Page 1


SREČA OSREČI SREČANJA OSREČUJEJO ČE DAŠ DELČEK SEBE, SI DAL NAJVEČ

2


Namesto uvoda Največja sreča je, biti z naravo, jo znati gledati, doţivljati, poslušati njeno tišino in se veseliti v prijetni druţbi; vse to podaljšuje in bogati ţivljenje ter utrjuje zdravje. Vsega tega se še kako zavedamo Zimzelenčki, ki smo zimzeleni pozimi, spomladi, poleti in jeseni, saj z enako zavzetostjo in vztrajnostjo raziskujemo naš gorsko hribovski svet ne glede na vreme. Je v soncu svetel vsak košček sveta in senca pod drevjem nas čaka. V deţju prav tam mlake in luţe stoje, v suši so razpoke čez in čez… Na pomlad dišeči cvetoči travniki, barvna travišča med skalami, ozaljšane skalne razpoke…zelene goste krošnje dreves, cvrčanje in petje ptic. Jeseni nastopi rumena, zlata ţena in posuje tla z barvasto listnato preprogo, ki šelesti, šumi in se drobi pod nogami! Pozimi se ponuja milijone belih kristalčkov, namesto grmov stoje srebrne sneţne skulpture, drobne sneţinke pa padajo, padajo tiho z neba… Prav zato je hoja po istih poteh iz dneva v dan drugačna in čaka in čaka, nikoli povsem enaka! Tako gre enkrat na pohod 45 roţnato pisanih deţnikov, drugič rine navkreber 47 sneţenih moţ in ţena, kdaj pa kdaj pokukamo v «krtovo deţelo« kapnikov in drugih apnenčastih tvorb, drugič spet mokri od potu pihamo kot odsluţene lokomotive proti skalnim vrhovom…, a vedno nagrajeni. Izrazi veselja so vriskanje, petje in sproščen klepet o prehojenih poteh v prijetni druţbi med prijatelji. Morda se celo lahko podpišem z vaša Elica, saj me včasih posrkate do osnovne biti.

3


V teh drobtinicah, ki sledijo, je vtkanih mnogo delčkov nas samih in zavejmo se, da smo kot posamezniki dali vsak po svoje največ, kar zmoremo v tem času, da je skupina taka, kot je in da funkcionira tako sproščujoče, tovariško, prijateljsko in zabavno. Vsak, ki se bo našel med vrsticami, naj bo ponosen na to. Neimenovani pa ste prispevali prav toliko, kot ostali, le da je prostora veliko premalo. Hvala vsem in vsakomur.

4


Prav na kulturni dan smo imeli pohod na Trstelj do Stjenkove koče. Bil je topel februarski dan, tako da smo malicali zunaj. Nekdo se je spomnil, da ima Angela tiste dni rojstni dan. Treba ji je čestitati. »Gospod Franci, ali mi lahko pomagate, da bova nalomila nekaj lepih borovih vej s češarki za šopek?« sem prosila pohodnika Francija še v tistem času, kajti komaj smo začeli hoditi in se še nismo dobro poznali. Bil je zelo ustreţljiv in kmalu smo imeli šopek. Takrat pa se je Marta spomnila, da bi lahko improvizirali v bliţnji vrtači tudi kratek kulturni program v okviru kulturnega dne. »Ali bi lahko recitirala Prešernovo Lepo Vido?« sem jo vprašala. »Znam Lepo Vido v italijanščini, ruščini in nemščini,« mi je rekla. Bila sem navdušena. Marta se je postavila pred pohodnike in odrecitirala po svoje prilagojeno Lepo Vido, da smo se nasmejali od srca. Na koncu smo ji navdušeno ploskali. Nato je predlagala, da zapojemo še kako narodno. »Kako lepo zveni ljudska pesem med kraškimi skalami,« smo se navduševali. Naključni obiskovalci so se ustavljali in nas opazovali. Le kaj so si mislili…?

Po Kosovelovi poti hiti kar 50 pohodnikov in pohodnic. Med njimi so bili še predsednik Herman Bole in prejšnji predsednik Janez Pečar. Vsak je šel z nekim namenom. Med nami je bila takrat še Pepica, ki je ravno takrat praznovala 70. rojstni dan. Pribliţno na polovici poti smo si izbrali jaso, na kateri smo malicali. Pepici je bilo treba čestitati, a brez darilca ne gre. Hitro smo se trije zapodili v kraško gmajno in natrgali zelenja za prav zanimiv aranţma. Bila je prijetno presenečena. Takrat je nastala tudi najmnoţičnejša gasilska slika za spomin.

5


Malo nad Poljško planino je velika skladovnica cepancev, debelih in drobnejših. Prijazno vabilo opozarja planince, naj si naloţijo cepanec in ga odnesejo do Roblekovega doma, kjer bodo nagrajeni s čajem. Naši fantje, Joţe, Vlado, Janez, Franci, pa še en Joţe in še en J ….izbirajo najdebelejše cepance in si jih oprtajo na rame. Tudi nekaj pohodnic, med njimi Mili najdejo sebi primerna drva. Toda pot se vleče in vleče… »Če bi vedel, da je tako daleč, bi zagrabil nadrobnejšega, …« »Če bi vedel, sploh ne bi vzel nobenega…« »Če bi vedel, bi dal le trsko v nahrbtnik…« Nekatere odrešim tako, da jim svetujem, naj cepanec odloţijo na rob potke, saj se bo ţe našel kdo, ki bo zmogel. Ko so prinesli drva do koče, so ugotovili, da čaj lahko dobi vsak, seveda pa ga plača.

