov. Iz besedil veje odločen nadih njegovih značajskih potez v znanosti, med drugim dokončne duhovne odprtosti za čisto vse trezne poglede na svet, da so le zrasli iz humusa racionalnosti in poštenja, pa seveda dosledne

kritike antropocentričnega »prisvajanja« stvarstva. Predavanja je izdala njegova vdova Ann Druyan, ker ni več prenašala »skrajnega fundamentalističnega nasilja« v ZDA, kjer je sredi vihre domnevnih vojn proti terorizmu »lažna pobožnost v javnem življenju dosegla novo dno in je bila ključna ločitev med cerkvijo in državo v javnih šolah nevarno začeta«. Je bil Carl Sagan veren človek? Bil je veliko več kot to. Za seboj je pustil malenkosten, omejen srednjeveški svet, ki pripada konvencionalno vernim in v katerem se teologi, duhovniki in mule vdajajo svoji ozkogledni duhovni revščini. Pustil jih je za sabo, ker je verjel v nekaj veliko večjega. Ti imajo svoje bronastodobne mite, srednjeveške vraže in otročje želje po nemogočem. On je imel vesolje. Richard Dawkins

Predmet knjige Jezikovni nagon, ki jo je napisal kanadski eksperimentalni psiholog

in kognitivist Steven Pinker (1954) in smo jo v slovenščini objavili konec leta 2010, pa je govor. Ali smo ljudje res zato krona stvarstva, ker nam je dan govor kot posebna lastnost, po kateri se razlikujemo od drugih bitij, ki na lestvicah življenja posedajo po klinih niže od nas? Seveda ne. Saj nismo bajeslovna bitja. Spadamo v vrsto Homo sapiens, ki je v eonih svoje evolucije razvila povsem samosvoj nagon, prek katerega najlaže zadovoljujemo svojo potrebo po komunikaciji. To je nagon po jeziku oziroma govoru, ki obsega vse od najprimitivnejših džungelskih krikov do umnih čistopisnih razprav o tem, al' prav se piše kaψa ali kaſha. Knjiga je avtorjev poljudnostrokovni zagovor teze, da jezik ni nekaj, kar bi bilo človeku vdihnjeno, dano, podarjeno, ampak je le specifičen nagon, tako kot je pajkov nagon pletenje mrež ali bobrov nagon graditev jezov; kot nagon pa je govor rezultat dolgotrajne biološke in umske evolucije, ki je iz pradavnih temačnih eonov do danes proizvedla mislečega in govorečega človeka. Sposobnost za govorjenje

Steven Pinker oziroma jezikovno komuniciranje je med ljudmi univerzalna; ne sestavlja je denimo shramba razpoložljivih besed v možganih, temveč zmožnost možganov, da po principu nevronske mreže venomer povezujejo potrebne delčke in iz njih sestavljajo misli. Ljudje jih mislimo najprej v »možganščini«, šele naknadno jih oblečemo v ustrezne glasove, besede, stavke – mišljene, izrečene ali zapisane v katerem od tisočev jezikov, ki se govorijo na svetu.

12.11.2011 10:27:07


www.modrijan.si

23

Znanost v knjigi

brezplačni klic: 080 23 64 e-naslov: prodaja@modrijan.si

Preberite odlomek Bilo je pozno pozimi v Estoniji. V to malo baltsko državo sem priletel na srečanje z nekim raziskovalcem. Kalevi Kull pripada rastoči avantgardi biologov, ki raziskujejo novo podobo življenja. Je med ustanovitelji enovite struje, ki ji njeni privrženci pravijo ›biosemiotika‹ – nauk o znakih v živi naravi. Za biosemiotike so občutja in vrednote temelj vseh življenjskih procesov. Izhajajo iz dognanj najsodobnejše biologije in se hkrati navezujejo na misli nekaterih slavnih znanstvenikov iz preteklosti. Če je celostna biologija glavni tok, je biosemiotika njen sodobni stranski rokav. Upoštevati skuša – povedano s prispodobo – tako telo kot dušo: dejstvo, da so organizmi sestavljeni izključno iz materije, od katere pa si vendarle izborijo povsem nepričakovane lastnosti, vse do izkustva lastnega notranjega doživljanja. Biosemiotika razume ti dve skrajnosti kot dva vidika ene sáme stvarnosti. Estonec Kalevi Kull se ima – ne brez kančka domoljubja – za dediča vélike tradicije. Prav v nemškem govornem delu vzhodne srednje Evrope se je dolgo ohranila plodna in vplivna šola ›romantične biologije‹. Eden prvih utemeljiteljev takega poetičnega naravoslovja je bil pesnik in raziskovalec Johann Wolfgang von Goethe. Tudi königsberški filozof Immanuel Kant je v svojih poznejših spisih razkril misli, s katerimi še danes vpliva na romantične znanosti o življenju. Morda tovrstne razmisleke spodbuja tudi prostrana pokrajina evropskega vzhoda; zanimivo je namreč, da vse do danes nekateri najpomembnejši zagovorniki celostne biologije izhajajo iz današnje Estonije.

sem mogel več misliti drugače. Načel te znanosti se nismo trudoma učili v šolah; zato je sprva težko dostopna. Takšna je pogosto usoda novih idej, a samo zato, ker smo tako dolgo živeli s starim prepričanjem. Staro je v tem primeru mišljenje, da svet – tudi živi svet – »v resnici« sestavlja kup negibnih predmetov, ki potrebujejo zunanji impulz, da se lahko premaknejo. Temu pravimo vzročnost. Za vsak odziv obstaja vzrok, brez vzroka ni odziva. Večina učenjakov zato svet razume kot ›vzročno-mehansko‹ povezavo. Vzroki zaženejo njegovo mehaniko, tako kakor navita vzmet sproži delovanje urnega mehanizma. Ustvarjalna ekologija pa izhaja s stališča, da svetu poleg vzročnosti vlada še eno načelo – načelo samogibanja. Sprva negibne reči v svetu se zaradi delovanja neke sile same razporedijo v večje, zapletenejše tvorbe: kozmični prah v zvezde, zvezde v galaksije, atomi v molekule in molekule v organizme. Načelo samogibanja se odlikuje po tem, da sčasoma nastanejo stvari, ki s tem gibanjem potem nočejo več nehati. Nimajo več samo vzrokov, temveč tudi namene – želijo obstajati dalje. K takim stvarem spadamo tudi mi. Gre za živa bitja. Privrženci ustvarjalne ekologije domnevajo, da bitja niso izjema, marveč se šele skoznje razodeva dejanski značaj sveta. Nekateri se celo sprašujejo, ali je organsko načelo res prvotno – in ali ni svet z vzroki in posledicami samo izraz našega popačenega doumevanja. Nekaj takega je menil angleški slikar in pesnik William Blake z besedami, da bi – če bi le mogli gledati dovolj jasno in natančno – sprevideli, da so vse stvari neskončne. […]

[…] Ustvarjalna ekologija, ki jo raziskujejo znanstveniki kot Kull, ni nič zapletenejša od dosedanje znanosti o življenju. Vendar je nekaj novega, zato jo morda nekoliko teže razumemo. Zaradi njene tujosti je bilo tudi meni sprva težko dojeti temeljno idejo – potem pa sploh ni-

S Kullom sva sedela v nekdanji knjižnici plemiškega naravoslovca. Profesor mi je skušal razložiti temeljno razliko med obema naukoma o življenju, med mehanskim in celostnim, ki se je v Estoniji tako čudežno ohranil. Pred sto petdesetimi leti še ni bilo dorečeno, kateri od njiju se bo uveljavil. Naj se osredinimo na vrsto sil

v organizmu, ki iz klice porajajo oblike bitij? To je bila pot Karla Ernsta von Baera. Ali pa naj si prizadevamo dojeti zakone, po katerih se je razvila tako bogata raznovrstnost oblik? To vprašanje je gnalo Charlesa Darwina in odgovor nanj je za dolga desetletja zasenčil konkurenčno Baerovo biologijo. Njegov odgovor je bil, da so živa bitja kakor urni mehanizmi. Oblikam bitij brez izjeme botruje učinkovitost. Koristnost bitja se meri s številom njegovih potomcev. Vse drugo je manj pomembno. Koliko so na misli teh dveh različnih mož vplivale že časovne okoliščine, njuni tako tuji si kulturi? Darwin je bil učenjak urbane civilizacije. Izhajal je iz srednjega sloja, ki mora v življenju nekaj doseči, da se dokaže. Pred njegovo predmestno vilo so se sukljale rumene meglice takrat največjega industrijskega mesta na svetu, z barakarskimi naselji in stradajočimi množicami brezposelnih, ki so med seboj tekmovali za najcenejše garaško delo. Eno najpomembnejših del njegove dobe je bil Esej o načelih rasti prebivalstva (1798) Thomasa Malthusa. Slednji je trdil, da je zaradi nezadržne rasti človeškega prebivalstva konkurenčni boj vse bolj neizprosen in da lahko zmaga le najmočnejši. Kadar je Darwin vpregel kočijo in se zapeljal v mesto, je videl prav to: posledice nebrzdanega industrijskega kapitalizma, ki jih je prenesel na celotno naravo. Nasprotno pa je bila Baerova dežela prostrana širjava. Človek v njej zavzema zanemarljivo mesto, saj so razdalje med naselji neznanske. Med njimi gozd, pozimi neme drevesne silhuete v neskončnih ponovitvah, molčeč ocean, ki pripada živalim. Tišina, ki jo le tu in tam pretrga žeruhovo sopihanje, zavijanje orla belorepca ali losovo rukanje. »Živa bitja so misli narave,« je dejal Karl Ernst von Baer – aristokrat, ki se je lahko zložno posvetil svojim idejam in mu ni bilo treba za vsako ceno zmagati. Iz knjige Čuteča narava Andreasa Webra (prevedla Stana Anželj)

Dawkins za mlade bralce – izziv za duha in paša za oko Britanski evolucijski biolog Clinton Richard Dawkins je star znanec slovenskih bralcev, zlasti tistih, ki poznajo program založbe Modrijan, pri kateri so v zadnjih nekaj letih izšli prevodi kar treh njegovih knjig: Bog kot zabloda (2007), Razpletanje mavrice (2009) in Največja predstava na Zemlji (2010). V aprilskem Modrijanu ste lahko prebrali portret tega pomembnega sodobnega misleca – 26. marca je namreč dopolnil 70 let –, tokrat pa predstavljamo Dawkinsovo najnovejšo knjigo, The Magic of Reality: How We Know What's Really True. Slovenski prevod knjige – izšla je 15. septembra v Veliki Britaniji in 4. oktobra v ZDA – pripravljamo pri Modrijanu, pričakujete ga lahko septembra 2012. Nova knjiga Čudoviti svet. Načini spoznavanja resničnosti je namenjena predvsem mlajšim bralcem. Dawkins je svoje bogate znanstvene in pedagoške izkušnje prelil v zbirko razlag in odgovorov na vprašanja, ki so tako rekoč »večna«, na svoj poseben način pa si jih postavljajo že otroci in mladostniki.

