Issuu on Google+


Naslov izvirnika: Il sosia di Napoleone © Nuove Edizioni Romane, 2011 © za Slovenijo založba ARK, 2012 zbirka: Zgodovinski roman za otroke Prevedel: Teo Šinkovec Jezikovni pregled: EPOS, Maksimiljan Fras, s. p. Likovno uredila in oblikovala: Manca Švara (Studio Ark) Tisk: Tigras d.o.o. Naklada 500 I. natis, 2012

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.131.1-93-312.6 929Napoleon I.(02.053.2) APPEL, Federico Napoleonov dvojnik / Federico Appel ; [prevedel Teo Šinkovec]. 1. natis. - Izola : Ark, 2012. - (Zbirka Zgodovinski roman za otroke ; 5) Prevod dela: Il sosia di Napoleone ISBN 978-961-6891-01-1 262831872


Federico Appel

Avtorjeve so tudi ilustracije


Na naslednjih straneh bo bralec našel natančen opis dogodkov, ki sem jih jaz Friderik Pasjikakec sam doživel pred mnogimi leti, ko sem bil še asistent pri doktorju Archibaldu Herbert & Hillardu, Napoleonovem osebnem zdravniku, kajti tudi sam sem želel postati zdravnik. V tistem času je bil Napoleon strah in trepet Evrope in ljudje so ga imeli – upravičeno ali ne – za genialnega moža, kakršnega svet še ni videl. Tako je bilo namreč splošno mnenje. Toda kdo je bil v resnici Napoleon?


Vse se je začelo, ko smo našli truplo

1

Ta srhljiva zgodba se je začela zgodaj zjutraj 14. oktobra 1813. Torej na predvečer bitke pri Leipzigu, v kateri­ naj bi bil Napoleon dokončno poražen. Bilo je hladno in sivo jutro, obloženo z gosto in zoprno meglo, v kateri so se stvari zabrisale, kot če bi čeznje kdo razlil mleko. Ko sva se z doktorjem Herbert & Hillardom, kolikor je bilo mogoče, potihoma odtihotapila iz častniških prostorov, da ja ne bi koga zbudila, je luna že odšla z neba in na obzorju se je počasi dvigala tista umazana svetloba, ki ji pravimo svit. Prebudili so naju, češ da sta se dva častnika spopadla v dvoboju in da je eden od njiju hudo ranjen. To ni bilo nič nenavadnega. Vsakokrat, ko se je vojska utaborila in je dalj časa mirovala brez bojev, so se vojaki začeli dolgo­­časiti in začel se je smrtonosni ples dvobojevalcev. Zdolgočaseni častniki so se sprli za vsako figo, spore pa so nato reševali v dvobojih z mečem ali s pištolo. Dvoboj

7


je lahko trajal do prve ali do zadnje kaplje krvi, odvisno od tega, kako sta se dvobojevalca dogovorila. Dogajalo­ se je celo, da sta se vzkipljiva častnika spopadla kar med bitko, čeprav so okoli njiju treskale granate in žvižgale krogle, saj nista mogla požreti žaljivk, ki sta si jih izrekla­ prejšnji večer. Doktor Herbert & Hillard je rad povedal zgodbo o mladem in lepem Florijanu Strumfu, poročniku v pruski vojski, ko je bila ta nastanjena v Španiji. Strumf je pozval na dvoboj častnika enakega ranga Umperta Schmellinga samo zato, ker ga je ta grdo pogledal. Dvoboj naj bi se odvil ob sončnem zahodu. Toda Strumpf je na veliko olajšanje Schmellinga, ki ni maral dvobojev, popoldne padel v boju, tako da je dvoboj odpadel. Potem pa je Umperta sredi noči prebudil neki tip; ob njegovi postelji je mahal z mečem in nekaj govoričil o časti in ponosu. Bil je pokojni Florijan. Še na onem svetu ni mogel pozabiti zamere. Vstal je torej od mrtvih, da bi poravnal račune. Vendar pa je Schmelling hitro uredil zadevo: izpod blazine je vzel pištolo, ki jo je hranil za podobne primere, in Strumpfa gladko ustrelil, saj je znano, da se mrtev človek težko sam brani. Skratka, vsakokrat, ko so se ti vročeglavci petelinili, sva morala z doktorjem odhiteti na prizorišče in tam obvezati rano, zašiti ureznino ali celo kaj hujšega. Najbolj zoprno je bilo to, da so dvoboji potekali ob najbolj