Od Brezja pri Trţiču se vzpenjamo proti Dobrči, gorenjskemu balkonu. Nad Bistriško planino se pot postavi pokonci in Mimi ter Angela se odločita za povratek do planine, kjer bosta uţivali. Ostali se vzpenjamo proti Lešanski planini, kjer jim obljubljam dobro kislo mleko in smetano. »Pa to je hudičev klanec, ki ga ni konca« se jezi Vlado, a ko ugleda obrise planine, pozabi na hudičev klanec in pospeši. Med prvimi je pri planšarjih in si da duška s kislim mlekom. Kmalu smo pri koči, kjer se posedemo po balkonu in opazujemo Blejski kot. »Tu gori je sicer rajsko lepo, a Dobrča me ne vidi več zaradi hudičevega klanca ,« se je pridušal Vlado. Marsikdo je mislil enako, a vsi smo uţivali v lepih razgledih. »Ko greš navzdol, pa ni takega klanca, kje pa je zdaj Vladov hudičev klanec,« so se spraševali.

6


Včasih pohodnike vprašam kaj takega, da teţko odgovorijo. Tudi na srečanju sem storila tako. »Kateri je najbolj droben majhen greh pohodnikov in obiskovalcev narave?« Odgovori so bili zelo različni in smešni. Nato preberem naslednje: »Ne trgaj roţ, ki so po tratah, livadah sončnih in ob poteh! Ker vsakič, ko utrgaš cvetek, storiš en majhen droben greh!« Sledi aplavz.

Ali: »Kateri glagol je najlepši?« Kakšne teţave! A na pomoč pride Janez Menart: »Še zmerom hotel svet bi zreti, čeprav skoz 16 dioptrij, najlepši glagol je ŢIVETI, rad bi ga spregal večne dni.« Dodam še: »Vsi prezremo eno stvar, da pomemben ni denar, da bogastvo ni IMETI, ampak, ko smo tu, ŢIVETI!«

7


Na prednovoletnem srečanju pri Kranjc mi je Rado prišepnil: »Eli, danes bom pa plesal z vsemi pohodnicami. To bo moj prispevek k še boljšemu razpoloţenju.« Kmalu nato se je ţe elegantno in sproščeno vrtel s svojo Marti po plesišču. »Ne vem, če ti bo uspelo, saj jih je več kot 40!« sem mu rekla, ko sva zaplesala meni najljubši foks. »Bo, bo, ţe imam načrt, z vsako en ples.» mi je razloţil. In tako se je zgodilo. Pohvalno, ni kaj, pa še nesebično, tovariško in nepristransko do vseh. Epilog: Bil je sicer čisto premočen, pot mu je lil s čela, a zastavljeni cilj je izpolnil. Ko bi ga le še kdo kdaj posnemal!!!

V poznem jesenskem času se odpravimo na Krim. Ker je Sonja uredila, da je bila koča odprta, se v njej dobro pogrejemo in preoblečemo. Ker nisem takoj pospravila mokre majčke v vrečko, je ostala v kotu na klopi. Ko sem prišla domov, sem zloţila prav vse iz nahrbtnika, da bi našla prepoteno majčko, a je seveda ni nikjer. »Mogoče si jo pa pozabila na Krimu,« pravi Joţe potem, ko vidi, da nekaj mrzlično iščem. »Daj no daj, kako jo bom pozabila, saj sem jo zloţila v vrečko in spravila v nahrbtnik,« sem se izgovarjala. Joţe pa pravi: »Nisem tako prepričan, pokliči na Krim.« »Seveda je pri nas, modra majčka, takoj smo jo pospravili, čakala vas bo,« mi je prijazno odgovorila oskrbnica, ko sem poklicala.

8


Ko smo prišli s koče na Krimu, se je Vlado malce razgledal naokoli: »Poglejte, pod nami je morje!« »Čakaj, kje pa ti vidiš morje? so ga spraševali. »Morje megle je spodaj, poglejte, le najvišji vrhovi hribov so kot otočki v morju, meglenem morju, seveda.«

Naša pohodnica Sonja je bila v zimski planinski šoli v Koči na Loki. Ko se je vrnila z uspešno zaključenega tečaja, je ugotovila, da ni ene prave planinske rokavice nikjer. Ker je »šparovna«, je rokavico spravila za vsak slučaj in glej ga zlomka. Zimzelenčki smo v juliju šli na Raduho za dva dni. Prespali smo v Koči na Loki. Zvečer Sonji ni dalo, da ne bi povprašala, kje imajo pozabljene stvari. »Kar dobro poglejte, vse mogoče reči so,« je rekel prijazni oskrbnik in postavil vrečo pred njo. Malo je pobrskala in našla svojo rokavico. »Dobro, da nisem one vrgla v smeti, zdaj imam spet komplet, hvala,« je bila zadovoljna.

