Issuu on Google+

Psalm na koncu poti Erik Fosnes Hansen

Prevedla Marija Zlatnar Moe


Psalm na koncu poti Erik Fosnes Hansen

Prevedla Marija Zlatnar Moe


ohymluzwplsly Wer nie sein Brot mit Tränen aß, Wer nie die kummervolen Nächte Auf seine Bette weinend saß, Der kennt euch nicht, ihr himmlischen Mächte. Ihr führt ins Leben uns hinein, ihr laßt den Armen schuldig werden, Dann überlaßt ihr ihn der Pein; Denn alle Schuld rächt sich auf Erden.

J. W. Goethe


Kdor kruha ni nikdar v solzàh užil, kdor ni nikoli žalostnih noči na postelji jokaje prebedel, nebeške sile, ni vam zrl v oči. Vé po poteh življenja nas peljate, ubožca zvabljate v sladkost pregreh, nato peklenskim mukam ga predate; na svetu našem plača se vsak greh.

J. W. Goethe (Prev. Aleksandra Kocmut)


shkpqzrpëvyrlz{ly na krovu R. M. S. TITANIK 10.–15. april 1912

Jason Coward – kapelnik Aleksander Bježnikov – prva violina James Reel – viola Georges Donner – čelo David Bleiernstern – druga violina Petronius Witt – bas »Spot« Hauptmann – klavir

London Sankt Peterburg Dublin Pariz Dunaj Rim kraj neznan


Stoletja odtekajo kakor počasna reka zvenenja in podob. Obrazi in mesta gredo mimo. Nekatere podobe se zdijo cele in jasne, druge izginjajo kakor v meglici. Vsak čas ima svoje podobe in svoje zvoke. Nekateri časi odmevajo zaradi himen, zaradi tonov, ki se dvigajo pod kamnite oboke. A zraven so tudi zvoki železa, ognjenih krikov ali mrmranja, ki je kakor pritajen jok. Počasi drsijo stran kakor tok ledenih plošč. In ne moreš jih zgrabiti. Skoraj take so kakor skrivnostne sanjske podobe; izgubljene ikone, na katerih so s starimi barvami naslikani tuji časi in obrazi. Vsi časi imajo svoje podobe in svoje zvoke. Taki so kakor pesem, ki smo jo pozabili.






Potem je rekel: Spusti me, kajti zarja že vstaja! Rekel je: Ne bom te spustil, dokler me ne blagosloviš. 1 Mz 32, 27






.  

L,    

Izstopil je skozi vhodna vrata in vstopil v jutro.

Pomislil je: nekaj posebnega je takole hoditi po tihih jutranjih ulicah, sam, v slovo, spotoma. Vedno spotoma. Še vedno je zgodaj, še vedno sliši odmev lastnih korakov na kamnitem tlaku. Sonce še vedno ni vzšlo. Cesta tukaj zavije navzdol proti Temzi. V roki nosiš majhen kovček, pod roko pa še škatlo za violino. Vse. In hoditi je lahko. Ko zaviješ okoli vogala, vidiš vzhodno nebo. Hodil je. Okoli njega so stale mestne stavbe; v mraku so bile lahke, prozorne. Skoraj lebdele so. In po ulici, med vrstami hiš, je lila zora, tako modra, kot je lahko samo aprila, neoprijemljiva kakor neznan interval. Tako zgodaj zunaj ni bilo veliko ljudi: nekaj ranih ptičev, zelenjadar ali dva z vozičkom, nekaj jutranjih sprehajalcev in on. Koraki na kamnu. Obrazi, v tej svetlobi enako prozorni kot mesto. Pomislil je: tak je zdaj tudi moj obraz. Kmalu je bil na vogalu. Vedel je: danes si vstal in odšel iz penziona. Rjuhe so bile vlažne in umazane. Še ena soba, še ena postelja, v kateri ne boš spal nikoli več. Pred tabo je vse – to, za kar ne veš, kaj je. Tako je že dolgo. Veliko takih juter je že bilo in tihih ulic, v veliko letnih časih. Hodiš skozi mesta in vidiš, kako stanujejo ljudje, vidiš oblačila in posteljnino, ki jih je posušila noč; visijo na vrveh in čakajo. Za okni spijo otroci, ženske, moški. To veš.