casopis-november-2011.indd 23

Prav njim se knjiga Čudoviti svet vabljivo približa, tako v besedi kakor sliki. Tudi zahtevnejše znanstvene teme so obdelane na preprost način, z znanimi pojmi vsakdanje življenjske prakse. Knjigo sestavlja 12 poglavij oziroma tem, ki so naslovljene z vprašanji: Kaj je resničnost in kaj magija?, Kdo

je bil prvi človek?, Zakaj je v svetu toliko različnih vrst živali?, Iz česa so zgrajene stvari?, Zakaj se menjavata noč in dan, zima in poletje?, Kaj je sonce?, Kaj je mavrica?, Kdaj in kako se je vse začelo?, Ali smo sami?, Kaj je potres?, Zakaj se dogajajo slabe stvari?, Kaj je čudež? Vsako poglavje je razdeljeno na dva dela. V prvem delu se avtor sprehodi skozi različne tradicionalne, mitske, pravljične, verske, mistične oziroma nadnaravne razlage posameznih pojavov. Ta pregled je pomemben, saj nam pokaže, kako so ljudje v različnih časih

ali v raznih koncih sveta povsem iskreno razumeli stvarjenje, letne čase, potrese ali zlo usodo. V drugem delu vsakega od teh poglavij pa Dawkins stopi pred bralca kot učitelj in razloži obravnavane teme na način, kot ga razume sodobna znanost. Ker želi pokazati, da znanost ni okostenel nabor zakonov in papirovja, ampak se tudi sama nenehno razvija, bogati in prenavlja, v zadnjem poglavju (o čudežih) lepo pokaže, da znanost ne pozna odgovorov na čisto vsa vprašanja, kar pa jemlje le kot dodatno spodbudo, da odgovore nenehno išče dalje.

Knjiga je tako neke vrste izziv za duha in paša za oko. S spoštljivim pristopom do učečih se mladostnikov je pravi most med učno obveznostjo v šoli in tistim nekaj več, kar gradi čisto pravi »čudoviti svet«, ki ga je vredno neobremenjeno spoznavati in stvarno raziskovati. Po najnovejši Dawkinsovi knjigi bodo torej radi posegli tisti mladi bralci (učenci, dijaki), ki bodo želeli spoznati več in pridobiti širši pregled nad omenjenimi temami, presenetljivo poučno čtivo pa bo tudi za njihove starše. Čudoviti svet bomo ne nazadnje priporočili kot

Britanska in ameriška naslovnica najnovejše Dawkinsove knjige

pomemben obšolski priročnik – vmesni člen med učbeniki in resnejšo stvarno literaturo, kakršno potem spoznavajo že nekoliko bolj odrasli mladostniki. Knjigo bogatijo čudovite ilustracije znanega britanskega ilustratorja Dava McKeana.

Največja predstava na Zemlji je z dokazi o evoluciji zaokrožila osnovno temo Dawkinsovega pisanja. Izšla je ob 200. obletnici rojstva tvorca teorije evolucije Charlesa Darwina in 150. obletnici prvega izida njegove epohalne študije O nastanku vrst.

12.11.2011 10:27:13


www.modrijan.si

24

Knjiga – moja najbolj{a svetovalka

Statistični urad RS je poročal, da je imelo v prvem četrtletju leta 2011 dostop do interneta 72 odstotkov slovenskih gospodinjstev in 69 odstotkov ljudi, starih od 10 do 74 let. Uporabniki interneta so večinoma mlajši, saj jih med tistimi, ki so stari od 10 do 24 let, internet redno uporablja kar 98 odstotkov, med ljudmi v starosti od 55 do 74 let pa le 29 odstotkov. Internet je v naše življenjske navade

zarezal na mnogih področjih. Namesto da bi v miru in sproščeno prelistali sveži časopis, mnogi rajši sedejo za računalnik in berejo spletne novice, neredko pa se na internet zatečejo tudi po najrazličnejše nasvete, kuharske, zdravstvene, vzgojne ..., pa tudi po podatke, ki so jih nekoč iskali izključno v knjigah. Če spadate med tistih 71 odstotkov iz druge skupine in uporabljate internet redko ali

Modrijan zal ožba, d. o. o. Poljanska cesta 15 1000 Ljubljana

sploh ne, ostanite za hip na tehle straneh. Kajti če za svetovalca ne uporabljate interneta, je zelo verjetno, da pomoč poiščete v – KNJIGAH. V priročnikih, kakršne izdajamo tudi pri Modrijanu. (Knjige V senci interneta bržkone ne boste potrebovali, saj se vam nevarnosti, ki prežijo na uporabnike, še posebej na otroke in najstnike, ni treba bati. Lahko pa jo priporočite drugim!)

Pomembna knjiga o pomembnih stvareh Lejla Kažinić Kreho

Prehrana 21. stoletja za ženske prevod Petra Novak | 216 strani | 200 × 240 mm | mehka vezava z zavihi | 34,90 €

Priročnik je namenjen vsem ženskam, tako najstnicam kakor mladenkam, tako zrelim ženskam kakor tistim v »zlatih« letih. Avtorica, priznana hrvaška prehranska strokovnjakinja, želi pomagati ženskam, da bi bile kos življenjskemu ritmu, ki ga terja 21. stoletje, in to z najmanj bolečim, najpreprostejšim in najlažje dostopnim sredstvom – s hrano. Knjiga obsega 12 poglavij, ki obravnavajo tako rekoč vse tegobe in izzive, s katerimi se sooča sodobna ženska: telesna teža in hujšanje, spolno življenje, depresija, nosečnost in dojenje, staranje in menopavza, najpogostejše ženske zdravstvene težave v posameznem življenjskem obdobju, od motenj hranjenja v najstniških letih, prek neplodnosti in endometrioze, vse do osteoporoze in raka dojke. V knjigi je več kot 100 receptov, za pripravo jedi pa ne potrebujemo eksotičnih živil iz daljnih dežel, ampak vsakdanja, dostopna, po možnosti ekološko pridelana živila, brez pesticidov, dodatkov in umetnih barvil.

Foto: Igor Modic

Lejla Kažinić Kreho je bila maja 2011 gostja v Modrijanovi knjigarni. Svojo knjigo o prehrani 21. stoletja bodo spomladi dobili tudi moški. Dr. Lejla Kažinić Kreho je namreč le slab mesec po izidu slovenskega prevoda Prehrane 21. stoletja za ženske objavila še knjigo o prehrani za moške. Knjiga Prehrana 21. stoletja za moške je zgrajena podobno kot »ženska« različica, moškega »prehranjuje« skozi vsa življenjska obdobja, morebiti najpomembnejši cilj pa je ozaveščanje o zdravi prehrani nasploh, saj ji moški posvečajo manj pozornosti kot ženske in morda zato pogosteje trpijo za posledicami nezdravih prehranjevalnih navad.

Podarita si knjigi o vajinih možganih! Louann Brizendine

Ženski možgani / Moški možgani prevod Lili Potpara | 256/248 strani | komplet 40,00 €

25,00 € + 25,10 € = 40 €

Ni vse zlato, kar se sveti, in ni vse zdravo, kar je zeleno. Dobrodošel priročnik, ki ne sme manjkati na nobeni nočni omarici in v nobeni kuhinji, od vnukinje do prababice. Vida Petrovčič

casopis-november-2011.indd 24

Pravi zdravstveni vodnik, v katerem je hrana zdravilo. Ženske vseh starosti bodo ob prebiranju knjige lažje razumele delovanje svojega telesa, tako v zdravju kot v bolezni. mag. Renata Rajapakse

Odličen kompas, ki sodobno žensko vodi po vseh postajah njenega življenja – od najstnice do starostnice – ter ji na preprost in učinkovit način razkrije zdravilen vpliv hrane na morebitne tegobe, s katerimi se bo srečevala. Marjana Ogorevc Žgalin



prelistajte knjigo na www.modrijan.si

Ženske in moški smo lahko enakopravni, nismo pa – enaki. To tako kot pri prehrani velja tudi na številnih drugih področjih. In kakor je hrvaška prehranska strokovnjakinja napisala knjigo o prehrani za vsak spol posebej, tako se je ameriška nevropsihiatrinja dr. Louann Brizendine posvetila možganom. V knjigah skozi perspektivo možganov predstavlja žensko oz. moškega v vseh življenjskih obdobjih, številne skrivnosti njunega razmišljanja in čustvovanja pa razkriva v sproščenem in vsakomur razumljivem jeziku.

Cena posamezne knjige: 25,00 € oz. 25,10 €. Ob nakupu kompleta več kot 10 € prihranka!

12.11.2011 10:27:16


www.modrijan.si

brezplačni klic: 080 23 64 e-naslov: prodaja@modrijan.si

25

Knjiga – moja najbolj{a svetovalka

Najobsežnejša in najpopolnejša knjiga za vse jedce in pivce!

Ne tvegajte – preprečite depresijo pri svojem otroku!