Vozimo se po Celjski kotlini in opazujemo Posavsko hribovje, ki smo ga ţe dodobra prelezli. Najvišji zgleda Gozdnik, pa tudi najbolj koničast. Pod Gozdnikom smo šli s Šmohorja na Kal. Vprašam, kateri hrib je pred nami. Janez se znajde in izstreli: »Špičasti vrh, seveda.« Ja, saj je res špičast, si mislim. 9


Pa se znajde Janko: »Saj smo bili pred nekaj tedni na Špičastem vrhu. Vsak, ki je tako strm, bo kar špičasti vrh.«

Zimzelenčki so zadolţili Karlija, da se mi zahvali za »konec« šestega leta pohodov. Ob predaji domiselne slike poudari, da je »naša roţica med roţicami in da jo imajo Zimzelenčki radi«. To namreč piše na hrbtni strani slike. Doda pa še, da je Elica mama vseh Zimzelenov in se hkrati vpraša: »Kdo zna razvozlati čudeţ, da je mama mlajša od nekaterih svojih sinov in hčera?« Nihče ni znal odgovoriti. Jaz pa ga potolaţim: Repek, ne delaj si skrbi, vse je mogoče, če se hoče!«

Zaradi kislega vremena smo se odpravili v Kostanjeviško jamo. Jamar – vodič Brane nas opomni, da je ponekod zelo nizko in da se je treba sklanjati, če hočemo ostati brez bušk.

»V prednosti smo tisti s kratkimi nogami!« se šalimo. 10


Joţe ves čas išče dobre pozicije za slikanje in pozablja nase. »Ajsa, av!« zaslišim v poltemi za sabo. »Kdo je, kaj se je zgodilo?« sprašujem nazaj. »Ah, nič, samo malo predolge noge imam, zato trpi glava…«se je tolaţil in hladil buško. Čez nekaj dni sva se srečala in povedal mi je, da ima kar dobre posledice predolgih nog.

Imamo nebeško lep dan na Soriški planini. Ni prevroče, je pa zelo razgledno. Tudi krave in ovce se ţe pasejo konec junija. Obilica raznovrstnega cvetja se ponuja kot na razstavi. Vse to nas čisto prevzame. Naenkrat se mi pribliţa Karli in pravi: »A veš, da se je telička zaljubila vame. Kako me gleda poţeljivo, obrača oči in kar naprej hodi za mano.« »S čim pa si jo tako očaral?« ga vprašam zelo resno. Na hitro odgovori: »No, saj je samo teliiička!« Nisem še pozabila o telički, ko se bliţamo kamniti kasarni. Treba je čez dvorišče, polno ovčjih iztrebkov, proti Moţicu. »Pazite, to je govnarsko drekarski prehod za pešce!« se šali Karli. »Nikjer pa ne vidim znaka STOPMINSKA POLJA!« V naslednjem trenutku ţe stopi na »mino«. »Kako bo smrdelo po avtobusu, če se ne bom dobro očistil!« se jezi. »Saj je trava še rosna, vse bo pobralo s čevljev,« mu govorijo pohodnice. Samo voljo je bilo treba zbrati in čevlji so bili očiščeni.

11


Malicamo pod Moţicem in pred seboj gledamo špičasti hrib, po katerem lezejo tri postave. Pa pride k meni Janez in pravi: »Elca, kateri hrib je to?« »Prav zdajle se ne morem spomniti, mogoče bo Joţe vedel ime,« mu odgovorim. Franci in Joţe stojita pri tabli, kjer piše Šavnik. Ţe od daleč kričim: »Joţe, se spomniš ime onega hriba?« Franci pa pravi: »Saj na tejle tabli, pri kateri stojiva, piše Šavnik« V opravičilo se hitro znajdem: »Midva z Janezom sva gledala le vrh Moţica in spregledala vse drugo.«

Na Kokoši smo pojedli dobro joto in se začeli odpravljati proti Lokvi. Naenkrat iz kolone skoči Stane, zamahne z roko in zbeţi nazaj v kočo. »Le kaj se mu je zgodilo?« se sprašujemo. Dolgo ga ni nazaj. Čakamo in čakamo. Stopim v kočo pogledat, a tam ga ni in vprašam: »Ali ni en naš fant prišel nazaj?« Oskrbnica odgovori: »Ja, pritekel je in se zapodil naravnost na WC, zgleda, da se mu je zelo mudilo.« Kmalu je ves bled prišel po stopnicah navzgor: »Za las je šlo, imel sem tak »tiroler marš«, ne vem, ali od jote ali je še kaj drugega.« »Saj ja imaš kakšno rezervno oblačilo v nahrbtniku?« sem ga vprašala. »Kar misli si, kje pa, na kaj takega še pomislil ne bi,« mi je odgovoril. In smo nadaljevali pot proti Lokvi.

12


Ker je bil ravno pustni dan, smo se dogovorili z Joškom in Tonetom, da bosta stekla malo naprej in nas pričakala z glasbo. Kmalu zaslišim: »Zakaj pa lahko onadva gresta naprej, mi pa ne smemo!« »Ker se bojita deţja, mi pa ne,« sem odgovorila, ker se je prav takrat ulila močna sodra in padala nekaj minut, ko da se ji hudo mudi. Kmalu je posijalo sonce in zaslišali smo glas harmonike. Ugibali so, kaj je zdaj to. «Pozdrav pustu ţelita sporočiti naša ubeţnika.« »Šele zdaj nam je jasno, zakaj sta tako hitela navzdol, ne zaradi deţja, zaradi presenečenja,« so se pogovarjali med seboj in na travi zaplesali nekaj plesov.

