Issuu on Google+


č item asa • •r

Knjiga je prejela nagrado Alpi Apuane - »Zlata zbirka«.


Naslov izvirnika: Piccole preistorie © Nuove Edizioni Romane © za Slovenijo založba ARK, 2013 Prevedel in dopolnil: Teo Šinkovec Jezikovni pregled: EPOS, Maksimiljan Fras, s. p. Likovno uredila in oblikovala: Manca Švara Tisk: Grafis Trade d.o.o. Tisk na zahtevo I. natis, november 2013 www.zalozba-ark.si

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.131.1-93-32 93/94(02.053.2) QUARZO, Guido Kratke zgodbe iz prazgodovine / Guido Quarzo ; ilustracije Sergio Vezzali ; [prevedel Teo Šinkovec]. - 1. natis. Izola : Ark, 2013 Prevod dela: Piccole preistorie ISBN 978-961-6891-05-9 270119936


1. ritem časa Vem, vprašali me boste, kako la­h­­ko trdim, da je bil prav Kronos tisti, ki je izumil to čudo, ki mu danes pravimo čas. To trdim, ker sem bil takrat z njim. No ja, danes me razumete, kaj mi­s­­ lim, ko rečem: Takrat sem bil z njim. Takoj veste, da mislim na določen čas. Toda takrat še nismo vedeli, kaj po­meni »takrat«, saj časa še nismo poznali, in zato tudi nismo vedeli, kaj je bilo prej in kaj potem. 5


Kratko malo o času nismo razmiš­ ljali. Živeli smo tako rekoč iz dneva v dan, brez vsakršnih skrbi in vse se nam je po malem žvižgalo. Če smo že razmišljali o čem, smo samo o tem, ali nam je bolj prijetno tukaj ali tam. Glede časa pa vam lahko po­vem samo to, da smo živeli nepretrgoma v sedanjosti. Tudi glede prostora, torej katero živ­ ljenjsko okolje je za človeka najprimernejše, ni bilo soglasja. Mno­­gi se preprosto niso mogli odločiti, kje se počutijo najbolje. Eni so še naprej vztrajali na drevesih, drugi so trdili, da je najlepše ob vodi, tretji so se počutili svobodne šele na travniku. Ni bilo redko, da si nekoga srečal na drevesu, čeprav je prej zmeraj 6


živel ob vodi. Se je pač premislil. Na primer, Horg je imel nečaka, ki je bil najbolj srečen, ko je tekal po travnikih, medtem ko on, njegov stric, ne bi stopil z drevesa na tla, tudi če bi mu odrezali rep ali celo dve od štirih rok, kolikor jih je imel, saj na dre­ vesu nog ni potreboval.

7


S Kronosom sva bila dobra prija­­­ tel­ja. Rada sva posedala na morskem bregu in se pogovarjala o najrazličnejših stvareh, kot na primer: Ali je za človeka bolje, da ima dlako ali da je nima? Je bolj okusno pečeno ali surovo meso? Je lažje hoditi po dveh ali štirih nogah? O takih rečeh sva premišljevala. In ko sva se tako pogovarjala, je imel Kronos navado tu in tam dvigniti roko, s čimer mi je namignil, naj utihnem. »Pst, tiho! Poslušaj …« mi je ukazal. Jaz sem seveda umolknil in pri­ sluh­nil, a nisem slišal ničesar. »Kaj je?« sem ga potem šepetaje vpra­­šal. Toda Kronos mi ni odgovoril, le čudaško je zmajeval z glavo. Nato pa je 8


nenadoma spet nadaljeval s pogovorom, kot da se ni nič zgodilo. Če bi takrat že vedeli za norost, bi rekel, da se je mojemu prijatelju Kronosu zmešalo. Toda takrat se še nismo­zmerjali s takimi grdimi psov­ kami,­zato sem bil raje tiho in sem si sam pri sebi mislil: Če ne razumeš, drži gobec! 9


Ko pa sem kasneje razmišljal o tem njegovem početju, s premišljevanjem se namreč človeku marsikaj razjasni, se mi zdi, da sem nazadnje le dojel, zakaj Kronos počne, kar počne, torej zakaj zmajuje z glavo. Veste, Kronos je bil eden tistih, ki poslušajo. Vem, kaj boste zdaj rekli: Da vsi po­ slušamo! To je seveda res. A važno je, kako in kaj poslušamo. V tistih časih smo na primer v gozdu vsi napen­jali ušesa in ugotavljali, ali kje v bližini lomasti tiger ali katera druga zver. S tig­ rom, ki te je z ostrimi zobmi raztrgal kot za šalo, se seveda nismo marali­ srečati. Če smo ga zaslišali, smo seveda pobegnili pred njim, še preden smo ga zagledali. Podobno je bilo, 10


ko smo na praprotnih listih zaslišali škrebljanje dežnih kapelj, takrat smo vedeli, da se bo vsak čas ulilo, čeprav oblaka nismo videli. Kronos pa je poslušal drugače. On je zvoke posrkal, se zlil z njimi, jih ponotranjil … Tako sva nekega večera sedela tam na morskem bregu in se kot po navadi pogovarjala, ko je moj prijatelj nenadoma dvignil roko in rekel: Pst, tiho! In nato začel zmajevati z glavo, zdaj na levo, zdaj na desno. Kot sem že povedal, je bilo vse skupaj videti precej čudaško. Toda tokrat Kronos ni le zmajeval z glavo, temveč je svoje zmajevanje pospremil še z glasovi. Oponašal je namreč valovanje morja. 11