Bogdan Novak in Simon Lenarčič

Optimističen otrok

Kuharska enciklopedija Svet gastronomije od A do Ž 1440 strani, dve knjigi | 230 × 270 mm | trda vezava | 159,30 €

Martin E. P. Seligman

Preizkušen program za varovanje otrok pred depresijo in ustvarjanje odpornosti za vse življenje

novo

prevod Polona Prodnik, ilustracije Iztok Sitar | 336 strani | 160 × 235 mm | mehka vezava z zavihi | 29,80 €

Knjiga znamenitega ameriškega psihologa Martina E. P. Seligmana predstavlja večkrat potrjeni program za preprečevanje depresije pri otrocih. Med tridesetletnim raziskovanjem so Seligman in njegovi kolegi odkrili povezavo med pesimizmom – premlevanje najbolj uničujočega vzroka za vsako oviro – in de-

presijo. Seligman odraslim pokaže, kako lahko otroke naučijo spretnosti optimizma, ki jim lahko pomagajo v boju proti depresiji, pri doseganju boljših rezultatov pri športu in v šoli ter pri izboljšanju telesnega zdravja. Kot Seligman pravi v novi sklepni besedi k tej izdaji: »Spoznal sem, da je učiti

otroke optimizma več kot le popravljanje pesimizma /…/ Je ustvarjanje pozitivne odlike, vedre, a zanesljive naravnanosti v prihodnost, ki jo človek lahko izkorišča vse življenje – ne samo zato, da bi se boril z depresijo in si opomogel po neuspehih, ampak kot temelj uspeha in življenjske moči.«

Tako za gobarja začetnika kakor za odličnega poznavalca gob Bojan Arzenšek, Bogdan Tratnik, Božo Malovrh

Slovenski gobarski vodnik 364 strani | 125 × 195 mm | mehka vezava | 23,10 €

Kuharska enciklopedija po pestrosti vsebine presega samega Laroussa. Da je Bogdan Novak, ki je enciklopedijo tudi zasnoval, pisatelj, ni mogoče prezreti – jezik ni enciklopedično stvaren in suh, temveč iskriv in na mnogih mestih literaren. Marsikateri opis se zato bere kot zgodba. V enciklopediji je okoli 14.000 gesel in podgesel, več kot 90 preglednic in okoli 750 receptov. Brskanje po njej je pravi užitek, tudi če niste kuharski mojster. Slike krasijo skoraj sleherno stran – več kot 2800 jih je. Sadje in zelenjava, gobe in druge užitne rastline, siri, mesnine in testenine, slastne (in manj slastne) jedi, pa takšne in drugačne vrste kruha, pri-

pomočki, ki jih uporabljamo pri kuhi in jedi, slavne osebnosti in pisani svet kuharskih knjig ... Kuharsko enciklopedijo sta Bogdan Novak in Simon Lenarčič, drugi tudi v vlogi urednika, pripravljala več let, piko na i pa smo pritisnili v našem uredništvu, kjer smo jo opremili s slikovnim gradivom ter poskrbeli za likovno in grafično podobo. Nastalo je debelih 1440 strani privlačnega, nekoliko bolj kvadratastega formata, in da ne bi preveč zabolelo, ko bi segli ponjo na polico, je vsebina enciklopedije razdeljena v dve knjigi, eno z rdečimi in drugo z zelenimi pasovi. Knjigi sta vloženi v trdno in lično kartonsko škatlo.

»Kaj naj danes skuham?« je za ponosnega lastnika ali lastnico Kuharske enciklopedije vprašanje preteklosti – kdor jo ima, mu idej za kuho in pripravo prigrizkov nikoli ne zmanjka.

casopis-november-2011.indd 25

Avtorji tega odličnega priročnika so izkušeni gobarji in fotografi, ki se z gobarstvom ne ukvarjajo le ljubiteljsko, temveč so aktivni člani gobarskih društev, sodelujejo na gobarskih razstavah, se udeležujejo mednarodnih mikoloških srečanj, predavajo in pišejo. V priročniku pa ne pišejo le o užitnih gobah, zaradi katerih se navsezadnje podajamo v gozd. Izvemo tudi, kaj

gobe (glive) sploh so, kako se razmnožujejo, kako se prehranjujejo, kako jih delimo in poimenujemo, kako ravnamo, če zaužijemo strupeno gobo, kako pravilno nabiramo gobe in kakšne so nevarnosti pri nabiranju. Zelo pomembna so poglavja o varstvu narave in gob, o zaščitenih gobah, o razširjenosti gob po posameznih pokrajinah Slovenije in o zgodovini gobarjenja

na naših tleh (takšnih poglavij ne pričakujte od drugih gobarskih priročnikov, ki so zgolj prevedeni iz drugih jezikov). Vodnik je primeren tako za gobarja začetnika kakor za odličnega poznavalca gob; je zanesljiv in varen pripomoček za vse, ki se po slovenskih gozdovih in travnikih potikajo ne samo kot nabiralci gob, temveč tudi kot njihovi občudovalci.

Ne dovolite, da vam internet kroji življenje! Patrick Carnes, David L. Delmonico, Elizabeth Griffin v sodelovanju z Josephom M. Moriarityjem odlomek na  preberite www.modrijan.si

V senci interneta

Kako se osvoboditi kompulzivnega seksualnega vedenja na internetu prevod Domen Cukjati, spremna beseda Peter Topić | 160 × 235 mm | 280 strani | mehka vezava z zavihi | 27,40 €

Internet ne predstavlja samo radosti in napredka. Obstaja tudi njegova senčna stran, ki obvladuje mnogo preveč ljudi, jim spodkopava kariere in sprevrača odnose. Od približno 320 milijonov aktivnih uporabnikov interneta jih približno 40 milijonov priznava, da redno obiskujejo pornografske spletne strani. Ocenjujejo, da približno 4,2 milijona pornograf-

skih strani letno proizvede več kot 2,5 milijarde dolarjev. Kompulzivno seksualno vedenje na internetu je realen in naraščajoč problem. Vendar obstaja upanje. Tistim, ki opažajo znake resnih internetnih problemov v svojem življenju ali v življenju ljubljenih oseb, prinaša posodobljena druga izdaja knjige V senci interneta odgovore, razumeva-

nje in pripomočke za zdravljenje. Z najbolj svežimi statistikami, razpravami o najsodobnejših tehnologijah, novim razumevanjem razvoja zdravega odnosa do interneta in razumevanjem preprečevanja vračanja v problematično vedenje predstavlja ta knjiga dragoceno strokovno pomoč pri zdravljenju in pri doseganju trajnih in zdravih življenjskih sprememb.

12.11.2011 10:27:25


www.modrijan.si

26

Modrijan zal ožba, d. o. o.

Naj bo knjiga!

© Bigstock

Poljanska cesta 15 1000 Ljubljana

Si že belite glavo, kako v teh neprijaznih časih razveseliti svoje najbližje in prijatelje v času božičnih in novoletnih obdarovanj, ne da bi vam bilo treba pregloboko seči v žep? Spet tople nogavice? Izberite rajši knjigo. Dobra knjiga ne more biti nikoli cenena, četudi je poceni. Izbrali ste namreč darilo, o katerem boste lahko ob naslednjem srečanju z obdarovancem izmenjali več besed kot o nogavicah ... Če knjigo podarite partnerju ali partnerici, pa jo boste lahko prebrali tudi sami ... Naj vam pomagamo pri izboru in nakupu. Podarjajte knjige iz našega časopisa, nakup pa si olajšajte s priloženim darilnim bonom.

Marko Snoj

Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen

Umberto Galimberti

Grozljivi gost: nihilizem in mladi

Orlando Figes

608 strani | 165 × 240 mm | trda vezava | 59,30 €

Natašin ples

Nešteto vzporednih zgodb, življenj in usod iz Rusije, kakor so v času in prostoru zadnjih dvesto let vzporedno bivali tako mužiki kot aristokrati, tako ljudsko slikarstvo kot najmodernejši izzivi umetnosti, tako omikano izobraževanje kot trmasto neopismenjevanje, tako pretirano strastno hlepenje po tujih vzorih kot obsesivno varovanje lastne dediščine. Velika uspešnica tudi pri nas!

Slovar obravnava slovenska zemljepisna imena s stališča zgodovine in predzgodovine, namen pa je ugotoviti motivacijo imena ter razložiti, zakaj se določena zemljepisna posameznost imenuje tako, kot se, iz česa je ime nastalo in kaj je prvotno pomenilo. Vsebuje dva slovarska dela: v prvem je 1650 geselskih sestavkov z etimološko razlago 4021 naših in 2629 tujih zemljepisnih imen, 1549 naših priimkov in ob tem nekaj tujih, v drugem pa 208 geselskih sestavkov z razlago zemljepisnih in nekaj drugih imen zunaj slovenskega

Albert Christian Sellner

Gianluigi Nuzzi

Paul Veyne

Večni koledar papežev

Vatikan, d. d.

prevod Aleš Učakar | 536 strani | 150 × 225 mm | trda vezava s ščitnim ovitkom | 47,50 €

Iz skrivnega arhiva. Resnica o finančnih in političnih škandalih Cerkve

Kako je naš svet postal krščanski

Kulturna zgodovina Rusije prevod Matej Venier | 608 strani, barvna priloga (16 strani) | 155 × 235 mm | trda vezava | 49,00 €

Nekakšna »čitanka« iz zgodovine papeštva, sestavljena pa v obliki koledarja: za vsak dan v letu nam postreže s po eno pripovedjo iz bogate, dvatisočletne zgodovine papežev in protipapežev, od svetega Petra do Benedikta XVI. O dobrih in pobožnih možeh, o velikih mirovnikih in genialnih državnikih, o zaščitnikih revežev in podpornikih znanosti, o pesnikih in mislecih ... Pa tudi o morilcih in sadistih, o podležih in sprijencih, o spletkarjih in paranoikih ...

prevod Veronika Simoniti | 144 strani | 160 × 235 mm | mehka vezava z zavihi | 25,80 €

narodnega prostora. V kazalu so vsa naša in sodobna tuja zemljepisna in osebna imena, ki so prikazana v slovarskih delih.

nost s temi listinami, da bodo vsi izvedeli, kako je bilo.« Njegov arhiv obsega več kot štiri tisoč listin, ki jih je zbral med dvajsetletnim delom v Vatikanu.