Vlado v Dragomerju ves zasopel pridirja na avtobus. Takoj ga vprašam: »Kaj se je zgodilo, ali si zaspal?« »Ne, nisem zaspal, napadli so me razbojniki, prav danes so me napadli..!« je govoril zaigrano razburjen, a tega nismo takoj opazili. »Kateri razbojniki?« silim vanj. »Kar sedemdeset se jih je postavilo v vrsto in vse sem premagal. Čez deset let se jih bo postavilo pred mene osemdeset in upam, da jih bom tudi takrat premagal…(se je začel smejati)… nato še devetdeset…« Vsi smo se začeli smejati, ker smo ugotovili, da ima prav na ta dan rojstni dan, ki smo ga potem primerno obeleţili.

13


V jesenskem času smo se potepali po Miklavţu in Ciclju. Na vrhu Ciclja, pri skrinjici smo si privoščili počitek in malico. Seveda so pohodniki ţigosali knjiţice za spomin na prehojene poti. Ob tem pa je Vladu izpadel šop ključev, a tega ni nihče opazil. Šele, ko je prišel domov, je videl, da jih nima. Ker mu je bila tura všeč, je naslednji vikend popeljal druţino na isto pot. Ko so prispeli do skrinjice, je zagledal na veji šop ključev, ki jih je takoj prepoznal. »Kakšno čudo, kako pošteni so planinci!« je svojo zgodbo pripovedoval na naslednjem pohodu.

Nekateri imajo navado, da z vsakega pohoda prinesejo kamenček za spomin na prehojeno pot in ga opremijo z datumom. Pohodnica je pustila svoj nahrbtnik ob klopci in se razgledovala. Takoj se je našel zajeten kamen v njenem nahrbtniku. »Zakaj je pa je kar naenkrat moj nahrbtnik tako teţak,« se je spraševala, ko ga je oprtala na rame, a ga nosila do naslednjega počitka. Nagajivčki so se ves čas nasmihali, a vsi so si zapomnili, kako skrbno je treba čuvati svoj nahrbtnik.

Janez vodi dolgo kolono pohodnikov in pohodnic iz Smrečja na Goropeke v zimskem času. Prejšnji dan sva se dogovarjala o poti in zagotovil mi je, da je gaz dobra. »Z ţeno sva prehodila pot in naredila dobro gaz, sicer je pa snega samo kakih 40 cm,« mi je pripovedoval. Ko smo zagazili v sneg pred Goropekami, se je kolona takoj raztegnila, saj so bile namesto gazi le Janezove dolge stopinje. Prva je bila na preizkušnji Angela. Lovi ravnoteţje in skače iz stopinje v stopinjo, toda njeni koraki so prekratki. Znajde se vznak na snegu. »Enega angelčka ţe imamo, ali bo še kateri,« so se smejali vsi po vrsti in pomagali Angeli nazaj v gaz. 14


Komaj so postavili na noge njo, ţe je bila naslednja figura v snegu. Če bi kdo tisti dan štel velike »angelčke »v snegu, bi jih bilo kar dober ducat. Pohodniki, ki niso imeli teţav s stopinjami , so se šalili: »Saj je sneg mehak, kot bi padel na blazino!« Le zadnji so imeli ţe dodobra uhojeno pot. Na Goropekah nas je okrepčala dobra obara in harmonika je pregnala utrujenost.

Tudi na Pohorje nas je vodila pot. Po ogledu Ribniškega jezera smo se ustavili na Ribniški koči. Opazimo, da streţejo tudi zunaj, čeprav smo si navajeni postreči sami. Mlada točajka je začela spraševati, kaj bo kdo. Ko je opazila, da bi jedli ješprenj, je osorno zagodla: »Mislite, da sem zato tu, da bom vsakemu posebej nosila, kar si boste izmišljevali.« Eni so osupnili in niso naročili nič, drugi pa so si zaţeleli ješprenj, ki pa je bil zelo voden. »Nikoli več ne pridem sem gor, se vidi, da se pride z avtomobilom,« je bentil Janez.

Počitek in malica sredi gozda na poti iz Šmohorja na Kal do Hrastnika. »Počasi se pripravite, bomo šli dalje« jih pripravljam. Kolona krene. Prehodimo ţe okoli 500 m, ko mi zazvoni telefon. 15


Pohodniki, ki skrbijo za »rep« , se oglasijo: »Počakajte, Francke še ni, zavila je v gozd na minus.« Ustavim kolono in pogledam po prisotnih. Francka je kmalu za mano. »Francka je ţe v koloni, priključila se nam je po bliţnjici, kar pridite in ne čakajte več! Kje pa ste sploh!« se dogovarjamo. »Še vedno na počivališču, kje pa naj bomo, » so malce jezni. »Malo pospešite, mi bomo pa upočasnili in se dobimo pri naslednjem ţigu, kjer je razpotje za Gozdnik.« »To nam boš plačala kavico na Kalu,« so jo potem zbadali in seveda dobili zasluţeno plačilo.

