Issuu on Google+

Salman Rushdie

Luka in Ogenj Življenja

Prevedel Jure Potokar Ilustriral Boštjan Plesničar


PRVO POGLAVJE

Nekaj strašnega se je zgodilo na čudovito zvezdno noč

N

ekoč je v mestu Kahani v deželi Alifbej živel deček po imenu Luka, ki je imel dve domači živali, medveda z imenom Pes in psa z imenom Med-

ved, kar pomeni, da je vsakokrat, ko je poklical »Pes!«, po zadnjih nogah prijazno priracal medved, kadar pa je zaklical »Medved!«, se je proti njemu zapodil pes in mahal z repom. Rjavi medved Pes je znal biti včasih malo robat in medvedast, vendar je bil izvrsten plesalec, ki se je znal postaviti na zadnje noge pa vešče in milo zaplesati valček, polko, rumbo, wah-watusi in tvist kot tudi plese iz bolj bližnjega doma, bobnajočo bhagro, vrteči se ghumar (za katerega je oblekel široko krilo z vdelanimi zrcalci), bojevniški ples, znan kot spaw, in thang-

-ta pa pavji ples z juga. Pes Medved je bil čokoladni labradorec, krotek, prijazen pes, čeprav včasih malenkost razdražljiv in živčen; vsekakor ni znal plesati, ker je imel, kot pravi rek, 3


štiri leve noge, da pa bi nadoknadil okornost, je bil obdarjen s popolnim posluhom, tako da je lahko pel na vse pretege, rjovel melodije trenutno najbolj priljubljenih pesmi, ne da bi bil kdaj zgrešil noto. Pes Medved in medved Pes sta kmalu postala dosti več kot Lukova ljubljenčka. Spremenila sta se v njegova najtesnejša zaveznika in najbolj zvesta zaščitnika, tako silovita v svoji obrambi, da nihče ni niti v sanjah pomislil, da bi ga zastraševal, kadar sta bila v bližini, še njegov grozni sošolec Ratshit,* čigar vedenje je bilo navadno neobvladano, ne. Takole je prišlo do tega, da je Luka dobil tako nenavadna spremljevalca. Nekega lepega dne, ko je imel dvanajst let, je v mesto prišel cirkus  – pa ne katerikoli cirkus, ampak sam VRO ali Veliki ringi ognja: najslavnejši cirkus v celem Alifbeju, »skupaj s slovito Izjemno ognjeno iluzijo«. Zato je bil Luka sprva bridko razočaran, ko mu je oče, pravljičar Rašid Kalifa povedal, da si predstave ne bodo ogledali. »Neprijazna je do živali,« je pojasnil Rašid. »Morda je VRO nekoč doživljal dneve slave, ampak danes je v nemilosti.« Levinji gnije zob, je Rašid povedal Luki, Tigrica je slepa, Sloni so lačni, preostala cirkuška menažerija pa je preprosto bedna. Cirkuški direktor VRO je bil strašni in ogromni Kapitan Aag ali Nadmojster Plamena. Živali so se tako bale tleskanja njegovega biča, da sta Levinja z zobobolom in slepa Tigrica še naprej skakali skozi obroče in se delali mrtvi, koščeni Sloni pa so še sestavljali piramide debelokožcev, ker so se ga bali razjeziti, kajti Aag je bil človek, ki se je hitro razjezil in počasi smejal. In celo ko je Ratshit je podganje (rat) govno (shit); pa seveda besedna igra na ime Rašid. (Op. prev.)

*

4


vtaknil svojo cigaro kadečo glavo v Levinjin zevajoč gobec, se je preveč bala, da bi jo kar odgriznila, za vsak primer, da je ne bi ubil iz njene notranjosti. Rašid je spremljal Luko domov iz šole, oblečen je bil, kot navadno v eno svojih živobarvnih safari srajc (ta je bila živo rdeča) in ljubljeni, pomečkani panamski slamnik in poslušal je zgodbo o Lukovem dnevu. Luka je pozabil ime vrha Južne Amerike in ga je na zemljepisnem testu označil s »Havaji«. Zato pa se je spomnil imena prvega predsednika te dežele in ga v zgodovinskem testu pravilno napisal. Med igro ga je v glavo udarila Ratshitova hokejska palica. Po drugi strani je v tekmi zabil dva gola in premagal moštvo svojega sovražnika. Prav tako mu je končno uspelo pravilno tleskniti s prsti, tako da je ustvaril zadovoljiv tleskajoč zvok. Obstajali so torej plusi in minusi. Gledano scela, ni bi slab dan; vendar bo postal zares zelo pomemben dan, kajti to je bil dan, ko sta na poti videla cirkuško povorko, ki je hotela ob bregu mogočne Silsile postaviti svoj Veliki šotor. Silsila je bila široka, lena, grda reka z vodo blatne barve, ki je tekla skozi mesto nedaleč od njunega doma. Pogled na shirane kakaduje v kletkah in žalostne dromedarje, ki so hmkali po ulici, je ganil Lukovo plemenito mlado srce. Ampak zdelo se mu je, da je najbolj žalostna od vsega kletka, v kateri sta žalobni pes in otožni medved nesrečno gledala naokoli. Zadnji v povorki je bil Kapitan Aag s piratsko mrzlimi črnimi očmi in barbarsko neukročeno brado. Mahoma se je Luka razjezil (in bil je deček, ki se je počasi razjezil in hitro smejal). Ko je bil Nadmojster Plamen tik pred njim, je Luka na ves glas zavpil: »Naj tvoje živali nehajo ubogati ukaze, tvoji ognjeni obroči pa požrejo trapast šotor.« 5


