Page 1

Dolenjska

Grad Jurija Kozjaka V naravi sesuto, v spominu nepredrtno Dostop: Iz Trebnjega se peljete po cesti proti Žužemberku in po nekaj kilometrih pridete do Male vasi, kjer je rojstna hiša škofa Friderika Barage. Za to vasico zavijete na desno proti Gorenjemu Kamenju pri Dobrniču. Iz doline je lepo videti cilj: Grad Kozjak in do­ mačijo Marinček tik pod njim. Priporočljiv zemljevid: Dolenjska, 1 : 50 000.

Razvaline gradu Šumberk nad lepimi, izletniško manj obiskanimi kraji med Muljavo in Dobrničem v Suhi krajini

Naravne lepote Zgodovinsko-kulturne znamenitosti

            

Še niti borih 150 let, ki so kapljica v morju časa, ni minilo, odkar je Josip Jurčič (1844–1881) napisal povest Jurij Kozjak, takrat dijak pred maturo, star manj kot dvajset let. Če ga primerjamo z večino današnjih mladcev, ki se za maturo mučijo, da bi sploh prebrali kakšno literarno delo, lahko le ostrmimo nad fabulativno spretnostjo mladega genialca. Fant je res znal zajemati iz epskega izročila svoje Dolenjske! Ne vemo, ali je prehodil tiste tri ure pešpoti med rodno Muljavo in gradom Jurija Kozjaka, še manj, ali si je kar na razvalinah izmislil zgodbo skesanega slovenskega janičarja, ali pa je bila to le še ena od zgodb, ki jih je za zapečkom v zimskih večerih na Muljavi pripovedoval njegov zgovorni ded. Vsekakor je močno ljudsko zgodbo, ki bi bila vredna filmske obdelave, izpovedno še bolj zgovorno, kot bi to storil ded, pregnetel v klasično slovensko povest, danes bojda prevedeno že v okoli 30 jezikov. Najprej nekaj stavkov za pokušino iz Jurčičevega stila: Izmed mnogih razvalin po dolenjem Kranjskem je znamenit grad Kozjak, kolikor se ga še ni sesulo. V petnajstem stoletju je stal grad še trden, kakor bi bil zidan za večnost. Ponosno so mo­leli okrogli stolpi na hribu proti nebu ... obzidje, zidano po umetni roki, stalo je nepredrtno kakor stara skala ... Na drugem


Grad Jurija Kozjaka

hribu, nedaleč od Kozjaka, je stal drugi grad – Šumbreg. Neka pravljica pripoveduje, da sta bila zidarja, ki sta zidala ta dva gradova, brata in da sta zi­ dala obenem. Ker pa sta imela oba samo eno kladivo, moral je tedaj prvi kamenje vtikati, kadar je drugi tolkel. V večnosti, omejeni na manj kot poldrugo stoletje, se je od gradu Kozjak vse sesulo. Danes stoji nepredrtno nad razvalinami le Jurčičev spomin. Kakšnih 200  metrov pod razvalinami in 30 višinskih metrov nižje stoji ekološka kmetija Marinček kot slikovita podoba in prispodoba enega od sodobnih življenjskih stilov, ki se glasi: ko iščemo prihod­ nost, stopajmo naprej v preteklost, da bomo imeli lepšo sedanjost. Na tej kmetiji skupaj z družino gospodari vsestransko izobražen mož, ki je na enem mestu združil literarni spomin, zgodovinsko pričevanje, naravno kmetovanje, ohranjanje stavbne in materialne dediščine, izobraževanje šolske mladine in izletniško prijazno točko. Z njegove domačije se dovolj visoko – s 425 metrov – vidi po trebanjski in dobrniški okolici, dovolj globoko v severni del Suhe krajine, predvsem pa je domačija mikavna za bližnji razgled po

Ekološka kmetija Marinček leži pet minut hoje pod gradom Jurija Kozjaka.

Gospa Marinček, prijazna voditeljica po hišni narodopisni zbirki


Dolenjska

V Suhi krajini ponekod še lahko naletite na tradicionalno obdelovanje zemlje.

dvorišču in poslopjih, ki so lep primer dolenjskega ljudskega stavbarstva. Sem sodijo hiša, hlev, kašča, svinjak, ki so vrisani že v franciscejskem katastru iz leta 1825. Leseni pod z mlatilnico tipa gepeljn ima letnico 1895, vodnjak 1865, vhod v klet 1861. Na Marinčkovi domačiji je tudi manjši muzej hišnih predmetov in kmečkih orodij iz časov pred elektriko in bencinskimi motorji. Na hišni steni pa je freska sv. Florjana, ki jo je pred drugo vojsko naslikal skromen potujoči kmečki malar. Vse to so znanilci večnosti, starosvetno stanovitni nad novogradnjami, ki vsenaokoli, v nižje ležečih vaseh rastejo s sedanjo »baumaxovsko« zagnanostjo slovenskega ljudstva. Do Marinčka in gradu Jurija Kozjaka se lahko pripeljete po zdrti cesti. Vendar pa: zakaj bi z avti motili zatišje in lični red starosvetne gručaste domačije? Njeni prebivalci prisegajo na čist zrak in sonaravno kmetovanje, ki izključuje sipanje strupov, tacanje in hrup. Gospodinja vam, če ima čas, rada razkaže domačijo, tudi postreže z ekološko pridelanim prigrizkom – pirinim kruhom,