16

Če se potrudiš, jih skoraj slišiš dihati. Veš. A ne razumeš. Ni tvoje. Nikoli ti ni pripadalo. Nekoč te je to razjarilo ali preplašilo, morda si izrekel strašne stvari ali pobegnil. Zdaj pa ni več tako. Zdaj ne vidiš ničesar več razen lastne ulice; in samo razžalosti te ali osreči. Za trenutek je obstal: tako je kot v zrcalu. Potem je zavil okoli vogala. Zagledal je Temzo, brezbarvno in mirno. Po sredini se je vlekla meglica. Nebo je bilo polno skrivnostne modre svetlobe, a na vzhodu je bila rdeča. Na vogalu je obstal in opazoval. To je bila njegova reka, ob Temzi je odrasel in poznal je barve, zvoke, vonje. Razumel je: lepo je bilo biti otrok ob veliki reki. Potem je vzšlo sonce. Škatlo za violino in kovček je postavil na tla. Opazoval je, kako se je vse počasi spremenilo; robovi so se izostrili in poglobili, reka se je obarvala. Kar dolgo je opazoval vso to rdečo. »Morala bi biti malo na desno od sončnega kroga.« Očetov glas. »Kako dolgo še?« To je njegov glas, svetel, vprašujoč. Zelo dolgo je že od takrat, star je deset let. Zelo daleč je, a hkrati se zdaj približuje. »Samo še pet minut.« Oče pogleda na uro. Kaj kaže? To je bila dragocena podedovana ura, ki jo je oče vedno nosil, imela je pokrovček in monogram in vedno je kazala pravi čas. »Koliko je?« Spet on. »Pet sedeminštirideset in pol.« Ja. To je torej pravi čas. Oče poškili na uro. Potem namesti sajasto stekelce v držalo pred lečo teleskopa. Tako bosta lahko gledala naravnost v sonce, ne da bi si poškodovala oči. Poletno jutro je, zunaj na travniku. Diši po travi in detelji, in ptice so pravkar začele svojo pesem. Z očetom sta se vozila dve uri, da sta prišla sem. Da bi videla prečkanje Venere. Sonce je še vedno rdečkasto, a zdaj zelo hitro vzhaja. »Tako. Zdaj pa lahko pogledaš skozenj in izostriš.« In z nevajenimi rokami – ki pa so se že naučile, kaj morajo storiti,


in ki bodo kmalu vse zmogle same – z belimi, nekoliko hladnimi otroĹĄkimi rokami pomeri proti soncu, privije vijake in namesti teleskop v pravilni poloĹžaj. Potem pogleda skozi okular, fiksira, izostri. OÄ?e pogleda na uro, pravi Ä?as kaĹže. ÂťPet oseminĹĄtirideset in tri Ä?etrt. Ali kaj vidiĹĄ, Jason?ÂŤ In Jason vidi. SonÄ?no ploĹĄÄ?o, zlato rjavo skozi sajasto stekelce, ki je videti, kot da prekriva celotno vidno polje. Nekaj sekund traja, preden se navadi na to, potem pa vidi majhna vlakna in nekaj majhnih rjavih madeĹžev na soncu. ÂťOÄ?ka! Lahko vidim sonÄ?eve madeĹže. In portuberance!ÂŤ ÂťProtuberance.ÂŤ ÂťJa!ÂŤ ÂťLahko pogledam?ÂŤ ÂťJa!ÂŤ OÄ?e pogleda. Potem prepusti teleskop spet Jasonu. Sam znova vzame uro, to je njegova doktorska ura. ÂťZdaj bi jo morala kmalu imeti. ÄŒez eno minuto in petintrideset sekund. Pozorno opazuj. ÄŒisto spodaj na desni. Jasno se bo razlikovala od sonÄ?evih madeĹžev.ÂŤ In odrasli Jason, ki opazuje to podobo v sebi, od blizu – kakor s teleskopom – ve, da je oÄ?etova ura kazala pravi Ä?as. To je bil edini pravi Ä?as.  ÂťSamo ĹĄe nekaj sekund!ÂŤ In sonce Ĺže zaÄ?enja drseti iz objektiva, dviga se in se giblje navzgor in Ä?ez, stran od obzorja. ÂťNaravnati ga je treba, oÄ?ka!ÂŤ ÂťPoÄ?akava lahko, da planet pride pred sonÄ?evo ploĹĄÄ?o. Zdaj bi ga moral videti.ÂŤ V vsej tisti Ä?rnini je sonce kakor goreÄ? ognjen kroĹžnik. In prav zares, tam, v desnem kotu, se po sonÄ?evi povrĹĄini plazi madeĹž. ÄŒisto jasno je videti, da je majhna krogla, popolnoma okrogla, in ne sonÄ?ev madeĹž.

17


18

»Zdaj jo vidim!« Svetli glas. Travniki dehtijo. »Si prepričan? Naj pogledam, pa bom hkrati še naravnal.« In oče naravna in izbruhne, da prav zares – Jason skoraj ne more stati pri miru, to je njegovo prvo prečkanje Venere, tedne in tedne sivega vremena sta čakala, nemirna, zaskrbljena; prečkanje Venere je redka zadeva, kot ima navado reči oče; kaj, če oblaki do nedelje ne bodo izginili? Ampak oblaki so izginili en večer prej. In takoj ko oče naravna, pusti Jasona, da spet pogleda. Planet je prišel že kar daleč naprej čez sončevo površino, kmalu bo prečkal sredino. »Redka zadeva,« prijazno zine Jason in oče se glasno zasmeji. Kmalu je končano, kmalu je Venera na drugi strani. Korakata po poljski poti z lužami, v gostilni bosta zajtrkovala. Oče nosi teleskop, Jason stojalo. Težko je, zato hodita počasi. Očetov glas, brundajoč: »… in zaradi paralakse dobita dva opazovalca različne rezultate, in tako lahko oddaljenost od Venere izračunamo s pomočjo trigonometrije. Pa ne samo to. Če poznaš Keplerjeve zakone, lahko, ko enkrat poznaš razdaljo med Zemljo in Venero, izračunaš razdaljo med vsemi drugimi planeti. Kvadrat časa obkroženja je namreč sorazmeren s tretjo potenco srednje oddaljenosti od ...« Bilo je kot pesem. V gostilni sta srečala še dva amaterska astronoma. Pogovor teče čez jajca, opečeni kruh, pomarančno marmelado in čaj. Jason razume samo drobce. Eden od tujcev je tako navdušen, da mu v bradi ostajajo koščki jajca in čaj. »Danes se je splazila čez sonce, boginja Ljubezni!« Čaj in drobtine se znajdejo na prtu. »In kako razločna je bila!« »Kaj pa naslednjič?« se vmeša Jason. Tujca se zahahljata. »Nobenega naslednjič ne bo,« reče oče. »Vsaj ne za nas, ki sedimo tukaj.« Jason ne razume.