Po naključju se je zgodilo, da je bil trenutek, ko je Luka jezno zavpil, eden tistih redkih primerov, ko je po nekem nerazložljivem naključju ves hrup vsemirja hkrati potihnil, avtomobili so nehali hupati, mopedi nehali poprdevati, ptice nehale čivkati v drevju, vsi pa so hkrati nehali govoriti, in v tej čarobni tišini je Lukov glas zazvenel jasno kot strel iz puške in njegove besede so se širile, dokler niso napolnile neba, morebiti pa celo našle pot do nevidnega doma Sojenic, ki, kakor pravijo nekateri ljudje, vladajo svetu. Kapitan Aag se je zdrznil, kakor da bi mu kdo primazal klofuto, potem pa se je zastrmel naravnost v Lukove oči, pogledal ga je s tako plamtečim sovraštvom, da je mlademu fantu skoraj spodsekalo noge. Potem je svet znova začel zganjati običajni direndaj in cirkuška povorka se je pomaknila dalje, Luka in Rašid pa sta šla domov na večerjo. Toda Lukove besede so bile še zmeraj tam zunaj v zraku in so izvajale svojo skrivno nalogo. Tistega večera so v TV-dnevniku poročali, da so živali cirkusa VRO soglasno zavrnile nastop. V prenapolnjenem šotoru in na skupno osuplost kostumiranih klovnov in vsakdanje oblečenih obiskovalcev so se v nezaslišanem kljubovanju uprle svojemu gospodarju. Nadmojster Plamen je stal sredi ringa treh Velikih ringov ognja, rjovel ukaze in tleskal z bičem, ko pa je videl, da so začele vse živali mirno in v korak počasi hoditi proti njemu, kakor da so vojska, in ga začele obdajati z vseh strani, dokler niso ustvarile živalskega kroga besa, so se mu skrhali živci in padel je na kolena, jokal in cvilil pa prosil za življenje. Občinstvo je začelo žvižgati, metati sadje in blazine, potem pa trše predmete, kamenje na primer, pa orehe in telefonske imenike. Aag se je obrnil in zbežal. Živali so se 6


7


razmaknile in ga spustile skozi, on pa je tekel stran in jokal kot otroček. To je bila prva osupljiva stvar. Naslednja se je zgodila pozneje ponoči. Hrup se je začel okoli polnoči, hrup, podoben šuštenju in šelestenju milijarde jesenskih listov ali morebiti celo milijarde milijard, hrup, ki se je širil vso pot od Velikega šotora ob bregovih Silsile do Lukove spalnice in ga prebudil. Ko je pogledal skozi okno svoje spalnice, je videl, da Veliki šotor gori, močno gori na polju ob robu reke. Veliki ringi ognja so bili v plamenih; in ni bil privid. Lukova kletev je delovala. Tretja osupljiva stvar se je zgodila naslednje jutro. Pes z obeskom na ovratnici, na katerem je pisalo »Medved«, in medved z obeskom na ovratnici, na katerem je pisalo »Pes«, sta se pojavila pred Lukovimi vrati  – pozneje se je Luka spraševal, kako sta pravzaprav našla pot do tja – in medved Pes se je začel navdušeno sukati in poskakovati, medtem ko je pes Medved zavijal poskočno melodijo. Luka in njegov oče Rašid Kalifa pa mati Soraja in starejši brat Harun so se zbrali pri hišnih vratih, da so gledali, medtem ko je njihova soseda s svoje verande kričala: »Pazite! Kadar začnejo živali peti in plesati, se prav gotovo dogaja nekaj, kar je povezano s čarovništvom!« Toda Soraja Kalifa se je zasmejala. »Živali proslavljajo svojo osvoboditev,« je rekla. Potem si je Rašid nadel resen izraz in povedal ženi za Lukovo kletev. »Zdi se mi,« je menil, »da če je prišlo do kakšnega čarovniškega dejanja, potem ga je opravil naš Luka in ti dobri bitji sta se mu prišli zahvalit.« Druge cirkuške živali so pobegnile v Divjino in jih ni bilo nikoli več videti, toda pes in medved sta očitno prišla, da bi 8


ostala. Prinesla sta celo svoj prigrizek. Medved je prenašal vedro rib, pes pa je nosil jopič z žepi, polnimi rib. »Navsezadnje, zakaj ne?« je veselo vzkliknil Rašid. »Mojim pripovedovalskim predstavam bi nekaj pomoči koristilo. Ni ga čez pasje-medvedji pevsko-plesni nastop, da pritegneš pozornost občinstva.« Tako je bilo odločeno in pozneje tega dne je bil Lukov brat Harun tisti, ki je imel zadnjo besedo. »Vedel sem, da se bo kmalu zgodilo,« je rekel. »Dosegel si starost, pri kateri ljudje iz te družine prečkajo mejo v čarobni svet. Ti si na vrsti za dogodivščino – ja, končno je tukaj! – in prav gotovo se zdi, kot da si začel nekaj novega. Ampak previden bodi. Preklinjanje je nevarna moč. Nikoli nisem bil zmožen narediti ničesar tako, no, mračnega.« »Čisto moja dogodivščina,« je začudeno pomislil Luka in njegov starejši brat se je nasmehnil, ker je zelo dobro vedel za Lukovo skrivno ljubosumje, ki pravzaprav sploh ni bilo skrivno. Ko je bil Harun Lukovih let, je odpotoval na Zemljino drugo luno, se spoprijateljil z ribami, ki govorijo v rimah, in z vrtnarjem, ustvarjenim iz lotosovih korenin, pa pomagal je strmoglaviti zlega Nadmojstra Hatam-Šuda, ki je skušal uničiti samo Morje zgodb. Lukova največja pustolovščina doslej se je za primerjavo zgodila med velikimi vojnami na šolskem igrišču, v katerih je vodil svojo tolpo, ekipo Medzvezdnih pingvinov, do slovite zmage nad vojsko Cesarske visokosti pod vodstvom njegovega osovraženega tekmeca Adija Ratshita, znanega kot Rdeče sedalo, ko je dosegel dnevno zmago z drznim zračnim napadom, vključujočim papirnata letala, naložena s prahom za srbečico. Zelo zadovoljujoče je bilo gledati, kako je Ratshit skočil v ribnik na igrišču, da bi pomiril srbečico, ki se 9


