Page 1

R ob e r t Br us

Drevesa in grmi Jadrana


Alepski bor Pinus halepensis Mill. sin. P. abasica Carrière Družina: borovke (Pinaceae) hr.: alepski bor; angl.: Aleppo pine; nem.: Aleppo-Kiefer; it.: Pino d'Aleppo; alb.: Pisha e egër

Alepski bor pri Zaraćah na Hvaru



Alepski bor je daleč najpogostejša vrsta bora na jadranski obali, njegovi najlepši gozdovi pa rastejo v Dalmaciji. Sestoje, ki jih imajo mnogi za avtohtone, najdemo na celini pri Makarski, Dubrovniku in Kotorju, na otokih pa južneje od Šibenika, na primer na otočku Krapnju pri Šibeniku, na Hvaru, Braču, Korčuli, Pelješcu, Visu, Lastovu in Mljetu, kjer je, tako kažejo ostanki peloda, rasel že pred več kot tremi tisočletji. Še pogostejši kot v gozdovih je zunaj tega območja v gozdnih nasadih, parkih in drevoredih, saj so od druge polovice 19. stoletja naprej z njim v okviru široko organiziranih pogozdovanj zasadili ogromno golih kraških površin v najožjem priobalnem pasu. V Dalmaciji so v tem času posadili okrog 60.000 sadik alepskega bora letno, pozneje še drugje ob Jadranu, na primer ob Limskem kanalu in pri Nabrežini ter Miramaru pri Trstu. Tako so nastali danes izredno lepi in znani borovi gozdovi v Čikatu na Lošinju, pri Supetarski Dragi na Rabu, v okolici Rovinja, Pulja, Labina in marsikje v Dalmaciji, na primer v Zatonu pri Zadru, na otoku Obonjan pri Šibeniku, na polotoku Raduča pri Primoštenu in na Marjanu v Splitu.


Alepski bor

Opis Alepski bor je vednozeleno drevo, v višino zraste do 20, redko 25 m in doseže prsni premer 1 m. Krošnja je sprva valjasta, pozneje široko zaobljena in največkrat nepravilne oblike. Deblo je pogosto neravno, skorja starih dreves rdečerjava in močno razpokana. Poganjki so tanki in samo 2–3 mm debeli, so svetlo rjavi in goli, brsti podolgovato jajčasti, do 10 mm dolgi in brez smole. Iglice rastejo v parih, so 7–15 cm dolge, pogosto krajše od storžev, tanke, zašiljene, nežne, prilegle k poganjku in usmerjene proti njegovemu koncu; poganjek zato spominja na čopič. Iglice na drevesu ostanejo samo dve leti in so svetlo zelene, zato je krošnja redkejša in svetlejša kot pri drugih sredozemskih borih. Zreli storži so jajčasti, 5–10 cm dolgi, do 4 cm debeli in bleščeče rjavi. Apofiza na plodni luski je ploščata ali izbočena in ima dobro vidno sivo grbico, ki pa je brez ostre konice. Storži imajo dobro razvite in razločne peclje, rastejo v vretencih po dva ali trije in s poganjkom oklepajo značilen kot okrog 50°, kar je zelo uporaben prepoznavni znak za vrsto. Dozorijo jeseni v drugem letu, odpirati se začnejo šele v tretjem ali četrtem letu, na drevesu pa ostanejo še več let. Še več kot 10 let stari storži v spodnjem delu še vsebujejo nekaj kalivih semen. Seme je do 7 mm dolgo in opremljeno z okrog 25 mm dolgim krilcem.

Moški cvetovi Ženski cvetovi

Rastišče Je značilna vrsta suhih, vročih sredozemskih območij, zadovolji se že s 350–700 mm letnih padavin. Največkrat raste na bazičnih apnenčastih rastiščih, vendar lahko uspešno raste tudi na serpentinu ali flišu, kjer je lahko njegov prirastek celo boljši kot na apnencu. Prenese s hranili zelo revna tla. Zimski mraz, pozna slana in sneg ga hitro prizadenejo, zato je razširjen samo v toplih obmorskih krajih. Slanih tal se izogiba, a dobro prenaša sol v zraku in zato marsikje raste povsem ob morju. Je svetloljubna in hitrorastoča vrsta, ki ne doživi visoke starosti; le redka drevesa so starejša od 150 let.

Značilna navzdol rastoča storža

Razširjenost Od kod izvira alepski bor, ni zanesljivo znano. Domnevajo, da se je po ledenih dobah po naravni poti in ob človekovi pomoči na današnja območja razširil iz Španije in Grčije. Danes je razširjen v velikem delu Sredozemlja in porašča okrog 3 mil. ha površin, 


A l e p s ki b o r

več ga je v zahodnem Sredozemlju. V severni Afriki je pogost v Maroku, Alžiriji, Tuniziji in Libiji, precej ga je v južni Španiji in južni Franciji, najdemo ga še ponekod na Apeninskem polotoku in po vzhodni jadranski obali do Grčije in Bližnjega vzhoda, kjer ga je nekaj v Siriji, Izraelu in Jordaniji. Ob Jadranu raste od morske obale do višine okrog 400 m, v Španiji in Grčiji do 1000, v severni Afriki pa do 1700 m visoko. Z njim pogozdujejo tudi na drugih celinah, na primer v Kaliforniji, v južni Avstraliji pa, zanimivo, velja za invazivno vrsto.

Razširjenost ob Jadranu

Deblo s skorjo

Drevo pri gradu Miramar pri Trstu



Gozdove alepskega bora zelo pogosto srečamo vzdolž vse jadranske obale in jih že na daleč prepoznamo po značilni svetlo zeleni barvi in redkih, presvetljenih krošnjah. Avtohtonost alepskega bora ob Jadranu je vprašljiva, čeprav je marsikje povsem naturaliziran. Pogosto ga imajo za avtohtono vrsto, ki naj bi na celini naravno rasla južneje od Splita in po otokih južneje od Šibenika. Vendar novejše raziskave kažejo, da se je na Mljetu začel intenzivneje pojavljati šele pred nekaj več kot 3000 leti. Čeprav ni dokazov o tako zgodnjem naseljevanju, so ga po eni od domnev na jadranske obale morda prinesli šele Grki ali Rimljani. Zelo zgodaj so ga verjetno prinesli tudi na Mljet, kjer so raziskave cvetnega prahu v sedimentih Malega in Velikega jezera odkrile nenaden porast cvetnega prahu bora iz obdobja okrog leta 1300 pr. n. št. (Jahns, van den Bogaard 1998). S prvotnih nahajališč so ga tudi umetno širili s pogozdovanji. Leta 1984 je samo na Hrvaškem poraščal 40.000 ha površin, od tega okrog 90 odstotkov v Dalmaciji in 10 odstotkov na Severnem Jadranu. Z njim pogozdujejo