»Ampak leta 2004. Takrat bo spet prišla k soncu. Čez 120 let.« Jasona ob misli zmrazi. Takrat ne bo obstajal. Pogleda svoje roke. Za trenutek svet na videz obstane; se niso planeti za sekundo nehali vrteti? Potem pa oče pogleda na uro, in čas je, da ujameta vlak. To se je ohranilo v Jasonu. Gleda od daleč, kakor skozi vesoljske razdalje. Ena sekunda. Ena sekunda pravega časa. Jason se je vzravnal. Sončni vzhod je bil še vedno rdeč … Rdeča svetloba. A na to zdaj ni hotel misliti. Ne na to rdečo svetlobo. Zato je pobral škatlo za violino in kovček in se odpravil po cesti. Ne misli zdaj na tisto drugo. Se spominjaš prečkanja Venere? Spominjal se ga je. Ja. A je še več. Hladni večeri, ki jih je preživljal ob strešnem oknu, obrnjenem na jug, zimski popoldnevi s prasketajočimi grozdi zvezd na nebu, omotični vzdih nad breznom med Rimsko cesto in snegom. Tam, na okenski polici, se je Jason spoprijateljil z vsemi planeti. Teleskop so postavili na tla pred okno, kazal je ven, v noč. »Tam – v Dvojčkih – lahko vidiš Saturn. Če bo danes zrak čist, bova lahko videla obroč.« In ko je Saturn vzšel tako visoko, da je visel tik nad dimniki hiše čez cesto, je bil zrak dovolj čist, da se je obroč videl. Tisto, kar je bilo prej samo nejasen, brleč madež v objektivu, je zdaj postalo razločna, okrogla pika, in ta pika je ležala v obroču. Svetloba je bila enakomerna in rumena. Obroč je bil kot okrogel most okoli Saturna. »Zelo osamljen je videti,« je zašepetal Jason, kakor bi se bal zmotiti planet. »Zelo oddaljen planet je.« Tudi očetov glas je bil tih. »Njegova razdalja do Zemlje je na najbolj oddaljeni točki izmerjena na več kot milijardo angleških milj.« V Jasonovi notranjosti se je spet dvignil tisti vzdih, tista omotičnost nad vesoljem,

19


20

nedojemljivim, praznim. Ponoči je pogosto sanjal, da jadra skozi nič, okoli njega pa so zvezde in planeti. Vedno se je zbudil z drobnim vzdihom, ki mu je drhtel v prsih. »Iz česa pa je narejen obroč?« »Pravzaprav sta dva obroča. Ampak najin instrument ni dovolj dober, da bi ju razločil. Če analiziraš svetlobo določenega planeta, lahko ugotoviš, iz česa je planet najbrž narejen. Saturnovo površje je najbrž iz strupenih plinov, amoniaka, metana. Ampak lep pa je.« »Obroča. Kaj je z obročema?« »Najbrž led.« »Led.« In še več planetov je bilo; Merkur – sopotnik, ga je klical oče. Jason je imel zelo rad mali, hitri Merkur, a ga je bilo velikokrat težko videti. In potem je bila tu še Venera, zvezda Danica in Večernica. Včasih je bila v teleskopu videti kot majhen srebrn mesečni srp. Pa rdeči Mars, ki je videti kot drag kamen. Mars bo mogoče postal Jasonov zares najljubši planet; kar pol leta mu je vsak večer sledil in risal njegovo krožnico na zvezdno karto. In potem: veliki, lepi Jupiter z rdečim madežem, ki je tako podoben očesu, da Jasona kar zmrazi. »Rdeče oko,« mirno reče oče, »je mogoče kakšen velik otok, ki ga nosi po površju. Mogoče otok, mogoče vihar; ogromen, strašen, ki divja in divja že stoletja.« In še Mesec – Zemljina luna – ki je videti čisto tuj, ko se pojavi v teleskopu. Pokrajina, ki jo vidi na Mesecu, je dobro znana, a vseeno tuja. Svetloba je belo rumena in modro rumena; zelo močna. Zelo naporno je dolgo opazovati Mesec. Oče pravi, da se to zgodi skoraj vsem, temu se reče mesečna omotica in je med astronomi dobro znan pojav. Potem mu razloži o plimi in oseki, to dobro poznata s Temze, samo nekaj ulic stran. Skupaj hodita dol in si zapišeta čase, ko pride plima, ter jih povežeta z Mesečevim gibanjem in menami. Posebej zanimiva je spomladanska plima. Takrat pridejo poplave.


