Issuu on Google+


Pravljica za otroke in odrasle!


Damir Klinc: Kraljica Beli kamen © založba ARK, 2013 Uredil: Teo Šinkovec

Ilustriral: Lenart Slabe

Jezikovni pregled: EPOS, Maksimilijan Fras, s. p. Oblikovala: Manca Švara Natisnil: Tigras, d. o. o. Tisk na zahtevo I. natis, 2013

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.163.6-93-34 KLINC, Damir Kraljica Beli kamen / Damir Klinc ; ilustriral Lenart Slabe. - Izola : Ark, 2013 ISBN 978-961-6891-04-2 267280896


Damir Klinc

Kraljica Beli kamen Ilustriral Lenart Slabe


1.

O

nkraj svetle globeli, kjer se razprostira kamnito kraljestvo, stoji kamnit grad. Danes je v ruševinah, obraščen z bršljanom in drugim divjim rastjem. Tudi kamnito ob­ zidje, ki ga obdaja, se že ruši. Pravzaprav je tukaj vsa pokrajina kamnita in pusta. Le red­ ko zelenje, ki jo obrašča, njeno puščo neko­ liko poživi. V gradu pa še vedno stoji, števil­ nim radovednežem na ogled, kamniti kip nekdanje gospodarice – kraljice: Beli kamen. O njej, ki je živela pred davnimi časi, se je razširila legenda, kako jo je zaradi ne­omajne hlad­ nosti nebo kaznovalo in spremenilo njo, njen grad in vso deželo v hladen beli ka­­­men, kakršnega vidimo še danes. Na gradu je prebivala sama, neporočena­ in skrbela je za bolehnega očeta. Bila sta rev­na,­in kljub temu da sta bila plemiškega ro­ du, sta živela skromno. Za grad, ki je bil rav­ no tako reven, je skrbelo le nekaj dekel in 5


hlapcev. A kljub vsemu sta živela srečno in spokojno. Bil pa je v sosednji deželi mlad, lep in bo­ gat kraljevič, ki je živel nadvse brezskrbno, veselo in razuzdano. Da bi proslavil svojo srečo, je prirejal razkošne zabave, na kate­ rih se je pilo, jedlo in predvsem plesalo brez konca in kraja. Kraljica Beli kamen

6


je bila na skrivaj vanj zaljubljena. Vendar se zali kraljevič zanjo ni zmenil, čeprav je več­krat poskusila pritegniti njegovo pozor­ nost. Rajši se je zabaval z drugimi elegant­ nimi damami, ki jih na njegovem dvoru ni manjkalo. In tako je nekega dne prišel čas, ko naj bi kraljevič dopolnil dvajset let. Tudi ob tej priložnosti je sklenil prirediti veličast­n­o zabavo, na katero so bili povabljeni vsi kral­ji in kraljice ter drugi odličniki iz sosednjih dežel. Tudi naša kraljica – takrat še kraljič­ na­– in njen oče. Ker pa je bil oče star in bolan, je sklenil, da se zabave ne bo udeležil. Velel je napi­ sati opravičilo in pripraviti darove za mla­ dega kraljeviča. Hčerko pa je pregovoril, naj se le udeleži zabave, saj da je še mlada, zabave pa da so namenjene mladim. In res je prišel dan, ko je kraljevič pra­ znoval rojstni dan. Veselo in slovesno je bi­lo po vsej deželi. Slavili so vsi, ljudje po vaseh 7


in v mestih. Na stojnicah, postavlje­nih po trgih, so brezplačno stregli vino, pi­vo ter druge dobrote. Najbolj veselo je bilo seve­ da na dvoru, kamor so se ves dan zgrinjali imenitni gosti, kjer so stregli najokusnejšo hrano in najžlahtnejšo pijačo in kjer so na kraljevih vrtovih uprizarjali razkošne ba­ letne predstave.

8


2.