8


nemogočih urah, bodisi zgodaj zjutraj ob prvem svitu ali – ko je bila polna luna – ob polnoči. Enako zoprni so bili tudi kraji dvoboja. Dvobojevalci namreč obožujejo nevarne kraje, kot so pomoli na previsnih stenah, bregovi ob deročih rekah. Ko ni bilo v bližini nič takega, so se sestali na kakšni težko dostopni jasi v gozdu. Vse to pa zato, da bi bila zgodba, ko jo bodo pripovedovali vzdihujočim gospodičnam, kar najbolj vznemirljiva. Tako je bilo tudi tokrat. Namesto da bi z doktorjem spala v topli postelji, sva hitela po zamrznjenem polju; doktor spredaj z dolgimi koraki kot štorklja, jaz pa za njim s torbo, v kateri so mi cingljali kirurški instrumenti. Naposled sva prispela na jaso z velikim drevesom, ki pa je bilo v tistem letnem času seveda golo. Mene je drevo spominjalo na velikansko hobotnico, kot da z glavo na tleh vije lovke visoko v nebo. V drevesu bi lahko videl tudi veliko roko, kako se steguje iz zemlje. Ob tem pa nama je mraz silil v kosti in jaz sem imel občutek, kot da me ovohava nevidni duh. Ampak ker vsak resen zdravnik ve, da duhovi ne obstajajo, in jaz sem želel postati resen zdravnik, sem raje molčal. »Občutek imam, kot da me ovohava nevidni duh,« je na moje presenečenje rekel doktor s težkim glasom. »In verjemi, da vem, o čem govorim. Nekoč me je na Spod­njem Saškem pobožala pokojna grofica Amalia von Schönfeld.

9


Resda je umrla dvesto štiriinpetdeset let poprej, a se je pač zaljubila vame. Ne boš verjel, ampak ko se me je grofica dotaknila, mi je koža na licu v hipu zmrznila. Odtajala se mi je šele spomladi na soncu.« Na jasi nisva našla žive duše. Tudi to je bilo precej običajno. Dvoboji so bili namreč strogo prepovedani, zato so se vsi, sekundanti, priče, radovedneži, stavci, hitro raz­ bežali, takoj ko je bil eden od dvobojevalcev zaboden ali ustreljen. Nihče seveda noče imeti sitnosti. Ko so prišli po naju, je bilo po navadi že vsega konec. Največkrat tudi poražencu ni bilo več pomoči. V takih primerih sva napisala poročilo o dogodku in se vrnila v tabor, a takrat že čisto budna in slabe volje. Tokrat pa sva pod drevesom na travi, ki je bila zmrz­ njena videti kot igle na fakirjevi postelji, našla moškega.­ Njegov klobuk je ležal nekaj metrov stran, očitno se je odkotalil tja, ko se je mož zgrudil. Stopila sva bližje. Na brezhibno zlikani modri uniformi je zijala majhna luknjica, iz katere pa je izteklo zelo malo krvi, kot da se potem, ko je spor poravnan, ne spodobi zganjati velikega cirkusa. Strel je bil natančen in smrtonosen. Ustreljeni se je po njem lahko samo še zgrudil. Je pa verjetno streljal prvi, saj sva našla manjšo lužo krvi tudi na mestu, kjer je moral stati zmagovalec dvoboja. A gotovo je bil le lažje

10


ranjen, morda v stegno ali v roko. Do tu ni bilo še nič nenavadnega, vojaški zdravniki smo pač vajeni mrtvih, ranjenih in krvi. Pretresen sem bil kasneje, ko sem si mrtvaka natančneje ogledal in v njem prepoznal Napoleona Bonaparteja.

