Issuu on Google+

Idrijsko–Cerkljansko

Bolnica Franja Prečuden cvet je v grapi črni Dostop: Po cesti iz Cerknega do vhoda pred sotesko Pasice, kjer je tudi gostišče, je 7 km. Od parkirišča vodi zavarovana, na koncu nekoliko strma pešpot do bolnišnice Franja v soteski. Hoje je za 15 minut. Strogo se je treba držati poti, a tudi na njej v zgornjem koncu biti previden. Po rušilni ujmi bo Franja ponovno na ogled spomladi 2010. Priporočljiv zemljevid: Škofjeloško in Cerkljansko hribovje, 1 : 50 000.

Fotografije, ki predstavljajo Bolnico Franja, so bile posnete v letih 1998 in 2007, pred uničujočo povodnijo, spomladi 2008. Sodelavci Mestnega muzeja Idrija razdejani partizanski spomenik prizadevno urejajo na novo.

Naravne lepote Zgodovinsko-kulturne znamenitosti

             

Slovenska gverilska partizanska vojska je v drugi svetovni vojni 1941–45 imela v svojih vrstah pogumne zdravnike z visoko medicinsko etiko. Ker njene fronte niso imele niti zaledij niti varnih prevoznih sredstev, pa niti zdravil in zdravstvenih pripomočkov – imela pa je ta vojska dovolj zdravstvenih delavcev  – je morala svoje ranjence zdraviti v skritih bolnišnicah v gozdovih in kotanjah, kjer so bili zdravniki in pacienti pripravljeni tudi na to, da se čez noč znajdejo sredi ozemlja, ki ga je bil spet osvojil okrut­ni sovražnik; ta barbar, ki je na ranjence metal bombe. Eden od požrtvovalnih, skromnih partizanskih zdravnikov je zvedel za tesno skrito sotesko na Cerkljanskem, pod Poreznom, pravo geološko znamenitost, v katero so bili planinci že pred vojno nadelali plezalno pot. V njej je ob pomoči zvestih domačih patriotov stesal za rabo partizanske sanitete 15 barak, predvsem bolniških. V njih je opremil ambulanto z rentgenom, operacijsko sobo, izolirnico, dom za invalide, elektrarno ... Obstoj bolnišnice je bil poldrugo leto odvisen od izredno strogih pravil tajnosti in reda. Ranjencem so že v dolini, pol ure hoda pred bolnišnico, zavezali oči in jih »slepe« dvigali na nosilih čez skale in deroče vode v sotesko. Enako so jih okrevane peljali iz nje, tako da v partizanskih enotah, v katere so se vračali, niso znali povedati, kje je kdo lečil njihove rane ali bolezni. Če so bili ujeti, niso tega mogli izdati niti so-


B o l n i c a Fr a n j a

vražniku ... Bolnišnica pa je bila pripravljena tudi na izdajo. Zavarovana je bila s sistemom bunkerjev, razporejenih po bregovih soteske. V njih je bilo 14 strojniških gnezd s 16 strojnicami, 5 brzostrelkami in 50 puškami, pred njimi pa je bilo še kakšno minsko polje. Pacient ali zdravnik, vsak je razmišljal o tem, kako se bo branil; pa četudi bi se moral vleči v zaklon za gomilo umrlega tovariša  ... Nikamor ven, so sklenili borci v bolnišnici, tu sprejeti boj, ker je povsod slabše. Čeprav je bolnica Franja neke vrste past. V ta surovi moški svet je prišla nežna in brhka, dekliško občut­ ljiva zdravnica Franja, prava lepotica. Dr. Franja Bojc Bidovec je v knjigi pisem svojemu sinu po drugi svetovni vojni takole opisala svoje prve občutke, ko je prišla v sotesko Pasice nad Cerknim: Vsemu sem se čudila, iznajdljivosti in spretnosti partizanov, ki so v takem okolju postavili bolnišnico, pa divjemu, globokemu koritu, ki so ga tisočletja ustvarjale naravne sile. Če sem hotela videti krpo neba, sem morala nagniti glavo močno nazaj. Visoko zgoraj sem videla venec dreves, ki so obrobljala prepad, potem pa mi je pogled vrtoglavo zdrsnil po skalah prav do vode na dnu. Tu je bilo za nekaj rjuh ravnega sveta ... Divji hudournik se je razdelil v nekaj pri­jetnih potočkov, ki so šumeli med kamenjem, se pred zadnjo brvjo znova združili, in hrumel v globino. Tu bo poslej tvoj dom, tu boš delala, je nekam slovesno rekel doktor Volčjak.