Alepski bor

še naprej (Klepac 1986, Prgin 2005), zelo pogosto pa se dobro pomlajuje tudi sam. V Hercegovini ga največ gojijo pri Neumu in Kleku (Šilić 2005). Na tržaškem krasu ga v toplejših legah najdemo v nekaj nasadih, ponekod se razširja sam (Poldini 2009). V Sloveniji alepski bor ne raste samoniklo. Sadimo ga samo ob morju, pa še tam je zaradi prevladujoče flišne matične podlage, ki mu ne ustreza najbolj, redkejši kot na Hrvaškem. V obmorskih krajih ga sadimo po parkih, v gozdnih nasadih je redkejši. Večji gozdni nasad najdemo na pobočju nad reko Rižano med Cepki in Dekani, manjši nasadi so še pri Fiesi, Strunjanu, Sokoličih pri Sočergi in v dolini Bračana (Brus 2004), pa tudi pri Koštaboni in Krkavčah (Puhek 1980).

Po požaru se alepski bor pogosto uspešno obnovi tudi sam.

Uporaba in zanimivosti Zaradi skromnosti in odpornosti proti suši je ena najbolj primernih vrst za pogozdovanje kraških goličav na obmorskih območjih. Njegova najbolj dragocena lastnost so izjemno velike količine odpadlih iglic, ki na debelo prekrijejo skalovita tla, jih s tem varujejo pred erozijo in s hitrim razpadanjem tvorijo humus. Ponekod se tudi sam razširja kot pionir. Med vrstami, s katerimi so v 19. stoletju poskusili pogozdovati Kras v Sloveniji, je bil tudi alepski bor, vendar se je v primerjavi s črnim borom zlasti v mrzlih zimah slabo odrezal, zaradi česar so pogozdovanje Krasa z njim opustili. Čeprav ima alepski bor le srednje kakovosten les, je v nekaterih delih Sredozemlja gospodarsko pomembno drevo, v Severni Afriki pa celo 


A l e p s ki b o r

najpomembnejša gozdna drevesna vrsta. Les uporabljajo v gradbeništvu, mizarstvu, sodarstvu, kot kurivo in zaradi velike trajnosti za gradnjo ladij. Povprečni letni prirastek lesne mase v sestojih ob Jadranu je med 3 in 4 m3/ha, vendar je kakovost lesa zaradi slabe negovanosti gozdov razmeroma nizka in najpogosteje primerna le za predelavo v celulozo. Zaradi visoke vsebnosti smole v lesu in drugih rastlinskih delih ter zato, ker večinoma rastejo na suhih in hkrati najbolj naseljenih obalnih območjih, so gozdovi alepskega bora močno požarno ogroženi. Še zlasti močno so občutljivi mlajši gozdovi, ki z vejami segajo zelo nizko in jih hitro zajame ogenj. Starejši in dobro redčeni, negovani gozdovi so odpornejši, zato je pravočasna in dosledna nega nasadov izjemno pomembna. Ocenjujejo, da jih še vedno vsako leto pogori okrog 5 odstotkov. Alepski bor na požar reagira z intenzivno obnovo, saj se zaradi vročine odprejo še več let stari, še neodpadli storži in odvržejo mnogo še kalivih semen, iz katerih zrastejo nova mlada drevesca. Tako nastali gozd je pogosto celo kakovostnejši kot prejšnji. Alepski bor je tudi ena najpomembnejših vrst za smolarjenje, čeprav pomen te gospodarske dejavnosti upada. V 60. letih 20. stoletja so z njim precej smolarili v Dalmaciji, v Starem Gradu na Hvaru je obratovala destilarna za predelavo smole. Smola alepskega bora, t. i. alepski ali grški terpentin, ima več zdravilnih lastnosti in je v Sredozemlju že dolgo v uporabi. V Grčiji ga že vsaj 2700 let dodajajo vinu. Retsini, kot se tako obdelano belo vino imenuje, so stari Grki smolo dodajali predvsem zato, da so preprečili oksidacijo in ji tako podaljšali življenjsko dobo. Čeprav po uvedbi kletarjenja v pravih sodih, ki so ga v Grčijo v 3. stoletju prinesli Rimljani, smola zaradi obstojnosti vina ni bila več potrebna, so z njenim dodajanjem nadaljevali zaradi posebnega, močnega okusa in arome, ki so se ju navadili. Anekdota pravi, da so Grki z dodajanjem smole v vino nadaljevali zato, da so vino ubranili pred vedno žejnimi rimskimi zavojevalci, ki jim grenko, s smolo obogateno vino ni preveč rado teklo po grlu. Vrsta je poimenovana po sirskem mestu Halep (tudi Aleppo), kjer je bila prvič opisana, danes pa je tam precej redka.

Podobne vrste Alepski bor se včasih križa z brucijskim borom (Pinus brutia Ten.). Križance, ki so po morfoloških znakih med obema staršema, so na primer našli v več populacijah v Istri in v Preluki med Voloskim in Reko. Križance ponekod intenzivno žlahtnijo in vzgajajo, ker v primerjavi s starši hitreje rastejo in so odpornejši proti mrazu. 

Alepski bor v Narodnem parku Mljet 


???




Pinija Pinus pinea L. Družina: borovke (Pinaceae) hr.: pinija; angl.: Italian stone pine; nem.: Schirm-kiefer; it.: Pino domestico; alb.: Pisha e butë

Pinije v Karojbi v osrednji Istri so zavarovane kot pomembna drevesna dediščina.



Pinija je bila od nekdaj ena najbolj občudovanih drevesnih vrst. V svojih delih jo opisujeta Ovid in Plinij, Vergil jo ima za najlepši okras sploh, njene krošnje in storži krasijo pompejske freske, pinijevi gozdovi so navdihovali Danteja, Boccacia, Byrona in d'Annunzija. Ob svoji izjemni in nenavadni lepoti je pinija tudi drevo z velikim simbolnim pomenom, saj se mnogo simbolike, ki jo na splošno pripisujejo


Pinija

borom, nanaša prav na pinijo. Njena vednozelena krošnja in veliki storži so bili pogosto simbol plodnosti in večnega življenja, storže so uporabljali v poganskih obredjih, posebno mesto pa imajo v krščanstvu. V renesansi je bila v Franciji pri preganjanih protestantih pinija simbol svobode. V 30. letih 20. stoletja je bila v Rimu daleč najpogosteje sajeno drevo in večno mesto odločilno oblikuje še danes, v velikem delu Sredozemlja pa je nasploh eden najbolj prepoznavnih elementov v krajini. Ob Jadranu ni najpogostejša vrsta bora, čeprav jo v zadnjih letih spet vse pogosteje sadimo v drevoredih in parkih.