mu je razširila po vsem telesu; toda Luka je vedel, da njegovi dosežki v primerjavi s Harunovimi res ne pomenijo kaj dosti. Harun pa je zato vedel za Lukovo željo po resnični pustolovščini, po možnosti takšni, ki bi vključevala neverjetna bitja, potovanja na druge planete (ali vsaj na satelite) in P2PZR oziroma Postopke, dvakrat preveč zapletene za razlago. Ampak doslej je skušal zmeraj zatreti Lukova hrepenenja. »Previden bodi, kaj si želiš,« je povedal Luki, ki je odgovoril, »Če sem iskren do tebe, je to zagotovo najbolj dražeča stvar, ki si jo kdaj izrekel.« Toda na splošno sta se brata Harun in Luka redko prepirala in sta se pravzaprav nenavadno dobro razumela. Razlika osemnajstih let se je izkazala kot dober prostor za odlaganje večine težav, ki se včasih pojavijo med brati, vse tiste drobne razdraženosti, ki starejšega brata pripravijo do tega, da slučajno butne fantovo glavo ob kamnit zid oziroma pomotoma potegne blazino izpod njegovega spečega obraza; ali prepriča mlajšega brata, da je dobra domislica napolniti čevlje velikega fanta s sladko, lepljivo mangovo marinado oziroma da pokliče novo punco velikega fanta z imenom druge punce in se potem pretvarja, da je šlo v resnici samo za nesrečni govorni spodrsljaj. Nič takšnega se torej ni dogajalo. Namesto tega je Harun učil mlajšega brata številnih uporabnih reči, pa katera glasba je kul in katera ne; Luka pa je enostavno oboževal starejšega brata in menil, da je podoben velikemu medvedu – pravzaprav nekako tak kot medved Pes – ali morebiti kot udobno ščetinasta gora s širokim nasmehom pod vrhom. Luka je ljudi najprej osupil že s tem, da se je rodil, kajti brat Harun je bil star že osemnajst let, ko je njegova mati Soraja 10


pri enainštiridesetih rodila drugega lepega fantiča. Njen mož Rašid je ostal brez besed in tako kot običajno besed našel vse preveč. V Sorajini sobi v bolnišnici je prijel svojega novorojenca, ga nežno pestoval v naročju in ga zasipal z nesmiselnimi vprašanji. »Kdo bi si bil mislil? Od kod si se vzel, orjak? Kako si prišel sem? Kaj imaš povedati o sebi? Kako ti je ime? V kaj boš odrasel? Kaj pravzaprav hočeš?« Imel je tudi vprašanja za Sorajo. »Pri najini starosti,« se je čudil in zmajeval s plešasto glavo. »Kakšen pomen ima takle čudež?« Rašid je imel petdeset let, ko je prišel Luka, toda v tistem trenutku je bil slišati kot vsak mlad, neizkušen oče, zbegan ob prihodu odgovornosti in celo malo prestrašen. Soraja je vzela otroka spet k sebi in pomirila očeta. »Ime mu je Luka,« je rekla, »Pomen čudeža pa je, da kaže, da sva na svet spravila fanta, ki lahko obrne sam Čas, da teče v napačno smer, in naju naredi spet mlada.« Soraja je vedel, o čem govori. Ko je Luka odraščal, se je zdelo, da postajata njegova starša mlajša. Ko je na primer mali Luka prvikrat vzravnano sedel, njegova starša nista mogla mirno sedeti. Ko se je začel plaziti, sta skakala gor in dol kot razburjena zajčka. Ko je shodil, sta poskakovala od veselja. In ko je prvikrat spregovoril – no! – mislili bi, da je cel legendarni Hudournik besed začel vreti iz Rašidovih ust in da ne bo nikoli nehal brizgati o sinovem velikem dosežku. Mimogrede, Hudournik besed buči iz Morja zgodb v Jezero Modrosti, katerega vodo razsvetljuje Zora dni, iz njega pa teče Reka Časa. Ta pomemben podatek v zvezi z načrtom  – in pravzaprav samim obstojem – Čarobnega sveta so tisoč let skrivali in varovali skrivnostni zakrinkani sitneži, ki so se 11