Najbolj čuden pri Mesecu pa je njegov vpliv na človekovega duha. Oče je zdravnik in ve, da obstaja. Imenuje se lunatizem: mesečna bolezen. Na vhodnih vratih hiše je visela medeninasta tablica, ki so jo vsak teden zloščili: John M. Coward, M. D. Jasonov oče je svojo pozornost delil med delo v misijonski bolnišnici v Whitechaplu, kjer je delal kot epidemiolog, in zasebno ordinacijo doma, nekaj ulic stran od Kraljeve kovnice. V delovni sobi je imel oče vse instrumente, plakate in knjige. V kotu sta stala tudi velik okostnjak in zaklenjena vitrina, v kateri je hranil zdravila. Kadar oče ni imel pacientov, ampak je delal, ga je lahko Jason pogosto obiskal, pod pogojem, da je bil tiho. Tako je bilo, že odkar je bil čisto majhen. Oče mu je navadno dal knjigo, pogosto eno od velikih, v usnje vezanih, z barvnimi ilustracijami, na katerih si lahko videl v telo skozi odprtino na trebuhu. To so bile čudne, barvite risbe in ljudje na njih niso kazali nobenih znamenj, da jih odprtina na trebuhu boli. Nasprotno, vzravnano so stali, čeprav brez oblačil, in z odprtimi očmi strmeli naravnost vate, ne da bi se zmenili za to, da lahko vidiš njihova jetra. Jetra so bila vijoličasta. Jasonu se je to zdelo vznemirljivo in lahko je kar dolgo sedel pri miru in gledal slike. Ko je bil večji in je začel hoditi v šolo, se je poskušal prečrkovati tudi skozi tisto, kar je pisalo spodaj, a je bilo v latinščini, pa tudi angleščina vmes je bila težka. Tako se je sčasoma vse pogosteje dogajalo, da si je oče vzel čas in sedel k njemu ter mu razlagal, kaj vidi na skicah. Tudi zgoraj v salonu je bila knjiga, ki si jo je Jason pogosto ogledoval – ampak ta je bila drugačna. To je bilo veliko Sveto pismo z jedkanicami. Mama mu ga je večkrat prebirala. Čez nekaj časa je poznal vse slike: mrakobno jamo, v kateri je bila pokopana Sara, uničenje strašnega kuščarja Leviatana, zmago nad Filistejci.

21


22

In slike vesoljnega potopa. Vodo, ki se je dvigala in dvigala, in vse gole, prestrašene ljudi, ki so plezali na drevesa in skale, da bi ušli valovom. V ozadju barka, črna in zaprta. Ljudje je ne vidijo. In potem, na naslednji sliki, je voda narasla do najvišje točke – »Vode so čedalje huje naraščale na zemlji in pokrile vse visoke gore, kar jih je pod vsem nebom. Vzdignile so se za petnajst komolcev nad vrhove in pokrile gore.« Na sliki je lahko videl tigrico, podivjano od groze, kako sedi na vrhu skale in v gobcu drži mladička. Oče utapljajočega se otroka potiska na skalo, na kateri že sedi drug deček, boji se vode in utrujen je, obupan. Voda bo še naprej naraščala in zdi se, da si tega skoraj želi. Vode so naraščale na zemlji sto petdeset dni. Na naslednji jedkanici je voda odtekla; povsod ležijo gola trupla in smrad vlažne gnilobe je neprijeten. Barka stoji na vrhu gore; za njo sijeta sonce in mavrica. Jason vpraša mamo. A mu ne odgovori, ali je Bog hudoben. Namesto tega mu prebere, da je Noe daroval Bogu žgalno daritev, in to mu je bilo prijetno. In Noe in Gospod sta sklenila zavezo, zavezo za vse večne čase, da Gospod človeka nikoli več ne bo iztrebil. In kot znamenje je Bog postavil v oblake mavrico. In tam stoji še danes. Sveto pismo z jedkanicami je bilo skoraj tako lepo kot knjige s skicami. Jasona so na neki način spominjale druga na drugo. Podobe so mu ostale za vse življenje. Oče je bil visok, imel je rjave, nazaj počesane lase in zalizce. Kadar je delal, je uporabljal okrogla očala. Kmalu je ugotovil, da Jasona zanima naravoslovje, in je priskrbel preparate, knjige in plakate, ki si jih je ogledoval skupaj s sinom. Ko je bil Jason star okoli devet let, se je oče spomnil tega s teleskopom. V mladosti se je doktor Coward zelo zanimal za astronomijo in to je bilo nekaj, v čemer bi uživala oba, on sam in Jason. A bilo bi drago, njegova plača ni bila tako visoka, in potem ko je Jasonu predstavil načrte, je moral pridobiti še dovoljenje svoje žene. To se je zgodilo neke nedelje ob popoldanskem čaju.