Opis Zraste do 30 m visoko in doseže premer do 2 m. Mlada drevesa imajo okroglasto, starejša pa prepoznavno dežnikasto krošnjo, ki je pravilna, gosta in široka. Drevesa so v spodnjih dveh tretjinah debla pogosto brez vej. Skorja je pri starih drevesih do 10 cm debela, vzdolžno globoko razpokana in rdečkastosiva. Posebnost so primarne iglice, ki se razvijejo samo na mladih drevesih in na vejah ne rastejo v parih, ampak posamezno. So tudi krajše in svetlejše od iglic pri odraslih drevesih. Njihova vloga še ni povsem pojasnjena, visoka koncentracija monoterpenov v njih je morda povezana z zaščito pred boleznimi. Navadne iglice rastejo v parih, so 10–20 cm dolge, do 2 mm debele, trde, močne, na drevesu pa ostanejo tri do štiri leta. Pinija je med redkimi vrstami borov, pri katerih storži popolnoma dozorijo in se odprejo šele jeseni v tretjem letu po cvetenju. Storži so zelo veliki, 8–15 cm dolgi in 7–10 cm debeli, rjavi do rdečkastorjavi in bleščeči, pod vsako plodno lusko pa sta po dve rjavi, veliki semeni, ki sta do 2 cm dolgi in do 1 cm debeli. V semenu je podolgovato, užitno jedrce, t. i. pinjola.

Rastišče

Mladi poganjki z moškimi cvetovi

Zrel storž Drobni storžki po enem letu rasti

Najbolje uspeva na peščenih in nekoliko kislih tleh, dobro prenaša tudi rahlo bazična tla na apnenčasti podlagi ali revna tla, ne prenese slanih tal. Občutljiva je za onesnažen zrak. Kot značilna sredozemska vrsta potrebuje veliko toplote in svetlobe in je odporna proti suši in vročini, a slabo prenaša mraz, sneg in veter. Pod vplivom stalnega vetra izoblikuje nesimetrično krošnjo, kar močno zmanjša njeno stabilnost. Med vsemi sredozemskimi bori je najbolj odporna proti boleznim in škodljivcem. 


Pi n i j a

Razširjenost Poreklo pinije ni natančno znano. Njena majhna genetska variabilnost kaže na to, da so v preteklih tisočletjih po vsem Sredozemlju morda zasajali sadike, ki so izvirale iz le nekaj območij, najverjetneje iz vzhodnega Sredozemlja in s Pirenejskega polotoka. Danes je najpogostejša na Pirenejskem in Apeninskem polotoku, v Grčiji in na obalah Male Azije. V severnem delu areala se vzpne do 600, v južnem do 1000 m visoko.

Razširjenost ob Jadranu

Debla z značilno rdečkastosivo skorjo

Pinija v Opatiji



Na vzhodni obali Jadranskega morja pinija ne spada med najpogostejše vrste borov. Pogoste so navedbe o njeni avtohtonosti na Jadranu; naravno naj bi uspevala na otoku Mljetu (pri Maranovićih in Koritih) in morda na celini v Konavlih med Poljico in Mikulići (Marčić 1955a). Toda njena avtohtonost tu ni gotova in jo je danes težko dokazati. Koncentracija cvetnega prahu borov na Mljetu je močno narasla šele pred nekaj več kot 3000 leti (Jahns, van den Bogaard 1998), kar morda pomeni, da so bore na Mljet prinesli šele tedaj. Pinije je na Mljetu danes razmeroma malo, v gozdnem okolju raste le nekaj skupin dreves na jugu otoka, na območju Korit in


Pinija

Saplunare. Pinija je poleg tega ob vsej jadranski obali sajena kot okrasno drevo po parkih in drevoredih, nekaj tudi v nasadih. Že ob koncu 19. st. so bili znani lepi drevoredi ali nasadi na območju Pirana, Kopra in pri Ogleju (Marchesetti 1896–1897), kjer je lep nasad še danes, pri Krminu in v Istri, na primer pri Novigradu in v Karojbi (Pospichal 1897–1899, Anić 1945). Danes o posameznih pinijah poročajo iz več parkov med Trstom in Tržičem (Poldini 2009), najpogostejša pa je v Slovenskem primorju, Istri in Kvarnerju, kjer so jo tudi med prvo in drugo svetovno vojno precej sadili Italijani. Izjemno lepa drevesa rastejo v Opatiji, več mladih drevoredov je v Pulju, ob mestnih vpadnicah v Rovinj, Poreč in Novigrad, lepi stari drevoredi so na Velikem Brionu in Zlatem rtu. V gozdnih nasadih sta pogostejša alepski in črni bor, vendar na Hrvaškem v zadnjih desetletjih priporočajo in pospešujejo uporabo pinije za pogozdovanje kraških površin, saj je odpornejša proti ognju kot prej omenjeni vrsti, poleg tega ima ravno brezvejno deblo in lepo krošnjo. V večjih

Sestoj pinije na Mljetu. Nekateri menijo, da pinija tu raste avtohtono.




Pi n i j a

Mlajše drevo na rtu Kamenjak pri Puli Znani pinijev drevored v Strunjanu



ali manjših skupinah so z njo pogozdovali v okolici Malega Lošinja, kjer je na primer znan lep nasad v zalivu Žalić, v Zatonu in Musapstanu pri Zadru, na Marjanu v Splitu in pri Sveti Mari na Rabu. V Hercegovini je redka, posamezna drevesa gojijo ob Neretvi vse do Mostarja (Šilić 2005). V Slovenskem primorju je pinija razmeroma pogosta zaradi flišne matične podlage, ki ji ustreza, najpogosteje jo najdemo v urbanem okolju. V Kopru je z 20-odstotnim deležem sploh najpogostejše mestno drevo (Žumer 2009), znani so lepi pinijevi drevoredi med Koprom in Izolo, na


Pinija

primer v Žusterni, Izoli, Strunjanu, Portorožu in drugje. V zadnjih letih vse pogosteje zasajajo še nove drevorede.

