Strupeni starši

Page 1


Dr. Susan Forward, Craig Buck

STRUPENI STARŠI Rešite se boleče zapuščine staršev in zaživite svoje življenje

M o j i m a

o t r o k o m a


Naslov izvirnika Dr. Susan Forward with Craig Buck TOXIC PARENTS Overcoming Their Hurtful Legacy and Reclaiming Your Life Copyright © 1989 Susan Forward Pravice za slovenski jezik © Založba Tangram Prevod dr. Marjeta Ana Tuševljak Oblikovanje Studio Kocbek Založila in izdala Založba Tangram, Ljubljana Za založbo Bojana Hudnik Rutar ISBN 961-6239-19-8 Vse pravice pridržane. Noben del te publikacije se ne sme brez vnaprejšnjega pisnega soglasja založbe na noben način in v nobeni obliki razmnoževati, reproducirati in kopirati.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 615.851-055.52 FORWARD, Susan Strupeni starši : rešite se boleče zapuščine staršev in zaživite svoje življenje / Susan Forward, Craig Buck ; [prevod Marjeta Ana Tuševljak]. - Ljubljana : Tangram, 2001 Prevod dela: Toxic parents ISBN 961-6239-19-8 1. Buck, Craig 112190208



Z A H V A L E

K nastanku tega dela so prispevali: Predan in nadarjen pisec Craig Buck je oblikoval zgodbo, ki sem jo želela povedati. Sposobna terapevtka Nina Miller, M.F.C.C. (kratica za Marriage, Family and Children Counselor – zakonska, družinska in otroška svetovalka), mi je velikodušno nudila svoj čas, znanje in podporo. Zvestejše prijateljice ne bi mogla imeti. Marty Farash, M.F.C.C., mi je nadvse velikodušno pomagal s strokovnim znanjem o družinskih sistemih. Moja čudovita urednica Toni Burbank je bila, kot vedno, uvidevna, rahločutna in razumevajoča. Mirnejše vodnice prek burnih ustvarjalnih trenutkov si ne bi mogla želeti. Založnica Linda Grey, predsednica Bantam Books, ki je od vsega začetka verjela vame in v moje delo. Neskončno sem hvaležna svojim svetovancem, prijateljem in vsem, ki so mi zaupali najintimnejša čustva in skrivnosti, da bi pomagali soljudem. Ne smem jih imenovati, vendar sami vedo, kdo so. Moja otroka Wendy in Matt ter prijatelji – posebno Dorris Gathrid, Don Weisberg, Jeanne Philips, Basil Anderman, Lynn Fisher in Madeline Cain – so me osebno podpirali. Rada jih imam. Svojemu očimu Kenu Petersonu se zahvaljujem za vso spodbudo in prijaznost. Na koncu se želim zahvaliti svoji materi Harriet Peterson za ljubezen, podporo in pogum, da se je spremenila.


V

S

E

B

I

N

A

ZAHVALE

5

UVOD

9

PRVI DEL: STRUPENI STARŠI

21

I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII.

Starši – bogovi – Mit o popolnih starših “Prizadel si me, čeprav nisi hotel” – Nezadostni starši “Zakaj mi ne pustijo živeti lastnega življenja?” – Oblastni starši “V tej družini ni nihče alkoholik” – Starši, odvisni od alkohola Ko se poškodbe ne vidijo – Besedno nasilje Včasih so poškodbe tudi vidne – Telesno nasilni starši Najhujša izdaja – Starši, ki otroka spolno zlorabljajo Zakaj starši tako ravnajo? – Družinski sistem

23 39 56 77 100 119 139 165

DRUGI DEL: ZAŽIVITE SVOJE ŽIVLJENJE

181

IX. X.

185

XI. XII. XIII. XIV. XV.

Ni vam treba odpustiti “Zakaj se ne počutim odraslega, čeprav sem odrasel?” Začetki samoopredelitve Kdo je v resnici odgovoren? Soočenje: pot do samostojnosti Celjenje incestnih ran Prekinitev kroga

