Issuu on Google+

REVIJA, S KATERO SE ZABAVAM IN RAZISKUJEM SVET • NOVEMBER 2012 • LETNIK 8

3

MESEČNIK, ŠT. 3 • NOVEMBER 2012 • LETNIK 8 • 3,74 € za naročnike v šoli, 3,99 € za naročnike na domu, 4,70 € v prosti prodaji

www.mladinska.com/mojplanet

Razredni ≈gavnar«

K ak a d u

Vodni medvedki Pepelnata svetloba


a d k a K

ptice

Avstralija – raj za papige Kar so za nas vrabci, so za Avstralce papige. A če smo jih mi navajeni gledati v kletkah, pa v svoji domovini svobodno letajo pod sinjim nebom. In če pogledaš v zelene krošnje gumijevcev, boš opazil kakaduje, ki se kakor čudoviti cvetovi lesketajo v svojih nežnih barvah. Te prelepe ptice, ki imajo pretežno enobarvno perje v belih, rožnatih, sivih in črnih tonih z značilnim čopom na glavi, imajo na sebi nekaj umirjenega in uglajenega. V njihovo družino spada pet rodov, 18 vrst in 20 podvrst. Sicer pa kakaduji ne živijo samo v Avstraliji, ampak tudi na Novi Gvineji in različnih otokih v jugovzhodni Aziji. Njihovo življenjsko okolje sega od gozdov do mangrov, vendar so vrste prilagojene na posamezna območja.

Značilen čop na glavi Te srednje velike in velike papige, ki v dolžino me­ rijo od 30 do 60 cm, se od drugih papig razliku­ jejo predvsem po zgradbi lobanje. Njihova najbolj opaz­na zunanja posebnost pa je čop. Tega takrat, ko so razburjene ali kadar pristajajo, privzdignejo kot perjanico. V Evropi imajo ljudje doma največ­ krat velike rumenočopaste kakaduje, zelo redko pa vidimo črne, saj ti dosegajo astronomske cene.

Družabne ptice Kakaduji imajo odličen spomin, so brezmejno radovedni, vča­ sih tudi prebrisani. So tudi izredno dobri plezalci, vztrajni letalci in v nasprotju z mnogimi vrstami papig tudi dobro tečejo. Če so osam­ljeni, se lahko zelo navežejo na človeka in mu vračajo pozor­ nost in ljubezen, če jim jo ta seveda izkazuje. Čisto drugače pa je, kadar imajo za sabo slabe izkušnje. Teh leta in leta ne pozabijo. Takrat postanejo neprijazni, jezni in celo maščevalni. Je pa zanimi­ vo, da se niti dva kakaduja ne obnašata povsem enako. 4


duji Družijo se v jate Gnezdenje Kakaduji, ki živijo v naravi, imajo potomce enkrat letno, nekatere vrste dvakrat. Gnezdijo v drevesnih in skalnih duplih, včasih drug poleg drugega. Še bolj zadovoljni so, če je kje v bližini napajališče. Samička znese od 2 do 3 jajca, nekatere vrste celo 5. Pri belih kakadujih običajno valita oba starša. Samček sedi na jajcih podnevi, samička ponoči. Pri črnih kakadujih pa vali samo samička. So zelo čiste živali in si perje vsak dan skrbno očistijo s kljunom.

FOTOGRAFIJE: SHUTTERSTOCK

Vsak večer se z nepopi­ snim vreščanjem zberejo v gostih krošnjah dreves, kjer prespijo, podnevi pa se klatijo naokoli in iščejo hrano. Čeprav ne slovijo kot zelo dobri letalci, so pa zato zelo vztrajni. Ko iščejo hrano, lahko preletijo zelo velike razdalje. Prehranjujejo se z raznimi koreninicami, semeni in mladimi poganjki ter različnimi ličinkami žuželk. Pogosto kmetom napravijo precej škode na posevkih in sadju.

avelši

...

