Issuu on Google+

Zgodba z naslovne strani – Drago Jančar •2–5•

Naj bo knjiga! •26–27•

Poteze – ko življenje napiše knjigo •6–8•

Modrijanova knjigarna •28–29•

Bralec – preberite na dušek •11–13•

Za bistre glavice •30•

Slovenska zgodovina •23•

Križem po svetu Modrijanovih knjig •31•

november•2010

{t. 9

Modrijan založba, d. o. o. Poljanska cesta 15 1000 Ljubljana

Brezplačni izvod Poštnina plačana pri pošti 1102 Ljubljana

To noč sem jo videl je deveti roman Draga Jančarja in drugi, objavljen pri založbi Modrijan. Ta zgodba, ki so jo navdihnili resnični dogodki iz obdobja krute vojne, je v mesecih od izida najbolje prodajana Modrijanova knjiga. In to celo ob dejstvu, da gre za vrhunsko branje, ki ga slovenski bralci – tako vsaj kažejo prodajni rezultati – vse preredko jemljejo v roke.

Ne spreglejte In stoletje bo zardelo (str. 8) Še pred pomladjo se obeta prvo slovensko delo v zbirki Poteze – biografija Edvarda Kocbeka, ki jo je napisal Andrej Inkret. V prednaročilu prihranite skoraj 10 evrov! Z zbirko Pari na Češkem in Poljskem (str. 9) Po romanih, ki smo jih prevedli iz velikih jezikov, nemščine, angleščine in francoščine, predstavljamo češki in poljski literarni mojstrovini.

Zgodba z naslovne strani tokratnega Modrijana je zato Drago Jančar. O njem, njegovem delu in njegovih romanesknih junakinjah piše Jaroslav Skrušný, prevajalec, urednik, literarni kritik in pisateljev dolgoletni prijatelj.

Modrijanov veliki intervju (str. 14–15) V časopisu objavljamo intervju s pisateljico Erico Johnson Debeljak, ki je jeseni pri Modrijanu objavila roman Prepovedani kruh. Intervju je zapisala Miriam Drev. Knjiga jeseni: Šolske bridkosti (str. 17) Za knjigo jeseni smo izbrali Šolske bridkosti Daniela Pennaca, knjigo, ki bi jo po našem mnenju moral prebrati sleherni učitelj. V Franciji ga bržkone ni učitelja, ki je ne bi poznal: prodanih je bilo namreč 1.059.629 izvodov. Zlati rez Kajetana Gantarja (str. 18–19) »Kako previhariti usodne viharje krutega medvojnega in povojnega časa, pa obdržati žlahtno moralno držo, neomajna etična načela in človeško radoživost? Kako ob vsej erudiciji, skrbno nakopičeni v osmih desetletjih, ohraniti raziskovalno zvedavost, lucidno misel, živahen pedagoški eros, nalezljivo navezanost na stroko?« Barbara Šega Čeh ob osemdesetletnici Kajetana Gantarja. Kje so tiste steze (str. 31) Ob stoletnici rojstva slovenskega skladatelja, esejista, fotografa in alpinista Marijana Lipovška smo pri Modrijanu pripravili novo izdajo njegove izjemne knjige, ki je prvič izšla davnega leta 1962 (z naslovom Steze, skale in smučišča). V knjigi Kje so tiste steze je objavljenih 60 Lipovškovih fotografij. Zadnja beseda (str. 32) Zadnjo besedo ima Samo Rugelj, direktor založbe UMco in odgovorni urednik revije Bukla.

Foto: Igor Modic

Prvih deset Po 20. vsakega meseca pošljejo knjigarji knjigotrških mrež in samostojnih knjigarn na Združenje knjigotržcev pri Zbornici založništva, knjigotrštva, grafične dejavnosti in radiodifuznih medijev (ZKGM) GZS podatke o 30 najbolje prodajanih knjigah preteklega meseca v svoji knjigarni. Iz njih nastane lestvica NAJ 10 v slovenskih knjigarnah, posebej »za odrasle« in posebej »za otroke in mladino«. Po pravilniku je uradna objava lestvic prvi dan v mesecu in velja za tekoči mesec. V pravilniku sta pojasnjena tudi namen in poslanstvo lestvic; ena od točk je »spodbujanje branja in razvijanje bralnih navad«. Število prodanih izvodov velja za poslovno skrivnost! Na vrhu oktobrske, zdaj v novembru veljavne lestvice »za odrasle« je knjiga Jej, moli, ljubi Elizabeth Gilbert, sledi Za vedno? iste avtorice. O prvi na Emki pravijo: »Roman Jej, moli, ljubi je ganljiva in zabavna odisejada o iskanju novega začetka. Zgodba bo ganila vsakogar, ki je kdaj hrepenel po spremembi v svojem življenju.« O drugi, katere nekolikanj zagonetni naslov pojasnjujeta prepletena poročna prstana na ovitku, pa samo: »Nadaljevanje uspešnice Jej, moli, ljubi.« Zakaj sploh pisati o lestvici NAJ 10 v slovenskih knjigarnah, ko pa je objavljena v vseh medijih in na ogled v večini slovenskih knjigarn? Razlog je sedmo mesto knjige Draga Jančarja To noč sem jo videl. Videti je, da gre za pomoto. Naj pojasnim. Naključje je hotelo, da smo se konec septembra začeli spraševati, ali je pošiljanje podatkov o prodaji v Modrijanovi knjigarni sploh smiselno. Odločili smo se, da ni, in to je obveljalo. To ne pomeni, da ugovarjamo sedmemu mestu zaradi manjkajočih 88 oktobra prodanih izvodov v naši knjigarni, ki bi utegnili premakniti knjigo na šesto ali celo peto mesto. Tudi na župansko mesto se lahko kdo premakne samo z dvema glasovoma več. Bogsigavedi kolikokrat so šteli glasovnice in kje vse so jih iskali, a štetje niti ni najhujša zadrega z lestvico NAJ 10. Osnovno vprašanje je, ali je z resno knjigo sploh smiselno kandidirati. Tudi če desetkrat komisijsko štejemo glasove, oprostite, prodane izvode. Na lestvici najbolje prodajanih se namreč pojavljata bolj ali manj dva tipa knjig – podobno kot na Cobissovem seznamu 100 najbolj branih – izposojanih knjig, na katerem (z izjemo naših učbenikov za

Deset najbolj iskanih iz aprilskega Modrijana: Dobrodošli v Modrijanovi knjigarni na Trubarjevi 27 v Ljubljani! Pričakujemo vas od 9. do 20. ure od ponedeljka do petka in od 9. do 14. ure ob sobotah. www.modrijanovaknjigarna.si

1. Željko Kozinc 2. Peter Štih in Vasko Simoniti 3. Marko Snoj

OKROG LJUBLJANE NA STIČIŠČU SVETOV

ETIMOLOŠKI SLOVAR SLOVENSKIH ZEMLJEPISNIH IMEN 4. Umberto Eco ZGODOVINA LEPOTE 5. Richard Dawkins NAJVEČJA PREDSTAVA NA ZEMLJI 6. Umberto Galimberti GROZLJIVI GOST: NIHILIZEM IN MLADI 7. Ingmar Bergman LATERNA MAGICA 8. Bogdan Novak KUHARSKA ENCIKLOPEDIJA in Simon Lenarčič 9. Barbara Lenarčič VOŠČILO JE NAJLEPŠE DARILO 10. Orlando Figes NATAŠIN PLES

fiziko, matematiko ali geografijo) še nisem videl Modrijanove knjige. En tip so priročniki o tem, kako biti lep, bogat, sit in srečen, drugi pa skoraj praviloma sodi v kategorijo, ki ji anglosaksonski duhoviteži kratko rečejo chicklit (kurja literatura). Oboje prevladuje na svetovni in domači knjižni sceni. Prav. A kaj naj tu počne resna literatura? Ta se včasih na NAJ 10 pojavi ob kaki nagradi, denimo skupaj s kresnicami, ko po kresni noči ostane samo še pepel. In še dobro, da so na Slovenskem prodajne številke huda skrivnost in ne prinašajo kake nagrade. Lahko bi se pripetilo, da bi jo dobil kak naslov, ki ga isti duhoviteži imenujejo trashlit (»smetiščna literatura«). Tako so na Hrvaškem pred dvema letoma ob prisrčnem škandalčku preprosto ukinili ugledno nagrado Kiklop v kategoriji Hit (v več kategorijah jo podeljujejo v Pulju). Prvo mesto je namreč suvereno osvojila Gola resnica Nives Celzijus s 47 tisoč prodanimi izvodi. Velika večina, ki se je ob tem javno oglasila, predvsem na spletu, je protestirala – ne zaradi knjige, pač pa zaradi ukinitve nagrade! Kešpička Marjance Scheicher, ki je septembra dosegla sedmo mesto na NAJ 10, ni bila te sreče. Že oktobra je poniknila, čeprav ji je navzgor obrnjena puščica na lestvici obetala še lepo prodajo. Pomota? Kdo bi vedel. A v tolažbo – tudi Hrvatje imajo težave s štetjem, dasiravno jih je izučilo in svoje najknjige kategorizirajo v tri skupine, pa še število prodanih izvodov objavljajo (nazadnje od 1100 do 250). Zadnje čase poročevalcem o prodanih izvodih žugajo z vpogledi v blagajniške izpiske. Branimir Nešović

Modrijanovo darilo zvestim bralcem

5€

vrednostni bon

Unovčite ga najpozneje do 31. januarja 2011. Več na strani 26.

NAJHITREJE DO KNJIGE

www.modrijan.si


www.modrijan.si

2

Zgodba z naslovne strani

Modrijan založba, d. o. o. Poljanska cesta 15 1000 Ljubljana

Podobe iz vmesja: med nebom in zemljo, med dnevom in nočjo, med budnostjo in snom … (Impresije ob sprehodu skozi galerijo Jančarjevih romanesknih junakinj) Jaroslav Skrušný Jaroslav Skrušný

Fotografije Igor Modic

Na začetku je (bila) beseda V noveli Avestina (iz zbirke Prikazen iz Rovenske, 1998) Drago Jančar v svojem značilnem hudomušno poetičnem slogu izriše portret svojevrstnega vandrovca, tihotapca besed, eremitskega samotarja in učenjaka, zazidanega v goro knjig vseh časov in krajev, podtalnega potohodca po miceliju besedja, ki se razrašča pod vsakršnimi mejami med časi, deželami in ljudmi, neumornega pohajalca po gozdnih obronkih in uživača v kristalnih tolmunskih vodah, človeka, ki živi od besed in zanje, čudaškega pesnika in jezikoslovca, ki domuje v hiši jezika, magičnega besednega žreca, ki vznika iz besednih podob in sam nenehno ustvarja podobe, s katerimi se vrača k izvorni besedi (»na začetku je bila beseda«, kot sam nenehno zagotavlja), zakaj »podoba je otroštvo besede«. S to apologijo prokreacije besednih podob iz njih samih, s tem poetičnim zagovorom podob, ki niso namenjene ničemur drugemu kot veselju nad upodabljanjem samim, s tem posvečênjem »ustvarjalnosti, ki ne služi ničemur, razen sami sebi«, in je ves njen raison d’être samo to, da preprosto jè, je Drago Jančar izpisal neke vrste avtopoetski manifest, izpovedal svoj pisateljski credo, ki mu zvesto sledi in ga preliva v podobe (»ki so otroštvo besed«) skozi ves svoj novelistični, dramski in še posebej romanopisni opus.

mu družbo dela klošar Honza s Kongresnega trga v Ljubljani, ki je bil ponevedoma in bolj kot ne nehote (čeprav ne zgolj po golem naključju, navsezadnje tudi on prihaja z roba družbe, z obronka zgodovine) tudi sam zašel v neki prepad jezika, zataval v neko podpodje sveta, kjer so na dan prihajale nekakšne kosti, ki jih je bil zmagoviti pohod zgodovine pustil in zavrgel ob svoji premočrtni poti k boljšemu jutri. In prav iz teh podzemnih votlin, iz temačnih brezen, kamor umni in praktični človek prosvetljene epohe odlaga in na pozabo obsoja nebogljene, ponižane in zasramovane, oskrunjene in omadeževane posamične smrtnike – nujne kolateralne žrtve zmagovitega pohoda v napredno in zato kajpak svetlo bodočnost – prav iz somraka te pozabe pisatelj Jančar izklicuje v jezik spomina podobe, besede in stavke, ki izpisujejo in ustvarjajo v sebi sklenjen romaneskni kozmos, v katerem se slepčev jezik, ki išče pot do vsega, nenehno vrača k samemu sebi, v maternico podob, k besedi, ki je bila na začetku.

Prva impresija: Križev pot Katarine Poljančeve (od hotnice do svetnice) Kakor se klošar Honza ni znašel v noveli Avestina po go-

Ni pa v omenjeni noveli opredelil le ontološkega statusa pesniške besede kot take (poiesis kot privajanje v svetlobo bíti), ki se brez služnostnega namena poraja iz svoje lastne substance (podobe, ki je njena izvorna maternica) in se s svojimi mnogoterimi skrivnostnimi in v običajnem logosu neizrekljivimi pomeni vselej povrača k sami sebi, ampak je v njej odmeril tudi prostor in status samega besednega ustvarjalca, tihotapca podob, ki sam zase trdi: »Vse besede so v meni, jaz sem v vseh besedah«. Pisatelj pač v pesniških prispodobah – kako bi drugače? – takole definira svoj položaj in usodo: »Jaz sem en zimski gozd v novembru«. In še: »Jaz sem reka v skali, ptič v vodi«. In nemara ključni stavek pisateljske samodefinicije: »Jaz sem slepec, ki išče pot jezika do vsega.« Za običajni govor gre za malone nerazumljive, nesmiselne izjave, ki pa zakonito pripadajo tisti ravni jezika, kjer se rojeva in domuje literatura, ki za razliko od znanosti, vere ali celo filozofije ne postavlja apodiktičnih trditev in ne streže z dokončnimi odgovori, ampak kot slepec tiplje za jezikom do vsega in si zato nenehno zastavlja zgolj vprašanja, odkriva temna brezna v zemljepisu človekovega prebivanja na zemlji (»Opisovanje zemlje je zemljepis. Kaj je zemljepis? Je ptičji let. Je prepad jezika. Je nemi jezik spominjanja.«) in v nemi jezik spomina vpisuje včasih smešno zasukana včasih tragično zaostrena protislovja človekove tu-svetne usode in njegove strašne nesporazume s samim seboj in svojo lastno zgodovino. Vandrovčev, potohodčev, tihotapčev, z eno besedo: pesnikov položaj pa je vselej, tako rekoč per definitionem – tako še pripoveduje Jančarjeva Avestina – na obronku, na robu, kot puščavniški eremit je zazidan v svoje knjige (svoje iz podob porojene besede) in opazuje svet in stvari v njem od strani in od spodaj; za praktični um modernega evropskega prosvetljenega subjekta je pač slepec (ki pa, ne pozabimo, išče pot jezika do vsega!), zato se ne gre čuditi, da se slej ko prej znajde na kakšni policijski postaji tega našega umno urejenega in s postavami zakoličenega sveta, kjer

napisu hishni shegen na tramu nad domačimi durmi obiskujeta zapeljiva obiskovalca, ki ob zori na njenem telesu in duši puščata sledi, od katerih je njen pogled omotičen in pamet zmedena) in iz vrtinčastih viharjev zgodovine, kamor jo je potegnilo na romarski poti k Sveti skrinji Treh modrih v Kelmorajn (romanje poteka prav v času avstrijsko-pruske vojne), bi si Katarina rada prišla na čisto (da bi bila spet zvesta svojemu imenu: Čista). Na jasno bi si rada prišla z neznanim nemirom v svojih prsih, za svoje žensko, čutno, zemeljsko, tostransko, šibko in zato v očeh romajoče množice vernih in še bolj pravovernih kajpak »grešno« telo bi si rada z brezpogojnim darovanjem in ljubezensko izročenostjo svojemu moškemu (pa naj bo to pavje samopašni artilerijski stotnik Franc Henrik Windisch na iskrem konju ali z izvirnim grehom poželenja zaznamovani in zato odpadli ud jezuitske bratovščine, nespečni bogoiskatelj Simon Lovrenc) izprosila milost in zveličanje pri Najsvetejšem; svojo željo po vsem bi rada posvetíla in svoje toplo, volhko in ljubeče žensko naročje iz prispodobe Luxurie na stenski slikariji neznanega vaškega malarja v cerkvici sv. Nikolaja na Visokem poveličala v hishni shegen za otroka, ki ga nosi pod srcem. Strašno ceno je morala plačati Katarina za svojo ljubezensko željo in žensko izročenost tostranskemu življenju: preizkušana v obredju ognja in vode, zasramovana in omadeževana v očeh pobožno hrumeče množice pa obsojena in kaznovana po božji in posvetni postavi je nazadnje pristala v beznici med vojaškimi kurbami, na milost in nemilost izročena pijanski sapi in pohotnim kosmatim rokam vampastega artilerijskega stotnika, ki se mu je z izgubljenimi bitkami obletelo tudi nekdanje mikavno pavje perje. Nič niso pomagale svete relikvije v napol podrti kölnski stolnici: po svetu veje smrad po sežganih truplih na grmadah, po dolgem in počez razdejane krajine – od dolenjskih gozdnih obronkov in gorenjskih dobrav, prek solnograških gora in bavarskih ravnic, tja do porenskih močvirnih lok – drevijo sem ter tja ter hrumijo neke množice in v zameno za razdrto zavezo s svétim terjajo nadomestna obredja, iščejo (pa žal tudi vselej najdejo) grešne kozle za

lem naključju, kar od nikoder – saj nas je s svojo šegavo bistroumnostjo marginalca, ki mu nič človeškega ni tuje, povedel v skrivnostni labirint z nekimi davnimi (ali pač komaj včerajšnjimi) človeškimi kostmi napolnjenih podzemnih rovov že v Jančarjevi drami Halštat (1994) – je na drugi strani zgodba o eremitu iz Kamnitega pogorja in njegovem srečanju s slovenskimi romarji k svetim relikvijam v Kelmorajn sredi daljnega osemnajstega stoletja že prej ponudila navdihnjen literarni motiv za neki drug pisateljev tekst, namreč za roman Katarina, pav in jezuit (2000), Jančarjevo doslej nemara najkompleksnejše in najcelovitejše romaneskno besedilo. Naslovna junakinja romana, preprosto, bogaboječe, a zvedavo in radoživo kmečko dekle, Katarina Poljanec iz dolenjske vasi Dobrava (zapomniti si velja to Dobravo!), je krhko, ranljivo, zmedeno, prestrašeno in zato nebogljeno človeško bitje, ki v zmedi vojskinih časov, sredi negotovosti vsestransko opešane vere in ob stalni prisotnosti vsakršnih demonov, hudih duhov pa krivih prerokov išče jasno spoznanje, išče posvečeno resnico, skratka, išče pot do vsega. Iz blodnih motnjav svojega prebujenega ženskega telesa (v tisti čudni zgodnji jutranji uri, med nočjo in dnevom, med sanjami in budnostjo, jo vsake toliko v kamrico pod zavetjem Sv. Roka prihaja omamno vabit temni glas skušnjavca in jo navkljub Z Bredo Biščak na literarnem večeru v Modrijanovi knjigarni 30. septembra 2010


www.modrijan.si

brezplačni klic: 080 23 64 e-naslov: prodaja@modrijan.si

Zgodba z naslovne strani ne Poljančeve, ki je – kot znamenje najvišjega pritrjevanja svétosti življenja (dopuščanja biti) – v najhujši stiski zmogla besedo in kretnjo odpuščanja (tudi svojemu rablju), pa te iz samih sebe (iz otroštva besed) porojene podobe nasilnega hrumenja množic in posameznikove ranljive izpostavljenosti viharjem zgodovine sipljejo svojo temno luč tudi v pisateljevo najnovejše romanopisje, s svojo čar(ob)no svetlobo so presvetlile tudi številne strani romanov Drevo brez imena (2008) in To noč sem jo videl (2010).

sprostitev in potešitev svoje nasilniške maščevalnosti in v zarotniški španoviji z angelom uničevanja na novo utrjujejo razpadlo družbeno vez: s pravičniško naslado tulijo k osveti, pri tem pa krivo prisegajo in se heretično zaklinjajo nad vsakokratnim gorečim telesom nesrečnega smrtnika na tej ali oni grmadi. Vsa réva ubogega človeškega bitja v svetu, ki so ga bogovi zapustili in pustili za seboj le votle nadomestke sprevrženih obredij, šemastih in burkaških pasijonov pa vsakršne lažne malike, samozvane preroke in mesijanske obsedence, se Katarini Poljančevi z Dobrave pri Sv. Roku na Dolenjskem v nedopovedljivi grozi razodene v podobi razpadajočih trupel hudodelcev, ki obešeni v kletkah visijo z zvonikov cerkve sv. Lamberta v Münstru: visijo med nebom in zemljo, v praznem prostoru, odrečena sta jim tako zveličanje v nebesih kot dostojen pokop v zemlji. Biti vmes – med nebom in zemljo, med peklom in nebesi, med budnostjo in snom, med nočjo in jutrom, med dušo in telesom, med poželenjem in hrepenenjem, med življenjem in smrtjo – je pač še eden od odlikovanih položajev Jančarjevih literarnih oseb, kakor mu jih v nemi jezik spomina priklicujejo in zapisujejo podobe, ki so otroštvo besed. Podobe pravičniško hrumečih, strumno korakajočih (marširala, marširala je kralja Petra garda ...), bojne pesmi prepevajočih, k pogromu vzklikajočih ali zgolj od zle slutnje upijanjenih množic na eni in slike erotično odprtega, lastni čutnosti brezrezervno izročenega, nebogljenega ženskega bitja, ki ne terja ničesar, ki se čuti zavezano le drhtljajem svoje krvi, srca in telesa, ki si ne lasti ničesar, ampak si želi samo biti, živeti in ljubiti, ki z vso svojo darovanjsko izpostavljenostjo in posamično smrtniško minljivostjo hoče pričevati le za pustiti biti, na drugi strani, tovrstne demonsko-angelske podobe iz prepada jezika se kradejo v Jančarjevo novelistično in romaneskno pisanje že od vsega začetka. Kot napol resnične, napol fantazijske upodobitve Mrtvaškega plesa na srednjeveški freskantski cerkveni slikariji nas nagovarjajo iz sanjskih blodenj in pijanskih prividov večnega blodnika in v nenehne tragične nesporazume z lastno usodo in zunanjim svetom zapletajočega se ubogega smrtnika Johana Ota že v Galjotu (1978), kot svojevrsten pripovedni leitmotiv pa so se kot besedni micelij nemega jezika spomina še posebej razbohotile na straneh romana Severni sij (1984). Posvečene z obstretom Katari-

S pisateljsko kolegico Katarino Marinčič

Druga impresija: Marjetica Samsa kot Harlekin na karnevalu Mrtvaškega plesa Severni sij pripoveduje zgodbo o nekem srednjeevropskem mestu (Mariboru), v katerem se na lepem znajde (ali vanj zablodi in se v njem izgubi) neki srednjeevropski slehernik, Josef Erdman po imenu, ki prihaja od nekod iz Avstrije, namenjen je menda v Trst in pričakuje obisk poslovnega prijatelja iz Prage. Čas je zagaten (pišemo leto 1938), od zgoraj, iz Rajha je že slišati topot vojaških škornjev, med prebivalci dotlej spokojnega provincijskega mesta se vse razločneje rišejo vsakršne meje in delitve (nazorske, etnične, verske, socialne), ljudje so vznemirjeni, neka čudna tesnoba se jih polašča, po uradih, kavarnah, stanovanjih in ulicah se krešejo mnenja, padajo težke besede, kujejo znanstvene utopije in odrešenjske teorije, krožijo vsakršni apokaliptični preroki. Vrstijo se zborovanja, povorke, bobnijo godbe na pihala, množice, skratka, spet enkrat hrumijo ... In ko neke zgodnjepomladanske noči nad mestom zasije severni sij, se nemir množic zgosti v predsmrtno grozo pred neznanim zlom, ki ga nebesni pojav zagotovo napoveduje, med pustno maškarado, ko se vse mesto prepusti noremu karnevalskemu plesu, napetost in tesnoba dosežeta vrhunec, ki se more in mora sprostiti samo v nasilnem dejanju. Žrtev nerazumljivega zločina (ki je v svoji bestialni iracionalnosti zgolj sprevržen odmev tistega globokega, nejasnega podzavestnega nemira, ki je ob severnem siju prevzel drhteče kolektivno srce hrumeče množice) na zasneženi poti skozi pohorski gozd pa je – kajpak po volji nekega peklenskega nesporazuma – neka nebogljena ženska, Margareta (Marjetica) Samsa, osamljena, po ljubezni hrepeneča pa zanjo vselej znova opeharjena soproga mestnega veljaka, ki si je za svojo nepotešeno ženskost poiskala tolažbe in zatočišča v še bolj samotnem, nemirnem in brezdomnem Erdmanovem naročju. In kakor je Katarina Poljančeva v romanu Katarina, pav in jezuit – sredi burkaške travestije obrednega plesa, ki ga je verovanjsko omotena pa hkrati bogokletno vnesena množica romarjev karnevalsko zaplesala ob kresnem ognju – zaman iskala človeško bližino in ljubezensko izpolnitev pri nespečnem bogoiskalcu, večnem romarju in razočaranem jezuitskem zelotu Simonu Lovrencu, Marjetica v Severnem siju svoje krhko, premraženo, v kostum žalostnega klovna oblečeno telo – sredi norega plesa grotesknih pustnih šem v obnorelem mestu – v nekem zavrženem barakarskem primestju prepusti večnemu tujcu, razseljencu in blodniku Erdmanu, zapredenemu v pijansko omamo in sanjske privide o modri krogli sveta, ki je Stvarniku spolzela iz rok in se raztreščila v tisočero črepinj. Prispodoba žalostnega klovna, samotnega harlekina, nemočno ujetega v peklenski ris ponorelih pustnih mask, nebogljeno izpostavljenega sredi hrumeče množice (ki si v grotesknem karneval-

3

skem reju orgiastično daje duška, da bi prevpila strah in grozo, ki sta jo prevzela, ko je ob krvavordečem znamenju na nebu zemlja padla iz tira, ko se je cerkvena ladja Svetega Alojzija nevarno nagnila in začela polzeti proti reki in se je svet v svetnikovih rokah nepreklicno raztreščil), ta pesniška metafora nebogljene, osamljene Marjetice, ki ljubi za nič in ljubi zaman, se v nadaljevanju romana razraste in dopolni v podobi strašnega, nesmiselnega hudodelstva, ko Marjetica pod udarci sekire obleži v mlaki krvi iz razklane lobanje, nekje ob poti skozi mlado bukovje pod zasneženimi pohorskimi pobočji. Nikomur ni skrivila niti lasu, nikomur ni zlega želela, v nobeni povorki ni korakala in nobenim prerokbam ni sledila, nobenim nazorom ni pritrjevala in nobenim prepričanjem ni zoprvala, ta zgolj po razumevajoči človeški bližini in po toplini ljubezenskega naročja hrepeneča Marjetica Samsa. Izključno in zgolj po volji slepe usode se je znašla na napačnem na kraju in ob napačnem trenutku, ko se je v tragični hamartiji zgostilo in strašno udarilo na plan neko nedojemljivo zlo, ko je do hudodelstva prekipela in se v udarec s sekiro prelila tista peklenska zmes norosti, bolečine in smrti, ki se je prestrašenim pustnim šemam v mestu pod Pohorjem napovedala s krvavo rdečo svetlobo Aurore borealis, ki je na pomlad zloveščega leta osemintridesetega šinila čez pomračeni nébes Srednje Evrope. Marjetica je pač podlegla kot naključna žrtev nekega izvornega človekovega nesporazuma z lastno usodo.

Tretja impresija: Ostriženi lasje učiteljice Zale D Kakor je bila nesrečna žrtev tragičnega nesporazuma tudi otožna učiteljica Zala, doma z Dobrave pri Dolenjskih toplicah (mar ni bila od tam nekje doma tudi Poljančeva Katarina iz Katarine, pava in jezuita?), tiha, malone skrita junakinja Jančarjevega romana Drevo brez imena: v nepravem času, sredi vojne vihre, sredi bobnenja topov, regljanja mitraljezov in bombnih eksplozij, ki so med zadnjo državljansko vojno na Slovenskem odmevale med partizanskim obleganjem Turjaškega gradu, je svoje srce poklonila napačnemu človeku, domobranskemu stotniku Aleksiju. In zato je v intimno svetišče njene ljubezni prihrumela množica sovražnih glasov, besed in dejanj, njen ljubljeni je v svoji nori oficirski obsedenosti in morastih sanjah sredi noči z brzostrelko streljal v strop, da sta bili Zalina spalnica in postelja posuti z belimi luskinami in prahom ometa, njegovi nočni streli pa so privabili župnika, njegovo kuharico in njenega sina Franca, ki sta Zalino ljubezensko gnezdece proglasila za kupleraj, njo pa za kurbo. Z domobransko kurbo so učiteljico Zalo malo kasneje, potem ko so osvojili belogardistično turjaško utrdbo in osvobodili Dobravo, ozmerjali tudi partizani in ji za kazen in v poduk na silo ostrigli lase, da se je ubogemu e u ro m a n slovenija

Drago Jančar

Dre vo Dre vo brez brez imena imena

spremna beseda Katarina Marinčič | 288 strani | 23,00 €


www.modrijan.si

4

Zgodba z naslovne strani

dekletu omračila pamet, saj nikakor ni mogla razumeti, zoper koga ali kaj in s čim se je bila pregrešila, ker je bila svoje samotne noči podelila z Aleksijem, da bi je v hudem vojskinem času ne bilo tako grozno strah. Tragični nesporazum med Zalino boleče ranjeno in oskrunjeno človeško zasebnostjo (vojna ji je vzela tudi brata Zorana, ki so ga Nemci kot pripadnika osvobodilnega gibanja ustrelili v celjskem Starem piskru) na eni in pobesnelim hrumenjem zgodovine (ki nikoli ne odjenja) na drugi strani se v Drevesu brez imena zaostri in dopolni z učiteljičino nesmiselno smrtjo pod kolesi vojaškega tovornjaka, s katerim pripadniki teritorialne obrambe med slovensko osamosvojitveno vojno skušajo z vzvratno vožnjo zablokirati deželno cesto. Nesrečna učiteljica, ki se ji je po nasilnem partizanskem kaznovanju vsake toliko omračil um in si je na očeh nasladno uživajoče množice brezumno strigla lase z glave, je bila do te mere oglušela od pomirjevalnih zdravil in od nenehnega vohljanja, osiranja, zmerjanja, zalezovanja in hrumenja vsakršnih množic (ki so, kot vedno, kar naprej pogromaško terjale svojega grešnega kozla), da v vročem poletnem dnevu ni slišala opozorilnih klicev teritorialcev in je s kolesom zapeljala naravnost pod kolesa vojaškega vozila tam nekje v mariborskem primestju, na obronku pohorskih gozdov. Spet je v zraku zadišalo po vojni, spet so zahrumele množice (ki si še niso niti pošteno oddahnile od pogromaškega rjovenja in ščuvanja: »Smrt kurbam izdajalskim, pobijte jih, tuli, rjove, vriska temna žival s stoterimi, tisočerimi grli, opleta s krvoločnimi udi (...) temna žival slovenskega ljudstva, ki je nabrekla od želje po nasilju, po krvi, po izpuljenih laseh ...«, ko so na mariborski Koroški kolodvor na pomlad leta petinštiridesetega v živinskih vagonih pripeljali ostanke poražene domobranske vojske), spet je modra krogla svetá v starčevih rokah zadrhtela in se je cerkvena ladja pri Sv. Alojziju nevarno nagnila … in spet je po nekem brezumnem naključju, po slepem nesporazumu ugasnilo nedolžno žensko življenje.

192 strani | 135 × 220 mm | trda vezava s ščitnim ovitkom | 17,30 €

Četrta impresija: portret Veronike Zarnik na ozadju krajine z ribnikom, vzhajajočim soncem in luninim krajcem Čisti nonsens, bi rekla Veronika Zarnik, lepa, mlada, samosvoja in radoživa junakinja Jančarjevega zadnjega romana To noč sem jo videl, ki se ji je zdelo nepojmljivo, da ljudje med vojno na fronto vlačijo konje in jih v nekakšnih ulanskih juriših lahke konjenice izpostavljajo topovskim bombam (oziroma granatam, kot bi jo popravil njen jahalni učitelj, kavalerijski kapetan jugoslovanske kraljeve vojske Stevan Radovanović). Tudi Veronika je učakala strašno, nesmiselno, hudodelsko smrt sredi nemirnega vrvenja in hrumenja zgodovine: pripadniki osvobodilne vojske so jo februarja štiriinštiridesetega leta sredi noči z možem Leom zvlekli iz njune podeželske graščine pod vznožjem gorenjskih planin, ju obtožili vohunjenja za gestapo in ju po daljšem mučenju in zasliševanju z udarci pobili nekje globoko v zasneženem smrekovem gozdu. Tudi Veroniko možje, ki so se scela predali glasu in klicu Zgodovine in zdaj zlepa ali zgrda uresničujejo njen v prihodnost odloženi višji smoter ali namen, ozmerjajo z gestapovsko kurbo (kot so bile že pred njo za takšne ali drugačne kurbe razglašene Marjetica v Severnem siju, Katarina v Katarini, pavu in jezuitu, učiteljica Zala v Drevesu brez imena ali kakor je bila za svojo prevelikodušno ljubezensko darežljivost s psovkami, batinami in izpuljenimi lasmi kaznovana Leonca iz Zvenenja v glavi), tudi njeno žensko zaupnost so oskrunili in omadeževali strumni vojaki zgodovine in inženirski načrtovalci bodočnosti. Ker se je v svoji brezmejni ljubezenski predanosti življenju (celo mrtve oči povožene žabe so vanjo strmele kot žive) preveč izpostavila, ker je bila v svoji erotični odprtosti za svet, za drugega – pa naj so bili to živali (rada je imela celo aligatorja) ali ljudje (čeprav poročena, je vsem na očeh odšla s svojim ljubljenim konjeniškim oficirjem daleč na jug, v zakotno srbsko Vranje) – vse preveč ranljiva, je postala s svojim tenkočutnim posluhom za vsakršno lepoto (narave, medčloveške bližine ali umetnosti) in s svojo naravno človeško ljubeznivostjo preprosto skandalon, nezaslišana spotika v moških očeh, ki so jim na prvem mestu urejanje svetá, »oficirska čast«, »nravstvena spodobnost« in »blagor delovnega ljudstva«. Tudi Veronika se potemtakem znajde v primežu nekega strašnega nesporazuma, usoda (v podobi preprostega kmetiča Jeraneka, ki občasno prihaja na Podgorsko graščino opravljat vsakršna ročna dela) jo zaloti v nekem ključnem, malce kočljivem, vsekakor pa vmesnem položaju – v tisti skrivnostni in čudni jutranji uri med nočjo in dnevom, »ko na vzhodu že vstaja sončna krogla, na zahodnem nebu pa še visi lunin krajec« – ko ji nemški vojaški zdravnik Horst Hubmayer s strašljivimi podobami svoje krvave vojne izkušnje v blatu ukrajinskih močvirij na vzhodni fronti razodene vso grozo in otipljivi nonsens vojskovanja in se šegava radovalka nad lepoto življenja za hip zazre v temno brezno smrti. Drhtljaj srha, ki ob podobah vesoljnega nesmisla, níčesa in smrti presune Veroniko, to neumorno radoživo žensko, ki je vse dotlej pela hvalnice bivanju in

Modrijan založba, d. o. o. Poljanska cesta 15 1000 Ljubljana

življenju (da se za hip nasloni na doktorjevo roko, kot bi jo premagala vrtoglavica nihajočega položaja med višino in breznom, med nebom in zemljo, med dnevom in nočjo), prav ta drgetavi Veronikin obupni klic na pomoč, klic po topli in ljubeznivi človeški bližini, si prostodušni in malce ljubosumni Jeranek napačno raztolmači in s svojo kratko, zamerljivo pametjo sproži strašno kolesje, ki bo na videz nedolžen nesporazum prignalo do tragičnega vrhunca. Do še enega hudodelstva nad življenjem, ki se za razliko od grozovite Marjetičine smrti v bukovem gaju zimskega pohorskega pobočja (v romanu Severni sij) tokrat zgodi v hladnem naročju zasneženega smrekovega gozda nekje na Gorenjskem.