V maju in juniju, ko se narava v hribih odene v najlepša oblačila, tudi verzi ne povedo dovolj: Kako lep je travnik cvetoč, kako vabljiv je gozdič pojoč. Vse je v cvetju, vse dehti, čeblja, cvrči in frfota. Kako vabljivo je sivo skalovje, kozje stezice in naše višavje: tu modrina svišča kriči, tam se zlati avrikelj blešči, že rožnati slečnik kaže svoj čar, krmežljavi alpski zvonček zvoni, ponosno drobno resje rdi, tudi sončece zlato-pogačica drobna kuka v svet in ustavlja ljudi… »Joj, pa te roţce, le kdo si je izmislil taka imena, da si jih je tako teţko zapomniti,« večkrat tarnajo pohodniki v minutah za botaniko. Pa se spomni Karli, ki se spozna na anatomijo:«Saj res, skoraj polovica organov, jetra pljuča, glava, vranica… lahko pomagajo!« 16


Pa pokaţem neko rumenkasto cvetico in ga vprašam: »No, Karli, kaj je ţe to?« Ko iz topa izstreli: »Na Štajerskem pravijo slezena, saj je slezena!« Vsi so se zasmejali in debelo gledali, kaj govori. Jaz pa sem vedela, da si je pomagal z anatomijo, ker je bila rastlina z imenom spiralastolistni vraničnik, na Štajerskem je pa vranica po domače slezena.

Pa še ena botanična. Spomladanskih cvetic je mnogo, zato si je toliko imen teţko zapomniti, ker nekateri dobro poznajo le domača imena (marijine srajčke, mačje očke, mačje tačke…). Opazujemo grebenuše. »Le kako si naj to zapomnim, nekaj je v zvezi z Nušo, pa ne Derenda!« se šali pohodnica. »Ali veš, kaj pomeni, da se nekdo grebe?« vpraša Karli. »Kakšno zvezo pa ima to z rastlino,« se jezi pohodnica. Karli pa se zresni in pravi: »Saj ti hočem pomagati, zapomni si takole Nuša se grebe, malo obrni grebe se Nuša, še malo popravi in nastane grebenuša, ha, ha, ha!« Ko smo naslednjič opazili grebenušo, so vsi vedeli, da je nekaj v zvezi z Nušo.

17


Prečimo Lajnar in na sedlu med Moţicem in Lajnarjem je ob mulatieri mnogo drobnih dlakavih rastlinic, ki se odpirajo in kaţejo rumenkasto barvo. Janez, ki ga zelo zanima rastje, pravi: »Elca, kaj pa je to?« »To so pa dlakave škrţolice,« mu odgovorim. »Kakšno ime je pa to, škrţolica, tega si pa ne bom zapomnil. Le kako si vse to zapomniš.«

Vzpenjamo se na Moţic in na nekem mestu naletim na arniko. »Ali vsi poznate zdravilno zaščiteno arniko?« vprašam. Razloţim, kako jo ločimo od drugih rumenih košarnic. Kmalu se zasliši glas: »Tamle je pa veliko arnike, vse rumeno.« Pogledam na travišče, a o arniki ni sledu. Prijetno pa me nekateri presenetijo, ko s palico kaţem na roţnati cvet. »To je roţnati kačjak, ki smo ga prvič videli na Golici.«

Naš Janez se večkrat izraža kar v verzih: Lepa naša so dekleta, prelep je naš slovenski gorski svet. A ti najlepša rožca si med nami, še dolgo, dolgo, dolgo moraš med nami zdrava ti živet!

18


Pokljuko obiščemo skoraj vsako leto in vsakokrat osvojimo kak novi vrh. Seveda je obvezen postanek na idilični planini Lipanca v Blejski koči. Na poti s planine Javornik prehitimo skupino usluţbencev MORS in prisopihamo do koče. Po malici vprašam: »Danes so na vrsti Mreţce, krasen razglednik. Kdo bo nadaljeval pot?« Večina se jih odloči nadaljevati pot, ena od pohodnic pa se zazre v velikanski kup drv pred kočo: »Poglejte, ta drva je treba pospraviti pod streho, da bodo imeli s čim kuhati. Jaz bom zlagala drva.« Še pet se jih je odločilo za delo ob koči. Vsak po svoje smo uţivali. Razgledi na gore nad Lipanco, Rjavino in Triglavsko pogorje so bili čudoviti. Planinke, ki so ostale, so res zlagale drva, pa tudi počivale. Ko smo se vrnili, se je kup močno zmanjšal. Privoščili smo si osveţilno, dišečo kavico.

Pa se naenkrat spomni Nada: »Za likof pa zapojmo eno, no nekaj hribovskega!« Kar nekaj dobrih pevcev planincev se je takoj pridruţilo in zazvenel je mešani zbor prav do Lipanskega vrha in čez. »Samo še eno, pa bo treba iti,« jih preganjam. »Kako strogo vodičko imate, še peti vam ne pusti,« so se šalili neznani planinci. »Red pač mora biti, komanda tudi, čeprav je slaba, je boljša kot nič,« se je odzval Franci. »Naj bo še tista Oh, zdaj gremo, nazaj še pridemo…« sem rekla. Pesem je izzvenela, vsi zadovoljni smo se vrnili do avtobusa.

