Page 1

Cerkniško jezero Velika čarovnija narave Dostop: Iz Unca do jezera je 10 km. Ogled jezera se lahko začne v vasi Dolenje Jezero, dober kilometer na jug od mesteca Cerknica, kjer je tudi gostišče in si je mogoče ogle­ dati maketo jezera, in nadaljuje ob poti, ki se v suhem od vzpetine Gorica (570 m) vije ob osrednji jezerski vodni žili, Strženu. Jezero je lepo opazovati tudi s ceste, ki od Gorice pelje proti vasi Otok. Razgled na celotno jezersko območje pa je mogoče občudovati z gore Slivnice (1114 m), kjer je planinski dom. Do njega pelje cesta iz Cerknice (563 m), vzpon po markirani poti pa je od Cerknice do Doma na Slivnici (1075 m) dolg uro in pol.

Naravne lepote Zgodovinsko-kulturne znamenitosti

              

Poleti je jezero videti kot suho polje. Le leni potok Stržen vijuga po širni planjavi. Oktobra pa, po prvem obilnem jesenskem deževju, začne ta žila Cerkniškega polja burneje utripati, nabrekati in se razlivati. In veliko polje je – tudi še noter v zimo – kakor velika maternica narave. Kakor iz vdrtih seskov začne iz ponornih jam na plano bruhati voda in se cejati po kanalih ter udorinah, tapljati razpokano prst in muljiti semena za naslednjo pomlad. Ko bo seme pognalo kal, se bo voda spet udrla. Jezero bo izginilo kot v čarni čarovniji.

Cerkniško jezero po velikih jesenskih deževjih


Notranjska

Visoke vode na Cerkniškem jezeru pridejo kmetovalcem pri odvažanju lesa izpod Javornikov še danes prav.

Stržen tudi pozimi ne presahne.

Kako obsežno je to jezero? Deset kvadratnih kilometrov? Kdo bi to vedel, kdo bi to meril, ko pa bo morebiti že čez uro večje? Ali manjše? Kako veliko bo, ko bo poplavilo vso tisto kislo konjsko travo na polju? Nekje med 26 in 36 kvadratnimi kilometri bo obsegalo. Takrat bo zalilo tri četrtine Cerkniškega polja. Takrat bo to za pol leta največje slovensko jezero. Kakor morska ravan bo videti doli od Dolenje vasi, in človek bi re­kel, da se bo prelilo v neskončnost, če ga na jugu ne bi ustavljalo pogorje Javorniki, pokrito s temačno gozdno ponjavo. In ravno na koncu tega čudeža se cerkniške vode nenehno poslavljajo, pravzaprav odtekajo na nižje ravni: v Rakov Škocjan, na Planinsko po­lje, na Ljubljansko barje, v Savo, v Donavo, v Črno morje. Vsaj tristo let že – od prvoočaranega Janeza Vajkarda Valvasorja (1641–1693) dalje – znanstveniki s pobožno natančnostjo raziskujejo neizčrpni in neizčrpani vodni sistem tega polja, ki navdihujejo pesnike, potopisce, fotografe in slikarje. Pritoki, odtoki, pretoki in podtoki Cerkniškega jezera so izredno zapleteni, tudi z barvanjem voda v številnih tokavah niso pojasnjeni, niti odkriti. Jezero je prispodoba kozmosa: vemo, da se čas širi v prostor, a kakšen čas, kateri prostor se prepleta z našimi dimenzijami časa in prostora, da jima lahko slutimo začetek in konec, tega ne vemo. Ob jezeru otipljemo utrip večnosti, zgoščen v eno samo leto. In lahko doživimo en trenutek v sončnem obratu, če grezemo ali bredemo do Os­ redka, prečudnega osamelca ..., če poiščemo cvetoče lokvanje na blatnem trstičju Levišča, če


Ce r k n i š k o j e z e ro

potopimo svoje misli v tišino Zadnjega kraja ..., če poveslamo do dobrih razgledišč na gnezdišča številnih ptic. Če deskamo poleti, če zdrvimo na drsalkah čezenj pozimi.

Založeni s coprnicami Horizontala se meri z vertikalo. Vertikala Cerkniškega polja je Slivnica, 1114 m visoka plečata gora nad njim. Z vrha je pogled na jezero najlepši. Sonce se odbija od velikanskega ogledala, in zdelo se vam bo, da ste z njim dvojno ogreti. Nikar se preveč ne slačite, ker vam lahko odpihne kak kos obleke. Tudi brez vetra. Saj menda veste, da imajo tu čarovnice svojo etapno postajo. Berite sočnega in duhovitega Valvasorja, če ne verjamete: Na vrhu imajo coprnice, vešče in grdobe svoje plese in sestanke. Vidijo se kot leteče drobne lučice. Sploh je pokrajina tam okrog s coprnicami dovolj založena. Zato jim tam često precej zakurijo in jih mnogo sežgo, tako da pride včasih tod na grmado v enem letu več copr­nic, kakor jih je v vsej od pamtiveka sedlo na skladovnico in bilo upepeljenih.