Slikarjeva tehnika: Samonanašanje podob iz čistega opisnega poželenja S svojo tragično, neopravičljivo in nesmiselno smrtjo, spočeto in udejanjeno iz nekega vnebovpijočega absurdnega nesporazuma – kot bi ga zaplodila in zasnula »bolna izmišljenina nekega zdolgočasenega hudiča« (Jančarjeva novela Augsburg iz zbirke Augsburg in druge resnične pripovedi, 1994) – se nesrečna Veronika Zarnik iz romana To noč sem jo videl skladno vpisuje v galerijo krhkih, v svet in k drugemu naravnanih, moškemu erotično darujočih se in v svoji ljubeznivi žrtvovanjski darežljivosti skrajnje ranljivih in zato tudi do bolečine in norosti izpostavljenih pa zlorabljenih ženskih likov, odlikovanih junakinj Jančarjeve romanopisne proze. Tajinstvenih in vselej nekolikanj zastrtih, neprosojnih bolj vase kot v gledalca zazrtih portretov, ki se rojevajo iz krvavih, blatnih, grozovitih, pa obenem na neki skrivnosten, samo pesniški besedi dostopen način tudi poetično lepih podob nekega z norostjo, bolečino in smrtjo zaznamovanega časa pod obnebjem novoveške Srednje Evrope. Te podobe rastejo in se medsebojno oplajajo iz govorice za nič, iz prepada jezika, iz odbleskov temne luči, ki se tu in tam kristalinično zaiskrijo na drobcih, okruških, črepinjah tiste modre krogle sveta, ki je v Severnem siju Stvarniku spolzela iz rok in se razletela na tisoče koščkov. Nastajajo iz čistega opisnega poželenja (kot bi rekel Drago sam), iz ljubega veselja do ustvarjanja za nič, rastejo druga iz druge in se hranijo iz teh črepinj in okruškov, rojevajo se iz drobcev nekih človeških tesnobnih položajev in presežnih stanj, stisk in zanosov, vročičnih drhtavic in butanja krvi v senceh pa zvenenja v glavi in omamne erotične ekstaze. Vznikajo iz Katarinine globoke pretresenosti in začudene prepalosti nad čudežem svetlobe v temi, ki jo preplavita, ko se prepozna v tistem ozkem traku sijoče sončne luči, ki pod večer za hip zasije vmes, med nevihtno nagrmadenimi svinčenimi oblaki in potemnelo verigo gorskih vrhov nad Starnberškim jezerom, in se hkrati zave, da je našla pot do vsega. Klijejo iz Veronikine hipne negotovosti, ko ji med pogovorom z nemškim doktorjem v tisti čudni vmesni uri med nočjo in jutrom zadrhti roka in se ji pogled za droben utrinek časa zastrmi v brezno nonsensa; pogled v zenico niča jo za trenutek zaslepi kot soj temne luči z narobne strani meseca, kot bi se na lepem spogledala z dotlej prikrito temno platjo življenja, ki ga je vse dotlej tako brezpogojno ljubila in mu bo, vsem moškim nasilnim spreminjevalcem sveta – vojščakom, poslovnežem, gestapovcem in komisarjem – v brk tudi vnaprej trmasto pritrjevala. (Nemara tudi zato še kar naprej hodi v Jeranekove sanje in ne pusti spati konjeniškemu oficirju Stevu?) Mrgolijo, te Jančarjeve podobe iz prepada jezika, tudi iz Lipnikovih travmatičnih otroških spominov na očetovo nezaceljivo stigmo, ki mu jo je pustila taboriščna izkušnja, in vznikajo iz pozabljenih dokumentov na porumenelih listih arhivskega gradiva, na katerih so se ohranili dnevniški zapiski nekega oficirskega razuzdanca, ki je ves strašni vojskin čas uživaško prefukal. Gomazijo, te slike norosti in bolečine, da »jih je vsako noč slišati kot zvenenje, kot neznosno hrepenenje, kot čisti in prazni, boleči in glasno zveneči nič«, iz skrivnostnih poetičnih stavkov, ki jih Leonca iz Zvenenja v glavi zapisuje v svojo nikoli dokončano knjigo modrosti, ljubezni in življenja (»Ne trgaj si življenja, so lepe rože in ptice. Čas se obrne. Čas se zavrti, se izboljša.«). Napajajo se, te podobe Jančarjevega nemega jezika spomina, iz odlomkov nekih pesmi in napevov (»Ko blišči se v soncu rosa, gladko reže naša kosa« v Drevesu brez imena ali: »Tutti mi chiamano bionda, ma bionda io non sono« iz romana To noč sem jo videl ali: »Marširala, marširala, kralja Petra garda« v Severnem siju in v To noč sem jo videl) in se sestavljajo v mogočno mozaično fresko romanesknih podob, ki »pripovedovalca na krilih domišljije nenehno nosijo visoko gor in ga trdo spuščajo daleč navzdol. To so krila domišljije, ki vsako noč plahutajo okrog vseh


www.modrijan.si

Zgodba z naslovne strani

brezplačni klic: 080 23 64 e-naslov: prodaja@modrijan.si

zaprtih prostorov tega sveta. To so svobodna in mogočna krila. Čez najvišjo in najstarejšo legendo nesejo z enako močjo kot čez najnižjo in najnovejšo resničnost« (Zvenenje v glavi). Iz takih okruškov, črepinj in drobcev se, denimo, pisatelju A. H. (v noveli Angel ga ni zapustil iz zbirke Šala, ironija in globlji pomen, 2004) na krilih ustvarjalne domišljije »iz sanj prelivajo v stavke in zgodbe neke lepe, počasne besedne igre. Jaz imam manj sreče, prehitro pripovedujem in poleg tega me zmeraj potegne nekam v podzemlje in podvodje.«

In za konec še: Umetnikov avtoportret Nekam dol, daleč proč od hrumečih množic, ki na novo

kujejo svet (»Kovači smo in naša sila skovala nam bo sreče ključ,« poje pesem, ki jo je moral mali Janez Lipnik kar naprej igrati očetu in njegovi zvezi borcev) in ustvarjajo zgodovino (»prižgala bo svobode luč«), daleč stran od zveste službe ad maiorem Dei gloriam se je na koncu svojega romanja za poslednjo resnico, ki naj bi se skrivala v relikvijah sv. Frančiška Ksaverija v Jakobovi cerkvi v Ljubljani, podal tudi nespečni odpadli ud Jezusove družbe Simon Lovrenc: »Potem se je spustil po strmem pobočju v temno in vlažno sotesko, nekam proti vasi, ki jo je že zdavnaj pozabil, proti Zapotoku in še dlje, še bolj navzdol, proti Robu« (Katarina pav in jezuit). Še globlje v podpodje in podvodje strašnega dvajsetega stoletja se je spustil arhivar Janez Lipnik v Drevesu brez imena. Tako daleč se je na krilih domišljije pogreznil v brezno spomina in v prepad jezika, da je na lepem sam postal junak neke nove izmišljijske zgodbe. Iz begotnih podob lastnega spomina in iz razpršenih besed nekega arhivskega gradiva se mu je zasnula pretresljiva zgodba o strašnem breznu zgodovine, kamor so bile hujskaško hrumeče množice odvrgle na tisoče grešnih kozlov svoje kolektivne podzavesti, na tisoče žrtvenih jagnjet, na tisoče skurbanih prasic in kurb izdajalskih, na tisoče Marjetic, Leonc, Katarin, učiteljic Zal in Veronik. Iz temačnega brezna, ki ga je hotelo pogoltniti vase, tudi njega porabiti kot nujno potrebno, a zanemarljivo posami-

5

čno človeško snov za gradnjo veličastne stavbe kolektivne Utopije, si je naš iznajdljivi arhivarski kukec pomagal z jezikom podob, pravljice, literature; po izmišljijskem (in zato brezimnem) drevesu je splezal na svetlo, v luč novega jutra besede in se v lesku te luči spremenil v avtorja in junaka lastne zgodbe, postal je slepec, ki išče pot jezika do vsega, in zimski gozd v novembru hkrati. In tako Drago Jančar, zapisovalec ptičjega leta, eremit, zazidan v goro besed, puščavnik in modrec, ki živi od besed in za besede in kot klošar Honza z obronka zgodovine s prizanesljivo hudomušnim očesom opazuje njeno mrgolenje in slepi nemir, v svojih novelah, dramah in romanih marljivo izpisuje podobe, ki se rojevajo iz drugih podob in Po literarnem večeru v Modrijanovi knjigarni se na krilih sanj in domišljije vračajo same vase. Zato nas ne sme čuditi, če se eden od čata tema in svetloba, ko zanihamo nekje vmes, med dnepripovedovalcev zgodbe o Veroniki Zarnikovi s podgorske vom in nočjo, med sanjami in budnostjo, ko se iz tiste graščine, konjeniški major Stevo (ki nazadnje prav tako vmesne svetlobe med temnimi oblaki in črnikastim gorpristane nekje spodaj, na dnu in na robu – kot vojni ujetnik skim grebenom pokaže pot do vsega, da potem lahko bein poraženec s svojo »oficirsko častjo« in strumnimi ko- sedni tihotapec na gozdnem obronku v svoje podobe ujaračnicami v čast kralju in očetnjavi vred), v svoji pripovedi me vzhajajoče sonce na jutranjem nebu in zadnji krajec v romanu To noč sem jo videl spomni onega čudnega, lune na njegovem še mračnem narobnem polu obenem. vsakršnih zlih slutenj, morastih sanj in blodnih prikazni polnega leta osemintridesetega, ko je v neki mariborski In zato tudi ni nič presenetljivega, če je pisatelj Drago Jankavarni naletel na Josefa Erdmana in njegovo čudaško piv- čar za naslovnico svojega romana To noč sem jo videl izsko druščino. Literarne zgodbe pač rastejo iz jezika spo- bral sliko Wernerja Berga Lipa/Zimsko sonce, na slikarsko mina, iz nekih davnih, pozabljenih in danes nikomur več platno ujeti trenutek, ko se nad nočno zimsko krajino razrazumljivih podob, rojevajo se v tisti tajinstveni, zmuzljivi lije prva medla sončeva luč. Sliko, ki v jeziku likovne poin malce strašljivi uri okrog štirih zjutraj, ko se za hip sre- dobe izgovarja besede: Jaz sem zimski gozd v novembru.

Jakobova lestev 296 strani | 130 × 200 mm | mehka vezava, zavihi | 19,70 €

V knjigi so zbrane kolumne, ki jih je Drago Jančar pisal za Sobotno prilogo Dela v rubriki »Pomisleki« med letoma 2004 in 2007. V slovenski prostor so prinašale burne odzive ter veliko nemira in jeze, a tudi odobravanja. Jančar je namreč z ostrim pisateljskim očesom načenjal teme iz sodobnega slovenskega in evropskega življenja, o njih premišljeval, jih opisoval, odpiral vprašanja o njih in skušal v

bralcih vzbuditi večjo toleranco do drugih in predvsem nujnost, »da drug drugega poslušamo in slišimo«. V knjigi sta tudi besedili, ki ju je avtor leta 2008 objavil v revijah Ampak in Nova revija, na koncu pa je objavljen avtorjev zahvalni nagovor ob podelitvi evropske nagrade Jeana Améryja za esejistiko leta 2007. Knjiga je bila letos nominirana za Rožančevo nagrado.

Foto: Jani Peternelj

Novele ilustracije na naslovnicah Suzi Bricelj | 100 × 153 mm | mehka vezava, zavihi | 35,35 €

Individualne usode ljudi, ob katerih se razkriva njihovo zgodovinsko in družbeno obzorje. Sedem novel Draga Jančarja v darilnem kompletu. –•—ê“•Œê„•ŒŒê–‘ˆW‘Œ ‡™ˆê–ŒŽŒ ˜†ŒŒ‘ˆê’:Œ “•ŒŽ„ˆ‘ꌝꕒ™ˆ‘–Žˆ “•ˆ•’Ž…„ „ˆ’™„‘ˆê:’™ˆŽ„ ’Wˆ™„‘ˆê“•’–—’•„

urednici: Bronislava Aubelj in Saša Jerele | oblikovanje: Davor Grgičević, Branka Smodiš in Vesna Vidmar | format: 130 × 200 mm | vezava: trda s ščitnim ovitkom, označevalna vrvica | cena posameznih knjig: 14,00, 19,00 in 23,00 € | cena kompleta: 400,00 €

Zbirka Euroman je izšla 23. aprila 2008, na svetovni dan knjige in avtorskih pravic, v obdobju predsedovanja Slovenije Svetu EU. Je bržkone najobsežnejša zbirka, kar jih je kdaj pri nas izšlo v enem dnevu. Vanjo je povezanih 27 proznih besedil

27 mojstrov besede iz 27 držav članic EU. Knjige so razvrščene po abecednem redu slovenskih imen držav; Slovenija z romanom Drevo brez imena Draga Jančarja je postavljena na čelo, sledijo vse preostale od Avstrije do Velike Britanije. Skupni ob-

seg zbirke je malo manj kot 5400 strani (okoli 340 tiskarskih pol), v povprečju imajo knjige po 200 strani. Dela v zbirki, vključno s slovenskim, so bila napisana v 21 uradnih jezikih EU (izmed 23). Pri nastajanju zbirke je, če ne štejemo 26 avtorjev izvirnih del in pisatelja Draga Jančarja, neposredno sodelovalo 46 ustvarjalcev: 26 prevajalcev, 6 piscev spremnih besedil, 7 urednikov, 3 oblikovalci, 3 tehnični uredniki. V dveh letih po izidu je v Sloveniji gostovalo 16 avtorjev.


www.modrijan.si

6

Modrijan založba, d. o. o.

Poteze – ko `ivljenje napi{e knjigo

Poljanska cesta 15 1000 Ljubljana

Jeseni so v zbirki Poteze izšle tri imenitne nove knjige, ki jih zato predstavljamo obširneje. Še pred pomladjo pa se obeta prvo slovensko delo v zbirki – biografija Edvarda Kocbeka, ki jo je napisal Andrej Inkret (stran 8).

novo

Iskalec resnice mora biti ponižnejši od prahu.

Oblikovanje zbirke: Branka Smodiš 135 × 220 mm trda vezava s ščitnim ovitkom označevalna vrvica

Mohandas K. Gandhi

Avtobiografija Zgodba o mojih eksperimentih z resnico Prevod Uroš Kalčič, spremna beseda Andrej Ule

664 strani

44,90 €

33,68 € *

V Gandhijevi avtobiografiji so opisani otroštvo, mladost in začetki »eksperimentov«, od razvoja konceptov satjagrahe (nenasilni upor) in ahimse (nenasilje) do prehranjevalnih praks in spolne vzdržnosti. Pripoved je dragocen dokument časa, pregled začetnih temeljev njegovega političnega delovanja, ki je dobilo svetovne razsežnosti in ima velik vpliv še danes. Pripovedovanje, ki seže do leta 1920, se konča z besedami: »Moje življenje je bilo poslej tako zelo na očeh javnosti, da je komaj še kaj takšnega, česar ljudje ne bi vedeli.« Resničnost teh besed potrjuje dejstvo, da je Gandhi ena najvidnejših oseb 20. stoletja. Indija mu je podelila častni naziv »oče naroda«, njegov rojstni datum so razglasili za indijski nacionalni praznik, obenem je to svetovni dan nenasilja. Toda vprašanje, zakaj Gandhi ni dobil Nobelove nagrade za mir, ostaja uganka. Gandhijevo vrhovno načelo je resnica, zato je knjiga eno najiskrenejših pričevanj v leposlovju: »Naj premine sto takšnih, kot sem jaz – poglavitno je, da ostane resnica.« Prva izdaja Gandhijeve avtobiografije je bila natisnjena v dveh zvezkih, prvi je izšel leta 1927, drugi 1929. Izvirnik v gudžaratščini je bil petkrat natisnjen, prodanih je bilo skoraj petdeset tisoč izvodov. Besedilo je v angleščino prevedel Gandhijev prijatelj Mahadev Desaj. Slovenski prevod je opremljen z zgodovinskimi fotografijami, ki so jih reproducirali v Gandhijevem nacionalnem muzeju v Indiji.

Mohandas Karamčand Gandhi, od Tagoreja in indijskih množic počaščen z nazivom »Mahatma« (Velika duša), je nedvomno velikan dvajsetega stoletja. Je eden od tistih redkih vélikih ljudi, ki nam vračajo vero v človeka in človeštvo, navkljub vsem zlom, hudobijam in norostim vseh vrst, ki so v tem stoletju grabile duše in telesa premnogih. Bil je tudi živ dokaz dejstva, da v boju dobrega z zlim kvaliteta premaguje kvantiteto, modrost surovo moč, resnica laž in ljubezen sovraštvo. To je dosegel predvsem s svojim življenjem in delom. Šele s tem, ker je s svojim življenjem in delom pričal za svoje ideje in vizije, so te postale zanimive in pomembne za nas. Podobno je z zgodovinskim učinkom njegovega delovanja. Ta je nedvomno velik, nenasilna osamosvojitev Indije izpod britanskega kolonializma je le en, morda najbolj opazen, a ne nujno tudi najpomembnejši. Pa vendar Gandhi ni velikan zaradi tega, temveč zato, ker je osamosvajanje Indije od začetka do konca povezal z lastnim življenjem, natančneje, s posvetitvijo svojega življenja resnici in nenasilju. To je ravno obratno, kot se običajno dogaja s slavnimi ljudmi, kjer so pomembne predvsem njihove ideje in vizije in zunanji dogodki, ki so povezani z njihovim delovanjem, šele sekundarno pa njihovo življenje oziroma obseg in raven uresničevanja teh idej v lastnem življenju.

Gandhijevi eksperimenti z resnico Gandhi v svoji avtobiografiji piše, da je bilo njegovo življenje ena sama zbirka eksperimentov z resnico. Ti eksperimenti so potekali predvsem na duhovnem oziroma moralnem področju, a njihove konsekvence so ga privedle do številnih in daljnosežnih odločitev in dejavnosti, ki so njegovo življenje povezale z drugimi ljudmi, predvsem z njegovimi rojaki tako v Indiji kot zunaj nje. V Uvodu v avtobiografijo izrecno poudarja, da svojih eksperimentov z resnico ni izvajal za zaprtimi vrati, temveč med ljudmi, čeprav imajo gotovo tudi svoje povsem osebne strani. Zanimivo je, da je Gandhi svoje početje primerjal s početjem znanstvenikov in ne nemara z ravnanjem tradicionalnih indijskih modrecev ali svetih oseb. V tem se nedvomno kaže njegova specifična »modernost«, s čimer je na mah presegel horizont razmišljanja in delovanja velike večine dotedanjih indijskih modrecev in voditeljev. Njegovi eksperimenti z resnico naj bi potekali prav tako natančno,

premišljeno in skrbno kot pri znanstveniku. In prav tako, kot si noben znanstvenik ne domišlja, da so njegovi sklepi dokončni, in ohranja odprtega duha, si tudi Gandhi ni domišljal, da so njegovi sklepi dokončni ali zanesljivi. Gandhi je skorajda anticipiral Popperjevo idejo falzifikacije znanstvenih domnev, ko pravi, da je svoja dejanja na slehernem koraku podvrgel procesu sprejemanja in zavračanja ter temu primerno ravnal. Ta Gandhijeva »popperjevska« naravnanost glede idej in dejanj pride tako v tej knjigi kot v drugih njegovih govorih in delih še večkrat na plan.

Ideja nenasilja in satjagrahe Gandhijev čar Gandhi ni imel impozantne postave, njegov lik je (vsaj po zahodnih standardih lepote) daleč od lepote, njegov glas ni bil močan, njegov nastop daleč od slehernega nastopaštva, v svojih govorih ni uporabljal kakih posebnih retoričnih figur, ni se izdajal za avtoriteto, poslano od boga, ali za nekoga, ki ve več od drugih in podobno, kar naj bi ustvarjalo »voditeljsko oseb-

Če želimo razumeti Gandhija, moramo razumeti notranjo zvezo med Gandhijevima osrednjima etično-političnima pojmoma, satjagraho in ahimso. Satjagraha mu je pomenila oklepanje resnice in zaupanje resnici kot naši najvišji moči. Za Gandhija to oklepanje samo po sebi izključuje uporabo nasilja. Je posebna moč (sila), ki se rodi iz brezpogojnega sledenja resnici, ljubezni in nenasilju. Gandhi si

je prizadeval, da bi tudi indijske množice, ne le kaka elita posvečencev, sprejele idejo satjagrahe kot svojo temeljno življenjsko vodilo in kot svojo dejansko moč, ki daleč presega sleherno moč orožja, oblasti in zunanjih avtoritet. Verjel je, da bo Indija šele tedaj dosegla svojo neodvisnost, ko se bo prerodila v duhu satjagrahe, kajti temu bo hočeš nočeš morala slediti tudi kolonialna oblast in se ukloniti tihi moči satjagrahe. Gandhi je razvijal pojem in prakso dejavnega nenasilja skozi vrsto težavnih in pogosto mučnih izkušenj v boju za pravice ponižanih in zatiranih ljudi. Ko je začel svoje odvetniško življenje v Južni Afriki, je bil še daleč od tega pojma. Pač pa si je prizadeval za čim bolj pravično in uravnoteženo reševanje sporov. Spočetka tudi ni zaznal ali vsaj ni močno občutil diskriminacije, ki so je bili deležni Indijci s strani belcev, tako Burov kot Angležev. Šele kasneje (po velikem uporu Zulujev) se je zavedel še hujše diskriminacije

temnopoltih, a je menil, da jim zaradi prevelikih kulturnih razlik ne more pomagati. Sam pravi, da je bil zanj odločilen mučen doživljaj v maju l. 1893 na železniški postaji v južnoafriškem Pietermaritzburgu na poti iz Durbana v Pretorijo. Postajni uslužbenec je Gandhija surovo vrgel z vlaka, ker ni hotel oditi iz kupeja prvega razreda, za katerega je sicer plačal železniško vozovnico. Uslužbenec je namreč zahteval, da nemudoma odide v kupe nižjega razreda, ker po njegovem temnopolti ne smejo potovati v prvem razredu. Gandhi je tako preživel zelo hladno noč na peronu in bil na robu obupa. Tedaj se je vprašal, ali naj še naprej mirno požira žaljivke, se vrne nazaj v Indijo, ali naj se opre na božji glas v sebi in se bori za svoje pravice in pravice sonarodnjakov, pa naj bo to še tako tvegano in mučno. Gandhi se je odločil za slednje, a obenem tudi, da bo njegov boj dostojanstven in nenasilen. Iz spremne besede dr. Andreja Uleta

Ob 141-letnici Gandhijevega rojstva predstavitev Avtobiografije v Slovenj Gradcu Mohandas Karamčand Gandhi se je rodil leta 1869. 2. oktobra letos je minilo 141 let od njegovega rojstva. V počastitev tega dne je bila dan predtem v Slovenj Gradcu, ki je mesto glasnik miru, slovesnost ob odkritju Gandhijevega spomenika. Delo kiparja Rama V. Sutarja prikazuje Gandhija kot preprostega človeka, odetega v skromno oblačilo, a močno zavezanega k dejanjem. Odkritju je sledila okrogla miza o Gandhiju, pri katere pripravi je sodelovala tudi založba Modrijan. Vodil jo je direktor Mirovnega inštituta dr. Lev Kreft, sodelovali so dr. Janez Krek, dr. Mitja Saje (na sliki), Marko Košan in dr. Andrej Ule. Uvodni del pogovora je bil namenjen predstavitvi knjige Avtobiografija. Zgodba o mojih eksperimentih z resnico. O njej je spregovoril dr. Andrej Ule, avtor spremnega besedila. Sledil je pogovor o Gandhijevem življenju in delu, predvsem pa o aktualnosti njegovih idej. (Foto: Metod Bočko)

Gandhijevi eksperimenti z resnico, z nenasiljem in – s samim seboj

nost«. Pa vendar je hitro postal nedvomni in zelo prepoznavni voditelj indijskih množic, cenjen tako pri indijski eliti kot pri preprostih in revnih ljudeh. Kaj je tisti čar, ki je potegnil za seboj vse te ljudi in še danes vzbuja zanimanje in občudovanje tako v Indiji kot zunaj nje? Mislim, da je bila to predvsem njegova izjemna poštenost in odkritost tako v odnosu do drugih kot do samega sebe ter obenem sprejemanje vseh, predvsem pa dejstvo, da je za svojimi besedami vedno stal in jih spreminjal v dejanja. Če je naredil kako napako in tudi, če je menil, da je kakorkoli odgovoren za napake drugih, celo množic, ki jih ni mogel povsem nadzorovati, je to vedno odkrito priznal in se javno pokesal, čemur je pogosto sledil daljši post. Ljudje so tako v njem videli redek primer modrosti, dejavne ljubezni do drugih in osebo, ki ji lahko zaupajo in sledijo. Vse to je skupaj z njegovo osebno zgodovino med indijskimi ljudmi ustvarjalo izjemno karizmo in voditeljsko moč, ki je Gandhi nikoli ni skušal izrabiti za kake osebne ali partikularne cilje. Gandhijeva karizma se je z indijskega podkontinenta hitro razširila na ves svet, tako da predstavlja enega prvih in izjemnih »državljanov sveta« ali »človeka za vse čase«.


www.modrijan.si

Barvasta spirala v stekleni kroglici, tako vidim svoje življenje.

Treba je torej misliti na nič.

Vladimir Nabokov

Filozofija Andyja Warhola

Govori, spomin Premlajena avtobiografija Prevod in spremna beseda Breda Biščak Nabokov je svoje silno hrepenenje po minulem času, ruskih prostorjih, izginulih predmetih in preminulih osebah prekvasil v umetnost, tudi v avtobiografijo Govori, spomin, kjer mu je odvzel neposreden čustveni naboj oziroma ga je, mojstrsko posnemajoč sposobnost mimikrije njemu tako ljubih metuljev, skril v umetelno, spiralno zgradbo celotnega dela in filigransko izpisana posamična poglavja. Zdi se, da želi – tako kot žuželke, katerih »varovalni mehanizem je izpopolnjen do točke mimetične pretanjenosti, razkošnosti in potratnosti« – z bleščečo, dovršeno »površino« preslepiti bralca, da se pod njo ne skriva bolečina ob izgubi, da jo je pretvoril v igro – igro besed, spominov, barv, cerebralnih premetov.

7

Poteze – ko `ivljenje napi{e knjigo

brezplačni klic: 080 23 64 e-naslov: prodaja@modrijan.si

Govori, spomin velja za vrhunsko jezikovno in tematsko poslastico, ki zahtevnejšim bralcem nudi vpogled v rusko kulturno okolje z začetka 20. stoletja, v katerem je zorel in se oblikoval Nabokov, eden najbolj hermetičnih in na trenutke kontroverznih avtorjev 20. stoletja. Slovenska izdaja vsebuje tudi izredno redko objavljeno dodatno poglavje, ki je svojevrsten unikum v svetovni književnosti: avtorjevo psevdorecenzijo lastnega dela. Vladimir Nabokov (1899–1977), eden od svetovnih literarnih velikanov 20. stoletja in vrhunskih literarnih stilistov tako v ruskem kot v angleškem jeziku, dvakratni nominiranec za Nobelovo nagrado za književnost, književni prevajalec, predavatelj književnosti na uglednih ameriških

Andy Warhol

novo odlomek na  preberite www.modrijan.si univerzah (Stanford, Harvard) in lepidopterolog, je širši javnosti najbrž najbolj poznan po romanu Lolita, sicer pa je napisal 17 romanov, 5 zbirk kratke proze, 3 drame oz. scenarije in avtobiografijo.

408 strani

31,50 €

23,63 € *

Od A do B in spet nazaj Prevod Lili Potpara, spremna beseda Lev Kreft Filozofija Andyja Warhola je, seveda, filozofija malo drugače. Ne le, ker gre za enega najbolj opaznih umetnikov prejšnjega stoletja, temveč tudi in predvsem zato, ker gre za morda najbolj ekscentričnega. Takšna so tudi Andyjeva razmišljanja o ljubezni, spolnosti, lepoti, slavi, delu, denarju, New Yorku, Ameriki in samem sebi, pa čeprav je njihova odštekanost najbolj v tem, da so hkrati povsem preprosta. Ne poskušajo biti prevzetna, globokoumna in nerazumljiva. Razkrivajo umetnikovo življenje, njegovo »nenavadnost navad« in so obenem dokument časa, ki bi mu lahko rekli neoavantgarda, pa čeprav

je pri Warholu tudi ta koncipiran malce drugače. »Poskušam se domisliti, kaj je čas, pa se ne morem spomniti drugega kot ... ›Čas je čas, ki je bil.‹«

Andy Warhol (1928–1987), rojen kot Andy Warhola, ni bil le slikar in grafični umetnik, temveč je ustvaril tudi vrsto filmov, med njimi je najbolj znan npr. Chelsea Girls. Vrhunec slave je doživel v poznih šestdesetih in v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja, in sicer kot stalni gost svoje Tovarne (The Factory), kamor so zahajali številni slavni umetniki tistega časa.

novo

256 strani

27,20 €

20,40 € *

Navdihujoče, pretresljivo, tragično, nepozabno ... resnično. Preberite več na www.modrijan.si. Ingmar Bergman

Ryszard Kapuściński

George Orwell

Viktor Jerofejev

Reinaldo Arenas

Daša Drndić

Laterna magica

Potovanja s Herodotom

Poklon Kataloniji

Dobri Stalin

Preden se znoči

Sonnenschein

prevod Uroš Kalčič, spremna beseda Peter Vodopivec | 248 strani | 31,20 € | 23,40 € *

prevod Lijana Dejak, spremna beseda Miha Javornik | 336 strani | 32,10 € | 24,00 € *

prevod in spremna beseda Barbara Pregelj | 376 strani | 35,30 € | 26,50 € *

prevod in spremna beseda Đurđa Strsoglavec | 416 strani | 32,20 € | 24,15 € *

Kričim, torej sem. Toda ta drža me je drago stala.

Za vsakim imenom se skriva zgodba.

prevod Lea Kozman, spremna beseda Jurij Meden | 288 strani | 25,30 € | 18,98 € *

prevod in spremna beseda Nikolaj Jež | 256 strani | 25,30 € | 18,98 € *

Bil sem človek moči, ki se ni naučil uživati v moči.

Prvi, ki se je zavedel mnogoterosti sveta kot njegovega bistva, je bil Herodot.

Dihal sem zrak enakosti ...

Stalin je ustvarjalec magičnega totalitarizma.

Svetlana Aleksijevič

Fritz Zorn

Ernest Renan

Černobilska molitev

Mars

Jezusovo življenje

Pretrgano življenje

Kronika prihodnosti

prevod Marko Trobevšek, spremna beseda Vesna Kondrič Horvat | 224 strani | 30,80 € | 23,10 € *

prevod in spremna beseda Veronika Sorokin | 328 strani | 34,20 € | 25,65 € *

prevod Saša Jerele, spremna beseda Katarina Marinčič | 352 strani | 31,00 € | 23,25 € *

Dnevnik Etty Hillesum Pisma iz Westerborka prevod in spremna beseda Martina Soldo | 280 strani | 31,00 € | 23,25 € *

* Naročite zbirko Poteze! Naročnikom jamčimo 25 % nižjo ceno posamezne knjige. Naročnik postanete z nakupom najmanj petih knjig iz zbirke po vašem izboru. Popust vam tako pripada tudi za vse nadaljnje izdaje. Več informacij na www.modrijan.si.

26. april leta 1986, ob enih, 23 minut in 58 sekund

Če moram zdaj umreti, moja smrt ne bo naključna, ampak skrajno tipična, ker sem zbolel za tistim, za čimer v naši današnji družbi bolj ali manj boleha vsakdo.

NAJHITREJE DO KNJIGE Kdor je iz resnice, posluša moj glas. (Jn 18, 27)

Morali bi postati obliž za neštete rane.


www.modrijan.si

8

Modrijan založba, d. o. o.

Poteze – ko `ivljenje napi{e knjigo

Poljanska cesta 15 1000 Ljubljana

prednaročilo Pred izidom Kocbekove biografije

izid tik pred slovenskim kulturnim praznikom 2011

Andrej Inkret Življenje in delo Edvarda Kocbeka ostaja do danes, skoraj trideset let po njegovi smrti, še vedno razburljivo in zagonetno. Po eni strani vzbuja občudovanje, njegov pesniški opus je nesporen del našega literarnega kánona, po drugi je Kocbek zaradi svoje družbenopolitične vloge v polpretekli zgodovini deležen omalovaževanja in posmeha. Njegov angažma v slovenskem narodnoosvobodilnem boju in revoluciji ostaja problematičen in sumljiv, kakor je bil ves čas – za oficialno Cerkev zaradi njegovega doslednega zavračanja političnega (klerikalnega) katolištva, še zlasti pa zaradi (pre) tesnega sodelovanja s komunisti, za komuniste pa zaradi njegove prvobitne in nepreklicne privrženosti katoliškemu občestvu, kar je kmalu po prevzemu oblasti tudi povzročilo njegovo politično idr. likvidacijo ... Kocbek ostaja slej kakor prej »samosvoj«, očitno neuporaben tako za desni kakor enako tudi za levi

prednaročniška cena:

39,30 € cena po izidu:

49,10 € cena za naročnike zbirke Poteze: *

36,82 €

klerikalizem, in ostaja zagoneten. Res je, kar je sam o sebi povedal v svoji liriki, da nikoli ni to, »kar mislijo, da sem, in nikoli tam, kjer me vidijo oči« – da ni niti odstavljeni pretendent na prestol, kot mu očitajo sovražniki, niti »skrivnostni diakon«, kot mislijo prijatelji, in tudi ne, kot se mu posmehujejo tretji, »da trohnim v dnevniku potopljenega brodovja, ki je iskalo novo zemljo« ... Svojo stvar je hotel sam pojasniti tudi na bolj razviden diskurzivni način, ukvarjal se je z mislijo, da bi napisal »obširnejšo avtobiografijo« in si

Zagotovite si svoj izvod že danes – pošljite naročilnico s prednaročilom do vključno 7. februarja 2011 in prihranite skoraj 10 €. Knjigo lahko po prednaročniški ceni naročite tudi na www.modrijan.si. * Več na strani 7.

okoli 800 strani

jo zamislil v dveh delih. Prvi naj bi imel naslov »Adam, kje si?«, drugi pa »Tukaj sem!«. Z njegovimi besedami – »do partizanstva vprašanje, nato pa odgovor«. Dvakrat ali trikrat je prijel za pero, a brez uspeha, ostalo je pri načrtu.

ne in v marsičem protislovne – osebne usode. Ta je, podobno kot usoda junaka v tradicionalnem evropskem romanu, vzorna in tako neponovljivo osebna, da vzbuja začudenje in občudovanje, a ne kliče k posnemanju ...