190 202 213 231 268 299

SKLEPNA BESEDA: OPUSTITEV BITKE

310

PRIPOROČENA LITERATURA

316


U

V

O

D

Seveda me je oče včasih udaril, vendar samo zato, da bi me navadil na red. Ne razumem, kako naj bi bilo to povezano z razpadom mojega zakona. – Gordon Osemintridesetletni Gordon, uspešen ortopedski kirurg, je prišel k meni na posvet potem, ko ga je žena po šestih letih zakona zapustila. Za njeno vrnitev je bil pripravljen storiti vse. Povedala mu je, da o njej niti ne razmišlja, dokler ne bo poiskal strokovne pomoči za svojo neobvladano jezo. Njegova neusmiljena kritika jo je izmučila in bala se je njegovih jeznih izbruhov. Gordon je vedel, da je vročekrvne narave in da zna biti siten, vendar je bil pretresen, ko je odšla. Prosila sem ga, naj mi pripoveduje o sebi. Tu in tam sem ga usmerjala z vprašanji. Povprašala sem ga o starših in smehljaje mi je naslikal bleščečo sliko, zlasti o očetu, ki je bil priznan specialist za bolezni srca: Brez njega ne bi postal zdravnik. Sijajen je. Njegovi bolniki mislijo, da je svetnik. Vprašala sem ga, kakšen je zdaj njegov odnos z očetom. Živčno se je zasmejal in rekel: Bil je sijajen ... dokler mu nisem povedal, da razmišljam o alternativni medicini. Bilo je, kot bi mu rekel, da želim postati množični morilec. O tem sva se pogovarjala pred tremi meseci. Kadar me zdaj vidi, začne vpiti, da me ni poslal na medicino zato, da bi postal mazač. Včeraj sva se


10

STRUPENI STARŠI

sprla. Razburil se je in mi rekel, naj pozabim, da sem kdaj pripadal družini. To me boli in sam ne vem, kaj bi. Mogoče alternativna medicina res ni najboljša zamisel. Medtem ko je Gordon opisoval očeta, ki očitno ni bil tako čudovit, kot bi me rad prepričal, sem opazila, da vznemirjeno sklepa in razklepa roke. Ko je opazil svoje početje, se je omejil na stikanje konic prstov, kar pogosto počno profesorji za katedrom. Videti je bilo, da je gesto pobral pri očetu. Vprašala sem ga, ali je bil njegov oče vedno tako tiranski. Ne, mislim, da ne. Veliko je vpil in besnel. Kot vsi otroci sem bil kdaj pa kdaj našeškan. Vendar ga ne bi imenoval tiran. Postala sem pozorna na čustveni podton v njegovem glasu ob besedi našeškan. Povprašala sem ga o tem. Izkazalo se je, da ga je oče s pasom “našeškal” dvakrat ali trikrat na teden. Da si je Gordon zaslužil pretepanje, mu ni bilo treba storiti česa hujšega: dovolj je bila kljubovalna beseda, slabša ocena v šoli ali pozabljena drobna domača obveznost. Oče ni posebno pazil, kam je udaril sina. Gordon se je spominjal, da ga je tepel po hrbtu, nogah, rokah, dlaneh in zadnjici. Vprašala sem ga, ali ga je kdaj telesno poškodoval. GORDON: Nikoli nisem krvavel ali kaj podobnega. Mislim, da se je dobro končalo. Hotel me je le navaditi na red. SUSAN: Vendar si se ga bal, mar ne? GORDON: Na smrt sem bil prestrašen. Tako naj bi menda čutil do staršev, ali ne?