Uporaba in zanimivosti Čeprav so pinijo že Rimljani gojili zaradi lesa, ki je sicer kakovosten, vendar močno smolnat in zato nekoliko manj priljubljen, jo še danes največ sadijo zaradi proizvodnje užitnih pinjol. Te pridobivajo iz njenih debelih semen in so ena najbolj dragocenih sestavin sredozemske kuhinje. Danes je proizvodnja pinjol pomembna gospodarska dejavnost v vsem Sredozemlju, največ jih pridelajo v Španiji (več kot 6000 ton letno), na Portugalskem, v Italiji, Tuniziji in Turčiji. Pinjole imajo okus po mandljih in so v tradicionalni italijanski kuhinji uporabne surove ali sladkane pri izdelavi slaščic, na primer marcipana, iz njih pridobivajo tudi olje. Med najbolj znanimi jedmi, ki vsebujejo pinjole, je vsem znani pesto genovese, ki poleg oljčnega olja, bazilike, česna in soli obvezno vsebuje sesekljane pinjole. V istrski kuhinji pinjole pogosto dodajajo štrukljem in krostati, v Sloveniji so jih včasih dodajali krvavicam, danes so marsikje na primorskem obvezna sestavina prave potice. Storži so uporabni za okras ali kurivo. Nekoč je bila pinija pomembna za pridobivanje smole, danes pa je po vsem Sredozemlju priljubljeno okrasno drevo, ki s svojim videzom ustvarja značilno krajinsko sliko. Pogosto jo sadijo zaradi sence, zlasti v kampih, še lepša so posamezno rastoča drevesa in drevesa v drevoredih. Med njenimi slabšimi lastnostmi so močne stranske korenine, ki lahko z razraščanjem resno poškodujejo cesto ali pločnik, zato njenega sajenja ne priporočajo v neposredni bližini cest. Hkrati je pinija ena redkih vrst borov, ki ne razvije glavne korenine. Zato se v primerih, ko so zaradi bližnjih zemeljskih del ali prekopavanj stranske korenine poškodovane ali celo presekane, stabilnost dreves v močnem vetru lahko nevarno zmanjša. Zasajanju pinij se v nekaterih mestih izogibajo tudi zaradi njenih težkih storžev, ki so med odpadanjem lahko nevarni.

Podobne vrste Užitna semena, t. i. pinjole, je mogoče pridobivati iz storžev okrog 20 različnih vrst borov. Med evropskimi vrstami ima poleg pinije užitna semena samo še v Alpah rastoči cemprin (Pinus cembra L.), med ameriškimi vrstami sta najpomembnejša užitni bor (Pinus edulis Engelm.) in enoigličasti bor (Pinus monophylla Torr. et Frém.), med azijskimi pa korejski bor (Pinus koraiensis Siebold et Zucc.). Med najbolj cenjenimi so prav pinjole, nabrane s pinije. V primerjavi z drugimi so bolj vitke oblike in bolj homogene. 


Brucijski bor Pinus brutia Ten. sin. P. halepensis subsp. brutia (Ten.) Holmboe Družina: borovke (Pinaceae) hr.: brucijski bor; angl.: Turkish pine; nem.: Brutia-Kiefer; it.: Pino bruzio; alb.: Pisha bruce

Drevo z imenom Osameli bor, Lone pine, je verjetno najslavnejši brucijski bor v zgodovini, čeprav ga že skoraj sto let ni več. Tako so vojaki poimenovali drevo na polotoku Gallipoli v Turčiji, kjer se je leta 1915 osem mesecev odvijala ena najbolj krvavih bitk prve svetovne vojne. Na delu polotoka, kjer so bili turški položaji, je od večje skupine borov, ki so jih turški vojaki posekali zaradi hlodov in vejevja za utrditev strelskih jarkov, ostalo eno samo drevo. Tako turški Brucijski bor pri Makarski




B r u ci j s k i b o r

vojaki na eni kot avstralski na drugi strani so ga imeli dolge mesece obstreljevanj nenehno pred očmi. V eni od bitk, ko so Avstralci za kratek čas zavzeli turške položaje, sta vsaj dva vojaka pod Osamelim borom v spomin na krvavi kraj pobrala nekaj storžev in jih po vojni odnesla domov v Avstralijo. Iz semen so čez leta vzgojili več mladih borov, ki so danes kot dragocena spominska drevesa posajeni na več koncih Avstralije. Tudi ta drevesa imenujejo Osameli bori. In kakšna je bila usoda prvotnega Osamelega bora? Tudi on ni preživel vojne, saj je bil uničen še pred umikom zavezniških sil. Na mestu, kjer je rasel, so v spomin nanj že leta 1920 posadili novo drevo, današnji simbol vojaškega pokopališča. Zanimivo pa je, da novo drevo ni brucijski bor, ampak pinija.

Opis Brucijski bor je do 30 m visoko vednozeleno drevo. V primerjavi z alepskim borom ima bolj ravno deblo, raste hitreje in doseže večjo višino. Skorja je debela in pravilno razpokana, vzdolžne razpoke so globlje od prečnih. Iglice rastejo v parih, so temno zelene, razmeroma debele in trde, 12–18 cm dolge in praviloma daljše od storžev. Krošnja je lepo oblikovana, navadno je gosta in polna, deluje valovito, elegantno in je manj vrzelasta kot pri alepskem boru. Storži so 7–10 cm dolgi in močno podobni storžem alepskega bora. Pogosto, a ne vedno, imajo krajši pecelj ali so celo sedeči, vendar niso premočno pritrjeni in se brez težav odlomijo že ob udarcu, kar pri alepskem boru ni mogoče. Vrsto precej zanesljivo prepoznamo po položaju storžev. Ti so po trije ali štirje v vretencu in iz veje rastejo vodoravno ali so celo usmerjeni navzgor, ne pa pod ostrim kotom navzdol kot pri alepskem boru.

Ženski socvetji Moški cvetovi in poganjki z iglicami

Rastišče Je skromna vrsta. V primerjavi z alepskim borom je odpornejši proti nizkim temperaturam, saj prenese celo do –20 °C. Obenem dobro prenese veliko vročino in sušo, zato je primeren za pogozdovanje suhih in degradiranih obmorskih območij. Z odpadlimi iglicami izboljšuje tla. Ob Jadranskem morju je najprimernejši za sajenje do 300, 


B r u ci j s ki b o r

le na boljših tleh do 400 m višine. Sedanji nasadi na višini 600 m so zelo slabo vitalni. Bolj mu ustrezajo kisla tla, veter prenaša dobro, le na legah, ki so izpostavljene najmočnejši burji, ga ni priporočljivo saditi. Na mestih, ki niso izpostavljena burji, dobro prenaša sol.