Modrijanovo darilo zvestim bralcem

5,00 € Bon lahko unovčite ob nakupu Modrijanovih knjig* v vrednosti nad 25,00 €, in sicer: – prek priložene naročilnice po pošti – v Modrijanovi knjigarni (Trubarjeva cesta 27, Ljubljana)** – na sedežu založbe Modrijan (Poljanska cesta 15, Ljubljana) – v času 27. slovenskega knjižnega sejma (od 23. do 27. novembra 2011) v Cankarjevem domu v Ljubljani (Modrijanove knjige bodo na voljo na razstavnem prostoru v Veliki sprejemni dvorani ter na stojnici v Prvem preddverju) Zadnji dan za unovčenje je 31. december 2011. Za en nakup lahko uporabite le en bon. Boni se ne seštevajo. Bona ni mogoče zamenjati za gotovino. * Velja za vse knjige v programu Založbe; ne velja za nakup knjig v prednaročilu, knjig z rednim ali promocijskim popustom ter knjig v kompletu. Ob nakupu prek spleta bona ni mogoče unovčiti. ** Knjigarna bo imela 24. in 31. decembra normalen sobotni delovni čas – do 14. ure.

casopis-november-2011.indd 26

filozofov in drugih avtorjev (Nietzsche, Heidegger, Hegel, Freud ...).

prevod Katarina Marinčič | 176 strani | 160 × 235 mm | trda vezava | 23,70 €

prevod Matej Venier, spremna beseda Mojca Širok | 272 strani | 160 × 235 mm | mehka vezava z zavihi | 29,10 €

Delo razkriva dolgo skrbno prikrivano resnico o dejavnostih Vatikanske banke. Temelji na zaupnih in dotlej neobjavljenih dokumentih, ki jih je arhiviral pokojni monsinjor Renato Dardozzi (1922–2003), ena najpomembnejših osebnosti v vodstvu cerkvenih financ, in v oporoko zapisal svojo poslednjo voljo: »Seznanite jav-

Rdeča nit tega dela je nihilizem med mladimi, ki se kaže kot razvrednotenje vrednot, čustvena nepismenost, uniformiranost, brezbrižnost, depresija in nevroza, neangažma itn. Knjiga je tudi napoved, kakšen bo svet v bližnji prihodnosti: »Kaj bo z družbo, ki shaja brez svojih mladih?« se sprašuje znameniti italijanski filozof, ki je zelo oster in kritičen, vendar ne moralizira, ne krivi mladih samih, temveč skuša bralcu pokazati družbeni kontekst. Vse podkrepi še s citati znanih

Eden najuglednejših znanstvenikov, pa tudi najvplivnejših francoskih intelektualcev 20. stoletja Paul Veyne (1930) v svoji zgodovinski, vendar obenem tudi izrazito aktualni in celo aktualistični knjigi razlaga nastanek in širjenje krščanske vere. Knjiga je kajpak naletela na burne odzive Cerkve, saj se je Veyne v njej ogradil od predpostavke o »krščanskih koreninah« Evrope.

D A R I LO

Darilo ob nakupu katerekoli knjige s strani 26 in 27 našega časopisa: inteligentna kriminalka enega najinteligentnejših piscev kriminalk na svetu – Leviatan ruskega pisatelja Borisa Akunina.

12.11.2011 10:27:33


www.modrijan.si

Publij Ovidij Nazon

Leonard Cohen

Carmina Burana

Umetnost ljubezni

Knjiga milosti

Razširjen izbor

prevod in spremno besedilo Barbara Šega Čeh | 232 strani | 135 × 220 mm | trda vezava | 25,10 €

Ne verjamete, da se v ljubezni zadnjih tisoč, dva tisoč let ni mnogo spremenilo? Rimski poet povsem banalne praktične nasvete, ki spremljajo napotke za osvajanje, od skrbi za telesno nego do prikrivanja čustev, podkrepi s pisano paleto mitoloških motivov, vendar jih ne niza zgolj kot dokaze svoje učenosti ali pesniške modne dodatke, temveč z njimi vešče argumentira svoje trditve in jih postavlja kot zgled ali

27

Naj bo knjiga!

brezplačni klic: 080 23 64 e-naslov: prodaja@modrijan.si

prevod in predgovor Jure Potokar | 112 strani | 110 × 200 mm | mehka vezava z zavihi | 17,00 €

izbor, prevod in spremna beseda Primož Simoniti | 176 strani | 190 × 270 mm | trda vezava | 29,00 €

svarilo, če kdo ne bi upošteval njegovih naukov. Ljubezenski vodnik za vse čase. Tudi v latinščini.

Latinske, srednjevisokonemške in starofrancoske pesmi iz 12. in zgodnjega 13. stoletja, ki so ime dobile po Benediktbeuernu, imenovanem tudi Bura, so po vsebini večinoma ljubezenske, pivske in sploh veseljaške pesmi. Bile so vseskozi priljubljene zlasti med študenti, svetovni sloves pa dolgujejo skladatelju Carlu Orffu, ki je leta 1937 na nekatere med njimi zložil scenično kantato.

Knjigo bogatijo reprodukcije čudovitih miniatur iz rokopisa, ki ga hrani Bavarska državna knjižnica v Münchnu.

Cohen je Knjigo milosti, za mnoge poznavalce eno svojih najboljših del, izdal leta 1984, ko je dopolnil petdeset let. Sestavlja jo petdeset besedil – pesmi v prozi – v dveh skoraj enakih delih. Pesmi so napisane kot psalmi ali molitve – z njimi želi izpovedati svojo duhovno in moralno prenovo, izraziti šibkost, žalost in krivdo, ko se sooča s tem, kar se sprva zdi podobno nedoumljivemu vesolju. Takšna izpoved seveda zah-

Erica Johnson Debeljak

John McGahern

Salman Rushdie

Prepovedani kruh

Med ženami

Tla pod njenimi nogami

Spomini

prevod Maja Novak, spremna beseda Tina Mahkota | 240 strani | 26,90 €

prevod Andrej E. Skubic | 272 strani | 130 × 200 mm | mehka vezava z zavihi | 15,30 €

Newyorška avantura ameriške bančnice z eksotičnim slovenskim pesnikom se konča s skokom v zakon in selitvijo v daljne kraje divjega, nemirnega Balkana. Kjer se vse, začenši s primerjavo razsežnosti New Yorka, kjer je dotlej živela, in Ljubljane, ki je postala njen novi dom, v hipu obrne skoraj na glavo. Sveže zaljubljeni tujki novo življenje prinese obilico prijetnih in vsaj toliko neprijetnih presenečenj. Izrisani so s perspektive, ki so jo omogočila dolga leta spoznavanja dotlej neznanega

sveta: izostreno pa tudi s humorjem, ki bo ponekod še posebej nasmejal slovenskega bralca.

Kmet Michael Moran, med državljansko vojno gverilec Ire, v 50. letih prejšnjega stoletja zagrenjen in bridko razočaran nad irsko družbo, pripelje v svoj dom drugo ženo, odločno in inteligentno Rose, ki prihaja iz urbanega okolja. Rose vnese v družino vsaj nekaj topline in domačnosti, ki so ju otroci med odraščanjem vseskozi pogrešali. Skozi roman spremljamo postopne odhode otrok z doma in njihov vstop v samostojno življenje: Moranove hčere, ki jim je dušeč občutek očetove strahovlade (pre)močno krojil

prevod Jure Potokar, spremna beseda Nikolai Jeffs | 752 strani | 135 × 220 mm | trda vezava | 44,90 €

življenje, ob izteku romana vse bolj prevzema občutek, »da je družina v svoji celoti tista, ki pomeni osnovo ...« Izjemen roman, napisan v enem zamahu, brez poglavij ... In tako ga boste tudi prebrali.

Iztok Sitar

Striporeki Pregovori in reki v sliki spremna beseda Stane Jagodič | 64 strani | 190 × 190 mm | trda vezava | 13,90 €

Dobremu človeku je težko par dobiti. Eno jabolko na dan odžene zdravnika stran. Govorica zaljubljenih je molk. Jutro je modrejše od večera. Kakršen oče, takšen sin ... Ni ljudske modrosti, ki je Iztok Sitar, eden naših najprepoznavnejših striparjev, ne bi znal ubesediti na svoj način! Humorno, iskrivo, zbadljivo.

teva, da se razgali, da ustvari delo, ki je bolj odprto in izpostavljeno od vsega, kar je napisal do tedaj.

Fotograf Umid - Rai Merchant je v usodni ljubezni do femme fatale Vine Apsara le drugi moški. Vina je namreč rock zvezdnica najpopularnejše skupine VTO, katere član je tretja stranica ljubezenskega trikotnika – njej usojeni Ormus Cama. Njihove zgodbe so umeščene v rushdiejevski okvir zahodne in postkolonialne kulture, v katerem se mešajo vzhod in zahod, grška mitologija, evropska filozofija pa tudi reference mnogih sodobnikov, od Milana Kun-

Roman Rozina

Steve Jenkins

Šumijo besede domače

Žive barve

144 strani | 120 × 190 mm | mehka vezava z zavihi | 13,80 €

Živalski svet je mnogo barvitejši, kot se zdi. Živali so rdeče, modre, rumene, zelene, oranžne, vijoličaste, rožnate ... Zakaj so živali tako različnih barv in kako jim živa barva perja, lusk, oklepa ali kože pomaga preživeti, bo razkrila ta čudovita knjiga s kratkimi in jedrnatimi, a duhovitimi opisi ter mojstrsko izdelanimi risbami – kolaži iz živobarvnega papirja.

dere do znanih osebnosti iz filmskega in glasbenega sveta, kot je npr. skupina U2. Za mnoge eden najboljših Rushdiejevih romanov.

prevod Uroš Kalčič | 32 strani | 228 × 305 mm | trda vezava | 15,70 €

Sedem zgodb in še več pripovedovalcev. Pisana tržnica besed, tega osnovnega gradnika medčloveških odnosov, ki svoje spremljevalce kdaj pustijo na cedilu in jih drugič zapeljejo v tragičen konec. Ki se včasih razpletajo v neuresničena pričakovanja in naslednjič v vedra upanja.

Vicki Myron, Bret Witter

Dewey

Colin Dann

Maček iz mestne knjižnice

Živali iz Gmajnice

prevod Marjeta Gostinčar Cerar | 256 strani | 135 × 220 mm | mehka vezava z zavihi | 23,70 €

»Od kod pa se je vzel?« – »Iz nabiralnika.« – »Ne!« – »Je fantek ali punčka?« – Dvignila sem pogled. Vse štiri so me pričakujoče gledale. »Fantek,« sem odgovorila. – »Krasen je.« Tako se je začelo. In mucek iz predala za vračilo knjig je postal najslavnejši ameriški maček Dewey Berimo Čimveč, mestece Spencer v Iowi pa kraj z najprivlačnejšo mestno knjižnico v ZDA. Ru-

casopis-november-2011.indd 27

ilustracije Jacqueline Tettmar, prevod Uroš Kalčič | 288 strani | 165 × 226 mm | trda vezava | 32,30 €

meni lepotec je kar 19 let preživel v knjižnici ter razveseljeval njene obiskovalce, ob njegovi smrti leta 2006 pa je žalovala vsa Amerika.

Ta knjiga prisrčnih in poučnih živalskih zgodb je prva in edina knjiga priljubljenega britanskega pisatelja Colina Danna, ki je prevedena v slovenščino, četudi gre tako rekoč za »klasiko«, znano tudi po nadvse uspešni televizijski miniseriji. Čeprav se je knjiga pogosto znašla na različnih priporočilnih seznamih za mlade, so kasneje poudarjali njeno vsegeneracijskost, s svojo sporočilnostjo o uničevalnem človeškem ravnanju z naravo in o medsebojnem spoštovanju vseh živih bitjih pa je še danes aktualna.