Kako pravzaprav je bilo s to Kocbekovo stvarjo? O tem govori pričujoča knjiga, ne da bi seveda skušala biti nadomestek za njegovo nenapisano »obširnejšo avtobiografijo« v dveh delih – čeprav je zasnovana v kar se da strogem pozitivističnem smislu, brez samovoljnih »interpretacij« in lahkih vrednostnih sodb post festum. Oprta je striktno in nepristransko na razpoložljivo dokumentacijo, tako na Kocbekove knjige, pesmi, novele, članke, avtorefleksije – predvsem na tisoče strani njegovih dnevniških zapiskov – kakor tudi seveda na dokumente in pričevanja o njegovem življenju in delu iz druge roke ... Govori preprosto in zavzeto, z empatijo in neizogibno distanco, le z voljo do razkrivanja in razumevanja Kocbekove – v vsakem pogledu kompleks-

Pisec v uvodnih odstavkih tega »Kocbekovega romana« pove, da se je od daleč zgledoval pri stari Prijateljevi monografiji o Janku Kersniku pa tudi pri novejših nemških in francoskih življenjepisnih knjigah, ki prikazujejo človeka par lui même ... V prvi vrsti mu je šlo za faktografijo, za jasna in preverljiva dejstva, dognati je hotel, kaj »v resnici« se je zgodilo (zato tudi je v knjigi precej citiranja), podati je skušal tako rekoč »zgodovino vsakdanjega življenja«: na neposreden in naiven, čutnonazorni način rekonstruirati Kocbekovo zgodbo. Zgolj pripovedovati – o tem, kako je živel in kako je umrl, kaj je verjel in o čem dvomil, kako se je odločal in kaj je storil v življenju, kako so se dogajale stvari, ki so bile močnejše od njega in so se zgodile proti njegovi volji in zami-

Zbirka Poteze je Modrijanova najprestižnejša literarna zbirka. V njej objavljamo biografije, avtobiografije, spomine, dnevnike, dokumentarne romane … Skoraj vsi avtorji so literati: Svetlana Aleksijevič, Reinaldo Arenas, Daša Drndić, Viktor Jerofejev, Ryszard Kapuściński, Vladimir Nabokov, George Orwell, Ernest Renan. Če ne veljajo za literate, so umetniki: Ingmar Bergman, Andy Warhol. In če niso ne prvo ne drugo, so vélike osebnosti, katerih delo ima vse, kar potrebuje, da dobi prostor v zbirki Poteze. In kaj bo sledilo trinajsti knjigi v zbirki? Prva bo zgoraj predstavljena in napovedana biografija Edvarda Kocbeka, prvo slovensko delo v zbirki. V pripravi so Kolimske zgodbe, eden najbolj znanih literarnih ciklusov o sovjetskih taboriščih, ki ga je napisal Varlam Tihonovič Šalamov (1907–1982), ruski pesnik in prozaist, disident, ki je 17 let preživel v gulagu. Spet bomo brali nobelovca Isaaca Bashevisa Singerja. Kaj drugega, če ne njegove avtobiografije Ljubezen in izgnanstvo? Zelo sveži pa so biografski roman o znamenitem ameriškem arhitektu Franku Lloydu Wrightu, ki ga je napisal T. C. Boyle, avtobiografija glasbenice Patti Smith in esejistično-dokumentarna knjiga Špicelj češkega pisatelja Petra Placáka.

sli, o njegovih »izgubljenih iluzijah« ... Kot že rečeno, knjiga noče soditi o vrednosti Kocbekovih idej, odločitev in dejanj, o dimenzijah njegove svobode in nujnosti, kakor tudi ne o tistem, kar so z njim storili drugi; ne jemlje si pravice, razsojati superiorno o pravici in krivici, morali, političnih interesih in računih, zgodovini itd. – pač pa kolikor mogoče celovito in verodostojno poročati le o neki človeški resničnosti, dognati in razumeti njeno stvar sámo ... Knjiga pripoveduje, skratka, o vznemirljivem, nenavadnem in presenetljivo doslednem slovenskem človeku, ki

je po lastnih besedah ostal brezpogojno zvest do konca, ne da bi do kraja razumel svojo zvestobo, o človeku, ki se nikdar ni mogel »zadovoljiti z obstoječim stanjem« – katoličanu, v katerem je bilo »vedno nekaj protestantskega«, revolucionarju, ki je v tovarišiji s komunisti podiral staro, a se ni mogel »do kraja vključiti niti v novo družbo« (čeprav jo je pomagal postavljati sam) ... Hkrati je to knjiga o tragičnem človeku izgubljenih iluzij – in eo ipso knjiga o zgodovinskem času nujnih in radikalnih zgodovinskih odločitev, ki jih je moral vsakdo tako ali drugače z vso odgovornostjo in z vsemi posledicami jemati nase sam ...

Nagradno e-vprašanje Kdo je mladenič na fotografiji? Odgovore pošljite po e-pošti na naslov casopis@modrijan.si, in sicer do petka, 26. novembra 2010. Trem izžrebanim bralcem, ki bodo pravilno odgovorili na vprašanje (ne pozabite pripisati svojega naslova), bomo poslali knjižno nagrado (vendar je ne moremo razkriti, saj bi tako razkrili tudi odgovor). Vabljeni k sodelovanju!


www.modrijan.si

9

Branje za izbran okus

brezplačni klic: 080 23 64 e-naslov: prodaja@modrijan.si

Ona bere Njega. On bere Njo. Potem zamenjata. Oblikovanje zbirke: Vesna Vidmar 130 × 200 mm trda vezava

Po romanih, ki smo jih prevedli iz velikih jezikov, nemščine, angleščine in francoščine, predstavljamo češki in poljski literarni mojstrovini.

Radka Denemarková

Antonín Bajaja

Denar od Hitlerja

Po volčje

(poletni mozaik)

(romanet o volkovih, ljudeh in naravnih pojavih)

prevod in spremna beseda Tatjana Jamnik | 296 strani | 17,90 €

V romanu vzporedno odkrivamo dve zgodbi iste junakinje. Ena se dogaja leta 1945, druga pa 2005. Šestnajstletna Gita se po vojni iz koncentracijskega taborišča vrne v rodno vas. V hiši svojih staršev naleti na tuje ljudi, v vasi pa vlada obsedno stanje – ljudje so vzeli oblast v svoje roke in Giti komaj uspe odnesti celo kožo. Čez šestdeset let, v času po sprejetju zakona o denacionalizaciji, se protagonistka v rojstni kraj vrne kot častitljiva doktorica Lauschmannova v spremstvu odvetnika. Čeprav Denemarková zelo plastično opisuje prve mesece po koncu druge svetovne vojne in brezpravje, ki je doletelo t. i. sudetske Nemce, zgodovinski dogodki ostaja-

prevod in spremna beseda Nives Vidrih | 296 strani | 22,50 €

jo prejkone kulisa, v okviru katere obravnava univerzalnejša, občečloveška vprašanja. Med drugim sega na področje etike in vprašanja krivde, kot ga je razdelal Karl Jaspers. Radka Denemarková (1968) je tudi literarna zgodovinarka, scenaristka, prevajalka in dramaturginja. Po doktoratu iz semiotike se je zaposlila na Inštitutu za češko literaturo pri Češki akademiji znanosti, hkrati pa kot lektorica in dramaturginja delala v praškem gledališču Divadlo Na Zábradli. Zadnjih nekaj let je samozaposlena v kulturi. Objavlja študije o gledališču, prevaja iz nemščine (študije, gledališke igre, prozo) in piše scenarije za televizijske dokumentarce. Pozornost strokovne in bralske javnosti je zbudila že z romanesknim prvencem Pa vprašam,

loritu, za duhovno zorenje, za predajanje modrosti iz roda v rod, za konglomerat totalne sedanjosti, ki se razpreda v preteklost in prihodnost in posrka vase vse vidike in razsežnosti bivanja ter vsa duhovna obzorja. Za brisanje meja med funkcioniranjem človeške in volčje družine. V kolektivno nezavedno presenetljivo vstopajo volkovi s svojim ne-umom, pred-umom, s svojo instinktivnostjo, čutnostjo, intuicijo ..., volkovi kot duhovna bitja na predracionalni ravni. kdo to tolče (2005). Naslednji dve knjigi sta bili nagrajeni z magnesio litero: leta 2007 jo je prejela za roman Denar od Hitlerja (2006), 2009 pa za »faktografski roman« Smrt, ne bo te strah, ali Zgodba Petra Lébla (2008).

V romanu živalski svet s svojo totalno poezijo in homogenostjo volčjega presega predvidljivo človeškost. Tudi tukaj gre za spoj in soobstoj starega in novega, za iskanje harmonije v podeželskem okolju in njegovem ko-

Antonín Bajaja (1942), po poklicu zootehnik, je bil do leta 1991 zaposlen v kmetijstvu. Potem je delal kot novinar, urednik, publicist, urednik radia Svobodna Evropa in vodil tečaje kreativnega pisanja. Piše pred-

Olga Tokarczuk

Paweł Huelle

odlomka na  preberite www.modrijan.si

prevod in spremna beseda Jana Unuk | 424 strani | 32,70 €

Potovanje v svet in v notranjost telesa se stekata v obiskovanju muzejev anatomije in zbirk ponesrečenih stvaritev narave.

Olga Tokarczuk (1962) je danes najbolj priljubljena poljska pisateljica, tako pri kritikih kot pri bralcih. Doštudirala je psihologijo na Varšavski univerzi, imela je lastno založbo Ruta in vodila delavnice kreativnega pisanja na krakovski Jagelonski univerzi in na Opolski univerzi. Napisala je dve zbirki kratke proze in osem romanov, med njimi Pravek in druge čase (1996), Dnevno hišo, nočno hišo (1998), Ano In v grobnicah sveta (2006) in Pelji svoj plug čez

kosti mrtvih (2009). Za Begune (2007) je leta 2008 prejela nagrado Nike.

Martin Amis

Annie Proulx

Marie NDiaye

Hiša srečanj

Ladijske novice

Rosie Carpe

prevod Primož Trobevšek, spremna beseda Matej Bogataj | 240 strani | 18,00 €

prevod in spremna beseda Katarina Mahnič | 408 strani | 26,70 €

prevod in spremna beseda Saša Jerele | 376 strani | 25,70 €

Ali Smith

Cormac McCarthy

Antoine Volodine

Naključnost

Ni dežela za starce Nižji angeli

prevod Jure Potokar, spremna beseda Matej Bogataj | 344 strani | 22,00 €

prevod Lili Potpara, spremna beseda Samo Rugelj | 296 strani | 24,90 €

prevod in spremna beseda Suzana Koncut | 208 strani | 23,90 €

Nekega dne v bližnji prihodnosti se skozi Gdansk, v katerem je zrasla islamska

Zadnja večerja prevod in spremna beseda Jana Unuk | 264 strani | 23,80 €

univerza in divjajo bombni napadi, mladostni prijatelji in znanci slikarja Mateusza peljejo v gledališče, kjer se bodo fotografirali kot modeli za apostole na njegovi sliki zadnje večerje. Skozi usode in razmišljanja junakov in pripovedovalca spoznamo številne pereče teme sodobne poljske družbe in kulture – od strahu pred islamom in terorizmom do površnega poljskega katolištva, dobičkarstva in antisemitizma v cerkvenih vrstah, od eklektične duhovnosti v znamenju new agea do prikaza postkomunističnega zaslužkarstva, od zavzemanja za semantično polno, na tradicijo nave-

Foto: © Thomas Laisne/Corbis

Beguni Beguni so bili sekta ruskih starovercev, ki so verjeli, da se lahko pred zlom in hudičem, ki preži iz sleherne navezanosti, obvarujejo samo z nenehnim begom. Begunska – spremenljiva, nestalna, v nenehnem gibanju in seljenju – je pravzaprav vsa moderna civilizacija. Smo potemtakem beguni mi vsi? Stalni popotniki in nezakoreninjena bitja, moderni nomadi, ki poseljujejo letališča sveta? Druga osrednja tema romana je človeško telo, njegova anatomija in bolečina, ranljivost in smrtnost, ponazarja pa jo stari kabalistični mit o Adamu Kadmonu, prvobitnem vesoljnem človeku.

vsem romane in tudi poetična, lirska besedila: Govoriti je srebro (1982), Dvoboji (1988), Pastorale (1994), Po volčje (2003), Na lepi modri Dřevnici (2009). Za roman Po volčje je dobil leta 2004 ugledno češko nagrado magnesia litera, zadnji roman pa mu je prinesel državno nagrado za češko književnost. Pretežno vsa Bajajeva dela, tudi roman Po volčje, se dogajajo na podeželju na Valaškem, na severovzhodnem delu Češke republike oz. na Moravskem. Bajaja gradi svoje zgodbe in značajske profile svojih junakov predvsem na družinskih odnosih in dednih vezeh, na povezavi podeželskega človeka z naravo.

zujočo umetnost do odklanjanja pop okusa časa.

Paweł Huelle (1957) je s svojim prvim romanom David Weiser (1987) pretresel takratno poljsko literarno sceno. Po diplomi iz polonistike je delal kot novinar v tiskovni agenciji Solidarnosti, predavatelj zgodovine filozofije, urednik in direktor Poljske televizije Gdansk in feljtonist Gazete Wyborcze. Napisal je več novelističnih zbirk, nazadnje Povesti hladnega morja (2008), in romane Mercedes-benz (2003), Castorp (2004) in Zadnja večerja (2007). Prejel je več literarnih nagrad, mdr. nagrado sklada Kościelskih in nagrado poljskega Pen kluba.

Marie NDiaye je Rosie Carpe (2001), svoj sedmi in najbrž najlepši roman, pisala pet let in si z njim prislužila nagrado Fémina. Še večjega slovesa in pozornosti mednarodne javnosti pa je bila deležna lani, ko je z romanom Tri mogočne ženske (prihodnje leto bo objavljen pri Modrijanu) osvojila Goncourtovo nagrado.


www.modrijan.si

10

Modrijan založba, d. o. o.

Branje za izbran okus

Poljanska cesta 15 1000 Ljubljana

»Kadar nimaš imena, da bi nekaj opisal, pripoveduješ zgodbe.«

novo

Alessandro Baricco

Ta zgodba Prevod Maja Novak, spremna beseda Veronika Simoniti

Ta zgodba je polifoničen roman v sedmih delih, z metaforo življenja, prikazano s pomenljivo strukturo krožne, sklenjene proge s težko prevoznimi ovinki – digresijami – kot dirkalna steza, ki jo hoče speljati Ultimo Parri. Roman uvede Uvertura, napisana skozi kratke prizore, ki si sledijo kot filmski kadri, v vratolomni hitrosti prve avtomobilske dirke leta 1903 v Franciji. Potem stopimo v svet družine malega Ultima Parrija, fanta z »zlato senco«. Ultimov oče Libero uresniči svojo fiksno idejo, ko iz hleva naredi prvo mehanično delavnico v Piemontu. Sprva životari, ko pa vanjo nekega dne po naključju zaide grof D'Ambrosio, ki je ostal brez bencina, se lahko posel začne ...

Na novo pa skuša začeti življenje mlada Jelisaveta, ruska emigrantka plemiškega rodu leta 1923 v Ameriki, ki hoče burno preteklost pozabiti s pisanjem dnevnika o sedanjosti. Ampak nič ni tako, kot je videti. Edino, kar je resnično, je njena ljubezen do Ultima in so njene želje. Te jo ženejo, da se na stara leta odloči poiskati Ultimovo stezo. Bariccu je s To zgodbo bralca spet uspelo očarati in mu s povsem klasičnimi romanesknimi prvinami (ljubezen, sovraštvo, vojna, smrt ...) ustvariti sveže, vendar morda v njegovem opusu najbolj zrelo besedilo, ki izstopa tudi iz morja prevladujočega, na mestu stopicajočega opisovanja brezizhodne sedanjosti izpod peres njegovih pisateljskih kolegov. Je eden osamljenih glasov, s katerim lahko spet sanjamo. Ostaja genialen v svojih »barikizmih« in užitku pripovedovanja. »Kadar nimaš imena, da bi nekaj opisal, pripoveduješ zgodbe,« je zapisal v uvodu v Svilo. »Tako to gre. Že stoletja.« In on to zna.

288 strani 135 × 220 mm, trda vezava

25,80 € Ultimo, Zadnji, se je tako imenoval zato, ker je bil prvorojenec. »Ta je zadnji,« je nedvoumno oznanila njegova mati, brž ko je po porodu spet prišla k sebi. In tako je postal Ultimo. Sprva se je zdelo, da o tem noče nič vedeti. V prvih štirih letih življenja si je nakopal vse mogoče bolezni. Krstili so ga trikrat: duhovnik ni imel srca, da bi dal poslednje olje tako majhni stvarci, s tolikšnimi očmi; zato se je vsakokrat odločil za krst, kar tako, da se ne bi vrnil domov, ne da bi podelil zakrament. »Škoditi ne more.« In res je Ultimo vsakič preživel: drobcen, mršav, bled kot kreda, ampak živ. Močno srce ima, je govoril oče. Jajca ima, je govorila mati. Zatorej je bil živ, ko ga je v starosti sedmih let in štirih mesecev, novembra 1904, oče odpeljal v hlev, pokazal na šestindvajset piemonteških krav, ki so bile vse njegovo bogastvo, in mu zaupal, da mami še ni treba povedati, ampak kmalu se bodo enkrat za vselej znebili te gore dreka. S širokim zamahom, dokaj slovesnim, je zaobjel ves prostor, temačen in zaudarjajoč. In potem je počasi zlogoval: »Garaža Libero Parri.« Libero, Svobodni, mu je bilo ime, Parri se je pisal. Garaža je bila francoska beseda, ki je Ultimo še nikdar ni bil slišal. Najprej je pomislil, da pomeni kaj takega kot »vzrejališče« ali v najboljšem primeru »mlekarna«. Le da ni razumel, kaj je na tem novega. »Avte bomo popravljali,« je jedrnato pojasnil oče. No, to je bilo pa res novo. »Saj avtomobili sploh še ne obstajajo,« je pripomnila mati, ko jo je nazadnje obvestil o svojih namerah, nekega večera v postelji, ob ugasnjeni luči. »To je samo vprašanje mesecev. Potem bodo obstajali,« je izjavil Libero Parri, njen mož, in ji z dlanjo segel pod spalno srajco. »Misli vendar na otroka!« »Ne skrbi, tudi zanj se bo našlo delo, priučil se bo.« »Misli vendar na otroka in umakni to roko!« »A,« je rekel Libero Parri, ki se je spomnil, da pozimi vsi spijo v isti sobi, da bi manj pokurili. Še malo sta ležala drug ob drugem, v blagem brezvetrju sporazumevanja. Potem se je on spet podal v napad. »Pogovoril sem se z Ultimom. Strinja se.« »Ultimo?« »Ja.« »Ultimo je otrok, sedem let ima, enaindvajset kil in naduho.« »Pa kaj potem, on ni navaden otrok.« V družini je vladalo prepričanje, da je Ultimo nekaj posebnega. Zaradi vseh tistih bolezni in drugih reči, ki bi jih bilo težko razložiti. »A se ne bi raje pomenil s Tarìnom?« »Ta ne bi razumel. Tak je kot vsi drugi, samo zemlja mu hodi po glavi, zemlja in živina, rekel bi, da sem nor.« »Mogoče bi imel celo prav.« »Ne, pa ne bi imel.« »Kako lahko rečeš kaj takega?« »Iz Trezzateja je.« V tistih krajih je bil to argument, zoper katerega ugovor ni mogoč. »Potem pa govori z duhovnikom.« Če Libero Parri ni bil ateist in socialist, je bilo tega krivo zgolj pomanjkanje časa. Samo nekaj ur bi si moral utrgati, da bi se podučil o stvareh, pa bi takoj postal oboje. Tako pa je duhovnike samo mrzil. »Še kakšen nasvet?« jo je vprašal. »Hecala sem se.«

»Ne, pa se nisi.« »Prisežem, da sem se hecala,« je stegnila roko k moževim hlačam. Takšna reč mu je ugajala. »Misli vendar na otroka,« je zajecljal Libero Parri. »Delaj se, kot da ni nič,« je predlagala. Ime ji je bilo Florence. Njen oče je bil Francoz, ki je dolga leta potoval po Italiji in poskušal unovčiti patent za ženski čevelj, ki ga je sam izumil. V bistvu je šlo za navaden čevelj, na katerega je bilo po potrebi mogoče natakniti visoko peto. Lahko si jo pritrdil ali snel s pomočjo sila praktičnega sistema stremenc. Prednost je bila v tem, da si za ceno enega para čevljev dobil dva, enega za delo in enega za zvečer. Pomanjkljivosti ni bilo, vsaj po njegovem ne. Nekoč je obiskal Firence in te so ga uročile. Zato je svojo prvorojenko imenoval po tem mestu. Pa tudi v Rimu se je kar dobro imel: zato je bilo sinu, ki je na svet prišel leto pozneje, ime Romeo. In potem se je navdušil nad Shakespearom in sledila je cela vrsta Julij, Rihardov in podobnih imen. Zmerom kaže biti pozoren na to, kako ljudje izbirajo imena. Umiranje in dajanje imen – najbrž ves čas, kar tlačimo zemljo, ne delamo nič drugega iskreno. Florence je smuknila pod odejo in dokončala svoje opravilce z usti. Tovrstne prakse večinoma niso šteli za zakonski ženi primerno, ampak v tistem koncu sveta se je ta način ljubljenja imenoval po francosko, zato je menila, da ima ona pravico do njega. »A sem bil zelo glasen?« je potem vprašal Libero Parri. »Ne vem, ampak bi rekla, da ne.« »Upajmo.« Sicer pa Ultimo tako ali tako ne bi nič slišal, ker je bil telesno v svoji postelji zadaj v sobi, z glavo pa na cesti ob reki, nekega dne pred dvema zimama, stal je očetu ob strani in čakal. Rano jutro. Na poljih je vse še škripalo od nočne slane pod marljivim soncem. Od doma si je za prigrizek prinesel jabolko in zdaj ga je loščil ob rokavu plašča. Oče je kadil in si nekaj popeval. Pešačila sta od doma do razpotja pri Rabellu in zdaj sta čakala. »Kam ga pelješ?« je vprašala mama. »To so moške zadeve,« je odvrnil Libero Parri in od tistega trenutka dalje si Ultimo ni več zastavljal vprašanj, kajti če imaš pet let in te tvoj oče takole vzame s sabo, si srečen pa pika. Zato je tekel za njim vse do razpotja pri Rabellu. Tekel je, ne vedoč, da bo pozneje, ko bo že odrasel, v spominu neštetokrat uzrl prav to podobo, prav to: čokato očetovo postavo, ki z dolgimi koraki stopa pred njim, na ozadju jutranje megle, ne da bi se oče kdaj ozrl, ne da bi ga počakal in ne da bi preveril, ali mu še sledi. Ta strogost in popolna nenavzočnost dvoma, to je bilo tisto, kar ga je o očetovstvu naučil oče: očetovstvo pomeni znati hoditi, ne da bi se oziral. Hoditi z dolgim korakom odraslih, neprizanesljivim, a vendar počasnim in enakomernim, da bi tvoj otrok lahko razumel in ostajal vštric s tabo, pa čeprav z otroškimi koraki. In ne da bi se kdaj ozrl, če le imaš dovolj moči za to: kajti oče ve, da se ne boš izgubil in da je vajina hoja v dvoje usoda, o kateri ni treba nikoli podvomiti, ker je zapisana v zemlji. Potem je Ultimo opazil, da se je v daljavi dvignil oblak prahu. Oče ni rekel ničesar, samo cigareto je odvrgel in mu položil dlan na ramo. Oblak se je po ovinkasti cesti spuščal od Rabella. Skupaj z njim se je bližal nek zvok, ki ga Ultimo še nikoli ni slišal, kakor da bi krulil kak kovinski demon. Najprej je zagledal velikanska kolesa in režanje orjaškega radiatorja. Potem moškega, ki je sedel nepopisno visoko, točno sredi prahu, in ki je imel ogromne žuželčje oči. Tista čudna reč je šla naravnost proti njima, nezaslišano hitro, obdana z naraščajočim truščem, ki ga je povzročala njena lastna notranjščina. Bila je pošastna prikazen in morebiti je Ultimo bežno zaslutil, kakšna usoda ga čaka,

(Foto: © C. Helie/Gallimard)

Druga digresija je tretje poglavje, kjer je pripovedovalec oče mladega vojaka, ustreljenega zaradi dezerterstva. Pokrajin v Pričevanju o Kobaridu ne črtajo več ceste in ne zaznamuje odkritje hitrosti, temveč jih parajo strelski jarki, v katerih vladata groza in smrt. V ujetništvu Ultima Avstrijci peljejo popravljat pristajalno stezo sredi travnika in takrat se njegov svet začne spet sestavljati v skladno celoto: tu dobi zamisel o krožni dirkalni stezi, na kateri bi ovinek za ovinkom, kajti ničesar ni doživel zaman, nanizal vse svoje življenje in kot v nekakšen urobor v večni krog sklenil začetek s koncem.

ko je opazil, da v njegovih mislih, v njegovem srcu, v njegovih živcih v tistem hipu ni strahu, nikjer, niti trohe strahu, zgolj hotenje, brezpogojno, in mrzlična želja, da bi se pustil pogoltniti temu oblaku prahu, ki jima je zdaj rožljal naproti, po griču navzdol, proti razpotju: moški žuželka je nepremično sedel tam gori, kolesa so se pogrezala v luknje na cesti, ohlapno zibajoč se kakor brodolomčev splav sredi morja, ampak ta splav je imel neznansko vero vase, vreščanje, ki je prodiralo iz drobovja jekla, se je postavilo na sredo razpotja in ga brez omahovanja obvladalo, nekako presekalo ga je na dvoje, para v gumo obutih koles sta se nagnila v desno. Ultimo je začutil očetovo dlan, kako mu je stisnila ramo, in videl moškega tam zgoraj, kako se je z rokama obešen na volan vrgel vstran, kot da samó s svojo težo prestavlja to razvneto orjaško žival, samo s tem drznim gibom, ki mu ga je Ultimo pri priči zavidal, skoraj začutil z lastnim telesom, kot da ga že od nekdaj pozna – utrujenost v rokah, pogled na cesto s strani, nevidno moč, ki te zanaša vstran, letenje proti navideznemu vetru. Nazadnje jima je vélika zver, ki je dostojanstveno zdrsnila v zaukazano smer, pokazala svoj bok in nadvse elegantno razkrila obris neke ženske, ki je prej ni bilo mogoče videti, ker je sedela v najglobljem, najbolj varnem kotičku med kovinskimi rebri, na sedežu, ki je bil sicer nižji od voznikovega, a ga je Ultimo takoj prepoznal kot kraljevski prestol, mogoče zaradi širokega klobuka, rožnatega, ki ga je ženska nosila na glavi in ki si ga je s pentljo iz šifona jantarjeve barve privezala pod brado. Nikoli je ne bo pozabil, te ženske in njenega vstran nagnjenega vratu, kot da bi sprejela vabilo ovinka, s kretnjo, ki je bila posnetek voznikove akrobacije, vseeno pa preobražena v nepopisno milino – ali eleganten skepticizem, kdo bi to vedel. Žival jima je na svoji novi tirnici, s premcem obrnjena proti reki in poldnevu, kmalu izginila izpred oči in pogoltnil jo je prah. Ultimo in njegov oče sta obstala tam, kjer sta bila, in poslušala oddaljene note mehaničnega koncerta, kako med jagnedmi ena za drugo kapljajo v nič. V zraku je visel vonj, ki se ga ni dalo ločiti od odprtih prostranstev, ki bo pozneje za več let postal njun parfum in ki se ga bodo njune ženske naučile ljubiti. Libero Parri je počakal, da je bil zrak spet tih in čist. Potem je pribil: »Mami niti besede.« »Ne,« se je strinjal Ultimo. Pravkar je bil videl svoj prvi avtomobil. Če naj bomo natančni, ga je videl v ovinku, se pravi, v okoliščinah popolnega in nadzorovanega prikaza spremembe smeri: to morda lahko pomaga pojasniti obsedenost, ki ji bo ta otrok, ko bo že odrasel, posvetil tolikšen del svojega življenja. Videl ga je, kako rožlja skoz ovinek, ko ga je zagrnil spanec, v temi, nekaj metrov od postelje, kjer sta se njegova oče in mati pravkar nehala ljubiti po francosko. Zato ju ni slišal, kako se pridušeno smejita, niti ni videl očeta, ko je zlezel iz postelje in stopil nekaj iskat. Vrnil se je s svečo in z listom papirja v rokah. Na listu je pisalo, da je grof Palestro za kar zasoljeno ceno šestnajst tisoč lir kupil njegovih šestindvajset piemonteških krav. Florence Parri je vzela list in prebrala, kar je bilo treba prebrati. Potem je upihnila svečo. Nepremično sta ležala drug ob drugem, pod odejo. Liberu Parriju je glasno razbijalo srce. Nazadnje se je oglasila. »Libero, saj še tega ne veš, kako so avti narejeni.« Na to se je bil pa pripravil. »Če je samo to, miška moja, tega itak nobeden ne ve.« © Modrijan založba, d. o. o., 2010


www.modrijan.si

brezplačni klic: 080 23 64 e-naslov: prodaja@modrijan.si

11

Bralec – preberite na du{ek

novo Ko zazeva brezno noči Ana Jasmina Oseban Januarja letos je pri Modrijanu v slovenskem prevodu izšel avtobiografsko obarvan roman Thomasa Glavinica To sem vendar jaz. V njem smo priča zabavnim prigodam in tegobam istoimenskega literarnega junaka, pisatelja, ki ves na trnih pričakuje prve kritike ob izidu svojega romana z naslovom Delo noči. Ne fikcionalizirani pisatelj Glavinic ne slovenski bralec nista čakala zaman – roman je v resnici izšel, v izvirniku že leta 2006, ljubiteljem prevodne literature pa je na voljo od letošnje jeseni.

JIGE

J

ITRE

Foto: © Christina Knecht/Carl Hanser Verlag

H NAJ

Roman Delo noči je že takoj po izidu vzbudil veliko pozornosti, požel zelo dobre kritike in avtorja dokončno postavil ob bok najpomembnejšim sodobnim avstrijskim pisateljem. Dobrih 400 strani obsegajoča mojstrovina, kot je to delo poimenoval Kehlmann, se je kmalu uvrstila v širši izbor za nemško književno nagrado, si prislužila avstrijsko nagrado za literaturo, prvo mesto na seznamu najboljših romanov po izboru kritikov ORF in leto pozneje tudi nagrado za fantastiko mesta Wetzlar. Jonas, petintridesetletni svetovalec za notranjo opremo,

povprečnež brez večjih posebnosti, se nekega jutra kot običajno prebudi, si pripravi zajtrk in se odpravi v službo. Internet, televizija in radio ne delujejo, telefon zvoni v prazno, a s tem si zaenkrat ne beli glave. V urejenem in predvidljivem svetu ima vsaka stvar svoj vzrok in prepričan je, da je pač prišlo do določenega spleta okoliščin ali izrednega dogodka. Šele na ulici, ko se mu zazdi, da že res predolgo čaka na avtobus in da je njegova okolica pretirano mirna, opazi, da je pravzaprav sam. Nikjer ni žive duše, pozneje ga prešine, da so izginile celo živali. Vse pa je skrbno pospravljeno. Ana Jasmina Oseban (1978) je diplomirala iz socialne pedagogike in trenutno zaključuje študij prevajanja in tolmačenja iz angleškega in nemškega jezika na Filozofski fakulteti v Mariboru. Iz obeh jezikov prevaja sodobno prozo (Glavinic, Akif Pirinçci, v pripravi Christa Wolf in Julia Franck) in poezijo (Hilde Domin, Rose Ausländer).