Razširjenost Brucijski bor je značilna vzhodnosredozemska vrsta. Od skupaj 4 mil. ha površine kar 3,8 mil. ha porašča v Turčiji, največ v njenem južnem delu. Poleg tega raste na Kreti, Cipru in drugih otokih, nekaj še v Grčiji, Siriji, Libanonu in na obalah Črnega morja, na primer na Krimu, ter v Iranu, Iraku in Afganistanu. Ponekod na gorovju Taurus v Mali Aziji raste celo do višine 1200 m. Umetno zasajen je tudi v drugih delih Sredozemlja, na primer v Kalabriji. Mlada storžka po prvem letu rasti

Zreli storži



Razširjenost ob Jadranu Na obalah Jadranskega morja ne raste avtohtono, pač pa v umetnih nasadih, predvsem gozdnih. Čeprav je znanih nekaj nasadov in posameznih dreves v južnih predelih, na primer pri Zadru, Splitu in Dubrovniku, ga je daleč največ v Istri in Kvarnerju, kjer so v inventuri leta 1970 popisali okrog 40 večjih nasadov, ki so nastali po letu 1900 in v katerih je brucijski bor rasel v čistih kulturah ali mešano z alepskim in črnim borom (Šafar 1970). Večina nasadov je v priobalnem pasu zahodne Istre, na primer pri Umagu, Novigradu, Poreču, Rovinju, v gozdu Busoler pri Pulju in na Brionih, nekaj tudi pri Labinu, Rabcu ter na Krku in Lošinju. Manjše skupine ali posamezna drevesa najdemo še drugje v urbanem okolju, znana lepa drevesa rastejo v parkih Tivoli in Mala Golja v Pulju ter v starem mestnem parku v Hvaru. Nekaj dreves danes raste na tržaški obali, na primer pri Miramaru, kjer sta o lepih brucijskih borih poročala že Marchesetti (1896–1897) in Pospichal


B r u ci j s k i b o r

Brucijski bori v zavarovanem borovem gozdičku v Višnjanu Nasad na Belem križu nad Strunjanom




???




B r u ci j s k i b o r

(1897–1899), ki navajata, da je v nasadih pri Nabrežini ter med Grljanom in Sesljanom (tu ga omenja tudi Poldini, 2009) brucijski bor že tedaj uspeval bolje od črnega. V Sloveniji je brucijski bor redek, vendar pogostejši, kot si mislimo. Razlog za slabo poznavanje je njegovo zamenjevanje z bolj razširjenim alepskim borom. Nekaj dreves brucijskega bora raste primešanih v nasadu alepskega bora pod Sokoliči pri Sočergi, odrasla nasada sta v neposredni bližini Belega križa pri Strunjanu in pri Pučah, skupine ali po naključju zasajena posamezna drevesa najdemo tudi drugje, med drugim v kampu na Belvederu pri Izoli, v Kopru in pri Črnem Kalu.

Uporaba in zanimivosti V mnogih sredozemskih deželah je brucijski bor gospodarsko pomembna drevesna vrsta, v Turčiji celo najpomembnejša drevesna vrsta sploh. Les uporabljajo kot gradbeni material, v industriji, tesarstvu, kot kurivo in za celulozo. Na mnogih rastiščih na jadranski obali je njegov prirastek v primerjavi z alepskim in črnim borom bistveno večji ter kakovost lesa boljša, zato njegovo intenzivnejše sajenje priporočajo že nekaj časa. Obenem je brucijski bor zaradi lepe krošnje nadvse primerna, a vsaj ob Jadranskem morju premalo uporabljana okrasna drevesna vrsta. Pogosteje bi ga lahko sadili v kampih, ob sprehajališčih, v obcestnih drevoredih in drugje. Brucijski bor je tudi pomembna medovita rastlina. Na njem in na alepskem boru sesajoča ušica vrste Marchalina hellenica namreč izloča mano, ki je izjemno pomemben vir medu v Turčiji in Grčiji, kjer naj bi borov med predstavljal več kot polovico skupne proizvodnje medu. Zunaj njegovega naravnega areala so brucijski bor marsikje zasajali prav zaradi njegove medovitosti. Brucijski bor je dobil ime po pokrajini Brucij, kakor so od 4. stoletja naprej imenovali današnjo Kalabrijo, potem ko so se tja iz Grčije priselili Bruti. Če so ta bor v južno Italijo prinesli že Bruti, danes ni znano, vsekakor pa je bil tam prvič opisan, kljub temu da ni avtohton.

Podobne vrste Zaradi precejšnje morfološke in ekološke podobnosti nekateri botaniki brucijskega bora nimajo za samostojno vrsto, ampak ga obravnavajo kot podvrsto alepskega (P. halepensis subsp. brutia /Ten./ Holmboe). Veliko sorodnost brucijskega in alepskega bora dokazuje tudi njuno pogosto križanje. Še zlasti veliko križancev, ti naj bi bili celo pogostejši od obeh staršev, so odkrili v mešanih nasadih v Istri. Križanci imajo gostejšo krošnjo, hitreje rastejo in so odpornejši proti mrazu od obeh staršev, zato jih marsikje intenzivno žlahtnijo in vzgajajo.  Brucijski bor na Opatijski rivieri




Obmorski bor Pinus pinaster Aiton sin. P. maritima Lam. Družina: borovke (Pinaceae) hr.: primorski bor; angl.: Maritime pine; nem.: Strand-Kiefer; it.: Pino marittimo; alb.: Pisha e detit

Obmorski bor nad Trstenikom na polotoku Pelješac



19. stoletje je bilo v vsej Evropi čas polaganja računov pri ravnanju z okoljem in čas velikih pogozdovanj. Eno najobsežnejših in najuspešnejših v zgodovini sploh je potekalo na območju Les Landes ob Biskajskem zalivu na jugozahodu Francije. Tu so samo med letoma 1857 in 1877 pogozdili kar 1 milijon hektarjev s pašo uničenih, golih, nerodovitnih,


Obmorski bor

degradiranih ali zamočvirjenih površin, ki so jih še prej izsušili. Za pogozdovanje so uporabili skoraj izključno obmorski bor, drevesno vrsto, ki lahko uspešno raste v močno različnih okoljskih razmerah in se je tudi tu odlično obnesla. Obmorski bor je bistveno pripomogel k odpravi revščine in pravemu gospodarskemu razcvetu teh predelov ne samo s svojim lesom, zaradi katerega je zraslo na stotine žag, ampak tudi z odlično smolo oziroma francoskim ali bordojskim terpentinom, po katerem območje slovi še danes. Les Landes velja za eno največjih strnjenih, umetno pogozdenih področij na svetu in je od leta 1970 zavarovano kot regijski naravni park, obmorski bor pa je njegov simbol. Moški cvetovi

Opis

Poganjek z iglicami, ki so lahko kar do 25 cm dolge.