11


Tek je dober za zdravje, a le, če ne pretiravaš

2

Doktor archibald herbert & hillard je bil po ro­­ du Irec. Toda trdil je, da ima med sorodniki tudi Turke, Grke, Armence in Poljake. Ko je bil še študent, je imel pri­ jatelja, ki je želel tako kot on postati zdravnik in ugleden­ znanstvenik. Podobna sta si bila kot jajce jajcu. Ustanovila sta laboratorij in nad vrata izobesila napis Herbert & Hillard, izpisan z zlatimi črkami. Raziskovala sta pretoke tekočin in podobne zadeve. A nekega dne je družbenik na lepem izginil in doktor je ostal sam. Ker se ni več spom­ nil, kateri od njiju je bil Herbert in kateri Hillard, je obdržal kar oba priimka, saj se mu je zdelo, da zveni dvojni priimek nadvse imenitno. Jaz sem doktorja spoznal nekega poletnega dne, ko je na trati pred našo hišo iskal primerke Coccinellidae Latreille, po naše pikapolonice. Trdil je, da so pikapolonice, če jih dobro zmeljemo skupaj s slezovimi listi, odlično zdravilo proti kašlju in prehladu. To je bilo v

12


času, ko so se tudi pri nas zbirale razne vojske. Francozi­ so na primer taborili na vrhu hriba nedaleč od vasi, medtem ko so se Angleži, ki so se izdajali za Pruse, da ne bi sprožili diplomatskega spora, zbirali spodaj pod hribom in čakali na ugoden trenutek za napad. Potem sem izvedel, da doktor Herbert & Hillard ni samo raziskovalec lokalnih žuželk in nenavadnih fizikalnih pojavov, temveč tudi Napoleonov osebni zdravnik. Ko je raztresen, kakršen je bil, to povedal ljudem, so ga le čudno gledali, saj niso mogli verjeti, da je lahko govoreča štorklja, na kar jih je spominjal, tako pomemben mož. Čudno se jim je tudi zdelo, da angleški zdravnik služi v francoski vojski. »Gotovo je vohun,« so ugibali najbolj sumničavi. »Ne, Angleži so poslali svojega agenta, da cesarja zastrupi,« so dodajali tisti, ki povsod vidijo zaroto. On pa je enim in drugim vsakokrat znova pojasnjeval, da ni Anglež, temveč Irec, da imata Anglež in Irec toliko skupnega kot fazan in kura in da Irci ne marajo Angležev, ker da so snobi, kot se lahko vsak sam prepriča, ko obišče London, in take reči. Ko sem spoznal doktorja, so bili težki časi. Ljudje zem­lje­niso niti več obdelovali, saj so jim vojaki vsako leto po­­mendrali ves pridelek. Zato so obupani pustili,­ da ras­te­plevel. Meni pa so se zdeli vojaki v krasnih uniformah imenitni in zamikalo me je, da bi šel v svet.

13


Poleg tega sem ravno v tistem času prebral prvo knjigo Diderotove in D'Alembertove Enciklopedije, imel sem polno glavo imenitnih misli in bil trdno odločen, da tudi sam postanem znanstvenik. Zato sem začel pregovarjati doktorja, naj me vzame za asistenta. Sprva se je izmikal, nato pa je pristal. Domišljal sem si, da bom odkril velike reči, da bom izboljšal človeški rod, da bom iz nerodovitne zemlje naredil rodovitno in podobne reči. Nisem namreč pomislil na to, da ima vojaški zdravnik opraviti zlasti s krvjo in z razmesarjenimi trupli. A sem se sčasoma utrdil in se tudi na to navadil. Potem pa se je izkazalo, da sem odporen zgolj na rane in raztrgane ude, saj sem se ob spoznanju, da sem priča velikemu zgodovinskemu dogodku, zelo slabo odzval. Močno sem se namreč vznemiril, ko sva z doktorjem našla Napoleonovo truplo. V glavi mi je začelo zveneti. Opotekel sem se, da sem se moral prijeti za drevo, to pa je bilo vlažno in mrzlo kot smrt. Doktor, ki nikoli ne zna molčati, tudi ko je to edino modro, je začel pripo­ vedovati neko zgodbo: »Ko sem pred mnogimi leti v Indiji iskal grob konja Aleksandra Velikega, me je fakir Strinivasa Pahramansa Ramanujam naučil, kako s preprostim pripravkom iz timijana, bazilike in drugih zelišč oživiš mrtvega človeka. Napoj je mogoče pripraviti v