19


Roman pa piše priredbe: Kje so tiste planine, kje so tiste poti, kjer vrhniški svizec hodil še ni? Bom poiskal planine, poiskal poti, da našel bo svizec spet nove poti. Pa kaj bi jaz hodil, pa kaj bi iskal, nalogo domačo bom Elici dal. Saj ni je planine, saj ni je poti, kjer Elica naša hodila še ni. Nas vodi, nas pelje v planine, v gore, saj gori v strminah nam srca žare.

Pohodniška pot po Krekovih stezicah pripelje tudi na Brunk, kjer ţivijo preprosti, delovni in prijazni ljudje. Ustavili smo se na ocvirkovci in kozarčku cvička . Ata Skoporc je takoj potegnil harmoniko in zadonela je lepa ljudska pesem. Skoporčevi hčerki sta zelo zabavni in poskočni, takoj sta potegnili pohodnike na ples. »A, zdaj vas pa nič ne bolijo noge!« sem jih draţila. »Ples je čisto drugačno gibanje,« so odgovarjali in se v veselih ritmih vrteli po asfaltu. Vsi Joţeti, Joškoti, Joţefce in Janezi pa so se zbrali ob velikem praznem sodu, ki sluţi kot miza in se smejali, kajti bilo je okoli Joţefovega. Seveda, miza ni bila prazna! Ko sem pogledala na uro, sem vedela, da bo treba nadaljevati pot in prekinem glasbo: »Hvala za prijetne in nepozabne trenutke, a moramo naprej. Pot je še dolga!« 20


Ko smo ţe skoraj dva kilometra stran, se Joško spomni: »Elica, ali naredimo še en krog do Skoporčevih, se spet ustavimo in ponovimo, kar je bilo, nato pa nadaljujemo do Leskovca in nekako do avtobusa!« »Saj ocvirkovce ni več, naplesali ste se, sicer pa nekatere bolijo noge,« sem odgovorila. »Kaj ocvirkovca, cviček je bil dober, pa ata s harmoniko, no pa gibčni dekleti tudi,« se izgovarja Joško in se smeje. Vsi mu seveda prikimavajo, a vedo, da je to bolj šala kot resen predlog za kroţenje po Brunku.

Konec šestega razreda (tako pravi Janko) smo obeleţili z izletom v Obsotelje in na Kozjansko ter zaključili v Smoletovi gorci. Ko Bojan in Jani (muzikanta) opazita, da Karli ne poje tiste najbolj znane V dolini tihi…, ga vzpodbujata, naj vendarle da glas od sebe. Karli pa vstane in pove: »Jaz imam samo veselje do posluha!«

Ko smo dobili sponzorska sredstva za nakup torbe prve pomoči od Zavarovalnice Triglav, smo jo takoj napolnili z vsem potrebnim. Karli, ki se spozna na prvo pomoč, je dobil častno vlogo, da torbo vestno nosi na vseh pohodih. Ko se vzpenjamo od spomenika na Pokljuki proti Blejski koči, mi pripoveduje: »Kako je fino, ker mi ni bilo treba še nikoli uporabiti torbe..« Prekinem ga: »Ne kliči hudiča, ki še prehitro pride.«

21


Udobno se namestimo pred kočo za malico, ko od nekod pribrenči roj razdraţenih čebel. Nekatere planinke so bile prava tarča, pa še otepati so se začele. »Karli, peče, čebela me je usekala, imaš kaj proti pikom insektov…« so ga klicale. Seveda je strokovno obdelal vse in se smejal, ker jih čebele niso opikale na pravih mestih. Vsak pa si naj misli, kje so tista prava mesta.

Na Prtovču smo se odločili, da se bomo povzpeli na Ratitovec čez Razor. »Na začetku in proti koncu je pot precej strma, če se komu zdi, da ne bo zmogel, naj ostane pri Ivanu, ki se vrača V Ţeleznike, nato pa na Soriško, kamor bomo prišli,« opisujem vzpon. Ivanu pa sem namignila, naj saj dobre pol ure počaka, ker se lahko zgodi, da se bo kdo vrnil. Zagrizemo v hrib in Angela začne pihati ko … »To je šele začetek, kako bo pa naprej…, zdaj je še čas, da se vrneš…« ji prigovarjam. Malo razmišlja, nato se obrne in gre na avtobus. »Mi smo pa na Ratitovcu jedli dobre in velike flancate,« se hvalijo na Soriški, ko se snidemo. »Kaj je en flancat, jaz sem si privoščila celo kosilo in uţivala, pa še zmozgana nisem tako kot vi,« je odgovorila. Vsak po svoje smo bili zadovoljni, še posebej jaz, ker sem jo pravi čas odvrnila od podviga, ki ga tisti dan ne bi zmogla.

Med pohodniki je na prvem mestu poţrtvovalnost in medsebojna pomoč, kar so velike odlike skupine. To se je izkazalo na pohodu na Begunjščico, ko sta dve pohodnici začeli zaostajati. Takoj so se javili trije planinci, da bodo nosili nahrbtnike, šli počasneje in ostali na planini Planinca, če bo treba. 22


Vprašam enega izmed njih: »Ali si ţe bil na Begunjščici, pa ti…« »Gora bo čakala, če bomo zdravi, bomo ţe še šli gor,« je bil odgovor. Šli so mnogo počasneje do planine, tam pa preţiveli nekaj prav prijetnih uric v smehu in zabavi. Nekajkrat sem poklicala po mobiju, kako je, a so se vsakokrat zelo pohvalili, kako da se imajo »fajn«. Marsikdo je ugotovil, da je kak dan za koga teţji, zato ne velja pretiravati. Nobena sramota pa tudi ni priznati, da je tisti dan zanj neugoden, da zmore manj. Vedno se najde rešitev.