11

UVOD

SUSAN: Gordon, si želiš, da bi tvoji otroci tako čutili do tebe? Gordon se je izognil mojemu pogledu. Bilo mu je zelo mučno. Primaknila sem svoj stol k njegovemu in nežno nadaljevala: Tvoja žena je otroška zdravnica. Če bi v svoji ordinaciji videla otroka, ki bi imel po telesu enake sledi, kot si jih imel ti po očetovem “šeškanju”, ali bi bila po zakonu dolžna primer prijaviti predstojnikom? Gordonu ni bilo potrebno odgovoriti. Ob spoznanju so mu privrele solze v oči. Zašepetal je: V želodcu me strašno stiska. Gordonova obramba se je zrušila. Kljub čustveni bolečini je odkril, prvič v življenju, dolgo skrit vzrok svoje jeze. Od otroštva se je nabiral v njem vulkan jeze na očeta. Kadar koli je čustveni pritisk postal premočan, je izbruhnil na tistega, ki je bil v bližini, navadno na svojo ženo. Vedela sem, kaj morava storiti: priznati ranjenega otroka v njem in ga začeti zdraviti. Tistega večera na Gordona še dolgo nisem mogla pozabiti. Spremljale so me njegove solzne oči ob odkritju, kako zlorabljen je bil. Razmišljala sem o svojih številnih odraslih svetovancih, katerih vsakdanje življenje je bilo pod vplivom ali celo pod nadzorom vzorcev, ki so jih v otroštvu zarisali njihovi čustveno uničevalni starši. Spoznala sem, da mora biti na svetu na milijone ljudi, ki sploh ne vedo, zakaj v življenju ne uspejo, vendar bi jim bilo mogoče pomagati. Zato sem se lotila pisanja te knjige.


12

STRUPENI STARŠI

ZAKAJ GLEDATI NAZAJ? Gordonova zgodba ni nenavadna. V osemnajstletni psihoterapevtski praksi sem videla na tisoče bolnikov, tako v zasebni praksi kot v terapevtskih skupinah v bolnišnici, in večina teh ljudi je trpela zaradi poškodovanega občutka lastne vrednosti, ki so ga povzročili njihovi starši. Morda so jih redno pretepali, kritizirali in se “šalili”, kako neumni, grdi ali nezaželeni so. Mogoče so jih preobremenjevali s krivdo, jih spolno zlorabljali, jim nalagali preveč odgovornosti ali jih pretirano ščitili. Podobno kot Gordon je malo teh ljudi svoje težave povezovalo s starši. To je precej razširjena čustvena slepa pega. Ljudje težko uvidijo, kako pomembno na njihovo življenje vpliva odnos, ki so ga imeli s starši. Psihoterapevtske smeri, ki so včasih poudarjale pomen analize zgodnjih življenjskih izkušenj, so se preusmerile od “takrat” na “tukaj in zdaj”. Poudarek se je premaknil na raziskovanje in spreminjanje sedanjega vedenja, odnosov ter delovanja. Prepričana sem, da je prišlo do premika zato, ker so svetovanci odklonili tradicionalne terapije, ki zahtevajo veliko časa in denarja, pogosto pa dajo zelo skromne rezultate. Sama trdno zagovarjam kratke terapije, ki so osredotočene na spreminjanje škodljivih vedenjskih vzorcev. Vendar so me izkušnje naučile, da ni dovolj obravnavati samo bolezenske znake. Najučinkovitejša terapija zajame oboje, tako spreminjanje sedanjega škodljivega vedenja kot osvobajanje izpod vplivov preteklih travm. Gordon se je moral naučiti metod za nadzorovanje jeze. Da bi dosegel trajne spremembe, ki bi zdržale tudi pritiske, se je moral vrniti v preteklost in obravnavati boleča doživetja v otroštvu. Starši v nas posejejo seme – misli in čustva – ki raste z nami. V nekaterih družinah je to seme ljubezni, spoštovanja in samostojnosti. V številnih drugih so posejana semena strahu, dolžnosti ali krivde.


14

STRUPENI STARŠI

tako travmatična, da je pogosto dovolj, če se zgodi samo enkrat, in že povzroči obsežno čustveno okvaro. S starševstvom, ki je ena najpomembnejših veščin, se trudimo še vedno zelo nagonsko, brez ustreznega znanja. Naši starši so se ga prvenstveno učili od ljudi, ki svojega dela morda niso opravili najbolje: od svojih staršev. Številna spoštovana vzgojna načela, ki so se prenašala iz roda v rod, so v resnici slabi nasveti, prikazani kot modrost. (Se spomnite pregovora Šiba novo mašo poje?)