Ko je val pljusknil na obalo, je navdušen vzkliknil »Uauuu!«. Ko pa se je val umaknil nazaj v morje, je razo­ čaran dahnil »Baaah!«. To njegovo početje mi je bilo tako všeč, da sem se mu pridružil. Potem sva se tam na bregu druž­no pozibavala in hkrati z valovi vzklikala: »Uauuu! Baaah! Uauuu! Baaah!«

12


To sva potem ponavljala celo noč, dokler se nisva nazadnje že proti jutru sesedla od utrujenosti in zaspala. Takrat tega še nisva vedela, toda tisti večer je Kronos odkril nekaj, kar nam buri domišljijo še danes in nam jo bo večno. Odkril je namreč ritem­časa, ritem, ki nas pozibava kot morski valovi in se nikoli ne konča.

13


2.

zamenjati to za ono Mi ne verjamete, da sem bil takrat zraven? Pa sem bil! Če o tem dvomite, potem nima smisla, da vam še naprej pripovedujem. Rekli boste, da sem zamerljiv, pa nisem, le ne maram nikogar v nič pre­­ pri­čevati, če mi ne verjame. Pri takih stvareh mora biti človek iskren. Še več, rekel bi, da je iskrenost celo nujna. Skratka, tistega dne sem čisto slučajno sedel na veji. 15


Veste, v tistem času smo se še precej vesili po drevesih: te stare navade še nismo povsem opustili. Spomnim se na primer bratranca, ki nikoli, ampak res nikoli ni stopil z drevesa, ne podnevi ne ponoči. Nikoli! Nika­ kor ga nisem mogel zvabiti na tla. Trdil je, da je ta nova moda, da človek hodi po tleh in po dveh nogah, velika neumnost.

16


Jaz pa sem se rad kdaj pa kdaj spustil na tla, kot sem tudi rad potem spet splezal nazaj na drevo. Skratka, rad sem počel, kar se mi je zljubilo, nisem se pretirano spraševal, kaj je spodobno in kaj ne. Poleg tega sem ugotovil, da se stvari­tako in tako odvijajo same od sebe. Še včeraj smo bili kosmati kot opice. ­Danes pa poglejte, kakšni smo: goli kot dojenčki. Kar naprej moramo premišljevati, kako si bomo ogreli­premra­ žene­ude. Zato smo najprej izumili ogenj, potem smo si postavili kolibo iz protja in nazadnje smo si sešili še ­bundo­ iz kožuhovine. Vem, malo sem zašel. A sem vam želel opisati, kako smo ljudje živeli takrat, ko smo prišli do tega velikega odkritja. 17


Tudi bratranca sem vam omenil samo zato, da bi si lažje pred­stavljali, kako nazadnjaški so bili nekateri. Kajti on, čeprav je bil moj bratranec, se je še zmeraj imel za opico. A na srečo takih ni bilo mnogo. Največ je bilo neodločenih, torej takih, ki so enkrat trdili, da so opice, drugič pa, da so ljudje. In potem so bili še, kot

18


zmeraj v vseh časih, naprednjaki. Ti zadnji so postali, potem ko nam je odpadla dlaka, še posebno samozavest­ni. Toda če bi imeli volitve, ne vem, kateri bi zmagali. Stanje stvari je bilo torej tako in jaz sem takrat slučajno sedel na drevesu. Ker sem se dolgočasil, sem gledal naokrog, mikalo me je namreč, da bi se spustil na tla, ko ti zagledam Skraka.­Za sabo je vlekel najmanj sedem pedi velik kij, ki pa je bil ves grčav, toda ročaj je imel izdelan, kot da bi mu ga ostružil mizar. Skrak je bil znan po tem, zmeraj je imel lično izdelane kije. Kdo ve kako mu je uspelo, a zmeraj je našel najprimernejšo vejo. Očitno je imel nos za to. 19


Skratka, Skrak je prišel s kijem pod moje drevo, ko se ti z druge strani prikaže Zak. Roke je imel sklenjene na hrbtu in delal se je, kot da se je tam znašel slučajno. »Kako lep kij imaš,« je Zak rekel Skraku. »Hmpf,« je odvrnil Skrak, ki je bil bolj molčeče sorte, in če si ga dobro pogledal, je bil tudi še precej kosmat. »Prav tak kij rabim, kot je tvoj,« je nadaljeval Zak. »Jaz pa rabim kožuh, tale moj je strgan,« je potožil Skrak. Ubogi Skrak je imel s kožuhi smolo, še vsakega so mu raztrgale zveri – če mu ga ni medved, mu ga je pa merjasec. »Jaz sicer nimam kožuha,« je rekel Zak, »vem pa, da jih ima Ham več.« 20



Kratke zgodbe iz prazgodovine