»Alice,« je rekel oče. »Se spominjaš, kako sem se zanimal za astronomijo, ko sva se spoznala?« Jason je našpičil ušesa. Zdaj pa bo. »Se,« je rekla mama in se nasmehnila. »Ves čas si tekal naokrog z zvezdno karto v notranjem žepu. Drugi fantje so vsi nosili s sabo žepno izdajo Shelleyja.« »To je moralo biti pa zelo – hm – romantično?« »Še kar,« je rekla mama, »ampak niso ga znali lepo prebrati. Ne morem ti povedati, kako sita sem bila Shelleyja. Ti pa, s tisto svojo zvezdno karto ...« »Hm. Hm, hm,« oče se je v zadregi nasmehnil. »Ampak mislim, da ti nisem nikoli povedal, kaj je v meni vzbudilo zanimanje za astronomijo?« »Ne, tega pa nisi nikoli povedal.« Mama vidi, da nekaj naklepata, je bil prepričan Jason. »To je bilo takrat, ko sem bil priča napadu zvezdne norosti.« »A tako? Zvezdne norosti?« »To je bilo takrat, ko sem bil pri urarju Cricku.« Doktor Coward je prihajal iz zelo skromnega okolja in je za stanovanje in hrano med študijem moral delati. Nekaj časa je bil tudi pri urarju. »Kaj že takrat?« »Ja, zdaj vama bom povedal. Nekega večera sem sedel v dnevni sobi, gospa Crick je že postregla z večerjo, ko je Crick prišel domov. Bil je zelo razburjen in rdeč v obraz. – Ljubi Bog, James, je rekla žena, pa menda ja nisi bil spet na enem od teh predavanj. Crick je namreč hodil na naravoslovna predavanja za laično občinstvo in ta so ga včasih silovito navdušila. Ampak ta večer je bil prav nenavadno iz sebe. Sopihal je. – Ja! je zavpil. – Bil sem na predavanju doktorja Birda o sončnem sistemu! Bilo je popolnoma … popolnoma … – in potem je sledil njegov najljubši izraz – … popolnoma izre-dno! – Vedno je tako izgovoril. In potem je začel razlagati vse, kar je slišal

23


24

o planetih in lunah, in s pripovedovanjem je naraščala tudi vznemirjenost in na koncu je kričal – Nobenega boljšega načina za ponazoritev se ne spomnim, kot da uporabim močo krpo! In potem je pograbil krpo gospe Crick, ki je bila v vedru z vodo pri vratih. Dobro jo je namočil. Potem pa jo je dvignil pod strop in jo začel vrteti in vrteti, da je voda škropila vse naokrog. – Tale! je rjovel, – tale krpa je sonce! In spiralno gibanje vode je gibanje planetov okoli sonca. Priča smo stvaritvi sončnega sistema!« »In kaj je rekla žena?« »Seveda jo je zelo skrbelo. Malo zaradi pohištva v sobi, malo pa zaradi moža, ki je bil od svoje naravoslovne dejavnosti čisto vijoličast v obraz. Ampak s tresočim glasom je zavpil: – Če lahko ta doktor Bird to počne, zakaj ne morem še jaz?! In tako se je začelo.« »In kako se je končalo?« »No, Crick je bil preprost človek, brez kakšne prave izobrazbe, in jaz, ki sem študiral naravoslovje, sem mu moral pomagati. Vse več urarjevega časa je šlo za njegovo novo strast do astronomije, na nič drugega ni mislil – in da bi obdržal sobo, sem se bil prisiljen poučiti o stvareh. Na koncu je zaprl trgovino in se žrtvoval za zvezde. Ne vem, kolikokrat sem mu pomagal odvleči daljnogled vse do Greenwich Hilla. Na začetku je rad hodil tja, da je bil blizu ›Srca Astronomije‹, kakor je pravil observatoriju. Čez nekaj časa je začel pobirati denar od drugih, ki so hoteli pogledati skozi daljnogled, po načelu peni-za-pogled, in se je za silo preživljal s tem. Takrat sem sam začel iskati novo stanovanje. V društvu amaterskih astronomov je imel predavanje in je dosledno govoril konsternacije namesto konstelacije. Ni mu šlo najbolje. Člani društva so bili zelo konsternirani. Vpili so ›ej, ej‹, ampak to ga ni ganilo. Še naprej se je izobraževal in je s predavanji za laike na koncu postal razmeroma premožen. Celo knjižico je napisal. Ampak


takrat sem bil jaz že zdavnaj drugje. Zanimanje za astronomijo pa mi je vseeno ostalo.« »Tisto prvo predavanje je moralo narediti velik vtis?« »Želim si, da bi bil takrat tam. Videti je bilo, kot da bi doživel karizmatično prebujenje. Ampak vsa ta zgodba nam govori – čeprav mogoče malo po ovinkih – samo to, da znanost navdušuje.« Mama se je zasmejala. »Kaj pa žena?« je vprašala. »Dobila je angino pectoris.« Za trenutek je zavladala tišina. »No,« je rekla mama, »kaj bi rad?« »Alice, obljubim ti, da ne bom nikoli vrtel mokre krpe po dnevni sobi.« »Ja?« »Ja, res. Samo razmišljal sem, da bi kupil teleskop. – Najbolj zaradi Jasona, se razume.« »Ja, se razume.« »Mislim, da bi mu koristilo.« »Prav gotovo, John.« »Nič ni tako dobro za disciplino in razvoj kot opravljanje eksaktnih znanstvenih opazovanj. Z natančnim instrumentom.« »In koliko bo to stalo?« Oče je molčal. Potem je mama rekla: »Jason, pojdi malo ven.« Jason je pogledal očeta. »Ubogaj mamo.« Zunaj na hodniku lahko sliši glasova svojih staršev, ki v valovih in sunkih prihajata iz sobe. Razume, da je prišlo do kritične točke; da se zdaj sprejema odločitev. » - - - ni govora - - hiša - - obnova - - znanost - - - znanost! - - ampak veliko? - - vse kaže, da - - dečkov razvoj - - in domače naloge? - - naraščajoči pomen znanosti v letih, ki - sveži zrak - - pogoj - -«