Jonas, oborožen s potezno puško, ki jo vzame iz trgovine z orožjem, s spiderjem panično divja in razgraja po praznih cestah Dunaja in Avstrije, v obupanem iskanju ljudi in odgovorov se odpelje tudi v sosednje države, v Slovenijo, Nemčijo, krčevito iskanje sledi za izginulo ljubeznijo pa ga slednjič požene na sever do Škotske, saj je njegovo dekle Marie odpotovalo tja obiskat sorodnike. Iskanje se izkaže za bolj zapleteno in dolgotrajno, kot je pričakoval. V opustelih krajih ne najde pravih odgovorov ali namigov, kaj se je zgodilo in kam so vsi izginili. Tesnoba prerašča v paniko, v skoraj prisilno poustvarjanje identitete skozi preigravanje preteklih situacij in vračanje stvari na svoje mesto, saj se v tem morda skriva nekakšna magična šifra, ki vodi do odgovorov. Jonas sluti navzočnost nečesa neobrzdanega, zverinskega, kar obvladuje in usmerja njegovo življenje in je najbrž povzročilo nastalo situacijo in zaporedje nerazložljivih dogodkov (v garderobni omari visi en jopič preveč, čevlji so premaknjeni, kljub zaklenjenim vratom je videti, da je bil nekdo v stanovanju). Vsepovsod razpostavi kamere, s katerimi snema različne dele mesta, usmeri pa jih tudi v posteljo, da ga vsako noč snemajo med spanjem. Že eden prvih posnetkov razkrije srhljivo resnico – najtemnejše brezno ponoči zazeva med lastnimi štirimi stenami, v njem samem. Je res čisto sam? Ko se prebudi spalec, se začne meja med sanjskim in realnim svetom krhati. Začne se bitka s časom, bitka z lastno senco, in Jonas ve, da bo šla do konca. Pripovedni jezik romana dobro odslikava mračno, neosebno vzdušje – je okleščen, hladen in skoraj tehničen. Osrednje prizorišče dogajanja, Dunaj, je samo kulisa. Če ulice, zgradbe in trgi za

KN E DO

360 strani | 21,20 €

trenutek oživijo, je to le zaradi Jonasove navzočnosti in njegovih dejanj. Po drobnih znamenjih pa se razkrije, da je Jonasov svet vendarle drugačen od našega – mar ne bi sicer tudi mi poznali prstnikovca in poživilnika? Nam ne bi bilo jasno, zakaj elektrika še vedno dela brez težav? Jonasov svet deluje po drugačnih zakonitostih, in morda smo sprva celo v skušnjavi, da bi jih označili za nelogične. Ko sem te pomisleke na srečanju ob kavici izrazila avtorju, se je nasmehnil: »Nobene posebne razlage ni. Takšen je pač Jonasov svet.« Glavinic je v enem izmed intervjujev dejal, da je Delo noči roman, ki mu morda seže najbliže in razgalja njegove najgloblje strahove in bojazni. Najbrž se tudi bralec ne more izmakniti vznemirljivim občutkom in tuhtanju, a ravno v tem je morda naj-

večji izziv – roman podreza neposredno v prepričanja o življenjskih vrednotah in navadah, pa tudi o čisto vsakdanjih stvareh, ki se zdijo tako samoumevne: V čem je smisel lepega razgleda, če ga doživlja en sam človek? Ali sploh obstaja, če tudi on izgine? Mar res ljubezen preživi vse? Skopa dejstva in opisi brez komentarjev in razlag se mestoma prepletajo z romantično obarvanim obujanjem spominov, s podobami, ki oživljajo pred našimi očmi in sestavljajo mozaik spominskega sveta, poseljenega z ljudmi, odnosi in dogodki, ki so Jonasa pomembno oblikovali in ki se jih močno oklepa, saj so edino, kar mu je še ostalo od prejšnjega življenja. Delo noči že nekaj let buri domišljijo bralcev. Zanimivo je, da po knjigi radi sežejo tudi mladostniki in da na

spletu najdemo celo nekaj kratkih filmskih interpretacij Jonasovega doživljanja zapuščenega Dunaja, ki so nastale v okviru projektnih nalog na šolah. Na avtorjevi spletni strani www.thomas-glavinic. de pa lahko med drugim poslušamo tudi serijo radijskih oddaj, ki nas popelje tako po Jonasovem kot po resničnem Dunaju. Naša življenja slonijo na sodobni tehnologiji, ki ustvarja iluzijo bližine, urejenosti in stalne dosegljivosti, po drugi strani pa postajajo odnosi vse bolj bežni in neoprijemljivi, česar se morda zavemo šele takrat, ko naši bližnji izginejo in ostanemo sami. Lahko pa še pravočasno odpremo prostor premisleku, dvomom, vprašanjem in vzgibom, ki jih v nas zdramijo romani, kakršen je Delo noči. Odgovori se morda skrivajo med vrsticami.

To sem vendar jaz Bralec si pravzaprav ne bi mogel želeti boljše avtorske predstavitve, kot je Glavinicev avtobiografski roman To sem vendar jaz. Glavni junak je namreč Thomas Glavinic, pisatelj. Thomas Glavinic, rojen leta 1972 v Gradcu, je avstrijski romanopisec in esejist, piše pa tudi radijske igre in reportaže. Za kriminalni roman Morilec s kamero (2001) je leta 2002 prejel nagrado Friedrich-GlauserKrimipreis, s satiričnim romanom Kako je treba živeti (2004) pa se je uvrstil tako na prvo mesto avstrijskega seznama najbolje prodaja-

nih romanov kot tudi seznama najboljših romanov po izboru kritikov ORF. Tudi roman Delo noči (2006) je prepričal kritike ORF in istega leta na njihovi lestvici dosegel prvo mesto. Z naslednjim romanom, To sem vendar jaz (2007), se je leta 2008 uvrstil med šest finalistov za nemško književno nagrado. Pri založbi Hanser je lani izšel roman Življenje želja, ki se je uvrstil v širši izbor za nemško književno nagrado in ki je letos prejel visoko dotirano nagrado za prozo Kulturnega kroga nemškega gospodarstva. Spomladi je Morilec s kamero doživel

filmsko uprizoritev, trenutno pa snemajo tudi satiro Kako je treba živeti.

216 strani | 19,70 €


www.modrijan.si

12

Bralec – preberite na du{ek ci l  B r a v i no

Modrijan založba, d. o. o. Poljanska cesta 15 1000 Ljubljana

Oblikovanje zbirke: Vesna Vidmar 130 × 200 mm mehka vezava z zavihi

preberite odlomke na www.modrijan.si

Stephen King

Kate Grenville

Deklica, ki je oboževala Toma Gordona

Skrita reka prevod Katarina Mahnič | 352 strani | 23,70 €

prevod Aleksandra Kocmut | 192 strani | 19,90 €

Devetletna Trisha McFarland se izgubi. Najprej v nenehnih prepirih med materjo in starejšim bratom, ki jih podžiga ločitev staršev, nato se še čisto zares, v gozdu, ki se, kot se zdi, razteza v neskončnost. Ta gozd je neusmiljeno stvaren – ose, trnje, kača, strupena potočna voda. Med drevesi pa se skriva še nekaj drugega, nekaj, ob čemer se še zadnje trohice razuma mestne deklice razblinijo. Skozi dneve, polne naporne hoje, in noči, polne strahu, je edino, kar Trisho drži pri zavesti, njen walkman, ki ji nudi vez s svetom, v katerem so ljudje, vogali in vroče hrenovke – predvsem pa s svetom, v katerem sta bejzbol in njen najljubši igralec Tom Gor-

don. Ali bo Gordon rešil igro – in s tem izgubljeno deklico – je vprašanje, ki ga pisatelj spretno stopnjuje skozi poglavja, ki tečejo kakor menjave v bejzbolu. Ameriški pisatelj Stephen King (1947) je med slovenskimi bralci že dolgo zelo priljubljen. Je pisatelj, po čigar literarnih predlogah je bilo posnetih največ filmov (omenimo le Carrie, Kaznilnico odrešitve in Zeleno miljo). Kingov opus je izjemno obsežen in raznovrsten, na kar opozarjajo tudi številne mednarodne knjižne (pa tudi filmske) nagrade in priznanja, ki jih je prejel, med drugim za najboljšega pisatelja leta (1982), za svetovnega mojstra srhljivke (1992) in za živ-

ljenjsko delo (2002, 2004, 2007). Avtor, ki včasih objavlja pod psevdonimom Richard Bachman, je cenjen tudi kot pisec esejistike. Deklica, ki je oboževala Toma Gordona (1999) je dvanajsti Kingov roman, preveden v slovenščino.

Roman pripoveduje o Williamu Thornhillu, londonskem brodniku na Temzi, ki je zaradi nepomembne kraje leta 1806 z družino deportiran v kazensko kolonijo v Avstralijo, kjer so do tedaj živeli samo aborigini. Že na začetku je jasno, da različna svetova, ki nehote trčita skupaj, ne bosta mogla v slogi živeti skupaj, da bodo za izpolnitev svojih sanj prišleki uporabili tudi najbolj krute načine in da se vse skupaj nikakor ne more srečno končati. Pisateljica mojstrsko posnema realistični ton pripovedi 19. stoletja in dickensovsko razkriva »divjino« londonske revščine, ki ji sledi divjina avstralskega kontinenta v tistih časih, pri opisu obeh svetov pa se vzdrži tako moralne kritike kot komentarja.

Osredotočena je na zgodbo: družinsko, ki si jo je Thornhill izvolil sam, in družbeno, ki mu je bila tako rekoč vsiljena in ga je pahnila v bedo. Rešitev pa, ki bi ga z družbenega dna vodila proti vrhu, terja strahotno ceno.

Avstralska pisateljica Kate Grenville (1950), ki je bila slovenskim bralcem doslej znana le po zgodbi Imam se prima, vključeni v antologijo sodobne avstralske kratke proze, se je sprva ukvarjala s filmsko montažo in samozavest za pisanje zbrala šele po sedmih letih življenja v Evropi in Ameriki. Svetovno zna-

Aleksandar Hemon

Philip Roth

Projekt Lazar

Ogorčenje

prevod Irena Duša | 304 strani | 22,90 €

prevod Miriam Drev | 168 strani | 21,90 €

Devetnajstletni judovski priseljenec Lazar Averbuch pred pogromom iz vzhodne Evrope pobegne v Ameriko in izgubi življenje v bizarnem incidentu. Dogodek policija razglasi za dokaz anarhističnega gibanja in izgovor za nasilje nad Judi, medtem ko anarhisti Lazarjevo smrt izrabijo za ustoličenje mučenika. Bosansko-ameri��ki pisatelj, prostodušni, skorajda naivni lik, ki niha med eksistencialno razdvojenostjo in dokazovanjem pred svojo ameriško ženo, se s prijateljem iz otroških let, balkansko ekscentričnim fotografom Roro, poda po sledeh Lazarjevega življenja. V iskanju resnice po vzhodni Evropi se začnejo stikati podrobnosti iz živ-

Devetnajstletni Marcus Messner pred preveč zaskrbljenim očetom zbeži na oddaljen kolidž. Znajde se v okolju bratovščin, uspešnih športnikov s puloverji na v-izrez, obvezno službo božjo, toda zanimajo ga le odlične ocene in trd študij. Ko se nekega dne odpravi na zmenek z Olivio Hutton, se v njegovo življenje prikrade vse preveč naključij, ki zamajejo njegov ustaljeni vsakdan ... »Je tisti trenutek nemara zaznamoval začetek mojega, vse življenje trajajočega kopičenja napak?« Zgodba bralca vseskozi drži v napetosti in ga na koncu pusti – ogorčenega, nad na videz neopaznimi, nepomembnimi

ljenj junakov, njihovih različnih priseljenskih usod. Izguba, nasilje, emigracija, tujost so vtkani v obe zgodbi, so univerzalna zgodba – Lazar se vedno znova obuja iz smrti.

Aleksandar Hemon (1964) se je rodil v Sarajevu. V začetku vojne v Bosni je kot begunec prišel v ZDA. Leta 2000 je objavil knjigo kratkih zgodb The Question of Bruno (2000) in požel plaz slavilnih kritik, dolgo vztrajanje na lestvicah najbolje prodajanih knjig in knjižne prevode v več kot ducat jezikov. Z drugo knjigo, žanrsko neopredeljenim ro-

manom Nowhere Man (2002), je utrdil svojo avtorsko prepoznavnost in velik ugled, tako rekoč svetovno slavo pa mu je prinesel Projekt Lazar (2008), ki se je prebil v ožji izbor za kar dve prestižni ameriški literarni nagradi za leto 2008: Ameriško državno nagrado za književnost in Nagrado nacionalnega združenja književnih kritikov.

stvarmi in vprašanjem, ki odmeva: Kaj, če bi ravnal drugače?

Ameriški pisatelj Philip Roth (1933) je za Ameriško pastoralo leta 1998 prejel Pulitzerjevo nagrado, v Beli hiši pa mu je bila podeljena Narodna medalja za umetnost. Leta 2002 je dobil najvišje priznanje Ameriške akademije za umetnost in književnost, Zlato medaljo za leposlovje, ki so jo pred njim med drugimi prisodili Johnu Dos Passosu, Williamu Faulknerju in Saulu Bellowu. Dvakrat je prejel Ameriško državno nagrado za knji-

Anne Michaels

José Carlos Somoza

Ubežni delci

Votlina idej

prevod Teja Bivic | 280 strani | 23,70 €

prevod Barbara Vuga | 312 strani | 27,10 €

Poljska med drugo svetovno vojno. Sedemletni Jakob Beer, poljski Jud, se po nacističnem pokolu, v katerem izgubi starše in sestro, zateče v gozd, kjer ga najde grški znanstvenik Athos Roussos, ki tam raziskuje arheološko najdišče Biskupin. Athos ga odpelje s seboj v Grčijo, na otok Zakintos, po vojni pa skupaj emigrirata v Toronto. Mnogo let pozneje se Jakob Beer, zdaj prevajalec in pesnik, spoprijatelji z Benom, mladim profesorjem, čigar starši so preživeli holokavst. Spomini privrejo. Vežejo preteklost in sedanjost, najtemačnejše more in najsvetlejše sanje.

Ubežni delci so zgodba o spominu in o pozabi. O tem, kako ljubiti žive, ko pa je srce pokopano skupaj z mrtvimi.

Kanadska pesnica in pisateljica Anne Michaels (1958) je študirala angleščino na Univerzi Toronto in tam več let poučevala kreativno pisanje. Pred proznim prvencem, ki je pred nami, je objavila pesniški zbirki, ki sta ji prinesli več uglednih literarnih nagrad. Leta 1996 je objavila Ubežne delce, roman, ki je še danes eden najbolj branih in

hvaljenih del kanadske književnosti; z njim je osvojila tako kritike kakor bralce in prejela številne kanadske in mednarodne nagrade; leta 1997 je prejela angleško »žensko« nagrado Orange. Leta 2008 je izdala svoj drugi roman, The Winter Wault.

Atene v 4. stoletju pred našim štetjem. V mrzli noči kozji pastir nedaleč od Likabeta najde truplo efeba, učenca na Platonovi Akademiji. Vse kaže, da so ga napadli in raztrgali volkovi – ugrizi, praske, srce iztrgano. Toda njegov učitelj Diagoras sumi, da smrt ni bila nesreča. Po pomoč se obrne na Herakla Pontorja, atenskega »detektiva«, Razbiralca resnic. Sedanjost. Prevajalec iz grščine prevaja antični srhljivi roman Votlina idej. Svoja opažanja med prevajanjem beleži kot opombe na dnu strani. Medtem ko poskuša razrešiti skrivnost, trudeč se z brezštevilnimi nejasnostmi v slabo ohranjenem besedilu, se

na je postala kot dobitnica nagrade Orange za komični roman Želja po popolnosti (1999), Skrita reka pa je njen ugled še utrdila. Poleg številnih avstralskih nagrad in nominacij je zanjo prejela nagrado Commonwealtha za književnost ter se uvrstila v ožji izbor za Bookerjevo nagrado.

ževnost, trikrat PEN/Faulknerjevo nagrado za roman in enkrat Nagrado nacionalnega združenja književnih kritikov za roman. Leta 2005 je postal Philip Roth tretji živeči ameriški pisatelj, čigar knjige so izšle v elitni književni izdaji Library of America. Izid zadnjega od osmih del je načrtovan za leto 2013.

nenadoma sam znajde sredi dogajanja. Roman je po mnenju nekaterih kritikov mogoče primerjati z Ecovim Imenom rože.

José Carlos Somoza (roj. leta 1959 v Havani) že od starosti enega leta živi v Španiji, kamor so se starši preselili iz političnih razlogov. Študiral je medicino in psihiatrijo, vendar je že leta 1994 slekel belo haljo in se popolnoma posvetil pisateljevanju. V tem obdobju je objavil 14 romanov. Z romanom Dafna, ki izginja (2000) se je uvrstil v ožji

izbor za nagrado Nadal, Votlina idej (2000) pa mu je dve leti po izidu, po prevodu v angleščino, prinesla mednarodni sloves in ugledno nagrado Zlati meč (2002). Njegov najnovejši roman je El Cebo (2010).


www.modrijan.si

brezplačni klic: 080 23 64 e-naslov: prodaja@modrijan.si

13

Bralec – preberite na du{ek

André Aciman

Franjo Frančič

Pokliči me po svojem imenu Je zima v krilu poletja prevod Jana Ambrožič | 256 strani | 23,70 €

104 strani | 9,90 €

Pokliči me po svojem imenu je topla, odkrita in nepozabna zgodba o nenadni in siloviti ljubezni, ki vzplamti med sedemnajstletnikom Eliem in Američanom Oliverjem, poletnim gostom obmorske vile Elijevih staršev v mestu B. na vzhodni italijanski obali. Nepripravljena na posledice medsebojne privlačnosti sprva hlinita brezbrižnost, v nemirnih tednih, ki sledijo, pa se njuna očaranost in poželenje bolj in bolj stopnjujeta, dokler ne prestopita meje. Njuna ljubezenska zveza traja le šest tednov, posledice te izkušnje pa ju zaznamujejo za vse življenje.

Je zima v krilu poletja je dnevniški roman, ki je v okviru Frančičevega opusa precej drugačen: glavni lik je tokrat ženska. Zaradi potrebe po človeški bližini se zapleta v konflikten klobčič različnih vlog – matere, žene, ljubice; ljubezen in libido sta neusmiljena režiserja njenega življenja. Njeno beleženje intimnih dogodkov in občutkov v dnevnik deluje kot postopek, nasproten zoomu: začne se z najbolj osebnimi podrobnostmi, slika se postopoma gradi, kot bi se kamera oddaljevala, in se zaključi v totalu. Toda ko se stvari postavijo na svoje mesto, se sli-

Ameriški pisatelj André Aciman se je rodil v Aleksandriji v Egiptu, živel je v Italiji in Franciji ter diplomiral na Harvardu. Je avtor dveh romanov, Pokliči me po svojem imenu (2007) in Osem belih noči (2010), mednarodni sloves pa so mu prinesli spomini Beg iz Egipta (1995). Aciman predava primerjalno književnost na Visokošolskem centru Mestne univerze v New Yorku, glavna osebnost njegovega raziskovanja književnosti pa je Marcel Proust.

ka ne »sestavi« povsem: na njej ostane bela lisa.

Franjo Frančič (1958) je po prvencu Ego trip (1984) večjo pozornost javnosti zbudil s provokativnim romanom Domovina, bleda mati (1986), ki je pomenil svojevrsten novum na slovenski literarni sceni. Odtlej je s številnimi deli za odrasle in mladino – kratkimi zgodbami, romani, pesmimi, radijskimi igrami in dramskimi besedili – natančno izrisal svojo poetiko, postal je prepoznaven in nagrajen slovenski pisatelj, ki ima šestnajst

Salvatore Niffoi

Steven Galloway

Vrnitev v Baraule

Sarajevski čelist

prevod Veronika Simoniti | 176 strani | 20,80 €

prevod Dušanka Zabukovec | 192 strani | 17,40 €

Vrnitev v Baraule je pripoved ostarelega kirurga Carmina Pullane, ki se na smrt bolan vrne na rodno Sardinijo, da bi odkril skrivnost, ki mu že vse življenje ne da miru in je postala skoraj krajevna legenda. Kdo je dojenček, ki so ga vrgli v morje? Kdo so njegovi starši? Šele ko bo Carmine Pullana razjasnil to uganko in tako dopolnil mozaik svojega življenja z manjkajočimi koščki, bo lahko v miru umrl. Roman prežemajo sugestivni vonji, okusi in zvoki moderne, pa vendar arhaične, skratka brezčasne Sardinije.

Sarajevski čelist je zelo poseben vojni roman. Prizorišče je oblegano in obstreljevano Sarajevo v času nesmiselne vojne v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Nenavadni glasbenik dvaindvajset dni zaporedoma na eni od sarajevskih ulic igra Albinonijev Adagio v g-molu, v spomin na dvaindvajset Sarajevčanov, ki so umrli v napadu na tržnico, čakajoč na kruh. Teh dvaindvajset dni nas avtor vodi po nevarnih ulicah razrušenega mesta skozi oči treh meščanov, ki se borijo za preživetje, sleherni dan na muhi »mož na hribih«: Kenana,

Italijanski pisatelj Salvatore Niffoi (1950), sicer srednješolski učitelj, je prvenec Zlatovrat izdal leta 1997. Sledili so mu Potovanje prevar, Poštar iz Piracherfe, Cristolu, Šesta ura in Legenda o Redenti Tirii. Roman Bosa vdova mu je leta 2006 prinesel nagrado Campiello. Vrnitev v Baraule (2007) je tako kot njegova druga dela napisana s primesmi sardščine, da bi – kakor pravi avtor sam – stvari imenoval s pravim imenom. Istega leta je izšel roman Poslednja zima, dve leti pozneje Abelov kruh, letos pa še Palica čudežev.

prevod Marko Trobevšek | 264 strani | 16,50 €

knjižnih izdaj objavljenih tudi v šestih tujih jezikih.

ki svoji mladi družini prinaša vodo iz mestne pivovarne, ostarelega peka Dragana in mlade ostrostrelke Strelice, katere naloga je čelistu ohraniti življenje.

Kanadski pisatelj Steven Galloway (1975) je avtor treh romanov. S prvim, Finnie Walsh, ki ga je objavil pri komaj petindvajsetih letih, je bil nominiran za književno nagrado Amazona za prvenec, za drugega, Vnebohod (2003), je poleg nominacije

za književno nagrado Britanske Kolumbije Ethel Wilson že požel mednarodni uspeh. Sarajevski čelist (2008) je bil nominiran za nagrado Doris Giller.

V slovenščini izide zgodaj spomladi. ... da skoraj ne mine leto, ne da bi Philip Roth objavil nov roman? Letos je izšel že njegov 31. roman – Nemesis. V zbirki Bralec smo objavili že dva Rothova kratka romana, Slehernik in Ogorčenje. Skrajni čas torej, da dobi Nobelovo nagrado za književnost, saj je tako rekoč edina, ki jo pogrešamo na seznamu njegovih nagrad. ... da Daniel Kehlmann ni edini slavni pisatelj, ki nastopa v Glavinicevem romanu To sem vendar jaz? Glavinic se udeleži literarnega branja Jonathana Safrana Foerja, avtorja romana Vse je razsvetljeno, pa tudi nekoga, ki mu pravi samo »največji literarni zvezdnik zahodnega sveta«. To je ameriški pisatelj Johnatan Franzen, avtor Popravkov in letos nadvse slavljene Svobode. ... da se je letos med deseterico finalistov za nagrado Kresnik prebil tudi Borut Golob s prvencem SMREKA BUKEV LIPA KRIŽ? Strokovna žirija je brala okoli 115 del. ... da se bo knjigama Deška leta in Mladost J. M. Coetzeeja kmalu pridružil še tretji del avtobiografije tega južnofriškega pisatelja? Delo Summertime, ki ga je Coetzee objavil leta 2009

in se z njim uvrstil na ožji seznam za Bookerjevo nagrado, izide prihodnje leto. ... da je bil roman Naučiti se moliti v dobi tehnike nominiran za nagradi Médicis in Femina, v kategoriji tuji roman? Gonçalo M. Tavares, ki je kljub mladosti eden največkrat nagrajenih portugalskih literatov, je v Sloveniji gostoval že dvakrat, poleg omenjenega ter romana Jeruzalem (Euroman, 2008) pa je v slovenščino prevedena tudi zbirka kratkih zgodb Gospodje. ... da je kanadski režiser Jeremy Podeswa leta 2007 po romanu Ubežni delci posnel istoimenski film? V glavnih vlogah sta zaigrala Rade Šerbedžija (Athos) in Robbie Kay (Jakob). Šerbedžija je bil za vlogo nagrajen na rimskem filmskem festivalu. Film smo lahko poleti videli na televizijskih zaslonih. ... da je Anne Michaels letos, ob petnajstletnici podeljevanja nagrade Orange, prejela jubilejno Orange? Roman Ubežni delci je za najboljšo knjigo, ki je doslej prejela to nagrado, razglasila komisija v sestavi šestih mladih bralcev, starih 17 in 18 let.

Ali ste vedeli ...

prevod Marko Trobevšek | 136 strani | 13,20 € prevod Lili Potpara | 264 strani | 15,70 € 144 strani | 14,20 € prevod Lili Potpara | 304 strani | 25,80 € prevod Miriam Drev | 128 strani | 17,20 € prevod Marjeta Drobnič | 240 strani | 17,20 € prevod Anuša Trunkelj | 364 strani | 22,70 € prevod Barbara Juršič | 288 strani | 23,10 € prevod Martina Soldo | 280 strani | 24,90 € prevod Miha Zor | 160 strani | 18,50 € prevod Maja Kraigher | 240 strani | 19,20 € 160 strani | 16,10 € 216 strani | 18,60 € prevod Mateja Petan | 248 strani | 22,90 € prevod Veronika Simoniti | 160 strani | 20,40 € prevod Uroš Kalčič | 240 strani | 22,90 € 296 strani | 19,70 € prevod Nives Vidrih | 288 strani | 20,00 € prevod Primož Trobevšek | 168 strani | 17,00 € prevod Primož Trobevšek | 160 strani | 17,00 € prevod Lili Potpara | 296 strani | 23,00 € prevod Matej Krajnc | 240 strani | 21,00 € prevod Lili Potpara | 384 strani | 25,00 €

prevod Maja Kraigher | 544 strani | 31,00 € prevod Lili Potpara | 216 strani | 20,00 €

... da je Stevena Gallowaya za roman Sarajevski čelist navdihnil resnični dogodek iz krvave vojne v Bosni in Hercegovini? 27. maja 1992 ob štirih popoldne je med obleganjem Sarajeva več izstrelkov zadelo skupino ljudi, ki so za tržnico na ulici Vase Miškina čakali na kruh. Dvaindvajset ljudi je bilo ubitih in vsaj sedemdeset ranjenih. Naslednjih dvaindvajset dni je slavni sarajevski čelist Vedran Smailović na tistem kraju v počastitev umrlih igral Albinonijev Adagio v g-molu. ... da po romanu Muharjenje v Jemnu Paula Tordaya že nastaja istoimenski film? Scenarij je napisal Simon Beaufoy (Revni milijonar), režijo je prevzel Lasse Hallström (Ladijske novice, Čokolada, Hišni red), v glavnih vlogah pa bomo videli Ewana McGregorja, Emily Blunt in Kristin Scott Thomas. Film naj bi bil končan leta 2012. ... da je pred kratkim izšel novi roman Sare Gruen, avtorice svetovne uspešnice Voda za slone? Opičja hiša je prav tako napeta in prijetno berljiva zgodba, ki jo, tako kot vse Sarine knjige, prežema velika ljubezen do živali.


www.modrijan.si

14

Modrijanov veliki intervju

Modrijan založba, d. o. o. Poljanska cesta 15 1000 Ljubljana

Moja doživetja so snov za klasično, dobro zgodbo Intervju s pisateljico Erico Johnson Debeljak

Američanka, ki se je prelevila v Slovenko – in za spremembo ne obratno –, Erica Johnson Debeljak, znova opozarja nase z objavo avtobiografske knjige Prepovedani kruh. Gre za tematski dvojček Tujke v hiši domačinov (1999), saj v obeh pripoveduje o ljubezenskem srečanju z usodnim moškim iz nove evropske države, kot tudi o burnem, zdaj že z nadihom nostalgije obarvanem vživljanju v naš prostor.

Foto: Igor Modic

To je kompleksna zadeva. Pri prvi knjigi sem imela premalo izkušenj in sem se morala res zamisliti nad pripombo v neki recenziji, da ni jasno, komu pripovedujem. Ta knjiga je bila zato posebej pisana za bralce, ki niso domači v slovenskih zadevah. V slovenski izdaji smo na primer izpustili zgodovino vojne v Jugoslaviji in podobne stvari, ker so tukajšnjim bralcem že domače. Ampak kot slišim, je tudi Slovencem zanimivo kakšno reč izvedeti skozi drugačen zorni kot.

Spominjam se vaše prve pripovedi, v kateri ste opisali svoj prihod iz Amerike v Slovenijo. V njej ste povedali marsikaj o svoji prvotni družini, svojih koreninah. Vaša najnovejša knjiga Prepovedani kruh je nastala po okroglem desetletju. Kaj vas je motiviralo, da ste jo napisali? Po naključju sem se za neki prevod dogovarjala z ameriško založbo North Atlantic Books, ki je imela stik z založbo Skala v Seattlu, kjer so objavili roman Alamut. Sicer pa so prav takrat iskali memoare ženske, ki je popotovala okrog sveta. Slišali so, da sem napisala knjigo v podobnem žanru. Dala sem jim angleški rokopis Tujke, bil jim je všeč, hoteli pa so, da bi bila naslednja knjiga intimnejša in zasnovana bolj kot

Erica in Aleš v svojem prvem domu (iz knjige)

roman. V prvi knjigi, svojem prvem pisateljskem poskusu, si nisem upala govoriti o bolj čustvenih stvareh, tam je Aleš samo »modrooki moški.« Bila sem vesela, da sem imela še enkrat priložnost, da povem to klasično, dobro zgodbo. Knjiga je torej najprej izšla v Ameriki in je že na njihovem trgu. Izšla je aprila 2010. Dobivate odzive kritikov in drugih bralcev? Najpomembnejši recenziji sta bili v časopisu Christian Science Monitor in v reviji World Literature Today, sicer pa dobivam tudi odzive, ki jih ljudje objavljajo na svojih blogih. Zelo sem zadovoljna z odzivom, čeprav to ni bestseller. Ameriški trg je težko osvojiti, ta založba pa promocij ne financira. Imela sem javne bralske nastope v San Franciscu, od koder sem doma, bilo je sijajno; imela sem tudi turnejo med slovenskim bralstvom v Clevelandu, Washingtonu, New Yorku, Chicagu, ki jo je podprla slovenska država. Prek Facebooka dobivam tedensko odzive in pisma. V knjigi tečeta dve rdeči niti. Zasebna pripoved o ljubezni do moškega, Slovenca, ki vas privede sem. Ljubezni

na ljubo smo torej pripravljeni zamenjati svet, ki ga poznamo, za nov kontinent? Tega ne bi storila iz nobenega drugega razloga. Zakon je seveda zahtevna stvar, v mojem primeru je tu še dvokulturni okvir in to, da pogrešam svojo ameriško družino. Usoda se je zasukala tako nenavadno, da včasih ne vem, kdo sem. Poznam ljudi, ki živijo v tujini »kar tako«, ne da bi jih tja privedlo nekaj osebnega. Priznam, da jih ne razumem, čeprav sem v času svojega poklicnega izpopolnjevanja bivala v Franciji in Švici. Takšni zvezi, zgrajeni na veliki ljubezni, tako rekoč ne sme spodleteti. Ob branju sem pomislila, da vam je neizogibne krize, ki nastopijo v zakonu, pomagala premoščati moževa družina, ki vas je prisrčno sprejela. Aleševa družina je bila bistvena, vse sem jih vzljubila, čeprav spočetka nismo govorili istega jezika. Vsi so bili krasni, zlasti Aleševa mama. Bilo bi veliko težje, če ne bi bilo njih, izzivi bi bili težje premostljivi. Druga rdeča nit je Slovenija skozi oči tujke. Komu pripovedujete? Moj vtis je bil, da nas vsekakor želite predstaviti svoji prvotni domovini.

Kaj je po vašem opažanju najizrazitejši kontrast med obema kulturama? Tudi to je zapleteno. Vzemimo kulturo. Tukaj kulturno produkcijo podpira država, obstajajo subvencije; v Ameriki vse vodi trg. Še pred desetletjem bi rekla, da je ameriški način boljši, ker ostreje izloča, in tako so objavljene boljše stvari. Tega ne verjamem več, kajti včasih trg stvari tudi uniči, saj se ravna po enotnih kriterijih in hoče poenotiti vse. V Ameriki je tržišče kralj, tu je sistem za zdaj vendarle drugačen.

Foto: Igor Modic

Miriam Drev

Miriam Drev

Je bilo torej pisanje Prepovedanega kruha med drugim neke vrste obračun pod črto? Namensko ne, ampak učinek je bil tudi takšen. Med pisanjem te knjige sem najbolj uživala v tem, da sem se vrnila v čas, ko sem se preselila sem, z veseljem, bila sem sveže zaljubljena, in zame je bila to velika pustolovščina. Prišla sem kot Američanka z Manhattna, najbolj modnega in šik okolja, kjer se vedno godi kaj novega – in tukaj sem zakorakala, hm, v stari Opera bar, na primer. »Kaj je ta svet,« sem se vprašala, »kaj sem storila? Zakaj?« Bilo me je strah, istočasno sem uživala. Če se ozrem, je bil to najlepši čas v mojem življenju – in tudi v življenju Slovenije. Prav to se izrisuje v romanu, namreč, ko beremo o državi vrtičkarjev, ki je s svojo skromnejšo istovetnostjo poskušala stopiti v korak z glamuroznejšo,

vsekakor pa bogatejšo Evropo. Skozi tek zgodbe je začutiti nemalo nostalgije po tistih preprostejših časih ... ... ob čemer mi gre kar na ganjeni jok. Ne moremo sicer reči, da bi hoteli nazaj, toda devetdeseta so bila poseben čas. Bil je nov začetek, bilo je odpiranje navzven; vsi so gradili, ljudje so si marsikaj upali. Celo tisti, ki so rekli, da se niso zavzemali za samostojnost, so bili naravnani pozitivno. Kljub temu pa nismo tako zelo hlastno delali kot zdaj, bilo je precej romantike, veliko dobivanja na žurih. Imeli smo res lepo življenje. Prav tako se mi zdi pomembno – in mogoče ne bo zvenelo politično korektno –, da je vojna v nekdanji Jugoslaviji vdihovala življenju neko intenzivnost, predvsem pa moralni imperativ. Ljudje so se angažirali, stali so za svojimi besedami in dejanji. Zdaj se nam življenje zdi banalnejše.

Kmalu bo 18 let, odkar ste tu. Vaš slovenski jaz bo postal polnoleten. Je Slovenija preglasila vašo ameriško identiteto ali pa obe kulturi sobivata enakovredno? Sobivata! Nikoli sicer ne bom povsem pristna Slovenka, ker nimam tukajšnjega otroštva in tukajšnje zgodovine. Če pa se po drugi strani ozrem na svoje ameriško otroštvo, je tako daleč! Ko pišem prozo, včasih ne vem več, ali naj enostavno pišem slovenske zgodbe, kajti naveličana sem perspektive tujke, »ki gleda noter«. Ni več ustrezna? Ni. Nekateri pisatelji ves čas pišejo o konfrontacijah, ki jih imajo ljudje, živeči v tujini. Jaz tega ne bi hotela imeti za stalno temo, nisem več dovolj zasidrana v Ameriki, da bi vztrajala pri tem pogledu. Za prihodnost me mika kaj drugega.

prevod Andrej E. Skubic | 272 strani | 130 × 200 mm | mehka vezava, zavihi | 15,30 €


www.modrijan.si

Slovenija vam je zlezla pod kožo s svojo literaturo. Pisali ste o Kosovelu v delu Srečko Kosovel: pesnik in jaz. Spremljate sodobno kulturno dogajanje? Spremljam, ampak naključno, sledim svojemu zanimanju, vendar ne berem sistematično. Pogosto se z avtorjem seznanim med prevajanjem. Tako sem na primer spoznala Borisa Pahorja. Imate kakšno kultno, nepogrešljivo knjigo ali morda avtorja? Po navadi berem žanre, s katerimi se sproti ukvarjam. Ko sem pisala stvarne tekste in članke, sem prebirala več tovrstne literature, navdihovala me je zlasti Annie Dillard. V vsaki fazi se obdam s knjigami, ki so pomembne za obliko, ki se ji posvečam. Ko je nastajala zbirka kratkih zgodb Tako si moj, sem veliko prebirala Kanadčanko Alice Munro. Pred kratkim sem se navdušila nad albanskim pisateljem Ismailom Kadarejem in romanom Palača sanj, ki je v povezavi s tem, s čimer se ukvarjam zdaj.

