Page 1

Zamejstvo

Landarska jama Pri nemem muzikantu Dostop: Iz Nove Gorice čez državno mejo skozi Krmin, Čedad in Špeter do Lipe (Tiglio): okoli 50 km. Iz Lipe na levo odcep proti Trčetu (Tacetta), od tam proti Landarju (Antro): 3 km. Iz vasi je dobrih deset minut hoje do jame. Krajši je dostop iz Posočja čez mejni prehod Robič. Od Kobarida do Landarske jame je okoli 25 km. Jama je odprta ob nedeljah. Med tednom si jo lahko ogleda skupina (vsaj petih obiskovalcev), če v Landarju poišče osebo, ki jo odpira.

Notranjost cerkve sv. Janeza Krstnika in Evangelista, vdolbena v steno

Naravne lepote Zgodovinsko-kulturne znamenitosti

              

Lastovičje gnezdo: tista nagrbančena siva kepa, za katero te je strah, da se bo odlepila ..., iz katere kdaj vznikne nekakšno rdeče-črno kljunasto žrelce mladička ... Takšna prispodoba obide po­ potnika, ko s ceste ob reki Nadiži, s te stare trgovske, kleriške in


Landarska jama

vojaške bližnjice med Oglejem in kobariškim kotom, ugleda nenavadno stavbno prikazen sredi velikanske sive pečine. Kakor da bi ugledal inačico Predjamskega gradu, se mu zazdi. Le da tu ne gre za grad, ampak za cerkev, potis­ njeno v ustje dolge podzemeljske jame, kakor v njeno čeljust. Beneški Slovenci ji pravijo Sveti Ivan v čele. Kako ta čele glasovno ustreza tej prikazni v strmi skalni steni! Od kod pride? Od čela, čeljusti? Lepo utrjena gozdna pot, ob kateri so v škarpo vzidali votle kamne, da bi v njih lahko vti­kali bakle, nas iz Landarja pripelje do strmega stopnišča. Že slišimo vodo, ki se više nad nami izdatno izliva iz jame. Pod nami se ji pridruži šumen in senčnat studenec, ki se, žuboreč po strmem jarku, med temnimi skalami prebija v dolino k vasici Bijače (Biacis – kjer je tik nad Nadižo znana jama Bjarč, prebivališče prazgodovinskega človeka). Skoraj navpično steno, sredi katere že vidimo nekaj belo in zidano sršečega, bomo premagali po 115 stopnicah, od katerih so nekatere vklesane v živo skalo. Mimo ostankov srednjeveških zidov se dvignemo do železnih vrat. Pred Landarsko jamo smo (La grotta di san Giovanni d'Antro), ki je selišče in pribežališče že od zore človeštva, že od zgodnjega srednjega veka pa tudi znanstveno dokazan kult­ ni prostor; v zgodovini in sedanjosti čaščeno svetišče Beneških Slovencev. Skozi vrata pridemo v hodnik, iz katerega se odpirata dva umet­ na rova. Prvi, desni, ki je nizek, pravilno obokan, se zdi kot naravni vhod v jamo. In vendar je vsekan pod podom cerkve! Skozi njega se izteka voda. Na koncu tega rova zagledamo jamskega medveda, ki se napadalno dviga na zadnji nogi. K sreči gre le za dober zgled preparirane zveri in za nekakšen spomenik znanosti, ki je odkrila, da je tudi v tej jami bil tragično zatrt Ursus speleus. Veliki, nevarni kosmatinec je namreč po nagonu lahko kotil svoj zarod le v takih jamah, v njih pa ga je s svojimi pastmi in kopji čakal trop ledenodobnih lovcev. Landarska jama je torej tudi ena mnogih slovenskih paleontoloških postaj. K našemu cilju pelje levi umetni rov, ki je star vhod v cerkev. Po nekaj korakih smo že v pol naravni, pol zidani lopi, kjer je stara­

Igralec na dude v konzoli gotskega rebra v prezbiteriju landarske cerkve, izvrstno kiparsko delo Andreja iz Loke