Kakšne so posledice ravnanja strupenih staršev? Ne glede na to, ali so starši otroke pretepali, jih prepuščali samim sebi, spolno zlorabljali, jih niso jemali resno, preveč ščitili ali preobremenjevali s krivdo, skoraj vsi imajo presenetljivo podobne posledice: prizadeto samospoštovanje, ki vodi v samoomejevalno vedenje. Skoraj vsi se tako ali drugače čutijo nepomembne, nevredne ljubezni in nesposobne. Taki občutki izhajajo predvsem iz dejstva, da otroci včasih zavestno, včasih nezavedno krivijo sami sebe za to, da so jih starši zlorabljali. Otroku, ki je nezaščiten in odvisen od staršev, se je laže čutiti krivega, ker je storil nekaj “slabega” in zaslužil očkovo jezo, kot sprejeti dejstvo, da svojemu očetu in zaščitniku ne more zaupati. Čustveno zastrupljeni otroci nosijo breme krivde in dvomov vase še, ko odrastejo, zato izredno težko razvijejo pozitivno samopodobo. Primanjkuje jim samozavesti in imajo nizko samospoštovanje, kar lahko obarva vse vidike njihovega življenja.


15

UVOD

IZMERITE SVOJ ČUSTVENI UTRIP Ni vedno lahko ugotoviti, ali so vas starši čustveno zastrupljali (ali pa vas še). Marsikdo ima težave v odnosu s starši. To samo po sebi še ne pomeni, da so vaši starši čustveno škodljivi. Številnim ljudem ni jasno in se sprašujejo, ali so jih starši zlorabljali ali pa so samo “pretirano občutljivi”? Sestavila sem vprašalnik, ki vam bo pomagal pri reševanju tega vprašanja. Pri nekaterih vprašanjih boste mogoče zaskrbljeni ali vam bo mučno. S tem ni nič narobe. Vedno si je težko priznati, kako zelo so nas prizadeli lastni starši. Čeprav čustveni odzivi bolijo, so povsem normalni. Zaradi poenostavitve se vprašanja nanašajo na oba starša, čeprav bo vaš odgovor verjetno veljal samo za enega.

I. 1.

Odnosi s starši v otroštvu So vam starši govorili, da ste slabi ali ničvredni? So vas obkladali z žaljivimi imeni? So vas nenehno kritizirali?

2.

So vas na red navajali s telesno kaznijo? So vas pretepali s pasom, palico ali drugimi predmeti?

3.

So se vaši starši opijali ali uživali mamila? Ste bili zaradi tega zmedeni, prestrašeni, prizadeti ali osramočeni?

4.

So bili vaši starši huje potrti ali nedosegljivi zaradi drugih čustvenih težav, duševne ali telesne bolezni?

5.

Ste morali skrbeti za starše zaradi njihovih težav?

6.

So vam starši storili kaj takega, česar niste smeli nikomur povedati? So vas kakorkoli spolno nadlegovali?

7.

Ste se staršev večinoma bali?

8.

Ste se svojim staršem bali pokazati, da ste jezni nanje?


16

STRUPENI STARŠI

II. Odrasla leta 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10.

Se zapletate v škodljive zveze, v katerih vas zlorabljajo? Mislite, da bi vas oseba, s katero bi se zbližali, prizadela in/ali zapustila? Ali pričakujete od ljudi vse najslabše? In od življenja nasploh? Ali težko ugotovite, kdo ste, kaj čutite in kaj želite? Se bojite, da vas ljudje ne bi imeli radi, če bi poznali vaš pravi jaz? Vas skrbi, kadar ste uspešni, in se bojite, da bo kdo odkril, da ste slepar? Postanete brez pravega razloga jezni ali žalostni? Ste obsedeni s popolnostjo? Se težko sprostite ali zabavate? Se kljub najboljšim namenom vedete “prav tako kot starši”?