Olga Mark Landsberg

Amerika Nazoren vodnik za vsakogar

novo

prevod Darja Marinšek | 320 strani | 148 × 210 mm | mehka vezava, zavihi | 25,10 €

Ericini otroci – Simon, Klara in Lukas (iz knjige)

od akademskega, tu ni pogost. V angloameriškem prostoru je to povsem običajna stvar, celo priljubljen žanr, zato sem bila takrat, leta 2004, presenečena nad zadržanim sprejemom tega tipa pisanja. Bili ste naložbena analitičarka v banki, nato ste se prelevili v prevajalko in komentatorko svoje nove kulture. Domnevam, da tudi ob spodbudi svojega moža, Aleša Debeljaka? Absolutno. V tem pogledu mi je odprl oči za lastno ustvarjalnost. Toda pisateljica je na tihem verjetno že živela v vas? Na fakulteti sem najprej študirala francosko literaturo in mi je šlo pisanje dobro od rok. Potem sem diplomirala, nato pa magistrirala iz mednarodnih financ in šla v službo v francosko banko. Hotela sem se dokazati na tem področju, vzela sem ga kot intelektualni izziv in potrdilo, da se zmorem uveljaviti v takšnem svetu. Ko sem bila mlada, sem živela v prepričanju, da moram imeti za lastno pisanje ali pa za prestop v akademske kroge pač neko posebno poklicanost, željo. Manjkala mi je samozavest za avtorstvo. Po drugi strani se v svetu bančništva nisem počutila doma, nisem bila srečna v tej karie-

ri, saj je to zelo konzervativen prostor. Za vedno bom hvaležna Alešu in tudi Sloveniji, zame je kakor dar: življenje je zame s preselitvijo dobilo širši in globlji pomen. Pišete tudi o svojih treh otrocih, čas njihovega rojstva je čustveno poglobljeno opisan. Na kakšnih vrednotah gradite v vaši družini? Kakšno mesto, vlogo imajo ZDA v mišljenju vaših, zdaj že odraščajočih otrok? Smo zanimiva dvokulturna družina. In ker je Amerika v svetu zelo prisotna, nam je verjetno lažje vzdrževati angleščino in biti na tekočem z ameriško kulturo. Najbrž ne bi bilo enako, če bi recimo prišla iz Kazahstana. Moji otroci so dvojezični. Najmlajši sin z večjim veseljem piše v angleščini, govori pa raje slovensko. Hčerka gimnazijka pravi, da je biti najstnica v Sloveniji najlepši možen status na svetu, in ne bi nikdar hotela biti v Ameriki, kjer imajo, vsaj najstniki, manj svobode. Tam, v Chicagu, smo nedavno preživeli leto dni. Otroci imajo srečo, da se počutijo pripadniki obeh narodov, deležni so kulturnih tokov obeh dežel. Pozorno pa opazujejo razlike med priložnostmi in spodbudami ter razmerji med ljudmi. Seveda se z menoj ne strinjajo vedno. Foto: Igor Modic

Malo je Slovenk, ki so napisale spomine, avtobiografijo. Vam ta zvrst očitno ustreza, da se izrazite. Ko sem pisala o Kosovelu, sem ugotovila, da osebni pogled na biografijo, drugače

Erica Johnson Debeljak priporoča ...

Erica Johnson Debeljak 14. oktobra v Modrijanovi knjigarni s sogovornico Bredo Biščak

Priročnik, ki razkriva resnično podobo Združenih držav Amerike in njenih prebivalcev, je namenjen vsem, ki želijo bolje spoznati Ameriko in njene ljudi, ki želijo obiskati Ameriko, ki se želijo v Ameriki šolati ali zaposliti, ki želijo v Ameriki ustvariti novo življenje. Vodnik vsebuje praktične informacije, namenjene več kot 35 milijonom obiskovalcev iz drugih držav, ki se vsako leto odpravijo v Ameriko, da bi tam študirali, delali ali pobliže spoznali državo, ter dodatnemu milijonu izseljencev, beguncev in

Česa si v povezavi s svojo knjigo iskreno želite? Seveda bi si želela velikega uspeha, ampak v resnici imam skromne želje. Zame je to dolgo potovanje. Na začetku se nisem počutila kot prava pisateljica, ker knjige niso izhajale v moji prvotni deželi. Mogoče se mi je zdelo, da sem tukaj kot avtorica zanimiva samo zato, ker sem drugačna, ne pa po zaslugi pisanja samega. Prava bom, ko bom imela knjigo v angleščini, sem si rekla. Po desetih letih se je to zgodilo, jaz pa sem ugotovila, da ni razlike, če te berejo slovenski ali ameriški bralci. Proces je isti. Spominjam se izreka kanadske pisateljice Margaret Atwood: »Slava je, da te prebere en človek.« Temu pritrjujem. In veseli me, če na poletnem sončenju ob bazenu na Ježici opazim, kot res sem, kako se je neka gospa, zleknjena na brisači, povsem

azilantov, ki se vsako leto preselijo v Ameriko, da bi tam začeli novo življenje. Knjiga ponuja temeljito preverjene, natančne in posodobljene podatke o ameriški družbi, sistemu izobraževanja in zavarovanja, o priseljevanju ter ameriškem kazenskem, družinskem, davčnem in poslovnem pravu, in tako pomaga ljudem, da se hitreje prilagodijo novemu načinu življenja. Bralce jasno in podrobno pouči o življenju v Ameriki ter jim pokaže načine, kako se med bivanjem v tej državi izogniti najpogostejšim napakam in težavam.

zatopila v – mojo knjigo o Kosovelu! Zame je najpomembnejše, da me ljudje berejo, in če dobim odziv, me radosti, kot me radosti, da živim od kombinacije, ki sem si jo izbrala: prevajanje in pisanje. Ne bi se branila priznanj in nagrad in vsega tega, ampak kar imam zdaj, je že veliko.

Kam vas žene vaše notranje iskanje? Pišem novo knjigo, prozno delo, povsem sem se osredotočila nanj. Kakor vsakič, ko se nečesa lotim, si želim, da bi bila stvaritev čim popolnejša. Vsak projekt je zame uganka. Ko jo rešim, grem naprej. Foto: Igor Modic

Kateri trenutek vraščanja v slovensko okolje vas navdaja s ponosom? Vse sem delala korak za korakom, ne da bi imela natančen cilj. Te dni, ko pripravljam svojo celovito bibliografijo, se kar rahlo čudim, ko vidim, koliko knjig in esejev in refleksij sem objavila v slovenskem kulturnem prostoru. Moj prestop v pisateljevanje mi je v veliko zadovoljstvo. Mislim, da sem postala del slovenske pisateljske skupnosti; veliko bolj sem dejavna v tukajšnjem književnem in kulturnem okolju kot v Ameriki.

15

Modrijanov veliki intervju

Foto: Igor Modic

brezplačni klic: 080 23 64 e-naslov: prodaja@modrijan.si

Erica Johnson Debeljak in Andrej Predin na predstavitvi svojih pravkar objavljenih del Prepovedani kruh in Učiteljice 28. septembra v Modrijanovi knjigarni

Andrej Predin

Učiteljice 192 strani | 120 × 200 mm | trda vezava | 22,70 €

Odraščajoči deček, sveže pečeni učitelj biologije in slaven pisatelj – tri podobe iste osebe in obenem tri ravni resničnosti. Teh treh resničnosti – preteklosti, skorajšnje sedanjosti in iluzije – ne povezuje le njihov »nosilec«, torej glavni junak oziroma avtor, temveč tudi ženski lik v (spet) različnih podobah. Ostre meje resničnosti se postopoma zabrisujejo: iluzija neopazno izgubi status navideznega in postane resničnost, ki v sebi vključuje vse tri nivoje, dokler se konec ne poveže z začetkom. Zapleteno? Brez skrbi, bralski užitek ne bo trpel. Učiteljice se – v prepoznavnem Predinovem slogu, ki je za-

novo znamoval njegov odmevni prvenec Na zeleno vejo – v prvi vrsti berejo kot zbir preprostih, včasih prav zabavno humornih zgodbic, ki sestavljajo otroško in učiteljsko življenje, in seveda, kot pritiče slavnemu pisatelju, tudi stereotipnih fantazem. Tisti bralec pa, ki ga bo knjiga tako navdušila, da jo bo prebral še dvakrat, bo v nekem trenutku presenečen ugotovil, da je nevede zašel v semantični labirint, ki se skriva pod preprostim površjem. Bo našel tudi pot ven?


www.modrijan.si

16

Ko bi ma~ke brale

Modrijan založba, d. o. o. Poljanska cesta 15 1000 Ljubljana

»Ko bi mačke brale ...« smo poimenovali pogovor nekega septembrskega večera v Modrijanovi knjigarni. Sukal se je okoli knjižnega založništva in večno vročega vprašanja, s katerim si založniki belimo glavo: Kako pripraviti bralce do tega, da bi po novo, pravkar izdano knjigo namesto v knjižnico vendarle raje stopili v knjigarno? (več na strani 28) Avtorici spodnjega prispevka glede tega ni treba zardevati, saj je redna obiskovalka knjigarn, kot velika prijateljica živali pa rada poseže tudi po knjigah, kakršni sta Dewey in Felidae.

Otroci zvezdnega neba Sonja Juvan V življenju so trenutki, ko začutim tako silno, pretresljivo nemoč, da ob svoji majhnosti in nepomembnosti prestrašena onemim v obupu. To se zgodi vsakič, ko zagledam podobe lačnih, bolnih in zlorabljenih otrok in živali. Oboji zrejo v svet odraslih ljudi navzgor, počutijo se majhne in nebogljene, dokler se s priklonom ali poklekom ne zmanjšamo in jim postanemo bližji, manj tuji in manj strašljivi. Tako otroci kot živali o svojem prihodu na svet ne odločajo sami. Pri živalih o tem odloča naravni gon, nekaj, kar je močnejše od njih, od njihovega srca in razuma. Mnogi mladički so že ob prihodu na svet nezaželeni, odveč, zgolj strošek in motnja, ki jo je treba tako ali drugače odstraniti. Zgodbe iz zavetišč za živali so včasih tako grozljive, da me postane sram, ker pripadam isti vrsti kot mučitelji, morilci, ki se pustijo celo posneti in v svoji kruti slavi kasneje uživajo. Te ljudi povezuje neizmerna krutost in sla po ubijanju. Vedno več jih je, saj jih zakon in družba kaznujeta zelo redko in zgolj simbolno. Mar kdo pomisli, da se tisti, ki se danes izživlja nad nemočnimi živalmi, lahko že jutri loti otrok, starej-

ših ali prizadetih in šibkih odraslih? Hvala bogu, da poznam tudi veliko takšnih, ki imajo živali (in ljudi) radi in skrbijo zanje po svojih najboljših močeh. Nekdo posvoji žival iz zavetišča, drugi le na daljavo, tretji skrbijo za njihovo hrano in vodo. Koliko srčnosti, poguma in vztrajnosti sem začutila pri članih društev za zaščito živali in zavetišč! Vsak dan se soočajo s stisko zapuščenih, izgubljenih in zavrženih živali. Njihova iznajdljivost in predanost nimata mej. Zato je ljubezen, ki jim jo vračajo živali, brezpogojna in tisočkrat večja, kot je njihovo drobno srce. Sama sem pred štirinajstimi leti posvojila od rojstva gluhega mucka, ki so ga ponujali v časopisnem oglasu. Bil

je za dobro dlan velika bela puhasta kroglica na štirih tačkah, s košatim repkom, ušesci in velikima, okroglima očkama različnih barv. Eno me je gledalo modro in drugo jantarno. Življenje z njim je postalo zame posebna šola življenja, odgovornosti, potrpežljivosti in odpuščanja. Igrala sva se, vzgajala drug drugega in se imela vsa ta leta neizmerno rada. Kako pusto, mrzlo in neprijazno je bilo stanovanje tistih pet dni, ko je bil v kliniki na preiskavah, ker mu je močno nagajalo zdravje. To ni bil več dom, bilo je le stanovanje, seštevek sten, oken in vrat. Mačjemu veteranu, ki v človeških letih šteje že kakšnih sedem desetletij, poskušam nuditi vse najboljše in najlepše. Dan za dnem mi namreč podarja svojo neizmerno, brezpogojno ljubezen in

Vicki Myron, Bret Witter

Akif Pirinçci

Dewey

Felidae

vo n o Maček iz mestne knjižnice

spoznanje, da bi bilo moje življenje brez njega mnogo bolj prazno in samotno. Vsakič, ko pridem domov, se razveseliva drug drugega. Mnoge skrbi, bremena in težave postanejo lažje, ko ga pobožam, počohljam za ušesi in pod brado, ko ga prekrtačim in je videti kot majhen puhast oblak. Sploh ni moč

novo

prevod Ana Jasmina Oseban | 288 strani | 120 × 190 mm | mehka vezava | 21,20 €

Tako se je začelo. In mucek iz predala za vračilo knjig je postal najslavnejši ameriški maček Dewey Berimo Čimveč, mestece Spencer v Iowi

stnika, mu postane jasno, da primer zahteva vso bistrost in prekanjenost njegovega detektivskega uma. Z mačjo hitrostjo se začne odvijati napeta zgodba o seriji umorov in verskih sektah, o breznajočih se mačkah in skrivnostnem svetu računalnikov, o blodnjah in fantazijah o izbrani vrsti – in se razplete v furioznem finalu.

pa kraj z najprivlačnejšo mestno knjižnico v ZDA. Rumeni lepotec je kar 19 let preživel v knjižnici ter razveseljeval njene obiskovalce, ob njegovi smrti leta 2006 pa je žalovala vsa Amerika.

Francis, mehkošapi pametnjakovič, je nov v revirju. S skrbnikom Gustavom sta se preselila v hišo, kjer nenavadne vonjave in znamenja že kar takoj dajo slutiti, da stvari niso takšne, kot se na prvi pogled zdijo. Ko Francis med svojim prvim raziskovanjem okolice naleti na grozljivo razmesarjeno truplo vr-

Tisti, ki živalim ne morejo podariti dom, naj jim, ko jih najdejo prestrašene in uboge, ne škodujejo in jih ne mučijo. Na pomoč naj pokličejo zavetišče za živali, kjer

jim bodo nudili oskrbo in začasen dom. Kakorkoli že: ali žival posvoji nas ali mi njo, navezanost in ljubezen sta brezmejni. Vredno je poskusiti. (Avtorica bo honorar za svoj prispevek nakazala Zavetišču za živali Horjul.)

Lotos. Življenje z njim je postalo zame posebna šola življenja, odgovornosti, potrpežljivosti in odpuščanja.

prevod Marjeta Gostinčar Cerar | 256 strani | 135 × 220 mm | mehka vezava, zavihi | 23,70 €

»Od kod pa se je vzel?« – »Iz nabiralnika.« – »Ne!« – »Je fantek ali punčka?« – Dvignila sem pogled. Vse štiri so me pričakujoče gledale. »Fantek,« sem odgovorila. – »Krasen je.« – »Koliko je star?« – »Kako pa je zašel v nabiralnik?« – Nisem jih poslušala. Videla sem samo mucka. – »Tako mraz je.« – »Strupeno mraz.« – »Danes imamo najhladnejše jutro v celem letu.« – Sledil je premor, nato pa: »Nekdo ga je moral vreči noter.« – »Grozno.« – »Mogoče ga je hotel rešiti. Pred mrazom.« – »Ne vem ... revček ubogi.« – »Tako majhen je še.« – »Kako je lep! Ojoj, srce se mi trga.«

opaziti, da ne sliši. Odziva se na svoj način in tudi jaz sem na njegovo gluhost že povsem pozabila.

Akif Pirinçci (1959) se je rodil v Instanbulu in se desetleten s starši preselil v Nemčijo. Prvi roman je objavil pri enaindvajsetih, že njegov drugi roman, Felidae (1989), pa je postal mednarodna uspešnica: med bralci je sprožil pravi val navdušenja, preveden je v približno 20 jezikov, kmalu po izidu pa je bil po njem posnet risani film. Prvemu romanu serije o mačjem detektivu Francisu jih je sledilo še šest, zadnji je izšel leta 2010.

Pa še beseda ali dve med nami, ljubitelji živali: pogled na mojega rojaka s to kužno vrečo, pardon, s tem glodavcem med zobmi marsikoga pretrese. Sočustvuje namreč s to kužno vrečo, pardon, glodavcem, in jadikuje nad okrutno filozofijo »zakona močnejšega«. Povrhu vsega imajo nekateri te kužne vreče, pardon, glodavce, za svoje hišne ljubljenčke. Saj ljudem ne moremo česa očitati. Kako pa naj bi poznali megalomanske blodnje svojih »hišnih ljubljenčkov«? Vendar drži kot pribito: podgane se trudijo zavladati svetu! Vse več je znamenj, da bodo v bližnji prihodnosti ta cilj tudi dosegle. Predsodki? Čezmerno pretiravanje? Blodnje, ki mučijo mojo vrsto? No, pa naj vam naštejem nekaj številk: samo sto podgan v letu dni požre dobro tono in pol žita. Škoda, ki jo povzročijo podgane po svetu, vsako leto preseže petdeset milijonov dolarjev. Še več številk? Samo v Nemčiji trenutno živi približno sto dvajset milijonov podgan. Na vsakega prebivalca New Yorka pride deset podgan. Devet milijonov Newyorčanov tako pomeni devetdeset milijonov podgan. Prihranil si bom razlago o bubonski kugi in ostalih simpatičnih infekcijskih boleznih. Človek že od nekdaj išče možnosti, kako bi iztrebil te škodljivce. Vendar so na koncu odpovedala celo tako čudežna orožja kot kumarinski derivati, ti prefinjeni kemični preparati, ki povzročajo notranje krvavitve, saj so podgane postale nanje odporne. A bognedaj da bi se kdo pošteno postavil po robu njihovim apetitom po svetovni prevladi in vrsto Rattus rattus izbrisal z obličja Zemlje! Če bi ljudje končno prenehali s svojimi solzavimi teatri in nam dali proste roke, bi bila zadeva en dva tri urejena. Niti v sanjah ne podpiram rambovske ideologije, a pogosto smo soočeni s težavami, kjer je mogoč samo en izhod: zamiži in sproži! © Modrijan založba, d. o. o., 2010


www.modrijan.si

brezplačni klic: 080 23 64 e-naslov: prodaja@modrijan.si

17

Knjiga jeseni

»›Je še tamle tista knjiga? Chagrin d'école Daniela Pennaca? Vsak učitelj bi jo moral prebrati. Morala bi jim biti dostopna v slovenskem jeziku,‹ je pred obiskovalci zažarela legenda slovenske pedagogike, 97-letna upokojena profesorica francoščine Marija Saje. Vzklik, o katerem so mi pripovedovali, me je zadel v živo ...« je v začetku prejšnjega leta v Sobotni prilogi Dela začela svoj prispevek novinarka Alenka Zgonik. Legendarna profesorica Sajetova je lani umrla. Gotovo bi bila zadovoljna, da je knjiga, ki je leta 2007 izšla pri francoski založbi Gallimard in prejela ugledno Renaudotovo nagrado, vendarle izšla tudi v slovenščini – kot Šolske bridkosti. In najbrž bi bila hvaležna svoji nekdanji učenki, ki nas je poklicala ter nas spodbudila k prevodu in izdaji te izjemne knjige, ki bi jo moral – profesorica je imela prav – prebrati vsak učitelj. Pa tudi staršem branje ne bo škodilo.

Daniel Pennac

novo

Šolske bridkosti Prevod Mateja Seliškar Kenda

Daniel Pennac, tudi sam nekdanja »zguba«, obravnava vprašanje (sodobne) šole z vidika slabih učencev ter razkriva njihove strahove in tegobe. V knjigi se spretno prepletajo avtobiografski spomini in refleksije o pedagoškem delu, o disfunkcionalnosti šole kot institucije in o vlogi družine. Vprašanj mladostniške destruktivnosti in brezupa na eni strani ter želje po znanju na drugi strani se Pennac loteva z izjemno prodornostjo. Knjiga, ki jo preveva posebna melanholija, pa je vendarle pennacovsko optimistična, humorna in bolj kot vse – zagnana. V njej je nemalo zanimivih nasvetov tako za učitelje kot tudi za starše, ki največkrat prav zaradi šolskega neuspeha ne najdejo skupnega jezika s svojimi odraščajočimi otroki.

Eden od elementov »tega«, na kar današnji mladi profesor ni pripravljen, je soočenje s polnim razredom otrok kupcev. Seveda je bil tudi sam tak otrok in so takšni njegovi lastni otroci, toda v tem razredu je profesor. Kot profesor pa ne čuti dolga ljubezni, ki ga drega v očetovsko srce. Učenec ni želen otrok v smislu, da bi se člani učiteljskega zbora ob njem topili od hvaležnosti. Tukaj smo v osnovni šoli, v gimnaziji, ne pa v krogu družine ali v trgovskem centru: ne izpolnjujemo nebistvenih želja z darili, temveč z obveznostmi zadovoljujemo osnovne potrebe. Potrebe po izobrazbi je toliko težje zadovoljiti, ker jih je treba najprej prebuditi! Kako ta spor med željami in potrebami otežuje profesorju njegovo nalogo! In kako boleča je perspektiva za mladega kupca, ki se mora ukvarjati s svojimi potrebami v škodo svojih želja: izprazniti si mora glavo, da si izobrazi um, se izklopiti, da se lahko vklopi v znanje, zamenjati navidezno vseprisotnost strojev z univerzalnostjo spoznanja, pozabiti bleščečo šaro, da lahko osvoji nevidne abstrakcije. In ta šolska znanja mora povrh vsega še plačati, medtem ko ga zadovoljevanje želja k ničemur ne obvezuje! Kajti v paradoksu brezplačnega šolanja, ki smo ga podedovali od Julesa Ferryja, ostaja državna šola dandanes poslednji kót potrošniške družbe, kjer mora otrok kupec plačati osebno, se ukloniti načelu daj-dam: vložiti mora delo, da pridobi znanje, trud za spoznanje, samotno naprezanje uma za dostop k univerzalnosti, polno šolsko prisotnost za nejasno obljubo prihodnosti; vse to in še več od njega zahteva šola. Če dober učenec to situacijo sprejema, ker je sposoben preudarnosti, čemu bi jo sprejel zguba? Zakaj bi se odrekel svojemu statusu komercialne zrelosti za pozicijo poslušnega učenca, za katero se mu zdi, da ga pootroči? Zakaj bi hodil v šolo in plačeval v družbi, kjer so mu v obliki vtisov in komunikacije nadomestki znanja na razpolago zastonj od jutra do večera? Naj bo v razredu še taka zguba, mar se med štirimi stenami svoje sobe in za igralno konzolo ne počuti kot vladar vesolja? Mar se s chatanjem do zore ne počuti, kot da komunicira s celim svetom? Mu njegova tipkovnica mogoče ne obljublja dostopa do vseh spoznanj, ki lahko zadovoljijo njegove želje? Mu te bitke med virtualnimi vojskami ne ponujajo razburljivega življenja? Zakaj bi torej ta centralni položaj zamenjal za stol v razredu? Zakaj bi prenašal očitajoče sodbe odraslih, ki se sklanjajo nad njegovo spričevalo zadnjega trimesečja, ko pa se lahko zaklene v svojo sobo, preseka s svojimi in šolo ter tam vlada? Ni dvoma: če bi se zguba, kakršen sem bil nekdaj sam, rodil pred petnajstimi leti in mu mama ne bi popuščala za vsako malenkostno željo, bi oplenil družinski sef, a tokrat zato, da bi obdaril sebe! Privoščil bi si sredstva za pobeg po zadnjem kriku mode, pustil bi, da me ekran vsrka vase, tam bi se razblinil, da bi lahko surfal po prostoru in času, brez prisile in ovir, brez voznega reda in obzorja, chatal bi brez konca in brez povoda z drugimi sebi enakimi. Oboževal bi to dobo, ki je tako radodarna z aparati in slabim učencem omogoča, da ukinejo svojo sedanjost, čeprav jim ne zagotavlja nikakršne prihodnosti! Bil bi idealen plen za družbo, ki ji je uspel veliki podvig: proizvesti zavaljeno mladino in jo raztelesiti. © Modrijan založba, d. o. o., 2010

© C. Hélie / Gallimard

Daniel Pennac (pravo ime Daniel Pennacchioni) piše knjige tako za odrasle kot za otroke in ima med obojimi zveste bralce. Po dokončanem študiju književnosti je vse do upokojitve poučeval francoščino v Bellevillu, pariški četrti, ki je s svojo barvitostjo zaznamovala večino njegovih romanov in drugih knjig, v katerih dostikrat odsevajo tudi njegove osebne pedagoške izkušnje. To velja, denimo, za roman Gospodje otroci (1997, slov. prevod 1999), v katerem nazorno slika problematiko sodobne francoske družbe in neskladje v razumevanju sveta otrok in odraslih, obenem pa se radoživo poigrava z močjo besede in z varljivo mejo med resničnostjo in domišljijo.

288 strani 130 × 200 mm mehka vezava, zavihi

15,90 €

Frank McCourt

Učitelj

Priporočamo tudi …

prevod Uroš Kalčič, spremna beseda Marko Trobevšek | 304 strani | 135 × 220 mm | trda vezava | 32,50 €

»Priznam, da nisem vselej rad učil. Včasih mi je zmanjkalo tal pod nogami. V razredu si sam s sabo, tisti en moški ali ena ženska, ki se vsak dan soočaš s petimi razredi, petimi razredi najstnikov. Ena enota energije proti sto sedemdesetim enotam energije, sto sedemdesetim peklenskim strojčkom, in najti moraš načine, kako si rešiti glavo.« Znano? Nedvomno vsem, ki ste kdaj kot učitelj stali pred dvajset,

trideset pari preiskujočih pogledov mladih nadebudnežev. Odlomek je iz avtobiografskega romana Učitelj, ki smo ga objavili lani. Avtor je legendarni ameriški učitelj Frank McCourt (1930– 2009), roman pa literarna mojstrovina, »priročnik za učitelje« in »učbenik« obenem, in to tako za učitelje kakor za učence in starše.

Umberto Galimberti

Grozljivi gost prevod Veronika Simoniti | 152 strani | 160 × 235 mm | mehka vezava, zavihi | 25,80 €

Grozljivi gost je filozofsko-psihološka analiza današnje mladine in vseh pojavov, ki jih povezujemo z njo, predvsem nihilizma, ki je rdeča nit tega dela, razvrednotenja vrednot, relativizma današnjega sveta, čustvene nepismenosti, uniformiranosti, brezbrižnosti, drog, depresije in nevroz, neangažmaja itn. Galimberti je zelo oster in kritičen, vendar ne moralizira, ne

krivi mladih samih, temveč skuša bralcu pokazati družbeni kontekst. Vse podkrepi še s citati znanih filozofov in drugih avtorjev. V domovini in zunaj nje je bila knjiga zelo odmevna v krogih psihologov, filozofov, sociologov in pedagogov pa tudi mladih, ki jim je navsezadnje namenjena.


www.modrijan.si

18

Modrijan založba, d. o. o.

Sre~avanja

Poljanska cesta 15 1000 Ljubljana

Kajetan Gantar je osrednja osebnost slovenske klasične filologije, mednarodno priznan znanstvenik, prevajalec, kulturni ustvarjalec, učitelj več generacij klasičnih filologov.

80 let Kajetana Gantarja

Zlati rez akademika Kajetana Gantarja Barbara Šega Čeh Fotografije Igor Modic Kako previhariti usodne viharje krutega medvojnega in povojnega časa, pa obdržati žlahtno moralno držo, neomajna etična načela in človeško radoživost? Kako ob vsej erudiciji, skrbno nakopičeni v osmih desetletjih, ohraniti raziskovalno zvedavost, lucidno misel, živahen pedagoški eros, nalezljivo navezanost na stroko? Kako, vsem barikadam navkljub, ustvariti veličasten znanstveni opus in se uveljaviti ne le v mednarodni javnosti, ampak celo in patria sua? Osebnost, ki ponuja odgovore na ta in vsa druga podobna vprašanja, je Kajetan Gantar, klasični filolog, zaslužni profesor Oddelka za klasično filologijo Filozofske fakultete v Ljubljani in redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Gre morda za karizmatičnega človeka? Vsekakor, vendar ne v današnjem zgrešenem in zlorabljenem smislu te besede. Beseda 'karizma' izhaja iz starogrške hárisma, kar pomeni 'dar, ki ga človeku naklonijo bogovi, du-

hovni dar'. Tega Kajetanu Gantarju rojenice Mojre niso le skromno napredle, ampak so mu ga nasule iz roga izobilja. Kot sam pripoveduje v avtobiografiji Utrinki ugaslih sanj (Slovenska matica 2005), so ga v obdobju izbire študija mikale različne vede, celo matematika, a mu je »neki notranji glas, neki moralni imperativ veleval, naj si izbere takšno stroko, v kateri se bo lahko postavljal po robu prevladujoči materialistični ideologiji«. In tako je ostal kot Prometej – a povsem prostovoljno – vklenjen v spone

klasične filologije, z vsemi radostmi in tegobami vred, ki jih je privrženost tej stroki že ves čas prinašala s sabo in jih radodarno deli tudi v današnjem krasnem novem svetu.

rodne in domače strokovne javnosti so vzbudile njegove študije o Horaciju, med najzgodnejšimi tudi odkritje strukturne zakonitosti 'zlatega reza' v nekaterih Horacijevih Epistulah, pozneje pa je sledila še odmevna analiza zgradbe slovite zbirke Carmina. Poglabljal se je tudi v filozofsko ozadje pesnikove poezije in odkrival dotlej neznane vplive različnih filozofskih smeri na vsebino njegovega ustvarjanja.

Na znanstvenem in literarnem področju se je uveljavil že kot mlad študent, ko je začel objavljati najprej v Živi antiki, pozneje pa še v različnih najuglednejših tujih znanstvenih revijah, nemških, švicarskih, belgijskih, italijanskih, skandinavskih … Posebno pozornost medna-

Temeljito je raziskal tudi vzvišeni etični ideal 'amicus sibi', prijatelj s samim seboj, ki si ga – resnici na ljubo – v današnjem svetu nekateri povsem napačno razlagajo. Sledil mu je od samih zametkov, ki se pojavljajo že pri starogrških tragikih, ga s sebi lastno natančnostjo odkrival pri

Platonu in predvsem pri Aristotelu, nadaljeval z refleksijami pri Horaciju, zatem pri Seneki, Marku Avreliju in se navsezadnje posvetil Avguštinu. To ga je spet pripeljalo do novih odkritij, ponovno močno odmevnih in opaženih v tujih strokovnih revijah s področja klasične filologije. Tudi v slovenskem Literarnem leksikonu SAZU je

objavil tehtne študije: Helenizem, Grške lirične oblike in metrični obrazci in Antična poetika. Medtem ko se je ukvarjal z znanstvenim odkrivanjem, seveda nikakor ni šlo brez prevajanja, saj je bilo treba starogrške in latinske pisce, ki so postali predmet njegovih znanstvenih raziskav,

Kajetan Gantar v pogovoru z Davidom Movrinom na srečanju 26. oktobra v Modrijanovi knjigarni

Heziod

Sovretova nagrada za prevod 2003

Teogonija, Dela in dnevi

»Ko beremo prevod, pa tudi ko ga primerjamo z izvirnikom […], ugotovimo, kako spretno prevajalka manevrira med zabavno in pogosto hudomušno, tu in tam celo opolzko vsebino, ki jo dopolnjuje kopica primerov iz grške in rimske mitologije. Prevod je brezhiben, metrum tekoč, besedje izbrano, naglasi naravni, melodija prevoda ubrana in skladna z izvirnikom. Skratka: prevod je res ›živ‹ in zlahka nagovori sodobnega bralca.«

prevod in spremno besedilo Kajetan Gantar | 160 strani | 135 × 220 mm | trda vezava | 22,70 €

Grški pesnik Heziod velja za Homerjevega mlajšega sodobnika – živel in ustvarjal naj bi okoli leta 700 pr. n. št., torej nekaj desetletij po Homerju. Doma je bil iz Askre, vasice pod Helikonom v pokrajini Bojotiji, središču rapsodske umetnosti. Tako kot Homer je pesnil v heksametru, edini ohranjeni deli pa sta Teogonija in Dela in dnevi. Pesnitvi spadata ob Iliadi in Odiseji med temeljna književna dela, ki bi ju moral poznati vsak. Teogonija ni običajen mitološki priročnik, kakršnih je na ducate ohranjenih iz helenističnega in poznejšega obdobja, temveč je najbogatejši in najdosledneje urejen inventar grškega politeizma, kar jih je ohranjenih iz antike. Je neizčrpna

zakladnica za spoznavanje grške mitologije in dragocen vir za študij zgodovine grške religije. Raste iz Heziodovega iskrenega prepričanja in iz globokega verskega doživetja, zato jo lahko označimo kot najbolj avtentičen dokument starogrškega verstva. Dela in dnevi so najveličastnejša himna človeškemu delu, kar jih poznamo iz antike. So nekakšna »kmečka pratika«, v kateri so našteti in opisani največji prazniki, zraven pa tudi delovniki in najpomembnejša opravila, ki naj se opravljajo ob posameznih dnevih. Pesnitev je plod pesnikove osebne izkušnje, povod za njen nastanek pa je dal spor z bratom Perzesom zaradi očetove dediščine. Vendar so nauki, tudi kadar so

dr. Matej Hriberšek, Bukla, junij 2010

Publij Ovidij Nazon

Umetnost ljubezni prevod in spremno besedilo Barbara Šega Čeh | 232 strani | 135 × 220 mm | trda vezava | 25,10 €

naslovljeni izrecno na brata Perzesa, namenjeni širšemu občinstvu. V knjigo je vključen tudi prevod dela Tekmovanje med Homerjem in Heziodom (tudi Agon) anonimnega avtorja.

Heziodovi pesnitvi sta doslej v slovenskem prevodu izšli enkrat samkrat, in sicer leta 1974 v zbirki Kondor. Kajetan Gantar je svoj prevod za novo izdajo temeljito predelal in izpilil, upoštevajoč tudi nekatera novejša spoznanja in izdaje tega temeljnega grškega besedila.

Publij Ovidij Nazon (43 pr. n. št.–ok. 17 n. št.) se je zapisal v svetovno literarno zgodovino tako s svojo poezijo kot s svojo pretresljivo usodo. Cesar Avgust ga je namreč zaradi njegovih radoživih in sladostrastnih ljubezenskih pesnitev (carmen) in še nekega nepojasnjenega prekrška (error) na vrhuncu njegove slave izgnal iz Rima v zakotne Tome ob Črnem morju. Tam je pesnik sicer dokončal svoje največje delo Metamorfoze, vendar je shiral in umrl, ne da bi se še kdaj vrnil v razkošje rimske prestolnice. Njegova Umetnost ljubezni je erotodidaktični priročnik,

v kateri ne daje le napotkov, kako osvojiti osebo, po kateri človek hrepeni, ampak nas pouči tudi o tem, kako ljubezen ohraniti. Povsem banalne praktične nasvete, od skrbi za telesno nego do spretnega osvajanja in prikrivanja čustev, pesnik podkrepi s pisano paleto mitoloških motivov in reminiscenc, ki pa jih ne niza zgolj kot dokaze svoje učenosti ali pesniške modne dodatke, ampak z njimi, kot kak izurjen odvetnik s precedenčnimi primeri, spretno argumentira svoje trditve in jih postavlja kot zgled ali svarilo, če kdo ne bi upošteval njegovih naukov.

