Issuu on Google+

Zbi r kaZal či ca


Seveda je bilo poletje. Bilo je sonca in smeha in rož … Dišalo je, da bolj ni moglo. Čebelice in čmrlji so bili pridni in delavni. Letali so od rože do rože in tekmovali, kdo bo nabral več cvetnega prahu in kdo več medu.


Le čebela Marcela se je vsako dopoldne zavlekla v senco, pod krošnjo starodavne lipe, kjer je tiho brenčala in slikala. Imela je kar nekaj čopičev, tudi barv ji ni manjkalo. Celo platno je nekje izprosila. Čebela Marcela je bila nadarjena čebela. Bila je slikarka. Od jutra do večera je pridno slikala pokrajino: rdeče jutro med drevesi, cvetoče slive, valovito koruzno polje in drobno deteljico v travi. Taka je bila in nič je ni zmotilo.


Toda nekega ponedeljka je bilo drugače. Bilo je jutro. Ura je odbila pet. Pet udarcev zvona – tako se je slišalo iz bližnje vaške cerkve. Vse čebele so šle na delo, vse so letele med cvetlice. Čebela Marcela pa ne. Na ramo si je zadala slikarsko stojalo, nanj je privezala barve, čopiče in platno in že je odletela. Čebela Marcela se je prav iz srca veselila: Lep dan je, naslikala bo goro in krošnje dreves in sonce, ki sije mednje.


Na robu majhne vasice, blizu širnega temnega gozda, je skoraj skrita ena hiška. Kdor jo ugleda, temu zastane dih. Hiška je majhna in ljubka in je kot iz pravljice: lesena in z rdečo streho, z majhnimi okni in nizkimi vrati in visokim dimnikom. V tej hiški je zmeraj prijetno toplo, iz nje se vselej kadi, v njej in še daleč okrog vedno čarobno diši.


Večer je bil grozno teman, na nebu ni bilo ne zvezd in ne lune. Noč je bila še hujša. Nebo je bilo črno in grmelo je in bliskalo se je kot sredi poletja. Iz vile na sredi vasi je bobnelo in smrdelo in se zeleno svetilo.

»Ciper coper, blisk in grom! Črno pošast potegni vase za vse večne nore čase! Ciper coper, blisk in grom!«

Zbudilo je Jožka in Blaža, Špelco in Manco in Marjanco in Bredo. Vsi vaščani so prestrašeni odpirali vrata in okna. Napol goli in bosi so brezglavo tekali naokrog in kričali.


SREDI GOZDA, SREDI VISOKIH DREVES SO ŽIVELI TRIJE MAJHNI BRATCI, TRIJE PALČKI. NAJSTAREJŠI JE BIL PALČEK CVETKO. RAD JE IMEL VSO NARAVO, CVETJE PA ŠE POSEBEJ. KADAR JE BILA SUŠA, JE TOVORIL VODO IZ ODDALJENEGA RIBNIKA IN ZALIVAL CVETLICE PO JASAH. SREDNJI BRATEC JE BIL PALČEK NEDELJKO. PALČEK NEDELJKO JE IMEL NAJRAJE NEDELJE, KO JE LAHKO LENARIL IN SE ZABAVAL PO MILI VOLJI. NAJMLAJŠI IN NAJMANJŠI PALČEK JE BIL PALČEK POLDEK. RAD JE POŽVIŽGAVAL IN RAD JE IMEL BRATCA IN PTICE IN KOŠATO KROŠNJO NAD SABO.


BIL JE ŽE POŠTENO UTRUJEN IN LAČEN, KO GA JE POT LE PRIPELJALA IZ GOZDA NA JASO. O, SE JE RAZVESELIL PALČEK POLDEK. PA ŽE NASLEDNJI TRENUTEK SE JE NANJ ZGRNILA SKRB. NA NEBU SO VISELI GROZEČI ČRNI OBLAKI. »DEŽEVALO BO, HUDA NOČ BO, JAZ PA NIMAM NE DOMA NE ZAVETJA,« JE ZATARNAL PALČEK POLDEK. RES JE ZAČELO DEŽEVATI, Z VSO SILO SO DEBELE KAPLJE UDARJALE PALČKA PO SKLONJENEM HRBTU.


POD KROŠNJO, KI SE JE LESKETALA VSA V ROSI IN ŽARKIH IN V PTIČJEM PETJU, JE SPUSTIL SVOJO SUKNJICO. »LJUBO DOMA, KDOR GA IMA,« JE REKEL. »NAJ BOSTA CVETKO IN NEDELJKO, KJER HOČETA.« ZLEKNIL SE JE, ZAŽVIŽGAL ENO VESELO IN UPRL OČI V MODRO NEBO IN MODRE PTICE NAD SABO.