Knjiga Živali iz Gmajnice je ena od »zlatih hrušk« 2011 (glejte str. 28).

12.11.2011 10:27:44


M O D R I J A N O VA UGODJE S KNJIGO Modrijanova knjigarna na Trubarjevi cesti 27 v Ljubljani je edina knjigarna založbe Modrijan, in mnogi pravijo, da je najlepša v Sloveniji. Prostor je odprt in zračen, in skoraj nemogoče je, da bi se v njem počutili utesnjene kot v številnih drugih knjigarnah, kjer se boste le mukoma prebijali skozi vrste knjižnih omar in prodajnih otokov. K dobremu počutju obiskovalcev prispevata udobni zofi v središču knjigarne, stole pa najdete tudi drugod po knjigarni, celo na galeriji, tako da se ni bati, da se ne bi imeli kam usesti, če bi se vam od »toliko knjig« zvrtelo v glavi. Otroke lahko posadite v igralno-bralni kotiček, ki je varno umaknjen od vhoda, tako da se boste lahko brezskrbno posvetili pregledovanju novosti, branju ali listanju knjig, otroci pa se ob pisani beri otroških knjig za vas ne bodo niti zmenili. V Modrijanovi knjigarni je mogoče kupiti knjige skoraj vseh slovenskih založb in prav vse knjige založbe Modrijan – te so na policah večinoma že na dan izida. Na voljo je izbor tuje literature, pretežno v angleščini. Nudimo tudi učbenike in delovne zvezke ter dodatna gradiva, in to vse leto, pred nakupom pa jih lahko tudi prelistate. Če imate

KNJIGARNA

težave pri iskanju, uporabite naš računalnik in se »posvetujte« z internetom, po pomoč pa se lahko vedno obrnete tudi na naše knjigarje. Modrijanova knjigarna nudi tudi izbor revij in glasbenih zgoščenk ter drugih privlačnih izdelkov, kot so miselne igre priznanih blagovnih znamk, sestavljanke Calafant, izvirni hišni pripomočki Status, razglednice, voščilnice ... Kupujte v Modrijanovi knjigarni!

VSE POTI VODIJO V MODRIJANOVO KNJIGARNO A ne samo zaradi nakupov. Knjigarna namreč omogoča prirejanje različnih dogodkov, od literarnih večerov in okroglih miz do glasbenih nastopov in tiskovnih konferenc ... V podaljšku osrednjega prostora lahko udobno sedi od 30 do 50 obiskovalcev, osrednji prostor pa sprejme tudi več kot 100 obiskovalcev, saj je mogoče dogajanje spremljati tudi z galerije.

nikom), čigar kratki roman Epitaf cesarskega sladokusca smo v prevodu objavili spomladi. Pogovoru je sledila pokušina vrhunskih vin in slastnih paštetk, ki jih je Barbieri sam pripravil za naše obiskovalce ter jih postregel v – konzervah. V čast svojemu »sladokuscu«. A bodimo pošteni in priznajmo, da je bila to prava gostija, ob kateri bi si prste polizal tudi Barbierijev sladokusec. Da o vinih sploh ne govorimo ... Vsak tretji četrtek se v knjigarni srečajo člani in prijatelji Zgodovinskega društva Ljubljana ter prisluhnejo predavanjem o zgodovini. V knjigarni gostimo tudi dijake in učitelje izbranih ljubljanskih srednjih šol na srečanjih s književnimi ustvarjalci, ki smo jih poimenovali IZbranja. Tu in tam odstopimo prostor za knjižne predstavitve drugih založb, za tiskovne konference in dogodke Društva slovenskih književnih prevajalcev. Vabljeni na književne dogodke v Modrijanovo knjigarno!

POIŠČIMO VAŠIM KNJIGAM NOV DOM

Foto: Igor Modic

Foto: Miran Kambič

novice

novice

Kresnik še tretjič v roke Dragu Jančarju

Na kresni večer, 23. junija, smo na prireditvi na ljubljanskem Rožniku pozdravili novega dobitnika nagrade Kresnik, Draga Jančarja, ki je letos kresni ogenj prižgal že tretjič, ta večer za svoj zadnji roman To noč sem jo videl.

Literarna nagrada časnika Delo Kresnik je bila podeljena v osamosvojitvenem letu 1991 in je še danes, dvajset let pozneje, edina slovenska literarna nagrada za roman. Doslej je bilo nagrajenih 16 pisateljev, Drago Jančar trikrat, Feri Lainšček in Lojze Kovačič po dvakrat, pa samo dve pisateljici, Berta Bojetu in Katarina Marinčič. Nagrada je vredna 5000 €. Letos se je v deseterico uvrstil tudi roman Romana Rozine Galerija na izviru Sončne ulice, ki smo ga lani objavili v zbirki Bralec.

Deset najbolj iskanih iz aprilskega Modrijana: 1. 2. 3. 4.

Drago Jančar Andrej Inkret Lejla Kažinić Kreho Damjan J. Ovsec

5. Richard Dawkins 6. Albert Christian 7. 8. 9. 10.

Sellner Vladimir Nabokov Drago Medved Željko Kozinc Andy Warhol

casopis-november-2011.indd 28

TO NOČ SEM JO VIDEL IN STOLETJE BO ZARDELO PREHRANA 21. STOLETJA ZA ŽENSKE PRAZNOVANJE POMLADI IN VELIKE NOČI NA SLOVENSKEM IN PO SVETU NAJVEČJA PREDSTAVA NA ZEMLJI VEČNI KOLEDAR PAPEŽEV GOVORI, SPOMIN VINSKE BRAVURE (prednaročilo) OKROG LJUBLJANE FILOZOFIJA ANDYJA WARHOLA

Večina dogodkov se v Modrijanovi knjigarni zvrsti jeseni, zlasti v času Knjigokupa, velike knjižnoprodajne akcije, ki smo jo letos organizirali že drugič. V tem času smo priredili šest dogodkov, najbolj obiskan pa je bil literar ni večer s hrvaškim pisateljem in gurmanom Veljkom Barbierijem (na sliki z voditeljem pogovora Boštjanom Napot-

novice

novice

Vas od knjig boli glava? Branje prav gotovo ne povzroča glavobola, lahko pa ga dobite zato, ker je knjig v knjižni omari že mnogo preveč in jih ne morete več zložiti ne podolgem ne počez. In kako šele zaboli srce, ko pomislite, da bi se nekaterih knjig, čeprav jih prav zares nikoli več ne boste vzeli v roke, preprosto znebili. A poglejte svetlo plat – naredili si boste do-

novice

Za Cankarjevo priznanje dve knjigi, za maturo iz slovenščine pa nov prevod Ibsenove drame

Sredi julija je komisija za tekmovanje v znanju iz slovenščine za Cankarjevo priznanje, ki poteka v okviru Zavoda RS za šolstvo, za bralce v 8. in 9. razredu osnovne šole izbrala roman Andreja Predina Na zeleno vejo, za dijake 3. in 4. letnika srednje šole pa Jančarjev roman To noč sem jo videl. Izbira seveda ne bi mogla biti boljša – naslov oziroma tema tekmovanja 2011/12 je namreč »Pisave prestolnice kulture«. Na zeleno vejo je komisija pozneje zaradi političnih pritiskov in pritiskov (sicer zanemarljivega dela) javnosti prekvalificirala iz

obveznega v priporočeno branje, a kaže, da se je zanimanje za branje prav tega romana med mladimi bralci samo še okrepilo. Učencem, dijakom in njihovim mentorjem želimo prijetno branje in čim boljše rezultate na tekmovanju! Knjižni program založbe pa smo letos obogatili še s knjigami, namenjenimi maturantom. Za pripravo na maturo iz slovenščine je na voljo nov prevod Ibsenove drame Stebri družbe. Pripravila ga je, skupaj s spremno besedo, prevajalka Marija Zlatnar Moe. Edini prevod, ki je bil na voljo, je

namreč star skoraj 50 let in utegne biti sodobnemu mlademu bralcu tuj tako jezikovno kakor slogovno. Dijake, ki se pripravljajo na maturo iz španščine in nemščine in morajo v izvirniku prebrati No soy un libro (José María Merino) oz. Geld oder Leben (Birgit Vanderbeke), pa opozarjamo na prevoda Nisem knjiga in Denar ali življenje. Mladi hispanisti so imeli pred kratkim tudi izvrstno priložnost za srečanje s pisateljem Joséjem María Merinom, ki je oktobra gostoval v Ljubljani. Pa veliko sreče na maturi!

Foto: © Bigstock

novice

Zlata hruška in dobri novosti v letu 2010 Pionirska – center za mladinsko književnost in knjižničarstvo pri Mestni knjižnici Ljubljana vsako leto ta čas izda Priročnik za branje kakovostnih mladinskih knjig, v katerem je pregled knjižne produkcije za mladino v letu prej. V novem priročniku Geneze – poti v bistroumne nesmisle je pregled 1003 knjig, ki so izšle leta 2010. Založbi Modrijan, katere program za otroke in mladostnike je zelo skromen (leta 2010 smo izdali samo šest knjig), je uspelo pridelati eno zlato hruško – Živali iz Gmajnice Colina Danna (str. 27) – in dve dobri novosti: slikanici O princu, ki mu je počilo srce Franja Frančiča in In s Tango smo trije Justina Richardsona in Petra Parnella.

