Issuu on Google+

Idrijsko–Cerkljansko

Antonijev rov Petsto let rudarjenja Dostop: Antonijev rov se začne na jugu Idrije, v imenitni stari stavbi Šelstev na Kosove­ lovi 3, v četrti Pront in ob potoku Nikova. Do Šelsteva obiskovalce usmerjajo kažipoti. V bližini je parkirišče. Od avtobusne postaje do Antonijevega rova je pet minut hoda. Vo­ deni ogledi, za katere je treba plačati vstopnino, so vsak dan od ponedeljka do petka ob 10. in 15.  uri, v soboto, nedeljo in ob praznikih pa je še ogled več, ob 16.  uri. Ogled traja poldrugo uro. Za ljudi, ki bolehajo za klavstrofobijo, ni priporočljiv.

Naravne lepote Zgodovinsko-kulturne znamenitosti

              

Mesto Idrija je magičen kraj. Popotniku, ki se po vijugavih cestah od koderkoli spusti ali dvigne v njen grapasti in skalno grebenasti, a vendar plemenito poseljeni svet, v hipu razodene svojo stoletno usodo, vsaj povrh, na videz. Idrija namreč izžareva moč geoloških procesov v svojih nedrjih. Od medsebojnega narivanja zemeljskih plasti se premika po širini, kar seveda ni opazno na pogled; spremembe zaznavajo le najbolj tenkočutne merilne naprave. Zaradi goste prevrtanosti pod seboj, zaradi 700 kilometrov rovov, ki so jih v 500 letih rudarjenja izvrtali iskalci živega srebra, pa se mesto pogreza za milimeter na leto. Idrijčan, ki mu je dano vse življenje prebiti v rodnem kraju, se torej približa središču zemlje za štiri prste.

V nekdanjem idrijskem rudniku živega srebra je muzejsko prikazano težko delo pod zemljo.


A n t o n i j e v ro v

Stare imenitne stavbe, ki so nasledek preživetvene moči številnih rudarskih generacij na utes­ njenem prostoru, pa ne kažejo razpok. Le kak­ šno dvorišče se je tu in tam nekoliko zverižilo ali kakšno drevo zraslo postrani. Usodnejše so socialne razpoke, ko so se med zapiranjem rudnika v zadnjih desetletjih sto in sto rudarjem, topilničarjem, lesarjem, vodarjem zamajala eksistenčna tla pod nogami. Slavne ognjene kaplje idrijskega živega srebra so v svetu izgubile svojo ceno, delno zaradi konkurenčnih bojev z drugimi rudniki, še več pa zaradi izgona te tekoče strupene kovine iz rabe v tehniki, kozmetiki in medicini; lahko si samo želimo, da bi bila ekološka politika tako učinkovita tudi pri izgonu drugih strupov iz človekovega okolja ... No, Idrija je znana po iznajdljivosti svojih ljudi; tudi zaslužena stoletna slava njenih montanistov, naravoslovcev in zdravnikov je pomagala poiskati nove preživetvene poti. Ena od njih je muzealska. Mesto je vedelo, kako skrbno konservirati velik del rudarskih tehničnih naprav, prav tako spomenike zgodovinskega razvoja in socialnega življenja v preteklosti. Za turistično rabo in v svoje vsakdanje življenje pa je Idrija vtkala še izredne zaklade narave v okolici, geološke, vodne in botanične zaklade. Kraj je eno najbolj zanimivih kulturnih in civilizacijskih središč na Slovenskem. Z obiskom Idrije si ustvarjalno izpolnite ves dan. Obiščete lahko še številne druge muzejske in naravoslovne znamenitosti Idrije, kakor so Mestni muzej, Rudarska hiša, Jašek Frančiške, velikansko vodno kolo Kamšt, grad Gewerkenegg in Pot idrijskih naravoslovcev ob Rakah, starem vodnem kanalu ob Idrijci.

Potisočerjena vrata v temo Rudnik živega srebra še živi imitacijsko, muzejsko v svojem najstarejšem rovu, starem več kot 500 let, ki je ena najstarejših ohranjenih rudniških naprav v Evropi. Obiskovalec Antonijevega rova je najprej posvečen v stare priprave vstopa v podzemlje. Oblečejo ga v zeleno-črn površnik. Na glavo mu poveznejo čelado, ki se kmalu izkaže za nujno potrebno, saj se zlasti tisti, ki je malo daljših nog, lahko hitro kresne ob svod rova ali podpornik. Čeprav se rovi razpredajo 400 metrov globoko, so se rudarji že takoj po vstopu pogrezali vanje sklonjenih glav, celo ukrivljeni.