imenovali Aalim ali Učeni. Toda skrivnost je zdaj prišla na dan. Za javnost je postala dosegljiva zaradi mnogih slovečih zgodb Rašida Kalife. Zato so se vsi v Kahaniju dobro zavedali, da Svet čarovnije obstaja vzporedno z našim in iz te Resničnosti so prišle Bela čarovnija, Črna čarovnija, sanje, nočne more, zgodbe, laži, zmaji, vile, modrobradi džini, mehanični ptiči, ki berejo misli, skriti zakladi, glasba, izmišljije, upanje, strah, dar večnega življenja, angel smrti, angel ljubezni, motnje, šale, dobre zamisli, slabe zamisli, srečni konci, pravzaprav skoraj vse, kar je količkaj zanimivo. Aalim, katerih zamisel Znanja je bila, da pripada njim in da je preveč dragoceno, da bi ga s kom delili, so verjetno sovražili Rašida Kalifo, ker je spustil mačko iz vreče. Vendar še ni čas, da bi govorili – kakor bomo na koncu morali govoriti – o mačkah. Najprej je nujno, da spregovorimo o tisti strašni zadevi, ki se je zgodila na prelepo zvezdno noč. Luka je odrasel v levičnika in pogosto se mu je zdelo, da ne deluje on narobe, ampak preostali svet. Kljuke na vratih so bile narobe obrnjene, vijaki so zahtevali, da se jih privija v smeri ure, kitare so imele narobe napete strune in besedila v večini jezikov zapisujejo tako, da nerodno tečejo z leve proti desni, razen enega, ki se ga po naključju ni naučil. Lončarska vretena se sprevrženo vrtijo, derviši bi se bolje sukali, če bi se sukali v nasprotno smer, pa kako lepši in bolj smiseln bi bil ves svet, je menil Luka, če bi sonce vzhajalo na zahodu in zahajalo na vzhodu. Ko je Luka sanjal o življenju v takšni Nasprotni razsežnosti, o alternativnem levoročnem Planetu Drugasmer, na katerem bi bil običajen namesto nenavaden, 12


je bil včasih žalosten. Njegov brat Harun je bil desničar kot vsi drugi in zato se mu je vse zdelo lažje, kar se ni zdelo pravično. Soraja je Luki povedala, naj ne bo potrt. »Si otrok številnih darov,« je rekla, »in morebiti imaš prav, ko verjameš, da je leva prava, mi drugi pa nimamo prav, ampak se motimo. Naj te roke odnesejo, kamor hočejo. Samo zaposli jih, to je vse. Na vsak način pojdi na levo, vendar ne zapravljaj časa; nikar ne pusti, da bi ostal zadaj.« Ko je Lukova kletev na Cirkus Velikih ringov ognja tako spektakularno delovala, ga je Harun s strašljivim glasom pogosto svaril, da bi njegovo levičništvo morda lahko bilo znamenje temnih sil, ki kipijo v njem. »Samo previden bodi,« je rekel Harun, »da ne boš šel po Levi poti.« Leva pot je bila očitno pot k Črni čarovniji, toda ker se Luki še sanjalo ni, kako naj stopi na Pot, tudi če bi hotel, je bratovo svarilo zavrnil kot nekaj takšnega, kar je Harun včasih govoril, da bi ga podražil, ne da bi razumel, da Luka ne vidi rad, da se ga draži. Morebiti zato, ker je sanjal o selitvi v Levo razsežnost ali morebiti zato, ker je bil njegov oče poklicni pravljičar oziroma morebiti zaradi velike pustolovščine brata Haruna ali morebiti sploh brez pravega razloga, razen tega, da je bil takšen, kot je bil, je Luka odraščal z močnim zanimanjem in nadarjenostjo za druge resničnosti. V šoli je postal tako prepričljiv igralec, da so bili, kadar je poosebljal grbavca, cesarja, žensko ali boga, vsi prepričani, da je mladeniču nekako začasno zrasla grba, da je sedel na prestol, spremenil spol ali postal božanski. In kadar je risal ali slikal očetove zgodbe, na primer Spominske ptiče s slonjo glavo, ki so se spominjali vsega, kar se je kdaj zgodilo, ali Bolneribe, plavajoče v Reki Časa, ali Deželo izgubljenega 13


otroštva ali Kraj, kjer nihče ne živi, je vse oživilo v čudovitem, fantazmagoričnem, živobarvnem življenju. Pri matematiki in kemiji na žalost ni bil tako odličen. To je mučilo njegovo mater, ki je bila, četudi je pela kot angel, zmeraj razsodna, praktična ženska; vendar je skrivaj radostilo njegovega očeta, kajti za Rašida Kalifo je bila matematika tako skrivnostna kot kitajščina in dvakrat bolj nezanimiva; in kot deček je Rašid padel na svojih izpitih iz kemije, ker je razlil koncentrirano žvepleno kislino po svoji domači nalogi in jo oddal polno lukenj. Na Lukovo srečo je živel v dobi, v kateri so začeli skoraj neskončno število vzporednih resničnosti prodajati kot igrače. Kakor vsi, ki jih je poznal, je odraščal ob uničevanju flot napadajočih vesoljskih ladij in bil kleparček na potovanju skozi številne poskakujoče, goreče, zavite, kipeče stopnje reševanja prefinjene kraljične iz gradu pošasti in se spreminjal v brenčečega ježa, uličnega borca in rock zvezdnika pa neustrašeno vztrajal v preobleki s kapuco, medtem ko so demonske postave z zašiljenimi rogovi in rdeče-črnim obrazom skakale okoli njega in z dvoreznim svetlobnim mečem sekale po njegovi glavi. Kot vsi, ki jih je poznal, se je pridružil domišljijskim skupnostim v kiberprostoru, elektro-klubom, v katerih je prevzemal na primer istovetnost Medzvezdnega pingvina, imenovanega po članu Beatlov, ali pozneje popolnoma izmišljenemu letečemu bitju, čigar velikost, barvo las in celo spol si je lahko izbiral in po mili volji spreminjal. Luka je imel kakor vsi, ki jih je poznal, velik izbor žepnih škatlic za alternativno resničnost in je preživel večino prostega časa tako, da je zapuščal svoj svet in vstopal v bogata, živopisna, blagozvočna, izzivalna vsemirja v teh škatlicah, vsemirja, v katerih je bila smrt začasna (dokler 14