Do 30 m visoko vednozeleno drevo doseže premer do 1 m. Starejša drevesa imajo široko okroglasto krošnjo z dolgimi, močnimi vodoravnimi vejami. Deblo je večinoma ravno, le v spodnjem delu včasih sabljasto ukrivljeno. Skorja je rdečkastorjava, na starih drevesih je debela in prepoznavno grobo razpokana, zlasti globoke so vzdolžne razpoke. Mladi poganjki so rdečerjavi in goli, brsti veliki, 20–35 mm dolgi, valjasti, zašiljeni, rjavi in brez smole, luskolisti imajo siv rob in nazaj zavihane konice. Iglice so navadno zbrane na koncu poganjka, na drevesu ostanejo okrog tri leta, rastejo v šopkih po dve in so med najdaljšimi in najtršimi med dvoigličastimi bori. Dolge so 10–25 cm in debele do 2 mm, so zašiljene, bodeče in bleščeče temno zelene, vsak par v spodnjem delu obdaja 20–25 mm dolg črnosiv ovoj. Storži rastejo v vretencih po 2–4, zorijo dve do tri leta in so značilno podolgovato jajčasti, 10–20 cm dolgi in 5–8 cm debeli, svetlo rjavi, bleščeči, močni, težki in na koncu nekoliko ukrivljeni. Izrazita in 


O b m o r s ki b o r

zelo značilna grbica na apofizi je belo obrobljena in se zaključi z ostro konico, včasih ukrivljeno. Nekaj storžev ostane na drevesu zaprtih več let, vendar seme v njih kalivosti ne obdrži dolgo.

Rastišče Najbolje uspeva na nekoliko kislih tleh na silikatni podlagi, vendar je prilagodljiv in raste tudi na apnencu ali dolomitu in celo na skrajno revnih peščenih tleh, kjer lahko preživi le malo gospodarsko pomembnih drevesnih vrst. Glede potrebe po vlagi ima širok razpon, raste lahko v območjih s 1400 mm letnih padavin in na drugi strani na območjih s samo 350 mm padavin in štirimesečnim sušnim obdobjem. Na splošno velja, da potrebuje nekaj več vlage kot pinija in alepski bor, zato ga včasih prizadene poletna suša. Dobro prenaša izjemno vročino, mraz in sneg pa slabo, čeprav bolje kot pinija in alepski bor. Je zelo svetloljubna vrsta, dobro prenaša slana tla in sol v zraku. Ekološke lastnosti so močno odvisne od rase. Storž z močno izraženimi grbicami na plodnih luskah

Razširjenost Odprt storž



Naravno je razširjen samo v zahodnem Sredozemlju. Najpogostejši je na atlantskih obalah Portugalske, Španije in Francije, v notranjosti Pirenejskega polotoka in na sredozemskih obalah Francije. Vzhodna meja naravne razširjenosti je na zahodni strani Apeninskega polotoka, raste še na Korziki in zelo malo na Sardiniji. V severni Afriki je nekaj nahajališč v Maroku, Alžiriji in Tuniziji. Navadno raste v pasu med morjem in višino 1000 m, v Maroku celo do 2100 m. Primorski bor so močno razširili tudi s pogozdovanji. Na območju naravne razširjenosti so tako nastali izjemno lepi gozdovi na Portugalskem (npr. gozd


Obmorski bor

Leiria, zasejan v 14. stoletju) ali v Franciji (območje Les Landes, 19. st.). Z njim so pogozdovali marsikje v zahodni Evropi in Sredozemlju. Je med redkimi evropskimi drevesnimi vrstami, s katerimi so tudi na drugih celinah pogozdili velike površine.

Razširjenost ob Jadranu Na jadranski obali nikjer ne raste avtohtono, pač pa večinoma sajen v gozdnih nasadih, med katerimi so najstarejši stari okrog 130 let, in ponekod, vendar redkeje, kot okrasno drevo po parkih. Obsežnejša pogozdovanja s to vrsto so izvajali na petih območjih: na Rabu (npr. Topolje in gozd Dundo), v zaledju Zadra (npr. Kožinski Gaj), pri Sinju (Sutina), na Pelješcu (npr. pri Stonu in nad Trstenikom) in pri Konavlih pri Dubrovniku (npr. pri kraju Komaji). Precej obširni nasadi so še v zaledju Dubrovnika na Srđu, medtem ko se, zanimivo, sajenje na Mljetu ni obneslo. Na Hrvaškem je bilo v 70. letih 20. st. okrog 400 ha nasadov, od tega kar 300 ha na območju Dubrovnika (Meštrović 1972). Manjše skupine ali posamezna drevesa najdemo še na več mestih ob Jadranu. Na Biokovu se ponekod iz nasadov širi podivjano (Radić 1974). V Sloveniji je obmorski bor redek, umetno posajen raste samo na nekaj mestih v sredozemskem svetu. Manjši nasad je nad klifom pri

Mlajši nasad na Srđu nad Dubrovnikom




O b m o r s ki b o r

Belvederu pri Izoli, skupina dreves, ki se celo naravno pomlajuje, raste v okolici Šembij pri Ilirski Bistrici (Surina 2000), nekaj dreves raste v Panovcu pri Novi Gorici. Kot okrasno drevo je redek, nekaj dreves najdemo v parku v Ankaranu (Brus 2004) in v avtokampu na Belvederu pri Izoli.

Uporaba in zanimivosti

Deblo s skorjo

V Franciji, Španiji in na Portugalskem je obmorski bor ena najpomembnejših gozdnih drevesnih vrst. Poleg smolarjenja je pomemben zaradi proizvodnje lesa in svoje varovalne vloge. V atlantskem delu velja za hitro rastočo vrsto ter ima dober prirastek in kakovosten les. Boljši les uporabljajo za proizvodnjo podov, furnirja, stavbnega pohištva in kot gradbeni les, slabšega za lesne plošče, palete ali celulozo. V nasadih ob Jadranu je večinoma, še zlasti na območju Dubrovnika, pokazal izredno dober prirastek in dobro kakovost. Uspešno naravno pomlajevanje kaže, da se je dobro prilagodil okoljskim razmeram, zato ga priporočajo kot eno najbolj ustreznih vrst za pogozdovanja v obmorskih predelih. Na atlantskih obalah Pirenejskega polotoka je zaradi pionirskih lastnosti, široko razraslega koreninskega sistema in hitre rasti v mladosti pomembna vrsta pri utrjevanju in stabiliziranju peščenih obmorskih sipin. S tem preprečuje zasipanje s peskom in zmanjšuje moč vetra v bližini obale. Z njim pogozdujejo poleti vroče peščene površine v notranjosti Pirenejskega polotoka. Še v začetku 90. let prejšnjega stoletja je bila izredno pomembna uporaba obmorskega bora za pridobivanje smole. Pozneje se je obseg smolarjenja močno zmanjšal. Do danes se je smolarjenje ohranilo predvsem v Španiji, kjer je več nasadov še vedno namenjenih izključno tej dejavnosti. V zadnjih letih dejavnost zlasti v Španiji in na Portugalskem ob pomoči intenzivnih žlahtniteljskih programov in novih tehnik ekstrakcije smole dobiva nov zagon. Na območjih zunaj njegove naravne razširjenosti obmorski bor včasih sadijo kot okrasno drevo po večjih parkih. Eterična olja iz iglic uporabljajo v farmacevtski in kozmetični industriji, velike in lepe storže pa večkrat za razne dekoracije.