Ko se odpravljamo s koče na Slavniku, pogledam, če je kdo kaj pozabil. Najdem moder anorak. »Stane, anorak si pozabil v koči,« ga kličem. »Saj imam oblečenega, tisti ni moj!« mi odgovarja. »Kako da ne, dobro poglej,« silim vanj, ker ima večkrat moder anorak. Nato ga odnesem nazaj v kočo in povem, da ni naš. Ko se pripeljemo na Vrhniko, ugotovi Sonja, da je ostala brez modrega anoraka. »Ostal je na Slavniku, saj sem spraševala, čigav je,« ji pripovedujem. »Jaz sem takrat skočila še na vrh gledat, kako se vidi,« je rekla. »Ne vem, na kaj sem mislila, morda sem bolj navajena na siv anorak,« je razmišljala. Čez 14 dni je šla na Slavnik po anorak in ga seveda dobila.

23


Na zaključnem srečanju pri Obrščaku se Bari zahvaljuje mnogim, ki prispevajo, da nam je lepo. Med njimi tudi našemu priljubljenemu vozniku Ivanu. Postane mu nerodno, da skoraj zabarva. »Zasluţi pa si tudi en ples, seveda za nagrado!« razlaga Bari. Ivan, skromen kot je vedno, vstane in hitro najde izgovor, da mora po nekaj v avtobus. Tisto nekaj je kar dolgo iskal, samo da mu ni bilo treba plesati. Potem pa se še jaz zahvalim Bari za njen prispevek in vsa začudena in presenečena izdavi: »Ja , ali tudi jaz zasluţim zahvalo, ne vem, če sem si to zasluţila.« Gromki aplavz vseh prisotnih pa potrdi, da si še kako zasluţi nagradico in pohvalo.

Joţe, ki hodi skoraj vedno med zadnjimi, je sicer individualni alpinist, ki zmore še vedno preplezati Turski ţleb in podobne za nas ekstremne smeri, nas velikokrat preseneti s sladkimi dobrotami na počivališčih. »Kje je Sladki Joţe danes?« se oziram naokoli, ko gremo proti vrhu Kuma. Ubral jo je z nekaterimi po strmi stezi navkreber, a tam nas je počakal s tisto šumečo vrečico, v kateri so čokoladne dobrote. »Sladki Joško, kdaj jih bo zmanjkalo?« ga sprašujem. »Dokler bom lahko hodil v tej skupini, bodo na zalogi,« mirno in z nasmeškom, skoraj malce srameţljivo, a prepričljivo odgovori.

24


Marija, Nada, Joţi, Angela in Vlado radi hodijo takoj za menoj. »Marička, kako so danes kolena?« sprašujem, ko se vračamo z Lajnarja. »Nikoker!« je kratek odgovor, a stisnjeni zobje in trpeč obraz povedo, da je zelo hudo. »Samo to še imam, dokler se bo dalo, bom stiskala zobe in hodila z vami, ker mi je lepo,« je povedala, ko se je spočila pri Litostrojski koči.

Od Murenc do Leskovca je kar sitno strma pot, zato povabim Ivico, Janka, Vlada, Angelo, Marijo, Nado in Joţi, naj se razporedijo v kolono za mano. Ko jih poslušam, kako dihajo, vem, kdaj se moram ustaviti za trenutek. Počasi napredujemo, ko zaslišim za sabo kar močno dihanje. Takoj se ustavim. »Saj bi se lahko ţe malo prej ustavili, da bi se oddihali,« pripomni Joţi. Vlado, čisto blizu mene, pa prav na glas: »Zbog mene je stala, ker je slišala, kako jaz diham.« »Meni je vseeno, zaradi koga smo se ustavili, samo da se spočijem,« je rekla Marija. Korakomer – Vlado pa se jezi: »Ţe spet stojimo, pol koraka sem naredil, le kako si naj vse zapomnim.« »Koliko korakov si pa ţe naštel?« ga sprašujejo, a on skrivnostno beleţi korake in jih izda le na koncu vsakega pohoda. »Eli, koliko korakov , misliš, da smo naredili danes?« »No, kilometrov je pribliţno toliko, ti delaš 80 cm korake, torej….«, mu odgovorim. Najbolj je razočaran, če povem številko, ki je zelo blizu, veseli pa se, ko kdo močno kiksne.

25


Na vrhu Sneţnika si privoščimo kar dolg počitek, sploh zato, ker je izreden razgled daleč naokoli. »Tu zgoraj rastejo planinke, samo poiskati jih je treba,« zaslišim. Nekateri se smejejo, drugi ne vedo, zakaj. »Planinke sedijo po skalah, se pogovarjajo in smejejo, bele planike pa rastejo med skalami,« razloţim razliko. Kmalu se nam pribliţa skupinica planincev in občudujejo drobne cvetove. Eden izmed njih pove ostalim: »To so pa planinke!« Vsi naši se hihitajo in spogledujejo.