… da ime kakadu izvira iz malajske besede kakaktua, ki dobesedno pomeni starejša sestra (kakak – sestra, tua – star)? … da lahko kakaduji v ujetništvu doživijo zelo visoko starost, celo do 80 let? … da so kakaduji najnežnejše papige med vsemi vrstami? … da ima 14-letni kakadu Snowball tako dober občutek za ritem, da je s svojim plesom na Youtubu zbral že več milijonov ogledov? Biba Jamnik Vidic 5


svet rastlin

ptičjih h a i i n r c m k l

Zr n je v

Zanimivo je opazovati ptice, ko pridejo zobat zrnje v ptičjo krmilnico: v goste pridejo liščki, kalini, sinice, zelenci, ščinkavci in še nekatere druge ptice, ki jih poleti komajda opazimo. Ljudje jim v krmilnico natrosimo ptičjo hrano, ki jo kupimo v trgovini ali pa pripravimo sami.

Poglejmo, katere vrste zrn in semen po navadi najdemo v takšnih mešanicah in kako so videti rastline, na katerih to zrnje dozori.

Proso Si že jedel mlečno proseno kašo? Skuhamo jo iz olu­ ščenih zrn prosa. V ptičji piči ponavadi najdemo ne­ oluščeno proso. Drobno je in bleščeče.

Lan Sončnice Sončnice so ljudje pred nekaj stoletji prinesli iz Ame­ rike. Poleti te visoke in postavne rastline rumeno cve­ tijo, jeseni pa se posušijo in na vsaki dozori na stotine zrn. Vsako zrno vsebuje po eno seme, ki je mastno in hranljivo.

10

Lan čudovito modro cveti. Ljudje gojijo lan zaradi vlaken, ki so pomembna v tekstilni industriji, pa tudi zaradi semen, iz katerih stiskajo laneno olje. V naših krajih bolj redko naletimo na polje lana.


raziskuj

Konoplja je kulturna rastlina, ki jo ljudje v različne namene gojijo že tisočletja. Uporablja se predvsem za izdelo­ vanje vrvi, tekstila, papirja, kozmeti­ ke, iz semen pa pridobivajo olje.

Sirek

Poskusi ugotoviti, katere vrste zrn in semen se pojavljajo v krmni mešanici, s katero hranijo ptice v bližnji ptičji krmilnici.

Se že kdaj slišal za sirkovo metlo? Morda jo imate doma za pometanje dvorišča. Sirkove metle naredijo iz razvejenih in togih, med seboj čvrsto povezanih stebel sirka. Sirkovo zrnje pa je uporabno v prehrani ljudi in živali. Sem in tja tudi v Sloveniji kmetje gojijo sirek za krmo, posebej na območjih, kjer je pogosta suša. Sirek spada v družino trav, tako kot proso, pšenice, ječmen, koruza ...

Naredi si malo zbirko teh zrn in jih opremi z imeni rastlin. Različna zrna posej v označene lončke in opazuj, kakšne rastline se bodo raz­ vile iz njih. Če boš poleti preiskal tla pod ptičjo krmilnico, boš verjetno opazil nekatere izmed teh rastlin. Razvile se bodo iz semen, ki so jih ptice izbrskale iz krmilnice na tla. Tam jim je uspelo vzkliti in zrasti.

Rastline koruze dobro poznamo, saj je v naših kra­ jih veliko koruznih njiv. Iz koruznega zrnja dela­ mo pokovko, iz zdroba polento, iz moke pa koruzni kruh. Ker so koruzna zrna pre­ cej velika in trda, jih grobo zmeljejo, da so primerna za ptičjo pičo.

Nekatera semena vsebujejo veliko maščob, druga pa so bolj škrobnata in manj mastna. Pri­ merjaj proso s sončničnim zrnjem. Na bel papir položi nekaj sončničnih zrn in jih potolci s trdim predmetom, da se strejo. Na papirju ostane masten madež. Poskus ponovi s prosom. Strto proso na papirju ne bo pustilo mastnega made­ ža. Kaj pa laneno seme in pšenica? Olja v semenu imajo zelo pomembno vlogo, saj so zaloga hrane za začetno rast mladih rastlin.

Ptičja hrana so tudi zrna pšenice, ječmena, ovsa ... Ovsena zrna so pogosto oluščena in stisnjena v ovsene kosmiče, ostala žitna zrna pa grobo zmleta ali cela. oves

Pticam gredo v slast tudi rozine, koščki suhega sadja in arašidi. Različne vrste ptic se v naravi prehranjujejo različno in tudi v krmilnici izbirajo ti­ sto hrano, ki jim najbolj ustreza. Z različnimi vrstami hrane pri­ vabimo v krmilnice različne vrste ptic.