Zamejstvo

krušna peč, okoli katere so se stoletja, morda tisočletja, in še v polpreteklosti zbirali ljudje, ki so se skrili v Landarski jami kot v neosvojljivi postojanki. Gotovo so v njej prebivali takrat, ko so mimo po dolini ob koncu antike divjale čete konjeniških ljudstev, ali pa pozneje v časih bojev med Slovenci in Langobardi. Lopa je vdolbena v skalo. Okorno sklesan steber ji podpira naravni strop, na odprti strani pa jo obkroža nizek zid, ki ljudem brani pasti v prepad. Nagačeni jamski medved ob vhodu v rov Landarske jame

Landarska cerkev, drzno postavljena sredi strme pečine

Sozvočje narave in umetnosti Z nadmorske višine 348 m se je lepo razgledati po osrednji nadiški dolini. V njenih krajih se je napletlo kar lepo število legend o langobardski kraljici Teodolindi oziroma slovanski kraljici Vidi, ki se je v jamo zatekla pred hunskim kraljem Atilo in ga z zvijačo tako ukanila, da je opustil obleganje. Vida je s tem našla pot v slovensko pesništvo (romanca Atila in slovenska kraljica Antona Aškerca), Teodolinda pa za isto dejanje v furlansko. Skrbi za obrambne ukane je bilo gotovo veliko tudi v 15. in 16. stoletju, ko so se jame in ubežnikov v njej skušale polastiti številne turške tolpe. Prav v tem času, leta 1477, je cerkev zgradil in ji dal današnjo podobo Andrej iz Škofje Loke, kipar in stavbar, ki mu lahko sledimo še po nekaterih drugih cerkvicah v bližini. Vse so zlite z mehko beneško pokrajino, ki jo tako radi odevamo v izraze nostalgičnih čustev. A nobena cerkev ni dosegla tako osupljivega sozvočja narave in umetnosti, sozvočja med naravnim pojavom, kakršna je pečina s sigastimi stenami, in poznogotsko, po kranjsko zaokroženo (dr. Ivan Sedej) arhitekturo. Iz lope dosežemo to arhitekturo v nekaj korakih. Cerkev sama ni drugega kot sprednji del jame. Po podatkih beneškega duhovnika in pesnika Ivana Trinka (1863–1954) je dolga ka­ kih 16, široka 10, visoka pa povprečno 12 do 14 met­rov. Stene in strop te »cerkvene ladje« so torej masivna, trda skala, kakor jo je bil Bog


Landarska jama

Zidovi so se v cerkvi Na čeleh okrušili, k sreči pa se je na njih ohranilo nekaj ostankov gotskih fresk.

ustva­ril. Za oltarjem sega jama daleč v goro. Raziskanih je štiri kilometre rovov. Obiskovalci lahko varno, po nadelani osvetljeni poti pri­dejo 300 metrov daleč, do Marijinega kipa. Lahko si prej ogledajo tudi paleontološki muzejček, ki v treh vitrinah hrani nekaj orodij in orožja jamskih lovcev ter zobe in zdruzgane lobanje jamskih medvedov, takoj poleg medvedove strašljive nagačene prisotnosti. Seveda je Landarska jama predvsem cerkev. Njen zvon posebej radi slišijo mladoporočenci. Zato njene stene pogostokrat poslušajo vekanje krščencev. Najraje se romarji vanjo zgrnejo na velikonočni ponedeljek in 24.  junija, na dan Janeza Krstnika, ki je poleg soimenjaka Evangelista patron tega svetega prostora. Cerk­ vene opreme tako rekoč ni, a kakor piše Trinko, Beneškim Slo­ vencem klečanje na golih tleh ne dela preglavic. Na desno stran je postavljen zidani del cerkve: kos stene spredaj, mala zakristija in dve tretjini prezbiterija. Tu so posejani biseri podeželske gotike: zvezdastorebrasti obok, izklesane figuralne konzole, med katerimi je kiparsko sijajen zlasti igralec na dude. Skrivnostno ganljiv je ta nemi muzikant. Oglaša se iz davnine s pobožnimi glasovi Bene­ških Slovencev, ki odmevajo po dolgi temni jami, podoben pa je netopirju časa, visečemu z jamskega stropa. Kar naprej se prebuja, nemirno prhuta, slep in cvileč od nevarnega bivanja v tem viso­kem gnezdu.

/Landarska+jama  

http://www.modrijan.si/slv/content/download/2054/37281/version/1/file/Landarska+jama.pdf