12.11.2011 10:27:57


M O D R I J A N O VA

www.modrijanovaknjigarna.si Masary

a kov

a u li

ca

r je v

a t in

a

ova

Ču f

u l ic a

u li c a

Kom

SESTAVI, POBARVAJ IN SE IGRAJ!

tih književnih trgih je drugače, nagrade pa niso namenjene le temu, da popestrijo književnikovo biografijo, temveč tudi spodbujanju prodaje njegovih knjig. Nagrad ne podeljujejo le stanovska društva, medijske hiše in institucije, ki se ukvarjajo s knjižno promocijo, založni-

Dobrodošli!

www.modrijan.si

modro, rdeče in zeleno na naših straneh se je nemogoče »izgubiti« ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■

5 % nižje cene že prvi dan izida (modra cena) preprost in varen postopek nakupa vsak dan kaj novega odlomki iz knjig in številne zanimivosti novice, priporočila, vabila, odmevi 115 domačih in tujih ter mednarodnih nagrad nakup učbenikov in delovnih zvezkov

casopis-november-2011.indd 29

a

lica

a

Tru bar jev a 27

štvom in knjigotrštvom, temveč tudi knjižnice, banke, najrazličnejša podjetja, posamezniki in celo – gostilne. Nekatere nagrade izstopajo po finančni zajetnosti, nekatere po ugledu in tradiciji, tretje prinašajo zgolj časti ... So nagrade, ki imajo izjemen vpliv na prodajo knjig in avtorskih pravic – taki sta, denimo, Bookerjeva in Goncourtova nagrada –, nekatere nagrade so pomemben del sejmov in festivalov, spet druge pa promovirajo bolj podeljevalce same kot pa nagrajence. Pri založbi Modrijan smo ob prenovi spletišča aprila lani začeli sistematično spremljati, zbirati in objavljati domače in tuje ter mednarodne nagrade, s prvotnih 70 in nekaj pa smo seznam razširili na 115 nagrad. Nagrade so razvrščene po letih, ko so bile prvič podeljene, ob kliku na posamezno nagrado pa se odpre seznam nagrajencev (in nagrajenih del), in to začenši z najaktualnejšim. Med nagradami oz. kategorijami (nekatere nagrade podeljujejo v različnih kategorijah, celo v 20 in več) smo dali prednost tistim za roman oz. literarno

novice

prozo, našli pa boste tudi nagrade za otroško in mladinsko književnost, za biografijo, stvarno literaturo, znanstvenofantastični in fantazijski roman. Pri tujih in mednarodnih nagradah smo tudi zabeležili, katere knjige so prevedene v slovenščino, in če je prevod izšel pod našo streho, smo zapisali tudi ime prevajalca oz. prevajalke. Obiščite www.modrijan.si, na levem robu »rdeče« strani poiščite bližnjico Literarne nagrade, nato pa brskajte ... In če boste dovolj vztrajni, boste ugotovili, da je čilski pisatelj Antonio Skármeta, čigar Pesnikova svatba izide kmalu v zbirki Bralec, letos dobil kar 200.000 ameriških dolarjev vredno nagrado Planeta-Casa de América, da ne govorimo o 600.000 evrov težki nagradi Planeta, ki jo je odnesel pred osmimi leti. Jennifer Egan pa je letos za roman A Visit From the Goon Squad (»Morilci na obisku«) odnesla kar dve izmed najpomembnejših ameriških nagrad za roman – Pulitzerjevo in nagrado ameriških kritikov. Roman boste lahko že prihodnje leto brali v slovenščini, za prevod pa smo se odločili tudi zato, ker je dobil nagrado ...

rg

Po lj a n sk

a 15

i t rg

novice

sta

dov t

ga ce

Meto

e rj e v a

C ir il -

je

n j s ke

Tromostovje

rež

n a s ip

u li ca

Prešernov trg

Kopitarjeva

ulica

Po lja ns ki

Bodite obveščeni o dogodkih, novostih in prodajnih akcijah v Modrijanovi knjigarni. Preko Facebooka lahko sodelujete tudi v nagradnih igrah in si ogledujete fotografije z naših literarnih večerov. Pridružite se nam!

ce st a

Pe tk o v š kov Zm aj sk i m o na os t b

MODRIJANOVA KNJIGARNA NA FB

novice

Tr ub ar je va

šk

va u

Ilirs ka ulic a

Na Modrijanovem seznamu že 115 literarnih nagrad Slovenski književni trg literarnih nagrad kakor da ne potrebuje, saj ima le redkokatera slovenska književna nagrada občutnejši vpliv na prodajo v knjigarnah, spiskov nagrad sistematično ne objavljajo niti podeljevalci sami, nagrade pa so zelo skromne. A na dobro razvi-

ke g

eli

novice

ens

š ko

lica

Str

va u

ulic

CALAFANT so visoko kakovostne igrače iz kartona, ki jih je zasnoval nemški risar Boris Schimanski. Na voljo so najrazličnejši modeli, od malih in preprostih do velikih in zapletenih. In naaaaaaaaaajvečjih, kot je hiška na sliki. Igrače CALAFANT otrok sestavi sam ali ob pomoči odraslih, jih pobarva in po želji okrasi. Ker so deli že vnaprej izrezani in preluknjani, ne potrebuje škarij, pa tudi ne lepila, saj jih sestavi le s pregibanjem in zatikanjem v reže. Igračam so priložena ilustrirana navodila. Igrače CALAFANT so varne in trpežne, nimajo ne ostrih robov ne koničastih delov. Ker jih sestavimo brez lepila,

novice

Slom arje

M e te l kova u l i c a

Ta v č a

D a lm

kova ce sta

Rozmanova ulica

Praž

Ko t n i kova u l i c a

VA

J

ARNA

ss m a y

NO

KN

IG

ODPRTO od ponedeljka do petka od . do . ob sobotah od . do .

Vključite www.modrijanovaknjigarna.si med svoje priljubljene strani! Obveščamo o knjižnih novostih, nagradah, pomembnih jubilejih, vabimo na književne dogodke, omogočamo e-nakup učbenikov, delovnih zvezkov in drugih učnih gradiv, na voljo pa je tudi izbor knjig in drugih privlačnih izdelkov.

Resljeva cesta

R OD I J A

rska ces ta

ku

M

WWW.MODRIJANOVAKNJIGARNA.SI

Kolodvo

s

knj Priskrbite si Modrijanovo pu i g o je kartico ugodnosti »BRALEC cen eje kupuje ceneje«. Obiščite Modrijanovo knjigarno in izpolnite pristopno izjavo; kartico dobite in uporabite takoj, velja pa v Modrijanovi knjigarni (za vse izdelke v ponudbi) in na sedežu založbe Modrijan (samo za knjige založbe Modrijan). Vsak nakup vam prinese dobroimetje v znesku 5 odstotkov vrednosti nakupa. Kartica je lahko tudi darilo: če bi radi komu podarili knjigo, pa se ne morete odločiti, katero, vzemite kartico in nanjo naložite poljuben znesek. Obdarovanec bo lahko ob prvem obisku knjigarne svojo darilno kartico spremenil v običajno in jo odtlej uporabljal pri nakupih.

eva cest a

je

T     F     E knjigarna@modrijan.si

Miklošič

od

MODRIJANOVA KNJIGARNA Trubarjeva cesta   Ljubljana

ova

BRALEC KUPUJE CENEJE

jih zlahka spet razstavimo in shranimo. Ko jih otroci prerastejo ali se jih naveličajo, jih odložimo za star papir. Igrače niso primerne za otroke, mlajše od treh let. Pridite po svoj CALAFANT v Modrijanovo knjigarno ali obiščite www. modrijanovaknjigarna.si!

Cigalet

volj prostora za nove knjige ... Te lahko kupite v Modrijanovi knjigarni. Akcija »Poiščimo vašim knjigam nov dom« še vedno poteka. Vse knjige, zbrane v akciji, podarimo socialnim in varstvenim ustanovam, ki jim finančni položaj ne omogoča knjižnih nakupov za svoje varovance, pa tudi posameznikom, ki si knjig ne morejo privoščiti. Doslej smo zbrali in podarili 7799 knjig, od tega letos 2386. V zadnji akciji (Knjigokup) smo zbrali 1200 knjig.

KNJIGARNA

novice

27. slovenski knjižni sejem – naBERITE si knjig, zdaj je pravi čas!

Od srede, 23. novembra, do nedelje, 27. novembra, bo Cankarjev dom v Ljubljani gostil 27. slovenski knjižni sejem. Založba Modrijan bo k ogledu in nakupu knjig vabila na veliko stojnico v Veliki sprejemni dvorani, kjer bodo razstavljene zlasti novosti leta 2011, in na malo stojnico v Prvem preddverju, kjer bomo ponudili večino programa in knjige po občutneje nižjih cenah. Razstavni prostor, ki sta ga letos že tretjič zaporedoma opremili Branka Smodiš in Vesna Vidmar, bo v znamenju Vinskih bravur Draga

Medveda, prvič pa bo na sejmu razstavljena tudi izjemna biografija Edvarda Kocbeka In stoletje bo zardelo, ki jo je napisal dr. Andrej Inkret. Knjižne novosti bo mogoče na sejmu kupovati po 10 odstotkov nižjih cenah, starejšim knjigam pa bomo cene spustili še niže. Nakup knjig si lahko olajšate tudi z bonom v vrednosti 5 €, ki je priložen temu časopisu in ga izpolnjenega izročite našemu prodajalcu. Ob vsakem nakupu lahko predložite tudi Modrijanovo kartico BRALEC kupuje ceneje.

12.11.2011 10:28:06


www.modrijan.si

30

Za bistre glavice

Modrijan zal ožba, d. o. o. Poljanska cesta 15 1000 Ljubljana

Carol Diggory Shields

V soboto zvečer novo bo dinorendaj Ilustracije Scott Nash, prevod Aleksandra Kocmut

© Bigstock

Predstavljamo tri knjižne novosti za otroke. Najmlajši bodo lahko zaplesali »dinorendaj« s prisrčno druščino dinozavrov. Pozor – knjiga ni primerna za branje v postelji, še posebno ne v soboto zvečer, kajti dinozavri se takrat odpravljajo na ples in di(no) rendaj je tako nepopisen, da spanca še ure ne bo blizu! Malo večji otroci bodo spoznali, kako prelisičiti požrešnega molja, ki pohrusta vse knjige, ki obležijo na policah, ker otroci nočejo brati. Največji »knjižni molji« pa se bodo v zgodbicah Myrona Levoya srečali z družinami priseljencev v Ameriki. Knjigo lahko berejo tudi v angleščini in se tako »spotoma« učijo še tujega jezika.

Aleksandra Kocmut

32 strani 248 × 300 mm trda vezava

13,10 €

Kdo so vsi ti dinozavri, ki topotajo na sobotni dinorendaj, na zabavo brez meja? Pterodaktil, ultrazaver, diplodok, majazaver, pentaceratops, brahio-, ankilo-, maja-, alo-, super-, plezio-, tiranozaver in še in še je teh prazgodovinskih junakov, ki so se na svoji divji zabavi, na kateri ni manjkalo niti ognjemetov, tako utrudili, da ... Ta prazgodovinska zabava je doživela izjemen in pohvalen odziv tako mladih bralcev kot kritikov: pesem so opredelili kot duhovito, domiselno in – kljub zapletenim poimenovanjem dinozavrov – gladko berljivo.