Karlija smo zadolţili, da kot predsednik tričlanskega nadzornega odbora poroča o financah za leto 2009. Takole se je odrezal: »Nadzorni organ« je natančno pregledal finančno poslovanje pohodniške skupine Zimzelenčki in ugotovil naslednje: Z majhnimi finančnimi sredstvi je veliko teţje gospodariti kot z velikimi denarci. Naša blagajna je vodena zelo skrbno. Kljub majhnim sredstvom še vedno ostane kakšen evro v rezervi z razliko od naših drţavnih financ, ki vedno prikazujejo izgube. Zato bi bilo pametno povabiti finančnega ministra, da pride k nam na inštrukcije, kako se posluje z denarjem. Naši Elici vsa zahvala in čestitke za njeno neutrudno angaţiranje pri vodenju naših krasnih pohodov in angaţiranju ostalih dejavnosti. Sledil je aplavz, kar je pomenilo, da je poročilo sprejeto.

26


Tudi o kamninah rečemo katero. Ko smo bili na Krajnski rebri, smo opazovali vulkanske kamnine, v Julijcih apnence, v Pograjcih pa dolomit. Ko nekaj več povemo o lastnostih dolomita, ko opazujemo razpadanje do drobne mivke na poteh, se priduša Franci: »Šele zdaj, ko sem ţe star osel, vem, da tak material ni primeren za utrjevanje poti. Koliko let sem moral čakati, da zvem čisto enostavno stvar!« Vsi pa smo mnenja, da se učimo, dokler ţivimo.

V Suhi krajini raziskujemo Kozjakove stezice. Pripovedujem povest o Juriju Kozjaku, ki je jezdil na konju od vasi do vasi. »No, konjske fige so ţe na poti, torej tod je jezdil Kozjak!« se šalijo. »Kdaj bomo našli pa konjenika?« se sprašujejo. »Našli bomo samo ostanke mogočnega gradu Kozjak, še malo truda in dobre volje bo treba,« jih vzpodbujam. Ko prispemo do razvalin, je Marinka zelo navdušena nad pokrajino in samo potjo. »Ta pohod je bil pa tako čaroben!« je bila navdušena.

27


Malce utrujeni, a vidno zadovoljni se vračamo s Porezna, saj smo imeli krasen razgled in ne prevroč dan. Ko se vračamo na preval Medrce in na planino pod njim, nas pričaka številčna čreda radovednih konj. Nekateri se jih bojijo, a več kot ţicanja za hrano iz nahrbtnikov ni bilo. Nadaljujemo po ozki gozdni potki, ki je od prejšnjih dni še malo mokra. »V kolono po eden in pazite, pot je spolzka. Uporabljajte palice in previdno navzdol,« naročam skupini. Pohodnica Mimi doda: »Dobro se je treba naslanjati na palice, pa bo vse v redu!« Ni še dobro končala, ţe se ji je zloţila palica in padec je bil neizogiben. Sesedla se je na korenine in se pri tem močno nagnila naprej, navzdol. Nahrbtnik se ji je prekucnil preko glave in jo potegnil v preval naprej in vstran pod stezico proti globeli. Franci in Janko, ki sta hodila za njo, sta skočila še v pravem trenutku in jo ustavila, še preden se je odkotalila v globel. Ko se je dvignila, se je začela smejati na ves glas, da je komaj ostala na nogah. V ustih, ušesih, za hlačami in srajco je bilo polno smrekovih iglic in zemlje… »Tako krutega preizkusa osteoporoze pa še nismo videli,« so komentirali pohodniki potem, ko so se prepričali, da je vse v redu. Naslednji dan se je oglasila in rekla:«No, nekaj plavic in manjših odrgnin bom imela nekaj dni za spomin na Porezen, a vredno se je bilo povzpeti nanj. Sploh ne vem, kako mi je spodrezalo noge, palice me niso ubogale, še dobro, da so fantje tako odreagirali…«

28


Naj se drobtinice iztečejo s tole pesmijo: Kam tako hitiš smaragdno čista gorska lepotica? Zakaj skakljaš nemirno in glasno? Morda hitiš v dolino med polja pozlačena. Tam nekje med polji in rožnimi livadami poišči dušo, sorodno moji. Izroči ji pozdrave tople naravnost izpod sivih skal. Prenesi še trepet srca, ki nekaj pričakuje in drgeta.

29


Ob koncu druge triade pohodov pri Društvu upokojencev Vrhnika in ob 60-letnici društva ter ob 50-letnici Planinskega društva Vrhnika Skupina ZIMZELENČKI Ustanovljena: septembra 2004

Zbrala, priredila in zapisala: Elica Brelih Fotografije: J. Cerk, M. Jerman, J. Miklavčič, V. Nikolić Obdelal: Milan Jerman Izdano v sodelovanju z Zavodom Ivana Cankarja Za interno uporabo skupine december 2010 30

Profile for Milan Jerman

ZIMZELENE DROBTINICE  

Ob koncu druge triade pohodov pri Društvu upokojencev Vrhnika in ob 60-letnici društva ter ob 50-letnici Planinskega društva Vrhnika - Sku...

ZIMZELENE DROBTINICE  

Ob koncu druge triade pohodov pri Društvu upokojencev Vrhnika in ob 60-letnici društva ter ob 50-letnici Planinskega društva Vrhnika - Sku...

Profile for yeti1949
Advertisement