25


26

Na koncu se glasova umirita. Potem ju sliši, kako se smejita, in razume, da bodo imeli teleskop. Trenutek pozneje se vrata odprejo in tam stoji oče, smeji se na vsa usta. »Tvoji mami se je zmešalo,« reče. Mamin glas iz sobe: »John, no!« »Dobil boš teleskop. In violino.« »Violino?« »To je pogoj, razumeš.« Oče pokrči kolena, da je njegov obraz v isti višini kot Jasonov. – »In mislim, da ima prav,« doda. »Misli, da je že zdaj nekam veliko preparatov in skic. Če bomo imeli še teleskop, moraš vsak dan eno uro pridno vaditi violino. Razumeš?« Jason pokima.  Jason je dolgo stal pri miru. Videl se je tik pred sabo, odsev v izložbi. Visok in krepak, obleka pod plaščem malo premajhna. Kostanjevo rjavi lasje, modre oči. Pod roko škatla za violino. Ni isti inštrument kot takrat, ampak violina, ki si jo je priskrbel pozneje, ko je bil v dvajsetih. Potem so jo še obnavljali, seveda, saj je veliko prestala. Videl se je takega, kot je bil nekoč: še kar visok fant z rdečimi lasmi in velikimi očmi. V pravem času je bilo vse, vse drugače. Jasonu se zdi, da se spominja svojega takratnega smeha, žuborečega, lahkotnega – le kje je zdaj, ta smeh? Rad je igral violino, ampak teleskop je bil bolj zanimiv. Lahko je videl kupolo na sv. Pavlu, ob sončnem vzhodu je imela barvo mesa. Ampak zdaj ne bo mislil na tisto drugo! Je Bog zloben? Jason se nasmehne otroškemu vprašanju. Samo senca nasmeha je, skoraj dobrohotna. 


Pozimi pridejo veliki valovi bolezni. Revne četrti so hudo prizadete, lomijo se pod njimi; človek lahko kar vidi, kako v sivih, počenih okenskih steklih prebiva tesnoba. Po ulicah pada dež. V kleteh in po tesnih, prenapolnjenih stanovanjih se zasidra bolezen. Davica pride tako zagotovo kot plima. Tifus tudi. Čez dan ljudje zmrzujejo po cestah, zaposleni z opravki, ob večerih se kot vedno prepeva po krčmah. Ampak oče prihaja pozno domov, čisto vsak večer. Njegov obraz prekrivajo bele črte utrujenosti. Zunaj je dež ali megla. Vedno dež ali megla. Tiho se pogovarja z mamo, glas je globlji kot navadno in nekako tiči globoko v grlu. Govori, odsekano, v staccatu, o razmerah. Razmere bodo kmalu neznosne, pravi. Danes, preden je prišel domov, je spet izdelal statistiko. Slabše je kot kadar koli. Mar ni šel danes – skupaj s preostankom komisije – v devetsobno hišo v Spitalfieldsu, v kateri si triinšestdeset ljudi deli tri postelje. Reci in piši triinšestdeset! Še zidovi so bili okuženi. Kanalizacija se je popolnoma sesula. Povsod se je sesula. Mar se ne spominja poletja oseminpetdeset, ko nisi mogel čez Westminster Bridge brez vlažnega robca čez usta in nos, tako je smrdelo. Reka je bila zelena in sluzasta. Plimovanje je umazanijo samo zibalo sem in tja. In podgane. Po vsem Londonu mrgoli podgan, še v Buckinghamski palači menda včasih prilezejo iz stranišč. Jason jih je tudi sam videl. Kot sive valujoče gmote strahu na dvorišču ali ko so se občasno podile po cesti sredi belega dne. Kadar pomisli nanje, ga zbada na dnu lobanje in pod pazduhami. »Edino, kar nam še manjka,« pravi oče, »je kolera. Samo čakamo na prvi primer. Ponekod brezdomci živijo v latrinah – ker drugje ne dobijo strehe nad glavo. Molimo k Bogu in izdelujemo statistiko. V Londonu tisoči ljudi živijo od tega, kar najdejo na cesti. Nekateri se specializirajo in se plazijo v iztoke kanalizacije ob Temzi, da kopljejo po gnoju in iščejo kovinske predmete ali kaj drugega, kar je mogoče prodati. Samo polovica otrok hodi v šolo. Skrbi nas zaradi pitne vode. Celo