Življenje je bilo tu sveto Lepi in vzvišeni so ranjenci samo na spomenikih. Franja je v tej vlažni in studeni grapi imela v rokah samo ubogo strpinčeno in razpadajoče človeško meso. Poskušala ga je trgati smrti in ga vračati v življenje, tega trpečega človeka, in mu, kolikor je mogla, lajšala bolečine. Vse do osvoboditve maja 1945 je vztrajala v bolnišnici, od decembra 1943. Hkrati se je v bolnišnici lahko zdravilo po 100 partizanov. Vseh sku­paj pa je bilo franjevcev, kakor so se začeli imenovati ti ranjenci,­

Dijak spoštljivo občuduje partizanski rentgen.


Idrijsko–Cerkljansko

Nekoč nevarna pot je bila za obiskovalce zavarovana, vendar jo je ujma kljub temu odnesla.

Bolnišnica je tok dobivala iz lastne elektrarnice.

okoli petsto. Nemci so tik pred koncem vojne nevarno ogrozili bolnišnico, vendar so jo franjev­ ci obranili. Le kamenje je med minometnim obstreljevanjem hrumelo v globel, na barake. A noben ranjenec med boji ni umrl, niti ni prej ali pozneje padel v sovražnikove roke. Življenje je bilo tu sveto. Če je kdo med operacijo umrl, so ga odnesli nad slapovi in mu izkopali grob med krušljivimi skalami. Mrtvi so imeli svojo posvečenost. Noben ranjenec ni bil zavratno umorjen in zločinsko odvržen v kakšno brezno. V današnjem času, ki prinaša strašna odkritja, kako s(m)o ravnali z ranjenci v miru, je treba vedeti tudi to. Je pa malo manjkalo, da ni »revolucionarna« smrt zadela doktorico Franjo. Politični komisar bolnišnice, mlad moški, poln zavisti in kdo ve vse kakšnih prikrajšanosti, zlasti pa značilne boljševistične ideološke slepote, je znenada začel trditi, da ženska ideološko ni »zgrajena«, da je morebiti celo sovražna agentka in da jo je zato treba ustreliti. Odvlekel jo je na »sojenje«. Zadnji hip, ko je bilo dekle že zlomljeno in vdano v usodo, so v štabu 7. partizanskega korpusa vendarle ugotovili, da so obtožbe proti njej izmišljene. Najbolj so bili njene vrnitve v bolnišnico veseli ranjenci. Kako dramatična zgodovinska zgodba! Kak­ šen film bi o tej zdravnici naredili sedanji osvajalci sveta; verjetno bleščeč in lakiran, nominiran za vse oskarje. Bolnišnico bi postavili verjetno kar v hollywoodskem studiu. Vložili bi 100 milijonov dolarjev, zaslužili dvesto, tristo ... A nimajo takšne zgodbe. Američani niso imeli zdravnice Franje, niti bolnišnice Franja. Mi jo imamo. Že dolga leta si prizadevamo, da bi jo Unesco kot drugi slovenski spomenik (poleg Škocjanskih jam) dal na seznam svetovne


B o l n i c a Fr a n j a

naravne in kulturne dediščine. Kakorkoli, pomembna je in naj bo predvsem nam samim. Neprisiljeno in intimno smo jo lahko občudovali na mestu, kjer je delovala. Bolnišnica Franja je bila ohranjena v svoji podobi s konca vojne, za to je skrbel Mestni muzej Idrija. Nekoč nevarna pot v sotesko Pasice je bila zavarovana pred zdrsi in padajočim kamenjem, še zlasti, če se je pomladi na spomeniški kompleks podiralo obilo vrhnjega skalovja in drevja. Barake in poti so se sproti obnavljale. Zakaj znenada pišem v pretekliku? Ker je spomladi leta 2008 skozi Pasice zdrvela vodna ujma in bolnišnico Franja podrla. Številnim Slovencem se je nad usodo nacionalne svetinje stisnilo srce. A bo Franja z ljubeznijo postavljena nazaj. Obiskovalci, celo otroci iz šolskega razreda, se bodo v muzejsko ohranjeni in obnovljeni partizanski bolnišnici spet pogovarjali skrajno spošt­ljivo. Vse bo tako, kot je bilo pred katastrofo. Tonili bodo v posvečeno zamišljenost, v kateri bodo še dolgo pošumevali potočki in bo odzvanjala legenda, ki jim govori, kako visoko ceno je imelo človeško življenje v uporniških primorskih gozdovih. Kaj je pomenilo biti partizan. Kako izvirno domiselni in požrtvovalni so bili partizanski zdravniki. Kako izredna in pogumna, četudi ranljiva je bila mlada zdravnica, ki je dala temu velikemu kraju ime.

Šolarke v Franji. Nad vrati visi partizanska fotografija dr. Franje Bidovec.


Bolnica+Franja