T

udi naša kraljična se je s svojimi spre­m­ ljevalkami pripeljala na zabavo, resda v stari in že nekoliko obrabljeni, a še vedno ve­ ličastni kraljevi kočiji. Tudi oblečena je bila v najboljšo svileno obleko – eno redkih, ki jih je še imela – ne več najmodernejšo, vsaj tri sezone za modo, vendar še zmeraj lepo. Oki­ tila se je tudi z najdragocenejšim nakitom, ki ga je podedovala po rajni materi, tako da je bila videti prav privlačna in ljubka. Tega dne je želela biti kar najlepša, do­ godek je namreč nameravala izkoristiti, da kraljeviča opozori nase in da mu, če se ji po­nudi prilika, izpove svojo ljubezen. Že ko je kočija zapeljala v grajski drevo­ red, so kraljična in njene spremljevalke os­up­­nile nad razkošjem; drevesa so bila okraše­ na s pisanimi zastavicami in lampijoni, gir­­lande pa so se v živih barvah vile vse do pala­ če. Pred vhodom v palačo je stala v postroju 9


kraljeva garda, oborožena s helebardami, v pisanih uniformah, z operjenimi čeladami in srebrno-zlatimi doprsnimi oklepi. Vojaki so bili prava paša za oči. Kraljična se je v spremstvu dvornih dam­ do­stojanstveno povzpela po stopnicah in vsto­­­­­pila v prekrasno sprejemno dvorano, kjer so bile stene okrašene s čudovitimi tapiserijami­ in so s poslikanega stropa viseli ogromni­les­ tenci. V dvorani se je trlo imenitnih gostov, vsi so bili v prekrasnih oblekah. Na drugem koncu se je na prestolu kot pav šopiril kralje­ vič, okoli njega pa njegovo sijajno spremstvo prelepih dam, plemičev in pažev. Dvorni obrednik, ki je stal na vratih, je na­ povedal vsakega novega gosta. Tako je pred­stavil tudi našo kraljično in njene dame. Te so šle nato dostojanstveno z elegantnim ko­ rakom čez vso dvorano in se priklonile kra­l­j­e­viču. Najprej so se mu toplo zahvalile za vabilo, nato so pohvalile razkošje v palači­ in mu nazadnje izročile darila, ki so jih za njimi prinesli služabniki. Resda so bila 10


darila skromnejša kot tista, ki jih je kraljevič prejel od drugih, premožnejših gostov, toda ta so bila podarjena iz srca: na kraški burji­ posušena gnjat, zaboj steklenic žlahtnega te­rana, najboljšega iz kraljičnine kleti, in od­ lič­ne prekajene postrvi. Nazadnje je imela­ kraljična še eno imenitno darilo: knjigo o lo­vu in lovski umetnosti, ki jo je napisal eden od njenih prednikov. Med poznavalci lov­ ske umetnosti je bila knjiga zelo cenjena. »Z očetom, ki je žal bolan in se zato iskreno­ opravičuje, da se slavja ne more udeležiti, sva izvedela, da je vaše veličanstvo strasten lo­ vec,« je vljudno dejala kraljična. Knjiga je bila natisnjen na pergament, ustrojen iz najboljše ovčje kože, vezana v ču­dovito goveje usnje. Skratka, imenitna bi­ bliofilska izdaja. »Da, slišal sem, da ste imeli v vaši rodbi­ ni več dobrih poznavalcev lovske umetno­ sti, zato se vam in vašemu očetu najgloblje za­hvaljujem za pozornost, ki sta mi jo izka­ zala,« je enako vljudno odvrnil kraljevič in 11