nisi naredil preveč napak in je postala trajna), življenje pa je bilo nekaj, kar si lahko osvojil oziroma zanj privarčeval ali pa so ti ga čudežno podarili, ker si po naključju dregnil z glavo v pravo opeko oziroma pojedel pravo gobo ali stopil skozi pravi čarobni slap, in shraniti je bilo mogoče toliko življenj, kot sta ti jih spretnost in sreča lahko prinesla. V Lukovi sobi zraven malega televizorja je stala njegova najdragocenejša lastnina, najbolj čarobna škatla od vseh, tista, ki je nudila najbogatejša, najbolj zapletena potovanja v drugi prostor in drugačen čas, v cono multi-življenja in začasne smrti: njegov novi MUU. In prav tako, kot se je Luka na šolskem igrišču spremenil v mogočnega Generala Luko, zmagovalca Vojske cesarskega veličanstva, poveljnika grozovitih LZS ali Lukovih zračnih sil iz papirnatih letal, ki prinašajo bombe iz prahu za srbečico, tako se je Luka, kadar je stopil stran od sveta matematike in kemije pa v cono MUU, počutil kot doma, kot doma na popolnoma drugačen način od tistega, na katerega se je počutil kot doma v svojem domu, pa vendarle kot doma; in vsaj v svojih mislih je postal Super Luka, Nadmojster igre. Spet je bil njegov oče Rašid Kalifa tisti, ki je spodbujal Luko in ki se je s smešno pičlo spretnostjo trudil, da bi se mu pridružil pri njegovih pustolovščinah. Soraja je brez navdušenja vihala nos, in ker je bila ženska zdrave pameti, ki ni zaupala tehnologiji, jo je skrbelo, da različne čarobne škatlice oddajajo nevidne žarke in valove, ki bodo njenemu ljubljenemu sinu izpridili možgane. Rašid je nalahko jemal takšne skrbi, zaradi česar je Sorajo samo še bolj skrbelo. »Nobenih žarkov! Nobenih valov!« je kričal Rašid. »Ampak poglej, kako lepo je razvil koordinacijo med očesom in roko pa kako rešuje tudi težave, 15


odgovarja na uganke, premaguje ovire, se vzpenja skozi težavnostne stopnje, da pridobiva izjemne spretnosti.« »To so nesmiselne spretnosti,« je odvrnila Soraja. »V resničnem življenju ni stopenj, samo težave. Če naredi nepremišljeno napako v igri, dobi novo priložnost. Če bo naredil nepremišljeno napako pri testu iz kemije, bo dobil slabo oceno. Življenje je težje od računalniške igre. To bi on moral vedeti in mimogrede bi moral to vedeti tudi ti.« Rašid se ni vdal. »Poglej, kako se njegove roke premikajo na kontrolah,« ji je povedal. »V teh svetovih ga levoročnost ne ovira. Osupljivo, saj je skoraj obojeročno spreten.« Soraja je od razdraženosti zavihala nos. »Si videl njegov rokopis?« je rekla. »Mu bodo njegovi ježi in kleparji pri tem pomagali?« Mu bodo ›pispi‹ in ›weeji‹ pomagali v šoli? Kakšna imena! Slišati so, kot bi šel na stranišče ali kaj.« Rašid se je začel spravljivo smehljati. »Imenujejo se konzole,« je začel, toda Soraja se je zasukala na petah pa odšla in z eno roko mahala visoko nad glavo. »Ne govori mi o takšnih rečeh,« je rekla čez ramo in uporabljala najbolj vzvišen ton. »Stojim brez konzole.« Ni bilo presenečenje, da je bil Rašid Kalifa pri MUU-ju neuspešen. Večji del življenja je bil dobro znan po zgovornem jeziku, njegove roke pa so bile, če smo iskreni, zmeraj pomanjkljivost. Bile so okorne, nerodne, štoraste reči. Bile so, kakor pravijo ljudje, do konca nespretne. V času svojih dvainšestdesetih let so izpustile neštete stvari, polomile brez števila več stvari, otipavale vse reči, ki jim jih ni uspelo izpustiti ali zlomiti, in zapackale vse, kar je napisal. Na splošno so bile vse prej kot priročne. Če je skušal Rašid zabiti žebelj v steno, mu je bil vedno napoti eden izmed prstov, in zmeraj je bil 16


malo otročji glede bolečine. Kadar se je torej Rašid ponudil, da bi Soraji dal roko v pomoč, ga je prosila – malenkost neprijazno – naj roke raje drži ob sebi. Toda po drugi strani se je Luka lahko spominjal časa, ko so očetove roke dejansko oživele. Res je bilo. Ko je imel Luka samo pet let, so Rašidove roke dobile svoje življenje in celo pamet. Imele so tudi imena: bile so Niga (desnica) in Nesmisel (levica) in bile so kar najbolj ubogljive in so naredile, kar je Rašid hotel od njih, na primer mahale po zraku, kadar je hotel kaj poudariti (ker je rad veliko govoril), ali v rednih presledkih prinašale hrano v usta (ker je rad veliko jedel). Pripravljene so bile celo umiti tisti del Rašida, ki ga je ta imenoval r-t-k, kar je bilo zares izjemno lepo od njih. Toda kakor je Luka hitro ugotovil, so imele tudi žgečkljivo lastno voljo, zlasti kadar je bil kjerkoli v dosegu. Včasih, ko je desnica začela Luko žgečkati in je prosil: »Nehaj, prosim, nehaj,« je oče odvrnil: »Nisem jaz. Pravzaprav te žgečka Niga,« in kadar se je pridružila levica, Luka pa je jokal od smeha in ugovarjal: »Ti si, žgečkaš me,« je oče odvrnil: »Veš kaj? To je pravi Nesmisel.« Zadnje čase pa so se Rašidove roke upočasnile in zdelo se je, da so se vrnile k temu, da so bile samo roke. Pravzaprav se je upočasnil ves Rašid. Hodil je počasneje kot prej (čeprav ni nikoli hodil hitro), jedel počasneje (čeprav ne prav dosti več) in, najbolj zaskrbljujoče od vsega, govoril je počasneje (pa je zmeraj govoril zelo, zelo hitro). Ni se več tako hitro smejal kot nekoč in včasih, si je predstavljal Luka, se je zdelo, da so se pravzaprav misli upočasnile v očetovi glavi. Celo za zgodbe, ki jih je pripovedoval, se je zdelo, da se premikajo počasneje, 17