Grad Jurija Kozjaka

kozjim sirom, suhim sadjem in domačimi napitki. Gospodar pa kaj zani­mivega pove o plemenitaših Kozjakih. Vsekakor je sedanji koz­jaški gospod veliko bolj poučen o zgodovinskih zadevah domačega kraja, kakor je bil muljavski dijak. Po svoje o njih tudi bolj zanimivo pripoveduje, kakor Jurčič piše, saj zna v svoje pripovedi vplesti podatke in zgodbe iz sedanje socialne podobe kozjaške okolice. Večina sodobnih izletnikov pa raje posluša stvarne stvari kakor izmišljije. Skozi optiko Marinčkov boste morda na presenet­ ljivo živahen in polnokrven način ugledali ta od pro­metnih tokov odmaknjeni, v nekaterih očeh celo zakotni del Suhe krajine.

Pohodna pot Jurija Kozjaka Z avtom se je gradu Kozjak primerno približati le na nekaj kilometrov in pot do njega ubrati peš po stari gričevnati suhi pokrajini, ki jo označujejo kraške vrtače, globeli in štrleče skalovje. Veliko je mešanega gozda, veliko tudi gob. Prej se je dobro oskrbeti z izletniško karto občine Trebnje, ki jo dobite v turistično-informacijskem centru sredi Trebnjega. (V tem hvalevrednem centru se lahko oskrbite tudi z obilo drugega popotniškega gradiva.) Je pa Gorazd Marinček, kozjaški gospodar, sam zasnoval pohodno pot »Po sledeh Jurija Kozjaka«, jo premeril in opisal. Dolga je nekaj čez 11 kilometrov in ima veliko postankov. Rahlo se vzpenja in spušča. Ob lagodnem sprehajanju jo je mogoče opraviti v petih urah. Povzeta po Marinčku poteka takole: Začne se ob malem dolenjskem »skansnu«, pri ohranjeni Jurjevi domačiji na Občinah (340 m), vasi tik nad avtocesto, do katere je iz Trebnjega okoli štiri ki­ lometre. Spusti se do Male vasi, kjer je rojstna hiša velikega misijonarja in škofa Friderika Barage, nakar se dvigne na Kruš­ni Vrh, do kmetije Novak in se spet spusti do Gorenjega Selca, kjer je ekološka kmetija Špec. Nadaljuje se v Dolenje Selce, mimo cerkve sv. Antona iz 16. sto­letja in se dvigne do Marinčka ter razvalin Kozjaka (454 m). Tu je cilj. Utrujenemu

Od gradu, kjer je bil doma junak Jurčičeve povesti, je ostalo le nekaj razvaljenih zidov.


Dolenjska

Pomladna livada pri Trebnjem

lahko svetujemo povratek po najbližjih cestah v Občine, ki jih bo našel na zemljevidu. Tistemu pa, ki je pohodniško ravno prav ogret, priporočamo – po Marinčkovih napotkih  – nadaljevanje krožne poti: spust do Dolenjega Kamenja pri Dobrniču (300 m – kar je najnižja točka pešpoti), kjer je obzidan kal s svežo vodo, in mali vzpon do Gorenjega Kamenja, kjer tabla z risbami in besedilom opozarja na rimske grobove. Čez laze in senco vozijo samotne kolovozne poti do lepe Knežje vasi, kjer ste že na Baragovi pohod­ ni poti. Kraj ima gostoljubne domačije. Do sklepa krožne poti na Občinah je skozi vas Luža le še poldrugi kilometer. Komur se noče hoditi, lahko z avtom obide še drugi grad, ki ga Jurčič imenuje Šumbreg, njegovo sedanje ime pa je danes podomačeno v Šumberk (Scanperg po Valvasorju). No, avto ne bo mogel parkirati ravno pod gradom, ampak v vasi Podšumberk. Od tam je 20 minut prijetnega senčnega vzpona do slikovitih in romantičnih razvalin, od koder je sijajen – kakor se za slavno fevdalno gnezdo spodobi – razgled po samotni kmečki pokrajini. Šumberčani si drugače prizadevajo za turistično slavo kot Marinček, brez kakšne jurčičevske literarne pomoči. Zgodovine ima Šumberk več kot Kozjak, tudi tista večnost ga še ni čisto pustila na cedilu. Razvaline bergfrida so še kar trdne in bodo spomeniško zaščitene morda ostale neprevrtne. Med dvema bratoma, Guli­verjema med Kranjci, je tisti, ki je zidal Šumberk, mešal boljšo malto. Če bi doživela današnje dni, bi se nemara čudila: kdo so te male kreature, ki zaprte v jeklene oklepe švigajo po deželi kot miši?

Grad+Jurija+Kozjaka  

http://www.modrijan.si/slv/content/download/2031/37166/version/1/file/Grad+Jurija+Kozjaka.pdf

Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you