se priklonil, nato pa pomignil svojim pa­ žem, naj odnesejo darila. Ko se je kraljični še dru­­gič priklonil, se je ta s spremljevalka­ mi­­umak­­nila k ostalim gostom. Kraljevič pa se je že posvetil naslednjemu gostu. Ko je bilo sprejema konec, je dvorni obrednik najavil glasbenike, ki so nato za­ igrali veselo glasbo za ples, goste pa pova­ bil na gostijo s hrano in pijačo, ki je nanje čakala na bogato obloženih mizah. Slavje se je torej začelo. Po dvorani se je v hipu razlegel prešeren smeh dobro raz­ položenih gostov. Vse prisotne je prevzelo slavnostno razpoloženje. Nekaj gospodov je damam pripovedo­va­ lo najnovejše prigode in šale, te so jih z za­ nimanjem poslušale in se smejale. Drugi so plesali. Tretji pa so se preprosto predali do­ brotam, ki so se bohotile na mizah. Kraljič­ na je sedela v družbi naključnih znancev, se tudi sama smejala šalam, ki so jih pripove­ dovali, ali plesala zdaj s tem, zdaj z onim so­plesalcem. Ves čas pa je pogledovala za 12


kraljevičem, ki je sedel na čelu mize. Tudi kra­ljevič je kdaj pa kdaj zaplesal. Najprej s princeso iz ene od sosednjih dežel, nato še, kot se za gostitelja spodobi, z različnimi da­ mami. Naša kraljična je čakala na svoj trenutek. Vedela je, da bo tudi njo, kraljično sosednje dežele, moral prej ali slej povabiti na ples. Ves ta čas je sama pri sebi izbirala besede, s katerimi mu bo razodela svoja čustva. Nazadnje sta se njuna pogleda res enkrat srečala in kraljevič se ji je vljudno priklo­ nil. Sam pri sebi pa je pomislil: »Saj res! Nanjo sem čisto pozabil! Kot kraljično so­ sednje dežele jo moram povabiti na ples!« Nemudoma se je opravičil svoji družbi in stopil h kraljični. Vljudno se ji je priklonil in rekel: »Ali smem vašo visokost, prelepo kraljično so­ sednje dežele, prositi za naslednji ples?« »Seveda! Z veseljem bom plesala z vami!« je odvrnila kraljična, medtem ko so ji oči kar žarele od sreče. Nato se je tudi sama 13


opravičila svojemu omizju in šla s kraljevi­ čem. Med plesom sta govorila. »Kako vam je všeč naše slavje?« je vljud­ no vprašal kraljevič. »Čisto očarana sem!« je odgovorila kra­ ljična in povesila pogled, ker so ji po glavi rojile drugačne misli. Nato se je vendarle opogumila in rekla: »Vaše veličanstvo, ne vem, kako naj vam po­vem, a že ves dan si želim na samem govo­ riti z vami!« »A res?! O čem pa?« je vprašal kraljevič in se prikupno nasmehnil. »O svojih čustvih do vas,« je dejala kra­ ljična in spet povesila pogled, ker ji je rde­ čica udarila v obraz. »O vaših čustvih do mene?« se je začudil kraljevič. »Ljubim vas!« je bruhnilo iz nje. »Že več­ krat sem si prizadevala pridobiti vašo po­ zornost, zdaj pa sem sklenila, da vam to kar naravnost povem!« je dejala. 14


Kraljevič se je nasmehnil: »Zelo sem po­ čaščen! Toda …« je nadaljeval po krajšem premoru, »saj ste še otrok! Vaša čustva go­ tovo še niso stanovitna. Raje ostaniva prija­ telja in dobra soseda.« In plesala sta naprej. Kraljična je sramežljivo gledala vstran, ko je rekla: »To mislite vi, vendar vam zago­ tavljam, da so moja čustva do vas precej globlja.« Kraljevič je nekaj časa premišljeval, nato je rekel: »Morda je res …! Če je tako, pa moram biti z vami iskren … Vezati se me ne mika. Želim si uživati v radostih, ki mi jih ponuja mladost …« Medtem se je ples končal. Soplesalci so se drug drugemu priklonili in odhajali s plesišča. Tudi onadva sta se poslovila. Kra­ ljična, ki je mukoma zadrževala solze, se je obrnila in se z naglimi koraki vrnila k svoji mizi. Pri tem si je z robcem brisala oči, da ostali gosti ne bi opazili njene žalosti. »Videla sem, da si plesala s kraljevičem,« jo je ogovorila ena od dvornih dam iz 15


njenega omizja. »Kakšen je? Je prijazen?« je vprašala. »Zelo prijazen je …« je suho odgovori­ la, ko je sedla nazaj k mizi, a njene oči zdaj niso več žarele od sreče, temveč so odsotno zrle v prazno.