Podobne vrste Posledica izoliranosti populacij je velika genetska diferenciacija obmorskega bora in obstoj večjega števila ras, ki se med seboj močno razlikujejo po ekoloških lastnostih in kakovosti debla. Rase navadno združujejo v dve podvrsti: P. pinaster subsp. atlantica Villar raste na atlantskih, P. pinaster subsp. pinaster pa na sredozemskih obalah. 


Vednozelena cipresa Cupressus sempervirens L. Družina: cipresovke (Cupressaceae) hr.: obični čempres; angl.: Mediterranean cypress; nem.: Echte Zypresse; it.: Cipresso comune; alb.: Selvija

Lepe vednozelene ciprese ali njihove skupine srečujemo v vseh delih jadranske obale, največ pa v južni Dalmaciji. Marsikoga razveseli pogled na elegantne skupine vitkih cipres v okolici Dubrovnika ali njihove prelepe, širne gozdove v Konavlih, na Prevlaki ali že na črnogorski strani med mejo in Igalom. Marko Marčić je leta 1918 pisal o čudovitem, po vsem Sredozemlju slovečem, a leta 1907 povsem pogorelem cipresovem gaju v Orebiću na Pelješcu. Na istem mestu danes spet raste prelep mešan gozd ciprese in alepskega bora, po površini verjetno največji na Jadranu. Toda če bi izbirali kraj, ki ga ciprese najbolj zaznamujejo in kjer jih lahko občudujemo v njihovi najlepši obliki, bi bila Orebiću in Konavlom resna konkurenca Korčula. Tu najdemo cipreso v vseh oblikah: v okolici Žrnova se obilno naravno pomlajujejo prelepe skupine najbolj vitkih, kot vreteno tankih in prožnih cipres. Skoraj štiristo let stara in kot spomenik parkovne arhitekture zavarovana cipresa v Čari je ena najmogočnejših v Evropi, pri cerkvi sv. Antona na hribu Glavica pri Korčuli pa staro stopnišče, ki ga sestavljata 102 kamniti stopnici, že od leta 1708 krasi prelep in mogočen cipresov drevored, danes ponos Korčulanov.

Gozd vednozelene ciprese pri Sutorini v Črni Gori




Ve d n o z e l e n a ci p re s a

Opis Vednozelena cipresa zraste v višino do 20, redko do 30 m in doseže premer 1 m. Različek C. sempervirens var. stricta (tudi C. sempervirens 'Stricta'), ki je verjetno nastal z manjšo mutacijo, ima ozko stebrasto in zašiljeno krošnjo z navzgor usmerjenimi, k deblu tesno prilegajočimi vejami. V naravi izvirni široko krošnjati različek C. sempervirens var. horizontalis pa ima širšo krošnjo z daljšimi vejami, ki iz debla rastejo pod pravim kotom. Skorja je rjava in tudi pri starejših drevesih tanka, z nje se luščijo trakovi lubja. V vse smeri rastoči poganjki so debeli samo okrog 1 mm in se proti konici še tanjšajo, na prečnem prerezu so okrogli ali kvadratni. Nanje so tesno prirasli drobni, jajčasti, topi, navzkrižno razporejeni luskasti listi. Do 5 mm dolgi, podolgovati rumeni moški cvetovi se predvsem v spodnjem delu krošnje že jeseni razvijejo na koncu lanskih poganjkov in zacvetijo februarja ali marca, okroglasti, do 2,5 mm veliki in težko opazni ženski cvetovi so pogostejši v zgornjem delu krošnje. Storži zorijo dve leti. Sprva so zeleni, nato rjavi, okrogli do rahlo podolgovati, precej veliki, v premeru merijo do 4 cm, sestavljeni so iz 8–14 plodnih lusk, ki imajo majhno grbico ali so gladke. Pod vsako plodno lusko je 8–15 ozko okriljenih ploščatih semen. Odprejo se šele tretje leto in odprti še nekaj let ostanejo na drevesu.

Rastišče

Moški cvetovi Ženska cvetova

Kot značilna sredozemska vrsta uspeva v podobnih razmerah kot oljka. Prenese bazična in kisla tla, najraje raste na glinenih tleh na apnencu. Prilagodi se neprijaznim kraškim rastiščem, prenese vročino, sušo, močan veter, onesnažen zrak in sol v zraku. Je svetloljubna, v mladosti polsencozdržna vrsta. Mraza ne prenaša dobro, za kratek čas preživi pri –12, morda celo pri –20 °C. Ustrezata ji srednja letna temperatura od 15–23 °C in okrog 1000 mm padavin letno s poletnim minimumom. Doživi starost do 1000 let.

Razširjenost Vednozelena cipresa verjetno izhaja iz vzhodnega Sredozemlja, njena domovina so Grčija, Egejski otoki, Kreta, Ciper, Mala Azija, Sirija, Izrael, Libanon in morda območje vse do jugozahodnega Irana. Na Cipru najdemo naravne sestoje še na 1500, na Kreti celo 1600 m visoko. Raste v mešanih gozdovih z libanonsko cedro, črnim borom in brucijskim borom, včasih celo v čistih cipresovih gozdovih. Po vsem Sredozemlju so jo razširili že v antiki, danes se marsikje širi subspontano. Sadijo jo tudi na drugih celinah v območjih s sredozemskim podnebjem. 