14


nekaj minutah. Resda tega še nisem preizkusil, a morda je zdaj pravi trenutek.« Ob pogledu na mrtvega Napoleona, ki je ležal tam na tleh kot navaden vojak, sem pomislil na evropske vladarje, kako se bodo razveselili, ko bodo to izvedeli.­ Ampak pomislil sem tudi na žalost velike francoske armade, ki se bo razkropila na vse strani kot trop ovac brez pastirja. Nihče več ne bo sanjal o svobodi, bratstvu in enakosti. Potem pa, ko so se mi živci umirili in sem bolj natančno pregledal prizorišče, sem našel na mestu, kjer naj bi stal drugi dvobojevalec, torej Napoleonov morilec, angleški gumb. Da je angleški, sem sklepal po podobi angleškega kralja Jurija III., ki je bila odtisnjena na gumbu. Priznati moram, da njegova podoba ni bila najbolj posrečena: njegov krivi nos je bil pretirano poudarjen, puranje oči pa preveč izbuljene. Vsi smo vedeli, da je Jurij III. malo trčen, toda tu je bil videti čisto nor. »Veš,« mi je rekel doktor in se pri tem krohotal, »da so šele na nekem državniškem sprejemu ugotovili, da je kralj Jurij nor? Tam je kar naenkrat začel trditi, da ni kralj, temveč parna lokomotiva, in ker so se vsi prisotni delali, kot da je povedal le posrečeno šalo, je začel tekati naokrog puhajoč kot lokomotiva.«

15


»Le idiot pa se ima za velikega modreca,« je pisalo na gumbu. Gumb je bil sicer iz čistega srebra, a ves obtolčen in skrivenčen, na eni strani pa ga je nekdo obrusil.

Toda čemu brusiti gumb? In komu bi padlo na pamet pozivati Napoleona na dvoboj? Francoski vojaki so svojega cesarja oboževali. Med bitkami so ga varovali, kot da je njihov edini in najljubši sin. Po najdenem angleškem gumbu bi lahko sklenil, da je Napoleona umoril kak angleški agent, ki je deloval pod krinko z nalogo odstraniti nadležneža z zgodovinskega pri­zorišča. Toda malo verjetno je bilo, da bi Napoleon sprejel izziv na dvoboj. Saj smo vsi vedeli, da je Napoleon obupno slab strelec? Se mu je morda zmešalo?

16


»Po mojem,« je rekel doktor napol v šali, »je iz groba vstal sam duh Orazia Nelsona in se prišel Napoleonu maščevat. V bitki pri Abukiru je namreč imel smolo. Ko se mu je končno posrečilo razbiti francosko ladjevje­ in bi se lahko z ladijskega mostu rogal utapljajočim se Francozom, je ubogega Nelsona zadela trska, da je revež stokal v podpalubju in nazadnje izdihnil še pred koncem bitke. Tega gotovo ni nikoli prebolel. Torej mu ni ostalo drugega, kot da vstane od mrtvih in se našemu malemu generalu maščuje.« »Toda tam je kri. Duhovi pa, kolikor vem, ne krvavijo ...« sem skromno pripomnil. »Nekoč v Rusiji sem srečal dušo neke kmetice. Jezila se je, ker smo ji požgali hišo. A ker je govorila rusko, nisem vsega razumel …« je doktor začel z novo zgodbo. Toda jaz nisem želel zapravljati časa z za lase privlečenimi zgodbami. Imela sva pomembnejše delo. Najprej je bilo treba prestaviti Napoleona v bolj dostojen položaj. Če bi ga kdo našel v tako klavrnem stanju, bi se stvari še bolj zapletle. Sklenila sva, da si ga naloživa na ramena in ga odneseva. A ko sva ga zgrabila za noge, se je izkazalo, da je težji od stopetmilimetrske havbice. Čudila sva se, kako je to težko truplo, ko je bilo seveda še živo, sploh lahko stalo na nogah.