III. Odnosi s starši v odrasli dobi 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9.

Ravnajo starši z vami še vedno tako kot z otrokom? Se pri večini velikih življenjskih odločitev ozirate na to, ali bi jih starši odobravali? Imate močne čustvene ali telesne reakcije, kadar ste s starši ali kadar pričakujete srečanje z njimi? Se staršem bojite oporekati? Vas starši izigravajo z grožnjami ali z zbujanjem krivde? Vas izigravajo z denarjem? Se čutite odgovorni za počutje svojih staršev? Mislite, da ste krivi, če so nesrečni? Jih morate tolažiti? Ste ne glede na to, kaj počnete, prepričani, da ni za vaše starše nikoli nič dovolj dobro? Mislite, da se bodo vaši starši nekega dne vsaj malo spremenili?


UVOD

17

Če ste na najmanj tretjino vprašanj odgovorili pritrdilno, vam bo ta knjiga v veliko pomoč. Morda se vam zdi, da vsa poglavja niso povezana z vašimi izkušnjami. Vendar si je pomembno zapomniti, da puščajo vsi strupeni starši, ne glede na naravo zlorabe, v bistvu enake brazgotine. Vaši starši morda niso bili alkoholiki, toda zmedo, pomanjkanje varnosti in izgubo otroštva, ki so značilni za domove alkoholikov, doživljajo tudi otroci drugih strupenih staršev. Načela in metode zdravljenja so podobne za vse odrasle otroke, zato vas prosim, da ne izpustite nobenega poglavja.

OSVOBODITE SE ZAPUŠČINE STRUPENIH STARŠEV Če ste otrok strupenih staršev, lahko storite marsikaj, da bi se znebili zapuščine krivde in dvomov vase. V knjigi bom razpravljala o različnih strategijah. Želim vam, da bi napredovali polni upanja. Ne zmotnega upanja, da se bodo vaši starši čudežno spremenili, temveč stvarnega upanja, da se lahko psihološko osvobodite močnih in škodljivih vplivov svojih staršev. Samo pogum morate zbrati – ki pa ga že imate. Vodila vas bom po poti, ki vam bo najprej pomagala razumeti vpliv staršev in ga potem odpraviti. Ni pomembno, če ste s starši trenutno v sporu, če imate vljudne, toda površinske odnose, če jih niste videli že leta ali če so mrtvi. Sliši se nenavadno, vendar marsikoga starši nadzirajo še po smrti. Duhovi, ki jih preganjajo, sicer niso resnični v nadnaravnem pomenu besede, a psihološko zagotovo obstajajo. Starševske zahteve, pričakovanja in zbujanje občutkov neupravičene krivde živijo še dolgo po njihovi smrti. Morebiti ste že sami spoznali, da se morate rešiti vpliva svojih staršev. Morda ste jih s tem celo soočili. Spominjam se svetovanke, ki je rada rekla: “Moji starši ne vplivajo na moje življenje ... Sovražim jih in to vedo.” Vendar je ugotovila,


18

STRUPENI STARŠI

da jo starši s podžiganjem njene jeze še vedno izigravajo in da energijo, ki jo vlaga v jezo, črpa iz drugih življenjskih področij. Pomemben korak pri izganjanju duhov preteklosti in demonov sedanjosti je soočenje s starši, ki ga nikoli ne smete opraviti v izbruhu jeze.

“Ali nisem sam odgovoren za to, kakšen sem?” Verjetno ste pomislili: “Stoj, Susan!” Skoraj vse druge knjige in strokovnjaki pravijo, da ne smemo nikogar kriviti za svoje težave. Ne drži. Vaši starši so odgovorni za vse, kar so vam storili. Seveda ste sami odgovorni za svoje odraslo življenje, vendar so to življenje odločilno oblikovale izkušnje, na katere niste imeli nobenega vpliva. Dejstvo je: Za tisto, kar so vam storili kot nebogljenemu otroku, niste odgovorni! Odgovorni pa ste za to, da zdaj proti negativnim vplivom iz otroštva nekaj ukrenete!