kot so se nekoč, to pa je bilo slabo za posel. »Če se bo s takšnim tempom upočasnjeval,« si je vznemirjeno dopovedoval Luka, »potem se bo prav kmalu popolnoma zaustavil.« Predstava popolnoma zaustavljenega očeta, ki je obtičal sredi stavka, sredi giba, sredi koraka, preprosto otrpnil na mestu za vselej, je bila strašljiva; toda zdelo se je, da je to smer, v katero je vse skupaj namenjeno, razen če bi lahko kaj naredili, da bi Rašida Kalifo spet pognali v tek. Luka je tako začel razmišljati, kako bi bilo mogoče očeta pospešiti; kje je pedal, na katerega je treba pritisniti, da bi znova vzpostavili pojemajoči pospešek? Toda preden je lahko rešil težavo, se je na prelepo zvezdnato noč zgodilo nekaj strašnega. Mesec in en dan po prihodu medveda Psa in psa Medveda se je na domu Kalifovih nebo vzpenjalo nad mestom Kahani in reko Silsilo, morje onstran pa je bilo čudežno polno zvezd, pravzaprav tako žareče od zvezd, da so prišle celo čemerneribe iz vodnih globin presenečeno pogledat gor in se začele proti svojim željam smehljati (in če ste kdaj videli smehljajoče čemerneribe, ki so videti presenečene, boste vedeli, da ni prav lep prizor). Kakor po čarovniji je široka črta samega ozvezdja zažarela na jasnem nočnem nebu in vse spomnila na to, kako je bilo v starih časih, preden so ljudje umazali zrak in skrili nebo pred pogledom. Zaradi smoga je postalo v mestu tako nenavadno videti Mlečno cesto, da so se ljudje klicali iz hiše v hišo, da bi sosedom povedali, naj pridejo na ulico in pogledajo. Vsi so se odpravili iz svojih domov in stali z brado v zrak, kakor da bi cela soseska prosila, da bi jo žgečkali, in Luka je nekaj časa premišljeval, da bi postal glavni žgečkač, potem pa je to misel raje zavrgel. 18


Zdelo se je, da zvezde tam gor plešejo, da rojijo naokoli v sijajnih in zapletenih vzorcih kot ženske na svatbi, okrašene s svojim nakitom, ženske, ki se belo, zeleno in rdeče bleščijo od diamantov, smaragdov in rubinov, sijajne ženske, ki plešejo na nebu, okrašene z žarečimi dragulji. In ples zvezd se je zrcalil na mestnih ulicah; ljudje so prihajali iz hiš s tamburini in bobni in slavili, kot da bi kdo imel rojstni dan. Medved in pes sta tudi praznovala, tulila sta in poskakovala, Harun in Luka in Soraja pa njihova soseda gospodična Onita so tudi vsi plesali. Samo Rašid se ni pridružil zabavi. Sedel je na verandi in opazoval in nihče, še Luka ne, ga ni mogel spraviti na noge. »Težkega se počutim,« je rekel. »Noge se mi zdijo kot vreče premoga in roke kot hlodi. Gotovo jo morala v moji bližini težnost nekako narasti, ker me vleče k tlom.« Soraja je rekla, da je pač lenoba in čez čas je tudi Luka pustil očeta, da je obsedel tam in jedel banano iz šopa, ki ga je kupil od mimoidočega krošnjarja, medtem ko je on, Luka, tekal naokoli pod karnevalom zvezd. Velika nebesna predstava je trajala pozno v noč in dokler je trajala, je bila videti kot znamenje nečesa dobrega, začetka nepričakovano dobrih časov. Toda Luka je prav kmalu doumel, da ne gre za nič takšnega. Morebiti je bilo dejansko nekakšno slovo, poslednji hura, kajti to je bila noč, ko je Rašid Kalifa, legendarni pripovedovalec zgodb iz Kahanija, zaspal s nasmeškom na obrazu, banano v roki in iskrico na čelu, naslednje jutro pa se ni prebudil. Namesto tega je spal dalje in tiho smrčal s prijaznim nasmeškom na ustnicah. Spal je vse dopoldne in potem vse popoldne, nato pa spet vso noč, in tako se je nadaljevalo, jutro za jutrom, popoldne za poldnevom, noč za nočjo. 19


