Page 1

scitni jancar 3.indd 1

isBn 978-961-241-458-0

9 789612 414580

Drago Jančar

To noč sem jo videl

Werner Berg (1904–1981), Lipa/Zimsko sonce (1964), olje na platnu © Galerie Magnet, Wien, Klagenfurt, Völkermarkt

Roman Drevo brez imena (Modrijan, 2008; zbirka Euroman) je bil preveden v nemščino, hrvaščino in ukrajinščino, prihodnje leto bo knjiga izšla v madžarščini, v pripravi sta tudi italijanski in francoski prevod.

Drago Jančar

Romani: Petintrideset stopinj – 1974 (2006) Galjot – 1978 (1980, 1984, 1997, 2004) Severni sij – 1984 (1993) Posmehljivo poželenje – 1993 (2006) Zvenenje v glavi –1998 (1999, 2002) Katarina, pav in jezuit – 2000 (2002) Graditelj – 2006 Drevo brez imena – 2008

Včasih jim pripovedujem, kako lepo se je tam živelo. Pokažem jim fotografije s Podgorskega, na eni sem skupaj z gospo Veroniko, obe imava rože v rokah. Nabrali sva jih za vaze zgoraj v jedilnici. S široko odprtimi očmi me poslušajo, ko jim razlagam, kakšno srebrno posodo smo imeli in kako je iz Ljubljane prihajal gospod, ki je igral na klavir. Kako so se na širokih travnikih pod graščino brezskrbno pasli konji. Še bolj kot o konjih pa radi poslušajo zgodbo o majhnem aligatorju, ki ga je nekoč imela mlada gospa, potem pa je v kopalni kadi ugriznil njenega gospoda. Otroci se smejejo in ploskajo s svojimi drobnimi ročicami. Tistega aligatorja so nazadnje nagačili in obesili na steno, da je ob vhodu strašil neprijazne obiskovalce. To zgodbo hočejo zmeraj znova slišati.

To noč sem jo videl

Drago Jančar (Maribor, 1948), slovenski pisatelj, dramatik, esejist. Od leta 1979 živi v Ljubljani, kjer dela kot urednik pri Slovenski matici. Leta 1985 je bil v ZDA s Fulbrightovo štipendijo za umetnike, v naslednjih letih pa v Nemčiji, Avstriji in Veliki Britaniji. Od leta 2001 je redni član SAZU. Jančar je najpogosteje prevajani slovenski pisatelj; njegove knjige so izšle v angleščini, francoščini, nemščini, ruščini, italijanščini, španščini, hrvaščini in mnogih drugih jezikih. Pogosto nastopa z literarnimi branji in predavanji v vodilnih kulturnih centrih sveta. Je dobitnik številnih domačih (mdr. nagrade Prešernovega sklada 1979, Prešernove nagrade 1993, dvakrat kresnika, trikrat Rožančeve, štirikrat Grumove) ter mednarodnih nagrad – evropske za kratko prozo (Augsburg, 1994), Herderjeve (2003), Jeana Améryja (2007), HemingwaySparkasse (Lignano, 2009), nagrade za mediteransko kulturo (Cosenza, 2009).

To je roman o nekaj letih življenja in skrivnostnem izginotju Veronike Zarnik, mlade ženske iz ljubljanske meščanske družbe, ki jo je vase potegnil vrtinec nemirne zgodovine. Pet oseb pripoveduje o njej, pa vsaka od njih tudi o sebi in razburkanem slovenskem času pred drugo svetovno vojno in med njo. O času, ki je kot moloh goltal ne samo tako ali drugače prepričane udeležence zgodovinskih dogodkov, ampak tudi ljudi, ki so živeli na robu burnega dogajanja, ki ga niso niti dobro razumeli – hoteli so samo živeti. Toda »samo« živeti je bila iluzija, bil je čas, ko se tudi v na videz varnem in idiličnem zavetju neke graščine na Gorenjskem ni bilo mogoče izogniti drvečemu vlaku nasilja. O Veroniki pripoveduje njen nekdanji ljubimec, oficir jugoslovanske kraljeve vojske, ki se je leta petinštirideset znašel v ujetniškem taborišču v Palmanovi; zgodbo nadaljuje njena mati, ki isto leto čaka na vrnitev hčere v ljubljanskem predmestnem stanovanju, potopljena v spomine in blodna od negotovega upanja; o njej govorita zdravnik nemške okupacijske vojske in družinska gospodinja; nazadnje nekdanji partizan, ki je iz nejasnega osebnega nagiba, polnega nesporazumov, sprožil vlak, ki je zdrvel čez nočno pokrajino in njene ljudi.

19.8.10 8:24

/Jancar_To%20noc%20sem%20jo%20videl_300dp  

http://www.modrijan.si/slv/content/download/5274/60025/file/Jancar_To%20noc%20sem%20jo%20videl_300dpi.pdf