Poletni sprehod po dnu Cerkniškega jezera, med presušenimi bruhalniki oziroma požiralniki. V ozadju je še ostanek jezera, ki ga napaja potok Stržen.


Notranjska

Mladi planinec se na Slivnici, ob Čarovniški jami, brani hudega vetra.

Vsak po svoje moli slavno coprniško Slivnico. Temu je gora čokata uleknjena kraška gmota, ki ji le Cerkniško jezero daje zemeljsko veličino in mi(s) tični žar. Drugemu se zdi počivajoča ladja, ki moli iz velikega zemeljskega valovanja notranjskih planot, ladja, ki je proti krmi zmeraj višja; tretjemu je bodisi ležeča košuta, ki je skrila glavo, bodisi potuhnjena coprnica, ki kuha točo. Tistim, ki pridejo nanjo, je Slivnica predvsem prečudovita razgledna in sprehajalna gora. Planinčevo srce, bolj vajeno sten in prepadov, kakor širnih horizontal, pa se razveseli tudi nad skalami, s katerimi je posut najvišji vrh. Te skale je po ljudski veri nekoč sredi gladkih, svilnato se bleščečih trav izbruhal sam peklenšček kot znamenja svoje neodjenjljive zlobe. Kakor se zdaj radi šalimo iz coprniškega slovesa te dobre debele gore in kakor iz nje Cerkničani kujejo turistični kapital, tako je v starih časih, še zlasti v 17. stoletju, Slivnica zares bila ujeta v ris pogubne magije. Ljudstvo je svojo nesrečno vero v čarovnice poveznilo zlasti na ovalno vrtačo na jugozahodu vršne planote, ki je še danes imenovana Coprniška jama: od Doma na Slivnici je oddaljena nekaj minut hoje po lepi razgledni poti.

Eden najlepših pogledov S širnega Cerkniškega polja in okoliških kraških planot se zračni vzbuhi radi zvrtinčijo ravno nad Slivnico. Gora pa, s Cerkniškega polja na pogled čisto pohlevna, rada vrača te pošiljke kot viharje in strele. Kadar so sape prijaznejše, jih spretno, kakor coprnice na metlah, jahajo zmajarji in gorski padalci. Tisti pohodniki pa, romantiki, ki Slivnico radi obiskujejo v hladnejši polovici leta, opevajo goro kot velikansko rožo vetrov, mehko in ostro, nežno in rašpljavo, smejočo se in tulečo. Včasih se je morajo še z rokami oprijeti, da jih vihar ne pahne v omamljivo strmoglavljenje. To pa je že pretiravanje, boste rekli. Ampak tako se izražajo. Vse


Ce r k n i š k o j e z e ro

dajo za to, da vnovič in vnovič lahko pridejo gor in zrejo v ravan; da vidijo, kako lep dan upogiba zlato hrbtenico, kakor bi rekel pesnik Cene Vipotnik. Baje je to eden najlepših pogledov v Sloveniji: pogled na s soncem obrisano, do 36 kvadratnih kilometrov veliko jezero; tako je veliko takrat, kadar je polno razlito, po pomladnih in jesenskih deževjih. A prav tako lep je pogled na začetku poletja, ko je jezerska plan prekrita z zelenim mirom, ki ga sekajo vsakršne živice in razi. Ko ni videti niti globočin niti plitvin, ko le potok Stržen zavija in zavija po plani ploskvi, neskončno zmedeno, kakor da bi posnemal človekovo pot skozi življenje. In ti strmi, mračni javorniški gozdovi: kakor da bi se hoteli pogrezniti v izvire svojih lastnih voda, tik preden jih bodo izbruhali, bleščave in iskrive od kapnikov, in jih spremenili v svoje velikansko ogledalo. Ti gozdovi na grebenih, ki vse bolj sinji valovijo doli do Nanosa, kjer se že bleščijo v uhajajočem soncu, ti so pač zliti z jezersko planoto v coprnijo, ki ni niti zla niti hudobna. Temu pogledu se daš zlahka začarati, najraje pozno popoldne, ko dežela pod tabo hkrati potemneva in vzgoreva. Čudežev, coprnij, če hočete, tu ni nikoli konec. V juniju se po vsej Slivnici prikazujejo rdeče-oranžne kroglice. Žarijo v soncu, lovijo veter med svoje nezavihane cvetne stene, kimajoče pozdravljajo ljudi, kakor da bi se bale, da bodo utrgane. Kaj če so te kranjske lilije (Lilium carniolicum) dušice nesrečnih coprnic?

Pogled s Slivnice na vzhodni del Cerkniškega polja, proti Grahovemu in Žirovnici. Vaščani so varno umaknjeni pred vodo, njihove njive in travniki pa nikakor ne.

Cerknisko%20jezero  

http://www.modrijan.si/slv/content/download/2020/37111/file/Cerknisko%20jezero.pdf