17


Nato sva ga vlekla in kotalila. A pri najboljši volji ga nisva uspela premakniti za več kot meter, za njim pa je ostala globoka brazda. Ko nisva več vedela, kaj bi, sva truplo pokrila z vejami in pohitela nazaj sporočit novico v tabor. Meni je šlo od hudega kar na jok, saj sem se zavedal, da bo svet brez Napoleona drugačen. Vedel sem tudi, da bo francoska armada brez njega izgubljena, kot je pes izgubljen brez gospodarja. Za doktorja pa ne morem trditi, da je bil posebno prizadet. Njegovo dihanje je bilo normalno, tako diha tekač na treningu, ko je osredotočen samo na to. Na visokih štorkljastih nogah je tekel pred menoj in neprestano govoril: »Tek, posebno zjutraj, okrepi mišice in prekrvavi možgane. V Španiji, ko smo vsako jutro tekali, ubežati smo namreč želeli zlim duhovom in včasih tudi divjim zverem, sem imel zavidljivo postavo. Skoraj tako, kot jo imajo Francozi ...« Ko sva prispela nazaj v tabor, je bil že dan. Vse je bilo že na nogah. Vojaki so čistili puške in se pripravljali na novo bitko. Častniki so tekali sem in tja z zvitki zemljevidov in na obrazih se jim je poznalo, da je za njimi neprespana noč. Zamišljeni generali so z rokami na hrbtu hodili sem in tja ter se na veliko trudili, da bi bili podobni­ ­Napoleonu.

18


Potem pa sva med njimi zagledala njega osebno, ži­ vega in zdravega. Napoleona! Obstala sva kot vkopana in dolgo nisva mogla verjeti lastnim očem. »Vidiš! Tukaj imava primer čudežne ozdravitve. V medicini je še veliko stvari nepojasnjenih, še marsikaj bo treba raziskati,« je zadovoljno pametoval doktor. A me ni prepričal. Kako se je lahko Napoleon vrnil v štab pred nama, če je že nenadoma čudežno oživel? Poleg tega je bil ta tip videti svež in spočit kot pravkar pečen rogljiček, kot da je ravnokar vstal iz tople postelje. Ne, to mi ni šlo v glavo. »Dragi cesar,« je Napoleona ogovoril Archibald Herbert & Hillard z razprtimi rokami, »ne boste mi verjeli, če vam povem, kaj sva pravkar videla. Ustrašila sva se že, da ste mrtvi!« »Brez panike, moja krogla še ni bili izstreljena,« je od­vrnil Napoleon hladen kot led. »Ampak vaju še ne po­znam.« »Ha ha ha, dobra šala,« se je prisiljeno nasmehnil doktor. »Jaz sem vendar vaš osebni zdravnik. Poznam vse vaše zdravstvene težave. Vem na primer, da ne prebavljate čebulne juhe in da vas boli v križu, če predolgo jezdite ...« »Še nikoli nisem imel osebnega zdravnika,« je odvrnil Napoleon. »Moja edina težava pa so Angleži in Rusi.

19


To vendar vsi vedo. Glede čebulne juhe pa se motite, prebavljam jo odlično, res pa je, da je ne maram. Glede­ križa pa vama zagotavljam, da lahko več dni skupaj jezdim na osedlanem ali neosedlanem konju, pa me nič ne boli. Celo po bitki pri Austerlitzu, za katero je znano, kako naporna je bila, je bil moj hrbet raven kot sveča.« Stvari so se začele nevarno zapletati. »Ne brijte norcev iz mene,« je bil užaljen doktor. »Jaz sem vam vendar pregledoval vneto grlo, otipaval razboleli trebuh, poslušal bitje vašega srca, zdaj pa trdite, da me ne poznate!« Napoleon je dvignil eno obrv: »Vidva me spominjata prej na morilca kot na zdravnika, kot trdita, da sta ...« Ko je to rekel, je pomignil s prstom in gardisti so začeli divje streljati na naju, podobno kot nedeljski lovci vsi naenkrat streljajo v ubogega fazana, če ga uzrejo v travi. Na srečo so bili ti gardisti enako slabi strelci, sicer ne bi odnesla cele glave.

20


Napoleonov dvojnik