Nihče ga ni mogel prebuditi. Sprva je Soraja, ki je mislila, da je samo preutrujen, hodila naokoli in utišala vse pa vsakomur pripovedovala, naj ga ne moti. Ampak kmalu jo je začelo skrbeti in ga je skušala sama prebuditi. Najprej mu je nežno prigovarjala, mrmrajoč ljubeznive besede. Potem ga je božala po čelu, poljubljala na lice in mu pela pesmice. Končno ga je, ko je izgubljala potrpljenje, požgečkala po podplatih, ga divje stresala za rame in mu, ko je vse odpovedalo, na ves glas vpila na uho. Izpustil je odobravajoči »mmm« in njegov nasmešek se je malo razlezel, vendar se ni prebudil. Soraja je sedla na tla zraven njega in zakopala obraz v dlani. »Kaj naj naredim?« je tarnala. »Zmeraj je bil sanjač, zdaj pa je šel in se odločil, da ima sanje raje od mene.« Prav kmalu so se časopisi razpisali o Rašidovem stanju in novinarji so se prikradli in prilizovali po soseski, ker so skušali priti do novic. Soraja je napodila fotografe, ampak novico so vseeno zapisali. »Nič več čvekanja Blašaha,« je nekoliko okrutno kričal naslov. »Zdaj je Trnuljčica, samo da je še bolj trnast.« Ko je Luka videl svojo mater jokati, očeta pa v krempljih Velikega sna, se je počutil, kot bi se svet ali vsaj velik del njegovega sveta nenadoma končal. Vse življenje se je skušal prikrasti v spalnico staršev zgodaj zjutraj, da bi ju presenetil, preden bi se zbudila, pa sta se vsakokrat zbudila, preden je prišel do njune postelje. Ampak zdaj se Rašid ni prebudil in Soraja je bila zares neutolažljiva, kar je beseda, Luka je to vedel, ki v resnici nima nikakršne zveze z igrami, četudi si je prav v tem trenutku želel, da bi bil v kakšni drugi, izmišljeni različici resničnosti in bi lahko pritisnil na gumb Izhod, da bi se vrnil 20


v svoje življenje. Pa ni bilo nobenega gumba za Izhod. Bil je doma, četudi se je dom nenadoma zdel kot zelo čuden in strašljiv kraj, brez smeha, in kar je bilo najbolj grozno, brez Rašida. Zdelo se je, kakor da bi tisto, kar je bilo nemogoče, postalo mogoče, nekaj, kar je bilo nepredstavljivo, je postalo predstavljivo, in Luka grozljivi zadevi ni hotel dati imena. Prišli so zdravniki in Soraja jih je odpeljala v sobo, kjer je spal Rašid, in zaprla vrata. Harunu je dovolila v sobo, Luka pa je moral ostati z gospodično Onito, česar ni maral, ker mu je dajala jesti preveč sladkarij in je vlekla njegov obraz k sebi, da se ji je izgubil v nedrjih kot popotnik v neznani dolini, ki diši po cenenem parfumu. Čez čas ga je prišel obiskat Harun. »Pravijo, da ne vedo, kaj je narobe z njim,« je povedal Luki. »Samo spi in ne morejo reči, zakaj. Vtaknili so mu kapalko v roko, ker ne jé in ne pije in potrebuje hrano. Ampak če se ne bo prebudil ...« »Prebudil se bo!« je zavpil Luka. »Vsak trenutek se bo prebudil!« »Če se ne bo prebudil,« je rekel Harun in Luka je opazil, da so se Harunove roke stisnile v pest, pa tudi njegov glas je bil nekako stisnjen, »potem mu bodo mišice oslabele pa celo telo tudi in potem ...« »Nič potem,« je ognjevito vskočil Luka. »Samo počiva, to je vse. Postajal je počasnejši in počutil se je težkega in mora počivati. Vse svoje življenje je skrbel za nas, če sem iskren do tebe, zdaj pa ima pravico, da si privošči malo počitka, kaj ni res, tetka Onita?« »Ja, Luka,« je rekla gospodična Onita. »Tako je, dragi moj, skoraj povsem prepričana sem.« In solza se ji je skotalila po licu. 21


Stvari so se še poslabšale. Luka je tisto noč buden ležal v svoji postelji, preveč šokiran in nesrečen, da bi spal. Tudi pes Medved je bil na postelji, vohljal in momljal, izgubljen v pasjih sanjah, medved Pes pa je negibno ležal na slamnati rogoznici na tleh. Ampak Luka je bil popolnoma buden. Nočno nebo pred njegovim oknom ni bilo več jasno, ampak oblačno in nizko, kot bi se mrščilo, in v daljavi je godrnjalo grmenje kot glas jeznega velikana. Potem je Luka v bližini zaslišal zvok utripajočih kril, skočil je iz postelje in stekel k oknu, pomolil glavo ven in zasukal vrat, da bi pogledal proti nebu. Sedem jastrebov je letelo navzdol proti njemu, imeli so naborke okoli vratu kot evropski plemenitaši na starih slikah ali kot cirkuški klovni. Bili so grdi, smrdljivi in zlobni. Največji, najgrši, najbolj smrdljivi in zlobni jastreb se je spustil na Lukovo okensko polico, tik zraven njega, kakor da bi bila stara prijatelja, medtem ko je drugih šest lebdelo tik zunaj dosega. Pes Medved se je prebudil in urno stopil k oknu, renčal je in kazal zobe; medved Pes je trenutek pozneje planil pokonci in se vzpel proti Luki, pa gledal, kot da hoče jastrebe kar tam in takrat raztrgati na koščke. »Počakajta,« jima je rekel Luka, ker je videl nekaj, kar je bilo treba raziskati. Z naborka na vratu Šefa jastrebov je visel mošnjiček. Luka je segel po njem; jastreb se ni premaknil. V mošnjičku je bil zvitek papirja in na zvitku papirja je bilo sporočilo Kapitana Aaga. »Grozni črnojezični otrok,« je pisalo v sporočilu. »Odvratni čarovni deček, si mislil, da ne bom naredil ničesar v odgovor na to, kar si ti naredil meni? Si mislil, podlo demonsko dete, da te ne morem prizadeti bridkeje, kot si ti prizadel mene? Si 22