Iz semen sončnice, lana, oljne repice, konoplje in še nekaterih drugih rastlin ljudje pridobivamo olja, ki jih uporabljamo v prehrani ali v industrijske namene. V bližnji trgovini si oglej police, kjer ponujajo olje: katere vrste olja najdeš? Tinka Bačič 11

FOTOGRAFIJE: SHUTTERSTOCK

Koruza

Mogoče imaš doma papigo ali kanarčka ali pa jo ima kdo od tvojih sošolcev ali prijateljev? Na embalaži hrane za ptičje ljubljenčke preberi, katere vrste zrnja so v mešanici.


vesolje

a t a n l e p e P svetloba Ko je Luna v večernih urah videti kot tanek svetel srp na nebu, lahko opaziš še nekaj nenavadnega. Takrat lahko vidiš, da je šibko osvetljen tudi njen temni del. Pojavu pravimo pepelnata svetloba.

Kako je mogoče, da vidimo tudi temni del Lune, če tja Son­ ce ne sije? Sonce osvetljuje Zemljo, od katere se del svet­ lobe tudi odbije. Odbita svetloba pa osvetli tudi temni del Lune, ki sicer ni neposredno osvetljen od Sonca. Lunino površje del te svetlobe odbije nazaj proti Zemlji.

Opazovalec, ki bi stal na neosvetljenem delu Lune, bi te­ daj na nebu videl »polno Zemljo« – skoraj povsem osvet­ ljeno modrikasto ploskvico našega planeta. Podobno kot Zemljo zaliva mesečina, Luno osvetljuje sij Zemlje.

V večerni zarji je lepo vidna Lunina pepelnata svetloba. 12


Sončeva svetloba osvetljuje del Zemlje in Lune. Del svetlobe se od Zemlje odbije proti Luni, tam pa se je del odbije nazaj proti Zemlji. To je pepelnata svetloba.

Zakaj vidimo tudi temni del Lune?

poskus

Postopek •N  a karton narišemo krog s polmerom 10 centimetrov in ga izrežemo. •K  rog prilepimo na en konec palčke, drugi konec palčke pa zapičimo v večjo kroglico plastelina. Na drugo palico pritrdimo plastično kroglico in jo zapičimo v drugo kroglico plastelina. •N  a mizo postavimo namizno svetilko, nekoliko stran pa palico s kartonskim krogom. Plastelin pomaga, da palica s kartonom na mizi ne pade. Na mizo s plastelinom pritrdimo še drugo palico s plastično kroglico. Ta naj ne bo povsem poravnana s svetilko in kartonastim krogom, temveč naj bo postavljena nekoliko vstran. •S  vetilka nam predstavlja Sonce, kartonski krog Zemljo, manjša kroglica Luno, z vato pa bomo ustvarili »oblake«. Prižgemo svetilko in čim bolj zatemnimo sobo. Če to ni mogoče, lahko poskus naredimo zvečer, ko ni več moteče dnevne svetlobe.

•O  glejmo si del plastične kroglice, ki ga svetilka neposredno ne osvetljuje. Je ta popolnoma teman? Na kartonski krog nalepimo nekaj kosmov vate in zopet pogledamo, kako je z osvetljenostjo temnejše strani kroglice. Ali je kaj bolj svetla? •P  ostopoma na karton dodajamo vse več vate in opazujemo temnejšo stran kroglice. Ali postane vidna tudi neosvetljena stran kroglice? Ali je kaj bolj svetla?

Andrej Guštin

FOTOGRAFIJE: ANDREJ GUŠTIN/NASA/SHUTTERSTOCK, ILUSTRACIJE: JAKA VUKOTIČ

POTREBUJEŠ:  anjšo plastično ali stiroporno •m kroglo bele barve, • plastelin, • trši karton temne barve, • dve plastični ali leseni palčki, • vato, • šestilo, • škarje, • lepilni trak, • lepilo za papir, • namizno svetilko


tuje

dežele

A K S A T j Tempelj Wat Chai Wattanaram v mestu Ayuthaya, nekdanji prestolnici Tajske