KAKO VAM TA KNJIGA LAHKO POMAGA? Skupaj smo se odpravili na pomembno potovanje. To je potovanje resnice in odkritij. Ko bo končano, boste veliko bolje obvladovali svoje življenje, kot ste ga doslej. Ne bom vam dajala bleščečih obljub, da bodo vaše težave čez noč čudežno izginile. A če ste dovolj pogumni in močni, da se boste lotili dela po tej knjigi, boste zmožni sami sebi povrniti vso moč in dostojanstvo, ki vam pripadata kot odraslemu človeškemu bitju. Preobrazba ima svojo čustveno ceno. Takoj ko boste odvrgli obrambo, bodo prišli na dan ogorčenje, tesnoba, prizadetost, zmedenost in predvsem veliko žalosti. Ko se bo


UVOD

19

zrušila vaša dosedanja podoba o starših, se lahko pojavijo mučna občutja izgube in zapuščenosti. Če se ob katerem od poglavij počutite neprijetno, si vzemite več časa. Pomebno je, da napredujete, hitrost ni pomembna. Za ponazoritev zamisli v knjigi sem uporabila življenjske izkušenje svetovancev iz svoje prakse. Nekatere so prepisane s posnetkov na magnetofonskem traku, druge sem povzela po svojih zapiskih. Vsa pisma v knjigi so iz mojega arhiva in so objavljena v prvotni obliki. Neposnete terapevtske ure sem povzela po spominu. Zaradi varovanja zaupnosti sem spremenila imena in druge prepoznavne znake svojih svetovancev. Nobenega primera nisem dodatno “dramatizirala”. Primeri so morda videti nenavadni, vendar so v resnici značilni. V svojem arhivu nisem iskala najrazburljivejših ali najbolj dramatičnih; raje sem izbrala tiste, ki najbolj značilno predstavljajo zgodbe, ki jih slišim vsak dan. Problemi, ki jih obravnavam v tej knjigi, niso odkloni v človekovem vedenju, so samo njegov del. Knjiga je razdeljena v dva dela. V prvem bomo spoznali, kako delujejo različni tipi strupenih staršev. Raziskovali bomo, kako so vas starši morebiti prizadeli oz. to še vedno počnejo. To razumevanje vas bo pripravilo na drugi del knjige. V njem bom obravnavala različne vedenjske metode, ki vam bodo omogočile popolnoma spremeniti ravnovesje moči v odnosu s škodljivimi starši. Zmanjševanje negativnega vpliva staršev je postopen proces. Na koncu bo osvobodil vašo notranjo moč, vaš pravi jaz, ki je bil vsa leta prikrit – enkratno in ljubečo osebo, kakršna naj bi bili. Skupaj bomo pomagali tej osebi, da se bo osvobodila, in vaše življenje bo končno res vaše.



P R V I

D E L

STRUPENI STARŠI


I.

ST ARŠI – B OGO VI STARŠI BOGO OGOVI Mit o popolnih starših

Starim Grkom ni bilo lahko. Z Olimpa so nanje zrli bogovi in sodili o vsem njihovem početju. In če jim ni bilo po volji, so jih nemudoma kaznovali. Od bogov se ni zahtevalo, naj bodo dobrotljivi, pošteni in pravični. Lahko so bili popolnoma nerazsodni. Zaradi svojih muh so človeka lahko spremenili v odmev ali pa je moral vso večnost valiti skale po hribu navzgor. Odveč je pripomniti, da je nepredvidljivost mogočnih bogov med navadnimi smrtniki zasejala precej strahu in zmede. Podobni odnosi vladajo med številnimi škodljivimi starši in njihovimi otroki. V otrokovih očeh je nepredvidljiv roditelj podoben strah vzbujajočemu božanstvu. Ko smo otroci, nam naši božanski starši pomenijo vse. Brez njih bi bili brez ljubezni, nezaščiteni in nepreskrbljeni. Ker vemo, da sami nismo zmožni preživeti, živimo v nenehnem strahu. Starši so naši vsemogočni skrbniki. Potrebujemo jih. Ker ni nikogar, ki bi sodil drugače, si domišljamo, da so naši starši popolni. Ko se naš svet razširi prek meja otroške sobe, razvijemo v sebi potrebo po vzdrževanju te popolne