Zgodovinska hiša Šelstev v Idriji, v kateri so rudarji vsako jutro snemali svojo markico, preden so se spustili v rove.

Skozi isti vhod v Šelstev kot nekoč rudarji vstopajo zdaj v rudnik živega srebra turisti.


Idrijsko–Cerkljansko

Ob Rakah, kanalu rečice Bele, po kateri se je stekala voda, ki je poganjala rudniške naprave v Idriji, je speljana lepa sprehajalna pot, imenovana po znamenitih idrijskih naravoslovcih.

Rovi se širijo v obliki potisočerjenih gotsko prišiljenih vrat, bolj izklesanih kakor vkopanih v gosta kamnita tkiva. Kakor velike leče so v njih vsevprek razmetane ležale plasti cinabarita značilne rdeče barve, tiste redke rude, iz katere je šele po dolgotrajnem žganju pri temperaturi nad 800 stopinj Celzija pritekala kovina. Njena najdišča so redkejša kot uranova; Idrija je stoletja slovela kot drugo največje najdišče živega srebra na svetu. Okamnelega ali samorodnega živega srebra v obliki srebrikastih kapljic, ki se solzijo iz črnega skrilavca, je pod Idrijo ostalo še okoli 14.000 ton. Kdo ve, kaj dobrega ali slabega še utegne človeški genij pogruntati s tem Hg. Morda bo idrijskim rovom še kdaj obnovil njihovo prvotno namembnost, čeprav so spodnja obzorja že zalita z vodo; in ta leze vse više. Sedanji vrhnji del, spremenjen v turistični rudnik, sega samo 100 metrov pod površje. Krožna pot po njem je dolga približno 1200 metrov. Tabla, imenovana smrtna ura, v Šelstvu še vztraja v svojem strašljivem položaju pred jamo. Z nje so rudarji vsako jutro snemali svojo markico in jo po končanem šihtu vračali na isto mesto, s čimer so potrjevali svojo srečno vrnitev na svetlo. Strah za golo življenje, ki je možem hitro in srhljivo ginevalo, že zaradi zastrup­ ljenosti z živim srebrom, ima svoj spomenik tudi na koncu Antonijevega rova, v podzemni kapeli sv. Trojice iz 18. stoletja. Svet­ cema Barbari in Ahacu so se sključeni, prašni in žilavi možje


A n t o n i j e v ro v

priporočili, da bi se varno vrnili. Molitve so bile motno natop­ ljene z željami, ki so še usodneje izražale njihovo stisko: da bi namreč tudi tisti dan zmogli ubijalsko težko delo. Ko gledaš rudarje lutke, ki bodisi vihtijo rovnice in kladiva ali potiskajo trugce, majcene vozičke, bodisi sedijo pri malici, te ne duši zagatni vonj po vosku, kot v londonskem muzeju voščenih figur. Nate pada patina stoletij, duh po minuli resničnosti, ki se ni mogla nikamor izplaziti. Naj se ti v trenutku, ko ti dajo potisniti trugco za nekaj centimetrov iz slepega rova, zareži jamski škrat berkmandlc, naj ti vodička, punca, ki poka od zdravja, občuteno razlaga podzemno življenje svojih prednikov – vse muzealske šegavosti, s katerimi te hočejo prepričati, da to rudarsko življenje ni več resnično, češ, že vnaprej se veselite izhoda na sonce, kjer vas čaka kakor da manj trpeča sedanjost ..., vse to nič ne pomaga. Te muzealske imitacije te žoknejo pod rebra. V zemlji si, med duhovi ljudi, ki so usodno drezali v njeno materinsko potrpežljivost, v magični Idriji si med njimi. Odkopavali, odvažali in presipavali so rudo, se s tesarjenjem večno varovali pred zasipavanjem. Po tisočerih stopnicah so se morali vzpenjati, če so hoteli na površje. Prehodiš jih samo kakšnih sto, vendar dovolj, da spoznaš rudarsko srčnost, začutiš davni jok in smeh. Se rahlo dotakneš smrti.

Dina Rudolf, vodička po Antonijevem rovu kot potomka idrijskih rudarjev živo in zanimivo opisuje njihovo življenje in delo. Lutki ob njej sta dva rudarja ob malici.


/Antonijev+rov