Myron Levoy

Andraž spozna novo Čarovnica s Četrte ulice knjižnega molja in druge povesti novo Ilustracije Jelka Godec Schmidt

32 strani 210 × 310 mm trda vezava

Prevod Uroš Kalčič, ilustracije Boštjan Plesničar

16,20 € Drugošolec Andraž je zvedav fantič, a knjige ga ne zanimajo, kar sestrico Nino spravlja v obup. Z bratcem si deli sobico in zelo jo jezi, da mora zvečer brž ugasniti luč, saj Andraž noče brati. Zato ga nekega dne odpelje v knjižnico in mu predstavi knjižnega molja. Molj hrusta in hrusta knjige, ki ležijo po policah, namesto da bi jih otroci brali, in tudi Andraž se zboji, da bodo vse zanimive knjige pristale v želodčku požrešnega knjižnega molja.

»Čas dneva, ko se odpravljamo spat, je poseben čas. Dnevni hrup in gneča ostaneta na drugi strani vrat, »zunanja« oblačila zamenja pižama, v ustih je prijeten okus po zobni pasti in v telesu prijetna utrujenost, ki jo bo kmalu omilil spanec. To pa je tudi popoln trenutek, da odpremo vrata v prav poseben svet, svet domišljije, v katerem je mogoče vse. Trdno sem prepričana, da otroci, ki tega sveta ne doživijo, otroci, h katerim pred spa-

casopis-november-2011.indd 30

njem ne pridejo škratki, vile, zmaji, dinozavri, gusarji, Pika Nogavička ..., zamudijo nadvse pomemben del otroštva; celo tisti del, ki ga je morda najlaže ohraniti tudi v odraslosti, da nas pomiri, utolaži, razvedri, kadar to najbolj potrebujemo. Trdno verjamem tudi to, da ogromna večina otrok rada vsaj posluša (če že ne bere) pravljice. In če želimo, da bodo ta svet užitka prenesli v svoje nadaljnje življenje, jih moramo o pravem času

spodbuditi, da berejo tudi sami. Nekateri potrebujejo precej spodbude, drugi se branja lotijo kar sami. In za najbolj oklevajoče bralce je tu knjižni molj. Nagajivec, ki se je odločil, da bo knjige, če jih ne bo nihče bral, preprosto pohrustal. Posebno mu bodo šli v slast prav škratki, vile, zmaji, dinozavri, gusarji, nemara celo Pika Nogavička ... Tega pa, otroci, ne boste dopustili, kajne?« Aleksandra Kocmut

Cathy Dunn je vedela: če starki ne bo dajala kovancev, jo bo čarovnica začarala v kuščarja. Ali v kozo. Ali pa v pajka, tako majčkenega, da jo bo mama pohodila. A nekega dne je vseeno sklenila, da ji ne da svojega centa – in še istega dne je dobila vročino. Cathy je samo eden izmed mnogih otrok, ki so s starši prišli v New York, iskat boljše življenje. Tu imamo potem še gospoda Keplika, »vžigalkarja«, ki gradi mojstrovine iz vžigalic; pa Noreen Callahan, ki jo je sram delati v smrdljivi očetovi ribarnici; in poleg drugih celo posebnega Božička, ki obdaruje judovske otroke za njihov praznik! Zbirko zgodb o imigrantskih družinah in njihovem vsakdanu lahko berete tako v slovenščini kakor angleščini. Izdajo knjige je finančno podprlo Veleposlaništvo Združenih držav Amerike v Sloveniji.

200 strani 148 × 210 mm trda vezava

13,80 €

»To so zgodbe, ki smo jih v šoli brali pri osmih letih in se jih kot odrasla oseba najbolj spominjam. Mislim, da bodo slovenski otroci vzljubili otroke iz teh zgodb: želeli bi se igrati z Vincentom in njegovim vlakom ali pomagati Noreen v očetovi ribarnici. Mislim tudi, da bi bili slovenski starši prav tako ponosni na svoje otroke, kot

so bili Aaronovi starši na svojega. Meni te zgodbe predstavljajo košček doma, zato sem jih v imenu veleposlaništva želela deliti z državo, ki sem jo vzljubila skoraj tako kot svojo.« Susan Wilson, predstavnica Veleposlaništva Združenih držav Amerike v Sloveniji

12.11.2011 10:28:10


www.modrijan.si

31

Nagradna kri`anka

brezplačni klic: 080 23 64 e-naslov: prodaja@modrijan.si

Križem po sv etu Modri janovih knjig NERODEN, OKOREN ČLOVEK (SLABŠ.)

LJ. BAROČNI KIPAR (FRANCESO)

ZNESEK, NA KATEREGA SE GLASI BANKOVEC

OGLAŠANJE S TRESOČIM GLASOM

VERSKI VNETJE UŠESA REFORMATOR HUS

2

ZADNJI DOBITNIK KRESNIKA

KENIJSKI PREDSEDNIK DANIEL … MOI

NEZNANEC

LASTNOST ISTOVRSTNE PASME

4

ANGLEŠKI ZGODOVINAR (JOHN)

HRVAŠKI KNJIŽEVNIK (IVAN)

22

SHRAMBA ZA STARE STVARI VBODNA RANA STARA PLOŠČINSKA MERA

GLAVNI ŠTEVNIK FRANCOSKA POKRAJINA STRASTNA VZNESENOST SEŠTEVANJE

AVTOR: MILAN ČERNJAK

ENA OD MUZ

ENIGMATIK

AM. PISATELJICA (NIN) OSSIP ZADKINE

MARTIN AMIS PISATELJICA EDWARDS

3

MAJHNA ODPRTINA NA VHODNIH VRATIH

PREMIJSKO DOPLAČILO

1 ITAL. NAFTNA DRUŽBA

VITOMIL ZUPAN EKSPLOZIVNO SREDSTVO

RONALD

5

NEKD. NEM. TOVARNA ATOMOBILOV STANOVANJE

PRAVLJIČNA ŽIVAL MESTO V SREDNJI GRČIJI

NOVOZEL. STAROSELEC IT. SLIKAR (GUIDO)

MLADINSKI PISATELJ (VITAN) KEMIJSKA SPOJINA

PIJAČA PRED OBEDOM LILI GARBAJS PRIPRAVA ZA PREISK. KRISTALOV

VEZNIK

»BELI ŠPORT«

SREDOZEMSKA RASTLINA

10

GL. MESTO JEMNA SNOV ZA LEPLJENJE

PIVO NIZKA TEMPERATURA

JAPONSKI DROBIŽ ZDRAVILO

7

OVIRA PRI PARKURJU

11

AMERIŠKA UMETNICA SMITH

POSODA ZA SEČ

LASTNOST OKAMNELEGA

TETA ŠVIC. DIRIGENT (ERNEST)

SAŠA STANIŠIĆ MED MICHEL HOUELLEBECQ GORA V KOLORADU (MOUNT)

PRINCESA IZ LIDIJE (STGR. MIT.)

VRSTA IGLAVCA

ROMUN. TENISAČ (ADRIAN) PLAČILO NA RAČUN

19

13

OKVARA

AM. FILM. IGRALEC (ROBERT) JUPITROV SATELIT

KONEC POLOTOKA STVAR V SHOLAST. FILOZOF.

5

RASKAVA POVRŠINA

6

7

8

9

10

11

ŠAHISTKA KUŠNIR

12

13

14

15

16

Geslo križanke vpišite na naročilnico in jo pošljite na naš naslov najpozneje do 19. 12. 2011. Izžrebali bomo 10 nagrajencev, ki bodo prejeli knjižno nagrado – eno od novosti naše založbe. Žrebali bomo 20. 12. 2011 v prostorih založbe Modrijan, seznam nagrajencev pa še isti dan objavili na naših spletnih straneh www.modrijan.si. Geslo nagradne križanke iz 10. številke Modrijana (april 2011): S HRANO PREPREČITE BOLEZNI. Imena nagrajencev so bila objavljena na www.modrijan.si, knjige pa smo poslali po pošti.

Za brezskrben korak po slovenski prestolnici

vo n o Ljubljana Mateja Jeraj, Jelka Melik

Vodnik po mestu in njegovi zgodovini 192 strani | 150 × 210 | poltrda vezava | 24,90 €

Novi vodnik po Ljubljani priročnega formata in s preprostim naslovom Ljubljana posebej skrbno obravnava kulturno in zgodo-

casopis-november-2011.indd 31

24

KLOP (NAREČNO)

VEZNIK

4

23

20

RIMŠČICE IVAN NAPOTNIK

POSTOJNA NATRIJ

24

SLOVENSKA PREVAJALKA (ALENKA)

3

ENICA

PRIZADEV. PRITI DO ČESA OKRASNA PTICA

REŠILNO SREDSTVO

2

AMERIŠKI PEVEC (BILLY)

18

KR. ZA VERMONT GEODETSKA MERSKA TOČKA

21

ANGLEŠKI FILMSKI IGRALEC (PETER)

16

14

23

MESTO NA NIZOZEMSKEM OLIMPIJSKI REKORD

VELIKA PAPIGA

GOSTIJA ZVARJENO MESTO

SL. PISATELJ (ROMAN) REKA V GRUZIJI

17

RUSTIKALEN SLOG ANGLEŠKO SVETLO PIVO NOGOMETNI KLUB ORANJE

12

AM. UMETNIK FR. RODU

SKOPNELOST

AENONA

SVETA PODOBA GRŠKI BOG LJUBEZNI VRSTA MOTORJA PROSTORN. MERA ZA ŽITO

EDWARD NORTON RUSKI LITER. LIK BENDER

VINO RDEČKASTE BARVE

MAJHEN REP NORVEŠKA PISATELJICA ANKER

8

ŽENSKO IME OTOČJE MED S. IN J. AMERIKO SLIKAR VAN DER NEER KNJIGA V STARI ZAVEZI

PREDSEDNIK EVROPSKE KOMISIJE (JOSE MANUEL)

1

9

OŠABNEŽ AM. FILM. IGRALKA DERN

ERNEST RENAN MEHKO USNJE

LANTAN

STAROKOPITNA ŽENSKA

STOTI DEL CELOTE

15 PREPROSTA SVETILKA

GRŠKI OTOK

6

EDEN OD KAPVERDSKIH OTOKOV

TINA KOZIN ANTON TROST

VENO TAUFER

vinsko podobo Ljubljane. Spoznavali boste ulice, trge, mostove, cerkve, muzeje, galerije in druge mestne znamenitosti. Knjiga že

17

18

19

20

21

22

Nagrade: 1. Umberto Eco, Vrtinec seznamov 2. Mateja Jeraj, Jelka Melik, Ljubljana 3.–10. Carol Diggory Shields, V soboto zvečer bo dinorendaj

knjigo na  prelistajte www.modrijan.si

vključuje tudi nove arhitekturne pridobitve Ljubljane, kot sta denimo Mesarski in Žitni most, besedilo pa je temeljito preizkušeno tudi »na terenu«, saj je urednik knjige dr. Jurij Senegačnik, geograf in avtor številnih učbenikov za geografijo, večino fotografij posnel sam. V knjigi je poleg 300 fotografij tudi več arhivskih slik, ki prikazujejo Ljubljano v različnih zgodovinskih

obdobjih, ne manjkajo opisi in kartografski prikaz nekaterih izbranih poti za hiter ogled mesta, pa koristni naslovi in druge praktične informacije za obiskovalce mesta in kazalo za hitro iskanje. Vodnik pa utegne pomagati iz zadrege tudi kakšnemu Ljubljančanu, ko se na sprehodu po mestu pred katero od prelepih mestnih hiš ne bo mogel spomniti njenega imena. Naš vodnik po mestu in

njegovi zgodovini namreč lahko služi tudi kot učbenik za spoznavanje domačega kraja. Knjigo toplo priporočamo mladim, ki se pripravljajo na šolanje oziroma študij v Ljubljani, dobrodošel vir informacij bo tudi za učitelje in učence, ki se v okviru šolskih obveznosti ali v prostem času odpravljajo na potep po slovenski prestolnici. Dobrodošli v Ljubljani!