27


28

vodo iz javnih vodnjakov je treba prekuhavati. Samo Bogu se lahko zahvalimo, da vsaj dežuje.« Jason nekoliko osramočeno sedi pri domači nalogi. Pravzaprav je hotel prositi očeta, da bi skupaj prerisala skice Marsove krožnice na novo zvezdno karto. Zdaj ve, da ne bo šlo. Oče je preveč utrujen. In Jasona je sram, ker je vseeno razočaran. Oče se bojuje z večglavo pošastjo, s Hidro, ki je ne on ne vse komisije skupaj ne bodo mogli nikoli premagati; in zakaj to počne, če ve, da bo izgubil? Jasona je sram. »Naj ti natočim žganja?« vpraša mama. Oče odsotno prikima. »V še eni hiši smo bili danes,« reče. Glas se vije iz njega kakor črn dim. »Ena soba. Irska družina. Šest otrok, od tega štiri hčere; najstarejši ima trinajst let. Najmanjša dva sta imela davico. V sobi je bila ena postelja, ena miza in nekaj slame v kotu. Za najmanjšega otroka nismo mogli storiti ničesar več; umrl je, medtem ko smo bili tam. Mati je imela začetni skorbut.« »Na,« reče mama, »zate je.« Poda mu kozarec. »Trije najstarejši – dve deklici in fant – delajo v tovarni vžigalic. Morala bi videti njihove roke. Človek si skoraj želi, da se bi hčere podale v prostitucijo. Potem bi se mogoče vsaj naučile umivati.« »John!« Mama na hitro pogleda proti Jasonu, ki gleda v knjige. »V Londonu je sedem tisoč prostitutk, pravi policija. Lažejo. Najmanj osemdeset, mogoče devetdeset tisoč. Ampak vsaj umivajo se.« »John ...« »Morali bi imeti tako kot v Parizu. Tam imajo zdravniki nadzor nad javnimi hišami. Kontrola dvakrat na mesec. Danes sem videl punco, ki – no, h koncu je šlo. Ni hotela duhovnika. Bog je bil zanjo razpršen pojem. Le kaj naj bi si mislila o takšnih rečeh, ko še svojega priimka ni poznala? Ampak rekla je: mislim, da vem, kaj je prav in kaj narobe. In to, kar


počnem, je narobe, je rekla. Narobe je. Šola? Ne. Nima družine, za katero bi vedela ali se je spominjala. Vzgojili so jo v eni od teh ustanov, ali kako naj rečem tem nezakonitim brlogom, kjer valijo otroke za –« Čutil je, da ga žena opazuje. »Umirala je,« je rekel, «in to je nameravala opraviti brez vere in nepismena. Ampak ležala je tam in njene oči so bile napolnjene z enim samim vprašanjem. Narobe je bilo, to, kar je počela, je rekla. Na koncu je trdno držala mojo roko.« Doktor Coward je izpil. Mama mu je takoj nalila še enega. Navadno sta dva zadostovala, če ni bilo kolere. Oba z Jasonom sta vedela, kako se lahko razvijejo taki večeri. Včasih je pripovedoval o zadnjih hudih dnevih trebušnega tifusa ali o celih dvoranah otrok z dihalnimi težavami, o bolniških sestrah, ki tekajo naokrog s krožniki, polnimi vrele vode za paro, in o strganju sluzi. In včasih je pripovedoval – nekajkrat – o stadium algidum pri koleri, o krčih in svinčeno sivih obrazih. Včasih je bil tak, ko je prišel domov, glas se je lahko še kar naprej vil iz njega, eno uro ali morda dve, ne da bi mama ali Jason kaj dosti povedala. Ampak vedela sta, da ceni to, da sta zraven. Potem se je oče naslonil nazaj na stolu, utrujen, a z običajno barvo na obrazu. In njegov glas je spet postal vsakdanji. Zakaj vztraja? razmišlja Jason. Kaj se mu dogaja, ko izdeluje statistiko za mestno zdravstveno inšpekcijo ali vse tiste komisije, pri katerih je? Jason osramočeno pomisli na Marsovo krožnico – oče mu pripoveduje o Keplerjevih odkritjih in pri tem igra Marsova krožnica pomembno vlogo. Oče izprazni drugi kozarec. Zakaj vztraja? Tudi tak je bil Jasonov oče. »Ne moremo dovolj poudariti nepomembnosti posameznega človeka.« Nedelja je, zgodaj zjutraj. »Posameznik ne pomeni nič, njegov prispevek pomeni nekaj.«

