Issuu on Google+

Goriška

Goče Vas, sklenjena kakor dlani Dostop: Priti v vas Goče pomeni najprej priti v Vipavsko dolino. Kmalu za Podnanosom, tik preden se avtomobilistu ponudi že zgrajeni del avtoceste, ki pelje naprej proti Vipavi in Gorici, zavije cesta v levo in pelje skozi vasico Manče. Do Goškega prevala ni več kot tri kilometre, od tam pa manj kot kilometer do Goč. Za 250 višinskih metrov smo dvignje­ ni nad dnom Vipavske doline, kar pomeni višje razglede po Trnovskem gozdu in Krasu. Priporočljiv zemljevid: Goriška, 1 : 50 000.

Vas Goče in začetek Vipavske doline pod Nanosom

Naravne lepote Zgodovinsko-kulturne znamenitosti

              

Vipavska dolina je odprta le proti zahodu. Od tam se prebija vanjo blagodejni vpliv sredozemskega podnebja, zaradi česar je vegetacijska doba v njej dva meseca daljša kot v osrednji Sloveniji, od tega tudi vsaj mesec zgod­ nejša. To omogoča rast in vzgojo tipičnih sredozemskih vrst, ki zahtevajo veliko svetlobe in toplote (fig, kakija, lovorja, oleandra ...). Ne čudite se tudi, če bo nad vami v svojem nepre­ kosljivem letu zakrilil stari znanec z morskih obal: galeb. Vipavska dolina, zibelka primorske svetlobe, je torej večji del leta kakor ustvarjena za obisk. To je dežela prve pomladi na Slovenskem, a tudi najpoznejše zlate jeseni. Vipavci po Sloveniji slovijo kot šegavo ljudstvo in ravno tak­šno naj bi bilo njihovo vino. Bojda te ne upijani prehitro; še trezen začuden ugotavljaš, da se ti noge začenjajo same od sebe zapletati in da se te loteva neubranljiva želja po prepeva-


Goče

nju. Pesnik Tone Pavček mu je podlegel kultivirano. O vinu sorte zélen je spesnil ljubko kitico: Zelen mu pravijo, a ni zelen. / Nasprotno: zrel in poln je in čaščen  / kot stari bard vipavskih vin,  / ki rahlo zadiši kot rožmarin  ... Vipavska vina je slavil – kolikor je seveda sploh mogoče opisati vse čare dobrega vipavca – že Valvasor v svoji Slavi Vojvodine Kranjske: recimo kindermaherja, ker da vse ude krepko ogreje ... Za pinelo pa je vipavski duhovnik in pisatelj Matija Vertovec (1784–1851) leta 1844 zapisal: po vfih Ipávfkih nogradih je tako imenovana; peró s perftiki srafhenimi; majhnih, okroglaftih grosdikov, nekoliko ftifnjenih, zukrenih jágodiz ... Istega leta je nastala slovenska himna Zdravljica in nekateri literarni zgodovinarji domnevajo, da je pobudo zanjo Prešeren dobil prav pri Vertovcu, potem ko je v Bleiweisovih Kmetijskih in rokodelskih novicah bral njegove sočne opise vipavskih vin.

Pil pri Gočah

Lepo mi poje goški zvon In zdaj v Goče. Za 250 višinskih metrov so dvignjene nad dno Vipavske doline, kar pomeni višje razglede po Trnovskem gozdu in Krasu, in po eni strani odmaknjenost te vasi od doline, po drugi pa njeno gosposko štimanost. A ko že govorimo o njenem položaju nad Vipavci, pohitimo na konec te zgodbe, na kratek izlet na hrib Obelunec nad Gočami, kjer ima sijajen razgledni položaj cerkev Marije Snežne. Resda se gor lahko popeljete tudi z avtom, ampak lepše se je sprehoditi tistih 130 višinskih metrov, zakaj čevlji se vam bodo na vegasti makadamski cesti manj smilili kakor avto. Da ne govorimo o nemiru med izletniki, ki jih je tu ob vikendih in lepem vremenu zmeraj veliko, zakaj s taborskega obzidja Marije Snežne se širi eden najlepših razgledov po Vipavskem. Najlepši pa je pogled tako rekoč pod noge, na vas Goče. Nikjer kakor z Obelunca ni tako lepo razločiti lepote in izredno premišljene gradbeniške zasnove. Nekdo bo rekel, da se vrste njenih hiš sklepajo kakor številne dlani pri molitvi, drugi po bolj prozaično pomislil: kot tri plasti čebule. In vendar se kraki vasi od središčne cerkve stezajo tudi vsaksebi, tako da posnemajo obliko Andrejevega križa. Sv. Andrej je patron goške cerkve, ki je sijajen primer tako imenovane kraške renesanse. Njegov zvonik spominja na

Vaški maček se greje pod limonovcem.


Goriška

V Gočah lahko na vsakem koraku odkrivate visok okus prebivalcev za umetniško opremo svojih hiš.

Sv. Marka v Benetkah, njegov zvon pa ne spominja na nič drugega, kakor na svoj polni lepi ton. Zvonar je leta 1706 Gočanom baje rekel: Več boste v moj bron prispevali svojega zlata in srebra, lepši glas bo zvon imel. Zven tega zvona je postal kultno všečen po vsej Primorski. Še da­nes v vas ob posebnih priložnostih prihajajo zvonit najbolj znani slovenski pritrkovalci. Goče so slovele kot bogata vas, ker so spadale pod cerkveno gosposko. Poleg nekaterih dav­ ščin so bile oproščene tudi vojaščine. Zato so se Gočani naselili okoli cerkve zelo na gosto. Uličice, gase so ponekod široke komaj meter, kakšen zid se boči in obiskovalcu se zazdi, da častitljivi hiši raste trebuh. To seveda ne pomeni, da ni v Gočah tudi veliko imenitnih razsežnih hiš, stop­ nišč in dvorišč. Sodeč po letnicah na kamnitih portonih, je vas zrasla zlasti v 17. in 18. stoletju. Svojo lepoto in bogate kamnite mojstrovine na zunanjosti hiš dolguje kamnoseški umetnosti, ki je tu imela visok navdih, podprt kajpak z okusom in cvenkom Gočanov. Ti so razvezali mošnje tudi za kiparsko umetnost, ki je danes vidna zlasti pri opremi pokopališča, mesta mrtvih, dvignjenega malo nad mesto živih. Od kod vasi denar za vse to, je še zmeraj uganka. Nekateri častilci slovenske stavbne dediščine, zaljubljeni v Goče, so pred leti skušali vas strokovno in načrtno obnoviti, vendar je po prvih dogovorih njihovo navdušenje splahnelo. Odtlej Goče, ta sicer v celoti zavarovani kulturni spomenik, obnavljajo, prezidujejo, dozidujejo, predvsem pa zidajo Gočani in prišleki sami, žal ne s toliko likovnega okusa, ki je odlikoval njihove prednike. Po povratku z Obelunca, ko človeka spet sprejme gosti kamniti ambient plemenitega kraja, je dobro počiti, se s kom spregovoriti ..., poizkusiti vipavsko gostoljublje. Za prigrizek se v vasi zmeraj kaj najde, gotovo jota ali ješprenj, še bolj gotovo domače vino. Ali pa spet obhoditi vas in občutiti mir in domačnost, ki je tu še toliko bolj očitna, če vas kdo pozdravi; dobite občutek, da ste živeli že pred stotimi leti; da pa čas teče naprej, čeprav nekoliko drugače, po goško.


/Goce