24

STRUPENI STARŠI

podobe, ki nas brani pred velikim neznanim svetom, s katerim se postopno srečujemo. Dokler verjamemo, da so naši starši popolni, se počutimo varni. V drugem in tretjem letu življenja začnemo zahtevati svojo samostojnost. Upiramo se navajanju na čistočo in uživamo kot “nemogoči dveletniki”. Osvojimo besedico “ne”, ki nam zagotavlja nekaj nadzora nad svojim življenjem, medtem ko pomeni “da” preprosto privolitev. Prizadevamo si razviti edinstveno identiteto in uveljavljamo svojo voljo. Proces ločevanja od staršev doseže višek med puberteto in mladostništvom, ko se dejavno spoprimemo z vrednotami, okusom in avtoriteto svojih staršev. V dovolj trdnih družinah so starši zmožni prenesti bojazni, ki jih ustvarijo te spremembe. Večina staršev dopušča otrokovo rastočo samostojnost, če je že ne spodbuja. Razumevajoči starši, ki se spominjajo svojih najstniških let, se prepričujejo, da gre samo za prehodno obdobje. V upornosti svojega otroka vidijo normalno stopnjo čustvenega razvoja. Strupeni starši niso tako razumevajoči. V otrokovem uporništvu ali osebnih razlikah, vse od navajanja na čistočo pa do mladostniških muh, vidijo napad nase. Branijo se tako, da povečujejo otrokovo odvisnost in nemoč. Namesto da bi zdrav razvoj podpirali, ga spodkopavajo, pogosto v prepričanju, da delujejo v otrokovo korist. Pri tem uporabljajo oguljene fraze, denimo: “To krepi značaj” ali “Naučiti se mora ločiti dobro od slabega”. V resnici pa njihove neizmerne zaloge negativnosti v kali zatirajo otrokovo samospoštovanje in zavirajo razmah nadobudne samostojnosti. Ne glede na to, kako zelo so starši prepričani v svoj prav, njihovi napadi zaradi sovraštva, silovitosti in nepričakovanosti otroka zmedejo. Naša kultura in religija skoraj soglasno podpirata vsemogočnost starševske avtoritete. Dopustno je biti jezen na moža, ženo, ljubimca, brata, sestro, nadrejenega ali prijatelja, samozavestno soočenje s starši pa je skoraj tabu. Kolikokrat


STARŠI – BOGOVI

25

smo slišali rekla “Ne ugovarjaj materi” ali “Ne drzni si kričati na očeta”? Judovsko-krščanska tradicija ohranja ta tabu v našem kolektivnem nezavednem duhu z razglašanjem Boga Očeta in zapovedjo “spoštuj očeta in mater”. Zamisel najde zagovornike v šolah, cerkvah, vladi (vrnitev k družinskim vrednotam) in celo v delniških družbah. V skladu z veljavno miselnostjo imajo starši pravico do upravljanja z nami samo zato, ker so nam dali življenje. Otrok je svojim božanskim staršem prepuščen na milost in nemilost. Nikoli ne ve, podobno kot stari Grki, kdaj bo vanj udarila strela. Ve pa, da bo prej ali slej neizogibno udarila. V njem se zakorenini strah, ki raste z njim. Vsak nekoč zlorabljen odraslel človek – naj je še tako uspešen – nosi v sebi prestrašenega in nebogljenega otroka.

CENA POMIRJANJA BOGOV S spodkopanim samospoštovanjem rasteta otrokova odvisnost in prepričanje, da so starši tisti, ki ga ščitijo in skrbijo zanj. Čustveni napadi ali telesna zloraba dobijo za otroka smisel samo, če prevzame odgovornost za vedenje svojih strupenih staršev. Ne glede na to, kako škodljivi so vaši starši, v vas še vedno obstaja potreba, da bi jih imeli za bogove. Čeprav razumsko sprejemate, da oče ni ravnal prav, ker vas je pretepal, utegnete še vedno verjeti, da je imel do tega vso pravico. Razumska razlaga ne more prepričati vaših občutkov, da ste bili za to sami odgovorni. Kot je povedal eden mojih svetovancev: “Mislil sem, da so moji starši popolni. Zato sem si, kadar so z menoj grdo ravnali, predstavljal, da mora biti z mano nekaj narobe.” Zaupanje v starše – bogove temelji na dveh osnovnih mislih:


26

STRUPENI STARŠI

1. Starši so dobri, jaz sem slab. 2. Starši so močni, jaz sem slaboten. Ti močni prepričanji lahko živita še dolgo po tem, ko telesno niste več odvisni od staršev, in ohranjata vaše zaupanje vanje. Omogočata vam, da se izogibate soočenju z bolečo resnico, da so vas vaši božanski starši izdali, ko ste bili najbolj ranljivi. Dokler se ne boste sprijaznili s to resnico, ne boste mogli vzeti življenja v svoje roke. Za to je potreben pogum. Že z branjem te knjige ste se obvezali k spreminjanju samega sebe in dokazali, da ga imate.

“NIKOLI MI NE BODO DOVOLILI, DA BI POZABILA, KAKO SEM JIH OSRAMOTILA!” Sandy, osemindvajsetletna privlačna temnolaska, ki je bila videti, kot da “ima vse”, je prišla na posvet zaradi resne depresije. Povedala mi je, da je v življenju na splošno nesrečna. Več let je bila cvetličarka v prestižni trgovini. Vedno je sanjala o lastni cvetličarni, vendar je bila prepričana, da tega ni sposobna uresničiti. Bala se je neuspeha. Poleg tega je že več kot dve leti poskušala zanositi. Med pogovorom sem dojela, da je zaradi težav z zanositvijo zelo ogorčena nad svojim možem in njuno neuspešno zvezo, čeprav se je zdelo, da jo njen mož iskreno ljubi in razume. Osnovno težavo je še poslabšal nedavni razgovor z materjo. Z nosečnostjo sem naravnost obsedena. Ko sva bili z mamo na kosilu, sem ji potožila, kako sem razočarana. Rekla mi je: “Stavim, da je vsega kriv tisti splav. Božja pota so nedoumljiva.” Od takrat se ne morem potolažiti. Ne dovoli mi, da bi pozabila.


STARŠI – BOGOVI

27

Vprašala sem jo o splavu. Sprva se je obotavljala, nato pa mi je zaupala vso zgodbo. Zgodilo se je, ko sem hodila še v gimnazijo. Moji starši so bili nadvse strogi katoličani, zato sem hodila v župnijsko šolo. Zgodaj sem se telesno razvila. Pri dvanajstih sem bila visoka 173 centimetrov, tehtala sem 58 kilogramov in nosila modrček 75 C. Fantje so se začeli ozirati za mano, kar mi je bilo zelo všeč, očeta pa je spravljalo v bes. Ko me je prvič zalotil, da sem fanta poljubila za lahko noč, me je zmerjal s cipo tako glasno, da je slišala vsa soseka. Od takrat naprej je šlo le še navzdol. Vsakič, ko sem šla s fantom ven, mi je oče zagrozil, da bom prišla v pekel. Nikoli ni popustil. Predstavljala sem si, da sem že tako ali tako pogubljena, zato sem pri petnajstih spala s tistim fantom. Kakšna smola – zanosila sem! Ko so starši izvedeli, so ponoreli. Povedala sem jima, da želim splaviti. Takrat se jima je čisto utrgalo. Kar naprej sta kričala name, da sem storila smrtni greh. Prepričana sta bila, da bi splav, če ne bom šla že prej v pekel, zapečatil mojo usodo. Njun pristanek sem lahko dobila le z grožnjo, da se bom ubila. Vprašala sem jo, kako je bilo po splavu. Zrušila se je vase, njen potrti pogled me je zadel v srce. Zaradi očetovega govorjenja, da sem zapravila božjo milost, sem že pred splavom postala čudno ravnodušna. Po njem pa sem dobila občutek, da nimam več pravice obstajati. Čim bolj osramočena sem bila, tem bolj sem se trudila vse popraviti. Želela sem obrniti tok časa nazaj, da bi me imeli starši spet tako radi kot v otroštvu. Toda oče in mama nista zamudila nobene priložnosti za očitanje. Kot pokvarjena plošča sta kar naprej trobila svoje o tem, kaj sem storila in kako sem ju osramotila. Ne