29


30

Jason molče posluša, ne ve, ali razume. Mama si natika klobuk, odpravljajo se v cerkev. Nehalo je deževati. Namesto tega se je prikadila megla. Družina hodi po ulicah. Od daleč, z radovednostjo in odporom zavarovanega otroka, Jason gleda pocestna dekleta in dečke z rokami in nogami, tankimi kot vžigalice, ki jih prodajajo. Vidi pohabljenca, ki ima kožo povsem črno od umazanije, vidi uličnega glasbenika in njegovega dečka; nosita težki harfi in okoli hlač imata ovita rdeča trakova. A vsi obrazi so izbrisani, stapljajo se z meglo. »Posameznik je samo majhen košček, samo kamenček v velikem mozaiku. In ta mozaik so tla prihodnosti.« Ko bi vsaj snežilo, si misli Jason. Le kako dolgo bo še tako – dež in megla, megla in dež. Ko bi vsaj kmalu prišel sneg. »Najlepši vzorec, najveličastnejši in najresničnejši v tem mozaiku je znanost. V laboratorijih, v dvoranah za anatomijo in v observatorijih sestavljajo kamenček za kamenčkom človeškega napredka. To je dolgotrajno delo, zahtevno delo. A pripeljalo nas bo naprej. In posameznik, tisti, ki sodeluje pri tem delu, ne pomeni nič več kot natančno to, kar počne; njegovo življenje in duša ne pomenita nič – kakor novinec v templju je, k oltarju nosi daritev, ponižen in nesebičen. To je vse. Ničesar drugega ni. Če to počne v žalosti ali veselju, se celote ne tiče.« Jason poškili k očetu, nekoliko nemiren. Obraz moškega je nekoliko preveč bled; očitno je, da je še vedno utrujen. »To stoletje nam je prineslo paro, elektriko in plin. Delovne postopke, ki so prej zahtevali potrpežljivo in počasno garanje, zdaj lahko opravimo petdesetkrat ali stokrat hitreje. Nekoč nam bo ukročena narava s pomočjo znanosti dala toliko energije, da bomo lahko začeli resno govoriti o blagostanju množic. O množični kulturi, o stoletju množic.« »Množična kultura,« reče mama. »Misliš, da bodo res kdaj vsi ljudje imeli korist od –« »Saj mora biti tako!« izbruhne oče. »Ni druge poti. Tja gremo. Danes je izobraževanje nekaj, kar pripada manjšini.


Ampak nekoč bomo razumeli, da tehnika in znanost prinašata luč, luč in izobrazbo –« Jason očeta previdno prime za roko. Oče ga pogleda; za trenutek je videti čisto odsoten, potem pa se nasmehne, skoraj tako kot običajno. »Jutri,« reče, »jutri bova šla v trgovino, ki jo poznam, trgovino z eksotičnimi živalmi. Tam bova kupila nekaj jajčec. Jajčeca sviloprejk. Čez en mesec bodo ličinke napredle zapredke, in nit, ki jo bodo napredle, bo svila, čista svila.« »Svila ...« tiho reče Jason. »Nekaj zapredkov bova vrgla v krop, tako da bodo sviloprejke umrle in ne bodo zlezle iz zapredka in strgale niti. Potem pa lahko nitko navijemo.« Oče pokaže veliko olajšanje, ko to reče. Cerkev je polna. Starši molijo. Jason vidi, da oče sklepa roke tako močno, da se mu pobelijo členki. A naslednjega dne v bolnišnici registrirajo prvi primer kolere in sviloprejka mora počakati.  Jason je pobral škatlo za violino in kovček in šel naprej po ulici. Daj mi čas nazaj, je pomislil. Daj mi nazaj pravi čas. Takrat je bilo vse polno trajnosti, večnosti. Takrat je bilo vse preprosto, vsak človek – tudi jaz – je bil poln večnosti in pomena. Daj mi to nazaj. Potem se je misli otresel. Prečkal je Southwark Bridge. Medtem je prišlo na ulice več ljudi. Prijetni občutek lahkotnosti in možnosti se je umaknil in ni več mogel slišati svojih korakov. Namesto tega je v želodcu začutil šibek, mrzel piš. Nič nisi jedel, je pomislil. Dovolj časa imaš. Še dolgo ti ni treba biti na postaji. Nekaj moraš spraviti vase, preden nadaljuješ proti postaji Waterloo.

31


9 789612 416256

35,60 €

ISBN 978-961-241-625-6

Na krovu Titanika je bilo 2208 ljudi  – in prav toliko zgodb, velikih in malih, pomembnejših in obrobnejših, trpkih in vedrejših. Zgodb, ki se niso zgodile na ladji, temveč že mnogo prej; na ladji so se predvsem končale.

Norveški pisatelj Erik Fosnes Hansen (1965) se je rodil v New Yorku (ZDA), odraščal pa je v Oslu, kjer živi še danes. Pisati je začel zelo mlad: prvi roman, Stolp sokolov (Falketårnet), je izdal pri dvajsetih, drugega, Psalm na koncu poti, pri petindvajsetih. Od takrat je objavil še dva romana, Pripovedi o varovanju (Beretninger om beskyttelse) leta 1998 in Levja ženska (Løvekvinne) leta 2006, ter nekaj drugih proznih del, med njimi celo kuharsko knjigo.

Fotografija: © Marcel Leliënhof

Psalm na koncu poti je večglasje ladijskega orkestra; so zgodbe (izmišljenih) glasbenikov, ki so trčili vsak v svojo ledeno goro, še preden so sploh stopili na Titanik. Vsak je po svoje posebnež in njihove zgodbe nas nosijo v bolj ali manj davno preteklost, skozi družinske tragedije, nesrečne ljubezni, nemirno hrepenenje ... Vmes pa se z njimi vkrcavamo na titansko ladjo, skozi njihove oči strmimo v neskončnost oceana, z njihovo glasbo zaznavamo družabne vzorce časa izpred sto let. Vse do trenutka, ko se konča še zadnja melodija.


Psalm na koncu poti