12.11.2011 10:28:21


www.modrijan.si

32 Zadnja beseda Potovati s knjigami

Modrijan zal ožba, d. o. o. Poljanska cesta 15 1000 Ljubljana

Roman Rozina Brez knjig bi bil svet ploščat, raven, s precej manj barv in razsežnosti. O Márquezovem Macondu si lahko mislimo, da je smešen, tragičen, bleščeč, čudaški, veličasten, absurden, a brez njega bi bili revnejši za doživetje, ki ga ni moč izkusiti drugje kot pri druženju s knjigami. Njegova pravljičnost je preverjeno neulovljiva: na referendumu v Márquezovi rojstni Aracataci pred petimi leti je večina volivcev bila za preimenovanje mesta v Aracataco Macondo, a je bila udeležba prenizka, da bi njihova odločitev zares obveljala. Brez Calvinovega barona bi verjeli, da lahko živimo le na Zemlji, da so nam višave nedostopne in so prihranjene le za vrhove dreves in ptice. Brez Kosmačevega Tantadruja bi bila norost vedno žalostna, nikoli pospremljena s pesmijo cingljajočih zvoncev. Saramagova apokaliptična epidemija slepote, ki udari po vsakomer, bi bila resnična, če bi ne imeli belih palic literature, s katerimi lahko iščemo poti iz današnje zmede. O vsaki knjigi, ki je nismo odložili sredi branja, ki je nismo pozabili skupaj z gibom, ko platnici spet objameta snop potiskanih listov, bi lahko zapisali prijazno misel. Kajti knjige lahko pretresejo, očarajo, vznemirijo, razmaknejo zavese védenja in razmišljanju odprejo poti iz sveta ustaljenih predstav. Zgodovina človeštva je zgodovina velikih iznajdb, kot so prižiganje ognja, kolo, plug, gradnja mostov, parni stroj, računalnik. Prav tako je tudi zgodovina velik spoznanj: Darwinove evolucije, ki nam je dala nepregledno vrsto sorodnikov, Freudovega spoznanja o potopljeni zavesti, Marxovega o ustroju kapitalistične družbe. Sem brez dvoma sodita tudi Kopernikova selitev Zemlje iz središča vesolja na njegovo obrobje in malokomu razumljiva Einsteinova relativnostna teorija, utemeljena na dognanju, da nič materialnega

ne more potovati hitreje od svetlobe. V povezavi s slednjo so iz Cerna sicer pred kratkim sporočili, da so nevtrinom namerili hitrost, ki prekaša svetlobno, s čimer naj bi se zamajali temelji Einsteinove teorije. Četudi bi se preračunavanja in nova merjenja nepredstavljivo majhnih in prav tako lahkih delcev razpletla tako, da znanstveni svet ne bo več verjel vsem fizikalnim spoznanjem skuštranega genija, pa bo še vedno moč kimati njegovi misli, da je domišljija pomembnejša od znanja. In domišljija je središče literarnih, bralnih laboratorijev. V njih niso potrebni zapletene aparature in postopki, ni obrazcev in enačb. A je vseeno vsaka knjiga iznajdba; nekatere celo tako pomembne, da bi lahko spremenile svet, zagotovo pa spreminjajo vsaj naše male svetove. Knjige so unikatne. Takšne so, ker jih beremo in doživljamo iz sebe, iz svojih znanj, razumevanja, iz svojega vrednostnega in estetskega stojišča. Zato lahko celo ista knjiga pri istem bralcu drugič zadiši drugače, sproži drugačna razmišljanja, zapelje na nove poti. Knjige so namreč tudi potovanje, tako kot so lahko tolažba, zdravilo ali nasvet. Antonio José Bolívar Proan ~o iz amazonskega pragozda, ki ni znal pisati, bral pa je počasi, zlogoma, s povečevalnim

steklom, ni nikdar jokal zaradi bolečin ali strahu, vedno pa ob ljubezenskih romanih s srečnim koncem. Branje je kukanje skozi ozko režo ogrinjal bralčevega vesolja, opazovanje sveta onkraj. Rushdiejev zdravnik Adam je skozi luknjo v rjuhi leta opazoval vedno nova bolezenska mesta na telesu mlade Nasime. Tako kot se je njemu prikazovalo veliko več kot bolezen in je po delcih sestavljal podobo svoje jutrišnje žene, lahko knjige bralcu nudijo podobno razkošje vzburjenj in domišljije, enako čudovite predstave. Da so knjige orožje, so precej pred Brechtom vedeli verski poglavarji, ki so jih zaklenili za samostanske zidove in pridigali nepismenost. Hrabalov starajoči se literarni junak na odpadu stiska star papir, pri čemer nekaterim knjigam reši življenje, jim pomaga prebegniti v improvizirani azil njegovega stanovanja. Po petintridesetih letih sta polna klet in ropotarnica, skorajda se ni več mogoče premikati po kuhinji in stranišču, nad posteljo se na tramovih in deskah stiskajo dolge vrste knjig. In ko leži pod njimi in »se potapljam v spanec, dve toni knjig kot dvajsetcentska mora tlačita moje sanjarjenje, včasih, ko se neprevidno obrnem ali v spanju zakričim in zamahnem, z grozo poslušam, kako se knjige podirajo, dovolj je lahen dotik kolena, morda le

Foto: Lovro Rozina

Pisatelj Roman Rozina je pri založbi Modrijan letos objavil zbirko kratkih zgodb Šumijo besede domače. Roman Galerija na izviru Sončne ulice (2010) je bil letos eden izmed desetih nominiranih za Delovo nagrado Kresnik. vzklik, in kot plaz z nebes bo vse zgrmelo name, rog obilja, polno dragocenih knjig se bo usulo name in me sploščilo kot uš«. A knjige ne ubijajo. Hanti tla pod nogami spodmakne tehnološki napredek, ki namesto ročne preše na odpad pripelje zmogljivejšo stiskalnico papirja, Bohumil Hra-

bal, njegov oče, pa se je ubil, ko je krmil golobe in pri tem padel skozi okno. Pripis: Na kratkem popotovanju od pravljičnega Maconda do papirnega odpada sem tovoril Gabriela Garcío Márquez (Sto let samote), Itala Calvina (Baron na drevesu),

Cirila Kosmača (Tantadruj), Joséja Saramaga (Esej o slepoti), Luisa Sepúlvedo (Starec, ki je bral ljubezenske romane), Salmana Rushdieja (Otroci polnoči) in Bohumila Hrabala (Prebučna samota). In najlepše: izbor podobno zanimivih sopotnikov je pravzaprav brezkrajen.

Alan Lightman

Einsteinove sanje prevod Anuša Trunkelj | 112 strani | 120 × 190 mm | mehka vezava z zavihi | 9,90 €

Ta drobceni roman je bil kmalu po izidu leta 1993 preveden v vse druge večje svetovne jezike in velja danes za tako rekoč kultno delo, berejo ga v šolah, ga postavljajo na oder, spet in spet ga citirajo. Prav z njim si je ameriški znanstvenik in pisatelj Alan Lightman (roj. 1948), čigar bibliografija obsega številne znanstvene razprave ter knjige s področja fizike in ki je za

svoje znanstveno delo prejel več nagrad in priznanj ter častnih doktoratov, pridobil svetovni sloves. Dogajanje romana je postavljeno v Bern, v čas od pozne pomladi do zgodnjega poletja leta 1905. Takrat je bil Albert Einstein zaposlen na patentnem uradu in se je ukvarjal z raziskovanjem časa. To ga je pozneje pripeljalo do revolucionarnega odkritja:

relativnostne teorije. Knjiga je razdeljena na kratka poglavja, drobne in do potankosti izdelane podobe sanj, ki jih mladi znanstvenik sanja o času.

NaBERITE si knjig – na 27. slovenskem knjižnem sejmu od 23. do 27. novembra 2011 v Cankarjevem domu v Ljubljani! Uredila: Bronislava Aubelj Sodelovali so: Milan Černjak, Leonora Flis, Ervin Hladnik - Milharčič, Igor Modic, Lili Potpara, Andrej Predin, Aljana Primožič in Roman Rozina Oblikovanje: Branka Smodiš, Goran Čurčič in Vilma Zupan Prelom: Vilma Zupan Izdala in založila: Modrijan založba, d. o. o. Direktor: Branimir Nešović Tisk: DELO, d. d. Tiskarsko središče, Dunajska 5, Ljubljana Naklada: 109.000 izvodov Ljubljana, november 2011 Naslednja številka izide aprila 2012.

Modrijan založba, d. o. o. Poljanska cesta 15 p. p. 2004, 1001 Ljubljana telefon: (01) 236 46 00 faks: (01) 236 46 01 e-pošta: prodaja@modrijan.si

V časopisu so novosti založbe in druge knjige, ki so bile že predstavljene v kateri od prejšnjih številk. Podatki o sofinancerjih posameznih knjig so objavljeni na www.modrijan.si. Vabljeni k obisku naših spletnih strani, kjer lahko najdete še preostale knjige naše založbe in prelistate starejše številke časopisa Modrijan.

casopis-november-2011.indd 32

12.11.2011 10:28:24

/Modrijan_november11  

http://www.modrijan.si/slv/content/download/8215/98986/file/Modrijan_november11.pdf

Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you