Knjiga je obojejezična in poleg Umetnosti vsebuje tudi kratko pesnitev Nega ženskega obraza.


www.modrijan.si

S kolegico Eriko Mihevc Gabrovec

prevesti v materinščino, da bi lahko postala takrat šele komaj dobro načeta zakladnica antične literature dostopna širši slovenski javnosti. Njegova spretnost pri presajanju del antičnih modrecev in literarnih ustvarjalcev v slovenski kulturni prostor je neprecenljiva. Loteval se je tragedije in komedije, lirike in epike, zgodovinopisja in

19

Sre~avanja

brezplačni klic: 080 23 64 e-naslov: prodaja@modrijan.si

filozofskih spisov, svetopisemskih knjig in srednjeveških besedil. Vedno znova je opozarjal tudi na antične motive in reminiscence pri slovenskih pesnikih in pisateljih, od Vodnika, Aškerca, Gregorčiča, Župančiča, Rebule, še zlasti pa Prešerna, in skušal dokazati, kako globoko je slovenska literatura prežeta z antiko. Prevedel je

S študentko Anjo Eržen

vrsto ključnih antičnih del, Ajshilovega Vklenjenega Prometeja, Sofoklovo Antigono, Heziodovo Teogonijo, Aristotelovo Poetiko in Nikomahovo etiko, izbor iz Prokopijevih del (objavljen pod naslovom Pod Justinijanovim žezlom), Horacijeve Pesmi, več Plavtovih in Terencijevih komedij, Teokritove Idile, dobršen del Homerjeve Odiseje, pripravil izbor Sapfine poezije, izbor Ovidijevih Metamorfoz, antologijo in prevod rimske lirike, za katerega je leta 1969 prejel Sovretovo nagrado … Z izvrstnimi in gladko berljivimi proznimi prevodi ter vrhunskimi prepesnitvami, kjer je vsebine starogrških in latinskih literarnih del blagozvočno in neprisiljeno oživil v slovenščini, je postal tudi amicus populo. V žlahtnem pomenu besede.

Profesor Kajetan Gantar kljub vsej obilici dela tudi po upokojitvi in odhodu s fakultete na SAZU ni opustil svojega pedagoškega poslanstva. Še vedno ostaja prijatelj, zaveznik in zanesljiv svetovalec vseh mnogih rodov svojih bivših študentov. Skratka, arbiter optimus maximus. Slovensko klasično filologijo je s svojimi visoko mednarodno primerljivimi znanstvenimi dognanji s področja grško-rimske antike trdno zasidral v evropskem kulturnem prostoru in jo postavil ob bok klasičnim študijem tistih držav, ki se v svoji kulturni razgledanosti manj zamegljeno zavedajo naših skupnih evropskih korenin. In ob vsem tem prostodušno, kot je njegova navada, v Utrinkih ugaslih sanj, ob zaključku, ki je posvečen uresničenim sanjam, zapiše, da je srečen, ker je »videl, kako naša lepa in gosposka latinščina, ki so ji različni šolski reformatorji že nič kolikokrat kopali grob, še zmerom živi, kako še zmerom najde nove občudovalce«. Še to misel naj dodam k tej skromni in hudomušni profesorjevi resnici: ne samo latinščina, tudi stara grščina s svojim veličastnim literarnim zaledjem ostaja in bo ostala živa za vse tiste razmišljujoče ljudi, ki se želijo zavedati sidrišč svojega kulturno-zgodovinskega porekla. Exegi monumentum aere perennius. – Zgradil sem spomenik, bolj trajen kot iz brona. Z zgovornim odlomkom

Ob osemdesetletnici Kajetana Gantarja je iz izložbe Modrijanove knjigarne zavel antični duh.

iz te Horacijeve pesmi v prevodu profesorja Gantarja so se njegovi sodelavci in učenci v obsežni posebni številki revije za klasično filologijo Keria (Satovje) z naslovom Musis amicus (Prijatelj Muz) poklonili njegovemu jubileju. Zbornik Društva za antične in humanistične študije Slovenije, ki sta ga uredila dr. Jerneja Kavčič in dr. Marko Marinčič, vsebuje nad 440 strani znanstvenih in prevodnih prispevkov s področja klasične filologije, ob koncu pa še seznam vseh jubilantovih objav, urejenih po letnicah, ki obsega skoraj 24 strani bibliografskih enot. Vse naštete objave Kajetana Gantarja, znanstvene na najvišji strokovni ravni in mednarodno odmevne, prevodne s poglobljenimi spremnimi študijami, in tiste, v katerih se avtor postavlja v bran obstoju klasične filologije na Slovenskem, povedo o njem več kot vsaka časopisna hvalnica. Človeške dobe namreč same po sebi niso zlate, srebrne ali

Gian Biagio Conte

Zgodovina latinske književnosti

novo

Od začetkov do padca rimskega cesarstva Prevod Barbara Zlobec del Vecchio idr.

880 strani 160 × 235 mm trda vezava

47,90 €

bronaste, kakršne je opeval Ovidij, niti ne preveč razsvetljene; obstajajo le redki nadvse sposobni in tenkočutni ljudje, ki obdobjem, medtem ko ta drsijo mimo, s svojo nadarjenostjo, strokovno akribijo in človečnostjo vtisnejo pravi in neminljivi pečat.

MUSIS AMICUS. Posebna številka ob osemdesetletnici Kajetana Gantarja. Za prelom, naslovnico in tisk dvojne številke 12. letnika revije Keria je poskrbela založba Modrijan.

V »antični knjižnici« naše založbe boste našli tudi knjige: Naravoslovje Plinija Starejšega (Izbrana poglavja, izbor, prevod in spremno besedilo Matej Hriberšek), Ajshilovo Orestejo (prevod in spremna beseda Marko Marinčič),

Medejo Lucija Aneja Seneke (prevod in spremna beseda Jera Ivanc), Plutarhove

Zgodovina latinske književnosti (Letteratura latina: manuale storico dalle origini alla fine dell'impero romano, 1987; zadnja prenovljena izdaja 2004) je pregledno znanstveno delo, v mednarodni strokovni javnosti priznano kot temeljno za področje latinske književnosti. Knjiga bo nepogrešljiv priročnik za vse, ki se strokovno ukvarjajo s književnostjo, kulturo in zgodovino rimske antike, z latinsko književnostjo poznejših obdobij in recepcijo latinske antike v srednjem in novem veku. Najpomembnejši izviren prispevek Contejeve knjige je sinteza med tradicionalno filologijo in sodobnimi teorijami literarnih zvrsti.

»Helenofilstvo, katerega hrbtna stran je naivno zaničevanje Rimljanov, je zlasti po zaslugi Antona Sovreta močno zaznamovalo tudi Slovence. Ta zapozneli refleks romantike (še Prešeren je dajal prednost latinskim in italijanskim zgledom!) sta nam pomagala preseči šele Kajetan Gantar in Primož Simoniti s prevodi in študijami o rimski poeziji, romanu in srednjeveškem latinskem pesništvu. Čeprav je helenofilstvo najbolj rimska med vsemi potezami naše kulturne fiziognomije, pa je prisotnost latinske književnosti v slovenskih šolskih kurikulih in v kulturni zavesti slabša kot pri marsikaterem slovanskem narodu, ki zgodovinsko pripada pravoslavnemu vzhodu. Contejev literarnozgodovinski pregled bo dal koristno spodbudo, a le kot dopolnilo k branju besedil, ki jih bomo morali v slovenščini šele dobiti – do takrat bo o Liviju, Lukanu in Laktanciju veljalo: nomina nuda tenemus.« (iz predgovora dr. Marka Marinčiča)

Vzporedne življenjepise (izbor, prevod in spremno besedilo Matej Hriberšek), Teofrastove Značaje (prevod Anton Sovre` in Kajetan Gantar, spremna beseda Kajetan Gantar, ilustracije Suzi Bricelj), Petronijev Satirikon (prevod in spremna beseda Primož Simoniti), Evripidovo Heleno (prevod Jelena Isak Kres, spremna beseda Marko Marinčič), Senekova Pisma prijatelju Luciliju (prevod Fran Bradač, spremna beseda Jože Kastelic), roman Levkipa

in Klejtofont Ahileja Tatija (prevod Rahela Šibal, spremna beseda Marko Marinčič) in Ovidijeva Zdravila za ljubezen (prevod in spremna beseda Barbara Šega Čeh).

Več na www.modrijan.si.


www.modrijan.si

20

Vro~i poletni uspe{nici

Modrijan založba, d. o. o. Poljanska cesta 15 1000 Ljubljana

Predstavljamo vam poletni novosti založbe Modrijan, ki spadata tudi med naše najbolje prodajane knjige druge polovice leta. Največja predstava na Zemlji, Dawkinsova zadnja knjiga, je že tretja, katere prevod je izšel pri naši založbi, in to manj kot eno leto po izvirniku. Samo eno leto pa smo potrebovali tudi za izdajo knjige Vatikan, d. d. Gianluigija Nuzzija, ki je priklenila k branju več kot 200.000 italijanskih bralcev; in celo prvi slovenski natis je pošel že pred jesenjo. Gianluigi Nuzzi je ob izidu pripotoval v Slovenijo in knjigo predstavil v Modrijanovi knjigarni.

novo

Gianluigi Nuzzi

Vatikan, d. d. Iz skrivnega arhiva. Resnica o finančnih in političnih škandalih Cerkve Prevod Matej Venier, spremna beseda Mojca Širok To delo, ki je leta 2009 izšlo v Italiji in bilo istega leta osemkrat ponatisnjeno, razkriva doslej skrbno prikrivano resnico o dejavnostih Vatikanske banke. Temelji na zaupnih in dotlej neobjavljenih dokumentih (bančnih izpiskih, pismih, zaupnih poročilih, zapisnikih sej upravnih organov, skrivnih bilancah, plačilnih nalogih in kartotekah šifriranih računov), ki jih je arhiviral pokojni monsinjor Renato Dardozzi (1922–2003), ena najpomembnejših osebnosti v vodstvu cerkvenih financ, in v oporoko zapisal svojo poslednjo voljo: »Seznanite javnost s temi listinami, da bodo vsi izvedeli, kako je bilo.« Njegov arhiv obsega več kot štiri tisoč listin, ki jih je zbral med dvajsetletnim delom v Vatikanu.

Papežev denar in IOR po de Bonisu Papežev skrivni sklad (str. 173–176) Po novi ustavi, ki jo je sprejel Janez Pavel II., ima »papež kot suveren Države mesta Vatikana popolno zakonodajno, izvršno in sodno oblast«. Sveti oče je torej vrhovni poglavar Cerkve in brez omejitev odloča o cerkvenem premoženju ter imetju župnij. Njegova oblast sega od cerkve sv. Petra do poslednjega izgubljenega samostana na vrhu najbolj zakotnega hriba. Vlada kraljestvu, ki se razteza daleč preko meja Vatikanskega mesta in šteje več kot štiri milijone zvestih duš: škofje (4500), duhovniki (405 tisoč), redovniki in redovnice (865 tisoč), posvečeni diakoni (26.600), laični misijonarji (več kot 80 tisoč) in katehisti (2 milijona in pol) opravljajo vsak svojo delovno nalogo v vesoljni cerkvi. To teokratsko državo z voljenim vladarjem so vedno imeli za absolutno monarhijo zgolj po imenu, saj prevladuje mnenje, da papež v resnici ni državni voditelj, temveč duhovni vodja milijarde kristjanov, več kot 17 odstotkov prebivalstva našega planeta. Najvišji duhovnik torej, visoko nad človeškim hlepenjem po denarju in zemeljskimi gmotnimi skrbmi. V resnici pa je Janez Pavel II. pozorno sledil najobčutljivejšim zadevam, ki so vznemirjale državno tajništvo, ključno kongregacijo v vatikanski organizacijski shemi in desno roko Svetega očeta. Da je vedel za preiskave v IOR, dokazujejo poročila o zadevi Enimont in vzporednem IOR, otroku monsinjorja Donata de Bonisa, ki jih je v devetdesetih letih Caloia pošiljal Wojtylovemu tajniku Stanislavu Dziwiszu. Prejemal je najzaupnejše dosjeje o kritičnih primerih in dajal splošne smernice, ki jih je moralo državno tajništvo upoštevati. Povrhu tega je osebno usmerjal velikanske vsote, ki so jih po nastopu sindikata Solidarnost pošiljali na Poljsko. To je bil denar z osebnega sklada samega papeža; bil je izključno v njegovi pristojnosti, zato se tudi ni pojavljal v uradnih letnih knjigovodskih poročilih, ki jih je redno objavljal Sveti sedež. Osebni sklad v izključni papeževi pristojnosti je eno mnogih skrivnostnih območij denarnega poslovanja Svetega sedeža. Znano je, da papež neposredno odloča o vsotah, namenjenih dobrodelni dejavnosti. Odkod prihaja denar in koliko ga je, pa so vedno samo ugibali. Njegovega obstoja niso nikoli potrdili, knjigovodski zapisi in podatki o njegovem izvoru pa niso nikoli pricurljali na dan. Tako je zaradi temeljnega motiva, ki je v ozadju tolikih cerkvenih odločitev. Denar namreč v Cerkvi še vedno povzroča hudo nelagodje, ali bolje, nihče noče vedeti, kako se ga zasluži in kako se ga potroši. Vatikan noče javno govoriti o mreži svojih družb, ki se posvečajo med seboj zelo oddaljenim gospodarskim dejavnostim, od verskega turizma do pomoči bolnim in starejšim osebam, ne daje podatkov o svojih bančnih računih in skrbno pazi, da se ne bi – četudi samo deloma, po posameznih

škofijah – razkrilo, koliko denarja se po vsem svetu nateče v cerkvene dobrodelne sklade iz mašnih darov, dedovanja, zapuščin ali volil. Zato Vatikan na tradicionalnih tiskovnih konferencah praviloma seznani javnost samo z obračuni sedmih osrednjih uprav Svetega sedeža, vzdrži pa se objave drugih, mnogo zanimivejših podatkov. Cerkev ne mara vseobsegajočih bilanc. Obračune svojih gospodarstev razdrobi na izkaze župnij in škofovskih konferenc ter delne bilance nekaterih uradov papeške države. Obvešča torej samo napol, tako da je celotna slika podobna leopardovi koži: svetla področja in črne lise. Vatikan se gostobesedno, ne da bi izpustil tudi eno samo vejico, razgovori o stroških svoje tiskarne, izkupičku od prodaje muzejskih vstopnic, nič pa na primer ne pricurlja na dan o dobičku njegove banke. Razgovori se o ceni papirja za slavnostne poštne znamke, niti z besedo pa ne razkrije, koliko vrednostnih papirjev hrani v svojih trezorjih IOR, ki »ni podrejen javni upravi papeške države, temveč neposredno papežu«. »Naš neposredni predstojnik je Sveti oče,« je pojasnil Caloia leta 1998, »in njemu vsako leto izplačamo dobiček.« Tako v poročilu vedno manjka mnogo, kar preveč bilanc, navadno prav najpomembnejše. Zaključni računi Državnega namestništva, to je uprave Vatikanskega mesta, IOR, vseh družb, povezanih s svetom Rimske cerkve, ki na primer skrbijo za verski turizem, upravljanje nepremičnin in lastniških deležev. Če bi Katoliška cerkev vodila poslovno knjigo, bi ta imela mnogo praznih strani: gotovo tisto s podatki o papeževem osebnem skladu in tiste, na katerih bi morali biti vpisani dohodki in izdatki župnij ter redov. Vatikan je poleg sultanata Brunei edina država na svetu, kjer vladar imenuje parlament, zato ne moremo najti ustreznih primerjav. Vseeno pa si lahko predstavljamo, kaj bi se zgodilo, če italijanska vlada svojih državljanov ne bi v celoti seznanila z državnimi dohodki in izdatki ter bi na primer zamolčala, koliko stane vzdrževanje Kvirinala z uradom predsednika republike in drugih vladnih zgradb, ali prikrila bilanco ENI, Finmeccanice in drugih pomembnih gospodarskih družb z državno udeležbo. V Italiji se od politike »zahteva«, k cerkvenim oblastem pa se pristopa obzirno, zgolj v upanju, da bodo kaj razkrile, čeprav po zadnjih izračunih matematika Piergiorgia Odifreddija stane Katoliška cerkev Italijane vsako leto 9 milijard evrov. Vendar se vprašajmo, katere bilance zamolčijo in zakaj. Odgovor bomo spet našli v mogočnem Dardozzijevem arhivu; listine v njem namreč osvetljujejo najskrivnejše knjigovodske postavke ter nam omogočajo boljše razumevanje bilanc in skrivnosti, ki jih ovijajo. Za boljšo predstavo stopimo korak nazaj in si oglejmo zaključni račun za leto 1993, predstavljen mednarodnemu tisku sredi junija 1994! © Modrijan založba, d. o. o., 2010

272 strani 160 × 235 mm mehka vezava, zavihi

29,10 €

Richard Dawkins

Največja predstava na Zemlji novo Dokazi o evoluciji

prevod Urška Pajer | 472 strani | 160 × 235 mm | trda vezava s ščitnim ovitkom | 27,10 €

Richard Dawkins (1941), eden najvplivnejših anglosaških intelektualcev, v svoji najnovejši knjigi prinaša odgovore na mnoga vprašanja, ki so ostajala odprta v njegovih prejšnjih monografijah, posvečenih biologiji oz. evoluciji. Da bi prispeval odločilne dokaze o delovanju evolucije, v knjigi naniza veliko novih, celo zelo svežih spoznanj raziskovalcev z vsega sveta (tudi npr. z Jadrana). Posreden namen knjige je izpodbijanje trditev privržencev kreacionizma, ki se trudijo zmanjševati pomen in veljavo nauka o evoluciji. Osupljiv podatek, da celo slovenska javnost glede tega ni prav daleč od ameriške, navaja Dawkins v dodatku knjige, v katerem biča priljubljeni trend zanikanja realnosti in namesto tega vztrajanja v neznanju. Kar je vzporedna tema, ki se kot rdeča nit vleče skozi vso knjigo – utrjevanje znanstvenega pogleda na svet ter boj proti neznanju in ideološkim dogmam.


www.modrijan.si

brezplačni klic: 080 23 64 e-naslov: prodaja@modrijan.si

21

Intermundia – »najbolj{e iz vseh svetov«

Steven Pinker

novo

Jezikovni nagon Prevod Andrej E. Skubic Jezik in govor sta po naravnem izboru edinstveni, vrojeni človekovi lastnosti, ki sta se razvili in izpopolnili v evolucijskem procesu iskanja čim optimalnejše rešitve za sporazumevanje med ›družabnimi lovci in nabiralci‹. Človekovo vedênje in mišljenje zato najlaže opišemo kot rezultat dolgotrajne evolucije genov in memov. Knjiga nas izčrpno pouči o principih nastajanja jezika v možganih: kje obstajajo misli, kako se obdajajo z lupinami besed, kako možgani te besede organizirajo v smiselne nize zapisanih sporočil ali (iz)govorjenih izjav. Avtor spotoma ovrže večino stereotipnih predstav o jeziku, govorjenju, slovnicah in pravilni oziroma nepravilni rabi besed. Pinker vse to ilustrira z angleškim jezikom, ki je njegova materinščina. Slovenskim bralcem pa smo pripravili izvrsten prevod (mestoma tudi priredbo), ki obravnavane teme ilustrira s primerljivimi zgledi v slovenščini. Tako je tudi naša materinščina postavljena ob bok ›velikim‹ jezikom in tudi skozi slovenska usta zasijejo avtorjeva spoznanja in ugotovitve o govoru, ki so vsesplošne – ne veljajo samo za značilnosti posameznih jezikov, temveč za človeško vrsto nasploh. Jezikovni nagon je temeljna razprava s področij jezikoslovja, psiholingvistike oziroma evolucijske psihologije, ozira pa se tako v smer ›univerzalne slovnice‹ kakor tudi razvojne biologije. Steven A. Pinker (1954) je kanadski eksperimentalni psiholog, kognitivist in lingvist, profesor psihologije na Harvardovi univerzi v Cambridgeu (Massachusetts). Osrednje teme njegovega raziskovanja so delovanje možganov, uma in misli ter izvor jezika, poleg tega pa tudi reprezentacije trirazsežnega pro-

stora v mentalnih vizualnih podobah. Med drugim se je v jezikoslovju posvečal psihologiji namigovanja, evfemizmov in preklinjanja. Za svoje znanstvene dosežke na področju kognitivne psihologije je prejel vrsto nagrad, med njimi so Early Career Award (1984) in Boyd McCandless Award (1986)

Ameriškega psihološkega združenja, Troland Award (1993) Ameriške akademije znanosti, nagrada Henryja Dala (2004) Kraljevega zavoda Velike Britanije in nagrada Georgea Millerja (2010) Zveze za kognitivno nevroznanost. S svojimi knjigami se je dvakrat potegoval tudi za Pulitzerjevo nagrado.

504 strani 160 × 235 mm mehka vezava, zavihi

35,40 €

Janez Strnad

Fiziki 7

novo

Ilustracije Darko Simeršek »Ali ni zgodovina fizike kot obala otoka?« se sprašuje dr. Janez Strnad, osrednji slovenski znanstvenik, ki je fiziko približal širokemu krogu bralcev. » Na zemljevidu lahko izmerimo dolžino obale. Toda na zemljevidu, ki kaže več podrobnosti, dobimo večjo dolžino. Nazadnje spoznamo, da dolžina obale sploh ni dobro določena. S to zavestjo lahko bolje razumemo zgodbe o življenju in delu fizikov in iz njih sestavimo zanimive povezave.«

264 strani 160 × 235 mm mehka vezava

25,90 €

Knjiga Fiziki 7 je sedmi, zadnji del uspešne serije življenjepisov znamenitih fizikov. V njej so zgodbe o 45 fizikih, razvrščene približno po rojstnih letnicah junakov. Več odstopanja od te razporeditve je proti koncu – več zgodb je namreč povezanih v skupine po pojavih ali napravah. Mogoče naj bi jih bilo brati neodvisno drugo od druge, zato se nekatere vsebinsko delno prekrivajo. Pogosto omenjajo fizike, ki so jih opisovale zgodbe v prejšnjih delih. Tako se je v knjigi nabralo dvanajst Američanov, devet Nemcev, osem Angležev, po pet Francozov in Rusov, trije Grki in po en Nizozemec, Poljak in Avstrijec.

Junaki knjige po rojstnih letnicah Donald Glaser (1926) Wolfgang Panofsky (1919–2007) Luis Alvarez (1911–1988) John Archibald Wheeler (1911–2008) Ilja Frank (1908–1990) Pavel Čerenkov (1904–1990) Robert Van de Graaff (1904–1967) Ernest Walton (1903–1995) Pascual Jordan (1902–1980) Samuel Goudsmit (1902–1978) Ernest Lawrence (1901–1958) Frédéric Joliot (1900–1958) George Uhlenbeck (1900–1988)

Ire`ne Curie (1897–1956) Patrick Blackett (1897–1974) John Cockroft (1897–1967) Lester Germer (1896–1871) Igor Tamm (1895–1971) George Paget Thomson (1892–1975) Sergej Vavilov (1891–1951) James Chadwick (1891–1974) Walther Gerlach (1889–1979) Otto Stern (1888–1969) Gustav Hertz (1887–1975) Hans Geiger (1882–1945) James Franck (1882–1964)

Clinton Davisson (1881–1958) Felix Ehrenhaft (1879– 1952) Frederick Soddy (1877–1956) Charles T. R. Wilson (1869–1959) Arnold Sommerfeld (1868–1951) Heike Kamerling Onnes (1853–1926) Osborne Reynolds (1842–1912) Gustav Kirchhoff (1824–1887) Robert Bunsen (1811–1899) Georg Christoph Lichtenberg (1724–1799)

Mihail Vasiljevič Lomonosov (1711–1765) Denis Papin (1647–1712) Jan Hevelij (1611–1687) Otto von Guericke (1592–1686) Pierre Gassendi (1592–1655) Marin Mersenne (1588–1648) Klavdij Ptolemaj (90–186) Hiparh iz Nikeje (190–1120 pr. n. št.) Aristarh s Samosa (320–250 pr. n. št.)


www.modrijan.si

22

Modrijan založba, d. o. o.

Dru`boslovje

Poljanska cesta 15 1000 Ljubljana

Emilio Gentile

Fašizem Zgodovina in interpretacije

novo

Italijanski pisatelj in zgodovinar Emilio Gentile (1946) je zaslovel predvsem s svojimi študijami o političnih religijah, za katere so mu leta 2003 na univerzi v Bernu podelili nagrado Hansa Sigrista. Deluje kot docent na rimski univerzi La Sapienza, sodeluje s časopisi in revijami ter predava po vsem svetu. Njegov opus obsega več kot 20 knjig. Poleg že omenjenih študij o sakralizaciji politike je objavil več del o totalitarizmih na splošno, najbolj pa ga privlači »kratko 20. stoletje« oziroma zgodovina fašizma: »Po skoraj devetdesetih letih od prihoda v zgodovino in po več kot pol stoletja od odhoda z vodilnega položaja v politični aktualnosti se zdi fašizem še vedno skrajno skrivnosten pojav, ki se kljub deset tisočim knjigam, ki so mu bile posvečene in mu jih še vedno posvečajo, izmika utesnitvi v jasno in razumsko zgodovinsko definicijo.«

296 strani 160 × 235 mm trda vezava

Prevod Irena Trenc - Frelih

25,10 €

Svetovno priznan znanstvenik Emilio Gentile je v tej knjigi, ki jo lahko opredelimo kot njegovo življenjsko delo, združil ugotovitve, zbrane v tridesetih letih raziskovanja, ter obdelal fašizem prav z vseh vidikov. Sestavljata jo dva različna, a dopolnjujoča se dela. Prvi del je uvod v zgodovino in tolmačenje fašizma. V njem je orisan zgodovinski profil italijanskega fašizma v letih 1919–1945, obenem pa so sintetično osvetljene glavne interpretacije fašističnega pojava, izdelane v 20. stoletju. V drugem delu so zbrani eseji, v katerih avtor utemeljuje svojo interpretacijo fašizma. Obdeluje teme, pomembne za določanje narave in pomena fašizma: fašistično ideologijo, revolucionarnost fašizma, Mussolinijev mit ter odnose med dučejem in fašizmom, med stranko in režimom, organizacijske in institucionalne vidike režima, fašistično religijo in mit o »novem človeku«, ki je imel osrednjo vlogo v totalitarni politiki, ter fašizem kot politični modernizem.

Paul Veyne

Peter Davies

Kako je naš svet postal krščanski (312–394)

Nevarna razmerja: kolaboracija in druga svetovna vojna

prevod Katarina Marinčič | 176 strani | 160 × 235 mm | trda vezava | 23,70 €

prevod Breda Biščak, spremna beseda Boris Mlakar | 248 strani | 160 × 235 mm | trda vezava | 29,20 €

Francoski arheolog in zgodovinar Paul Veyne (1930) je eden najuglednejših znanstvenikov, pa tudi najvplivnejših francos-

kih intelektualcev 20. stoletja. V obdobju po drugi svetovni vojni je bil krajši čas član KP Francije, nato pa je iz nje izstopil, a je kljub temu ostal politično opredeljen intelektualec. Njegova knjiga je v osnovi zgodovinska, vendar obenem tudi izrazito aktualna in celo aktualistična; naletela je na burne odzive, saj se je avtor v njej ogradil od predpostavke o »krščanskih koreninah« Evrope. Veynovo delo, čeprav je vsaj deloma polemično vpeto v francoski kontekst, se tako dotika vprašanja, ki je relevantno tudi za naš prostor.

Barack Obama

Britanski zgodovinar Peter Davies, profesor na Univerzi v Huddersfieldu, v svoji knjigi govori o kolaboraciji z nemškim okupatorjem v Evropi, pri čemer pokaže, zakaj je imelo »sodelovanje z okupatorjem« v Evropi tako dolgotrajne posledice in zakaj je to aktualna tema še danes. Knjiga je zasnovana tematsko: ves čas izhaja iz kolaboracije kot splošnega zgodovinskega pojava, ki ga skozi različne vidike in kriterije notranje razčlenjuje in analizira, identificira njegove različne oblike.

Shlomo Venezia

Ameriška zgodba Sonderkommando Govori Baracka Obame

V peklu plinskih celic

prevod Jakob J. Kenda | 344 strani | 160 × 235 mm | mehka vezava, zavihi |

prevod Anuša Trunkelj | 200 strani | 160 × 235 mm | mehka vezava, zavihi |

23,90 €

25,30 €

V knjigi je zbranih 21 govorov Baracka Obame iz obdobja od leta 2002, ko je bil še senator ameriške zvezne države Illinois, do leta 2008, ko je postal ameriški predsednik. Govori dajejo neposreden in celosten vpogled v Obamovo politiko, njegove politične načrte in razmišljanja o različnih, tudi bolj splošnih vprašanjih. Razkriva nam npr. svoje poglede na domoljubje, rasna vprašanja, iraško vojno, reformo izobraževanja, zdravstveno reformo, terorizem, vero in politiko ...

Shlomo Venezia (1923) je eden redkih preživelih in danes še živečih sonderkommandov, ki so morali odstranjevati trupla iz plinskih celic, le-te vsakokrat znova očistiti in pobeliti z apnom, umrlim odstraniti proteze, populiti zlate zobe in ženskam postriči lase, trupla pa nato sežgati v krematorijskih pečeh, zdrobiti kosti in za njimi zabrisati vsako sled. V svojem pričevanju strne svojo izkušnjo deportacije v taborišče smrti Auschwitz-Birkenau, bivanja v taboriščni karanteni, dela v posebni komandi in pohoda smrti, ki ga je pripeljal v taborišča Mauthausen, Melk in Ebensee, kjer je dočakal osvoboditev.

Foto: Aleksander Lilik

Knjiga bo nedvomno pritegnila pozornost vseh, ki jih zanima fenomen fašizma, ne le zgodovinarjev. Posebno vrednost ji daje tudi dejstvo, da je nastala v Italiji, domovini fašizma, kjer je bila objavljena leta 2008.

Orlando Figes (1959), profesor zgodovine na londonski univerzi (Birkbeck College), je študiral na Cambridgeu, kjer je bil do leta 1999 tudi zaposlen. Je avtor številnih monografij o ruski zgodovini. Njegova Tragedija ljudstva. Ruska revolucija, 1891–1924 je leta 1997 prejela kar pet pomembnih nagrad v kategoriji zgodovinskih monografij in bila prevedena v več svetovnih jezikov. Leta 2002 je objavil monografijo Natašin ples. Kulturna zgodovina Rusije, leta 2007 pa knjigo Šepetalci. Zasebno življenje v Stalinovi Rusiji. Ob izidu te knjige v slovenskem jeziku je Figes obiskal Slovenijo.

Šepetalci Zasebno življenje v Stalinovi Rusiji prevod Matej Venier | 656 strani | 160 × 235 mm | trda vezava | 49,50 €

Delo se opira na obsežno raziskavo ustne zgodovine, ki je zajela stotine družin iz nekdanje Sovjetske zveze, ter na množico listin, fotografij in predmetov iz družinskih arhivov. Vodi nas skozi moralni blodnjak, v katerem je človeka lahko pogubila ena sama neprevidna beseda, ko je režim postavil izven zakona celotne družbene sloje in narode, ko so ljudje plačevali strahotno ceno za gospodarsko in politično veličino Stalinovega imperija.

Natašin ples Kulturna zgodovina Rusije prevod Matej Venier, spremna beseda Igor Grdina | 608 strani, barvna priloga (16 strani) | 155 × 235 mm | trda vezava | 49,00 €

Natašin ples razprostre pred nami nešteto vzporednih zgodb, življenj in usod iz Rusije, kakor so v času in prostoru zadnjih dvesto let vzporedno bivali tako mužiki kot aristokrati, tako ljudsko slikarstvo kot najmodernejši izzivi umetnosti, tako omikano izobraževanje kot trmasto neopismenjevanje, tako pretirano strastno hlepenje po tujih vzorih kot obsesivno varovanje lastne dediščine.


www.modrijan.si

23

Slovenska zgodovina

brezplačni klic: 080 23 64 e-naslov: prodaja@modrijan.si

John Tschinkel

novo

Zvonovi so umolknili Prevod Maja Kraigher in Nataša Peternel, predgovor Peter Foulkes

496 strani 160 × 235 mm trda vezava

John Tschinkel se je rodil leta 1931 v Grčaricah očetu kočevskemu Nemcu in mami Slovenki. Leta 1945 je zapustil Jugoslavijo in odšel najprej v Avstrijo, leta 1950 pa emigriral v ZDA. Od leta 1953 je ameriški državljan. V knjigi se spominja svojih otroških let pred drugo svetovno vojno v Grčaricah, idilični kočevarski vasici, in obenem skuša na podlagi virov in literature zajeti šest stoletij dolgo zgodovino nemške manjšine, ki je do zadnjega stoletja živela složno s slovensko večino. Piše o rodovih obeh vej svoje družine, slovenske po materi in nemške po očetu.

49,30 €

Podrobno opisuje dogodke, ki so prepričali prebivalce vasi in celotne kočevarske skupnosti, da so zapustili svoje domove in posestva, obrnili hrbet zemlji, ki jim je omogočala skromno, a spodobno življenje, in se preselili v drug kraj v bližnji, vendar tuji deželi. Razloži tudi, kako so pred vojno in med njo njihovi voditelji pridobili Kočevarje za vrnitev »domov v rajh«. V drugem delu knjige govori o treh letih in pol po prisilni preselitvi leta 1941 v Veliko Mraševo blizu Brežic, od koder so bili slovenski domačini pred tem izgnani. Pripoveduje o življenju, polnem skrbi, tesnobe in groze, o koncu celotne skupnosti spomladi 1945 in o vseh travmatičnih dogodkih, v katerih je bil udeležen in jih zgolj po naključju preživel.

Peter Štih in Vasko Simoniti

Peter Vodopivec

Na stičišču svetov Slovenska zgodovina od prazgodovinskih kultur do konca 18. stoletja 376 strani | 160 × 235 mm | trda vezava | 25,80 €

Od Pohlinove slovnice do samostojne države Slovenska zgodovina od konca 18. do konca 20. stoletja 560 strani | 160 × 235 mm | trda vezava | 37,50 €

Delo uglednih slovenskih zgodovinarjev – dr. Peter Štih raziskuje srednjeveško zgodovino med severnim Jadranom in vzhodnimi Alpami, dr. Vasko Simoniti pa se je ukvarjal pred-

vsem z zgodovino zgodnjega novega veka na Slovenskem – obravnava zgodovino na sedanjem slovenskem ozemlju od prazgodovine do konca 18. stoletja.