16


3.

S

lavje je teklo dalje. Kraljična je sicer še naprej plesala zdaj s tem, zdaj z onim soplesalcem, se pogovarjala z gosti, vendar je na njen običajno živahen in lep obraz le­ gel mrak. Vse bolj je bila zamišljena in od­ sotna. Sogovornike je poslušala le na pol. Še zmeraj ji je pogled uhajal h kraljeviču in včasih sta se njuna pogleda srečala. Toda kraljevič ni imel več časa zanjo, zabaval se je z drugimi imenitnimi gosti, predvsem z lepimi gospodičnami. Ob polnoči pa je dvorni obrednik pova­ bil goste, naj se preselijo na vrt, kjer si bodo ogledali ognjemet. Lepo oblečene dame in fini gospodje so se trumoma zapodili ven na grajski vrt. Na nebu pa je že pokalo in bliskalo v čudovitih barvah in oblikah. Gosti so osupnili. Videti je bilo, kot da se zvezde vseh barv, od modre, rdeče, bele do rumene, trgajo z neba in padajo na zemljo. 17


Tudi naša kraljična je bila kljub globoki ža­ losti navdušena nad ognjemetom. Ob sprem­ ljavi grajskih trobentačev je bilo vzdušje na vrtu zares veličastno. Naši kraljični pa ljubezen do kraljeviča še vedno ni dala miru. Hodila je po vrtu in

18


oprezala za njim. Nazadnje ga je le uzrla na grajski terasi. Bil je v družbi sijajnih dam. Brez pomislekov se je napotila k njemu. Toda tedaj ji je naproti prišla gruča dvor­ nih dam v najmodernejših večernih toale­ tah, vse so se potihoma hihitale. Ko pa so prišle bliže, so se za hip ustavi­ le, umolknile in staknile glave, nato so se vse naenkrat spet zahihitale. »Zaljubljena je v kraljeviča …« je rekla ena. In ko so bile že mimo, so se še enkrat ozrle za njo in neka druga je komentirala: »Po­glej, kako je reva oblečena! Prava kmeti­ ca!« Dame so se spet zlobno zahihitale in šle naprej. Kraljična je obstala, osramočena, zbe­ gana,­obupana. Pogledala je naokrog, iskala je koga, ki bi jo podprl. A malo naprej na terasi je stal kraljevič, objemal se je z dve­ ma­lepima damama. Vsi trije so jo gledali­ in se ji posmehovali. Našo kraljično je naj­ bolj prizadel njegov posmeh, ki je bil v soju 19


ognjemeta videti še posebno zloben in žaljiv. Nazadnje pa se je kraljevič prezir­ljivo obrnil proč in gledal naprej ognjemet. Kraljična je zdaj spoznala, da je s tem, ko je kraljeviču izpovedala svoja čustva, naredila velikansko napako. Samo ponižala se je in osramotila. On pa jo je osmešil pred vsemi. »Vse skupaj je bila ena gromozanska na­ paka!« si je rekla, se obrnila in šla nazaj dol po stopnicah na vrt, kjer je še vedno blis­ kal in pokal ognjemet. Tam se je skrila v gr­ movje in se bridko razjokala. »Ne, ni me vre­ den!« si je rekla. »Navaden pod­lež je, če gre in raztro­bi ­po vsem dvoru­ o moji lju­bez­ni do njega, da se mi zdaj vsi rogajo.« Tako je razmišljala in jo­ kala, dok­­­l­er je tam 20



Kraljica beli kamen