Issuu on Google+

Gorenjska

Jezersko Pod starimi strehami Dostop: Iz Kranja po dolini reke Kokre je na Jezersko 37 km. Ko pridete na Zgornje Jezer­ sko (880 m), ob planinskem kažipotu za Češko kočo kmalu zavijete na desno, na ozko cesto, dolgo 1 km. Do slapa Čedce (1300 m) pelje označena pot skozi gozd, rušje in po hudourniškem koritu, ki ga je v položno melišče urezala voda spod slapa. Vendar pozor! Po silovitem zemeljskem plazu leta 2008 utegne biti približevanje Čedci nevarno. Po­ trebna je skrajna previdnost. Hoje je približno za uro, s planinsko opremo. Priporočljiv zemljevid: Kamniške in Savinjske Alpe, 1 : 50 000.

Dolina Makekova Kočna pod dvema vršacema v Kamniško-Savinjskih Alpah, Kočni in Grintovcu. V ospredju je kmetija Makek.

Naravne lepote Zgodovinsko-kulturne znamenitosti

              

Dolina na severni strani gorskega hrbta Kamniško-Savinjskih Alp je prava gostija za ljubitelje narave in starosvetnosti. Zlasti sta lepi poti v obe jezerski dolini, v Ravensko in Makekovo Kočno. Že v poldnevnem izletu je možno iz Makekove Kočne priti do Čedce, enega najvišjih slovenskih slapov. Cesta nas najprej pelje mimo mogočne kmetije Makek. Ob njej si mimogrede ogledamo še veliko tiso; najzanimivejši del kmetije pa je na malce protisloven način tista stavbica, ki je najmanjša, namreč lesena podkletena kašča, ki so jo postavili leta 1849.


Jezersko

Naprej se dvigujemo skozi gozd, ki se vse bolj redči; vse lep­še se lahko razgledujemo po divje razbrazdanih severnih os­ tenjih Kamniško-Savinjskih Alp. Lep pouk iz zemeljske zgodovine nas čaka! Gora Kočna je s svojima dvema vrhovoma (Kokrska Kočna 2475  m, Jezerska Kočna 2540  m) najmočnejši kočnik v jezerski gorski čeljusti. Ledenik ji je v njenem srednjem delu izdolbel globoko škrbino, med umikanjem in topljenjem odlomil del Kočne, ki je zgrmel v dolino. Zadnjič je do takšnega velikega odloma prišlo spomladi 2008. Ostal je več kot 100 metrov visok odlom amfiteatrske oblike. Divje razbrazdana stena je na tem mestu še danes rdečerjava zaradi železovih spojin, tako da spominja na veliko, še zmeraj odprto gorsko rano. Hladi jo dolg, tenek curek slapa, ki je pred zadnjim odlomom prosto padal okoli 70 metrov globoko, potem pa se še 50 metrov zlival po strmi steni. Zdaj bo višino slapa treba zmeriti na novo. Po nekaterih raziskovalcih ljudskih imen je Čedca dobila ime po igrači pupici ali punčki v plenicah, čečici. Slap je z malo domišljije res videti kot čečica, zlasti v dneh, ko se s širokega ustja povesi v prepad debel leden steber. Sredi surovih skalnih gmot je videti nekako punčkasto cart­ ljiv, silnim rušilnim silam navkljub, saj je podoben občutljivemu povesmu belih trakcev, ki jih razčesava nevidni glavnik vetra. Rdeče stene voda ni zlizala, nas­ protno, raskava je, kar priča, da je Čedca mlad slap, ki nemara preživlja šele dojenčkasto dobo svojega nedoločenega trajanja, in je torej med slapovi res čečica, materi Kočni v čedno igračkanje s svojim iskalnimi gmotami.

Od Šenka do Jenka Vendar pa Jezersko lahko polno doživimo, tudi če ostanemo kar v dolini. Posamezne domačije na od magistralnih poti odmaknjenem,

Češka koča na Spodnjih Ravneh (1542 m), zgrajena leta 1900, je eno najimenitnejših planinskih domovanj v Kamniško-Savinjskih Alpah.

V Šenkovi hiši živi že kdove kateri rod, saj je bila zgrajena v 16. ali 17. stoletju.


Gorenjska

Z Jezerskega se steka Jezernica, ta pa se zliva v Kokro. Obe rečici sta pri ribičih muharjih zelo v čislih.

od zunaj pozabljenem, od znot­ raj pa vase zaprtem Jezerskem so nemara ohranile čut za svoje posebnosti in izvirne lastnosti, zato številne stoletne stavbe sto­jijo še danes. Le nekaj sto metrov od Planšarskega je­ zera, kjer sta glavno parkirišče in dobra hrana, pelje cesta do Šen­kove domačije, tiste kmečke arhitekture (poselska lesena hiša, kašča, senik, skedenj, ovčji, goveji in konjski hlevi), ki je bila na Slovenskem največkrat premerjena, fotografirana, narisana, opisana, znanstveno obdelana, zavarovana itd. Gre za velik, nekoč bogat slovenski dom. O njegovi starosti si strokovnjaki niso edini. Arhitekt Marjan Mušič jo je datiral v leto 1517, etnolog Ivan Sedej pa 100 let kasneje. Posebno je zanimiva velika zidana stanovanjska hiša. Dva portala sta lepo kamnoseško delo, zanimiva so tudi okna. Če boste prijazni in ne preveč moteči, vam bodo domači morda dovolili, da pokukate v notranjščino, v dolgo in široko, banjasto obokano vežo. V črno kuhinjo in shrambo peljeta izredno lepa poznogotska portala. Tu je še veliko dragocenih detajlov: stropov, vogalnih zvez, vrat, ključavnic, okvirov, obokov, stebrov ... Če boste že pri Šenku, zavijte še k Jenku; spet nekaj sto metrov naprej. K sloviti Jenkovi kasarni. Kasarni? V njej so v času Ilirskih provinc bivali francoski vojaki. Sicer je to večstanovanjska hiša, kjer je bil – ob nekdanji cesti s Koroškega na Kranjsko – najprej hospital, gostišče in pribežališče za popotnike. V njej so ohranjeni številni kamnoseški detajli iz pozne gotike, v zgornjih prostorih pa je še viden napis nekega popotnika iz leta 1569; kar pomeni, da je stavba takrat že stala. Danes je »kasarna« muzej z zanimivo narodopisno opremo. Prostori so urejeni po šegah iz prejšnjih stoletij, posebno zanimiva je že vhodna velika veža, ki učinkuje kar monumentalno. Tu so kurili in tu je bila jedilnica. Dobimo pristen vtis 18. stoletja in še starejših časov, ko se je turizmu streg­ lo edino v takih stavbah: estetsko in funkcionalno nemara lepše kot danes. V nasprotju z današnjim izletnikom pa je takratni popotnik živel naporno in nevarno. Vendar se mu ni tako mudilo.


Jezersko