V zbirki so avtobiografski in spominski zapisi ljudi, ki se javnega življenja niso aktivneje udeleževali ali so jih v vrtinec velikih zgodovinskih dogodkov bolj ali manj nasilno potegnili prelomni politični, družbeni in vojni pretresi. V ospredju so njihove družinske in življenjske razmere in okolje, njihova osebna stremljenja, pričakovanja in razočaranja ter njihov vsakdanjik.

Janko Mlinarič

Klopotci niso utihnili predgovor Metka Košir | 240 strani | 130 × 200 mm | trda vezava | 19,00 €

Ivan Kralj

Zaznamovalo me je življenje v mlinu spremna beseda Peter Vodopivec | 272 strani | 130 × 200 mm | trda vezava |

19,00 €

Knjiga dr. Petra Vodopivca v novi, oblikovno prenovljeni izdaji prinaša pregled slovenskega kulturnega, družbenega, gospodarskega in političnega dozorevanja od začetkov narodnega gibanja do osamosvojitve.

Deli tvorita celoto, ki nam omogoči spoznavanje zgodovine ozemlja, na katerem prebivamo, neprekinjeno od njegovih prvih prebivalcev naprej.

Prihranite več kot 13 € ob nakupu kompleta. Za obe knjigi hkrati boste namreč odšteli samo 50 €!

Zdenko Rot

Anton Pirc

Leta izgubljene mladosti

Mojih prvih osemnajst let

Dnevnik 1942–1948

728 strani | 130 × 200 mm | trda vezava | 29,90 €

spremna beseda Peter Rot | 280 strani | 130 × 200 mm | trda vezava | 21,50 €

Anton Pirc se je rodil 13. junija 1928 v vasi Podrečje pri Domžalah. Pet razredov osnovne šole v Dobu je obiskoval v letih 1935–1940. Do začetka vojne je hodil v prvi razred klasične gimnazije v Ljubljani, ki pa ga kasneje okupator ni priznal, saj se je pouk zaradi nemškega napada končal v začetku aprila 1941. Jeseni istega leta se je vpisal na nemško meščansko šolo (Hauptschule) v Domžalah in do poletja 1944 uspešno dokončal tri razrede. V tem času je začel sodelovati s partizanskim gibanjem in postal član Skoja, čeprav je bil do komunistične partije vedno nezaupljiv. Ko je opazil, da na partizanski strani izgublja zaupanje, se je, iz strahu pred posledicami in da bi odvrnil sum o nelojalnosti, 18. avgusta 1944 priključil Šlandrovi brigadi, v kateri je bil že njegov starejši brat. Po nekaj tednih je bil z veliko skupino borcev premeščen v III. brigado VDV in še z nekaterimi poslan na Pohorje, a je od tam že po nekaj dnevih pobegnil in se srečno vrnil na svoj dom. Skoraj pol leta je bil skrit na podstrešju domače hiše, nato pa se je zaradi nenavadnih okoliščin 22. februarja 1945 prijavil domžalskim domobrancem. Pri njih je ostal do nekaj dni pred

Zdenko Rot se je rodil leta 1925 v vasi Rakitna. Zaznamovala sta ga tradicionalno kmečko okolje in velika družina, na katero je bil zelo navezan. Druga svetovna vojna in italijanska okupacija sta globoko zarezali v vaške razmere. Julija 1942 je začel pisati dnevnik, končal pa ga je na božični večer leta 1948. Čeprav mu ne moremo slediti vsak dan – v nekaterih letih so daljše prekinitve –, njegovo pisanje ponazarja dozorevanje šestnajstletnega fanta v zrelega moškega pri triindvajsetih, ki jih je dočakal v metropolitanskem okolju Buenos Airesa. Vmesni čas je poln prelomnih dogodkov in težkih odločitev. Spomladi 1943 se je pridružil vaškim stražarjem, decembra istega leta pa domobrancem. Dnevniški zapisi so na začetku faktografski; vojaške pohode, boje na Dolenjskem s partizani in najrazličnejše okoliščine je morda zapisoval le zase. Marca 1945 se je priključil policijskemu vodu primorskih domobrancev v Postojni. Z njimi se je pomikal proti Italiji, okusil različna vojaška taborišča, kjer je obiskoval gimnazijo. V civilnem taborišču v Rimu je

novo

preživel več kot leto dni, večinoma v službi pri angleški vojski. Sredi leta 1947 se je z drugimi Slovenci vkrcal na ladjo, ki jih je odpeljala v Argentino. Tu je prišel v stik z rojaki, dobil službo v steklarni, kjer je delal do upokojitve. Dnevniški zapisi so v zadnjih letih daljši, kritični do komunizma, polni vdanosti Cerkvi, družini in slovenstvu, predvsem pa hrepenenja po domu in domovini.

novo

koncem vojne in med tem časom dobil zvezo s partizani, katerim se je spet pridružil 7. maja 1945. Tri dni kasneje so ga zaprli, najprej v Kamniku, nato v Domžalah in končno v Škofove zavode v Šentvidu nad Ljubljano. Tam je bil obsojen na dve leti zapora, a zaradi amnestije 9. avgusta 1945 izpuščen. Konec oktobra se je vpisal v četrti razred nižje gimnazije v Domžalah, jeseni 1946 pa v prvi razred srednje zobotehnične šole v Ljubljani. Spomine je začel pripravljati za objavo šele po letu 1991, ko se je upokojil kot zobozdravnik v Kočevju, Rogaški Slatini in nazadnje v Domžalah.


www.modrijan.si

24

Modrijan založba, d. o. o.

Od gesla do gesla

Poljanska cesta 15 1000 Ljubljana

Bogdan Novak in Simon Lenarčič

Kuharska enciklopedija Svet gastronomije od A do Ž 1440 strani, dve knjigi | 230 × 270 mm | trda vezava | 159,30 €

Modrijanova Kuharska enciklopedija, ki sta jo napisala Bogdan Novak in Simon Lenarčič, je knjiga z več kot 14.000 gesli in podgesli, več kot 750 recepti, več kot 90 preglednicami ter več kot 2800 fotografijami. Domače in tuje jedi in njihove sestavine; alkoholne in brezalkoholne pijače; domače in tuje sadje, zelenjava, dišavnice in začimbnice; gobe in užitne divje rastline; rejne in divje

živali; živilski izdelki, zlasti siri, mesnine in testenine; zdravstveni vidiki prehrane; kuharski aparati, pripomočki in postopki; tehnologija velikih in malih kuhinj; kuharske knjige in priročniki; zgodovina kulinarike in gastronomije; znameniti kuharji in gastronomi; s prehrano povezani običaji pri nas in na tujem; kuharski nasveti iz prve roke ter mnoge anekdote in zanimivosti.

knjigo na  raziščite www.kuharska-enciklopedija .si

Lepega dne, ko mi je zmanjkalo prostora za novo kuharico, s katero sem primarširal iz mesta, sem se ustavil in zamislil. Pa kaj mi bo toliko kuharic, saj so skoraj vse enake, ali so si vsaj podobne. V redko kateri je kaj novega, le drugače je povedano. Takrat se mi je porodila misel, da bi vse, kar je v posameznih kuharicah izvirnega, združil v eno samo knjigo, v Kuharsko enciklopedijo. Potem bi lahko vse druge kuharice zabrisal proč. Lotil sem se dela, kaj dela – garanja, ki si ga nisem predstavljal. Od jutra do poznega večera sem sedel za računalnikom in sestavljal enciklopedijo. Zdaj je pred vami. Bogdan Novak

Marko Snoj

Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen 608 strani | 165 × 240 mm | trda vezava | 59,30 €

Slovar obravnava slovenska zemljepisna imena s stališča zgodovine in predzgodovine. Namen obravnave posameznega lastnega imena v tem slovarju je ugotoviti njegovo motivacijo, povedati, zakaj se določena zemljepisna posameznost imenuje tako, kot se, iz česa je ime nastalo in kaj je prvotno pomenilo. V uvodnem delu (35 str.) so predstavljeni namen in zgradba slovarja, merila za izbor geselskih iztočnic, oris osnovnih metod etimološkega raziskovanja slovenskih zemljepisnih imen. Sledijo slovarček nekaterih strokovnih imenoslovnih in etimoloških izrazov, seznam okrajšano navedene literature in se-

Gustave Flaubert

Slovar splošno priznanih resnic Prevod in spremna beseda Ignac Fock

znam uporabljenih krajšav ter simbolov. V prvem slovarskem delu (452 str.) je 1650 geselskih sestavkov z etimološko razlago 4021 naših in 2629 tujih zemljepisnih imen, 1549 naših priimkov in ob tem nekaj tujih. Drugi slovarski del (45 str.) vsebuje 208 geselskih sestavkov z etimološko razlago zemljepisnih in nekaj drugih imen zunaj slovenskega narodnega prostora (imena celin, oceanov, evrop-

novo skih držav in njihovih glavnih mest itd.) V kazalu (58 str.) so vsa naša in sodobna tuja zemljepisna in osebna imena, ki so prikazana v obeh slovarskih delih (skupaj 8855 enot).

Marko Snoj

136 strani 120 × 200 mm mehka vezava, zavihi

13,20 €

Slovenski etimološki slovar 1024 strani | 165 × 240 mm | trda vezava s ščitnim ovitkom | 46,00 €

Jezikovni priročnik pojasnjuje, od kod izvirajo današnje slovenske knjižne besede in kaj so prvotno pomenile. Za vsako geselsko iztočnico je navedeno stoletje, v katerem je bila določena beseda prvič zapisana v kakem slovenskem besedilu. H geslom iz prve izdaje (1997) je dodanih več kot 800 geselskih člankov, pri čemer so upoštevane novejše etimološke razlage, pri tuj-

Morajo biti vsi slovarji res tako debeli? Tale ni. Prepričajte se sami!

kah pa je naveden vsaj okvirni pomen. Knjiga je tako od prve izdaje obsežnejša za 122 strani in vsebuje več kot 9000 gesel ter 30 tisoč najpogostejših slovenskih besed.

Slovar splošno priznanih resnic Gustava Flauberta (1821–1880), enega največjih francoskih in svetovnih romanopiscev, je nenavadno delo. Je zgodovinski dokument v več kot enem pomenu besede. Odstre nam pogled na globoko zagrenjenega, s tegobami prezgodnje starosti obteženega moža. Kot odsev nekega časa pa ga lahko beremo tudi v širšem, ne le v biografskem smislu. Ob marsikaterem geslu bomo najbrž pomislili, da je človeška neumnost večna, vendar ima pri Flaubertu ta priznana resnica zmeraj tudi čisto določen družbeni kontekst. Svet Slovarja je (med drugim) svet Gospe Bovary, predvsem pa njenih prvih bralcev in ocenjevalcev.

Slovar je že napisan brezosebno, toda teme, namigi in tisti najbolj površen celostni vtis povedo, da je vse skupaj nekakšno zaodrje pisateljevega življenja, njegovega okolja, njegovega časa. Sociologu omogočajo vpogled v nekatere družbene fenomene (ki jih avtor seveda ironizira), zdravniku v (ne)razumevanje simptomov in v obskurne tehnike zdravljenja, umetnostnemu zgodovinarju v tedanji odnos do estetskega ... Za zgodovinarja bo dragocen marsikateri detajl, resničen ali izmišljen, klasični filolog bo nemudoma očaran nad specifično percepcijo antike, tako pri avtorju kot pri domnevnih izobražencih, ki opletajo s Ciceronovimi citati. Jezikoslovcu hvaležna komponenta Slovarja so prerekanja na temo izgovarjave te ali one besede (ki si je izključno zato prislužila mesto v Slovarju!) ter njegova metalingvistična razsežnost, natančneje avtonimija in metadiskurzivna raba besed, ter besedne igre, osnovane na polisemiji ali homonimiji. Ignac Fock


www.modrijan.si

25

Gremo na zrak

brezplačni klic: 080 23 64 e-naslov: prodaja@modrijan.si

Bojan Arzenšek, Bogdan Tratnik, Božo Malovrh

novo Slovenski gobarski vodnik

• odlične fotografije • predstavljene značilnosti posameznih rodov in vrst • hitro in natančno prepoznavanje užitnih in strupenih gob

Slovenski gobarski vodnik ima vse, kar mora vsebovati dober gobarski priročnik. Avtorji so izkušeni poznavalci gob, gobarji in fotografi, ki se z gobarstvom ne ukvarjajo le ljubiteljsko, temveč so aktivni člani gobarskih društev, sodelujejo na gobarskih razstavah, se udeležujejo mednarodnih mikoloških srečanj, predavajo in pišejo. V priročniku pa ne pišejo le o posameznih užitnih gobah, zaradi katerih se navsezadnje podajamo v gozd. Izvemo tudi, kaj gobe (glive) sploh so, kako se razmnožujejo, kako se prehranjujejo, kako jih delimo in poimenujemo, kako ravnamo, če zaužijemo strupeno gobo, kako pravilno nabiramo gobe in kakšne so nevarnosti pri nabiranju. Zelo pomembna so poglavja o varstvu narave in gob, o zaščitenih gobah, o razširjenosti gob po posameznih pokrajinah Slovenije in o zgodovini gobarjenja na naših tleh (takšnih poglavij ne pričakujte od drugih gobarskih priročnikov, ki so zgolj prevedeni iz drugih jezikov). Avtorji so v knjigi še opisali, kakšna je uporabnost gob v prehrani, in dodali nekaj receptov za pripravo okusnih gobjih jedi.

• koristni napotki za nabiranje, uživanje in shranjevanje • opozorila na nevarnosti, ki prežijo na nabiralce in neprevidne uživalce • nasveti glede izbire primerne opreme za gobarje • preizkušeni recepti za pripravo gobjih jedi 364 strani 125 × 195 mm mehka vezava

Vodnik je primeren tako za gobarja začetnika kakor za odličnega poznavalca gob; je zanesljiv in varen pripomoček za vse, ki se po slovenskih gozdovih in travnikih potikajo ne samo kot nabiralci gob, temveč tudi kot njihovi občudovalci.

23,10 €

Željko Kozinc

Željko Kozinc

Moje najljubše poti

Okrog Ljubljane 61 izletov fotografije Željko Kozinc idr. | 160 strani | 150 × 210 mm | poltrda vezava | 22,90 €

Lep dan kliče – 10 let Knjiga je izletniški vodnik po 61 točkah v bližnji okolici slovenske prestolnice. Ljubljana ima namreč pred večino drugih evropskih prestolnic enkratno prednost: že na pragu njenih predmestij se začno širiti vabljiva naravna okolja in razgibana, lepo oblikovana kulturna pokrajina. Pešpoti se ponekod začenjajo že za zadnjo avtobusno postajo mestnega avtobusa, samotna narava pa je dosegljiva po le nekaj kilometrih vožnje z osebnim avtomobilom. Tako se lahko Ljubljančani na kateregakoli od teh izletov podate konec tedna, tudi če radi malo dlje poležite, ali pa celo popoldne po službi.

fotografije Željko Kozinc idr. | 464 strani | 185 × 265 mm | trda vezava | 39,80 €

To je knjiga, v kateri želi Željko Kozinc deliti z bralci, sopotniki na petstoterici poti po Sloveniji in zamejstvu, občutke s svojih najlepših in najljubših potepanj. Osemdesetim izletom, ki so že bili predstavljeni v štirih knjigah, je dodal štiriindvajset novih. Vse 104 poti – za vsak konec tedna po dve – je bodisi v duhu bodisi zares še enkrat prehodil, zato vas bo knjiga očarala z mnogo svežimi podobami, novimi pogledi in razgledi. Pričakovanja tistih, ki so bili doslej že vajeni Kozinčevega vodenja, bodo seveda izpolnjena: opi-

si izletov niso le zgodbe pokrajin, rek, podzemnih jam, slapov, gora, studencev, izvirov in drugih naravnih pojavov, pač pa tudi zgodovinsko-kulturne freske gradov, mostov, cerkva, muzejev in ostalih kulturnih spomenikov. Ostaja tudi to, kar je bralce in pohodnike do sedaj najbolj razveseljevalo: knjiga ni običajen turistični vodnik po slovenskih krajih: avtor nas namreč popelje v kraje, katerih kulturne in naravne dediščine še niso bile povsem odkrite, zato noge množičnih obiskovalcev tja ne zaidejo pogosto.

DO REJE

GE

KNJI

HIT

NAJ

ije a Sl ov en Av to ka rt ni m i iz le ti z oz na če

Vsi izletniški cilji v knjigi so oštevilčeni in nazorno prikazani na posebnem orientacijskem zemljevidu na notranjih straneh ovitka knjige.

Rastlinski vodnik Preprosto in zanesljivo določevanje rastlin po barvi cvetov prevod Valerija Babij | 496 strani | 120 × 190 mm | mehka vezava, zavihi | 29,00 €

Knjiga je čudovito darilo zlasti za starejše bralce. Je večjega formata, črke so velike in zato prijaznejše do bralcev. Nikar je ne nosite s seboj na izlet, saj je pretežka. Zato pa si lahko izbrani izlet, preden greste zdoma, preprosto natisnete prek spleta (http://www.modrijan.si/slv/Knjizni-program/ Knjizni-program/Knjige/turistika/Mojenajljubse-poti). V pomoč bo tudi priročna avtokarta Slovenije z označenimi izleti iz knjige, ki smo jo pripravili skupaj z Avto moto zvezo Slovenije.



 

Še takim ljubiteljem rastlin se dogaja, da le težko razločijo vrsto od vrste ali celo rodove med seboj. Določevanje rastlinskih vrst s tem priročnikom pa je celo za botanične začetnike zelo preprosto: v knjigi so namreč rastline razvrščene po zlahka prepoznavnih znakih. Najprej poiščemo strani, katerih levi rob je obarvan enako kot cvet »naše« rastline (belo, rumeno, rdeče, modro, zeleno), izberemo ustrezno zgradbo cveta, si pozorno ogledamo ilustracije na desni strani in poiščemo ustrezen opis na levi. Skupine rastlin, pri katerih barva cvetov ni ključen znak (trave in travam podobne rastline, iglavci, listavci in nazadnje

pritlikavi grmi), so obravnavane v zadnji četrtini knjige.


www.modrijan.si

26

Naj bo knjiga

Prihaja čas, ko se bomo krizi navkljub prepustili čaru decembrskih praznikov in vsemu, kar sodi zraven. In zraven sodijo darila. Če ste knjigoljub, z odločitvijo, kaj komu podariti, bržkone nimate težav. Preden se odpravite po darila, pa skrbno prelistajte tudi naš časopis: v njem boste našli mnogo idej, kakšno branje lahko podarite svojim najdražjim. Ali pa sebi. Sleherna knjiga je lahko darilo!

Iztok Sitar

Striporeki

novo

Pregovori in reki v sliki spremna beseda Stane Jagodič | 64 strani | 190 × 190 mm | trda vezava | 13,90 €

»Ironični komentator, provokator in reformator« je slovenski umetnik in publicist Stane Jagodič v spremni besedi h knjigi označil risarja Iztoka Sitarja, ki je petdeset pregovorov upodobil tako, da jih je prelil v stripovsko govorico. »V bistvu gre za rebuse, ki zahtevajo od bralca nekaj logike, čeprav dialogi in monologi nimajo globljega pomena kot na primer pri Sitarjevih vsebinsko zahtevnejših stripih in so zato razumljivi tudi širšemu krogu bralcev.«

Dobremu človeku je težko par dobiti. – Eno jabolko na dan odžene zdravnika stran. – Govorica zaljubljenih je molk. – Jutro je modrejše od večera. – Kakršen oče, takšen sin – Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade ... Bržkone ni ljudske mo-

drosti, ki je Sitar ne bi znal ubesediti na svoj način! Ideja o stripovski upodobitvi različnih pregovorov in rekov je avtorju šinila v glavo med ilustriranjem učbenika za slovenščino v osnovni šoli.

Praznovanje pomladi in velike noči

Koen Peeters

Véliki evropski roman prevod Mateja Seliškar Kenda | 246 strani | 135 × 220 mm | trda vezava s ščitnim ovitkom | 23,20 €

Véliki evropski roman v 36 poglavjih – vsako nosi ime ene od evropskih prestolnic, tudi Ljubljana je med njimi – splete pripoved o mladem poslovnežu Robinu, ki mora po naročilu šefa in prijatelja Thea sestaviti obsežno poročilo o trgovskih in marketinških pristopih v deželah današnje Evrope. Theo upa, da bo z razumevanjem sprememb na sodobnem trgu rešil svoje podjetje iz finančne stiske. Bolj kot opis evropske zgodovine ali stare arhitekture pa v Robinovem poročilu prihajajo v ospredje sodobna kongresna središča, ho-

teli, postaje, letališča, kjer se zadržujejo mladi poslovneži. Namesto klasičnih stranskih likov se pisec omejuje zgolj na kratka srečanja z ljudmi, ki v teh mestih živijo, na njihov jezik, dele vsakdanjih pogovorov, skupna kosila, poslovna poročila. Véliki evropski roman je knjiga o uradniškem, ambicioznem popotniku sodobne Evrope, ki se nikjer ne počuti doma in je obsojen na samoto na svojem popotovanju po deželah, ki imajo enotnemu bruseljskemu aparatu navkljub skupnega zelo malo.

Italijanski literarni kritik, romanopisec in semiotik Umberto Eco (1932) je dobitnik številnih literarnih nagrad in nosilec več kot 20 častnih doktoratov (leta 2007 je prejel tudi častni doktorat ljubljanske univerze). Mednarodni sloves dolguje predvsem romanu Ime rože (1980), ki ga je kronala še filmska ekranizacija. V slovenskem prevodu lahko beremo več njegovih del, a se more po uspehu redkokatero meriti s knjigama, ki ju predstavljamo spodaj. Spomladi se jima bo pridružila še ena bogato slikovno opremljena monografija – Vrtinec seznamov.

Prihranite več kot 16 € ob nakupu kompleta. Za obe knjigi hkrati boste namreč odšteli samo 66 €! Umberto Eco

Zgodovina lepote Zgodovina lepote je pregled idej o lepoti v kulturi Zahoda, kakor so se izoblikovale in se je o njih govorilo od časov starih Grkov do naših. Oživiti nam jih pomagajo tako podobe kot obsežna antologija besedil od Pitagore do današnjih dni. Delo nazorno opisuje različne načine nastanka predstav o Lepoti narave, cvetja, živali, človeškega telesa, zvezd, matematičnih razmerij, svetlobe, dragih kamnov, oblačil, Boga in Satana. S pomočjo filozofskih, znanstvenih, mističnih, teoloških in drugih besedil ter pričevanj likovnih umetnikov pa je mogoče rekonstruirati tudi način, kako so Lepoto občutili ponižni in zaničevani, ljudje ulice v vseh obdobjih.

na Slovenskem in po svetu 416 strani | 230 x 300 mm | trda vezava | 85,70 €

Zgodovina grdega prevod Maja Novak idr. | 456 strani | 170 × 235 mm | trda vezava s ščitnim ovitkom | 41,30 €

znujejo Jezusovo vstajenje od mrtvih. Veselje ob tem dogodku pa se v tem obdobju ni znašlo po naključju, praznik sam ima korenine v starih poganskih na-

vadah, ko so praznovali prihod pomladi, začetek novega cikla in življenja. To je knjiga, ki se je bo vsakdo razveselil tudi o božiču!

Zgodovina grdega je pregled neprijetnih in odbijajočih izrazov v človeški vizualni kulturi in umetnosti. Umberto Eco je s svojo enciklopedično širino pogledal na prikaze grdega v zahodni civilizaciji z več plati. Obravnava upodobitev grdega sega od Miltonovega satana do Geothejevega Mefista, od čarovništva in srednjeveške umetnosti mučenja do puščavništva, spokorništva in mučeništva, od izrodkov in iznakaženih teles do mitoloških pošasti in cirkuških spačkov, od dekadentne in kričave grdote do zanemarjenosti in kiča, pretiranosti in razvrata.

Modrijanovo darilo zvestim bralcem

Barbara Lenarčič

Voščilo je najlepše darilo 96 strani | 120 × 200 mm | trda vezava | 15,70 €

Knjižica je zbirka voščil za najrazličnejše priložnosti: za Božič, novo leto in veliko noč; za god in rojstni dan; za krst, prvo obhajilo, birmo, poroko, novo mašo, redovne zaobljube ter obletnice mašniškega posvečenja in redovnih obljub; za dosežke in prelomnice (konec šolanja, služba, napredovanje, pohvala, na-

Poljanska cesta 15 1000 Ljubljana

prevod Maja Novak idr. | 440 strani | 170 × 235 mm | trda vezava s ščitnim ovitkom | 41,30 €

Damjan J. Ovsec

Damjan J. Ovsec (1949) je etnolog, kulturni in umetnostni zgodovinar ter publicist, ki se še posebej predano posveča preučevanju praznovanj in praznikov ter s tem povezanih šeg in navad. V tej bogati in primerjalno zasnovani knjigi se ukvarja s praznovanjem pomladi. Rdeča nit sta v pomlad in pomladanski ekvinokcij umeščena cerkveno-liturgično in ljudsko tradicionalno praznovanje velikonočne dobe in časa ter pripadajočih praznikov. Kristjani takrat pra-

Modrijan založba, d. o. o.

grada, priznanje, nov dom, zaroka, poroka, rojstvo, obletnica poroke, upokojitev) ... Na koncu so še izrazi sožalja, prošnje, zahvale, opravičila, pozdravi z dopusta ter dobre želje za vsak dan. Knjižici je priloženih šest prisrčnih voščilnic.

5,00 €

Bon lahko unovčite ob nakupu Modrijanovih knjig v vrednosti nad 25,00 €, in sicer: – prek priložene naročilnice po pošti – v Modrijanovi knjigarni (Trubarjeva cesta 27, Ljubljana) – na sedežu založbe Modrijan (Poljanska cesta 15, Ljubljana) – v času 26. slovenskega knjižnega sejma (od 1. do 5. decembra 2010) v Cankarjevem domu v Ljubljani (Modrijanove knjige bodo na voljo na razstavnem prostoru v veliki sprejemni dvorani ter na stojnici v prvem preddverju) Zadnji dan za unovčitev bona je 31. januar 2011. Za en nakup lahko uporabite le en bon. Boni se ne seštevajo. Bon je prenosljiv. Bona ni mogoče zamenjati za gotovino. * Velja za vse knjige v programu Založbe; ne velja za nakup knjig v prednaročilu ter knjig z rednim ali promocijskim popustom. Ob nakupu prek spleta bona ni mogoče unovčiti.


www.modrijan.si

27

Naj bo knjiga

brezplačni klic: 080 23 64 e-naslov: prodaja@modrijan.si

Gorazd Gavez

Karen R. Koenig

Premagani sovražnik

Pravila, kako novo »normalno« jesti

Biološko zdravljenje raka

novo

Kaj je rak? Kaj lahko oboleli sam naredi za svojo ozdravitev? Zakaj vseh, ki so zboleli za rakom, ni mogoče ozdraviti? Odgovore na taka in podobna vprašanja boste našli v tej knjigi, ki je napisana tako za zdrave ljudi kakor za bolne: zdravi se bodo naučili, kako pravi čas prepoznati bolezenske znake in kako ravnati, ko obolijo; bolnim in njihovim svojcem pa bo knjiga pomagala soočiti se z boleznijo ter jih poučila o možnostih zdravljenja.

248 strani 200 × 260 mm trda vezava

35,70 €

Zdravorazumski pristop za vse, ki so kar naprej na dietah, se prenajedajo, si odrekajo hrano, jedo iz čustvenih vzgibov, in tudi tiste, ki so nekje vmes! Prevod Lili Potpara Zavidate ljudem, ki brez pomislekov sežejo po kolačku, ali tistim, ki ob polnem krožniku dobrot le zamahnejo z roko? Se sprašujete, kako vzpostaviti tak odnos s hrano, pri katerem ne boste zavidali ne enim in drugim? Rešitev vaših težav še nikoli ni bila preprostejša.

V priročniku so opisane pogoste rakave bolezni, predstavljeni so splošno veljavni in najpogostejši klasični načini ter dopolnilni načini zdravljenja raka. Kritično so predstavljeni tudi novi, manj znani postopki zdravljenja. Izjemno dragoceni pa so nasveti, ki jih bolnik lahko koristno uporabi in mu bodo v veliko pomoč na poti do zdravja.

Christof Jänicke, dr. Jörg Grünwald

Alternativna medicina

Nezdravo razmerje s hrano, teža in dojemanje telesa lahko porodijo cel kup iracionalnih prepričanj, ki nato vplivajo na vse vidike našega življenja. Knjiga obravnava ta prepričanja ter čustva in vedenja, hkrati pa kaže pot proti resnični telesni in čustveni izpolnitvi. Avtorica humorno, sočutno in z zdravo pametjo opisuje uravnovešene drže in vzorce, ki bodo koristili vsakovrstnim jedcem. 208 strani 160 × 236 mm mehka vezava, zavihi

Praktični in strokovni priročnik priredba in ureditev Aleš Učakar, strokovni pregled dr. Gorazd Gavez, prevod Herta Orešič in Marusja Uhernik | 736 strani | 180 × 240 mm | trda vezava | 79,00 €

24,70 €

• Naučite se pravil, ki se jih »normalni« jedci samodejno držijo. • Spremenite negativno razmišljanje in nezdrave navade.

Alternativna medicina je enciklopedija oblik naravnega zdravilstva in možnosti zdravljenja najrazličnejših bolezni. Uvod zajema predstavitev zgradbe priročnika ter predloge za njegovo uporabo, razlago osnovnih strokovnih pojmov, zgodovinski pregled razvoja zdravilstva ter praktične nasvete o izbiri primernega terapevta, poteku zdravljenja in možnostih alternativnega zdravljenja otrok. Pojasnjena so nekatera izhodišča alternativnega zdravljenja vključno s predstavitvijo diagnostičnih metod. V drugem, obsežnejšem delu so predstavljeni načini alternativnega zdravljenja, sledi pregled drugih načinov alternativnega zdravljenja, združenih v tematske sklope. Pri vsakem so opisani njegov razvoj, značilnosti in potek zdravljenja. Tretji del, ki je namenjen naravnemu zdrav-

ljenju bolezni, je razdeljen na 12 poglavij oz. sklopov bolezni, predstavlja pa možnosti njihovega alternativnega zdravljenja. Alternativna medicina je najpopolnejši in najobsežnejši priročnik o alternativnem zdravljenju na slovenskem trgu. Slovenska izdaja je rezultat večletnega dela številnih sodelavcev, saj je bilo treba gradivo temeljito pregledati in prilagoditi slovenskemu uporabniku. Pomemben prispevek k poznavanju tega področja pri nas je tudi izrazje, ki doslej v slovenščini ni bilo posebej sestavljeno in dovolj enotno strokovno obdelano.

• • • •

Kako delujejo oblike alternativnega zdravljenja? Pri katerih težavah nam lahko pomagajo? Kako najdemo primernega terapevta? Katere oblike zdravljenja nam lahko pomagajo pri zdravstvenih težavah? Kaj lahko storimo sami?

• Naučite se ravnati s težavnimi čustvi, ne pa da jih stradate ali bašete s hrano. • Počutite se zdravo in »normalno« v bližini hrane. • Ustvarite resnično izpolnjujoče življenje.

vo n o Moški možgani Louann Brizendine

prevod Lili Potpara | 248 strani | 160 × 235 mm | mehka vezava, zavihi | 25,10 €

V Moških možganih se avtorica, ameriška nevropsihiatrinja dr. Louann Brizendine, na podoben način kot v knjigi Ženski možgani »sprehodi« skozi življenjska obdobja moškega, pri čemer ji pomagajo tudi osebne izkušnje s svojimi moškimi: očetom,

možem, sinovi. Prepričana je, da lahko razumevanje med spoloma močno olajša védenje o možganih: če bi torej ženske bolje poznale biologijo moških možganov, bi lažje sprejemale moško stvarnost, in to bi jim lahko prihranilo marsikatero razočaranje.

Andrew Matthews

Sreča v težkih časih prevod Lili Potpara | 160 strani | 180 × 235 mm | mehka vezava, zavihi |

17,50 €

Ženski možgani prevod Lili Potpara | 256 strani | 160 × 235 mm | mehka vezava, zavihi |

25,00 € V teh težkih časih je ta knjiga pravi balzam. V njej sicer ne bo mogoče najti rešitve za težave, v katerih so se mnogi znašli v teh kriznih časih, lahko pa v njej odkrijejo nekaj navdiha za pogum, čim uspešneje se spopasti z njimi. Nekatere zgodbe, ki jih

avtor vplete v besedilo, so namreč prav neverjetne, celo srhljive, vendar so resnične – o ljudeh, ki so ostali brez ficka, izgubili družino ali skoraj umrli zaradi alkohola, zlorab, bolezni ali grozljivih nesreč. Vendar so preživeli in postali boljši ljudje.

Ženske dnevno uporabljajo več oblik sporazumevanja kot moški, zapomnijo si prepir, o katerem moški trdijo, da ga nikoli ni bilo, veliko redkeje pomislijo na spolnost kot moški. Zakaj? Avtorica meni, da se žensko ve-

denje od moškega tako močno razlikuje zaradi hormonov, odgovore na ta in številna druga vprašanja pa podaja na tako prijetno sproščen način, da knjige zlepa ni mogoče odložiti vse do zadnjega poglavja.


MO DR IJAN OVA

KNJI G A RNA KNJIGOKUP V obdobju od 20. septembra do 2. oktobra 2010 je bil v Modrijanovi knjigarni Knjigokup. Tako smo poimenovali praznovanje prve obletnice njenega delovanja. Dva tedna ste imeli vsi knjigoljubi (ki knjige tudi kupujete) priložnost za ugoden nakup knjig – na voljo je bilo okoli 1000 naslovov več kot 30 slovenskih založb po cenah od enega do 15 €, za povrh pa smo za 10 odstotkov znižali cene vseh Modrijanovih knjig. Knjižni sejem v malem!

UGODJE S KNJIGO Modrijanova knjigarna je odprla svoja vrata 24. septembra 2009. Domuje v zgradbi, dograjeni leta 1938 po načrtih Antona Suhadolca. Obsega 350 kvadratnih metrov, od tega 70 na galeriji. Posebna privlačnost lokala so obsežni izložbeni prostori, velika razstavna vitrina pa je pritrjena tudi na zid sosednje zgradbe. Kot splošna knjigarna nudi knjige iz programa večine slovenskih založb, na voljo pa je tudi izbor tuje literature in glasbe. Knjigam je namenjen skoraj ves prodajni prostor. Moto – ugodje s knjigo – in znak knjigarne sporočata, da knjiga nudi ugodje, kjerkoli že smo (in na kakršnemkoli stolu sedimo). Prijeten in miren ambient z umirjeno glasbo omogoča obiskovalcem dobro počutje, celo počitek – v knjigarni je dovolj sedi��č za tiste, ki želijo knjigo pred nakupom tudi prelistati; umaknejo se lahko na galerijo ali pa počijejo na eni od udobnih zof v središču knjigarne, v miru pregledajo knjigo ali časopis, popijejo topli napitek ali po prijetnem literarnem večeru poklepetajo s prijatelji. Otroci se lahko »zaposlijo« v igralno-bralnem kotičku, ki je varno umaknjen od vhoda, kar staršem omogoča popoln nadzor nad gibanjem otroka.

ugo

dj

e sk

njig

Knjigarno obiskujejo pretežno bralci, ki iščejo vrhunsko leposlovno in strokovno literaturo ter zelo dobro poznajo program naše založbe. Prodaja ne skriva, da se knjige z lestvic najbolje prodajanih knjig pri nas slabše odrežejo.

o

Večkrat na mesec se knjigarna spremeni v pravo malo gledališče. Dogodke prirejamo v podaljšku osrednjega prostora, kjer lahko udobno sedi od 30 do 50 obiskovalcev, osrednji prostor pa sprejme tudi več kot 100 obiskovalcev, saj je mogoče dogodek spremljati tudi z galerije. Del programa sofinancira Javna agencija za knjigo RS. Dobrodošli v Modrijanovi knjigarni!