Tajska! Ob tej besedi najprej pomislimo na fotografije s čudovito sončno plažo, na kateri rastejo prekrasne palme, iz vode gledajo majhni, ljubki, trebušasti otočki, v plitvini pa so parkirani leseni čolni, okrašeni s pisanimi trakovi ... Nihče nam nikoli ne pove, da je v deževni dobi slika precej drugačna. Pretežno oblačno z občasnimi plohami in nevihtami Na Tajsko sem se odpravila julija, torej takrat, ko v deželi vlada monsunsko deževje. Rajski otok, na katerem sem pristala, je bil že ob prihodu zavit v meglo in deževje in v enem tednu se je sonce komaj kdaj pokazalo. Kljub temu se kar ne morem odločiti, kaj mi je bilo na Tajskem najbolj všeč. Izvrstna hrana? Poskočne opice, ki se skorajda ne bo­ jijo ljudi? Skrivnostno lepi budistični templji? Ali postavni fantje, ki na ulicah Bangkoka igrajo najbolj akrobatsko igro z žogo, kar sem jih kdaj videla? Deževni dobi vsekakor ne uspe pokvariti navdušenja nad tem delom sveta. 16


Najbolj nenavadne jedi seveda najdeš na tržnici. Skoraj vsaka stojnica ponuja kaj presenetljivega: ponekod ocvrte kobilice v pekoči omaki, spet drugje božansko dobre sa­ deže nenavadnih barv, za katere še nikoli nisem slišala. Najbolj pa človeku zbudijo radovednost tiste jedi (in ni jih malo), pri katerih je iz barve in oblike nemogoče sklepati, kaj je v njih in kakšnega okusa bi utegnile biti. Tako se po­ tikaš od stojnice do stojnice, pazljivo pokušaš to in ono ter se trudiš pomenkovati s prijaznimi prodajalci.

Kuharske mojstrovine Pa začnimo pri hrani. Tajska kuhinja temelji na ravnovesju štirih osnovnih okusov: sladko, slano, kislo in pekoče. Temu ustrezno so na mizah restavracij vedno sladkor, slana ribja omaka, nekaj kislega in čili. Skoraj vsaka jed vsebuje vse šti­ ri okuse, umetelnost kuharja pa se pokaže pri njihovem pra­ vilnem odmerjanju in usklajenosti z drugimi sestavinami. Vse skupaj se zlije v čudovito in za nas precej nenavadno godljo okusov in prepričana sem, da se vsak turist na Taj­ skem pošteno zredi.

Večerna tržnica v mestu Pak Chong

Jezikovni zapleti Kmalu se izkaže, da je pogovor s Tajci velik izziv, saj večina ne govori tujih jezikov. Ste že kdaj igrali igro activity, kjer je treba s pantomimo ali risanjem prijateljem razložiti neki po­ jem? Približno takšen je bil naš vsakdan na Tajskem. Takoj ko se nekoliko oddaljiš od najbolj obiskanih krajev, skoraj nihče več ne govori angleško. Spraševanje za smer tako po­ stane cela dogodivščina, sploh ker smo Evropejci izjemno nenadarjeni za izgovarjanje tajskih besed. Naša izgovarjava je zelo daleč od pravilne, poleg tega se da isti zlog »zape­ ti« na pet različnih načinov in pogosto drugačna melodija popolnoma spremeni pomen besede. Potrebovala sem pet dni, da sem se naučila reči »dober dan« na tak način, da so mi ljudje odzdravili. Da je stvar še bolj zapletena, je tudi nji­ hova pisava povsem drugačna od naše, tako da pri orienta­ ciji ne pomagajo niti napisi. Tajščina pozna 44 črk, ki pa so se meni vse zdele sumljivo podobne in pri najboljši volji mi ni uspelo zapomniti si nobenega napisa, tudi če sem ga res pogosto srečevala. 17


okolje

Posnemanje je prva oblika učenja. Že dojenčki med opazovanjem svojih staršev spoznavajo, kaj pomeni nasmeh in kaj pomeni slaba volja. Jaz sicer nisem več dojenček, a svoje starše še vedno opazujem in včasih celo kaj naredim tako kot oni. Opazil pa sem, da o varstvu okolja nimajo dovolj informacij in da se oni učijo od mene. To se mi zdi zelo fino!