Ve d n oze l e n a c i p re s a

Razširjenost ob Jadranu Razširjena je ob vsem Jadranskem morju. V severnem delu raste predvsem gojena kot okrasno drevo, največ po pokopališčih in parkih, a tudi po vrtovih in drugje. Daleč najbolj pogosta je v južni Dalmaciji, kjer sicer ni samonikla, vsekakor pa je udomačena, saj se marsikje uspešno naravno pomlajuje ali celo širi. Večjih strnjenih gozdov ne gradi, najlepše skupine ali sestoje najdemo na Pelješcu, Korčuli in na širšem območju Dubrovnika, v Konavlih, ter v Črni gori, zlasti na območju od hrvaške meje do Igala oziroma okolice Herceg Novega in v Boki Kotorski. Včasih jo najdemo tudi globlje v notranjosti, na primer pri Sinju, Vrliki, Obrovcu, Stolcu, Mostarju in v Cetinju v Črni gori. Z njo so uspešno pogozdovali na Marjanu v Splitu, kjer so ozko- in široko krošnjate ciprese uporabljali kot primes alepskemu boru. Ob Jadranu raste od morja do višine 800 m (Marčić 1918, 1924, 1935, Vrdoljak 1996, Vidaković, Franjić 2004). Na območju Trsta in Gorice je o cipresi poročal že Scopoli (1772), tu jo danes precej sadijo kot okras, redko z njo tudi umetno pogozdujejo (Poldini 2009). V Sloveniji ni samonikla, a je tipičen arheofit, torej vrsta, k nam prinesena že pred odkritjem Amerike. Sadimo jo že tako dolgo, da smo jo skoraj sprejeli za svojo. Najdemo jo skoraj izključno v sredozemskem svetu, zelo pogosto v obmorskih krajih in precej v Koprskih brdih in Vipavski dolini, manj pa na Krasu. Je priljubljeno okrasno drevo po vrtovih, parkih, obcestnih drevoredih in pokopališčih. Za vzgojo v notranjosti Slovenije ni primerna; drevesa, ki preživijo, večinoma ne uspevajo dobro.

Zoreči storži in z drobnimi luskami obrasli poganjki Zreli storži v premeru merijo do 4 cm.

Deblo s tanko skorjo

Uporaba in zanimivosti Velja za eno najlepših in najbolj cenjenih okrasnih drevesnih vrst, med vsemi cipresami oblikuje najožjo in najbolj elegantno krošnjo, s katero v vsem Sredozemlju značilno sooblikuje mestno in podeželsko okolje. Za okras jo sadijo posamezno ali v skupinah, pogosta je na pokopališčih, v drevoredih, vrtovih in parkih, lepo deluje v kombinaciji z bori. S svojo obliko velja za enega od simbolov Sredozemlja, zaradi vednozelenosti in visoke starosti, ki jo doseže, jo imenujejo tudi drevo življenja, pogosto simbolizira nesmrtnost in vstajenje. Gosto posajena v vrste zmanjšuje moč vetra in je primerna za pogozdovanje kraških površin. Ker s svojim opadom ne izboljšuje tal, jo pri pogozdovanjih najpogosteje mešajo z alepskim borom. Zaradi svoje lepote in odličnega, dišečega, zelo trajnega in stabilnega lesa, ki se ne krči, je že od nekdaj tesno povezana s človekom. Iz cipresovine so Grki in Rimljani gradili vrata svetišč, krste in sarkofage, 


Ve d n o z e l e n a ci p re s a

Ozko- in širokokrošnjate ciprese pri Žrnovem na Korčuli

skupaj s cedrovino in oljkovino so jo uporabili pri opremljanju Salomonovega templja in za izdelavo vrat bazilike sv. Petra v Rimu, ki so zdržala kar 800 let. Legenda pravi, da je bil iz cipresovine stesan Kristusov križ, in spet druga, da tudi Noetova barka. Les so uporabljali še za izdelavo skrinjic za dragocenosti, za gradnjo čolnov in sodov, danes ga cenijo mizarji, rezbarji in grafiki. V antiki je bila vednozelena cipresa najpomembnejša drevesna vrsta marsikaterega dela vzhodnega Sredozemlja, na primer Krete. Tja so zaradi eteričnih olj v zraku na zdravljenje potovali pljučni bolniki. Iz poganjkov danes pridobivajo cipresovo olje, ki je pomembna surovina v industriji moških parfumov in uporabno v zdravilstvu; eterično olje blaži oslovski kašelj. Nekateri ljudje so občutljivi za cvetni prah ciprese. Ciprese ponekod ogroža cipresov rak (Seiridium cardinale), zajedavska gliva, po poreklu iz Kalifornije. Gliva raste pod skorjo ter povzroča izcejanje smole, sušenje vej in nazadnje smrt drevesa. Razširjena je že po vsem Sredozemlju, ob jadranski obali so o njej poročali že v 70. letih 20. stoletja. Danes se v Sloveniji, a tudi ponekod v Dalmaciji, zaradi nje drevesa lahko sušijo. Najučinkovitejši ukrep je postopna zamenjava odmrlih dreves z odpornimi kloni.

Podobne vrste Zavarovane ciprese pri samostanu v Živogošću pri Makarski



Med najbolj nenavadna drevesa ob Jadranu sploh spada skoraj petstoletna vednozelena cipresa v frančiškanskem samostanu v Hvaru. Drevo je naravni mutant s sploščenimi, izredno široko razprostrtimi vejami, zavarovano pa je že od leta 1961. Marsikje ob Jadranu, na primer v Opatiji in Dubrovniku, v parkih gojijo himalajsko cipreso (Cupressus torulosa D. Don), do 45 m visoko drevo s Himalaje. Ima širšo krošnjo, sploščene poganjke in do največ 14 mm debele storže, katerih plodne luske imajo na sredini ukrivljene in zašiljene grbice. Po parkih včasih sadijo še montereysko cipreso (Cupressus macrocarpa Hartw.) in kalifornijsko cipreso (Cupressus goveniana Gordon). V zadnjih letih tudi ob Jadranu vse pogosteje sadijo hibridno cipreso (× Cupressocyparis leylandii /Jacks. et Dall./ Dall.), ki je spontani križanec med montereysko cipreso (C. macrocarpa Hartw.) in nutkodolsko pacipreso (Chamaecyparis nootkatensis (D. Don) Spach). Ima značilnosti obeh vrst ali vmesne lastnosti in je zanimiva, ker je nastala s križanjem vrst iz različnih rodov. Po lepoti se še zdaleč ne more primerjati z vednozeleno cipreso, zato je njeno vse pogostejše sajenje težko razumeti. Še najbolje se obnese v redno vzdrževanih, visokih, striženih živih mejah, kjer ima precej gosto rast. Vednozelene ciprese v Konavlih pri Dubrovniku 


???




ISBN 978-961-241-657-7

9 789612 416577

Robert Brus - Drevesa in grmi Jadrana  

Drevesa in grmi Jadrana so prva knjiga pri nas, v kateri je predstavljeno izjemno bogastvo drevesnih in grmovnih vrst vse vzhodne jadranske...

Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you