Pa ni bil polžek Peter samo hiter, bil je tudi nadvse prijazen. Vsem je rad pomagal in to silno hitro. Vsako jutro je vrani pomagal raznositi časopise. Bil je tako hiter, da so nekateri brali še vroče novice!


In vsak ponedeljek je ostarelemu poštarju polhu pomagal razdeliti pisma. To je bil polh zadovoljen! Dokler še ni bilo polžka Petra na svetu, je bil zaposlen ves ponedeljek! Od zgodnjega jutra do poznega večera je vlačil za sabo težko poštarsko vrečo in počasi delil pošto med veverice in ptice in medvede in zajce. O, odkar pa je poznal hitrega polža Petra, je bilo polhovo življenje veliko lažje in prijetnejše.


Pa je že tako na tem ljubem svetu, da se vedno najde kdo, ki nam greni vesele dni. To je nekega ponedeljka spoznal tudi polžek Peter. Bilo je še zgodaj, polžek se je komaj prebudil, ko je nekaj močnega pobobnalo po njegovi hišici. Polžek se je ustrašil in previdno pogledal iz svojega doma. Pred njim so se šopirile tri race. Polžek ni mogel verjeti, da vidi prav in ne narobe. Pomencal si je oči in pogledal še enkrat. Res so bile tri race! Prva je bila obilna, druga suha, tretja pa nekaj vmes. Vse tri so strmele vanj in se sladko smehljale. »Kaj še nisi pokonci, polžek Peter?« je vprašala prva, obilna raca. »Kaj še ne pomagaš polhu lenuhu?« je hitela druga, drobna raca. »Še ne drviš s pošto naokrog?« je skoraj jezno rekla tretja raca, tista, ki je bila nekje vmes. »Ojoj,« je dahnil polžek, »ne še, bom pa kmalu. Še čaj si skuham in že grem.« »Čaj!« je vrisknila prva raca. »Pa še kaj!« »Tako ne gre,« je odkimavala druga raca. »Čas je, dragi polžek Peter, da začneš živeti kot polž,« je zelo resno razložila tista raca, ki je bila nekje vmes. »Kako?« je vprašal polžek. »Tako, počasi,« je odgovorila prva raca. »Počasi, saj si polž,« je povedala druga raca. Tretja ni rekla nič, samo grdo ga je gledala.


Takoj – še sredi brezdelne nedelje – je imela polne roke dela. Privlekla je veliko sito. Skozi sito je sejala moko. Pregledala je zaloge kvasa. Iz ribnika je tovorila vodo.

Pripravila je desko in valjar. Zakurila je v peèi. Res je delala, sploh ni mislila ne na odmor ne na poèitek, na nedeljo pa še manj. Kar potila se je, tako je garala.


Pa so se od nekod prizibale tri race: prva je bila obilna, druga suha, tretja pa nekje vmes. Tri race so prišle zmeraj, kadar jih je žolna najmanj prièakovala. Debela raca je vprašala: »Kaj pa delaš, žolna?« »Pekla bom kruh,« je racam navkljub dobrovoljno rekla žolna. »V nedeljo se ne spodobi,« je rekla suha raca. »Nedelja je dan za poèitek,« je potrdila tista raca nekje vmes. »Poèitka se navelièam bolj kot dela,« je odrezavo rekla žolna.


Bila je ponosna nase, na presejano moko, na shrambo kvasa, na natovorjene litre vode, na pripravljeno desko, na valjar in na zakurjeno peè.

Še najbolj pa je bila ponosna na idejo, da bo postala pekovka. »Postala bom pekovka. Žolna pekovka!« je veselo vzkliknila. Race so odkimale. Debela je odkimala v desno, suha v levo, tista vmes pa na obe strani. »Žolna je na svetu zato, da nas zjutraj zbudi,« je rekla debela raca. »Zato, zato,« je pokimala drobna raca. »Žolne so zato na svetu, da budijo zaspance,« je kimala tista raca nekje vmes.


»Tvoj kljun je trden in moèan, z njim lahko tolèeš ves dan,« je zadovoljno povedala okrogla raca. »Kljun ti je dan, da gozd ni zaspan,« je zacvilila suha raca. »Kljun imaš, da gosenice v drevesu žgeèkaš,« je tekmovalno zapela tista raca nekje vmes. »Kaj poènem s svojim kljunom, to je èisto moja reè,« je pogumno rekla žolna. »To je po svoje res,« je rekla debela raca in debelo pogoltnila cmok.

»Vsak ima svojo nalogo na svetu,« je ugovarjala suha raca in se suho odkašljala. »Vsak naj se svoje naloge drži,« je strogo rekla raca, ki je bila nekje vmes. »Tralala, tralali,« je zapela vesela žolna. Potem je pa še zaplesala! To so gledale in strmele tri race!


Zbirka Zalka