V tem času je bilo v knjigarni več dogodkov, začenši z urico zgodb, ki je očarala prikupno druščino učencev in učiteljic z Osnovne šole Ledina. Pripovedovalec Rok Kušlan je mlade poslušalce navduševal z zgodbami iz knjige Živali iz Gmajnice ter ljudskimi pravljicami. Zanimiv in za marsikoga poučen je bil pogovor »Ko bi mačke brale«. Založniški »mački« – gostje dr. Neda Pagon, dr. Miha Kovač, dr. Samo Rugelj – in Branimir Nešović so poslušalcem razodeli nekaj stereotipov in resnic o slovenskem založništvu, o knjižnem okusu in bralnih navadah Slovencev, o knjižnih naslovih, ki pri nas ne najdejo kupcev ... (založba Modrijan je gostom v spomin na ta večer podarila knjigo o knjižničnem mačku Deweyju). Ljubitelji literature v najžlahtnejšem pomenu so do zadnjega kotička napolnili knjigarno tistega večera, ko je bil gost Drago Jančar. V pogovoru z Bredo Biščak je, čeprav utrujen po literarni turneji ob izidu nemškega prevoda romana Drevo brez imena, svoj novi roman To noč sem jo videl predstavil tako doživeto, da so se številni obiskovalci knjigarne pri priči odločili za nakup, česar na literarnih branjih ne doživimo pogosto. Na predvečer svetovnega dneva prevajalcev pa smo prisluhnili odlomkom iz prevodov, ki jih Miriam Drev, Veronika Simoniti, Lijana Dejak in Tatjana Jamnik pripravljajo za izid pri Modrijanu prihodnje leto. Izbor odlomkov iz romanov Oscar in Lucinda Petra Careyja, Drugo morje Claudia Magrisa, Leto prevar Andreja Gelasimova in Poljsko-ruska vojna pod belordečo zastavo Dorote Masłowske je bil vsekakor odličen: tudi drugo leto se pri Modrijanu obeta izvrstno branje. Zaključek je bil večer z Andrejem Predinom, Učiteljicami in prijatelji, ki je bil privlačen tudi za oko (flamenko Ane Pandur) in uho (kitara in glas Gregorja Ciglerja). Knjigokup je v Modrijanovo knjigarno privabil mnogo novih obrazov in razveselil številne redne obiskovalce. Vstopite večkrat – po knjigo, učbenik, nasvet, na kavo, internet, na srečanje s pisatelji ... ali pa samo zato, ker je v njej tako prijetno.

POIŠČIMO VAŠIM KNJIGAM NOV DOM

Septembra smo prisluhnili Mitji Sunčiču, ki je predstavil pretresljivo usodo industrialca Jakoba Hrovata, oktobra je dr. Matevž Košir odstiral pričevanja o čarovniških procesih na Slovenskem, s poudarkom na najnovejših raziskavah o tem fenomenu, zadnje srečanje, novembra, pa je bilo posvečeno »Kocinam zgodovine«; predavala sta dr. Marko Zajc in mag. Janez Polajnar. Decembrski četrtek Zgodovinskega društva Ljubljana bo prazničen: dr. Nina Vodopivec bo predavala o praznovanju božiča v Ljubljani.

ca

ke g

va u

a

li c a

Kotnikova ulica

ens

ulic

a

Ilirs ka ulic a

Trub arje va 27

Tru ba rje va

ulica

Zm ajs ki mo

g

Po lj an sk

a 15

m ay er

ška uli

St ro ss

c e s ta

d o v tr

ke g a

M e to

je va u

C ir il -

li ca

Tromostovje

ce sta

Pe tk o v šk o v o na st b re žje Po lja ns ki n a s ip

Z ri n js

Prešernov trg

eli ca

www.modrijanovaknjigarna.si

Kom

š ko

lica

Str

ODPRTO od ponedeljka do petka od . do . ob sobotah od . do .

u li c a

va u

Kopitarjeva

T     F     E knjigarna@modrijan.si

ova

S lo m arje

Resljeva cesta

MODRIJANOVA KNJIGARNA Trubarjeva cesta   Ljubljana

Ču f

u li c a

Metelko va ulica

Kolodvo

a t in

a

eva cest a

r je v

Miklošič

Ta v č a

D a lm

kova ce sta

Rozmano va ulica

a u li

va

a kov

rska ces ta

Masary Praž Ci ga le to

Za bralce in bralke, ki prestajajo zaporno kazen ali preživljajo mladost v prevzgojni ustanovi, nam je uspelo zbrati kar 1068 knjig. Porazdelili pa smo jih takole: ZPKZ Dob je prevzel 318 knjig (na sliki), ZPKZ Celje 307 knjig, ZPKZ Ig 126 knjig, Prevzgojni dom Radeče pa 317 knjig. Knjige, ki so bile podarjene v akciji »Poiščimo vašim knjigam nov dom«, so nedvomno našle pravi dom in več kot hvaležne bralce.

V Modrijanovi knjigarni se že od odprtja srečavajo člani in prijatelji Zgodovinskega društva Ljubljana. Rednih mesečnih predavanj – vsak tretji četrtek – se udeleži do 30 obiskovalcev. Predavanja zadevajo različne zgodovinske teme – od najstarejših dob do sodobne zgodovine, od predstavitve novejših arheoloških odkritij do gospodarske in družbene zgodovine. Večina predavateljev jemlje za osnovo svojih nastopov že objavljena knjižna dela ali dela, ki so tik pred izidom.

i tr g

Ob prvi obletnici Modrijanove knjigarne smo knjige zbirali za slovenske zapore in radeški prevzgojni dom. Zaporniki se knjig vedno nadvse razveselijo, saj si mnogi dolge ure prestajanja kazni krajšajo prav z branjem. Edita Mejač, direktorica Zavoda za prestajanje mladoletniškega zapora in kazni zapora Celje, je bila naše pobude zelo vesela: »Seveda je zaprtim osebam še kako potrebno omogočiti stik s kulturo in tako tudi s knjigami. Mnogi med njimi so redni bralci različnih zvrsti. Ker je naša, zavodska knjižnica bolj skromna, jim ponujamo v branje tudi knjige, ki si jih izposodimo v Osrednji knjižnici Celje, s katero že več let dobro sodelujemo.«

ZGODOVINSKO DRUŠTVO LJUBLJANA V MODRIJANOVI KNJIGARNI

M e s tn

V sodelovanju z Nedeljskim dnevnikom v Modrijanovi knjigarni že več kot eno leto uspešno poteka akcija Poiščimo vašim knjigam nov dom. Podarjene knjige so namenjene ustanovam, kot so domovi za starejše, varne hiše, dnevni centri za starejše, invalide in brezdomce, bolnišnice, zapori itd., pa tudi posameznikom, ki si knjig ne morejo privoščiti. Z akcijo, ki je časovno neomejena, želimo tudi spodbuditi bralce, da bi kupili več kot le eno ali dve knjigi na leto.


MO DR IJAN OVA

KNJI G A RNA

IZBRANJA

BRALEC KUPUJE CENEJE

IZbranja so dogodki, ki jih pripravljamo v sodelovanju z učitelji, avtorji, prevajalci, strokovnjaki in založbami ter so namenjena dijakom. Cilj dogodkov je približati mladim literarna branja ter jim omogočiti, da se aktivno soočijo z vrhunskimi slovenskimi literati, literarnimi teoretiki in drugimi znanstveniki. Za prvo srečanje smo izbrali dijake Srednje šole za gostinstvo in turizem v Ljubljani, avtorja prvencev Čefurji raus! (Študentska založba) in SMREKA BUKEV LIPA KRIŽ (Modrijan) ter Boštjana Gorenca - Pižamo za moderatorja. Na podlagi osebne izkušnje sta avtorja dijake pozvala k branju, kajti če hočeš pisati, moraš veliko brati. Izvedeli smo, da je Goran prehodil veliko krajšo pot do objave svojega prvenca kot Borut in da mediji odigrajo pomembno vlogo pri prepoznavnosti avtorja in knjige. Razkrili smo del temne plati bralne kulture mladih – vse se namreč prehitro konča pri branju obvezne šolske literature, ki je vse prej kot spodbuda za nadaljnje prebiranje knjig. Za zaključek so dijaki pripravili pravo malo presenečenje, ki so ga poimenovali »medkulturni kulinarični dialog«: nekaj slovenskega (kranjska klobasa) in nekaj bosanskega (pita).

BRALEC kupuje ceneje je Modrijanova kartica ugodnosti, ki jo pridobite, če na enem od prodajnih mest izpolnite pristopno izjavo in jo oddate v Modrijanovi knjigarni ali na sedežu založbe Modrijan. Ob vsakem nakupu v Modrijanovi knjigarni vam bomo nanjo naložili dobroimetje v znesku 5 odstotkov vrednosti nakupa. Kartica je lahko tudi darilo: če bi radi komu podarili knjigo, pa se ne morete odločiti, katero, lahko vzamete kartico in nanjo naložite poljuben znesek. Obdarovanec bo lahko ob unovčenju svojo darilno kartico spremenil v običajno in jo odtlej uporabljal pri kupovanju v knjigarni.

je

sk

njig

ku

pu

R OD I J A

NO

M

VA

KN

IG

je

o

cen

eje

J

NAŠ GOST O MODRIJANOVI KNJIGARNI

od

ARNA

W W W . M O D R I J A N O V A K N J I G A R N A . S I Junija letos je začela delovati spletna stran Modrijanove knjigarne. Prek nje obveščamo javnost in zlasti naše obiskovalce o dogodkih v knjigarni ter izbranih knjižnih novostih, vse več pa je tudi novic, s katerimi skušamo popularizirati branje in kupovanje knjig. Omogočen je tudi spletni nakup vseh šolskih knjig (učbenikov, delovnih zvezkov in drugih gradiv), ki so na voljo v naši knjigarni.

LJUBLJANA – SVETOVNA PRESTOLNICA KNJIGE V času od 23. aprila 2010 do 23. aprila 2011 je Ljubljana svetovna prestolnica knjige. Vse leto potekajo v slovenski prestolnici številni dogodki, namenjeni spodbujanju branja, razvoju bralne kulture, večanju dostopnosti knjige in predstavljanju književnih zvrsti ter svetovnih književnosti. Modrijanova knjigarna se je pridružila kot ena večjih ljubljanskih knjigarn, kjer je na voljo 21 knjig, ki so izšle v okviru projekta »Knjige za vsakogar«.

w w w. m o d r i j a n . s i SPLETNI NAKUP MODRIJANOVIH KNJIG – HITRO, UDOBNO IN CENEJE Od pomladi deluje »pomlajena« spletna stran založbe Modrijan. www.modrijan.si ni navadna e-knjigarna. Obiskovalcem nudi mnogo več kot le »nakup iz naslanjača. Knjižni program je na rdečih straneh: tu boste našli predstavitve knjig v besedi in sliki, odlomke iz njih, intervjuje z avtorji, novice, obsežni seznam pomembnejših domačih in tujih ter mednarodnih nagrad ... Po zelenih straneh listajo predvsem učitelji, saj je tu poleg šolske literature moč najti kopico uporabnih gradiv za uspešno poučevanje. Kliknite vsak dan, in boste vedno na tekočem, kaj delamo, kaj priporočamo, kaj novega pripravljamo, kaj pišemo o drugih in kaj drugi pišejo o nas ... Na Modrijanovih modro-rdeče-zelenih straneh vam ne bo nikoli dolgčas!

Naročanje: Naročila sprejemamo 1. po pošti z naročilnico; 2. po telefonu: 080 23 64; 3. po faksu: (01) 236 46 01; 4. po e-pošti: prodaja@modrijan.si

NAJHITREJE DO KNJIGE

www.modrijan.si

5. prek interneta: www.modrijan.si (cena posamezne knjige je za 5 % nižja – modra cena) Plačilo z gotovino po povzetju: Celotno kupnino plačate ob prevzemu pošiljke. Plačilo na več obrokov: Lahko se odločite za nakup do 6 obrokov (zbirko Euroman lahko plačate tudi v 12 obrokih), brez obresti. Prvi obrok plačate ob prevzemu pošiljke. Najmanjša vrednost obroka je 15 €.

Plačilo s kartico: Sprejemamo kartice American Expres, MasterCard, Diners Club, Karanta, Visa. Ob oddaji naročila nam posredujte številko kartice in datum veljavnosti. Vse cene vključujejo DDV.

Dostava po pošti: Naročeno boste prejeli najpozneje v 8 dneh od naročila. Stroški dostave se obračunavajo po veljavnem ceniku Pošte Slovenije.

Osebni prevzem: Naročeno lahko vsak delovnik od 8.30 do 15.00 prevzamete tudi na sedežu založbe, Poljanska cesta 15, Ljubljana. O prevzemu nas obvestite na telefonsko številko (01) 236 46 00.

Garancija: Če z naročeno knjigo ne boste zadovoljni, jo lahko brez obveznosti (nepoškodovano) vrnete v 8 dneh od prejema. Zamenjali vam jo bomo za katerokoli drugo knjigo ali vam povrnili kupnino. Če želite naročeno vrniti, pokličite (01) 236 46 00 in razložili vam bomo način vračila. Splošni pogoji naročanja: S podpisom na naročilnici potrjujete, da ste seznanjeni s prodajno-plačilnimi pogoji, in dovoljujete, da Modrijan založba, d. o. o., pri neposrednem trženju uporablja vaše podatke. Njihovo uporabo lahko kadarkoli prekličete.


Foto: Aleksander Lilik

www.modrijan.si

Za bistre glavice

Poljanska cesta 15 1000 Ljubljana

Foto: Aleksander Lilik

30

Modrijan založba, d. o. o.

Colin Dann

Živali iz Gmajnice Ilustracije Jacqueline Tettmar, prevod Uroš Kalčič

24 strani 240 × 210 mm trda vezava

17,10 €

Živali iz Gmajnice so v nevarnosti. Ljudje s svojimi rušilnimi stroji krčijo njihov bivalni prostor. Ko je uničen zadnji vodni vir, se znajdejo pred težko odločitvijo, da zapustijo svoje domove. A kako naj Jazbec, Lisjak, Sova, Krastača, Krt, Jež, Fazan, Podlasica, Zajec, Gad, Postovka in drugi zapustijo Gmajnico, in še pomembneje – kam naj gredo? Po nasvetu Krastače se odločijo za potovanje v Park belega jelena, naravni rezervat, v katerem je »vse rezervirano za naravo« in kjer za varnost živali skrbi »posebna pasma ljudi, ki se imenuje naravovarstvenik«. Skličejo gozdno zborovanje, na katerem obnovijo starodavno gozdno prisego, jo poimenujejo Zaobljuba o medsebojni zaščiti, z njo pa se obvežejo, da si bodo na poti stali ob strani, brez nasilja in brez strahu ... Tako povezani naredijo načrt za sila nevarno in težavno potovanje in se odpravijo na veliko dogodivščino v nov, neurejen svet, poln težkih preizkušenj ...

Franjo Frančič

O princu, ki mu je počilo srce

Steve Jenkins

Žive barve

Ilustracije Adriano Janežič, spremna beseda Mojca Ramšak Princ kmalu po rojstvu postane sirota – mati kraljica umre, oče kralj, ki se poroči z drugo žensko, nima časa zanj, mačehi pa je otrok odveč, saj ogroža njen položaj. Tako princ, ki odrašča v odtujenem okolju, brez človeške topline, brez ljubezni, s siceršnjim materialnim blagostanjem, zraste v ledenega, čustveno pohabljenega in krutega človeka. Skrbijo ga le njegove lastne potrebe, ki morajo biti v hipu zadovoljene. Franjo Frančič je za zgodbo prejel prvo nagrado na mednarodnem natečaju za najboljšo otroško in mladinsko knjigo mestne občine Schwanenstadt v Gornji Avstriji leta 2009.

32 strani 228 × 305 mm trda vezava

15,70 €

Ilustracije Steve Jenkins, prevod Uroš Kalčič Rdeče, modre, rumene, zelene, oranžne, vijoličaste, rožnate – živali so lahko neverjetno barvite. Zakaj so živali tako različnih barv in kako jim njihova živa barva perja, lusk, oklepa ali kože pomaga preživeti, vam bo razkrila ta čudovita knjiga.

288 strani 165 × 226 mm trda vezava

32,30 €

Justin Richardson, Peter Parnell

Mlade raziskovalce bodo k branju najprej privabile domiselne izjave o posameznih živalih, ki jih avtor v nadaljevanju razširi s poučno razlago, in mojstrsko izdelane ilustracije – kolaži iz živobarvnega papirja. Na zadnjih straneh knjige je pregledni seznam opisanih živali s podatki o velikosti, življenjskem prostoru, načinu prehranjevanja ... Da ne boste v zadregi, ko bo vaš otrok želel vedeti še več.

Foto: Bigstock

In s Tango smo trije ilustracije Henry Cole, prevod Matej Krajnc | 32 strani | 280 × 215 mm | trda vezava | 15,50 €

Naši otroci bodo prisrčno zgodbico o pingvinjem paru in njuni mladički Tango, ki je v ZDA tako razburila javnost, gotovo radi prebirali, saj so pingvini ena najnenavadnejših, a tudi ena najbolj ljubkih živalskih vrst na svetu.

Junaka te slikanice, Roy in Silo, sta pingvina vrste Pygoscelis antarcticus, ki živi na Antarktiki in bližnjih otočkih.


www.modrijan.si

31

Nagradna kri`anka

brezplačni klic: 080 23 64 e-naslov: prodaja@modrijan.si

Križem po sv etu Modri janovih knjig JADRANSKI OTOK

IME DVEH CELIN

NOŽIČ

NEMŠKO MOŠKO IME

PABLO NERUDA

FRANCOSKI DIRKAČ F1 (ALAIN)

POŠKODBA

7

RIM. BOG LJUBEZNI ROB USTNE ODPRTINE

AVTOR: MILAN ČERNJAK

ROMAN ANDREJA PREDINA

PISEC LEPOSLOVNIH DEL

REKA SKOZI MŰNCHEN

STROJ ZA ČESANJE PREDIVA

NAPLAČILO PRI MENJANJU DENARJA

NIKALNICA

14

ROMAN PHILIPA ROTHA OKRASNA RASTLINA

IZPUŠČAJ V USTIH

20

OSEBNI ZAIMEK KRAJ NA SICILIJI

SOCIALNI DEMOKRATI

23

ALBERT EINSTEIN BARVA POLTI

RADO LORBEK

NEMŠKI SKLADAT. (CASPAR) SARA GRUEN

CHIEF EXECUTIVE OFFICER

EVGEN CAR

HOMO SAPIENS

HRV. NAFTNA DRUŽBA LAURA DERN

19

NAPRAVA ZA VALJENJE UMETNOSTNI SLOG

TVORBA V PANJU OSNOVNA ŠOLA

KALCIJ VRSTA PLINA

NEZN. LET. PREDMET SAMOGLASNIK IN ŠUMNIK

MESTO V JUGOVZHODNI SRBIJI

15

ROMUNIJA LJUDSTVO V ETIOPIJI IN KENIJI

SLOVENSKI NARODNI HEROJ (ALFONZ)

PLEMENIT PLIN JUSTIN KRAJ NA GORENJSKEM NATAŠA URBANČIČ

IZAKOV SIN

IGRALKA WITHERSPOON

HOTELSKA VERIGA

25

26

4

FRANCOSKI GENERAL (MICHEL)

GRŠKA BOGINJA NESREČE

6. IN 4. ČRKA ABECEDE TELUR

17

JERA IVANC AM. IGRAL. (HARRY DEAN)

INDIJSKI VELETOK

13

JAP. NAB. BISEROV NOVA ZELANDIJA

OTROČIČEK ALI SMITH

TITAN

10

EDVARD KOCBEK PREBIV. FRANC. POKRAJINE

21

NOVI SAD

OKRASNI PREDMETI

DEL NJIVE

ŽARA MAJHNO TELE

LOVSKA DRUŽINA POVEČANA ŽLEZA ŠČITNICA

12

ZAPOREDNI ČRKI JAPONSKI DROBIŽ

AM. FILM. MESTO V IRAKU IGRALEC (JAMES) (AL) ZRAČNA BLAZINA

SMREČICA

FIGURA PRI ČETVORKI NAJET DELAVEC NA KMETIJI

AMERIŠKI ROCKOVSKI GLASBENIK

VRSTA MEHANSKE OBREMENITVE

OTOČJE V TIHEM OCEANU

AMERIŠKO IZVIDNIŠKO LETALO PRISTAŠ ABOLICIJE

18

DAN, DOLOČEN ZA URADOVANJE

16

SPIKERKA KOROŠEC

NOVOMEŠKA ZALOŽBA

25

KNJIŽEVNIK POLIČ SKRAJNOST

AMERIŠKI ŠPRINTER (JUSTIN)

JAPON. BUDISTIČNA SEKTA

ČETVEROVPREGA MANJŠI JADRANSKI OTOK LJUBLJANSKI PARK RDEČI KRIŽ

24

9

ZEMLJIŠKA POSEST ŽENSKA S HRIBOV

NASILJE KILOVOLT

8

STGR. SLIKAR OPREMLJEVALEC

VALOVITA TRAVNATA PLANJAVA

RAKOVA SAMICA

2

AM. TENIŠKI IGRALEC (ARTHUR) LONDONSKO PREDMESTJE

VRSTA KUŠČARJA AMERIŠKI INDIJANEC

6

DROG ZA PODALJŠANJE OJESA

22

ŽNIDARŠIČ IGRALKA HAWN

MAJHNA TORTA

SLOVENSKI POLITIK

FOTOGRAF MODIC POLJ. PESNIK (STANISLAW JERZY)

NORVEŠKO PRISTANIŠČE HOKEJIST (IVO)

DRUŽINA ŠENTJURSKIH SKLADATELJEV

BRINOVO ŽGANJE

CLIVE OWEN ŽELEZO

5

ZA POLTON ZNIŽANI TON E

COHENOV ROMAN (NAJLJUBŠA ...)

SENENI DROBIR PREHITRO (NAR.) UTRIPANJE SRCA

POPRAVLJAVKA BESEDIL NINA IVANIČ

DONALD SUTHERLAND IME PREBIV. PO KRAJU ŽOGA ZUNAJ IGRIŠČA

NOGOMETAŠ HŐNESS

NEUMNO GOVORJENJE

1

MOČNA, OTOŽNA ŽELJA PO ČEM OBČINA V ROMUNIJI

3

GOVORNIŠKI ODER PRI ST. RIMLJANIH

GLAVNO MESTO ZAHODNE SAMOE

FILM HANNE A. W. SLAK NOVA REVIJA

11 ZABOJ IZ LESA

ZNAČILNOST

1

2

3

4

5

6

HUDA NALEZLJIVA BOLEZEN

7

8

SVETOVNI SPLET

ŽLAHTNI PLIN

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

Geslo križanke vpišite na naročilnico in jo pošljite na naš naslov najpozneje do 24. 12. 2010. Izžrebali bomo 10 nagrajencev, ki bodo prejeli nagrado – eno od Modrijanovih knjižnih novosti, ki so jih napisali domači avtorji. Žrebanje bo 27. 12. 2010 v prostorih založbe Modrijan. Seznam nagrajencev bomo objavili na naših spletnih straneh www.modrijan.si. Zaposleni na založbi Modrijan, njihovi bližnji sorodniki in stalni sodelavci založbe ne morejo sodelovati v žrebanju.

Geslo nagradne križanke iz aprilskega (2010) Modrijana: NAJVEČJA PREDSTAVA NA ZEMLJI. Imena nagrajencev so bila objavljena na www.modrijan.si, knjige pa smo poslali po pošti.

19

Spremno besedilo Vladimir Habjan in France Stele

21

22

23

24

Nagrade: 1. Marijan Lipovšek, Kje so tiste steze 2. Bojan Arzenšek, Bogdan Tratnik, Božo Malovrh, Slovenski gobarski vodnik 3. Erica Johnson Debeljak, Prepovedani kruh 4–10. Iztok Sitar, Striporeki

Marijan Lipovšek

Kje so tiste steze novo

20

NJIGE

JE DO K

E NAJHITR 392 strani 230 × 220 mm trda vezava

Foto: France Stele

26

JOHN MCGAHERN

39,90 €

To je tretja izdaja knjige slovenskega skladatelja, fotografa, alpinista in planinca ter literata Marijana Lipovška. Knjiga, ki je prvič izšla davnega leta 1962 (z naslovom Steze, skale in smučišča), drugič pa leta 1978 (Steze, smučišča in skale), nosi zdaj naslov Kje so tiste steze. Lipovškova knjiga je klasična planinska literatura, ki bi jo moral poznati vsak, ki mu gore pomenijo več kot le šport in rekreacijo. Čeprav je od izida prve izdaje preteklo skoraj petdeset let, je danes knjiga še vedno aktualna. Današnji čas nenehnega hitenja in površnosti, spremenjenih vrednot in ciljev, iskanja pravega smisla in početja je tisti, ki nas vabi, da v roke spet vzamemo knjigo, kot je tale. V tej čudoviti monografiji je objavljenih 60 fotografij Marijana Lipovška. Marijan Lipovšek na Planini v Lazu, 1985


www.modrijan.si

32 Zadnja beseda Nafta, branje in slovensko založništvo

Modrijan založba, d. o. o.

Foto: Igor Modic

Poljanska cesta 15 1000 Ljubljana

Samo Rugelj Poleti sem se s sinovoma že četrtič zapovrstjo odpravil na večdnevno vandranje po slovenskih hribih. Dvakrat smo se kobacali po Štajerskem ter se iz Maribora čez Pohorje spustili v Logarsko dolino, enkrat pa smo jo iz Ljubljane čez drn in strn udarili peš do Bohinja. Letos smo se usmerili bolj na južne slovenske hribe, začeli smo v višini Cerknega, nato pa smo se mimo Idrije, Hleviške planine, Golakov, Čavna ter Sinjega vrha po nekaj dneh spustili v Ajdovščino. Tam smo kar sredi mesta nekaj minut štopali ob glavni cesti proti Ljubljani, potem pa je mimo pripeljal avtobus, nam ustavil ter nas popeljal prestolnici naproti.

Na dogodek sem pozabil, dokler nisem pred nekaj dnevi zasledil novice, da so novi roman Jonathana Franzna Svoboda kot prvega v obdobju začetnih nekaj tednov od izida prodali več v elektronski kot v tiskani različici. Se-

veda v Ameriki, v deželi, kjer se kupovanje elektronskih verzij knjig preko bralnikov, kot so Kindle, iPad idr., razvija veliko hitreje kot na starem kontinentu, a vseeno. Pomislil sem, zakaj je kupovanje e-knjig onstran Luže tako zanimivo, potem pa se, poleg različnih makro razlogov, od jezika in velikosti trga naprej, spomnil še na to, da k temu gotovo pripomore dejstvo, da veliko Američanov ves čas potuje iz službenih razlogov, bodisi z mestnim ali primestnim transportom ali pa tudi intrakontinentalno, po zraku nad deželo, kjer leti trajajo od ene do petih ur. Če so bile včasih za zadovoljevanje bralnih potreb teh prisilnih potnikov kot nalašč letališke, železniške in podobne knjigarne, ki pa so večinoma prodajale zgolj nekaj osnovnih uspešnic, t. i. letaliških bestsellerjev, je veliko večja možnost izbire, kot jo s

seboj denimo prinaša Amazonov Kindle, gotovo prinesla preusmerjanje te vrste kupcev knjig na e-nabavo. Temu je pritrdila tudi naša poslovna partnerka iz Škotske, ki jo narava službe ves čas sili potovati po vsej Evropi ter naprej v Azijo, hkrati pa je tudi strastna bralka, saj mi je pred nekaj dnevi povedala, da si bo Kindla zaželela za letošnje božično darilo. Slovenci javni transport za nekaj daljše razdalje uporabljamo precej manj, saj so po eni strani vse naše razdalje precej manjše, po drugi strani pri nas kraljuje avto, po tretji pa javni transport s svojo rigidnostjo ni niti približno prilagojen našim vsakdanjim potrebam. Tudi zato se pri nas na poteh v službo v povprečju precej malo bere. Ko smo se pred dvema letoma družinsko potepali po Danski, smo bili osupli, kako eno-

Končno smo imeli tudi pri nas priložnost videti in slišati Leonarda Cohena. Gostoval je 12. oktobra v dvorani Stožice v Ljubljani, za vstopnico za ta enkratni večer pa je bilo treba odšteti od 43 do 120 €, kar je mnogo več, kot stane tale knjižica. Vsak pravi ljubitelj tega kanadskega poeta bi jo moral imeti.

© Lorca Cohen

Na avtobusu nas je čakalo presenečenje, ki je tudi pojasnilo, zakaj je voznik tako uslužno ustavil sredi ceste. Avtobus je bil skoraj povsem prazen, po pogovoru redkih potnikov pa sem hitro ugotovil, da gre za tuje turiste. Domačinov, torej Slovencev, praktično ni bilo. Čeprav je vožnja do Ljubljane trajala vsaj dvakrat dlje kot z avtom, mi ni bilo niti najmanj dolgčas, saj sem v tem času ravno prebral knjigo, ki mi je v prejšnjih dneh zaradi intenzivnosti skupnih doživetij očeta in sinov ob raziskovanju samotne narave ni uspelo niti potegniti iz nahrbtnika.

Leonard Cohen

Knjiga milosti prevod in predgovor Jure Potokar | 112 strani | 110 × 200 mm | mehka vezava, zavihi | 17,00 €

Cohen je Knjigo milosti, za mnoge poznavalce eno svojih najboljših del, izdal leta 1984, ko je dopolnil petdeset let. Sestavlja jo petdeset besedil – pesmi v prozi – v dveh skoraj enakih delih. Pesmi so napisane kot psalmi ali molitve – z njimi želi izpovedati svojo duhovno in moralno prenovo, izraziti šibkost, žalost in krivdo, ko se sooča s tem, kar se sprva zdi podobno nedoumljivemu vesolju. Takšna izpoved seveda zahteva, da se razgali, da ustvari delo, ki je bolj odprto in izpostavljeno od vsega, kar je napisal do tedaj.

Pri Modrijanu lahko kupite tudi oba Cohenova romana – Najljubšo igro in Lepe zgubljence. Uredila: Bronislava Aubelj Sodelovali so: Milan Černjak, Miriam Drev, Andrej Inkret, Sonja Juvan, Igor Modic, Ana Jasmina Oseban, Aljana Primožič, Samo Rugelj, Jaroslav Skrušný, Barbara Šega Čeh Oblikovanje: Branka Smodiš in Goran Čurčič

Prelom: Goran Čurčič, Dušan Obštetar (križanka) Izdala in založila: Modrijan založba, d. o. o. Direktor: Branimir Nešović Tisk: DELO, d. d., Tiskarsko središče, Dunajska 5, Ljubljana Naklada: 90.000 izvodov Ljubljana, november 2010 Naslednja številka izide aprila 2011.

V časopisu je predstavljenih 46 novosti založbe in še 76 knjig, ki so bile že predstavljene v kateri od prejšnjih številk. Podatki o sofinancerjih posameznih knjig so objavljeni na www.modrijan.si. Bralce vabimo, da obiščejo naše spletne strani, kjer bodo našli še vse preostale knjige založbe Modrijan.

Modrijan založba, d. o. o. Poljanska cesta 15 p. p. 2004, 1001 Ljubljana telefon: (01) 236 46 00 faks: (01) 236 46 01 e-pošta: prodaja@modrijan.si

stavno, hitro in učinkovito je bilo potovati z javnim prevozom, kako poceni je bil ta glede na splošno visok danski standard in kako integrirana je bila uporaba ene vozovnice za vse tipe transporta, od mestnih in primestnih avtobusov do podzemne in običajne železnice. Ja, Danci imajo že sedaj precej prometne infrastrukture prilagojene na čas brez fosilnih goriv. Kajti čas fosilnih goriv se nepreklicno izteka. Kot ugotavlja Mišo Alkalaj v knjigi Podnebna prevara (v kateri med drugim obtožuje Medvladno komisijo za podnebne spremembe, da za svoja poročila o klimatskih spremembah in segrevanju Zemlje ne uporablja znanstvenih izsledkov, temveč jih enostavno prireja za svoje teze), je vprašanje, kdaj bo proizvodnja oziroma pridobivanje nafte doseglo

vrh ter se začelo zmanjševati, seveda še malce odmaknjeno (ameriški vojaški strategi sicer to napovedujejo že za leto 2012), a je vsekakor na vidiku. Zato je po njegovem mnenju že sedaj, ko je fosilnih goriv še dovolj, smiselno rešiti vprašanje stabilnega prihodnjega pridobivanja energije v povezavi s čim bolj tekočim delovanjem našega vsakdanjega življenja.

končan in še vedno lepo zakreditiran). Pogostejša uporaba (električnih) avtobusov in vlakov ter njihovo povezovanje v tekočo prometno verigo bo tako morda že za naslednjo generacijo postalo nekaj običajnega, avtomobili na nafto pa bodo vse večji luksuz in najbrž rezervirani za veliko bolj namensko uporabo, kot je vsakdanja vožnja v službo.

Vsaj delna preusmeritev Slovencev nazaj na javni transport v povezavi z njegovo posodobitvijo, ki bo omogočala kar se da normalno delovanje družbe in njenih posameznikov v času z vse manj fosilnimi gorivi, se tako kaže kot eden ključnih slovenskih infrastrukturnih projektov v prihodnjem obdobju, saj je logično, da se na nafto in/ali plin že kmalu ne bomo mogli več voziti vsi (čeprav bo avtocestni križ do-

Na avtobusih ali vlakih nas bo torej morda kmalu spet veliko več kot doslej in iz voznikov se bomo prelevili nazaj v potnike. Potnike, ki bodo imeli čas, saj jim ne bo treba voziti, čas za branje in torej tudi čas za knjige. Usihanje fosilnih goriv je ob poplavi slabih novic za razna področja človekovega življenja lahko morda dobra novica za slovensko založništvo.

Obiščite 26. slovenski knjižni sejem od 1. do 5. decembra 2010 v Cankarjevem domu v Ljubljani. Modrijanove knjige bodo na voljo na razstavnem prostoru v veliki sprejemni dvorani ter na stojnici v prvem preddverju. Pridite in se naužijte knjig: z našim časopisom v roki se boste še laže odločili za nakup. Vstop je prost!


09Modrijan_NOV10