3. del: Sem dober zgled

Vzor mlajšim Moja triletna sestrica že opazuje, kako v kuhinji odlagamo papir v en koš, embalažo od soka pa v drugega. Ko skupaj neseva odpadke v zabojnik v ekološki otok, ji je zelo všeč, kako zažvenketa­ jo prazne steklenice. Tudi ko greva na poti k so­ sedu po jajčka mimo ekološkega otoka, se obrne k meni in z nasmehom pokaže, da ji je tam všeč. Kmalu ji bom pokazal kompostnik. Redno bova z ostanki kosila hranila deževnike in to si bo zago­ tovo zapomnila.

Zgled odraslim Mami in atiju gre ločevanje odpadkov dobro od rok, babici in dedku pa nagajajo baterije, varčne sijalke in ostanki barve za ograjo. Šele ko sta vi­ dela mene, da baterije spravljam v posebno ška­ 38

tlo, sta ugotovila, da ti odpadki ne spadajo med komunalne odpadke. Zdaj me večkrat vprašata, kako naj se zadeve lotita. Skupaj pogledamo na internet in hitro najdemo informacije. Kmalu bosta znala sama brskati po internetu! Starši še vedno puščajo prižgane luči. Nikoli ne vem, ali je kdo v kopalnici ali ne.


ILUSTRACIJA: DAMIJAN STEPANČIČ, FOTOGRAFIJE: SHUTTERSTOCK

Med vrstniki Včasih mi je malo neprijetno, ko na Anžetu iz 3. raz­ reda opazim svojo majico, ki mi je že premajhna. Ampak ali ni bolje, da jo še nekdo nosi, kot pa da bi jo vrgli v smeti? Tudi jaz sem od svoje sestrične dobil smuči, pa ni z njimi čisto nič narobe. Mi je pa neprijetno, ko popoldne po igri košarke vidim Igor­ ja in Borisa, kako papirčke od žvečilnih gumijev me­ četa na tla. Poleg njiju stoji koš, ampak onadva ga ne vidita. Jaz za sabo papirčke pobiram, za drugimi pa ne vem, če bi jih.

Kakci, kakci, vsepovsod kakci

Na izletu

Joj, na sprehodu moram prav paziti, kam lahko sto­ pim. Vsepovsod sami pasji kakci. Me prav zanima, kako bi bilo, če bi psi imeli roke, ali bi pobrali za se­ boj. Najbolj smešni pa se mi zdijo tisti lastniki psov, ki vidijo, da se je njihov pes pokakal, potem pa se obrnejo stran. Neki gospe sem enkrat pokazal na kakec njenega kužka in rekel, da je nekaj izgubila. Nerodno ji je bilo in je pospravila. Vidim pa, da Miha vsak dan pospravi za svojim psom. Res lepo od nje­ ga!

Ko gremo na šolsko ekskurzijo, vzamem za malico žemljo, sir in kumarice. Sendvič si pripravim že doma in ga položim v plastično posodo. Tudi vodo imam v plastenki za večkratno uporabo. Obe posodi prinesem domov, ju pomijem in po­ spravim za naslednjo malico. Vidim sošolce, da imajo sendvič zavit v folijo in pijačo v novi plastenki. Po njihovi malici nasta­ ne odpadek, ki ga zavržejo. Mar ne bi bilo boljše, da tega od­ padka ne bi bilo?

Elektronska oprema Najnovejšega mobilnega telefona nimam. Kljub temu lahko po­ kličem svojega prijatelja ali pošljem SMS punci, ki mi je všeč. Nimam i-pada, ampak saj vse stvari lahko na­ redim na svojem hišnem računalniku. Ne potrebujem najnovejše navlake! Veliko bolj prijetno se je z Mihom, ki bi mu rad povedal o včerajšnjem filmu, po­ govoriti na štiri oči. Cenejše je in bolj zdravo. Če me pa zaradi tega trije fantje čudno gledajo, pa naj bo tako.

avelši

...

… da dobri zgledi vlečejo? S svojim obnašanjem boš povedal največ. … da še vedno obstajajo povratne steklenice? … da so včasih salonitne plošče* odmetavali v gozd? Zdaj je čuden tisti, ki to dela. * Ta kritina je vsebovala azbest, ki škodi zdravju.

Urška Galien

39


moj planet 3