23


bil tako domišljav, šibki pritlikavi klevetnik, da si mislil, da si edini vešč v mestu? Če izrečeš kletev, ko je ne moreš nadzorovati, o, nesposobni pigmejski čarovalec, pa se ti bo vrnila in te udarila naravnost v obraz. Ali pa je v tem primeru šlo za morebiti še bolj zadovoljivo maščevalno dejanje in je potolkla nekoga, ki ga imaš rad.« Luka je začel drgetati, četudi je bila noč topla. Je to resnica? Je njegova vročekrvna kletev cirkuškega direktorja dobila odgovor v speči kletvi njegovega očeta? Luka je z grozo pomislil, da je v tem primeru Veliki sen njegova krivda. Niti prihod medveda Psa in psa Medveda v njegovo življenje ne bi mogel nadomestiti izgube očeta. Po drugi strani pa je očetovo počasnost opazil že davno pred nočjo plešočih zvezd, torej je to sporočilo morebiti samo ostudna laž. Kakorkoli že, odločen je bil, da Šefu jastrebu ne bo dopustil, da bi videl, kako pretresen je, zato je rekel glasno, z odločnim glasom, podobnim tistemu, ki ga je uporabljal v šolskih igrah: »Sovražim jastrebe, če sem iskren do tebe, in nisem presenečen, da ste edina bitja, ki so ostala zvesta strašnemu Kapitani Aagu. Sicer pa, kakšna zamisel, da imaš v cirkusu točko z jastrebi! Kar samo pokaže, kakšne sorte človek si. Razen tega,« je dodal Luka in pred jastrebovim ciničnim kljunom raztrgal sporočilo, »je to pismo zoprnega človeka, ki se poskuša hvaliti, da bi lahko pri mojem očetu povzročil bolezen. Očitno je, da ne more pri nikomer povzročiti nezdravja, zato pa postane vsem slabo.« Potem je zbral ves pogum, spodil velikega ptiča s svoje okenske police in zaprl okno. Jastrebi so zmedeno odleteli, Luka pa se je sesedel na posteljo in drgetal. Pes in medved sta potiskala smrček vanj, pa 24


ga ni bilo mogoče potolažiti. Rašid je spal in on, Luka, se ni mogel znebiti občutka, da je on sam – in samo on – tisti, ki je priklical kletev na svojo družino. Po noči brez sna je Luka vstal pred zoro in se odplazil v spalnico staršev, kakor je tako pogosto počel v srečnejših časih. Tam je ležal njegov oče in spal, cevke so mu tekle v roko, da so ga hranile, zaslon pa je prikazoval njegov srčni utrip kot nazobčano zeleno črto. Po pravici povedano, Rašid ni bil videti preklet ali celo žalosten. Videti je bil ... srečen, kakor da sanja o zvezdah, pleše z njimi, medtem ko spi, živi z njimi na nebu in se smehlja. Toda videz ni vse, je Luka vse predobro vedel; svet ni zmeraj takšen, kot se zdi. Soraja je spala na podu in se s hrbtom naslanjala na zid. Nobeden od njiju se ni prebudil, kakor sta se zmeraj, kadar se je Luka kradel proti njima. To je bilo pobijajoče. Vlekel je noge za sabo in se odpravil nazaj v svojo sobo. Skozi okno je lahko videl, kako se je nebo začelo svetliti. Zora naj bi ljudi razvedrila, Luka pa ni mogel razmišljati o ničemer, kar bi ga razvedrilo. Šel je k oknu, da je zagrnil zaveso in bi lahko vsaj ležal v temi in nekaj časa počival, in takrat je opazil nekaj nenavadnega. Na uličici pred prebivališčem Kalifovih je stal moški, oblečen v znano cinobrasto safari srajco in prepoznavni zdelani slamnik in odkrito opazoval hišo. Luka je že hotel zavpiti in morebiti celo poslati Medveda in Psa, da bi tujca odgnala, ko je človek nagnil glavo nazaj in mu pogledal naravnost v oči. Bil je Rašid Kalifa! Bil je njegov oče, ki je stal tam, ne da bi kaj rekel, četudi je bil videti popolnoma buden! Toda če je Rašid zunaj na uličici, kdo je potem tisti, ki spi v njegovi postelji? In če Rašid spi v svoji postelji, kako je mogoče, 25


da je zunaj? Luki se je vrtelo v glavi in njegovim možganom se ni niti sanjalo, kaj naj si mislijo; zato pa so noge začele teči. Luki sta sledila medved in pes, on pa je tekel, koliko hitro je mogel tja, kjer je oče čakal nanj. Bos je planil po stopnicah navzdol, malo se je opotekel, stopil korak v desno in se za trenutek počutil čudno vrtoglavega, spet ujel ravnotežje in se pognal skozi vhodna vrata. To je čudovito, je pomislil Luka. Rašid Kalifa se je prebudil in nekako smuknil ven na sprehod. Vse bo še prav.

26


Življenje ni kapljica.

K

Življenje je plamen. aj misliš, iz česa je narejeno sonce? Iz dežnih kapelj? Ne bi rekla. Življenje ni mokro, mladenič. Življenje žge.

ISBN 978-961-241-683-6

9

789612 416836


Luka in Ogenj Življenja